Knjigovodstvo, pravo in sodstvo.
Dr. Albin Kandare.
K pričujočim razmotriviinjem sem se odločil, iker me uči dolgoletna praksa v svojstvu izvedenca v knjigovodski in bančni stroki pri sodiščih, da pravniki nimajo vselej pravilnih pojmov o izvedenčevih nalogah v civilnih in kazenskih pravdah, o pomenu knjigovodstva za pravdne probleme odn. da ne najdejo pravih vidikov za oceno izvedenskih elal>oratov.
Za civilne pravde predpiiSiije § 447 cpp., da postavi sodišče enega ali več izvedencev za ocenitev činjenic, ki so važne za odločbo ali za izvršitev ogleda, če je treba za ta opravila strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Redoma i)redlagata stranki vsaka po enega izvedenca, ki ju sodišče potem imenuje, ako nima pomislekov zoper osebo enega ali drugega ali oheh. Izvzemši bagatelne pravde in redke primere, v katerih se stranki sporazumeta na enega izvedenca, poveri sodišče oddajo mnenja dvema izvedencema. Cesto se dogaja, da sta izvedenca različnega mnenja. Pri taikem položaju poziva sodišče še tretjega izvedenca v smislu § 458/3 cpp.. dasi že vestna primerjava obeh mnenj dokazuje, da je eno mnenje napačno, ker se poslužuje nelogičnih zaključkov ali ker je celo v nasprotju z zakonom. V takih primerili je pritegnitev drugih izvedencev nepotrebna, ker zavlačuje rešitev in dela nepotrebne stroške. Sodnik sam, čigar opravilo je vprav v stalnem porabljanju logičnih zaključkov in ki po službeni dolžnosti pozna zakone, lahko odloči, katero mnenje kaže take nedostatke in katerega zato ne more vzeti za podlago svojemu izreku. Izvedenec je vselej le pomočnik sodnika, kateremu naj pomaga s svojim strokovnim znanjem razrešiti problem pravde, tako kakor to zakon zahteva.
Zato mora izvedenec v vsakem primeru vsaj do neke mere poznati pravo in zakone. To velja za vsakega izve-
Knjigovodstvo, pravo in sodstvo^ 23
denca katere koli stroke, kajti izvedenec, ki ne pozna onili pravnih norm, ki niu odkaziijejo okvir njegovega dela, bo slep za najvažnejše činjenice |jroblema in bo cesto zgrešil smer, pogreša pa tudi direktiv za sestavo svojega mnenja. Napačno bi ])i o valiti krivdo za to na sodnikov dokazni sklep, češ le- ta mora izvedencu nuditi vse podatke in navodila, ki jiii potrebuje. To je le redkokdaj izvedljivo. Lahko bo sodnik zdravniškega izvedenca, kateremu jjoveri oddajo mnenja o telesni poškodbi, napotil na § 198 kp. odnosno bo prevzel te določbe v sklep. Tudi v drugih primerih n. pr., ko gre za raztelesenje, kemične preskuse, psihiatrične preglede itd. ])o tako navodilo mogoče, ker so določbe zakona pičle, pa tudi izčrpno navedene v enem ali več §§ kp.
Drugačen je položaj pri knjigovodskem izvedencu. Ta brez poznanja prava ne more izhajati. Glavna snov knjigovodstva so pravni posli, ki jih mora knjigovodja ustrezno njihovemu učinku na imovino podjetja izvesti v knjigah na ustreznem računu. Kako naj to knjigovodja izvrši, ako ne pozna dotičnega pravnega instituta in njegovih učinkov? Kako naj ob zaključku oliravnava gotov račun izvestnih pravnih poslov? Presoja vseh teh vprašanj terja pravno znanje. Še manj more knjigovodski izvedenec izhajati brez temeljitega pravnega znanja, ko vendar ne more drugače nego po pravni naravi posla presojati in utemeljevati, ali je posamezni posel pravilno izveden v knjigah, ali je račun nekih poslov treba po pravnem učinku na imovino podjetja imeti za račun imovine ali za račun izgube odn. dobička in ga zato zaključiti na zaključnem računu bilance ali na računu izgube in dobička. V knjigovodstvu podjetij je v rabi mnogo različnih načinov enostavnega in dvostavnega knjigovodstva. Vsako podjetje si izbere svojim potrebam najbolje ustrezajoči način, ki je običajno kombiniran s pomagali več načinov^ knjigovodstva, tako da praktično ustreza organizaciji (pravni obliki družbe, tehničnemu procesu proizvodnje, organizaciji nakupa in prodaje itd.). Napačno je mnenje, da je moči izvestne pravne posle pravilno vknjiževati samo po eni obče veljavni ša-l>ioni, ki veljaj za vse primere. Knjigovodstvo zasluži značaj znanosti l)aš zato, ker se more taiko elastično prilagoditi vsem pravnim in dejanskim potrebam najrazličnejših vrst podjetij, pa tudi pravnih in dejanskih poslov. Temeljito znanje knjigov^odstva zato predi>ostavlja ustrezno znanje prava in gospodarstva.
