/ Založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Istotako priporočava dalje v najinem zalagateljstvu izšle nastopne knjige, koje se dobivajo po vseli knjigo-tržnicah: Zlatorog. Planinska pravljica, spisal R. Baumbactl. Z dovoljenjem pisateljevim in založnikovim preložil Anton Funtek. Cena vkusno vezani knjižici 2 gold., po pošti 10 kr. več. Anton Funtek, dobro poznat po svojih izvornih pesniških proizvodih, podaril je slovenskemu narodu sfe svojim prevodom Baumbachove poezije «Zlatorog», ki se je kot pravljica do denašnjega dne ohranila pri vseh pastirjih v dolih triglavskega pogorja, prekrasno darilo. Knjižica, kaj bogato in najelegantneje opremljena, bode gotovo vse rodoljube zelo obradostila, ki imajo srce in smisel za ta pesniški umotvor, čegar dejanje se vrši na našem romantičnem Gorenjskem. V prošlem letu bili so dotiskani in so w zagledali beli dan: Stritarjevi zbrani, spisi, 6 zvezkov v 8°, mehko vezanih . . stane gold. 15' — 6 » » 8°, v platno » . . » » 1860 6 » » 8°, v francoski vezbi » » 20 ■ 70 Usojava se torej na odličnega slovenskega pisatelja napominane zbrane spise, koja elegantna, fina izdava, okrašena s pesnikovo podobp v bakrorezu, bode dika vsaki knjižnici, osobito toplo priporočati vsakemu naobraženemu GODEC. Poleg narodne pravljice o vrbskem jezeru. Spisal ANTON FUNTEK. V Ljubljani. Natisnila in založila Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1889. M » \V t" \ h a Ai Prejeto od urada za upravljanje imovine upornikov Po strmi poti stopa prašen potnik. Utrujenost mu je sklonila glavo, Upógnila život visokorasli, Ugásila plamen océm globokim. Po tilniku se vsipljejo mu kodri, Obili kodri svetločrne boje, Vijó se mu po hrbtu kakor kače, Obkrožajo obraz mu zagoreli. Lep bil bi ta obraz, da niso strásti Zarisale vanj znakov neizbrisnih, Da časih iz očij bi divjezročih Pogled ne šinil, svetel kakor blisek, Pogled, ki te zapeče v duše dno. Osupel gledaš vanje in preplašen; Srcé se stiska, kri zastaja ti, A zdajci vroče ti prihaja zopet. Lepé so, ali v njih se bliska peklo! Ob palico opira se z desnico, Skrbno zavite nosi v levi gosli. Pač redkokdaj iz njih zapoje glas, Vesele duše rahla, mila priča, Podoben glasu angeljcev pojočih; Iz goslij teh kipi jedino tok Viharnih glásov, tok besnečih čustev, Kot peli bi, vriskáli zli duhovi, Da koperni mu duša, kdor jih čuje! Na vrh dospel je; zdajci dvigne pogled, Ozre se doli, in strmeč obstane. Prostrana širi se pred njim dolina, Krasna takó, da pač na daljnih potih Nikjer ni videl lepše krajine. Tam doli ziblje se v lehkotnem vetru Rodilne zemlje teški zlati sad, Pokrópljen z znojem in rosó nebeško, Bogat zaklad, vračilo oratarju; Med žitom se vijó potoki bistri, Srebrni traki med rumenim zlatom, In tlá pojé s krepilnim hladom; Zeleno listje diči drevje gosto (Krasnejšega nikoder ni zelenja!). Izmed dreves pa belijo se hiše, Ponosne, lepe kot gosposki dvori, Ki jih zanesla je čarobna moč Iz daljnih mest v zeleno krajino. Gore ugleda sinje, zračne v dalji, Nebo razpenja se nad njimi jasno, Napolnjeno, pretkano z živim sojem; Po njem čolniči vozijo se zlati, Krilati božji angeljci veslajo In nosijo blagost nebeško v njih . . . Z gora na polje, s polja na nebo Uhaja godcu vid; na belih hišah Obstane mu naposled srep in žgoč, Kot hotel bi predreti v njih notranjost. Da res so to vasi? Kako pač mogel Verjeti bi, da bivajo tam kmetje, Vsakdanji kruh služeči s čelom znojnim Ti krasni dvori, te ponosne hiše, Gospodi bi lastnina bili vredna, Preširnega bogastva tod je dom. Na mahovito skalo sede godec, Kraj sebe dene palico in gosli, Podpre z rokami kodrasto si glavo, In zrè pred se . . . Kaj njemu do bogastva ? Dovolj ga videl je v življenji svojem, A njega slasti ni okušal nikdar, Z blaginjo še pojil srca nikoli. Da videl zdaj bi pred seboj gorjé, Razpale koče mesto hiš bogatih, Kaj njemu to? V življenji tudi videl Zadosti je trpljenja in gorja, Todà če tožil ni zarad bogastva, Zarad uboštva ni pretakal solz! Za hip le zrè človeštva strah in upe Ter gré, pustivši za seboj spomine! Sedaj se dvigne. Kakor smeh zlovoljen Zveni iz temne duše v jasni zrak ; Pogledi zli upro se na obnebje, In dve pesti se dvignete uporno. A kakor da je hipno boljši čut Uklonil, zmagal to njegovo divjost, Povesi ji, oči povesi tudi, Brž palico poprime zdaj in gosli, In hitro dalje se spusti na pot. Vkrog njega poje rod veselih ptičev, Ne čuje jih; od božjih del v prirodi, Od tega, kar človeška dlan stvarila, Odmika pogled, kakor da je vero Izgubil v božjo milost in v človeštvo. Kdo vč, če kdaj je čutil vero to, Če ni mu vzelo je človeštvo samo? Kdor veruje v sobrata svojega, Brez dvojbe pač Boga spoznava tudi! Za daljnimi gorami tone solnce; Tihoten mrak prostira svoj ovoj Po zemlji, koder hodi godec tuji. Sedaj dospe k poslopjem prvim v vasi, In postoji pred njimi, nevedoč, Da li bi stopil kam in poiskal Pokoja v njih, zavetja udom trudnim. Sedaj zravna se mu život visoki — Cuj, godba, hrup mu bije na uho, Vriskanje se glasi po zraku tihem, Zveneči glasi radosti razkošne Oživljajo življenje mu zastalo. Kak6 posluša z bistrimi očmi, Kako uh6 nastavlja glasom zvonkim — O, tacih glasov nebrzdana strast Strasti mu vzbuja nekročene v prsih! . In kakor da ga tira skrivna moč, Za njimi zdaj hiti z nogo lehkotno, Stoji pod oknom jedno, dve trenotji, Stoji med tolpo pivcev in plesalcev. Nevtegoma prestane hrup in godba, Očij se sto upre na goslarja, In šepetanje vstane po dvorani. A znova že razvije se življenje, In z vročim čelom, vročimi pogledi Stoji med pivci on, in na uho Bijo mu slova: «Dobro došel, godec, Pokaži hitro goslij svojih moč!» Kot rriganje zvene mu te besede. Srdit ozre se po plesalcih bližnjih, In zagrohoče se na glas. Ugleda, Kako gore obrazi jim raz vneti, Kako temni jim vinjenost oči, Kako zavest ostavlja zbrano tolpo. In urno prime vina kupico, Izprazni jo do dna, in z glasom močnim, Ki šum preglaša in ropot v dvorani, Zakliče jim: «Na ples torej, ki vlije Močij vam novih v ude oslabele; Na ples, ki vam razjasni glavo kalno; Na ples, ki vam razburi mlačno kri, Da teče kakor ogenj vam po žilah.» In že zapoje prvi glas iz goslij, Ne