104
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
STIHI WILLIAMA BLAKA
Prevedel in uvodne besede napisal Miha Avanzo
Nedolgo tega je poteklo sto petdeset let, kar je umrl sloveči angleški pesnik, slikar in bakrorezec Wil-liam Blake (1757—1827). Umrl pa je ubog in nepriznan, kajti le malo je takih velikih pesnikov, za katere bi bili njihovi sodobniki tako gluhi in pred katerih pesništvom bi si tako krčevito   zatiskali   ušesa.   Tako   so njegova dela skoraj sto let pozabljena in prezrta čemela pod prahom Časa.  Šele naše stoletje je  v  njem začelo spoznavati njegov pravi pomen, tako da so simbolisti, nadrealisti in celo beatniški pesniki drug za drugim odkrivali v njem svoje elemente in si jih prilaščali.
Vizionarstvo, poznavanje in uporabljanje najrazličnejših mističnih in okultnih naukov (kabala, neoplatonizem, druidizem) in fantastičnost so veliko prispevali, da ga je puritanska Anglija druge polovice osemnajstega stoletja, vsa prežeta s prosvetljenskimi idejami in racionalizmom, razglasila za norega. Ta sloves se ga je držal vse do konca.
Svojo dvojno usmrtitev — slikarstvo in pesništvo — je združil v posebnem postopku, ki ga je sam imenoval »iluminativni tisk«. Vsako stran knjige, tekst in ilustracijo, je vrezal v bakreno ploščo, to odtisnil na papir in pobarval z vodenimi barvami ter na ta način dosegel čudovito sozvočje slike in besede. Vse njegove pesnitve so nastale na ta način in tako eden največjih angleških pesnikov ni v vsem življenju izdal niti ene same klasične knjige.
Blake je ustvaril obširen opus: od kratkih pesmi (Pesmi nedolžnosti in izkustva), pesnitev (Evropa, Amerika, Knjiga o Losu, Knjiga o Thel), filo-zojskih razmišljanj (Poroka Nebes in Pekla) do »preroških knjig« — him-ničnih epov Milton in Jeruzalem, ki skupaj obsegata več kot tisoč verzov.
105
Stihi Williama Blaka
V njih si je izdelal svoj lastni veliki mit, neznanski sistem simbolov in alegorij, da je lahko na ta način izrazil vse človeške strasti, borbo med razumom in domišljijo ter večno človeško uporništvo. Pomiritev in razrešitev globoke razklanosti zemlje in neba, človeka in boga, telesa in duše je videl v obči ustvarjalni imaginaciji, saj je bil prepričan, da je domišljija večni svet, ki mu je resnični izkustveni svet le bleda senca.
Obširen izbor Blakovih pesmi in pesnitev bo izšel pri Mladinski knjigi.
PASTIR    Povsod Pastirja spremlja sreča! Od jutra pa vse do noči za čredo ovc presrečen stopa, z veseljem polni svoje dni.
Nedolžno jagnje nežno kliče, ovčica mu odgovori, vsa čreda se spokojno pase, saj ve: pastir nad njo bedi.
SNEŽINKA    V bel zimski dan odidem sam, da se s snežinko poigram: na dlani mehki se stopi, a zimi to zločin se zdi.
LILIJA    Vrtnica se s trnjem brani, z rogom ovca mir ohrani, lilija pa bela, v ljubezni je vesela, ne rog ne trn nista ji lepote vzela.
MAR NI    Mar ni jutranja sreča slajša JUTRANJA     od radosti noči? SREČA SLAJŠA     In mar zares mladost prešerna sramuje se luči?
Naj starost in bolezen tiho vrt ropata v temi! Podnevi sad obral bo, v komer mladosti žar gori.
106
Miha Avanzo
O, SONČNICA     O, Sončnica od časa strta, ki Sonca zlati hod poznaš, in iščeš tisti nebes vrta, kjer potnik svojo pot končaš:
kjer Deva v prt snega zavita in Fant uvel ves od strasti, iz teme groba hrepenita tja, kamor sončnica želi.
KRISTALNA     V divjini, kjer sem se igral, SOBICA     ujela me je deklica;
in v svojo me je izbico zaprla s ključem iz zlata.
Ta sobica od biserov, zlata, kristala se iskri; in notri se razpre mi v svet mehkobne mesečne noči.
In druga Anglija je tam in drugi London, drugi Tower in drugo Temzo vidim zdaj in drugi krasni Surrey Bower.
In druga ljubka deklica, prosojna, nežna, jarka vsa, trikrat se v sebi ponovi — sladkost mi v srcu vztrepeta!
*    *    *
O, ta nasmeh! Trikraten smeh napolni me, da zagorim; ko sklonim nadnjo se v poljub, trikratno ga nazaj dobim.
Objeti stas želim si njen, srčno razvnet, plamtečih rok, a sobico le razdrobim: in spet sem jokajoč otrok —
ponovno se topim v solzah, nad mano v joku ženska bdi, vso svojo bol in vse gorje potožim v veter, ki beži.
VRT LJUBEZNI
Odšel sem v ljubezenski vrt in ves presenečen obstal; Kapelica zdaj stoji tam, kjer sem včasih se v travi igral.
In vrata zapira zapah, »Ne smeš« na njih piše mračno, zato stopim dalje na vrt, kjer rož je bilo sto in sto.
Tam vrt je prepoln grobov, nagrobniki mrko čeme; duhovniki črni s krvjo radosti, strasti mi duše.
PRST     »Ljubezen zase nič ni mar IN KAMEN    in zase nič je ne skrbi,
veselje daje drugim v dar, Peklu navkljub Nebo gradi.«
To reče grudica Prsti, ki čreda jo je zmlela v prah, a Kamen ji odgovori, prikrit v potokovih vodah:
»Ljubezen sebe le pozna, vsem drugim vzeti mir želi, po drugih njena slast hlasta, Nebu navkljub Pekel gradi.«
SLUTNJA NEDOLŽNOSTI
V Zrnu peska videti cel Svet in Nebo v Cvetlici na poljani, Večni čas imeti v hip ujet in Neskončnost obdržati v dlani.
107
Stihi Williama Blaka
LE SMEJTA SE, VOLTAIRE, ROUSSEAU
Le smejta se, Voltaire, Rousseau! Zaman je vajin direndaj! V veter pesek mečeta, a ta odpihne ga nazaj.
Vsak prahec se ziskri v dragulj, ki v božjih žarkih se blešči; nazaj s steza odbija se, oko poroga oslepi.
Atomi Demokritovi
in delci Newtonove luči
peščena zrnca so le
na koncu Izraelove poti.
JERUZALEM     Mar na zelene Anglije gore so noge te nekdaj stopile? In Anglije prijetne trate res so Jagnje Božje opazile?
Mar lesketal se Božji je Obraz v oblačnih gričih tam v davnini? Je stal Jeruzalem kdaj tu, kjer zdaj so mračni Satanovi mlini?
Daj Lok mi iz plamtečega zlata! Daj mi Puščice hrepenenja! Daj Kopje mi: Oblaki proč z neba! Daj Voz ognjenega žarenja!
Ne bo zamrl v meni Dušni boj in meč v rokah ne bo mi spal, dokler na Anglije prijaznih tleh Jeruzalem ne bo spet stal.
108
Miha Avanzo