Globlji razlog tega razmerja med pravom in knjigovodstvom je \ tem, da je knjigovodstvo formalna veda. ki
24 Knjigovodstvo, jjravo in sodstvo.
uči tehniko pravilnega vknjiževanja pravnih in drugih opravil z namero omogočiti vsakočasno ugotovitev i m o -v i n e , ki je zopet pravni pojem. Kako pa je treba presojati pravni posel, da je moči določiti ustrezne račune, na katerih naj se z vknjižbami izvede, o tem odloča pravni značaj posla pri pravnih in gospodarski značaj ostalih (internih, organizatornih) poslov.
Res je, da izhaja daleko pretežna večina knjigovodij, ki so zaposleni v podjetjih najrazličnejših vrst, s prav po-manj^kljivim znanjem prava in gospodarstva. Razlog tega pojava je lahko uvideti. V večjih podjetjih (])anke. velike trgovine, industrija) ima vsak izmed več knjigovodij zaradi porazdelbe dela svoje ozko odmerjeno področje, v kateiem vknjižiije dan za dnem le opravila določenega pravnega ali dejanskega značaja po izvestni. v jiodjetju uvedeni šabloni. Tako vknjižujejo tzv. saldakontisti zgolj postavke na osebnih računih (terjatve in dolgove), knjigovodja meničnega oddelka zgolj menična opravila, knjigovodja valutnega in deviznega oddelka le opravila tega oddelka, knjigovodja depotnega oddelka le vknjižJje. ki se tičejo lastnih in tujih vrednostnih papirjev, Ijlagajnik le blagajniška opravila, primanotist le osnovno knjigo neblagajniških opravil itd. Taka porazdelitev dela je šablonska, vendar v velikem podjetju tudi potrebna že zaradi potieb notranje kontrole, ki se vrši avtomatično s tem, da se vsaka napaka s jirimerja-njem ločeno, po raznih osebah vknjiževanega gradiva hitro odkrije, obenem pa onemogoči vsaka malverzacija, ki bi bila spričo take organizacije možna le v medvsebojnem dogovoru več oseb. Seveda nima knjigovodja tako omejenega področja nobenega vpogleda v končne posledke svojih vknjižb, ker sodeluje pri sestavi gradiva za končni obračun le v svojem omejenem področju. Redoma taki knjigovodje tudi niso zmožni, samostojno sestaviti obračun, niso, kakor se pravi ..bilance zmožni". Sestava l^ilance je delo podjetnika samega ali njegovega glavnega knjigovodje, ki zbirata skupne postavke in jih porabljata za sestavo bilance, vse to 70 >et po ustaljeni praksi dotičnega podjetja. Tako vlada v ce em knjigovodstvu podjetja šablona, ki utegne odpovedati, ako se pojavi v podjetju neobičajen, izjemen pravni posel. Redoma se pojavlja prav tak ustaljen način vknjiževanja tudi v manjših pot jetjih. ki ne potrebujejo tako olvsežne ali v ol)če nobene delitve dela v knjigovodstvu. Naravno je zato. da se taki praktični knjigovodje, vajeni na svoje ustaljeno knjigovodstvo, prav težko znajdejo v knji-
Knjigovodstvo, pravo in sodstvo. 25
govodstvii drugega podjetja, ki se poslužuje različnega načina knjigovodstva.