glas, ki laska se ljubeč ušesu, No glas, ki dušo ti napaja z grozo! Tak vzklik izvije bitju se iz prsij, Ki zamorila mu bridk6st je srečo In izročila ga moččm zlovoljnim. Kako potihne v sobi mahoma Življenje bodro, smeh, vriskanje, godba, Kako upre se znova sto očij Na goslarja, očij strmečih, plašnih O, tacega glasu ni čul še nihče! A zdajci že zapoje drugi glas, Poguba v njem zveni in gnčv viharja, In kakor bi zagrabil jih vrtinec, Zasučejo se v ples, rešeni more . . . Viharni spev neznanih zvonkih glasov Močij jim vliva novih v ude trudne, Mori srce jim, mami sleharn čut, Razvnema jim glave in kri zastalo, Da teče kakor ogenj jim po žilah. Glasovi niso več to goslij mrtvih, Grohot je to podzemskih strašnih sil; Ni godec to, nikdar, demon je to, Ki je ukrotil sile te podzemske, Da slušajo na mig njegovo voljo! In urneje mu bega lok po strunah, In urneje se sučejo plesalci. Zvižgaje jim uhaja dih iz prsij, Pekoča rosa stopa jim na čelo, Kolena se šibe jim iznemogla . . . Stoječ izven plešoče tolpe v kotu Igra jim godec z nerazumnim smehom, In kima z glavo — on samo pozna Čarobno silo svojega godala, Vedoč, da gine v nji telo in duša! . . . Kako polega radost in vriskanje, Kak6 ozira se vsakdo po njem: »Miruj, miruj!» a godec jih ne sluša. Tu jeden gost omahne iznemogel, In k sedežu se opoteka bled; Tam drug sloni ob steni, sope teško Z zaprtimi očmi, do smrti zbegan; Tu tretji seza v zrak, iščoč opore. In vender: ali čuje jih in vidi? Morda izgublja tudi sam zavest V godala glasih nikdar slišanih! Navzgor na strop uprl je pogled svoj, Kot razprostrla bi nevidna moč Zastor med njim in trudnimi plesalci! Naposled zdaj potegne z lokom še, Poslednji glas godalu izkipi, Nezvršen glaš, in umrje v ozračji. Tihota potlej; srcu vsakemu Izvije se olajšan vzdih; pokoj Zavlada težek, mučen po dvorani. Po gostih se ozira godec nem: Opešali življenja so duhovi, Le grgrajoča sapa vre iz prsij. A že dušeči jih ostavlja čar, Pogledi se oživljajo; zamolklo Vrše glasovi; vstaja govor zmeden; Roke po kupah sezajo tresoče; Napoj rosi krepilen ustna žejna. In glej, težavno vstajajo plesalci. Pozabljeno trpljenje je poprejšnje, Z osuplimi očmi ozira se Vsakdo po godci in grmeč oglasi Stoter se klic, stotero se vriskanje: «Ti mojster si, ni večjega na sveti!» S pijačo rujno polnijo mu kupo, In vriskajo naproti mu zdravijce. On stresne z glavo, da se vsipljejo Po lici mu obili črni kodri, A potlej, kakor da mu druga misel Prešinila je glavo, prime kupo, Izprazni v dušku jo, izpije drugo, Poprime tretjo še, in po životu Ognjeno ga zapeče ta napoj. Z glasovi, ki bobneč kipe v dvorani, Topi se glas njegov, vrši iz njih, Kot grom iz glasov zbegane prirode . . . Očij upira dvoje se na godca, In kakor da bi čutil njiju moč, Obrne se nazaj k sosedni mizi. Med glasno tolpo vinjenih plesalcev Sloni dekle, rasti bohotno lepe. Obličje ji razvnel je ljuti ples, Razplel rujavih las ji teško kito, Kipečo strast užgal očem globokim. Pogleda njijna se prekrižata. Pogleda, kakor svetla dva plamena, In v duše dno se vžge ta neizbrisno. Mraz izpreleta godca in vročina, Dekletu v prsih zadrhti srce; Za jeden hip se ji povesi pogled, A znova se upre na goslarja. Kot hotel bi izpiti mu življenje. Raz sedež vstane godec hipoma, In stopi k nji; goreči dih njegov Začuti ona na obrazu svojem, In zgane se, ko prime jo za rame, Rekoč: «Kdo si, dekle? Kak zloben duh Ta kras je dal telesu tvojemu?» Z glav6 prikima ona zadovoljno, Poželjno se odpro ji ustna pol, In z glasom, ki zveni mehko laskavo, Odvrne mu: «Kak zloben duh? Ti meniš, Da trebalo je zlobnega duha, Če lepa sem? Kak6 otročja slova!» Primakne godec se tesneje k nji, Obdene ji roktS okoli pasa, In zašepeče z glasom sikajočim: «Če lepa si ? Veš li, kak6 si lepa ? Obilo videl sem deklet v življenji, A take zarje, nisem je še videl; Najprva ti razvnemlješ mi srce, Objemi, dekle me, in moja bodi! Nikdo ne trgaj od strani te moje; Udaj se, reci, da se mi udajaš!» «Haha, dovolj je drzen govor tvoj. Duhovi vinski govore iz tebe. Kdo si? Odkod prihajaš? Kam namerjaš? Ljudij zahaja tacih dokaj k nam — Svojat popotna, z rok živeča v usta; Kdo ve, če tudi ti ne spadaš k njim? Ti ljubiš me; kdo pač ne ljubi Zale? S pravico kakšno govoriš z menoj, Ti, mož neznan, z dekletom najkrasnejšim A bodi! Meni prija govor tak, Kadar se glasi čvrsto in odločno, Tako si mož, tako te bom ljubila! A vedi: če z duhovi vinskimi Moštvo izgine brezobzirno tvoje. Potem od sebe pahnem te z grohotom — Haha, dečak mehkužen ni zamč; To vedi, ljubeč, predno se zavežeš!» Strmeč posluša govor njen. in že Razsrjen hoče seči ji v besedo, A v zvonkem smehu, bistrih nje pogledih Srd izkopni mu, kakor sneg na solnci. «Kaj pozveduješ po življenji mojem? Kdo pravi, da šele iz vrste let Rodi se krasni hip ljubezni tvoje? Nič nisem jaz; moj dom nikjer; moj pot, Kjer hočem sam — dovolj! Kaj povprašuješ Po stvarcah teh, ki nimajo pomena?» Z nevzdržno silo jo potegne k sebi: «Hej, zagodite, godci, zdaj na ples, Vaš mojster plesal bo z dekletom svojim; Igrajte, da vam poči zadnja struna, Da vam podrsne lok iz trudnih rok! Hej, kvišku, gostje! Dosti je pokoja, Pokoj je smrt! Na ples sedaj, na ples!» Zavrisnejo strune na glas, Odzove se piščal in bas. Plesalci grme po dvorani; Objemi, poljubi, nasmeh, Ljubezen razkošna v očeh, Šumenje na sleharni strani. «Ti solnce si moje svetl6, Življenja ti sreča samo, Ne bodi mi tudi poguba!» Nasč jo pritisne razvnet. In z usten rudečih ji med Ognjenega srče poljuba. «Če vstal bi vkrog naju vihar, Ne plaši me blisek, udar, Poguba mi sreče ne zruši! Ce treba, izvoljenec moj, Zaplešem i v peklo s teboj, Noseča vzveličanje v duši! ...» In strune se glasé vihárneje, In zárneje se bliskajo pogledi; O, godec, čuvaj se njih ljute sile! Morda, ko ples razvnema tvojo kri, Duhovi so nevidni zapisali Pogubo tebi, gostom in plesalki! Preteč odpira se zijoče žrelo, Da vzprejme in pokoplje te na vek; Varúj se, godec, bčži, dokler moreš, Iz té globeli ni rešilne poti! \ mračnem gozdu vije svetle niti Žar jutranji po drevesnih vrhih. Kakor rahel sen še plove spodaj Nad mahovjem megla valovita, Vije se ob deblih proti