43 2023 1.01 Izvirni znanstveni članek DOI: 10.56420/Kronika.71.1.03 CC-BY-NC-ND Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si ORCID: 0000-0003-0367-0141 Trg Vače do srede 19. stoletja* IZVLEČEK Prispevek obravnava razvoj Vač, enega najmanjših slovenskih trgov, od njegovih začetkov do srede 19. stoletja. Kraj se kot trg prvič omenja razmeroma pozno (1429), njegova glavna posebnost pa je ta, da se za razliko od večine slovenskih trgov ni razvil kot suburbialna naselbina pod gradom, sedežem zemljiškega gospostva, ampak nekoliko stran, okoli vikariatne, poznejše župnijske cerkve. Med štirimi trgi na Gorenjskem so bile Vače edini »klasični« trg, kar pomeni, da je nastal v srednjem veku ter imel standardne gospodarske funkcije trških naselij in polno upravno- -sodno avtonomijo. Zaradi specifične strukture ohranjenih virov je veliko bolj znana normativna plat notranje ureditve trga kakor funkcioniranje trške samouprave in nižjega sodstva v praksi. V gospodarskem pogledu je bil kraj tipičen mali trg z utečenimi sejmi in obrtniki, ki so z osnovnimi obrtnimi storitvami zadovoljevali potrebe lokalnega prebivalstva. KLJUČNE BESEDE Vače, trgi, trški privilegiji, sejmi, Lebek, Ponoviče ABSTRACT MARKET TOWN OF VAČE UNTIL THE MID-NINETEENTH CENTURY The contribution discusses the development of Vače, one of the smallest Slovenian market towns, from its begin- nings to the mid-nineteenth century. The place first appeared in written sources at a relatively late stage (1429), and its main feature was that, unlike most Slovenian market towns, it did not develop as a suburban settlement below the castle as the seigniorial seat but a bit further away, around the vicariate and later parish church. Of the four market towns in Upper Carniola, Vače was the only »classical« market town, meaning that it emerged in the Middle Ages, exercised the standard economic functions of market-town settlements, and enjoyed a full administrative-judicial autonomy. Due to the specific structure of the sources preserved, much more is known about the normative aspect of the market town’s internal structure than about the practical implementation of its self-administration and the lower judiciary. In terms of economy, Vače functioned as a typical small market town with well-established trade fairs and craftsmen, whose basic craft services catered to the needs of the local population. KEY WORDS Vače, market towns, market-town privileges, trade fairs, Lebek, Ponoviče * Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0052 (Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti), ki ga iz javnega proračuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. 44 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 Vače pri Litiji, poltretji kilometer oddaljene od geometričnega središča Slovenije (GEOSS), so od konca 19. stoletja dalje dosegle široko prepoznavnost kot območje številnih in bogatih prazgodovinskih najdišč.1 V primerjavi s tem je močno omejeno vé- denje, da so bile kljub majhnosti skozi stoletja naselje s statusom trga in precej širokimi trškimi pravicami. Brez arheologije in GEOSS-a bi bile prepoznavne približno toliko kot nekdanji trgi Motnik, Svibno, Pobrežje in Pilštanj, ki jih povprečen Slovenec težko locira celo pokrajinsko. Vače lahko označimo za edini »klasični« trg na Gorenjskem, kar pomeni, da je na- stal v srednjem veku ter imel standardne gospodarske funkcije trških naselij in polno upravno-sodno avto- nomijo. O njegovi zgodovini je na podlagi arhivskega gradiva že zgodaj nastalo več tehtnih objav,2 pogreša- mo pa sintetičen znanstveni prikaz in umestitev trga v širši zgodovinski in prostorski kontekst.3 Pričujoči prispevek se omejuje na temeljne značilnosti v razvo- ju trga in je bliže torzu, še posebej kar zadeva zadnja desetletja obravnavane dobe. Vače zaradi majhnosti in oddaljenosti od po- membnih prometnic kot trg pogosto niso bile dovolj prisotne niti v zavesti tistih sodobnikov, ki bi jih kot take morali poznati med prvimi. Tako je Anton ba- ron Taufferer, okrožni glavar malo prej ustanovljene- 1 Prim. geslo Vače v Enciklopediji Slovenije (Sadek et al., Vače, str. 123–124). 2 Črnologar, Die Marktprivilegien; Pokorn, Regesti listin; Mal, Privilegiji trga Vače. 3 Sintetični prikaz preteklosti Vač ponuja monografija V. Be- nedika iz leta 1982, ki je žal brez znanstvenega aparata (Be- nedik, Vače). ga Gorenjskega okrožja, leta 1752 reprezentanci in komori v Ljubljani poročal, da je v njegovem okrožju en sam trg, in sicer Tržič. Edino od tam, od upravi- telja združenega gospostva Neuhaus in Gutenberg, ki jima je Tržič pripadal, je, kot kaže, tudi zahteval in dobil poročilo o stanju trga.4 Poleg ruralnih Jesenic, ki so bile sredi 18. stoletja za razliko od Valvasor- jevega časa še manj prepoznavne kot trg,5 je prezrl Belo Peč na skrajnem severozahodu okrožja, ker jo je očitno imel za navadno fužinarsko naselje, in male Vače na skrajnem severovzhodu Gorenjske, ker so bile po njegovih merilih po vsem sodeč gospodarsko nepomembne ali pa za njihov trški status sploh ni vedel. Toda tako Bela Peč6 kot Vače sta tedaj premo- gla razvitejšo stopnjo trške samouprave od Tržiča, saj Tržičani po Tauffererjevih besedah niso imeli pravice do volitev trškega sodnika in so v tej vlogi priznavali kar gospoščinskega upravitelja.7 Vače so v tem času v vseh relevantnih pregledih trgov in na kartografskih upodobitvah upravičeno navedene oziroma prikazane kot trg.8 Kjer je upo- 4 SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXVIII, No. 12, 10. 11. 1752. 5 Golec, Trg Jesenice, str. 42–43. 6 Golec, Posebnosti nastanka, str. 403–408. 7 SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 88, fasc. XXVIII, No. 12, 8. 11. 1752, 10. 11. 1752; Golec, Trške pravice, str. 453. 8 Prvi relevanten vir je Florijančičev zemljevid vojvodine Kranjske iz leta 1744 (Florijančič, Deželopisna karta, list 5). Sledi Breckerfeldova rokopisna titularna knjiga iz leta 1754 ali 1755, ki ob nemških navaja tudi slovenska imena trgov, za Vače Watsch in Vazhe (SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 52r, titularna knjiga, s. p. Verzeichnuß der Städte, Märkte, Schlös- ser, Clöster und Pfarren des löbl. Herzogthums). Vse štiri go- Vače na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz let 1784–1787 (Rajšp (ur.), Slovenija. 2. zvezek, sekcija 191). 45 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 števana tudi delitev trgov na deželnoknežje in muni- cipalne (privatne gospoščinske), jih skupaj s Tržičem in Belo Pečjo najdemo med tremi gorenjskimi trgi, ki so bili vsi municipalni.9 Na drugi strani pa so bolj kot druga dva trga in podobno kot Jesenice dajale vtis vasi. Kot vas so enako kot Jesenice10 označene v opisnem delu jožefinskega vojaškega zemljevida iz srede osemdesetih let 18. stoletja. Pri opisu hriba Kalvarija najdemo pomenljiv zapis, da je 1500 kora- kov oddaljen »od vasi Vače, ki jo nekateri želijo imeti za trg« (Von dem Dorf Vacze, welcher einige zu einem Markte haben wollen). Vače si v t. i. jožefinskih voja- ških merjenjih niso prislužile nobene druge omembe, niti tega, da bi bile tu kakšne (za vojsko pomemb- ne) trdne zgradbe.11 Gručasto naselje okoli župnijske cerkve sv. Andreja, ki je, kot bomo videli v nadalje- vanju, štelo dobrih 40 domov, v očeh nepoučenega popotnika ni bilo tipično trško. Valvasor je Vačam v XI. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689) namenil samostojen razdelek, saj tu ni bilo gradu ali dvorca, pri opisu katerega bi zajel še trg. Podobno je storil z notranjsko Planino in s tremi specifičnimi trgi poznega, šele zgodnjenovoveškega nastanka, z Jesenicami, Cerknico in Vrhniko.12 Zapi- sal je, da ima trg Vače (Watsch, kranjsko Vazche) ime po gradu v obliki stolpa, ki je tu stal pred tristo leti in bil matična hiša gospodov Vaških (von Watsch), imenovali pa naj bi ga Vaški turn (Watscher Thurn). Kot edino letnico iz zgodovine Vač je navedel 1358, ko naj bi bil lastnik gradu Oto Vaški, ta rod pa je že davno tega ugasnil. Kot še pravi Valvasor, so nek- danji stolp polagoma širili in iz njega je nastal trg, ki je neobzidan, na vse strani odprt in že veliko let (von undenklichen Jahren) pripada gospostvu Lebek. O prebivalcih, hišah, neagrarnem gospodarstvu, ne- srečah, drugih dogodkih ali zanimivostih ni zapisal niti besede. Po opisu v Slavi leži trg visoko v hribih, nima prav nič ravnine, a vendar dobra obdelovalna polja, veliko sadja in zlasti orehov, v bližini je kam- nolom, kjer so kamni polni lupin morskih školjk in polžev.13 Na Valvasorjevem desetletje starejšem bakrorezu iz leta 1679 okoli manjše cerkve sv. An- dreja vidimo 25 stavb, na skrajni desni nadstropno župnišče, v spodnjem delu tržnega prostora (Placa) pri cerkvi pa na sredini drevo in ob njem sramotilni steber – pranger.14 H. G. Hoff je v svoji topografiji Kranjske iz leta 1808 praktično samo povzel Valvasorjeve besede iz- renjske trge ima tudi Kindermannov zemljevid Gorenjske ali Ljubljanskega okrožja z letnico 1797 (Kindermann, Atlas von Innerösterreich, No. 9). 9 Schematismus für das Herzogthum Krain 1795, str. 187. 10 Rajšp (ur.), Slovenija. 4. zvezek, str. 36. 11 Rajšp (ur.), Slovenija. 2. zvezek, str. 32. 12 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 12–14, 21–22, 53–55 in 422–423. 13 Prav tam, str. 623–624. 14 Valvasor, Topographia, sl. 289. – V Slavi vojvodine Kranjske je isti bakrorez na levi strani obrezan (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 624). pred 120 let, tako da je opis Vač v Slavi malce skraj- šal in na koncu dodal pomenljivo misel: »Sicer ni o tem kraju povedati ničesar (nichts zu bemerken).«15 V njegovem času je na Vačah stalo nekaj več hiš, po uradnih podatkih iz leta 1817 jih je bilo 47, prebi- valcev pa 236,16 kar je trg uvrščalo med najmanjše na Kranjskem. Razvoj in usoda Vač sta bila tesno povezana z bližnjim Lebekom, pod katerega so kot podložniki spadali vsi trški posestniki razen kakšnega župnijske- ga kajžarja. Ko pa so grofje Paradeiserji leta 1638 po- stali še lastniki tik ob Savi ležečega dvorca Ponoviče in ga skupaj z Lebekom leta 1651 prodali baronom Wizensteinom, sta se obe posesti sčasoma združili v eno.17 Sam grad Lebek je propadel v prvih desetletjih 18. stoletja. Potem ko je v Valvasorjevem času (1689) še stal in s Ponovičami že imel skupnega lastnika iz rodbine Wizenstein,18 je na Florijančičevem zemlje- vidu Kranjske iz leta 1744 prikazan kot razvalina.19 Ime Lebek v naslovu gospostva je slednjič izpodri- nilo novo ime Ponoviče.20 S prenosom gospoščinske uprave na dobro uro oddaljene Ponoviče so se Vače približale redkim slovenskim trgom, ki zaradi odda- ljenosti niso bili pod stalnim neposrednim nadzorom gospostva. To je sicer v manjši meri veljalo že v času upravljanja gospostva z gradu Lebek. Začetki trga in srednjeveške Vače Za nastanek srednjeveškega trškega naselja na Vačah, ki se dviguje nad dolino Save na razgledni vi- šini 521 metrov nad morjem, so obstajali precej ugo- dni pogoji. Tod skozi, kjer je šla že prazgodovinska jantarjeva pot, je tekla najkrajša povezava s severa do Save in naprej skozi Litijo proti Dolenjski. Poleg tega na širšem območju severovzhodne Gorenjske ni bilo nobene konkurenčne meščanske naselbine, če izvza- memo Kamnik, ki se že leta 1267 omenja kot mesto in je dominiral na obsežnem območju severovzho- dno od Ljubljane.21 Vačam je bil najbližji trg Vernek ob Savi v lasti oglejskega patriarha, ki pa je tudi fizič- no prenehal obstajati že pred prvo in edino omembo leta 1265.22 Nastala praznina je ponujala priložnost za vznik drugega trga v bližini ugaslega. Na desnem bregu Save je bila takšna Litija, ležeča tik ob reki in prvič izpričana kot trg leta 1386,23 nad levim bregom 15 Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemaelde, str. 162. 16 Haupt-Ausweis, fol. C2. 17 Smole, Graščine, str. 255–255 in 377. 18 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 348 in 451. 19 Florijančič, Deželopisna karta, list 5. 20 V prvi polovici 19. stoletja je govor le še o gospostvu Ponovi- če (na primer Haupt-Ausweis, fol. C2; SI AS 334, Zemljiška knjiga za sodni okraj Litija, Gospostvo Ponoviče). 21 Prim. zemljevid Meščanske naselbine v srednjem veku (Slo- venski zgodovinski atlas, str. 76) in razpredelnico Prve omem- be celinskih meščanskih naselbin na Slovenskem (prav tam, str. 77). 