Knjigovodski izvedenec ho iz teh razlogov našel napake večjega ali manjšega obsega. .Napake opravičujejo knjigovodje redoma z izgovorom, da se je tako vknjiževalo skozi leta in leta, da je prav tako postopal njegov prednik v službi. V svoji praksi sem našel vprav neverjetne pomanjkljivosti celo pri podjetjih prav velikega obsega. Nek denarni zavod n. pr. ni imel nobenih inventarjev. Ravnatelj je to skušal opravičiti s tem, da jih ne potrebuje, češ izvleček dolžnikov in upnikov napravimo in to nam zadošča. Opravo, ki jo imamo, bi bili itak že odpisali, ker je stara in nima poselme vrednosti, nepremičnine so pa vpisane v zemljiški knjigi in je njihova vrednost razvidna iz računa nepremičnin, prav tako pa tudi izkazujejo gotovino in efekte odnosni računi, ki se pač morajo ujemati z dejanskim sta-r.jem. To stališče je seveda napačno, ne samo raz vidik knjigovodske vede, ki terja sestavo inventarja kot neobhodnega pomagala za sestavo bilance, nego tudi raz stališče čl, 29 trg. zak., ki nalaga vsakemu trgovcu dolžnost, da mora vsako leto sestaviti inventar in bilanco svoje imovine.
Po teh i)ojasnilih, ki dokazujejo n e r a z d r u ž 1 j i v o z v e z o^ med pravom in knjigovodstvom in potrebo pravnega znanja za presojanje raz knjigovodsko stališče, se je treba povrniti k vprašanju dokaznega sklepa v knjigovodskih stvareh. Ako je predmet oddaje mnenja sestava bilance ali vprašanje pravilnosti predložene liilance ali vprašanje pravilnosti predloženega izvlečka iz računa o nekem kontokorentnem razmerju, je vprav nemogoče, da bi mogel sodnik dati izvedencu kakršna koli pravna navodila, kajti lO bi hi\o samo tedaj mogoče, ako bi sodnik poznal vse knjige, na podlagi katerih je treba sestaviti oz. preskusiti bilanco ali ako bi poznal vse pravne posle, ki so bili predmet predloženega računa. Neizogibno je torej, da izvedenec sam pregleda in preskusi vse postavke, zasleduje njih izvedbo v knjigah in njih jiostanek, presodi vsak pravni posel in ugotovi, ali je registriran v knjigah pravilno, s pravilnimi vsotami, na pravilnem računu, na pravilni strani tega računa, ali je račun pravilno zaključen: pri presojanju bilance pa je treba vrh tega še ugotoviti, ali so bilanca in račun izgube in dobička zaključeni s pravilnimi računi, ali
' Ozka povezanost prava s knjigovcdstvoni je razvidna tndi iz nfne knjige pisca teh vrstic: ..Knjigovodstvo pridobitnili podjetij", l.iid)li<uui \^>27. v samozaložbi.
26 Knjigovodstvo, pravo in sodstvo.
se skladajo podatki inventaija z dejanskim stanjem odnos-nih imovinskih delov, ali so podatki inventarja pravilno preneseni v račune odn. v bilanco in ali so računi in hilanca pravilno zaključeni. V vsakem količkaj dvomljivem primeru bo moral izvedenec poseči po temeljnicah, kakor so naročilnice, sklepna pisma, pogodbe, dopisi, da ugotovi obstoj in značaj pravnega posla, ker sicer ne bo mogel ugotoviti pravilnosti postavke v knjigah in pravilnosti knjižne izvedbe.
Iz tega sledi:
1. Knjigovodski izvedenec mora.š pri proučevanju vknjižb s a m poiskati ustrezne določbe zakonov o vsakem pravnem poslu, ki ga najdeš izvedenega v knjigah; brez pravne presoje ni moči ugotoviti pravilnosti vknjižb. Če pa gre za presojo v kazenskih stvareh, je izv^edenčeva naloga tudi še presoja po določimli kz. oz. stranskega zakona h kz., da lahko ugotovi one činjenice. ki so po zakonu merodajne kot dejanski stan enega ali drugega kaznivega dejanja. Izvedenec brez prav-nega znanja je torej kakor mornar v temni noči brez kompasa na odpitem morju.
2. Izvedenec boš moral vprav pravno presojati in utemeljevati svoje ugotovitve iz knjig. Ziito ni prav, da zavračajo sodišča taka neohhodna razmotrivanja, češ da presegajo okvir izvedenčeve kompetence. Pravni presoji se izvedenec ne more izogniti in če se tej nalogi navidezno ogne s tem, da kratko in malo navede zaključke svojega mnenja, češ da je račun pravilno vojen, ali da je opravilo pravilno izvedeno ali da je bilanca pravilna, vsebuje taka trditev že celo vrsto (zamolčanih) pravnih razmotii^anj, ki so ga dovedla do tega zaključka.