luči, In izgublja v nebni se modrini. Tu in tam se vzdrami ptič na veji, Stresne z glavo, razprostre peroti, Gleda drobno in zapoje tiho. Kakor bal bi se, da prva pesem Zmoti p6koj in somrak slovesni. Ali že se vzbuja gozd zeleni, Prvi trosek sine skozi veje, Po cvetovih zaiskr^ se kaplje, Kaplje pestre, biseri blesteči, Ki na begu svojem izgubila Noč jih temna je iz krone svetle. Živo giblje se priroda v luči; Kdor je v gozdu, pač sedaj odpira Srce svoje mlademu življenju! Kvišku zdajci z maha plane godec, In osupel zre okoli sebe. Prvi glas. ki zazvenel je z veje, Iz nemirnih sanj ga je preplašil; Luč, ki sveti skozi drevje gosto, Vid pobira trudnemu očesu. Kdaj, kako pač je prišel sinoči Iz plesalcev tolpe nezavestne? Preko čela si potegne z roko, Vse v spomin mu zopet stopa živo. Sebe vidi samega v dvorani, V naročaji vidi se plesalki. Ki s pogledom in poljubom vročim Raznetila mu oči je, čustva; Nejevoljno strese kodre črne, Stisne ustna in ob tla udari — O, kak6 pač bil je slab sinoči. Da udal se je očim omamnim In besedam sladko laskajočim! Ali to pač tudi v6 in čuti, Da bi moral se udati znova, Ko v tem hipu bi stopila predenj! Jezno vzpenja se moštvo njegovo, A slabotno se uklanja zopet . . . V mislih teh ne vidi žive dike, Ki razgrinja se okoli njega. Hip za hipom mu uhaja naglo, Hitro bega ura mu za uro. Iz cvetičnih čaš kipi dišave, Po cvetovih frfolč metulji. V solnčnih troskih se vrti mušice, On sloni ob deblu nepremično. Zdaj na križi pri cvetočem grmu Obvisi mu pogled; smeh uporen Zaigra %iu na obrazu temnem. Tej podobi bol je vdihnil mojster, Ki pretresa ti srce čuteče; Plaho le se dviga p6gled k njemu, Ki s trpljenjem je odrešil zemljo, In pogubo ji odvzel in grehe! Godec, ali v dušo ti ne seza Slike svete govorjenje nemo ? Ali v prsih ti ne vzbuja vere V divno stvarstvo in božanstvo višnje? Od podobe se obračaš strani — Srca, godec, tebi ni genila! Zdaj posluša. Kakor spev nebeški Na uho mu bijejo glasovi, Rahla pesem je dekliške duše! Bliže, vedno bliže mu prihaja, Presenečen zadržuje sapo, V prsih čudni vstajajo mu glasi, Kakeršne je zdavna že zagrebel. Zdaj že ume sleharno besedo, Ume jo in brez glasu posluša: «Zjutraj po drevesih Božja sapa diha; Njo posluša v senu Verno zemlja tiha. Po drevesih luči Solnčni soj prižiga, Iz cvetov kadilo V čisti zrak se dviga. 2 I Med zelenjem živim Naj slavim Gospoda; Zdi se mi, da moli Z mano vsa priroda!» Nehote je nagnil glavo svojo, Roke sklenil, kakor da bi molil, In ko zdajci zadnji glas utihne, Se drži jih sklenene pred sabo. V lice bledo stopa rudečica, V ostre črte se mu guba čelo . Slušaj! znova se oglasi petje, In zamaknen je posluša godec: «Zdi se mi, da nosim V srci radost mehko, Oh, morda pa tudi Nosim tožbo lehko! Ti posini doli, Luč nebeška zlata, Hipno se odprd ti Srčna moja vrata. V željah nepoznanih Pólje srce meni, K željam ti pokoja Blaženstvo mi déni!» V tihem zraku se gubé glasovi, Milo dekle bliža se po poti. Solnčen trosek je posinil nanjo In zapletel se v lasé ji zlate, Ona sama je, kot utelesil Soj nebeški bi se v njé životu. In osupel gleda nanjo godec, In lepoti se uklanja njeni. S pestrim vencem živih poljskih cvetov Okrasila je Bogá na križi. Na kolena se zgrudila prédenj, In molitev čiste duše njene Plava kakor spev kopneč v nebesa . . . Kaj igrá ti, godec, smeh na ustnih, Kaj izginja ti kot senca lehka? Ali pač se ti budé spomini, Ko si molil še s pobožnim srcem r Morda dečka vidiš zdaj pred sabo, Ki ročice sklenil je k molitvi; Deček ta si ti, in — o, nikari Ne otiraj solze iz očesa: Dnij mladostnih seva v nji blaginja! Toda le za hip mu polni dušo Čut milejši, potlej duh uporni S silo čara oprosti se tega, Bliskoma se kvišku vzpne život mu. Trhla veja pokne mu pod nogo. Iz molitve se vzbudi mladenka. Zagoreli tujec stopa h križu. Dvigne roko in povzame z glasom, Ki odmeva bridko v duši njeni: «Kaj li moliš to podobo mrtvo, Kaj ovijaš trhli les s cvetičjem ? Cvetje drobno se ospe v vetrovih, Prošnje žive izgube se v zraku —• Kaj podobi do cvetov in prošenj ? Rajši kiti s cvetjem samo sebe, Rajši tudi prošnje v prsih hrani, Bolje, nego da umre oboje! Pojdi, dekle, ta ti ne pomore!» Ona vzdrami se iz lehne groze; Solnčen pogled se upre na godca, Glavo nagne potlej zlatolaso, In boječe mu veli in tiho: «O, ne žali mi podobe svete! Ti si tujec; Bog ve, kje povsodi Hodil si, kje videl žitje grešno, Ki zatrlo ti v Boga je vero; Bog ve tudi, kam te pot zanese — Pusti, tujec duši moji vero. Mati mila me uči te vere!» Kakor žalost mu obsenči lice: • O, pač tudi mene je učila Vere take mati nepozabna. Ali nje in vere moje ni več! Ha, pa bodi! Kaj bi dramil v sebi. Kar živelo je nekdanje čase Vero, dušo, vse sem v grob položil!... O, kaj veš ti, dekle, o grobovih! Veruj, grob je čudna stvar na svetu: Smrti dom in tudi dom življenja; Presnavljanje nepokojno v grobu! Trup razpada v tisoč drobnih praškov, In iz praškov vzraste bilka živa, Kadar sije solnce na gomilo. Dej, kaj vzklije iz gomile moje, Kjer počiva vera, duša trudna? Kdaj mi dojde zlato solnce ono?» In v okó ji zatopi poglede, In s šepetom skoro nadaljuje: «Tebi, dekle, tebi pač verujem! Vera tvoja bi mi pač vzbudila Vero spečo. Ali, naj počiva! Ti s prečistim bitjem svojim dramiš V prsih meni čute nepoznane, Toda» — glas mu polje v strasti divji — «Pusti, dekle! Glej, če sploh bi molil, Pa ne molil bi pri trhlem lesu, Ki ovila si ga s cvetjem živim; Ne, pred tebe pal bi na kolena, Tebe hotel bi samó moliti! . . . O, nikari, dekle, se ne plási. Saj pozabil sem molitve davne; Slab, ponižen tu stojim pred tabo — Beži, beži, čar mi jemlje moči; V teh očeh se svétijo nebesa, Njih sijaj mi jemlje pogled, beži! 2 b O, sinoči sem objel nevesto. Nji udal se z dušo in telesom, Ne poskušaj razdružiti zveze, Beži, dekle, pravim znova, beži!» S tiho togo gleda ga mladenka — Nevedoč je pila duša njena Strupa slaj iz tujčevih pogledov! On poprime belo njeno roko, Deje s čudnim zadušenim glasom: «Dekle, hodi — naj velim ti — z Bogom! Ako vlada Bog nad nami gori, Čuvaj on te po življenja potih, Da se cvetje ne ospe ti čisto! In premnogo še bi hotel reči, Ali dosti! Kakor