22 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1649. 23 Golec, Litija, str. 455. 46 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 pa Vače, katerih trški naslov je dokumentiran slabega pol stoletja pozneje, leta 1429.24 Vzhodno od Vač ni v širokem pasu med Savo in Savinjo nastal noben trg, severovzhodno pa Motnik, ki je obvladoval tuhinjsko cesto, in Braslovče v Spodnji Savinjski dolini.25 V zgodnji dobi vaškega trga je imela določeno vlogo tudi izraba rudnega bogastva, železa, svin- ca in bakra, ki pa ji glede na omejenost vendarle ne gre pripisovati prevelikega pomena.26 Pri tem kaže poudariti, da se fužinarstvo, o katerem iz srednjega veka sploh ni poročil,27 pozneje ni razvilo tako, kot prikazuje domoznanska literatura, po kateri naj bi v Valvasorjevem času tu delovalo več fužin.28 Dejansko je vse ostalo samo pri kopanju železove in drugih rud, ki je v drugi polovici 17. stoletja prenehalo,29 ponov- no oživelo v prvi polovici 18. stoletja in obstalo do zgodnjega 19. stoletja.30 Prva omemba Vač kot trga leta 1429 je glede na glavnino trgov slovenskega prostora pozna. Med približno 60 slovenskimi trgi (59–62), ki so nasta- li v srednjem veku, ne da bi bili nato povzdignjeni v mesto, spadajo s 50. mestom v zadnjo četrtino.31 Kot kraj se Vače prvič omenjajo poldrugo stoletje prej, leta 1275, ko je tu že stala cerkev sv. Andreja,32 podružnica mengeške pražupnije, leta 1296 izpričana kot vikariatna in od druge polovice 15. stoletja sedež župnije z večnim vikarjem.33 Prva omemba trga 25. maja 1429 ne pove veliko, razen da je moral tedaj obstajati že nekaj časa in da je bil v rokah Šteberških. Jera, vdova Hansa Müczyna, je z ustanovno listino za večno mašo v križniški cerkvi v Ljubljani križni- škemu komturju izročila 600 goldinarjev v obliki zastavnega pisma. Tolikšno vsoto, zapisano na trg Vače in druge posesti (auff den markcht Watsch vnd auff ander güter), je z omenjenim zastavnim pismom pred tem posodila svojemu ujcu Nikolaju Šteberške- mu.34 Sklepati je mogoče, da je naslavljanje naselja kot trga segalo vsaj v drugo polovico 14. stoletja, na 24 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1603. 25 Slovenski zgodovinski atlas, str. 76 in 77. 26 V domoznanski literaturi se ponavljajo same po sebi precej relativne trditve o oživljenem in celo slovečem rudarstvu v srednjem veku na Vačah (Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 327; Krajevni leksikon Slovenije II, str. 287). 27 Prim. Müllner, Geschichte des Eisens; Oitzl, Družbene in gospo- darske posledice. 28 Prim. Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 327; Krajevni leksikon Slovenije II, str. 287; Benedik, Vače, str. 13. 29 »Vaški rudnik« je izpričan v krstni matici župnije Vače leta 1626, ko je bila krščena hči rudarja s Tirolskega (ein Khnapp in Wattscherischen Pergwerch aus Tirol gebirtig) (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1621–1628, s. p., 21. 9. 1626). Valva- sor šest desetletij pozneje (1689) pri opisih gradov Lebek in Ponoviče omenja nekaj let prej ustavljeno kopanje svinčene rude ter nedaleč od Ponovič nahajališče bakrove rude, ki je nihče ne koplje (Valvasor, Die Ehre, XI, str. 347 in 451). 30 O eksploataciji železove rude v tem časovnem razponu gl. Müllner, Die Geschichte des Eisens, str. 60–61. 31 Slovenski zgodovinski atlas, str. 77. 32 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 1602. 33 Höfler, Gradivo za zgodovino, str. 93. 34 Gradivo za zgodovino Ljubljane X, št. 52, 1429 V. 25., s. l. kar napotujejo naslednje okoliščine: prvič, že ome- njeno uničenje Verneka sredi 13. stoletja, drugič, na- stanek trga Litija na drugi strani Save (pred 1386), in tretjič, vznik štajerskega trga Motnik tik ob kranjski meji, za katerega danes vemo, da je precej starejši od dolgo znane podelitve pravice tedenskega sejma leta 1423,35 saj je prvi motniški tržan izpričan kar tri četrt stoletja prej, leta 1359.36 Po analogiji z Motnikom in Litijo – najsi je bil vznik litijskega trga odgovor na že obstoječi vaški trg ali obrnjeno – je treba nastanek trga Vače iskati pred letom 1400. Pri vseh treh je šlo za klasičen način nastanka trga, za povezanost trške- ga naslova z obstojem tedenskega sejma oziroma let- nih sejmov. Privilegij nadvojvode Ernesta Železnega Motniku za tedenski sejem (1423) namreč ne pome- ni nujno uvedbe rednega nedeljskega sejma brez že obstoječe tradicije. Prvi privilegij za tedenski sejem v Litiji, ki ga je leta 1443 izdal kralj Friderik, denimo, govori o tem, da je sejem pred tem že obstajal, a naj bi zaradi vojn(e) ugasnil.37 Pri Vačah tedenski sejem v srednjem veku sicer ni dokumentiran, če izvzame- mo poznejše sklicevanje Vačanov (1667) na njegov obstoj 188 let prej (1479).38 Vače, Litija in Motnik so med seboj tem laže primerljivi tudi zaradi podobne velikosti, o čemer bo govor v nadaljevanju. Trško naselje na Vačah je imelo drugačno genezo od večine slovenskih trgov, ki so, praviloma v poznem srednjem veku, vzniknili pod gradom, sedežem teri- torialnega zemljiškega gospostva. Izoblikovalo se je namreč približno poldrugi kilometer od gradu Lebek (ta je stal niže od trga), okoli vikariatne, poznejše žup- nijske cerkve sv. Andreja. Dejstvo, da viri o posestni strukturi od zgodnjega 16. stoletja dalje navajajo v trgu izključno oštate,39 priča o tem, da Vače v izhodi- šču niso mogle biti hubna vas, kjer bi se hube (kme- tije) sčasoma razdelile na manjše dele, kakor v trgih Ribnica, Postojna in Planina (pri Rakeku).40 Zame- tek trga je bila glede na oštatno posest prejkone farna vas, kolikor ni trg nastal kot načrtna ustanova. Valva- sorjeva pripoved o stolpu (turnu) »gospodov Vaških« ima zelo verjetno realno jedro. Rodbina t. i. Vaških se dejansko omenja in je bila ministerialna.41 Stolp materialno sicer ni potrjen, bil pa bi dobro izhodišče za strnjeno pozidavo okoli cerkvenega kompleksa.42 35 Slovenski zgodovinski atlas, str. 77. – Objava privilegijske li- stine iz motniškega trškega arhiva v: Urankar, Zgodovina trga Motnika, str. 122. 36 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, str. 964. 37 Golec, Litija, str. 456. 38 Mal, Privilegiji trga Vače, str. 119. 39 Prim. regest danes pogrešane listine iz župnijskega arhiva Vače z dne 11. novembra 1518 (Pokorn, Regesti listin, str. 214). 40 Golec, »Ribenca …«, str. 328. 41 Konrad z Vač (von Bacz, von Watz) je leta 1300 in 1315 nave- den med pričami v dveh prodajnih listinah (CKSL, 1300 XI. 11., Ljubljana; 1315 I. 8., Kamnik). 42 Po V. Benediku je na Vačah v nekem urbarju iz leta 1691 omenjena hišica, imenovana »Turnič«, v kateri je stanoval cerkovnik in pozneje duhovniki; Benedik se je spraševal, ali je 47 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 Ministeriali, imenovani po Vačah, seveda niso mogli biti ustanovitelji trga, saj je imel zadostno politično moč za ustanoviteljstvo samo njihov gospod. Tega je treba iskati med gospodarji bližnjega gradu in gospo- stva Lebek, pod katero so Vače po Valvasorju spadale že zelo dolgo. Lebeški grad, zgrajen v drugi polovici 12. stoletja, je bil prvotno fevd škofije Krka na Koro- škem. Do začetka 13. stoletja so ga posedovali grofje Višnjegorski, nato Andeški in Spanheimi. Najpo- zneje do leta 1315, ko je že bil deželnoknežji fevd pod nadzorom Goriško-Tirolskih, zastavnih imetni- kov Kranjske, so se na njem naselili Galli, od katerih so ga leta 1341 odkupili Habsburžani, ki so ga kot deželnoknežji fevd podeljevali različnim plemičem, začenši s Ptujskimi.43 Za lebeško gospostvo z deželskim sodiščem je značilno, da ga deželni knezi niso upravljali prek svo- je dvorne komore. Tako ga niso zastavljali zastavnim imetnikom, ampak so ga podeljevali v fevd. Posledica takšne prakse je, da so viri za Lebek veliko bolj sko- pi kakor za deželnoknežjo posest v ožjem pomenu besede. Ne razpolagamo namreč z nobenim dežel- noknežjim lebeškim urbarjem, zato ne poznamo niti razvoja posesti v trgu Vače niti njegovih obveznosti, pravic in drugih normativnih zadev, ki jih vsebuje- jo urbarji, še posebej reformirani in novoreformirani urbarji deželnoknežjih gospostev.44 Vače so bile tudi po notranjem ustroju »klasičen« srednjeveški trg, na Gorenjskem edini te vrste, če iz- vzamemo Radovljico, ki je pred koncem 15. stole- tja postala mesto,45 ter tri mesta, Kranj, Kamnik in Škofjo Loko, ki so se iz trških predhodnikov v mesto razvila že v 13. stoletju.46 Tržič, razdeljen med dve gospostvi, kljub velikosti in pomenu namreč v zgod- njem novem veku ni premogel razvite trške samo- uprave s patrimonialnim sodstvom,47 Bela Peč, kjer je takšna samouprava obstajala, pa je nastala iz fužinar- skega naselja s podedovano upravno-sodno struktu- ro fužinarjev.48 Jesenice, prvič omenjene z naslovom trga šele v drugi polovici 17. stoletja, so bile trg zgolj nominalno, saj so po strukturi ostale vas.49 Male Vače so, nasprotno, že pred sredo 15. sto- letja poznale skupnost tržanov in imele lastnega so- dnika. Prvi tržan Jančič Sile (Süle) je omenjen leta 1441 v kupoprodajni listini za večno luč kot eden od dveh ključarjev vaške cerkve sv. Andreja.50 Šest let bil turnič zadnji spomin na nekdanji stolp, ni pa natančneje definiral, za kateri urbar naj bi šlo (Benedik, Vače, str. 9–10). 43 Kos, Vitez in grad, str. 170–171; Bizjak, Rodbina Gall, str. 51–52, 96 in 98. 44 Prim. Umek, Reformirani urbarji. 45 Gestrin, Radovljica, str. 524–527. 46 Slovenski zgodovinski atlas, str. 77. 47 Golec, Trške pravice, str. 448–461. 48 Golec, Posebnosti razvoja, str. 390–395. 49 Golec, Trg Jesenice, str. 36–42. 50 Listino z datumom 5. september 1441 poznamo samo iz objave regesta (Pokorn, Regesti listin, str. 213), danes pa je pogrešana (prim. Čipić Rehar, Listine, str. 233–240). pozneje, 1447, je v kupoprodajni listini za njivo kot kupec izpričan prvi znani sodnik na Vačah (Richter ze Waths) z imenom Peter Hlapše,51 dvajset let zatem, leta 1467, pa kot prodajalec in eden od ključarjev cer- kve sv. Andreja drugi, Andrej Kolenc, ob čigar boku je kot ključar nastopil tržan Peter Končič.52 Pred koncem srednjega veka, leta 1477, srečamo še enega vaškega tržana, in sicer Tomaža Štruclja kot oporo- čitelja v korist vaške župnijske cerkve.53 Od srede 15. stoletja dalje imamo tudi najzgodnejše sporadične podatke o posesti in poklicih v trgu. V listini s prvo omembo sodnika (1447) srečamo njivo nad Sunder- stechnovo hišo na Vačah (akker ob der Sunderstechen haws zu Waths) in zraven ležečo njivo krznarja Kle- mena (ob des Clemen chürsner akker),54 prvega izpriča- nega vaškega obrtnika. V tem času so Vače skupaj z gospostvom Lebek kot deželnoknežji fevd prešle s Šteberških na Apfal- trerje, in sicer najpozneje v začetku leta 1444, ko se je kralj Friderik mudil na Kranjskem in Konradu Ap- faltrerju podelil oziroma potrdil deželnoknežje fevde. Grad Lebek je bil takrat s svojim deželskim sodi- ščem, pripadajočimi pravicami in posestjo že v rokah bratov Konrada in Jurija Apfaltrerja, nosilec fevda pa Konrad. S tem se je lebeško gospostvo za nekaj desetletij tesno povezalo s sosednjim gospostvom Gamberk, nad katerim so Apfaltrerji imeli oskrbni- štvo.55 Gamberško-lebeška veja Gallov, ki je izumrla v osemdesetih letih 15. stoletja, je dajala prednost Lebeku pred Gamberkom, kar se kaže v izbiri cerkve sv. Andreja na Vačah za zadnje počivališče in usta- novitvi beneficija za zorničarja.56 V obeh fevdnih podelitvah kralja (1444) oziroma cesarja (1465) Fri- derika III. je poleg omembe trga kot takega (markcht Watsch) pomenljiva omemba pristave s polji in trav- niki ter dvema hubama v (trškem) pomirju (in dem purkchfrid daselbs).57 Trg je torej pred sredo 15. stolet- ja premogel lastno pomirje,58 kar se časovno ujema s prvo omembo trškega sodnika (1447). 51 NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 1, Pergamentne listine, 1447 XII 7., s. l. Prim. regesta: Pokorn, Regesti listin, str. 213; Čipić Rehar, Listine, str. 233). 52 Regest danes pogrešane listine z datumom 24. avgust 1467: Pokorn, Regesti listin, str. 213. 53 Prepis listine z datumom 4. julij 1477: NŠAL, ŽA Vače, Ra- zni spisi, šk. 4, Spisi iz 15. stoletja. Regest: Pokorn, Regesti listin, str. 213–214. 54 Gl. op. 51. 55 ÖStA, HHStA, Hs. W 724, fol. 246–246v (notranjeavstrij- ska fevdna knjiga 1443–1469, po tipkopisu B. Otorepca); Kotar, Apfaltrerji na Gamberku, str. 201–202. 