Če pa odkrije napake in jiogreške, bi pa liila prav usodna napaka, ako izvedenec ne hi utemeljil, iz katerih pravnih ali dejanskili preudarkov zaključuje te napake, kako .so vplivale na rezultat. Kajti če izvedenec; o vsem tem ničesar ne omeni, pa se sodišče s takim elaboratom zadovolji, kar se žal dogaja, potem je sodil izvedenec, ne pa sodnik, kateri nima niti možnosti, da kontrolira logičnost in pravno pravilnost izvedenčevih preudarkov. Izvedenec je dolžan sklepčno utemeljiti in tudi povedati iz knjig ugotovljena dejstva, na katera opira svoje mnenje. Po § 456 c jp. mora biti mnenje temeljito in izčrpno, kar hrez dvoma zahteva, da obsega mnenje korenito utemeljitev v vseh odločilnih činje-nicah. Pri tem pa izvedenec tudi ne sme zamolčati onih dejstev, ki so razvidna iz knjig, pa se ne strinjajo z njegovimi zaključki, ali jili vsaj stavijo v dvom. V takem primeru so-
Kiljiigovotlstvo, pravo in sodstvo.
dišče niti ne pride v položaj, da zve za taka morda odločilna dejstva, ki utegnejo ostati tudi prikrita eni stranki ali obema. Stroga objektivncst je brezpogojna dolžnost izvedenca, zaradi česar ga stavi zakon v § 451 cpp. zaradi ohranitve popolne nepristranosti v isti položaj kakor sodnika.
Spričo znane preobremenjenosti sodišč je razumljivo, da je sodniku večkrat všeč. da je mnenje kratko in pove kar zaključke brez izčrpne utemeljitve, češ vsaj sodnik ne more iti preko izvedenskega mnenja. Taka pomanjkljiva izvedenska mnenja so najnevarnejša za ugotovitev pravice in za materialno resnico (v kaz. postopku). Ni vsak izvedenec kos svoji nalogi in tako izpušča utemeljitev tam, kjer bi bila najpotrebnejša, spušča se pa mesto tega v docela nepotrebna razmotrivanja. Taka mnenja mora sodišče odkloniti kot pomanjkljiva, ker ne dopuščajo popresoje po sodniku in piavdnih strankah, ki sta izročeni izvedencu tako rekoč na milost in nemilost.
Izvedenec mora vzeti za podlago vse gradiv o pravde in mora zato tudi povedati, da se ugotovitve iz knjig strinjajo ali ne strinjajo z navedbami prič ali strank. To ni poseganje v dokazno oceno, ki je vedno stvar sodišča. Vprav obratno: take navedbe omogočajo temeljito sodno oceno dokazov.
Po drugi strani prekorači izvedensko mnenje marsi-katerikrat dopustnost meje. V kaz. stvareh n. pr. zaključuje izvedenec na osnovi knjig, da je obdolženec res zagrešil tatvino. Nemogoče je, da izvedenec to zaključi iz knjig, ker morejo knjige dokazati samo možnost, da je bila tatvdna storjena, več pa ne.
Tudi utaje blagajnika bodo dokazovale knjige le tedaj, ako izhaja iz knjig in temeljnic:
a) da je bil osumljenec blagajnik, ki je prejemal, izplačeval in vknjiževal denar,
b) da je bil vprav on tisti, hi je prejel nevknjiženi znesek prejemkov ali ki ni izplačal vknjiženega izplačila,
c) da se pravilni saldo blagajne po knjigah ujema s stanjem gotovine, da torej ni pomote pri vknjiževanju ali prenašanju vmesnih saldov.
Samo s temi pogoji, ki jih mora izvedenec vestno ugotoviti, je dopusten logični zaključek blagajnikove utaje, sicer pa ne. Imel sem priliko, da sem moral kot izvedenec dalekosežno korigirati nav edbe strokovnjaka knjižne stroke glede utaj v izvestnem jiodjetju, ker je zatrjeval utaje zneskov, kjer jih ni bilo ali vsaj ni bilo dokaza za nje.
28 Knjiigovo(lst\o, pravo in sodstvo.
i
7. \ elika zmota je mnenje, da zadošča izvedencu ena izmed knjig kakega knjigovodstva, da lahko poda zakonu ustrezno mnenje. Vse knjige enega knjigovodstva so v medsebojni zvezi in v zvezi s temeljnicami (korespondenco). Zato mora izvedenec vzeti za podlago vse knjigovodsko gradivo, tudi če gre le za en račun ali celo samo za eno postavko v knjigah.