senca nečem Zatemniti solnčne sreče tvoje — Pojdi, pojdi, naj velim ti — z Bogom!» In krepko ji stisne še desnico. In zbeži od nje v temino gozdno, Kakor temni mrak pred zoro jasno. Lrospodov dan. — Veselja glasi Zarano že kipe na vasi ; Iz krčme bije ljuti ples. Cerkveni zvon odmeva vmes. V cerkveni hram. na božjo službo Pozivlje on plešočo družbo; Gospodov je denašnji dan, Telo počij, duh bodi zbran. Dovolj je plesa že in hrupa. Grehote je prepolna kupa, Razsrjen zre, pregrešni rod, Nate tvoj Bog in tvoj Gospod! Samo njegova sveta volja Krepi rodilna tvoja polja; On migne, on privzdigne prst, In hipno zvene kal in brst; On reče, in na mah se tudi Bogastva ti zidanje zgrudi; Teló počij, duh bodi zbran, Kadar Gospod slavi svoj dan! A vedno više slast jim polje, V nji plešejo okrog brez volje. «Kaj glas zvoná. kaj božji hram, Duhovnik čitaj mašo sam; Vsakdo prepevaj, pij, kar more, Prišla ni doba še pokore! Tu v žepih naših zlat premnog Vladar je naš. on sam naš Bog; Dovolj so polja nam bogata. Da novega dadé nam zlata; Natoči kupe nam, krčmdr. Za njé prejemlješ mnog denár; Nastavi vina nov nam sodeč, A ti igraj nadalje, godec!» Obrnen od plesalcev v stran Skoz okno godec zré mracán. Naj kliče, vriska zbrana tolpa, On verno sluša glas iz stolpa; Oh, jasni glas iz temnih lin Budi mu v srci mnog spomin; Nazaj mu kliče davna leta, Mladosti zlate čustva sveta . . . Nehotoma iz trudnih rok Podrsne mu nevtrudni lok; Na prsi glava se mu sklone, V minulih dneh sreč mu tone. In ko tak6 pred sebe zre. Življenja hrup vkrog njega vre. Sedaj pa čuti roko mehko, In mraz život mu strese lehko. Na polnih ustnih bujen smeh, Svetal plamen v temnih oččh. Tako stoji pred njim mladenka, Nevesta mu in zaročenka. «Kaj tod premišljaš, ljubeč moj, Kaj p6gled mi odmikaš svoj. Kot gledal kje bi zle prikazni? Na, ta kozarec moj izprazni, Morda napoj sladak njegov Prežene tolpo teh duhov — — Kaj zro tako oči me tvoje, Li ne poznaš neveste svoje?» Obrne on se pol do nje, In z glasom ji odsečnim di: «Kar ti nazivlješ zle prikazni, Rad gledam to in brez bojazni; A daj, naj si okrepim duh, Suh<5 je grlo, jezik suh — Poslednji mi prizor izgini. Nazaj, mladost nazaj, spomini!» Nji roganje iskri v očih. Suhoten ust je njenih smeh, Da godca v duše dno zapeče, Ko srhko mu nevesta reče: «Tak6? V mladost si željno zrl, V spominih na minulost mrl, In tukaj ti življenje klije. Ljubezni moje solnce sije? Haha, kaj ni te. godec, sram, Da sred življenja gineš sam, Da sanje tod otročje sanjaš, In glavo in život uklanjaš? Gotovo, to ni ženin moj, Ki sklenil zvezo je z menoj! O, godec, pojdi, sram te bodi, Mladič mi takšen ni po godi!» j> Razsrjen on se kvišku vzpne, A skoro spet otrplo zre, Po kupi vender segne urno, In zagrohoče se odurno: «Prav praviš, tudi meni nič Po volji takšen ni mladič; O, mož. ki tebe, dekle, ljubi. V naročaj se podi pogubi; On slušaj le siepilno strast, Da ta ljubezen bo mu v slast; A zdi se mi, da zrem trenotje, Ko ločijo se nama potje. Na desno ti, na levo jaz, Ljubezen pa zagrebe čas!» Ok6 zdaj njeno se zablisne, Po kačje k njemu se pritisne: «Kako gorjup je govor tvoj! A ne tako, ljubimec moj! Ce kdaj steza drugam te vodi. Za tabo pojdem jaz od todi, Saj veže me na tebe čar. Ki ne prestane mi nikdar! Zapoj sedaj, krepko zavrisni, Iskreno me na prsi stisni, — — A kaj skoz okno gledaš spet. Kaj stiskaš ustna smrtnobled? Postoj. postoj — kam skozi gnječo Hitiš tako z nogo bežečo?» Iz rok se njenih je izvil, In kot bi ga vihar podil, Potisnil goste v stran strmeče, In zbežal ven iz glasne gnječe. Za njim pač njen udarja glas, A ljuto on beži skoz vas, Obstane pri cerkvenem hrami, Utrujen, s teškimi nogami . . . Pred vrati ondu kakor kip Stoji, premišlja jeden hip, Potem pa spet po dolgih letih Stoji na tleh cerkvenih svetih. Po cerkvi sije solnčen žar, S cvetovi je ovit oltar, Čestit duhovnik predenj stopi. Nanj godec zre ob zadnji klopi. Kak6 je prazen božji hram, Tu zadaj tuji godec sam. Tam spredaj pa na tleh pobožno Kleči dekle mladostno, rožno. Glavo sklonila je moleč. Na nji trepeče soj blesteč, In niti svoje zlate, bodre, Ovija ji v rumene kodre, Da godec, ki iz teme zre. Nehotoma oči zapre. Spomin na gozd mu v srci vstaja, Veselje ga bridk6 sprehaja . . . Kdo v&, morda pač misli nanj, Morda pač tudi moli zanj! Oh, če zanj moli duša njena, Kako bi padel na kolena, In molil ž njo za sebe sam, Ostavil srečen božji hram! In vender, pobegnite sanje, Kaj se utapljaš, godec, vanje? Pač ne srce, le vroča kri Pogublja blažje ti moči, Razpaljene strasti prisega Kot mora ti na prsi lega; A tod izginja hudi čar, Srcá polega tod vihar, Okó presrečno se ozira, Srcé blagósti se odpira . . . Zvršen je davno sveti dar, Duhovnik pustil je oltar, Mladenka mila gre iz klopi. Za steber godec hitro stopi. Pogled njegov je srep, zaréc, Iz ust mu veje dih hropeč, A nje okó nanj zre osuplo, Da zadrhti mu v mrazu truplo. Kaj li v obrazek ti kipi. Dekle premilo, vroča kri, Kak Čut srcé dviguje tvoje, Zakaj okó povešaš svoje. Zakaj je spet upiraš vanj. Kot vzdramljena iz teških sanj ?. In ko takó globoko zre ga, Že stopa dalje mimo njega; A bliskoma v trenotji tem Za njo spusti se godec nem. Pred njo plačoč na tla omahne, Poljub ji vroč na roko dahne, A potlej plane kvišku spet, Beži iz hiše božje bled: «Za hip v neba sem zrl prostore, Zaman! — v nebo moj duh ne more; Ljubezni sem ugledal čar, A nje ne bodem pil nikdar; Blaginjo bi užival ljubo, In moram, moram le v pogubo — O, ti. ki se nazivlješ Bog, Otmi, oprosti me nadlog, Prerodi mi, pomladi bitje, Če ne, končaj nesrečno žitje!» Gori okoli stolpa Leta lastovk rod, Skoro njihova tolpa Pojde na daljno pot. Gori z odcvele plani Godec na line zre; V željah, boli neznani Srce mu vre in mre. «Pekla ognjene strasti Vid mi jemlj6 in sluh; K neba prečisti slasti Sili zaman moj duh. Kadar mi jasna duša, Kolnem svojo slabost; Ali mračna okuša Znova grešno sladkost! Z vami bi hotel oditi, Zreti neskončno morji:, V njega vodah potopiti Sebe in svoje gorje!» Znova danes v gozd jesenski Stopaš, godec, s hitro nogo. Divja sapa se ujema V kodrih tvojih, poje pesem Na uho ti čudnoglaso. Nji ne čutiš ti, ne čuješ. Glej, že gozd se tod odpira, Zadnje listje pada z njega; Po samotnih potih hodi Nem spomin na dneve prejšnje. Koder pokne veja trhla, Pa se zdrzneš in poslušaš; Kjer strepeče list nizdoli. S paznim okom se oziraš; Ali drevje, mah in skale, Živega ni zreti bitja! S srcem ti glasno bijočim Sam stojiš na sredi smrti — To je bridko čustvo, godec! Bolje stati sred življenja S srcem nemim in otrplim!