56 Kotar, Apfaltrerji na Gamberku, str. 204 in 207. 57 ÖStA, HHStA, Hs. W 724, fol. 246 in 269v (notranjeavstrij- ska fevdna knjiga 1443–1469, po tipkopisu B. Otorepca). 58 Da sta hubi resnično ležali v pomirju trga, ne morda lebeškega gradu, potrjuje urbar gospostva Lebek iz leta 1614 ali malo pozneje, po katerem sta bili dve hubi v pomirju Vače (in dem Purkhfried Watsch) pred veliko leti (vor Vndencklich Jahren) prepuščeni Vačanom za gmajno (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 95, I/54, lit. L XXXVIII–2, urbar Lebek, s. p.). 48 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 Kot rečeno, je bila edina posestna enota na Vačah oštat. Danes izgubljena listina z dne 11. novembra 1518, ki jo je izdal Volbenk pl. Sauer, takratni gospod na Lebeku, govori o tem, da so k njemu prišli va- ški tržani ter se zase in za svoje naslednike pogodili, da bo vsak oštetar (Hoffsteter) plačeval za tovornino (Samfart) 24 šilingov črnega denarja.59 O številu tr- ških oštatov oziroma domov na pragu novega veka lahko samo sklepamo na podlagi poznejšega stanja. Edini znani urbar gospostva Lebek iz časa pred te- rezijanskim katastrom, nastal leta 1614 ali malo pozneje, v razdelku Oštetarji v trgu Vače (Marckt Watsch hoffstetter dienen wie hernach folgt) navaja 31 imen, število oštatov pa je tedaj znašalo 36.60 V 15. in 16. stoletju jih ni moglo biti bistveno več, raje nekaj manj. Noben vir, vključno z Valvasorjem,61 namreč ne govori o tem, da bi Vače kdaj utrpele nazadovanje bodisi zaradi požara, kuge, revščine ali drugega razlo- ga, kot se je pogosto dogajalo pri mestnih in trških naseljih. Pravni položaj trga v zahajajočem srednjem veku osvetljujejo le večkratne omembe trškega sodnika in pomirja od štiridesetih let 15. stoletja dalje. Za raz- liko od sosednjih trgov Litija in Motnik, ki sta si v prvi polovici 15. stoletja izposlovala deželnoknežji privilegij za tedenski sejem,62 pred letom 1667 ne poznamo nobenega Vačam podeljenega privilegija, ampak samo neuspele prošnje za sejemski privilegij iz let 1574, 1580 in 1581.63 Trške pravice in trška samouprava Vprašanje, kdo od trških gospodov in kdaj je Vačane delno oprostil podložniških obveznosti, jim omogočil izvajanje nižjega sodstva z izvoljenim tr- škim sodnikom in zaščitil njihove sejme, se izmika določnejšemu odgovoru. Vse to je bilo leta 1667, ob pridobitvi privilegija cesarja Leopolda I., že uteče- no, toda od kdaj? Ponuja se logično zaporedje pri- dobitev: sejmi, oprostitev dela obveznosti, sprva po- stavljeni in nato izvoljeni sodnik, ki ga je potrjeval trški gospod, graščak na Lebeku. Skoraj sočasni prvi omembi pomirja (1444) in sodnika (1447) le malo po prvi pojavitvi trga v pisnih virih (1429) ter njuno kontinuirano pojavljanje64 sami po sebi ne zadoščajo 59 Pokorn, Regesti listin, str. 214. 60 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 95, I/54, lit. L XXXVIII–2, urbar Lebek, s. p. 61 Valvasor, Die Ehre, XI, str. 623–624. 62 Objava izvirnika privilegijske listine Ernesta Železnega z dne 26. marca 1423 iz motniškega trškega arhiva v: Urankar, Zgodovina trga Motnika, str. 122. – Litiji je privilegij za ugasli tedenski sejem 28. avgusta 1443 podelil kralj Friderik (Golec, Litija, str. 356). 63 Mal, Privilegiji trga Vače, str. 116–119. 64 Pomirje (in dem Purkhfried daselbst ) srečamo spet leta 1633 v fevdnem pismu cesarja Ferdinanda II. za Lebek, podeljenem Rudolfu baronu Paradeiserju (SI AS 1063, Zbirka listin, Kro- nološka serija, št. 2335, 1633 IV. 22., Gradec), in v fevdnem pismu za isto posest, ki ga je Maksimilijan grof Lamberg leta za sklepanje, da so pravice, ki so si jih Vačani dali leta 1667 potrditi pri cesarju Leopoldu I., izvirale še iz 15. stoletja. Leopoldov privilegij pravi, da naj bi Vačani imeli te pravice že 188 let prej, zapis o njih pa naj bi uničili Turki.65 Kot bomo videli v nadaljevanju, o obstoju takšnega privilegija ni nobenega dokaza. Zgodovina trških pravic se na normativni ravni začne šele v sedemdesetih letih 16. stoletja, veliko pozneje kakor pri Litiji ali Motniku. Prvi znani po- skusi pridobitve sejemskega privilegija so se za Va- čane končali brez uspeha. Kot »trški ljudje z Vač na Kranjskem (N. vnnd N. die Purgers Leitt zu Watsch Im Landts Crain), podložni gospodu Francu baronu Saurauu«, so se v začetku leta 1574 obrnili na dežel- nega kneza nadvojvodo Karla v Gradcu s prošnjo za potrditev treh letnih sejmov (Khirchtag), ki naj bi jih v trgu imeli od nekdaj (von Alter Herr), in sicer na mihaelovo (29. septembra), andrejevo (30. novem- bra) in na cvetno nedeljo, ter tedenskega sejma ob četrtkih. Sejemske pravice naj ne bi povzročale škode drugim mestom in trgom, komornemu premoženju pa bi koristile, saj tu pobira mitnino (dieselbig maut In Vnnsern marckht zu Watsch) deželnoknežje gospo- stvo Višnja Gora. Prošnja je prek notranjeavstrijske vlade prišla v roke kranjskemu vicedomu v Ljubljani z naročilom, naj sporoči mnenje sosednjih mest in trgov.66 Poročilo je bilo za prosilce bodisi neugodno bodisi je iz tega ali onega razloga sploh izostalo. Nato so Vačani čez šest let, v začetku leta 1580, nadvoj- vodo Karla prosili za potrditev pravice do tedenske- ga sejma na nedeljo ali četrtek, ne da bi v prošnjo vključili tudi letne sejme. Notranjeavstrijska vlada je vicedomu naložila, naj pri okoliških krajih poizve, ali bi jim vaški tedenski sejem na ta dva dneva kako škodil.67 Veliko naklonjenost sejmu je izrazil lastnik gospostva Gamberk Baltazar pl. Rasp, ki je pouda- ril, da med tremi Vačam najbližjimi mesti, Ljubljano, Kamnikom in Višnjo Goro, ni nobenega tedenske- ga sejma, kjer bi lahko podložniki prodajali žito, sir, mast in druge pridelke ter kupovali sol in drugo bla- go za domače potrebe, Vače pa imajo tudi osrednjo lego. Proti zaprošenemu sejmu prav tako ni imelo ničesar mesto Ljubljana, so pa Ljubljančani za dan predlagali ponedeljek, da ne bi škodil njihovima te- denskima sejmoma ob sredah in sobotah. Nasprotno sta bili proti sejemskemu privilegiju mesti Kamnik in Višnja Gora, ker naj bi jima Vače ležale preblizu in bi bil tamkajšnji sejem v škodo njunima majhnima te- 1728 podelil Francu Adamu pl. Oblaku (prav tam, št. 2907, 1728 VI. 10., Ljubljana). 65 Mal, Privilegiji trga Vače, str. 119. 66 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–2, s. d. (prezentirano 3. 2. 1574, z datumi posredovanj da- lje 5., 6. in 10. 2. 1574), 11. 2. 1574 (spremni dopis vicedomu). Po J. Malu naj bi Vačani za potrditev privilegija prosili že leta 1573 (Mal, Privilegiji trga Vače, str. 118 in 119), vendar gre lahko le za sklepanje glede na zgodnji datum v letu 1574, ko je bila prošnja v Gradcu prezentirana. 67 Prav tam, 3. 2. 1580. 49 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 denskima sejmoma, mitnini in s tem komornim pri- hodkom. Kranjski vicedom je graški notranjeavstrij- ski vladi na podlagi zbranih mnenj odsvetoval izdajo sejemskega privilegija, češ da bi škodil Kamniku in Višnji Gori, dvorni komori in Vačam pa bi prinašal le malo koristi. Po njegovih besedah Vače ležijo na odročnem, divjem in surovem kraju, kjer ni nobene posebne deželne ceste, število prebivalcev pa je zelo majhno (mit gar khlainen Mannschaft bewannt). Po- leg tega imajo Vačani (ermellte von Watsch) že brez tega na leto šest velikih sejmov (Im Jar sechs Grosse Kirchtag zu halten phlegen).68 Prošnja je bila tako zavrnjena, vicedomov podatek o šestih sejmih pa je Vačane spodbudil k vztrajanju, vendar z drugačno vsebino prošnje. Medtem ko so leta 1574 prosili samo za potrditev treh letnih sej- mov, so prošnjo nadvojvodi Karlu konec leta 1581 razširili na vseh šest.69 Že od nekdaj (nun vber men- schen gedenkhen) naj bi jih imeli v nemoteni posesti, odvijali pa so se na prvo kvatrno nedeljo v postu, na cvetno nedeljo, na mihaelovo, andrejevo, na praznik vnebohoda in na urhovo (4. julija). Želeli so, da bi jim privilegij dovoljeval prodajati in preprodajati vse od živine do kramarskega blaga. Pri tem so se kot priročnega sredstva spomnili sklicevanja na požar, v 68 Prav tam, 12. 8. 1580, 18. 2. 1580 (poročilo mesta Kamnik). Prim. Mal, Privilegiji trga Vače, str. 118–119. 69 J. Mal je menil, da so prej prosili le za pisno potrditev tistih treh, »do katerih se jim je pravica odrekala; da bi bili pa za vsak slučaj kriti, so prosili sedaj za sanacijo še preostalih treh sejmov« (Mal, Privilegiji trga Vače, str. 119). katerem naj bi tako kot privilegij za tedenski sejem, ki so ga imeli »pred leti«, izgubili tudi te svoboščine.70 Zadevi je mogoče slediti samo do ukaza kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu, naj zaslišita oko- liške kraje.71 J. Mal je domneval, da je bila prošnja tokrat rešena uspešno,72 a za to ni nobenega dokaza. Mal se je pri svoji domnevi opiral na vsebino pr- vega znanega Vačam podeljenega privilegija iz leta 1667.73 Toda če bi Vačani zaprošeni deželnoknežji sejemski privilegij leta 1581 res dobili, težko razume- mo, da se nanj pozneje ne bi izrecno sklicevali. Tako pa jim je cesar Leopold I. 21. septembra 1667 na Dunaju izdal privilegij, ki govori le o pravicah izpred 188 let, katerih zapis naj bi zgorel v turškem napadu (Ihre noch vor Hundert acht vnd achtzig Jahren gehabte von denen Türkhen aber verbrandte Privilegien), izsta- vili pa naj bi jim jih Leopoldovi predniki iz Avstrij- ske hiše.74 Potemtakem bi moral privilegij datirati v leto 1479 oziroma v čas pred tem, kakor lahko na dva 70 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–1, s. d. (prezentirano 18. 12. 1581, z datumoma posredo- vanja vladi 20. 12. 1581 ter kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu 22. 12. 1581). 71 Prav tam, 22. 12. 1581. 72 Mal, Privilegiji trga Vače, str. 119. 73 Prav tam. 74 SI AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 2584, 1667 IX. 21., Dunaj. Prepisa tudi v: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 285, I/145, lit. W III–1, ad 5. 5. 1668, Gradec; SI AS 166, Mesto Višnja Gora, šk. 1, Privilegiji 1478–1783, 12. 6. 1747, Ljubljana. Prim. Mal, Privilegiji trga Vače, str. 119–120. Izvirnik trškega privilegija iz leta 1667 (SI AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 2584, 1667 IX. 21., Dunaj). 50 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 načina razumemo cesarjevo listino. Sestavljavci proš- nje so se poučili, da so bili Turki tisto leto res na Kranjskem, čeravno ni dokazov, da bi prešli Savo.75 Besedilo so oblikovali tako, kot da je več Habsbur- žanov Vačam že prej podelilo svoboščine, ki so jih našteli v nadaljevanju in jih bomo natančneje obrav- navali na drugem mestu: vsakoletne volitve sodnika, prva sodna instanca, oproščenost sodelovanja pri pre- gonu in izvršitvi kazni nad hudodelci ter trije letni sejmi in tedenski sejem ob ponedeljkih s pravico do pobiranja stojnine. Že datumi letnih sejmov – prva nedelja po veliki noči, prva nedelja po binkoštih in praznik sv. Roka (16. avgusta) – v celoti odstopajo od datumov šestih sejmov, ki so se na Vačah odvijali sla- bih sto let prej, leta 1581. Ne ti trije sejmi ne tedenski sejem niso mogli izvirati iz 15. stoletja, ampak so se uveljavili, če so se, v novejšem času, ne pred koncem 16. stoletja. Samo ugibamo lahko, kaj je spodbudilo nasta- nek tega privilegija. Poteka postopka za pridobitev potrditvene listine žal ne poznamo, razen kratko povzetega v njenem besedilu, po katerem je cesar od notranjeavstrijskega tajnega sveta pridobil poročilo o zaslišanju sosednjih gospostev in trgov ter drugih (und denen andern drinigen Stöllen), datirano 14. apri- la 1667. Omenjeno poročilo za prosilce ni moglo biti neugodno. Sosedje, med katerimi zdaj najverjetneje ni bilo treh sosednjih mest kakor pri prejšnjih poi- zvedbah v letih 1574 in 1580 – govor je namreč le o gospostvih in trgih –, so Vačanom očitno vsaj poveči- ni priznavali oziroma privoščili vse pravice, za katerih potrditev so prosili. Trški privilegij Vačam iz leta 1667 je posebnost v dveh pogledih. Prvič, ker gre za edini deželnoknež- ji trški privilegij na Kranjskem, ki poleg sejemskih pravic vsebuje sodne pravice trga, vključno z volitva- mi trškega sodnika. Na volitve sodnika in trško po- mirje sta se sicer nanašala dva privilegija trgu Višnja Gora iz leta 1461, ki pa je kmalu zatem postal mesto (1478).76 In drugič, ker sta samo še dva kranjska trga tako kot Vače dajala svoj privilegij do 18. stoletja v potrditev vsakokratnemu novemu deželnemu knezu, marginalni tržec Poljane ob Kolpi in Tržič. Njuna tr- ška privilegija sta segala še v 15. stoletje, poljanski v leto 1421 in tržiški v leto 1492, podeljene pravice pa so bile v obeh, zlasti v poljanskem, veliko ožje kakor v privilegiju trga Vače.77 Za potrditev svojega privilegija so Vačani leta 1728 prosili cesarja Karla VI. Kranjski deželni vice- dom je njihovo prošnjo naslednje leto pospremil z ugodnim mnenjem, naj ji bo ugodeno, ker so prosilci svoboščine dotlej »vseskozi uživali v mirni posesti«,78 75 Prim. Jug, Turški napadi, str. 26. 