V medsebojni povezanosti vknjižb v kronološkem zapo-redu v različnih knjigah v zvezi s temeljnicami je šele dano jamstvo, da vknjižba ni izvršena ad hoc, da ustreza spornemu pravnemu poslu in da je pravilno izvedena.
Pri vsakem oddajanju mnenja iz knjigovodstva je važno v^srašanje, ali niso knjige pomanjkljive in ali niso pomanjkljivo vojene. Zato je treba pregledati vse knjige in podati tudi utemeljeno mnenje, ali in koliko take po-manjkljiv^osti zmanjšujejo ali celo ukinjajo dokazno moč knjig v konkretnem primeru (§ 392 cpp.).
So izvedenci, zlasti knjižne stroke, ki se takim dolžnostim upirajo in imajo pomisleke, češ saj se mora sodišče na moje mnenje zanesti. Ugleden tovariš-odvetnik mi je povedal, da se je napram njemu nek izvedenec kar prostodušno izjavil, da on lahko pri sodišču prikaže v bilanci din 100.000'— več ali manj. Izvedenec, ki je zmožen take trditve, ne obvlada svoje stroke ali pa ima prekosmato vest. Knjigovodska veda je tako eksaktna, chi dovede ob pravilnem postopanju samo do točno določenega rezultata. Lahko nastanejo majhne razlike pri ocenjevanju in pri presoji primernih odpisov. Te razlike so pa tako neznatne, da so brez pomena.
Predaleč bi prekoračili okvir te razprave, ako bi se spuščali v razmotrivanje mnogih posameznih, sicer zelo in-struktiv^nih primerov, ki dokazujejo, kako potrebno je izvedencu knjižne stroke pravno znanje. Naj navedemo le par primerov.
a) Iz knjig nekega velepodjetja, ki je izkazovalo več-milijonsko čisto invovino, je bilo ti'eba ugotoviti, ali pod e-tje ni morda jirezadolženo, kakor so trdili nekateri upniki. .Med drugim sem našel med dolžniki podjetja (v saldakontu) račun neke osebe, ki naj hi glasom salda dolgovala podjetju ])reko din 3,0(K).000'—. Šele pregled innogobrojnih jiostavk tega računa v^ zvezi s temeljnicami je pokazal, da predstavlja ta račun stvarno račun uprave podjetja, katero sta podjetnik in dozdevni dolžnik kupila posestvo a meta, ki ga je podjetnik upravljal na skupen račun. Poiskati je bilo treba zato vse listine in korespondenco. Izkazalo se je, da
KnjigovcMistVo, pravo in sodstvo. 29
sta se podjetnik in dozdevni dolžnik že pred ca. enim letom razšla tako, da je dozdevni dolžnik prepustil celo, do tedaj skupno podjetje jjodjetniku proti temu, da je prost vseh obvez iz skupnega opravila. Iz tega je seveda sledilo, da je predstavljal saldo preko din 3,000.0(>0'— izgubo, ne pa terjatev in da je bila zato bilančna čista imovina iz tega rtiz-loga za več nego din 3 milijone previsoko izkazana. Dasi je jjrej pregledovala te dolžnike banka, ki je dajala kredit in tudi davčna uprava o priliki obdačbe, sta našli to postavko v redu vprav zato, ker je bilo treba napraviti celo vrsto pravnih zaključkov, ki so šele dovedli do spoznanja te ne-iipravičene aktivne postavke, kar sta pa opustili.
b) Velika trgovina A da svojemu poslovnemu i)rijatelju B-ju v komisijsko prodajo blaga za din 300.0(X)'— in vknjiži ta znesek na osebnem računu B-ja v breme (kot svojo terjatev). V bilanci je med terjatvami izkazana terjatev napram B-ju iz te komisije. Pregled inventarja in blagovnega računa pa pokaže, da je isto blago izkazano med zalogo blaga v enakem znesku. Pravni preudarek kaže, da obremenitev B-ja ni bila pravilna, kajti B iz prevzema komisijskega blaga ničesar ne dolguje, dolg nastane za B šele tedaj, ko blago pioda. Zato je samo postavka v inventarju in blagu bilance pravilna. Podjetje je torej s svojimi vknjižbami ustvarilo namišljeno terjiitev din 3()0.0O0'— in za toliko ,,zboljšalo" svojo bilanco.
c) Podjetje A ima napram neplačevitemu l^-ju terjatev din 300.000'—. ki je po vsej priliki izgubljena in bi jo moralo podjetje konec leta ob zaključku odpisati (čl. 51/2 trg. zak). V decembru pa se dogovori A z B-jem, da mu izroči menico din 500.000'— za svoj dolg, B to menico žirira in jo odda svoji banki C" v eskont. Banka prizna A-ja za eskontni znesek din -1-80.000'—.