-- Zdaj oko se tvoje širi: V dalji vidiš bitje žensko; Hropeš teško; sezaš k srcu; Trup nagibaš —- ona, ona! Kaj mrazi te po životu, Kaj obračaš se in begaš Plašno k skali mahoviti? Prosto, godec, dvigni glavo; Kaj srce ti polje v strahu, Ko nebo se ti odpira? . . . Glej, že bliža se mladenka, Kot svetnica božjelepa; Vidi godca, vzklikne glasno, Zarudi kot roža mlada! On pomišlja; potlej hipno Gre naproti, stopi prednjo, In povzame z glasom milim, Kakor nikdar ni govoril: «Tebe čakal sem jedino, Kajti čutil sem, da prideš! O, postoj mi, da napijem Iz očij se tvojih sreče; Roko daj mi, da pritisnem Na srce jo ognjevito; 0, govori mi, da čujem Spev blažeči usten tvojih!» In kot jasen žar zasveti Nje pogled se v mrak srca mu. In kot blažen spev prihaja Nje odgovor na uho mu: «Čakal si in jaz sem došla; Bog te sprimi, mož ubogi! — Glej, na jesen, ko umira Gozd zeleni, gredo listi Na vse štiri svetne strani, Gozd pozdrave piše nanje, Zgodovino piše svojo! In tak droben list priletel Tudi k meni je na okno; Kaj na njem sem zrla, godec? Živo klilo je zelenje, Stal je križ pri grmu cvetnem, Poleg križa stala midva! . . . O, in takrat v duši moji Vstalo čustvo je neznano —» In s šepetom nadaljuje, In oko se ji povesi: «Zdi se mi, da bridke solze Listič veli so kropile — — Godec, ali nič na svetu Ne povrne ti pokoja In radosti izgubljene? V goslih tvojih spe glasovi, Kakeršnih še baje nikdo Slišal ni v dolini naši; V glasih teh ti žije duša! In če miren glas veselja Časih drami se v godalu, O, tedaj i v srci tvojem Tak pokojen glas trepeče! Ali mora brž umreti. Ko le jeden hip je živel? Ali sila, ki rodi ga, Ne bi mogla ga živiti? Godec, tega ne verujem! Kar kedaj se vzbuja v duši, Temu dano je življenje, Sicer ne bi se rodilo! Ali, da se cvet razvije Iz mladostne šibke kali, Sam ga moraš ti gojiti! O, zakaj li ga ne vzgajaš? Ali meniš, da preteško Vstvarjati je srečo svojo? Godec, tega ne verujem.» On stoji pred njo osupel, Gleda k tlom in sope teško. Zdaj ozre se hitro nanjo: «Slušaj, dekle! Ali umeš, Kaj je dušno moje žitje? Boj samo je čustev silnih, Boj, ki s smrtjo le poleže. Čut premagan ne umrje, Ker ni dano mu umreti, On jedino hipa čaka, Ki ga spet na dan pokliče, In trenotja tega nima. Nihče nima v lasti svoji...» Tiho zdajci nadaljuje: «V glasih mirnih in viharnih Zitje vrelo je vkrog mene, — Ali moreš me soditi, Če sem dušo vsem odpiral? Sodi svet, če več viharnih Glasov nosim nego mirnih ; Njega sodi, kadar zove Burne glase mi iz prsij! O, da bil bi tebe srečal Prejšnje dni na žitja stezi, Kdo ve, če bi druzih glasov Zdaj ne nosil v duši svoji! Iz pekla bi ti vstvariti Mogla svetla mi nebesa ; In» — slovesno nadaljuje — «Tudi zdaj, še zdaj jih moreš ! Glej, življenje me učilo Čitati je z lica čute; Tvoje lice je zrcalo, Kjer odseva duša čista — Lica tega ne odmikaj: Enkrat le v očeh naj sinjih Gledam to, kar bi nositi Morda mogel v duši svoji . O, zakaj povešaš pogled, Ali meniš, da zrcalo Izgubi čistoto svojo, Če kedaj pogleda vanje Izgubljen, nesrečen človek? Ali pa — ne, to ne more Dekle, to ne more biti — Ali v čistem srci svojem Hraniš morda slike jasne, Kakeršnih ne smel bi zreti? Polno se ozre v oko ji. Vidi solzo v njem sočutno, Plane kvišku, širi roke, Ali hitro jih povesi. Nji na glavo zlatolaso Položi jih potlej rahlo. Giblje z ustni in naposled Z glasom deje zadušenim: «Svet brezmejen se zrcali V solzi tvoji; blažje, lepše Nikdar ni oko nedolžno, Nego kadar se leskeče V solzi taki... O, kaj vidim — V tem svetišči, v srci tvojem Sije slika — ne, nikoli — Svet se suče okrog mene, Nikdar — to ni moja slika! Megla pada na ok6 mi, Blazen, zloben sen me vara . . . Kje odpira se svetišče, Da bi meni dalo mesta? Slušaj, dekle!» vzklikne zdajci, «Daj, oteri solzo svetlo, Da ne zmoti duše moje! Laž je vse, kar svet razgrinja, Zemlja laž in laž nebesje, Laž si ti in jaz — pa dosti. Se resnica laž je samo Nerazumnih čutov naših . . . Oh, in vender,» deje mehko, «Tudi laž je časih lepa! Prsi hoče mi raznesti Teh trenotij slast brezmejna, Ko v oko ti sinje gledam — O, resnično, v nje verujem! . . . Stara žena mi odkrila Nekdaj temno je bodočnost: Dekle čisto kakor solnce Bode ti srce odprlo — Dekle to si ti. in prav je Dela žena: Ti me ljubiš; V grobu še jo blagoslavljam, Blagoslavljam radi tebe!» Nji gori obrazek mili In presrečen smeh igra ji Na rudečih rožnih ustnih; Ali žalna senca njemu Zatemni obličje resno, In obupno skoro deje: «Pa še nekaj je velela Žena stara; kakor kletev Nosim v srci nje besede: Srečo njeno boš uničil In življenje ji umoril, O, in potlej tudi tebi Pride kazen — čuj, mladenka, Kadar grozne te besede Vzbujajo se v duši moji, Takrat zdi se mi, da čujem Divji smeh duhov podzemskih, Ki prež6 na žrtev svojo . . . O, govori, dekle, veli, Da so bile laž besede; Da nihče ne more zreti In umeti dnij prihodnjih!» Ona gleda nanj ljubeče, In z nasmehom deje milim: «Ne udajaj se bridkosti In besedam praznovernim; Godec, tebi to ne prija! Nikdar roka še človeška Odgrnila ni zavese, Ki zastira nam bodočnost. In oko človeško nikdar Gledalo ni dnij bodočih. Ki nebo jih čuva samo. Ko rodi se cvet ljubezni, Pa skrbno ga vselej vzgajaj, In če klije čisto v duši, Bog ga bode blagoslovil, Bog ljubezni — njega moli! . . . O, čemu pozivlješ sence, Ko ti sije solnce jasno? Ali meniš, da se mora Prikazati senca vselej, Kadar beli dan posije? To je ravno moč ljubezni, Da stoteri troski njeni Svetijo naravnost v temo; Da zvedavi praški solnčni Iščejo povsodi zlata, O katerem srce samo Znalo ni poprej ničesar! In zatorej prav ljubezen Vrednosti uči te srčne; Ako pa je srce vredno, Vstani, dvigni se ponosno, In samo z nasmehom tihim Govor slušaj praznoverni! . . . Kvišku, godec, in odloži