76 Otorepec, Ob 500-letnici, str. 282–283. 77 O trških pravicah Poljan: Golec, Trgi, ki jih ni bilo?, str. 595–601. O trških pravicah Tržiča: Golec, Trške pravice, str. 444–448. 78 Znan je samo koncept vicedomovega poročila z dne 20. sep- vendar je iz neznanega razloga ostalo le pri tem. Na- slednja vladarska potrditev privilegija, ki jo je 24. marca 1748 na Dunaju izdala Marija Terezija, na- mreč izrecno pravi, da ga je kot zadnji potrdil njen ded cesar Leopold I. 21. septembra 1667. Vsebina je enaka kot v Leopoldovem privilegiju, s pristavkom, da se drugi letni sejem prenese s prve nedelje po bin- koštih na drugo.79 Trški privilegij je kot zadnji potrdil Jožef II. 29. marca 1784, skoraj dve leti zatem, ko je dvorna pi- sarna 15. maja 1782 soglašala s poročilom kranjske- ga deželnega glavarstva z dne 30. aprila istega leta.80 Vsebina listine je tokrat manj natančna in določna kakor pri prejšnjih dveh privilegijskih listinah. Ne govori o prošnji sodnika in tržanov, ampak trga Vače (Markt Waatsch) in temu je bila tudi podeljena. Jožef II. je trgu potrdil vse pridobljene pravice, ki jih je kot zadnja potrdila Marija Terezija, in sicer s formulaci- jo: kolikor jih je trg imel neprekinjeno v nemoteni posesti, pri čemer naj se dva letna sejma preneseta z nedelje na ponedeljek, sporna stojnina pa ostane pri zemljiškem gospostvu. Več kot sama vsebina privi- legija povedo prošnja Vačanov in poročila povpraša- nih za mnenje. Potem ko je Jožef II. v začetku leta 1781 ukazal, da morajo uživalci vseh privilegijev in koncesij v roku enega leta zaprositi za njihovo ob- novitev, so sodnik in tržani Vač predložili v potrditev privilegijsko listino Marije Terezije. Po njihovih be- sedah naj bi vse v njej vsebovane pravice dotlej uživali nemoteno, le pobiranje stojnine na letnih in teden- skih sejmih jim je bilo sodno vzeto (per viam juris benommen) in dodeljeno baronu Wolkenspergu kot lastniku gospostva. Zato so zdaj prosili za ponovno podelitev te pravice in za dodaten, četrti letni sejem v ponedeljek po kvatrni nedelji v postu.81 Kranjsko de- želno glavarstvo je okrožnima glavarjema Gorenjske in Dolenjske naročilo, naj pridobita mnenje gospo- stev Medija, Ponoviče in Višnja Gora, ki je na Vačah tembra 1729, ki kratko povzema vsebino Leopoldovega privilegija, poleg tega pa uvodoma omenja sklep (resoluci- jo) (notranjeavstrijske vlade), datiran 24. decembra 1728, in ukaz o pripravi poročila z datumom 9. februar 1729 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–1, 20. 9. 1729). Prim. Mal, Privilegiji trga Vače, str. 120. 79 Prepis v: SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 81, Lit. W, No. 10, Vol. 1, 24. 3. 1748 (vidimus 13. 9. 1781). Prim. objavo v: Črnologar, Die Marktprivile- gien, str. 25–29. Črnologar je privilegij leta 1897 objavil po prepisu v arhivu mesta Višnja Gora, ki danes ni v evidenci (SI AS 166, Mesto Višnja Gora). V postopku pridobitve je bilo 12. junija 1747 za mnenje vprašano tudi višnjegorsko mesto in nato 22. januarja 1749 seznanjeno z vsebino privi- legija v prepisu. – Izvirnik listine je bil leta 1982 še shranjen v šolskem arhivu na Vačah (Benedik, Vače, str. 13), danes pa je pogrešan (Arhiv Podružnične šole Vače, Popis gradiva, 1. 2. 2013). Za omogočen vpogled v arhiv in popis gradiva se iskreno zahvaljujem skrbnici gospe Dajani Maurič. 80 Izvirnik listine je shranjen v Arhivu Podružnične šole Vače, 1784 III. 29., Dunaj. – Povzetek vsebine z opisom postopka: Mal, Privilegiji trga Vače, str. 121. 81 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 81, Lit. W, No. 10, Vol. 1, prezentirano 11. 11. 1781. 51 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 pobiralo (sejemsko) mitnino (Zollgebühr),82 nakar je obe poročili poslalo še v presojo fiskalnemu uradu v Ljubljani.83 Gledano v celoti so bila mnenja ugodna, razen glede ponovne podelitve pravice do pobiranja stojnine in uvedbe četrtega letnega sejma.84 Fiskal je spomnil na cesarski patent iz leta 1770, po katerem je treba vse sejme prestaviti z nedelj in zapovedanih praznikov na ponedeljek, kar v primeru sejma na kvatrno nedeljo ni bilo pogodu mestu Višnja Gora, kjer so imeli tega dne enega najbolj obiskanih sej- mov. Lastnik lebeško-ponoviškega gospostva Franc Rudolf baron Wolkensperg pa je nasprotoval pri- znanju Vačanom do pobiranja sejemske stojnine, za katero je trdil, da so si jo »ti siromašni kajžarji skrivaj (subrepticie) prilastili«, da sta jo kot lastnika gospo- stva nemoteno pobirala že njegov oče in stric ter da gre za deželskosodni prihodek. V resnici jo je gospo- stvo pridobilo po sodni poti s pravdo in je ni uživalo nemoteno.85 Sklepno poročilo deželnega glavarstva z dne 30. aprila 1782 cesarski dvorni pisarni je bilo prošnji Vačanov zmerno naklonjeno. V uvodu pravi, da so tako imenovani (!) tržani tega trga sploh samo kmetje (die sogenannte Bürgerschaft dieses Markts über- haupt nur aus Baueren besteht), zato bi bilo to in druge tovrstne skupnosti morda bolje pustiti brez svobo- ščin, saj te porajajo le samopašnost in pravne spore (Ausschweifungen vnd Rechtsstrittigkeitten), namesto da bi spodbujale k pokornosti in kulturnosti. Ker pa dosedanje pravice (Vorzüge) tega trga sestavljajo zgolj svobodne volitve, prva sodna instanca, trije letni in en tedenski sejem, je deželno glavarstvo menilo, naj se jih potrdi, le oba letna sejma, ki padeta na nedeljo, naj bosta v prihodnje ob ponedeljkih. O stojnini je bila sodba izrečena že zdavnaj (vor längst), zato Vačani ne morejo imeti nobenih zahtev več, kakor sta menila tudi okrožni urad in fiskal. Tudi prošnja za četrti letni sejem ni uresničljiva, ker ima sejemski privilegij za ta dan deželnoknežje mesto Višnja Gora, dva sočasna sejma v istem okraju pa bi drug drugemu škodila.86 Privilegij Jožefa II. tako ni prinašal ničesar novega, temveč je za razliko od onega iz leta 1748 Vačane prikrajšal za pobiranje sejemske stojnine.87 Z Jožefovim privilegijem iz leta 1784 se serija vladarskih trških privilegijev konča, kot je bilo z jo- žefinsko dobo v glavnem nasploh konec prakse potr- 82 Prav tam, 24. 11. 1781. 83 Prav tam, 4. 2. 1782. 84 J. Mal je v začetku 20. stoletja v takratnem kranjskem dežel- nem arhivu v deželnem muzeju še imel v rokah poročila fi- skala in vseh treh gospostev ter mesta Višnja Gora, ki jih da- nes pogrešamo tako v deželnoglavarskem kot vicedomskem arhivu, na katerega se je v opombi skliceval (Mal, Privilegiji trga Vače, str. 120). Mesto Višnja Gora je pisno izrazilo ne- strinjanje s podelitvijo pravice za četrti sejem, ne da bi dežel- no glavarstvo od njega zahtevalo poročilo (ÖStA, HHStA, FAA, A–X–32, Konv. 5, 22. 12. 1781). 85 Mal, Privilegiji trga Vače, str. 120. 86 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 81, Lit. W, No. 10, Vol. 1, 30. 4. 1782. 87 Mal, Privilegiji trga Vače, str. 121. jevanja mestnih in trških pravic kot takih. Vačani so dokazano izprosili samo tri tovrstne privilegije in še od teh prvega zelo pozno, šele leta 1667. Z odpra- vo mestnih in trških samouprav ter patrimonialne- ga sodstva v dobi Ilirskih provinc (1811) so Vačam avtomatično ugasnile vse s privilegiji zagotovljene pravice razen sejemskih. Zadnji privilegij, pridobljen že po tej cezuri, se nanaša zgolj na sejemske pravice trga. S podelitvijo pravice do štirih letnih sejmov je cesar Franc I. 10. oktobra 1828 trem letnim sejmom pridružil še četrtega, na sv. Andreja (30. novembra), ne da bi bil četrti sejem označen kot nova pridobitev. Če bi prva dva sejma, oba ponedeljkova, kdaj padla na praznik, zadnja dva pa na nedeljo ali praznik, jih je bilo treba tisto leto prenesti na prvi naslednji delov- ni dan. Celotna vsebina listine je znana le iz sloven- skega prevoda,88 datum in podatek, da je šlo za štiri sejme, pa tudi iz sklicevanja na privilegij v poznejših dokumentih.89 O sejmu na andrejevo, tj. na praznik zavetnika župnijske cerkve, sta sicer govorili že pro- šnji Vačanov nadvojvodi Karlu iz let 1574 in 1581, ko se je očitno že odvijal,90 potem pa je bodisi ugasnil bodisi obstal, ne da bi trg zanj imel privilegij. Pomembnejšo pridobitev od pravice do četrtega sejma je prinesel dvorni dekret 30. julija 1824, ki je trški občini Vače priznal pobiranje sejemske stojnine. S tem je bila Vačanom pravzaprav vrnjena pravica, ki so jo izgubili v sporu z gospostvom Ponoviče, in sicer po letu 1748, ko jim je Marija Terezija potrdila trški privilegij, in kar nekaj časa pred letom 1781, ko so Jožefa II. brez uspeha prosili za vnovično potrditev. Tudi vsebino te dvorne odločitve, utemeljene z no- vim organizacijskim redom (Organisierungsordnung) iz leta 1814, poznamo le iz mlajših omemb. Sprožila je spor med trško občino in gospostvom Ponoviče, ki ga poznamo le bežno in se je leta 1828 končal neu- godno za gospostvo.91 Pred letom 1828, najbrž že veliko prej, je propa- del tedenski sejem, za potrditev katerega Vačani tedaj niso več prosili. Tik pred koncem obravnavane dobe pa je trški občini Vače 6. oktobra 1848 uspelo pri ljub- 88 Po navedbi v turističnem prospektu je bila izvirna listina sku- paj z listinama Marije Terezije (1748) in Jožefa II. (1784) leta 1965 še na Vačah (Vače, Slovenija Jugoslavija, 1965), danes pa je pogrešana (Arhiv Podružnične šole Vače, Popis gradiva, 1. 2. 2013). Slovenski prevod vsebine je predstavljen v Mu- zeju Petra Svetika v Domu GEOSS na Vačah. Za vsebino prevoda in informacijo o hrambi listine leta 1965 se iskreno zahvaljujem g. Zvonimirju Kolencu. - Besedilo listine po- grešamo tudi med zadevajočimi spisi v arhivu ljubljanskega gubernija (SI AS 14, Gubernij v Ljubljani, registratura VIII, fasc. 33, leto 1827–8, št. 4 (508)). 89 Privilegij za štiri letne sejme brez navedbe datumov je ome- njen v dokumentih trške občine (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Seznami prebivalcev trga Vače, ki so dobili nazaj štantnino zaradi privilegija cesarja Franca, 1828–1842, 30. 12. 1842; Štantnina, Spisi 1839–1853, 22. 11. 1853). 90 Gl. op. 65 in 69. 91 NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839–1853, 4. 2. 1842, 22. 11. 1853. 52 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 ljanskem guberniju izposlovati privilegij za tedenski sejem ob sredah, namenjen prodaji živine in živil.92 Drugo ključno vprašanje v zvezi z zapisanimi pravicami trga Vače je njihovo udejanjanje. Zelo malo vemo o praksi, za prenekatero pravico sploh nič konkretnega. Priča smo veliki diskrepanci med raz- meroma dobrim poznavanjem normativne plati pra- vic in skoraj popolno odsotnostjo pričevanj o prak- tični plati. Ta specifika Vač v primerjavi z drugimi trgi z razvito sodno-upravno avtonomijo je najtesne- je povezana s strukturo in naravo ohranjenih virov. V slovenskem prostoru ni sicer nikakršna posebnost slaba ohranjenost trškega arhiva kot takega. Morda je glavnino starejših dokumentov pogoltnil veliki požar leta 1834.93 Iz časa pred tem so se namreč ohranile le privilegijske listine Marije Terezije, Jožefa II. in Franca I., ki so jih očitno hranili na varnejšem me- stu, pa še od teh sta prva in zadnja danes pogrešani,94 ter dve oblastni vabili pooblaščencem trga iz dvajse- tih let 19. stoletja.95 Žal je tudi od arhiva združenih gospostev Lebek in Ponoviče ohranjena samo zem- ljiška knjiga iz obdobja 1786–1850.96 Na domačih tleh se je daleč največ gradiva ohranilo v župnijskem arhivu, pri čemer so za zgodovino trga posebej po- membne listine, ki so že zgodaj pritegnile pozornost, večinoma pa zadevajo posest in pravice cerkvenih ustanov.97 Med drugim vsebujejo že omenjene prve znane omembe posameznih trških sodnikov in tr- žanov, ne v župnijskem arhivu ne kje drugje pa ne najdemo zapisov, ki bi jih izdelala trška pisarna in izdali trški organi. Prav odsotnost tovrstnih dokumentov, razen ko gre za prošnje trške skupnosti za podelitev vladar- skih privilegijev, je največja pomanjkljivost v naboru virov za zgodovino trga. Dokument trške pisarne ali trškega sodnika umanjka tudi tam, kjer bi ga najprej pričakovali, na primer pri oporoki tržana iz leta 1750; trški sodnik je bil samo priča, sestavil pa jo je domači župnik.98 Postavlja se vprašanje, v kolikšni meri se v tem odraža dejansko stanje. Dobimo namreč vtis, kot da Vače niso poznale lastnega pisnega poslovanja, kar pa bi bilo za izvajanje pravic, izhajajočih iz trških pri- vilegijev, povsem nemogoče. Pregled udejanjanja zapisanih trških pravic začni- mo pri tistih, o katerih vemo največ, tj. pri sejemskih. Privilegij cesarja Leopolda I. iz leta 1667 govori o 92 O podelitvi privilegija in vnovični podelitvi sejemske konce- sije 17. novembra 1850 govori dopis namestništva v Ljubljani okrajnemu glavarstvu Kamnik 13. februarja 1851 (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839– 1853, 13. 