V bilanci se pokaže terjatev A-ja napram banki C v znesku din 480.000'—. S tem je dosegel A, da fingira likvidno terjatev^ napram banki C in se izogne odpisu svoje izgubljene terjatve napram B-ju. Ta pravni posel je bil sredstvo za kieditno prevaro, ker je A dosegel s sv^ojo „pravilno" bilanco, da mu je nasedel posojilodavec glede na ugodno bilanco.
Samo ob sebi umevno izgine imetek pri banki i\ čim dospe menica v plačilo, ker banka tedaj zopet obremeni A-ja za menični znesek din 500.000'—.
Ako v takem primeru A v svojih knjigah meničnega opravila ne izvede in to prav lahko stori, ako vodi knjige po enostavnem knjigovodstvu, pa tudi ne odpiše izgubljene ter-
30 Knjigovodstvo, pravo in sodstvo.
jatve napram C-ju, je „f'riziral" svojo bilanco za celih din 980.000"— (previsoka aktiva).
č) Veliko trgovsko in industrijsko podjetje A ima pri manjši, od njega odvisni banki B odprt in izčrpan kredit preko 15 milij. din. Ker ,\ ne more odplačati svojega dolga in zabrede hanka B v plačilne težave, izstavi banka na svoje zamrzle in neizterljive dolžnike menice, ki jih le-ti akceptirajo, podjetje A pa jih žirira, tako da postanejo menice ,,merkantilne". ker nosijo 2 tedaj še dobra podpisa. Te menice B potem eskontira pri svojih bančnih zvezah.
Pregled knjig pri podjetju A pokaže, da take menice niso nikjer vknjižene in tudi kakih predznamb ni moči najti. V bilancah tudi ni nobene postavke o tem meničnem obligu, dasi je korespondenca odkrila obstoj teh obvez.
Pravno je ]K)ložaj ta, da je za ijodjetje nastala menična obveznost iz teh žirov^ za več milijonov din, obenem pa (dv omljiva) regresna pravica v enakem znesku. Temu mora ustrezaii izvedba v knjigah. Podjetje ])i moralo v s\'ojih l)ilancah izkazati med pasivi ves svoj menični dolg, med aktivi pa regresno terjatev, od katere bi pa moialo neizterljivi del odpisaii (čl. 31/2 trg. zak.).
Celo v primeru, da bi bile ob času, za katerega se sestavlja bilanca, vse regresne pravice sigurno izterljive, je podjetje A dolžno jih izkazati v bilanci, ker je imov insko stanje od tega odvisno (čl. 28/1 trg. zak.: ..stanje imovine se mora popolnoma razvideti").
Soizvedenec je bil nasprotnega mnenja. Podjetje je kmalu nato propadlo z jnilijonskimi izgidjami za svoje upnike, med drugim so bile tudi regresne terjatve A-ja iz predmetnih menic neizterljive.
Če bi bilo soizvedensko mnenje pravilno, bi bilo imovno stanje dveh oseb. od katerih ima ena samo din 100.000'— gotovine, druga |)a din 1,100.000 terjatev in din 1.000.000'— dolgov' enako, kar pa ni. ker obstoje dolgovi nepogojno, terjatve so pa laliko izterljive, težko in v dolgih terminih izterljive ali čeloma oz. deloma neizterljive (čl. 31/2 trg. zak.).