Bridkih čustev breme teško, Ako čutiš vrednost svojo!» On jo gleda kakor v sanjah: «Kdo besed uči te takih, Kdo ti bistri pogled mili, Da tak6 mi gledaš v dušo? 0, in kdo ti daje silo, Da me dvigaš k luči solnčni, Kakeršne še nisem videl ? Glej, preslabo je oko še. Da bi zrlo vanjo krepko. In sreč namesto boli Sreče še ne v6 nositi! Pusti, naj oko in srce Okrepča se; naj pozabim, Naj uničim vso minulost. Spone teške naj razbijem. Ki so duh mi uklenile . . . Potlej,» de s slovesnim glasom, «Dvignem prosti pogled k tebi, Drug. prerojen, srečen človek; O, sedaj pa v duši svoji Najti še ne morem zlata. Da iz njega bi postavil Cist oltar ljubezni čisti! In zato le z dalje nate Gledal bom, dokler ne stopim K tebi z dušo prerojeno, Kjer podoba tvoja svetla Najde svetlo, vredno mesto . . In do takrat» — kakor solza Zaleskeče mu v očesu — «Prosi zame, da bi zvršil Veličastno teško delo: Streti v prah življenje dušno, Od prahu zlat6 ločiti In potem iz tega zlata Vstvariti življenje novo! Prosi, pravim, in če zopet Dojdem k tebi, pridem boljši, Ali pa — ne pridem nikdar!» To je vzkliknil in na prsi Sklonil glavo, pa izginil Hitro v gošči za drevesi. Vihar ponočen vije Bučeč okoli hiš; Z obrazom bledim Zala Posluša divji piš. Pred se šepeče tiho: «Kako li to boli! Zaman po njem vzdihujem Od jutra do noči! Imetje, čast in dušo, Oh, vse mu izročim, Da mogla bi na veke Živeti ž njim, le ž njim! >>:->:>>>>>>>>>>>>>>><<<<<<<<<<<-:<.<<<<<.<<- Nemir mi stiska dušo, Kje bivaš, ženin moj ? Oh, dojdi, da umiri Srce mi prihod tvoj! Ne daj, da mi ostane Ljubezni le spomin, Ne daj, da te sovražim Iz srca globočin! Če pahneš me v nesrečo, V obupa temno noč, Noči duhove temne Pokličem na pomoč. Noči duhovi temni, Vam dušo izročim, Samo da bi živela, Na vek živela ž njim!» « 1 i torej vender spet prihajaš Po dolgem času k meni, ljubeč? Izginil teden je za tednom, Ospil se je poslednji cvet, Jesen pred zimo pobegnila. Daj, stopi bliže, da pritisnem Ljubeča te nase nevesta! Ti stresaš z glavo, ti na stran Obračaš se? Ha, reci vender, Kaj li pomenja to ? Je li Ohladil mraz ljubezen tvojo, Obečanja pokopal vroča ? Verjeti nečem, da besede Slepile so me tvoje le; Govori, godec, jaz poslušam!» V obraz mu stopa rudečica, Na stran obrnen ji veli: «Ohladil ni ljubezni moje mraz, Obečanj ni pokopal mojih, A v boljšem čustvu se pomlaja Srce mi zdaj, poji se z lučjo. Kesam se, da brezumna strast Prevladala je v duši moji; Verjeti morem komaj zdaj, Da mogla biti je ljubezen! Ne, dekle, to ljubezen ni, Ni bila in ne more biti! Megleno plava za menoj Življenje prejšnje; čudne slike Pozivlje mi nazaj spomin, Nanje oziram se osupel, Umeti pa ne morem jih. In v taki megli valoviti Spomin mi kaže tudi tebe, In čuden čut mi vstaja v duši! To ni kesanje, sram je to, Da mogel sem se kdaj žareči In skruniti ime: ljubezen! Ne, Zala, to ljubezen ni, V ljubezen jaz verujem drugo, In glej, zato te prosim : zabi, Karkoli sem govoril kdaj; Pozabi, kar sem ti obečal Omamljen, nevedoč, kaj pravim; Oprosti me obečanja, Oprosti me — li čuješ me?» Nji bliskajo oči kot v ognji; A skoro jim ugasne luč, Na godca gleda brez življenja. Trepet samó, ki brstne ude Sprehaja ji, dokaz je živ O notranji nevihti njeni. Zdaj se izvije glasen smeh Kipečim prsim; njé besede Glasé v sočutji se zbadljivem In sekajo v srcé njegovo Kot otrovane pušice: «Kako se pač mi smiliš, godec! In pa: kako stojiš pred mano, Kot deček, ki boji se šibe! Ne boj se, godec, šibe nimam, In poleg tega, kaj bi ž njo? Ti, godec, nisi pravi mož, Kadar stojiš tako pred mano; Tak6 te nečem videti! — 0, tudi meni čudne slike Spomin pozivlje pred oči; I jaz osupla gledam nanje, Umeti pa ne morem jih. Glej, nekdaj sem moža poznala, Ki ni govoril mi o veri, Tesno sloneč mi v naročaji; On veroval je hipnim čustvom, Ne vprašujoč po njih imenu. Jeli, poznal si ti ga tudi? Pa morda ne? Kdo res bi mislil, Da ta ponižni, skromni mož, Ki zdajci tod oči poveša, Drugačen kdaj je mogel biti? Kje si izgubil moško moč, Kje bistrost li očij zgovornih, Kje srčnost in zveneči glas? Haha, smejala bi se ti, Ko bi ne smilil se tako mi; O, koliko si pač izgubil! ->>>>>>>>;->;■$ >>>>r>»><<<< <•:<•:<-;<<<•:<■: <■:<:■ Naposled padeš še pred mene, In solzen prosiš oproščenja, Odveze prosiš činom vsem? Kako se res mi smiliš, godec!» On stisne ustna krčevito. In krčevito stisne pest; Život se ves zravna mu kvišku, A potlej nagne glavo brž, In reče skromno in ponižno: «To vedel sem, da kadar dojdem. Očitanja bom slišal le, Besede z jadom napojene; A vedi, njih se ne bojim! Saj tudi nisem prišel sem. Da razgovarjal bi se s tabo — Oprosti me, in potlej pojdem; Veruj mi, da nikoli več Steze ti nečem zastopiti — —» «O, verujem!» de ona rezko; «Kako si vender smešen, godec! Kaj vpraša dete po igrači, Katera mu ne godi več? Otrok si takšen ti gotovo, A če sem jaz igrača tudi. To, ljubeč, to je druga stvar! In rečem ti: igrača nisem, Ker nečem biti in ne morem. Da ti bi se igral z menoj ? Prst dvignem le in brž se grudi Ponosnih snubcev sto pred mano, Proseč besed, pogledov milih; A (jezno zdaj ob tla udari) Ne kličem jih, ker ljubim tebe Ne zdaj samo, vsikdar te ljubim! — Prav, godec, da strmiš namč, Da dvigaš se razvnet pred mano, — Tak6 si lep, tako te ljubim! Kako sem mogla pač dvoj iti Trenotje le, da ves tvoj govor Ni čudna šala bil samo; Da nisi hotel ž njim zvestobe Izkušati; kako dvojiti, Da ne živi ti več ljubezen? Oprosti, godec, dvojbo mojo; Zdaj vem, da ljubiš me na vek!» ■»»»»»»»»»»«««««««es«« On zré na stran, kot bi ne upal Ozreti se na lice njeno. A bliže stopi k njemu ona, Njé dih mu veje ob obrazu; Lasé mu gladi z mehko roko, In z milim glasom se mu laska: «Ozri se vender náme, ljubeč, Da zopet gledam ti v oči; Poljubi me, da tvoj poljub Nebeško slast mi vlije v dušo! Poljub in pogled, to oboje Ljubezni bodi mi dokaz — — Ne stresaj z glavo, ne umikaj Očij in usten; pazi, godec! Ljubiti morem jaz brez konca, Sovražiti pa tudi smrtno. Če res je, kar si pravil prej, Da nič ne čutiš v srci záme, Umri, pogubi se, pogini; Z očesom suhim zrla bom za tabo In kakor zel plevel iz prsij Iztrgala spomin nate!» Nehotoma se