2. 1851). 93 O požaru: Benedik, Vače, str. 34–35; Vodopivec, O Vačah, str. 506. 94 Gl. op. 79 in 88. 95 Arhiv Podružnične šole Vače, 21. 12. 1821 in 7. 2. 1826. 96 SI AS 334 Zemljiška knjiga za sodni okraj Litija, Ponoviče. 97 Pokorn, Regesti listin. 98 Regest danes pogrešane listine z dne 10. aprila 1750 v: Po- korn, Regesti listin, str. 291. treh letnih sejmih, o tedenskem sejmu na ponedeljek in o pobiranju stojnine (Standtrecht). Da so se letni sejmi resnično odvijali na dneve, ki jih določa privile- gij, dve desetletji pozneje potrjuje Valvasor (1689), ki pri opisu župnije Vače našteva tri sejme (Kirchtag): na nedeljo po veliki noči, na nedeljo po binkoštih in na praznik sv. Roka (16. avgusta).99 O tedenskem sejmu iz virov ne izvemo ničesar, razen da ga potrjujejo vsi vladarski privilegiji do vključno Jožefovega leta 1784, ta sicer le implicitno, kar lahko pomeni marsikaj, od tega, da so ga izvajali redno, do tega, da ni nikoli zares zaživel. Kar pa zadeva pobiranje stojnine, so jo Vače, kot smo videli, izgubile v korist lebeških graščakov, baronov Wolkenspergov, in sicer že kar nekaj časa pred letom 1781. Sodna odločitev je ostala v veljavi, saj je Jožef II. stojnino izvzel iz svoje potrditve vaških trških pravic 29. marca 1784. Ko jo je dvorni dekret leta 1824 spet priznal trgu oziroma zdaj trški obči- ni, jo je ta oddajala posameznikom v zakup, o čemer priča vrsta dokumentov od leta 1840 dalje in še iz desetletja po ustanovitvi moderne občine (1849).100 Pravice, povezane s trško upravo in sodstvom, so morale biti leta 1667 že utečene, da jim nihče od vprašanih za mnenje ni nasprotoval oziroma je to storil brez učinka. Samo ugibamo pa lahko, od kdaj so na Vačah smeli vsako leto voliti sodnika in od kdaj je temu pripadalo nižje sodstvo. Omenjanje pomirja v letih 1444 in 1465 kaže na zgodnje izoblikovanje trškega sodstva in tudi volitve sodnika v 15. stoletju ne bi bile nemogoče, a je oboje zavito v gosto meglo. Ne poznamo namreč niti enega konkretnega primera udejanjanja obeh pravic – vsaj ene omembe volitev in kazenskosodnega procesa ali civilnosodnega po- stopka pred vaškim trškim sodnikom. Vse védenje o tem izvira iz treh vladarskih privilegijev – Leopolda I. (1667), Marije Terezije (1748) in Jožefa II. (1784) – ter iz prošenj za njihovo podelitev. Prosilcem, tj. sodniku in tržanom trga Vače na Kranjskem, je Leo- pold kot prvi priznal vsakoletne volitve trškega so- dnika (Ihre Jährliche Richter wahl halten), sodno palico (den gericht Stab füehren) ter sodstvo prve stopnje nad tržani in gostači (erste Instanz über Ihre Bürger vnd Inwohner) tako v zasebnopravnih kot v kazenskih zadevah (tamquam personalia quam respectu Crimi- nalium). Izvzeto je bilo krvno sodstvo (außgenomben, wo daß Blueth vnd daß Leben concerniert), prizivna stopnja (die Appelation) pa je pripadala gospostvu kot drugi sodni instanci (alß anderer Instanz gelaßen). Va- čani so gospostvu ostali podvrženi s činžem, davkom in drugimi obveznostmi, razen da jih je privilegij v celoti oproščal sodelovanja pri pregonu hudodelcev in izvršitvi kazni nad njimi (deß Jagens, alß auch der Ausführung der Malefiz Persohnen).101 Trške svobošči- 99 Valvasor, Die Ehre, VIII, str. 829. 100 NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, se- znami 1840–1860; Štantnina, Spisi 1839–1853. 101 SI AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 2584, 1667 IX. 21., Dunaj. Prim. Mal, Privilegiji trga Vače, str. 119. – Po 53 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 ne ne govorijo niti o načinu in vsakoletnem datumu volitev niti o tem, kdo je trškega sodnika potrjeval, saj je bilo zadnje samoumevno v pristojnosti zemljiške- ga gospoda. Odprto ostaja vprašanje, ali je gospostvo tako kot ponekod drugod sodniške kandidate pred- lagalo sámo, morda izbralo enega med več predlogi tržanov ali imelo kakšno drugo diskrecijsko pravico. Če upoštevamo analogije, ni izključeno, da so Vače resnično imele pravico do volitev trškega so- dnika že v drugi polovici 15. stoletja, kot so Vačani trdili s sklicevanjem na domnevne uničene privilegije. Tedaj že obzidani trg Višnja Gora je, denimo, dobil pomirje in pravico do volitev sodnika od cesarja Fri- derika III. leta 1461, kmalu zatem pa leta 1478 od istega vladarja še potrditev statusa mesta.102 Z Vača- mi bi bilo primerljivejše prav tako nedeželnoknežje Ljubno ob Savinji, ki mu je prvi ljubljanski škof, nje- gov novi zemljiški gospod, leta 1464 podelil pravico do lastnega nižjega sodstva in izvoljenega sodnika, pri čemer ljubenski trg dotlej ni premogel niti postavlje- nega sodnika.103 Za razliko od Vač, kjer sodnika prvič srečamo leta 1447, sta prvi omembi sodnikov v sosed- njih trgih Motnik in Litija približno sto let mlajši. Sredi 16. stoletja so sodnika v Motniku očitno že vo- lili, prvo poročilo o njegovi voljeni funkciji v Litiji pa je veliko poznejše, iz prve polovice 17. stoletja.104 Na Vačah poimensko navedene trške sodnike sre- čujemo kontinuirano, velikokrat v župnijskih mati- cah kot očete, botre, poročne priče in podobno105 ter redno v dokumentih svetne narave, a v teh nikoli v njihovi glavni vlogi – z avtoriteto sodnika in pred- stojnika trga.106 Sodnik kot tak in brez imena (N. J. Malu naj bi bili Vačani »oproščeni lovskega priganjaštva in tiranja zločincev« (prav tam). 102 Otorepec, Ob 500-letnici, str. 282–283. 103 Baš, Doneski k zgodovini, str. 66–68. 104 V Motniku je sodnik prvič omenjen leta 1542, iz leta 1574 pa izvira poročilo, da je pravica do volitev že stara (Urankar, Zgo- dovina trga Motnika, str. 20). Litijski sodnik se v virih prvič pojavi leta 1566, nakar je potrjevanje (izvoljenega) sodnika s strani višnjegorskega gospoščinskega upravitelja kot utečeno izpričano leta 1646 (Golec, Litija, str. 477–479). 105 V župnijskih maticah, ki se začenjajo s krstnimi leta 1621, je prvi sodnik Marko Juvan omenjen kot oče krščenca 23. marca 1621, izjemoma v nemščini in kot »sodnik Vačanov« (Rihter der Wotscheren), nato pa najverjetneje isti, a samo z osebnim imenom Marko, v oklicu hčerke (Marci Judicis … in oppido Watsch) 20. januarja 1627 (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1621–1628, s. p.; v njej oklicna knjiga 1621–1628, s. p.). 106 Prvi znani vaški sodnik nastopa v kupoprodajni listini z datu- mom 7. december 1447 v vlogi kupca (regesta: Pokorn, Rege- sti listin, str. 213; Čipić Rehar, Listine, str. 233). Drugi sodniki so izpričani kot: cerkveni ključar leta 1467 (Pokorn, Regesti listin, str. 213), sopečatitelj kupoprodajne listine v letih 1520 in 1582 (prav tam, str. 214 in 283), sopečatitelj kupoprodajne listine in ključar župnijske cerkve 1582 (prav tam, str. 283; Čipić Rehar, Listine, str. 238), prejemnik v izročilni listini 1637 (Pokorn, Regesti listin, str. 285), priča v zakupni listini in hkrati mežnar župnijske cerkve (prav tam, str. 289), priča pri oporoki tržana leta 1750 (prav tam, str. 291) ter priča v poročni pogodbi med župnijskim podložnikom in hčerko tržana leta 1794 (NŠAL, ŽA Vače, Razne knjige, šk. 3, zapi- snik pravnih poslov župnije Vače 1785–1802, pag. 24). Richter) nastopa s skupnostjo tržanov v prošnjah za privilegije,107 nikdar pa ni podpisan pod kak doku- ment trške pisarne oziroma trškega sodišča, ker teh, kot rečeno, ni. Ob sodniku je tako kot v drugih trgih z razvito samoupravo moral obstajati trški svet, o katerem v razpoložljivih virih prav tako ni sledu. Brez sveta si ne moremo predstavljati učinkovitega prvostopenj- skega sodstva glede na pristojnosti, ki so jih trgu od leta 1667 dalje priznavali vladarski privilegiji. Za primerjavo povejmo, da je trški svet komajda izpri- čan tudi v sosednjem primerljivo velikem trgu Litija, in sicer dvakrat sredi 17. stoletja, prvič leta 1645 v samonaslovitvi »N. sodnik, trg in tržani« in drugič sedem let pozneje skupaj s sodnikom v sporu z zem- ljiškim gospodom.108 Ko so Vačani nastopali kot skupnost, so se v pro- šnjah in drugih dopisih naslavljali bodisi samo kot tržani bodisi s sodnikom na prvem mestu. Ob prvem znanem takem nastopu leta 1574, v prošnji nadvojvo- di Karlu za sejemski privilegij, so podpisani kot trža- ni, podložni baronu Saurauu: N. vnnd N. die Purgers Leitt zu Watsch Im Landts Crain, vnnd dem wolgebor- nen Herrn Hern Franzen Freiherrn zu Sauraw vnn- derworffen.109 Podobno, samo kot »ubogi tržani«, so naslovljeni v prošnji za sejemski privilegij sedem let pozneje, leta 1581: N: vnd N: die Armen Burger des Marckhts Watsch.110 Na čelu s sodnikom so se na vla- darja obrnili šele leta 1667, ko privilegij Leopolda I. kot prosilce navaja sodnika in tržane (N. Richter vnd Burgerschafft deß Markht Wätsch in Crain).111 Enako naslovitev srečamo leta 1729 v vicedomovem kon- ceptnem poročilu o prošnji za potrditev Leopoldove- ga privilegija112 in zelo podobno v privilegiju Marije Terezije iz leta 1748: N. Richter und gesambte Burger- schafft des Marckhts Watsch in (Unserm) Hertzogthumb Crain,113 kakršna je tudi v prošnji za privilegij Jožefu II. leta 1781.114 V samem privilegiju, izdanem tri leta pozneje, 1784, najdemo zgolj navedbo, da ga Jožef II. podeljuje trgu Vače (Markt Waatsch) na njegovo prošnjo.115 Samonaslavljanje sodnik, svet in tržani ali samo sodnik in svet trga Vače se je Vačanom očitno 107 Gl. op. 109–114. 108 Golec, Litija, str. 479. 109 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–2, s. d. (prezentirano 3. 2. 1574, z datumi posredovanj dalje 5., 6. in 10. 2. 1574). 110 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–1, s. d. (prezentirano 18. 12. 1581, z datumoma posredo- vanja vladi 20. 12. 1581 ter kranjskemu deželnemu glavarju in vicedomu 22. 12. 1581). 111 SI AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 2584, 1667 IX. 21., Dunaj. 112 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–1, 20. 9. 1729. 113 Črnologar, Die Marktprivilegien, str. 26. – Svojilni zaimek Unserm je dodatek dvorne pisarne. 114 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 81, Lit. W, No. 10, Vol. 1, prezentirano 11. 11. 1781. 115 Arhiv Podružnične šole Vače, 1784 III. 29., Dunaj. 