Izvedenec, ki ne razpolaga z zadostnim pravnim znanjem, bo težko raziešil take in nebroj drugih primerov in morda niti ne bo prišel v položaj, da jih razkrije. Za presojo knjig v kaz. stvareh pa celo pravno znanje izvedenca ne bo zadoščalo, nego bo treba celo kriminološko in kriminalistično znanje o možnosti knjižnih deliktov (ter o sredstvih in postopkih razkrivanja knjižnih deliktov). To pa tem bolj, ker nudijo nekateri podatki iz knjig prav prepri-
Knjigovoclstvo, pravo in soclstvo. 31
- De lege feienda bi pač potieljiio. da se sedaj veljavni irg. zak. tudi v pogledu določi) o trg. knjigali izpolni in zlasti ustvarijo ločnejše določbe v zaščito ..bilančne resnice". V tem pogledn so zlasti
čevalne indirektne dokaze za vprašanje krivde (naklep, malomarnost, zmota). Če izvedenec takih dejstev iz knjižnega gi-adiva ne odkrije, ostanejo prikriti na škodo materialne resnice.
Povezanost knjigovodstva s pravom nam zadaje še drugo vprašanje, ki terja jasnosti, namreč vprašanje, v koliko so knjige d o k a z n o sredstvo za vknjižene pravne posle. V tem i>ogledu se je treba zavedati, da vknjižba sama ne more biti dokaz za to, da ima pravni posel oni pravni značaj, kakor se da zaključevati iz vknjižb. Vknjižba je lahko napačna, ker sklenjeni posel n. pr. predstavlja novačijo v smislu § 1376 odz.. dočim je knjigovodja vknjižil posel poleg starega dolga, kakor da stara obveza še ohstaja. Vedno je treba presojati pravilnost vknjižb po sklenje-n e m poslu, ne pa obratno, kajti knjigovodja morda niti pojma ni imel o novaciji ali pa je posel kar površno vknjižil. Knjižna izvedba bo samo to — in še to le i^od določenimi okolnostmi — dokazovala, da je podjetje, ki je vknjižbo izvedlo, tako presojalo ta pravni posel. Knjige torej nikdar ne morejo dokazovati, rla jiravni posel ni bila ali da je bila novacija, ali da je l>il posel samostojna obveza ali samo poroštvo in kakšne vrste poroštvo. Skratka, A knjižbe se morajo ravnati po sklenjenem pravnem poslu in dokaz, da so vknjižbe napačno izvedene, bo vedno dopusten. Sopogodnik redoma nikdar niti ne izve. kako je ])odjetnik posel v svojih knjigah vpisal in bo izven pravde redko prišel v položaj, da o tem kaj izve.
Doslej smo imeli večikrat priliko ozirati se na sodstvo in ometavati napačne pojme o razmerju prava napram knjigovodstvu. Je pa še drug nedostatek. .Naša vrhovna sodišča v Jugoslaviji očividno smatrajo knjigovodstvo kot nekakšen „noli me tangere", kakor da ne bi bilo zakonskih predpisov, ki se bavijo s knjigovodstvom. Zaman iščemo v objavljenih sodbali vrhovnih sodišč načelnih odločb o knjigovodskih vprašanjih. Zato se dogaja, da en ali drugi izvedenec poda mnenje, ki je neskladno z zakonskimi določbami. Izvedenec pa, ki se sklicuje na zakon, zadene pri sodniku na gluha ušesa, namesto da bi sodnik gladko zavinil onega izvedenca, ki v mnenju pogazi zakon iz pravne nevednosti in pomanjkljive stiokovne izobrazbe. Poudarjam ol)oje, ker so naši zakoni v skladu s teorijo knjigovodstva.^
32 Knjig-ovodstvo, pravo in .so(lst\o.
Kolikor vem, je dunajsko vrhovno sodišče načelne odločbe izreklo zlasti o priliki presoje kaznivih dejanj bank-rotstva ]}o § 486 a. k. z. Ti piimeri so pri nas novo urejeni v §§ 344 in 345 št. J—5 kz. Zlasti ]>ojem neredno vojenih knjig v § 545 št. 2 bi kazalo v konkretnih primerih točneje opredeliti. Tega vprašanja se doslej po moji vednosti tudi noben komentar še ni lotil.
V ostalem sem našel samo še važnejšo odločijo v „jahr-buch hochstgerichtlicher Entscheidungen (Bartsch, Pollak, AVarhanek)" z dne 14. februarja 1934 št. 799 iz letnika 1954, v kateri pisavi dunajsko vrhovno sodišče pia\ilno in prav v smislu mojih izvajanj: „()bremenitev kontokorentnega imetnika na njegovem računu kot prosta vknjiž])a ne izvrši slačila menice. Osobito se to ne zgodi tedaj, če komitent ni >il voljan poravnati svoj menični dolg na ta način."