zdrzne on, A précej potlej dé odločno : «Ne plaši ust me tvojih grožnja, Ta grožnja pala bo naté nazaj, Pozval je nisem jaz na sebe! In to naposled še velim: Ziját globoka je med nama, In dobro je, da je takó! A če bi dalje stal tik brezdna, Mordà bi mi vzkipela kri, In v glavi bi se mi zvrtelo; Zatorej pusti — moja pot Ni tvoja pot; nikari brvi Čez brezdno ne polagaj šibke; Haha, kje brv dobodeš táko. Da premostila bi prepad? Zamán ves trud; kaj hočeš, dèkle Vihár ji dviga bujne prsi, Oči rosé ji svetle solze, V trepetu vije se teló. A zdaj prostré roké, poljublja Ognjeno mu obraz temán. «Gospod si ti, jaz dekla tvoja, Usmiljenja te prosim le; Uniči me, a jedenkrat Govori še mi z glasom milim . In zdaj mu zagori obraz, Omamljen gleda v nje oči. Zaman upira se njih sili . . . Ha, godec, stoj! Zlovoljen sen Razpenja krila nad teboj; Li več ne znaš, kaj si govori!, Čemu si prišel ? Godec, stoj! Glej, tebe čaka bitje čisto, To bitje bodi angelj tvoj — Naj te ne zmore hipna strast, Oprosti čara se, odidi — — Čemu li ta nasmeh na ustnih. Ta smeh bohotni ? Godec, stoj Gorje! Na vroča ustna dahnil Poljub si vroč; končan je boj, Podoba gine Anke mile, Umrl je sen o sreči zlati. Ko v srci tvojem ni zlata: «Gospod si ti. jaz dekla tvoja Ti ljubiš jo, ti spet si njen; Ti čutiš, da poslednja kaplja Krvi je tvoje otrovana; Ti veš, da duša ti mrje, Ko tone ti život v razkošji, In vender, vender ne bežiš! — — «Na veke bodi. godec, moj,» Tako se laska mu in gladi Ljubeč mu črne kodre s čela; «O, reci tudi ti, da moj Jedino si, da moj ostaneš! — Ti kimaš z glavo, gledaš me Kot prejšnje dni? Haha, ta hip, Ko je razvneta nama kri, Ta hip potrdil je zavezo — Poljubi me — tako — in znova. Tako — in še enkrat; o, dolgo Slasti že nisem pila te! Pač ni ti še umrla moč, Tak6 si mož, tako te ljubim! 0, prav je to, da me ubogaš; Tu bodi, v mojem naročaji; Ljubezni boljše ni drugod; Ostani, ljubeč, tu na vek! Kar si govoril v blaznih sanjali, ■»»»»»»»»»»«««št««««««- Nato ugaša mi spomin; Saj ljubiš me, saj spet si moj; Ostani tu, v objetji mojem!» In on jo sluša, in vesti Polagoma mu gine glas, Časti mu v prsih čut umira. «Čarobno bitje,» siče ji, «Rodila ni te zemska mati, Peklo te vrglo je na svet, Čemu? to ono zna samó In jaz! Ko pijem polno kupo Ljubezni tvoje, vem, da tebi, Da peklu se izročam v last; Haha, in zdi se mi, da brezdno I mene vrglo je na svet! . . . Kadar zvršim nalogo svojo, Katero? tega pač ne vem, Pa vrnem se v globél nizdoli. In ti z menoj! A zdaj dovolj: Razbit je dušni moj oltár — Govori, veli, jaz poslušam!» — Kaj krokaš v snegu, Ti črni vran, Ko godec bega Čez hrib in plan? «Li hočeš čuti Morda povest, Kako mi stiska Srce bolest? Pa morda krokaš Mi v grob teman? — Zahvaljen bodi, Ti črni vran! . . . Kako me peče, Kak6 mori! Bolesti moji Hladila ni! Po svetu mirnem Okrog vihram — Li znaš, kaj to je. Kaj kes je, sram? Obet prelomljen, Prodana čast, In vse jedino Za hipno slast! Li znaš, kaj to je, Kaj kes je, sram ? Dovolj! — — Naj idem, A kam li, kam?» — >f< tred podobo Svete Device Vije Anka Rele ročice: «K tebi kipe, Deva sveta, Srčne želje Mene, dekleta! Solzen pogled, Bled obraz; V srci strtem Smrten mraz! O, zdaj umem, Kaj trpim, Duša moja Mre za njim. Glej na mene, Deva, nizdoli, Bodi tolažba Meni v boli . . . Zase ne prosim. Deva, tebe: Kaj bi prosila Reva za sebe? Ali zanj, Ki od tod Brez slovesa Sel je na pot. Zanj te prosim, Sveta Devica, Ti mu bodi Blaga vodnica! Saj je dober, Plemenit, Svet mu jedino Mrači vid; Ti ga privedi K meni nazaj, Ti pogube Reši ga vsaj . . . Oh, usmili Mene se, njega; ■ Dušo njegovo Čuvaj zlega, Ti tolažnica Tožnih sirot, Božja Devica, Čuvaj mu pot!» 4 oneg se taja na visokih gorah, Kjer v kraljevem veličastvu svojem Mraz je vihtil žezlo s trdo roko. Hitri viri žubore po grapah, Zbirajo se v sreberne potoke In dolini glasijo novico, Da prišla je pomlad zmagovita In zasela zračni prestol gorski. Zlato solnce, veter lehkonogi, Ta mogočna pomočnika njena, Smrt orjakom nosita sneženim, Spuščata iz tesnih ječ jetnike, Da prostira daleč po višinah Rod veseli se cvetic planinskih. Vkrog in vkrog se sklepa četa pestra; Iz daljin že tudi v tolpah gostih Vrača zarod se krilatih pevcev; S krilom pražnjim se krasi priroda. Praznik bliža se velikonočni. Ali žitje čudno je v dolini, Čudno, grešno in pa razbrzdano 1 V sveti praznik zemskega vstajenja. Ko pobožno moli svet vesoljni, Smeh odmeva, vrisek, grohotanje. Kaj, če pustil godec je dolino, Da nihče ne ve, kam je izginil? V hrup veselja ni potegnil ljudstva Godec tuji, ono njega je zmotilo, In če hipno proč se je napotil, Pa veselja ni odnesel s sabo! Vsako blažje čustvo tod poginja; Redko le so čuti glasi resni. Ki slovesno kličejo k pokori; Kdor izgubil ni zavesti svoje, Moli plaho, čaka s tiho grozo, Kdaj poguba vsuje se v dolino! In zaman se trudi sluga božji: Resnim glasom, v cerkvi govorjenim, Pot zaprli so do svojih hramov, Ali bolj še srca so zaprli. V krčmo zdaj se napoti naravnost Mož čestiti. da bi ondu dvignil Glas svareči, ne preteč jim z večno, Ali s časno jim grozeč pokoro 1 Glej, osuplost kaže se na licih, Sum zamolkel bije po dvorani, Zdaj tihota; vsakdo radovedno Gleda nanj, ki nem stoji med njimi. Nenavaden, čuden gost v gostilni . . . Ne govori, starček sivolasi! Davno že je govor tvoj pozabljen V srcih grešnih; vere izgubljene Več beseda ne prizove tvoja; Nebu, peklu rogajo se s smehom! — Mehko bije na uho jim govor, Poln sočutja, govor poln dobrote: «Blagost z vami, mir vam božji bodi! Vi na mene gledate osupli, Ker vas v plesu motim nepoklican. Češ: duhovnik, tod ni kraja tebi. O, ne bojte se, da bi govoril, Čemur davno ste zaprli srca; To duhovnik ni, ki k vam je prišel, Mislite, da mož stoji pred vami, Ki v življenji je izkusil mnogo, Ki umeje znamenja v prirodi . . . Vzdramite se, veseljaki grešni, Da ne vzdrami vas priroda sama Iz radosti bujne, bogokletne 1 Ali vas ne plašijo nesreče, Ki pošilja jih nebo v deželo? Tu bolezni, tod povodnji silne, Snežni plazi, lakota moreča. Tu potresi, tam požari strašni? Streznite se, predno bije ura! V gorah čuti je grmenje dalnje, Kakor vrelo bi v osrčji