54 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 zdelo neprimerno oziroma pretirano, vsaj ko je šlo za dopisovanje z vladarjevimi organi, če ne tudi sicer. Na sodnika in svet naletimo samo enkrat, a ne gre za samooznako. Med višnjegorskimi akti Auerspergo- vega arhiva je v naslovu spisa iz leta 1749 navedeno, da upravitelj gospostva Višnja Gora toži sodnika in svet trga Vače (Richter vnd Rath des Marktes Watsch), kar je poznejša arhivska oznaka.116 Tako kot za Litijo tudi za Vače ne vemo niče- sar o sprejemanju posameznikov med tržane, am- pak se lahko opremo zgolj na analogije s podobno ustrojenimi trgi.117 Posamezni Vačani, ki jih srečamo v listinah, so praviloma navedeni kot tržani,118 kar ne pomeni, da so tak naslov avtomatično nosili vsi moški posestniki in da Vače ne bi poznale delitve na polnopravne, individualno sprejete tržane in netrža- ne. Samo pravi tržani, tisti s podeljenimi tržanskimi pravicami, so lahko volili sodnika in odločali o trških zadevah. Kdor pa je v tako majhnem trgu premogel lasten oštat, je prej ko slej postal tudi tržan. Obstoj pravih tržanov, ki se razlikujejo od netržanov, naka- zujejo župnijske matice, v katerih so nekateri Vačani označeni kot tržani (civis), drugi pa ne. V trških pri- vilegijih takšno delitev potrjuje formulacija, da ima sodnik prvo sodno instanco nad tržani in drugimi tr- škimi prebivalci ali gostači (Bürger vnd Inwohner).119 Ne iz trških privilegijev ne iz prakse ni razvidno, da bi imeli eni in drugi kakršne koli predpravice pred drugimi podložniki lebeškega oziroma pozneje le- beško-ponoviškega gospostva. V trških privilegijih iz let 1667 in 1748 je izrecno rečeno, da so z vsemi obveznostmi podrejeni gospostvu, oproščeni pa le so- delovanja pri pregonu hudodelcev in izvršitvi kazni nad njimi. Vačani so bili po osebnem položaju izena- čeni z drugimi podložniki, kar pomeni, da niso imeli pravice do selitve, ne da bi od zemljiškega gospoda dobili odvezo od rojenjaštva. Za posamezne na Vačah živeče osebe v listinah srečujemo še eno oznako, in sicer svobodnik (Frei- sass), večkrat pa je posameznikov svobodniški polo- žaj razviden iz same vsebine.120 Šlo je za posestnike zemljišč, ki z njimi niso bili podložni nobenemu go- spostvu, temveč neposredno deželi. Status svobodni- ka se ni izključeval s podložništvom lebeško-pono- viškemu gospostvu (prek svobodnikove podložniške 116 ÖStA, HHStA, FAA, A–X–32, Konv. 4. – V sejemskem pri- vilegiju cesarja Franca I., podeljenem trgu leta 1828, katerega vsebina je znana le v slovenskem prevodu (gl. op. 88), naj bi kot prosilci nastopali »naši dragi in zvesti sodniki in svet trga Vače«, kar je nedvomno napaka, saj takšnih organov v tem času ni več moglo biti. Prosilca bi bila lahko kvečjemu občin- ski rihtar in odbor (Gemeinderichter und Ausschuss). 117 Golec, Litija, str. 479. 118 Pokorn, Regesti listin, str. 213–215, 283–286, 288, 291. 119 SI AS 1063, Zbirka listin, Kronološka serija, št. 2584, 1667 IX. 21., Dunaj; SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 81, Lit. W, No. 10, Vol. 1, 24. 3. 1748 (vidimus 13. 9. 1781). 120 Pokorn, Regesti listin, str. 214, 215, 283, 286, 288 in 289. posesti in po njegovem osebnem položaju)121 ter s statusom tržana.122 Območje Vač je bilo nasploh znano po svobodnikih, ki jih je na Kranjskem več kot v župniji Vače izpričanih samo še na območju Vipave.123 Posebno vprašanje zadeva trško pisarno v smislu opravljanja pisarskih poslov v najširšem pomenu be- sede. Trg ni vodil lastnih urbarjev, davčnih in drugih registrov, ker je bil vsak posestnik podrejen nepo- sredno gospostvu. Prav tako trško sodišče ni imelo pristojnosti v zvezi s posestnimi menjavami, kot so izdajanje kupoprodajnih in poročnih pogodb, ove- ritve oporok, zapuščinske razprave in drugi prenosi posesti.124 Je pa bilo treba občasno kaj spraviti na pa- pir, najsi bo za domačo rabo ali v občevanju navzven. Nekdo je vsekakor vodil knjigo sodnih protokolov prvostopenjskega sodišča, ki je v skladu s tedanjimi običaji najverjetneje rabila hkrati kot trška knjiga za zapisovanje sklepov trškega predstojništva in skup- nosti tržanov ter drugih spomina vrednih zadev. Pri tem ne preseneča, da v virih nikjer ne srečamo trškega pisarja. Mali trg ni imel plačanega človeka, ki bi se vzdrževal samo ali pretežno s pisanjem in bi si na ta način »prislužil« omembo, denimo v župnijskih maticah kot scriba oppidi. Za ta priložnostna opravila so bili primerni duhovniki,125 gospoščinski pisarji,126 organisti (in učitelji) ter kak »zakotni pisar«. Poleg tega spadajo Vače med tiste trge z lastnim sodstvom in razvito stopnjo samouprave, za katere ni potrjeno, da bi kdaj premogli lasten trški pečatnik,127 saj za to ni bilo prave potrebe. Znanih je samo nekaj sopeča- 121 Svobodništvo ni bilo z osebo spojena lastnost ali pravica, temveč s posestjo nepodložnega, prostega zemljišča združeno svojstvo (Polec, Svobodniki, str. 47). 122 V kranjski imenjski knjigi med svobodniki srečamo Gregorja Poka, čigar imenje je bilo leta 1582 preneseno na Jurija Müll- nerja (SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 4 (1546– 1618), fol. 314v). Iz prodajne listine je razvidno, da je šlo za desetino, prodajalca sta bila Pokova sinova, že pokojni Pok pa je naveden kot vaški tržan (Pokorn, Regesti listin, str. 283). Podoben primer je Hans Khernacher, ki je v prodajni listini za desetino, vpisano v imenjsko knjigo za svobodnike, označen kot tržan in trgovec na Vačah (prav tam, str. 286; SI AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 7 (1662–1756), fol. 41r). 123 Prim. seznam svobodnikov leta 1784 v: Polec, Svobodniki, str. 128–134. 124 Iz sosednje Litije sta znana dva primera prometa z nepremič- ninami z overitvijo trškega sodišča, leta 1582 in 1612, pri če- mer ni znano, ali je šlo za utečeno prakso ali za izjemi (Golec, Litija, str. 478). 125 Ob koncu obravnavane dobe je denimo trške obračune se- stavljal župnik Matevž Kristan (gl. op. 152). 126 Za enega pisarja gospostva Lebek ali Ponoviče vemo, da je vsaj nekaj časa stanoval na Vačah, in sicer Blaž Faganelli, ple- bejski svak Janeza Vajkarda Valvasorja; ob sklenitvi stanovsko neprimernega zakona s polihistorjevo sestro Rozalijo Kon- stancijo leta 1670 je označen kot pisar gospoda Wizensteina, ob sinovem rojstvu naslednje leto pa so kot kraj otrokovega rojstva navedene Vače (Golec, Valvasorji, str. 203). 127 Trški pečatnik prav tako ni izpričan pri sosednji Litiji (Golec, Litija, str. 481). Od štirih gorenjskih trgov ga je premogla Bela Peč (Golec, Posebnosti nastanka, str. 407) in v 17. sto- letju tudi Tržič, ta celo dva, velikega in malega (Golec, Trške pravice, str. 450). 55 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 tenj dokumentov z zasebnimi pečatniki trških sodni- kov in tržanov.128 Iz časa trškega sodstva poznamo upodobitev sra- motilnega stebra (prangerja) na Valvasorjevem ba- krorezu trga Vače v Topografiji Kranjske (1679). Stal je nedaleč od župnijske cerkve, v spodnjem delu trž- nega prostora (Placa),129 nedvomno pa ga ni upora- bljal samo trg, ampak tudi patrimonialno in deželsko sodišče gospostva Lebek.130 Prav tako ni nobenega dvoma, da so predstavniki vaških tržanov sodelovali kot prisedniki pri krvnih pravdah lebeškega deželskega sodišča, o čemer ni pričevanj zaradi neugodne strukture ohranjenih vi- rov.131 V skladu z običajno prakso, da deželska sodi- šča vabijo za prisednike po nekaj predstavnikov iz so- sednjih mest in trgov, so Vačane klicali za prisednike tudi drugam, tako denimo tri do štiri tržane z Vač in 128 Trški sodnik in tržan sta leta 1520 za dvema plemičema so- pečatila prodajno listino tržana za desetino (Pokorn, Regesti listin, str. 214), leta 1580 pa sama prav takšno listino (prav tam, str. 283). Leta 1582 so na dve prodajni listini pečate obesili sodnik in dva tržana (prav tam, str. 283), leta 1591 sta prodajno listino pečatila dva tržana (prav tam, str. 284), leta 1638 pa med štirimi sopečatitelji kupoprodaje najdemo dva vaška tržana (prav tam, str. 285). 129 Valvasor, Topographia, sl. 289. 130 Pravico postavljati ljudi pred sramotilni steber so imeli po ljudskem izročilu trije: trški sodnik, lebeški graščak in vaški župnik (Štrus, Vače, str. 79). 131 Vislice lebeškega deželskega sodišča so po ustnem izročilu stale na Gavgenhribu južno od Ržišč (Krajevni leksikon Slo- venije, str. 277; Štrus, Vače, str. 79). Jožefinski vojaški zem- ljevid iz let 1784–1787, ki marsikje prikazuje tudi vislice – v legendi razlikuje med kamnitimi in lesenimi (Rajšp (ur.), Slovenija. 2. zvezek, str. XXIII–XXIV) –, takega objekta pri Lebeku ne pozna (prav tam, sekcija 191). Svibnega na krvne pravde deželskega sodišča Gam- berk, ki so se po gamberškem urbarju iz leta 1571 odvijale pri Sv. Marjeti v Lokah.132 Izvajanje prve sodne instance, kot ga izpričujejo trški privilegiji do vključno Jožefovega iz leta 1784, ta sicer implicitno, bi lahko v jožefinski dobi ob na- povedani in nato tudi izvajani modernizaciji sod- stva postalo težava. Deželno glavarstvo v Ljubljani leta 1782 v poročilu pred izdajo privilegija ni deli- lo mnenja fiskala, da bi bilo treba »te kmečke ljudi« primorati k izvajanju novega sodnega reda. Kot je zapisalo, nihče med njimi ne zna ne brati ne pisati, tako da ne bi mogel slediti smernicam sodnega reda, poleg tega pa se bodo težko našli primeri, ko bi se bilo treba ravnati po omenjenem predpisu.133 Trški sodnik na Vačah tudi po jožefinskih sodnih reformah sredi osemdesetih let, ko so se gospoščinska sodišča preoblikovala v t. i. krajevna sodišča (Ortsgericht),134 najbrž ni izgubil svojih prav tedaj znova potrjenih pristojnosti ali vsaj ne v celoti, ampak se je to zgo- dilo šele, ko je francoska zasedbena oblast v začetku leta 1812 upravno in sodno strukturo Ilirskih provinc prilagodila francoskim vzorom135 ter so prenehale obstajati mestne in trške sodno-upravne avtonomije v dotedanji obliki. Postavlja se vprašanje, ali je pri upravno-sodni strukturi trga Vače prišlo do kakšnih sprememb v 132 SI AS 1074, Zbirka urbarjev, I/10u, reformirani urbar gospo- stva Gamberk 1571, pag. 146–147. 133 SI AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek, šk. 81, Lit. W, No. 10, Vol. 1, 30. 4. 1782. 134 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 136–138. 135 Prim. prav tam, str. 201. Vače po Valvasorjevi Topografiji Kranjske iz leta 1679 (Valvasor, Topographia, sl. 289). 56 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 zadnjih desetletjih pred tem posegom, potem ko so se oblikovali naborni okraji in prve upravne oziroma davčne občine na čelu z rihtarji.136 Na podlagi sko- pih virov ni mogoče ugotoviti, ali se je novoobliko- vana (davčna oziroma katastrska) občina Vače, ki jo v povezavi z jožefinskim katastrom srečamo v drugi polovici osemdesetih let 18. stoletja, ozemeljsko na- slonila na staro trško pomirje, funkcija občinskega rihtarja, ob katerem je izpričan tričlanski odbor, pa morda (začasno) zlila s funkcijo trškega sodnika.137 Prav mogoče bi bilo, da bi drug ob drugem obsta- jala trški sodnik in občinski rihtar,138 med katerima brez poznavanja konteksta ni mogoče razlikovati, saj je bilo nemško poimenovanje za obe funkciji enako: Richter. Ko so med francosko zasedbo v začetku leta 1812 oblikovali prve prave upravne občine na čelu z imenovanim županom (maire), Vače niso postale sedež občine, ampak je nastala občina Ponoviče kot sestavni del kantona Gamberk.139 Po restavraciji av- strijske oblasti so francoske občine leta 1814 ukinili in namesto njih ponovno uvedli okraje, ki so jim zdaj podredili na novo oblikovane glavne občine s (pod)- občinami. Na čelu prvih so bili nadrihtarji, na čelu drugih pa rihtarji. Vače so kot podobčina (Unter- gemeinde), ki je poleg samih Vač vključevala še pet naselij (Ržišče, Slivna, Potok, Klenik in Široka Set), s tremi občinami sestavljale glavno občino (Hauptge- meinde) Ponoviče. V ponoviškem dvorcu je bil tudi sedež okrajne gosposke Ponoviče,140 ki je na svojem območju prevzela upravne in davčne pristojnosti zemljiških gospodov ter delokrog patrimonialnih sodišč iz časa pred francosko upravo,141 tako tudi de- lokrog trškega sodnika na Vačah. Ko se je ponoviško gospostvo okrajni upravi odpovedalo, so leta 1834 za okraj Ponoviče ustanovili državni okrajni komisa- riat, ki je imel sedež v graščini Zalog pri Moravčah 136 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 133–136. 137 V fragmentarno ohranjeni napovedi (fasiji) jožefinskega katastra za trško občino Vače (Gemeinde Markt Waatsch) iz leta 1786 najdemo sedemkrat podpisanega rihtarja Antona Škarjo (als Richter (von Watsch)), župana Andreja Juvana (als Supan von Watsch) in tri zaprisežene odbornike (geschworene Ausschußmänner) (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 3, Popis zemljišč občine Vače 1786, 30. 6.–31. 7. 1786). Naslednje leto, ko je okrajni komisariat gospostva Ponoviče izvedel vza- jemno kontrolo zemljišč med občinama Vače ter Sv. Florijan in Sv. Neža (Gora pri Pečah in Zgornja Slivna), je vaško obči- no zastopal »Richter« Valentin Korač z odborniki (prav tam, Razni spisi, šk. 2, Davčni spisi 1764–1809, 19. 2. 1787). Isti se 19. novembra 1788 pojavi kot »Richter« v vlogi krstnega botra (prav tam, Matične knjige, R 1771–1806, pag. 179). Po nedatiranem opisu meja občine trg Vače ter Sv. Florijan in Sv. Neža, ki izvira iz istega časa in je deloma napisan v sloven- ščini, je obseg vaške občine meril 8 ur ali 4 milje (prav tam, Razni spisi, šk. 14, trg Vače, Opis meje občine trga Vače in občine Sv. Florijana in Sv. Neže, s. d.). 