Naša ujjravna sodišča do novejšega časa niso oiljjavljala vseh svojih odloči), v objavljenih pa tudi ne poznam primera, da bi se to sodišče bavilo s knjigovodstvom.
Pač pa je dunajsko upravno sodišče izdalo celo vrsto prav precizno formuliranih odločb o tej materiji. Te odločbe so izdane na osnovi prav teh zakonitih določb, ki veljajo v območju našega vrhovnega sodišča. Odločbe so tako točne, da jih lahko z mirno vestjo prevzamemo. Važnejše so nastopne:
1. Ako dokazovalec odkloni predložitev knjige prvili vpisov (primanoto, tako, da ni moči neposredno primerjati vknjižb v predloženih knjigah s prvimi vknjižbami, je treba v splošnem vzeti, da je dokaz izpodletel (1. 1916.).
2. Dokaza po knjigah ni moči zavreči zgolj iz razloga, ker niso vse postavke vknjižb v knjigah dokazane z listinami (1. 1919.).
5. Razlikovanje pomanjkljivosti knjigovodstva v formalne in materialne je za presojo verodostojnosti vknjižb brez pomena, osobito ker trg. zak. takega razlikovanja ne iozna: v ostalem pa tudi ni moči videti le formalne napake cnjigovodstva v tem, da manjka gla\'na knjiga in niso ohranjene celokupne temeljnice za račune in imovno bilanco (1. 192?.).
4. Poslovne knjige, ki so bile naknadno .,rekonstruirane", ki torej v času, ko naj bi se uporabljale, še niso obstajale, ne morejo imeti nobene dokazne moči (1. 192?.).
pomanjkljive določbi- trg. zak., o d. d., pa tudi določbe delniškega re-gulativa (§ 49) ne ustrezajo znanstvenim in praktičnim potrejjani.
Knjigovodstvo, pravo in sodstvo. 33
Marsikateri izvedenec preveč poudarja svojstvenost svoje istroke. se zato poslužuje laiku težko razumljivega knjigovodskega žargona, kar utegne imponirati kot nekakšen „arcanum". To pa ni umestno, kajti po mojem mnenju je treba sporna vprašanja obravnavati jasno v razumljivih razmotrivanjih, tehniko knjigovodstva pa omenjati le v toliko, kolikor je to neobhodno treba. Sodnik, ki večkrat zaslišuje zdravniške izvedence, si pridobi sčasoma toliko znanja v njihovi stroki, da ve že vnaprej prilični izid zdravniške preiskave, vsekakor pa točno razume zdravnikova izvajanja. Zaradi zapletenosti in obsežnosti knjižnega gradiva niti izvedenec sam ne more vnaprej predvidevati, kakšen bo končni rezultat pregleda in presoje knjig, pač pa mora stremeti za tem, da poda svoje mnenje tako, da mu sodnik lahko sledi in kontrolira pravilnost njegovih zaključkov.
Vesten izvedenec se bo samo veselil, ako sodnik razume njegovo stroko. Vprav idealno bi bilo, če bi sodnik sam obvladal knjigovodstvo. Pa tudi tak sodnik ne ho mogel pogrešati izvedenca te stroke, ker je izključeno, da bi mogel sodnik ob svojem sodniškem delu oprav-iti tudi silno zamudno, cesto zamotano delo knjigovodskega izvedenca, katerega večkrat — med mnogoterimi postavkami — ena sama, težko razrešljiva postavka zadržuje po več ur ali celo dni. preden jo v svojem postanku in knjižni izvedbi povoljno pojasni, tako da jo lahko z mirno v estjo označi za pravilno, za napačno ali celo za lažno vknjižbo. To je razumljivo, če se upošteva, da mora izvedenec cesto brez pomoči ali celo zoper intencije knjigovodje podjetja iskati podlage za svoj elaborat in je iskanje temeljnic v površno urejenih knjigo-Aodstvih združeno z velikimi težavami in zamudami. Neka-tera podjetja imajo pravo tzv. „žido\sko knjigovodstvo" t. j. knjigovodstvo, čigar temeljnice se valjajo neurejene po pultih, miznicah raznih funkcionarjev, celo po žepih raznih oseb. Doživel sem primer denarnega zavoda, pri katerem so bili taki nedostatki, da so po izjavi verodostojnih prič ležali celo bankovci po tleh in za pečjo, ne da bi jih blagajnik pogrešil. Da se je končno pojavil izdaten primanjkljaj, je lahko razumljivo.