0 okrajnih učiteljskih knjižnicah. (A. Lapajne.) (Dalje in konec.) Iz tega ukaza sledi jasno, kako lehko se dobivajo knjige iz okrajne učiteljske knjižnice. Druzega ui treba, kakor da se knjižničarju za določeno knjigo v izposojilo piše in, ako je knjiga na razpolaganje, pošlje jo ta potom voditeljstva voditeljstvu tiste ljudske šole, pri kateri je nastavljen učitelj - prosilec, poštnine prosto, in kadar jo ta vrača, pošlje jo zopet potom voditeljstva voditeljstvu iste ljudske šole, kjer je okrajna učiteljska knjižnica. Pri tera ni drugih troškov, kakor kar in kolikor stane zavitek. Da pa vsaka c. kr. pošta ta ukaz pozna in ga tudi izpolnuje, se vsak učitelj lehko saru prepriča. Želeti je torej, da se vsi učitelji dejansko poprimemo tega ukaza ter da marljivo prebiramo knjige in spise, katere nain ponujajo okrajne učiteljske knjižnice. 2. Posebno velika hiba in namenu okrajnim učiteljskim knjižnicam ravno nasprotno je nakupovanje malih brošuric; ki pod 1 gld. stanejo in naročevanje na razne pedagogične liste. Uže red za okrajne učiteljske knjižnice določuje, da naj se naročujejo le taki spisi in časopisi, katerih si posamezni učitelj sam ne more naročiti. Pod teru razumevajo se pač le obširni spisi in dragi časopisi, katerih si učitelj sam zaradi visoke cene ne more naročiti, kar pa pri brošurah in časopisih prav lehko stori, ne glede tudi na to, da ti slednji imajo le momentano vrednost. Kot taki pa ne smejo priti v okrajne učiteljske knjižnice, za koje naj se naročajo le taki spisi in knjige, ki iniajo stalno vrednost. Kar se tiče naročevanja pedagogičnih listov, so ti pač navadno tako po ceni, da ni vredno, da bi se posamezne številke pošiljale od jednega šolskega voditeljstva do druzega. Zraven tega se more vender od vsakega ljudskega učitelja zahtevati, da je sain naročen vsaj najeden pedagogičen list. 3. Ne smejo se učiteljski knjižnici nalagati nepotrebni troški. K temu spadajo troški za predrago in fino vezanje knjig, za vedno romanje knjižnice iz jednega kraja v drugega, posebno pa misel, da naj se za okrajno uč. knjižnico naroča posebna soba. Omaro ali omari za okr. knjižnico pač lehko šolsko voditeljstvo dotičnega kraja, kjer je nje sedež, brezplačno spravlja ali pa kak učitelj za malo odškodnino. 4. Velika hiba je nadalje nemarnost nekaterih knjižničarjev, kateri le premnogokrat dopuščajo in se za razvoj knjižnice premalo brigajo, da posamezni učitelji knjige predolgo obdrže, predno jih zopet vrnejo. Ako pa med tem kdo drugi katero izposojenih knjig brati želi, odgovori se inu kratkouialo: izposojena je; kdo jo ima in ali se bode kmalu vrnila, o teni je brezuspešno vsako vprašanje. S takim ravnanjem dobi se neko mrzenje do stvari; ako v prihodnje česa od nje zahtevati hoeeš, vsakikrat se bojiš, da ti bode vsako vprašanje brezuspešno, zato jo vsak bolj ali nianj zanemarja. Te in enake napake se morajo tedaj odpraviti pri okrajnih učiteljskih knjižnicah. Ostaja mi zdaj še, da navedem sredstva, koja naj bi na v okrajne učiteljske knjižnice vplivala, da bi se povzdignile na višjo stopinjo porabe in koristi za ljudske učitelje. Ako se okrajne učiteljske knjižnice tako urede, kakor in kakoršne bi morale biti, je prvi in glavni pogoj, daseletni denarni dohodki vsaki knjižnici zvikšajo. Vsaka knjižnica, ki se hoče med boljše šteti, mora imeti raznovrstne knjige vseh znanstev. Navadno in posebno dandanes so pa take knjige j a k o o b š i r n o pisane in tudi primerno drage; okrajna učiteljska knjižnica raore si pri sedanjem ravnanji k večjemu jeden tak spis na leto kupiti. Deželni šolski zakon z dne 29. aprila 1873. 1., št. 22 pravi v §. 44.: nMed potrebne izdatke šolskega okraja šteje se tudi: a) zaloga za okrajno učiteljsko knjižnico, za katero se more tudi od učiteljev po pol odstotka od letne plače pobirati". Pomen tega §. naj se po vsem Kranjskem uresniči; okrajne blagajnice naj vsako leto pripomorejo s primernirai dotacijami za knjižnice, kar se je v nekaterih šolskih okrajih popred tudi vedno storilo in kakor je po nekaterih okrajih (recimo v Ljubljanskem mestnem okraji) še običajno. Ravno tako je za razvoj okrajuih knjižnic tudi treba, da se učiteljstvo za-nje bolj zanimiva. Dostikrat je knjižnični odbor v zadregi, katere knjige in časopise naj naroči, da bode ustregel svojim tovarišem. Tii je tedaj svet: ,,Več oči, več vidi; več ljudi, več ve". Končaje ta spis želim, da bi se naše okrajne učiteljske knjižnice bolj in bolj povzdigovale in napredovale, da bi se jih vsi tovariši se prav pridno posluževali, vzlasti pa, da bi one postale zaklad, iz kojega naj bi posebno rad in pogostoma zajemal mlad naraščaj ljudskega učiteljstva sebi in stanu na korist in čast! Želeti bi pa tudi bilo, da bi se merodajni krogi tega perečega vprašanja poprijeli ter okrajnim učiteljskim knjižnicam pomogli, da bi se uspešno širile in množile.