138 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 136. 139 Kolanović et al. (ur.), Napoléon, str. 894. 140 Haupt-Ausweis, fol. C2. Prim. Polec, Kraljestvo Ilirija, str. 312. 141 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 227–230. in se je od leta 1840 tudi uradno imenoval Zalog.142 Okrajna oblast je tu ostala do ustanovitve modernih okrajev in občin leta 1849, ko je nastala trška občina Vače z izvoljenim občinskim odborom in županom, vključena v okrajno glavarstvo Kamnik.143 V predmarčni dobi, od leta 1814 dalje, so Vače kot (pod)občina imele občinskega rihtarja (Gemeinde- richter), ki je skrbel za krajevne zadeve in ga dokumen- ti alternativno naslavljajo tudi trški rihtar (Markt- richter), občino pa kot trško občino (Marktgemeinde).144 Takšno poimenovanje je bilo v skladu z uredbo iz leta 1814, da se rihtarji v občinah, ki so bile dejan- sko mesta in trgi, imenujejo mestni in trški, vendar se niso v ničemer razlikovali od rihtarjev v podeželskih občinah.145 Glede na to, da so tudi trške sodnike v stoletjih pred francosko zasedbo slovensko imenovali z adaptiranim nemškim izrazom rihtar, v poimeno- vanju ni bilo razlike med rihtarji predmarčne dobe in nekdanjimi sodniki. Za Vače ni znano, ali je rihtarja postavljal okrajni komisar, kakor je velevalo splošno pravilo,146 ali so ga volili, kot je potrjeno za sosednjo Litijo.147 Vsaka občina je sicer iz svoje srede izvoli- la dva odbornika (Ausschussmänner, Ausschuss), ki sta pod rihtarjevim vodstvom sodelovala pri občinskih zadevah.148 V praksi je bilo odbornikov lahko več, tako tudi v občini Vače, za katero poznamo sestavo odbora iz zapisnikov v katastrskih cenilnih operatih iz zgodnjih tridesetih let.149 Delovanje občine je za čas po letu 1840 dokaj do- bro dokumentirano z gradivom, ki se je ohranilo v župnijskem arhivu150 in se ga bomo samo dotaknili. Zanimiv je razlog, zakaj se je znašlo tam. Potem ko je trg v dvajsetih letih spet pridobil pravico do po- biranja sejemske stojnine in naj bi si dva pobiralca, od tega en nekdanji trški rihtar, večino pobranega denarja prisvojila, je okrajni komisariat leta 1840 po- magal uvesti red in izrazil željo, naj blagajno hrani župnik Matevž Kristan v župnišču ter vodi tudi raču- 142 Polec, Kraljestvo Ilirija, str. 225, 227 in 231. 143 Prav tam, str. 248 in 250. 144 Dopis okrajnega komisariata Zalog z dne 23. januarja 1844 je, denimo, naslovljen na trškega sodnika (an den Marktrichter Egid Suppan), v besedilu pa je govor o občinskem rihtarju (Gemeinderichter); isti dokument imenuje vaško občino trška občina (Marktgemeinde) (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839–1853, 23. 1. 1844). 145 Žontar, Struktura uprave, str. 236. 146 Prav tam. 147 Golec, Litija, str. 483. 148 Žontar, Struktura uprave, str. 236. 149 V letih 1830 in 1832 je ob rihtarju (Gemeindrichter) Jože- fu Krulcu, ki se je edini podpisal sam (Richter), izpričanih pet nepismenih občinskih odbornikov (Ausschußmänner, Ge- meindeausschußmänner) (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, L 327, k. o. Vače, cenilni elaborat, 25. 9. 1830, 16. 7. 1832). Rihtar Krulc ni prihajal z Vač, am- pak je šlo za kmeta z Ržišč (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, abecedni seznam posestnikov, 8. 3. 1827). 150 NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače. 57 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 ne.151 Plod Kristanovega uradovanja za potrebe trške občine so letni obračuni prihodkov od stojnine in izdatkov za potrebe trga ter računski zaključki trga, iz katerih izhaja, da je bila edini redni prihodek trške občine sejemska stojnina, ki so jo oddajali v zakup.152 V prvi polovici 19. stoletja je po pol tisočletja prišlo iz rabe označevanje posameznikov s tržani (Bürger, civis), potem ko je v župnijskih maticah od začetka stoletja pešalo in so Vačani v njih vse pogo- steje navedeni kot kmetje (Bauern).153 V svetnih do- kumentih, ki zadevajo trg, je v predmarčni dobi go- vor le še o prebivalcih trga (Marktinsassen).154 Kot vse kaže, je z ukinitvijo trškega sodstva in sodnika (1811) prenehalo tudi individualno podeljevanje tržanstva, o katerem ni poročil ne prej ne pozneje. Za zadnja leta obravnavane dobe so referenca obračuni prejemkov in izdatkov trga od leta 1840 dalje, v katerih zaman iščemo plačila kakršnih koli tržanskih taks.155 Medtem ko je v francoski dobi ugasnila »klasič- na« trška avtonomija in hkrati s tem ali malo pozneje še pravni status tržanov, je naslov trg preživel uprav- no-sodne reforme po marčni revoluciji in živel dalje tudi v nazivu leta 1849 ustanovljene moderne obči- ne.156 Trški naslov in skromni atributi trga so se pri Vačah ohranili do srede 20. stoletja, pri čemer je od- 151 Prav tam, Štantnina, Spisi 1839–1853, 20. 4. 1840, 18. 5. 1840, 27. 9. 1840. – Vačani so si za hrambo pobranih stojnin priskrbeli skrinjo s tremi ključi in sklenili, naj se hrani v žup- nišču, s čimer se je strinjal tudi okrajni komisariat (prav tam, 18. 5. 1840, 27. 9. 1840). Gre za t. i. staro vaško blagajno, ki je danes razstavljena v vitrini Podružnične šole Vače in v ka- teri so poleg denarja hranili pomembne trške dokumente. Po informaciji Zvonimirja Kolenca je bila skrinja z dokumenti najdena na podstrešju Zarnikove hiše (Vače št. 12, stara št. 24), od koder so jo leta 1955 prenesli v novozgrajeno šolo. O Zarnikovi hiši: Benedik, Hiše na Vačah, str. 45–46. 152 Kristanovi letni obračuni pobrane stojnine in izdatkov za javno dobro segajo še v čas po ustanovitvi moderne občine leta 1849 (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, seznami 1840–1860, 31. 12. 1841, 31. 12. 1842, 31. 12. 1843, 31. 12. 1844, 21. 2. 1847, 31. 12. 1848, 31. 12. 1849, 30. 12. 1850, 30. 12. 1851, 30. 12. 1852, 30. 12. 1853, 31. 12. 1854, 31. 12. 1855, 30. 12. 1856, 31. 12. 1858, 31. 12. 1859). Računski zaključki pokrivajo samo tri leta (prav tam, Računski zaključki trga Vače 1846–1848). 153 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1771–1806, R 1807– 1820, P 1807–1815, P 1816–1849. – Zadnje tržane zasledi- mo leta 1824 (prav tam, R 1820–1855, pag. 48–49). 154 Zakupni pogodbi za trško stojnino so z zakupnikoma deni- mo sklenili trški prebivalci (Marktinsassen) (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839–1853, 6. 4. 1840 in 11. 4. 1843). V naslovu dopisa skupine Vača- nov okrajnemu sodišču Ponoviče (v Zalogu) so ti označeni kot »Insassen des Marktes Watsch«; Jurij Dobravc, ki so mu kot svojemu zastopniku odvzeli pooblastilo, je imenovan »hiesiger Insass«, novi pooblaščenec Simon Grilc pa »Grun- dbesitzer zu Watsch« (prav tam, 14. 5. 1840). V dopisu žu- pnika Kristana okrožnemu uradu v Ljubljani je Jožef Klinc označen kot »Markthaüsler und Exmarktrichter« (prav tam, 18. 5. 1840). 155 Gl. op. 152. 156 Župan trške občine Vače je v prvih letih po njeni ustanovi- tvi uporabljal okrogel žig z napisom »Gemeinde Vorstand. Markt Waatsch« (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839–1853, 6. 12. 1853). prava naslova trg nekaj let po drugi svetovni vojni – v okviru splošne ukinitve trških naslovov – sovpadala z izgubo sedeža občine in z gospodarskim nazadova- njem kraja.157 S trškimi pravicami in atributi je povezano tudi vprašanje grba trga Vače, ki ga srečamo samo pri Val- vasorju, najprej v barvni različici v njegovi rokopisni grbovni knjigi (1687–88)158 in nato še v črno-beli v Slavi vojvodine Kranjske (1689).159 Podoba na grbu je zelo preprosta, iz tal poganjajoče košato listnato drevo, ki je v različici v Slavi nekoliko ukrivljeno in z manjšo krošnjo. Postavlja se vprašanje, ali si ni kranjski polihistor grba preprosto izmislil, kar ne bi bil edini tak primer. O obstoju nekaterih grbov, zlasti grbov marginalnih trgov, ni namreč nobenih sledov drugje kot pri Valvasorju.160 Posestna, demografska in gospodarska podoba Vač Medtem ko posestno strukturo večine kranjskih trgov poznamo iz urbarjev 16. stoletja, sega najsta- rejši znani urbar gospostva Lebek šele v zgodnje 17. stoletje. Gre za prepis urbarja iz leta 1614 ali malo zatem s podpisom takratne imetnice vdove Ane Marije pl. Gregorijanec.161 Posestniki iz trga Vače (Marckht Watsch) so označeni kot oštetarji (hoffstet- ter), bilo jih je 31, število oštatov pa je znašalo 36, ker je pet posestnikov, vključno z župnikom, premoglo po dva oštata.162 Glavna obveznost je bil činž v raz- ponu od 8 do 50 krajcarjev, medtem ko so imeli vsi enako robotnino – na vsak oštat 15 krajcarjev (robo- tnina manjka le pri enem posestniku). 13 posestnikov je premoglo še po eno do dve dodatni zemljišči (od pol njive do dveh njiv, enega ali dva vrtova, travnik, stavbo), od katerih so praviloma plačevali več kakor od oštatov. Poleg tega so Vačani znotraj svojega po- mirja (in dem Purkhfried Watsch) uživali dve hubi, ki sta jim bili pred veliko leti (vor Vndencklich Jahren) prepuščeni za gmajno. V primerjavi z lebeškimi pod- ložniki po vaseh so imeli glede na manjšo posest nižji činž, plačevali niso nobenih naturalnih dajatev (tako je bilo le še v treh primerih), tlako, ki pri podložnikih v urbarju ni navedena, ker očitno ni bila odmerje- na, pa so poravnavali v denarju (robotnini). Iz srede 157 Prim. Benedik, Vače, str. 13–14. 158 Gostiša (ur.), Valvasor, fol. 27. 159 Valvasor, Die Ehre, IX, str. 121. 160 Otorepec, Valvasorjeva grbovna knjiga, str. 40. 161 V nedatiranem urbarju najdemo edino letnico pri seštevku desetine za leto 1614 (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 95, I/54, lit. L XXXVIII–2, urbar Lebek, s. p.). Iz poro- čila kranjskega vicedoma iz leta 1621 je razvidno, da je bila Gregorijančeva že imetnica Lebeka s trgom Vače približno pet let prej, okoli leta 1616 (prav tam, šk. 196, I/106a, lit. L XIX–11, 22. 12. 1621). Prim. datacijo urbarja – okvirno leta 1615, najverjetneje 1614 oziroma 1615 – v: Juričić Čargo, Žnidaršič Golec, Vodnik po urbarjih, str. 148–149. 162 Kot oštat (Hoffstatt) je izrecno navedenih 12, pri drugih pa o tem, da gre za oštat, priča enotno odmerjena robotnina. 58 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 17. stoletja poznamo tudi prvi urbar vaške župnije (1648), iz katerega je razvidno, da župnija v samem trgu ni imela podložnikov, ampak je pobirala le dese- tino od njiv pri trgu (beÿ dem Marckht Watsch), ki so jih uživali tudi nekateri Vačani.163 V terezijanskem katastru sredi 18. stoletja, ki ponuja prvi celovit pregled nad zemljiško posestjo, najdemo Vače v napovedih (fasijah) treh zemljiških gospodov: gospostva Ponoviče z Lebekom, župnije Vače in župnijske cerkve sv. Andreja.164 Podložnike v trgu sta imela le ponoviško-lebeško gospostvo in župnija, ta zgolj enega kajžarja.165 Sicer pa je župnija tu pobirala desetino od skupno 40 oštatov,166 med- tem ko so pod župnijsko cerkev spadale njive, ki jih je po kupnem pravu uživalo pet tržanov in en kmet.167 Leta 1750 je bilo na Vačah po napovedni tabeli ponoviško-lebeškega gospostva 34 posestnikov, od katerih jih je 32 posedovalo po en oštat, eden dva in eden štiri, za davčne potrebe pa so vsak oštat računali kot tretjinsko hubo. Vsem so na podlagi starih kup- nih pisem pripoznali kupnopravni status, pri čemer največji posestnik Jakob Korač, lastnik štirih oštatov, ni mogel predložiti nobenega pisma (Verbrieffung).168 Poleg tega so v urbarju našli še tri že veliko let opu- stele oštate (3 öede Hofstätt), od katerih je eden pogo- rel, dva pa propadla (zusammen gefallen), tako da so za njimi ostali samo trije vrtovi.169 34 posestnikov je trg 163 NŠAL, ŽA Vače, Razne knjige, šk. 3, urbar župnije Vače 1648, s. p. 164 Gospostvo Ponoviče in Lebek: SI AS 174, Terezijanski ka- taster za Kranjsko, šk. 191, BT, L 276; šk. 244, RDA, L 276. Župnija Vače: prav tam, šk. 174, BT, L 57; šk. 222, RDA, L 57; šk. 232, RDA, L 200. Župnijska cerkev sv. Andreja na Vačah: prav tam, šk. 178, BT, L 200; šk. 232, RDA, L 200. – Trg Vače je pod iste tri zemljiške gospode spadal tudi po krajevni tabeli iz let 1818–1819 (Alphabetische Ortschafts-Ta- belle, fol. L2). 