zemskem, Kakor drla voda bi čez stene In ob skale treskala uporne; Hrib se maje, ko bobni v globinah, Zemlja poka; tu in tam studenci Na površje vro v viharnem toku, Drugi v zemljo se gube nevidno — Zaslepljenci, ali vas ne plaši Teh prikaznij govorjenje glasno? Pazite, da Bog vas ne udari, Da plamena iz globin zijočih, Da naliva iz oblakov zračnih Ne pokliče vam na pogubljenje! Glejte, lepa je dolina naša: Kar premore zemlja kje zakladov, Vse vam nudi lepa ta dolina — O, ne dajte, da prokletstvo božje Vsuje se na vas in zemljo vašo! Stojte, srca dvignite v nebesa In čestite njega, ki veluje Tajnim silam, Bog neba in zemlje! Stojte, stojte, dokler ni prepozno!» V grohotanji mu zastane govor. Hrup glasan ne da mu do besede. «Kaj blebeče starec slaboumni? Hej, vrzite ga na zrak iz hiše, Da se zjasni glava mu zatohla! Kaj nas plašiš? Ali smo otroci? Kje si v gorah čul grmenje dalnje, Kje se maje hrib in poka zemlja? Starost, ljubeč, ti slabi možgane, Ali krepki so možgani naši — Ven, vrzite ga od tod na cesto; Hiti v cerkev, pa na lečo stopi, Z leče plaši žene in otroke ; Pojdi, starec, tu ni kraja tebi, Ven iz hiše, vèn, pa hôdi brzo!» Šiloma ga tirajo k izhodu, In srdito žugajo s pestmi mu, Ne menée se za srebrno diko, Ki okitil ž njo mu čas je glavo. Roka dvigne se nad slugo božjim, Ali hipno jo poprime druga : Anka, bleda kakor lilja poljska, Lepa kakor svetli angelj božji, Zrè zločincu v lice razdivjano; Pogled njen se lesketa kot v ognji, Roka njena stiska krčevito Njega roko, da omahne hipno. Plašen gleda jo, osupel, jezen; Ali gledi, zdaj priskoči Zala, Zgrabi trdo za rok6 mladenko, Pa za sabo tira jo iz hiše. «Kaj počenjaš?» sikne na uho ji; «Ali hočeš, da te ukončajo? Pojdi, pusti goste in duhovna, Naj storé ž njim, kar jim ljubo» In po stezi vodi jo iz vasi, Tira v gozd jo, koder bister potok Ozko strugo grebe med skalovjem. Tod postane, s čudnim se izrazom P6gled temni na dekle upira, Do krvi si grize ustna rožna; Kakor gleda žrtev svojo kača, Predno z zobom jo useka jadnim, Glej, tako na Anko gleda Zala! In nasproti si stojita tiho, A naposled trdo Zala deje: «Kaj molčiš in zreš pred sebe, dekle Dej, govori, da začujem glase, Ki so njega, godca, omamili! O, slepilo! Kdor oči te vidi, Ki stidljivo zro na zemljo vsikdar. Kdo bi mislil, da mogo upreti Tudi kdaj se na obličje moško? Te roke, ki sklepaš jih k molitvi, Da objeti morejo ljubimca; In ta ustna, da besede sladke Govoriti morejo ljubezni? Ali taka bila si vsikdar in bodeš! Igre naše zrla si od stráni, Ali pa si v kotu kje molila, Zarudela, kadar kdo izrekel Vpričo tebe je imé: ljubezen! Tiha voda! — — Zdaj celó si prišla, Da poiščeš njega, jeli, njega, Ki si v mreže ga ujela svoje? Oh, uboga golobica nežna, Jeli. to je hudo, to razvnema Kri otrplo in možgane trudne, Da ušel je ptiček tvoj iz mreže? O, kako si bleda, kot bi vstala Iz gomile — pojdi, reva, pojdi, Širna zemlja nima ti prostora; Drugim žitje se mladi v ljubezni, Tebi ljubav seka smrtne rane; Deni cvetje si v lasé rumene, Na mrtvaški oder lezi trudna — Cuješ, dekle, gani se, govori!» In za ráme strese jo osorno, In zasmeje se, kot bi smejali Po goščavi tajni se duhovi. Ona nagne glavo; v nje očesu Zaleskeče solza se bolestna; Kakor vzdih se glasi z usten bledih. «0.» povzame zdajci Zala znova, »Kaj bi vzdihov ne umela tvojih? Cuj, mladenka, tudi meni vzdiše, Bridko vzdiše srce zapuščeno; Tudi jaz na samem sem jokala, In še jočem! . . . Ali,» de preteče, «Izgubila nisi ti ničesar, Ko izgubil se je on v daljino; Do jokanja nimaš ti pravice! In vrh tega: to bi znala rada, Reci, kaj li zoveš ti ljubezen? Ali meniš, da le govor sladek, Pogled nežen in poljubec rahel Priče prave so ljubezni prave? O, prežive, divne te ljubezni! Ako z dušo ljubiš in s telesom, Iz života mora liti ogenj, Da se v ognji tudi duša vname; Svet v objemu mora ti miniti, Srce mora se strniti s srcem! . . . Reci, ali si ga še prisvajaš. Njega, ki je ženin moj jedino? Ali veš, da v mojem naročaji Pred odhodom pil je še ljubezen ? Pojdi, dčkle, njemu si prenežno In» — z zvenečim glasom nadaljuje — «Prepobožno! Kar si govorila, To verjel je morda v prvem hipu, Ali moj je vender, moj ostane! Malone se smiliš mi, sirota, Ko tako pred mano klanjaš glavo — Godca ti mi nisi mogla vzeti 1 . . . O, kako bi neki čustvo tvoje Meriti se moglo z mojim čustvom ? Pojdi, dekle, pusti meni godca, Jaz do njega le imam pravico!» Trudni pogled k nji povzdigne Anka: «Molči, Zala; o, zakaj me mučiš? Kaj očitaš mi tako ljubezen, Če drugače mi živi od tvoje? Toda ako ti je to v veselje. Da v bolesti grudim se pred tabo, Bodi torej! Kadar samo v sebi Izgubilo je srce oporo, Dosti vender, dosti še prenaša! O, kakd bi sicer še živela? Tebi, Zala, drugo je življenje, In drugačno pač trpljenje tudi; Tebe vzburja le vihar površen. V dnu ga čutim jaz plačoče duše! Dokedaj, ne vem, a to pač slutim. Da umrjem, kadar mi potihne Ta nevihta! O, sreč mi poka — Huda smrt. če mrje kdo od bdli! Bodi! Smrti ne dolžim nikogar, Zdi se mi, da mir se vrača v dušo... Mir .. .• nebeško, blaženo čutilo! Jeli, mir je takšen smrti prorok? Po neštetih urah, ko sem v strahu Čakala, da k meni dojde godec, Čutim pokoj, danes čutim pokoj. Ko me v krčmo je privedla blaznost: Morda tam bi vedel kdo za godca! O, kakcS sem ondu kopernela, Ali nihče ni o njem govoril! Bodi! Mene se ne boj nikari; To ti dejem: smrt mi seza k srcu. Pusti —- prosim — veruj — o, gorje mi — Slabo, Zala — slabo mi prihaja — Pusti — daj mi, naj za hip na tebe — Naj na tebe se za hip naslonim! ...» Obledela prime jo za rame, In s trepetom se nasloni nanjo. Strah, sočutje, radost in osuplost Stresa ude brstnemu dekletu, A poslušna blažjemu čutilu S krepko roko jo podpre sočutno. «Ti si bolna,» reče skoro mehko* «To telesce ni za svet viharni, Ki skrivaj ga nosiš v prsih rahlih! Z našim svetom svet se tvoj ne strinja, In moči ti nimaš toli krepke, Da bi vender mogla ga nositi . . . Bog udari in kaznuj zločinca, Ki prebudil ti vihar je v prsih In odšel, ne da bi ga pomiril! Oj, sirota, le počij ob meni, Čudno čustvo mi preveva dušo; Malone bi mogla te ljubiti, »»»»»»»»»»<<>>>>>?>:>>>>>>>:>;>