165 Po sumariju urbarskih dajatev iz okoli leta 1755 je bil župnij- ski podložnik v trgu Balte Žerko, ki je edini plačeval samo činž in davek, velikost njegove posesti pa ni navedena (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 222, RDA, L 57, No. 12, s. d.). Izvleček urbarja župnijske posesti za trg navaja eno kajžo (prav tam, šk. 232, RDA, L 200, No. 1, 29. 8. 1755). 166 Napovedna tabela iz leta 1749 razkriva, da v trgu župniji pri- pada desetina od 13 hub in ene tretjine v trgu, pri čemer so tukajšnje posesti velikosti tretjine hube (prav tam, šk. 222, RDA, L 57, No. 7, 4. 11. 1749). Po desetinskem registru, t. i. desetinskem urbarju (Zehend Vrbar) iz leta 1752, je bilo v trgu 40 oštatov ali tretjinskih hub; posedovali so jih »pravi tržani Vač« (die würkliche burger zu Watsch), ki niso poimensko na- vedeni, vsi pa so pripadali gospostvu Lebek ali Ponoviče in so od vseh svojih zemljišč župniji redno plačevali žitno desetino ter desetino od prirastka živine (NŠAL, ŽA Vače, razne knji- ge, šk. 2, desetinski register 1752 (1759–1792), pag. 171). 167 V napovedni tabeli iz leta 1751 je v trgu Vače (Markht Watsch) popisanih 10 kupnopravnih njiv, ki so bile v rokah petih tržanov in enega kmeta (SI AS 174, Terezijanski ka- taster za Kranjsko, šk. 178, BT, L 200, No. 5, 11. 6. 1751). Vseh pet tržanov najdemo med trškimi oštetarji ponoviško- -lebeškega gospostva, medtem ko je bil kmet Andrej Bregar očitno identičen s celozemljakom na bližnji Hosti (prav tam, šk. 244, RDA, L 276, No. 13, štiftni register 1756). 168 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 191, BT, L 276, No. 24, s. d. (datacija po: No. 29, 18. 12. 1750). 169 Prav tam, No. 29, 18. 12. 1750. premogel tudi po štiftnem registru za leto 1756, le da so zdaj pri dveh in ne samo pri enem navedli velikost posesti, ki je ustrezala dvema oštatoma.170 Od pod- ložnikov po vaseh so se Vačani razlikovali po dveh temeljnih značilnostih. Prvič, medtem ko je bila kme- tom razen redkih izjem naložena takšna ali drugačna tlaka, je posestniki v trgu niso imeli, ampak so jo po- ravnavali v denarju (Gelddienst);171 in drugič, njihova posest je imela kupnopravni status, kar pomeni, da so jo dedovali, prosto kupovali in prodajali, kmetje pa so jo povečini uživali le kot zakupno.172 Kupnopravna je bila očitno tudi kajža, podložna župniji.173 Vprašanje zase je število hiš. Sodeč po številu oštatov jih je bilo sredi 18. stoletja nekaj več kakor po urbarju z začetka 17. stoletja, v katerem smo na- šteli 36 oštatov v rokah 31 posestnikov.174 40 oštatov, podložnih gospostvu Lebek in Ponoviče, kolikor jih za trg pri desetini vaške župnije sumarno navajata te- rezijanski kataster in župnijski desetinski register,175 je treba razumeti kot kolektivno obveznost, ne kot število dejanskih domov. Glede na to, da sredi 18. stoletja še ni bilo hišnega oštevilčenja in da terezi- janski kataster ne navaja hišnih posestnikov, ampak zemljiške, lahko sklepamo, da so tisti redki z več kot enim oštatom utegnili imeti tudi več kot le eno hi- šo.176 Na to kaže primerjava s franciscejskim kata- strom iz leta 1826, po katerem sta dva večja posestni- ka premogla po dve hiši.177 Glede na 34 posestnikov, podanikov lebeško-ponoviškega gospostva, ki so skupno premogli 38 oštatov oziroma malo pozneje 39 (1756),178 in enega kajžarja, podložnika domače župnije,179 bi lahko skupaj z župniščem, kaplanijo in beneficiatno hišo180 prišli do števila 40 domov. Dve 170 Prav tam, šk. 244, RDA, L 276, No. 13, štiftni register 1756. – 34 posestnikov v trgu navajata tudi dva mlajša štiftna registra iz let 1761 in 1764 (prav tam, No. Ad 13). 171 Prav tam, No. 13, štiftni register 1756. 172 Prav tam, šk. 191, BT, L 276, No. 1–28, s. d. 173 Sumarij urbarskih dajatev iz okoli leta 1755 na koncu govori na splošno o plačilu 10. in 20. pfeniga pri prodajah podložni- ške posesti (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 222, RDA, L 57, No. 12, s. d.). 174 Gl. op. 161. 175 Gl. op. 166. 176 Leta 1750 sta bila takšna posestnika Matevž Petrič z dvema oštatoma in Jakob Korač s štirimi (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 191, BT, L 276, No. 24, s. d., datacija po: No. 29, 18. 12. 1750), leta 1756 pa poleg njiju še Gregor Požaršek z novo napovedjo 40 krajcarjev, kar je ustrezalo dve- ma tretjinama hube oziroma dvema oštatoma (prav tam, šk. 244, RDA, L 276, No. 13, štiftni register 1756). 177 Nadrihtar Jakob Žerko je bil gospodar hiš št. 14 in 34, Jožef Korač pa je imel poleg domačije v trškem jedru s h. št. 40 še eno hišo z enako številko južno od trga (SI AS 176, Franci- scejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, zapisnik stavb- nih parcel, 8. 3. 1827; zapisnik zemljiških parcel, 8. 3. 1827; abecedni seznam posestnikov, 8. 3. 1827; mapni listi (1826) II, V in VI). 178 Gl. op. 168 in 170. 179 Gl. op. 165. 180 Ni gotovo, ali je beneficiatna hiša tedaj že stala. Postavila naj bi jo Katarina pl. Isenhausen, ki je leta 1747 ustanovila bene- ficiat za še enega duhovnika (Benedik, Vače, str. 42). 59 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 desetletji pozneje, po uvedbi hišnih številk leta 1770, je kot najvišja vaška hišna številka izpričana št. 44.181 Žal za Vače ni ohranjen jožefinski kataster iz dru- ge polovice osemdesetih let,182 tako da smo za ta čas prikrajšani ne le za podatek o številu hiš, ampak tudi za najzgodnejše podatke o obsegu posesti, izražene v površinskih merah (oralih in kvadratnih sežnjih). Vače so bile po velikosti primerljive z obema tr- škima sosedoma, kjer so sredi 18. stoletja za razliko od vaškega trga poleg zemljiških posestnikov prvič šteli tudi hiše kot take. Litija je leta 1752 premogla 39 hiš,183 Motnik pa dve leti pozneje 35 (brez vika- 181 NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, P 1748–1771, s. p., 30. 1. 1773; R 1771–1806, pag. 15–16, 38 in 40. – Hišne številke so v župnijske matice začeli vpisovati s 13. septembrom 1770 (R 1763–1771, fol. 62v–63r). Hiša s št. 44, ki je prvič izpričana v krstni matici 21. januarja 1772, bi utegnila nastati šele po uvedbi številk. Na franciscejski katastrski mapi iz leta 1826 namreč fizično ne sledi št. 43, ki sklene oštevilčenje z Jur- jevčevo hišo, sosedo župnišča s h. št. 1, kjer se je oštevilčenje začelo. O poznejšem nastanku številk 45–47 pričajo njihove lokacije, saj je št. 45 vrinjena na drugem koncu Vač, št. 46 in 47 pa ležita južno od trga. SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1827; zapisnik zemljiških parcel, 8. 3. 1827; abecedni seznam posestnikov, 8. 3. 1827; mapni listi (1826) II, V in VI. 182 V fondu Jožefinski kataster za Kranjsko je za naborno go- spostvo Ponoviče ohranjeno le gradivo občine Kandrše (SI AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, popis). Fragmenti napovedi (fasije) občine Vače so se ohranili v župnijskem ar- hivu, vendar ne za sam trg (NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 3, Popis zemljišč občine Vače 1786, 30. 6.–31. 7. 1786). 183 Golec, Litija, str. 463. riatne hiše).184 Število hiš se je na Vačah in v Litiji v naslednjih desetletjih komajda povečalo, kot kaže, pa je hitreje naraščalo v Motniku. Prve povsem pri- merljive podatke o številu hiš in prebivalcev imamo šele iz leta 1817. Po uradni statistiki je trg Motnik, ki je prišel h Kranjski šele malo prej, v francoski dobi (1811),185 štel 47 hiš in 243 prebivalcev,186 Vače prav toliko hiš (47) in sedem duš manj (236),187 Litija pa tri hiše manj od njiju (44), vendar več prebivalcev (255),188 kar je zlahka razložljivo z njeno takratno živahno gospodarsko in prometno vlogo.189 Med 17 trgi na Kranjskem so bile Vače skupaj z Motnikom na 13. mestu, po številu prebivalcev pa na 15. Po povprečju oseb na hišo so se s 5,02 znašle na samem repu. Kranjsko povprečje, ki so ga dvigovali notranj- ski trgi, je bilo 117 hiš, 700 duš in 5,99 osebe na hišo. Visoko povprečje sicer ni vedno merilo gospodarske razvitosti, a je precej pogosto njen pokazatelj. Tako je najvišje povprečje (7,84 osebe na hišo) izkazoval izrazito neagrarno usmerjeni Tržič s 177 hišami.190 Po statističnih podatkih župnika Matevža Kristana so Vače leta 1831 štele 266 duš, malo pred koncem obravnavane dobe, leta 1845, pa 319,191 ne da bi se povečalo tudi število hiš, ki je obakrat znašalo 48.192 Prvo natančno sliko zemljiške in hišne posesti, vključno s tlorisno upodobitvijo, ponuja franciscejski kataster iz leta 1826.193 Obravnavo strukture in veli- kosti zemljišč posameznih trških posestnikov bomo prepustili poznejšim raziskovalcem. Večina Vačanov je vsekakor bila tudi tedaj všteta v kategorijo tretjin- skih kmetov, kot je na splošno veljalo za oštetarje.194 V celotni katastrski občini Vače, ki je poleg trga ob- segala še pet vasi (Ržišče, Slivna, Potok, Klenik in Široka Set), je bilo po cenilnih operatih z začetka tridesetih let 38 tretjinskih kmetov ter 30 kajžarjev in hišarjev,195 kataster pa za posameznega posestni- 184 Curk, Trgi in mesta, str. 60. 185 Polec, Kraljestvo Ilirija, str. 37, 47–50. 186 Haupt-Ausweis, fol. B2. 187 Prav tam, fol. C2. 188 Prav tam, fol. M. 189 Golec, Litija, str. 464–465. 190 Izračuni na podlagi statističnih podatkov v Haupt-Ausweis. Upoštevani so samo tisti kraji, ki jih med trge prišteva sodob- na uradna statistika (Alphabetische Ortschafts-Tabelle). 191 NŠAL, ŽA Vače, Statusi animarum, šk. 1, št. 1, status anima- rum, 1830–1865, s. p. Prim. Benedik, Hiše na Vačah, str. 5. 192 Hišne št. 48 še ni v franciscejskem katastru leta 1826, ki ima na tem mestu št. 40 (gl. naslednjo opombo). Hiša št. 40 je stala sredi trga, lastnik obeh pa je bil Jožef Korač. V statusu animarum 1830–1865 je bila njegova družina najprej popi- sana na št. 40 in nato po preselitvi v hišo št. 48 tam (NŠAL, ŽA Vače, Statusi animarum, šk. 1, št. 1, status animarum, 1830–1865, s. p.). 193 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1827; zapisnik zemljiških parcel, 8. 3. 1827; abecedni seznam posestnikov, 8. 3. 1827; mapni listi (1826) II, V in VI. Prim. Vodopivec, O Vačah, str. 506–513. 194 Prim. terezijanski kataster (op. 166). 195 Prav tam, Cenilni operati, k. o. Vače, uvod, & 12. Prim. Vodo- pivec, O Vačah, str. 510. Vače na franciscejski katastrski mapi leta 1826 60 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 ka ne pove, v katero kategorijo je spadal in kateremu gospostvu so bile posamezne hiše podložne.196 Nekaj Vačanov je, tako kot že v času terezijanskega kata- stra, premoglo večjo posest, kar se je odrazilo tudi na zunanjščini nekaterih domačij (zlasti h. št. 34, 40 in 41).197 Vače so leta 1826 imele 47 hišnih številk in eno stanovanjsko stavbo več, saj je Jožef Korač poleg velike zidane hiše št. 40 v trškem jedru premogel še manjšo, prav tako zidano hišo, ki je imela isto hišno številko in je stala malce jugovzhodno od Vač. Od skupno 48 za bivanje namenjenih zgradb so v za- pisniku stavbnih parcel vse navedene kot hiša ozi- roma stanovanjska hiša, le dve stavbi kot kajži, obe v cerkvenih rokah: prva je pripadala župnijski cerkvi (št. 15), druga pa župnišču (št. 25).198 Slednja in 13 drugih hiš ali skupno slaba tretjina hiš (29,2 %) je bilo zgrajenih iz lesa, dobri dve tretjini pa zidanih, kar je, gledano v celoti, pomenilo večji delež kakor v okoliških vaseh. Poleg obeh cerkvenih kajž zaseb- nega lastnika niso imela tri duhovniška domovanja – župnišče, beneficiatna hiša in kaplanija. Zadnja je stala na severnem robu pokopališča, ki je tedaj še obdajalo župnijsko cerkev sv. Andreja. Pri večini trških domačij (28 ali 58,3 %) srečamo zgolj hišo brez gospodarskih poslopij, 20 jih je premoglo tudi samostojno stoječ hlev (zidani so bili štirje ali vsak peti), samo župnišče in Jožef Korač (h. št. 40) pa še lesen skedenj, če izvzamemo skedenj župnika Anto- na Breganta severozahodno od trga. Razen župnika, 196 Podatek o pripadnosti posameznih parcel zemljiškemu go- spostvu so vpisovali v posebno rubriko v skupnem zapisniku zemljiških in stavbnih parcel, ki je del cenilnih operatov, ven- dar je rubrika pri stavbnih parcelah katastrske občine Vače ostala prazna (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranj- sko, Cenilni operati, L 327, k. o. Vače, zapisnik zemljiških in stavbnih parcel, 8. 3. 1827). Iz zemljiške knjige župnijske cerkve sv. Andreja je razvidno, da cerkev ni imela na Vačah nobenega podložnika, ampak je bila zemljiški gospod le po- sameznim zemljiškim parcelam v posesti šestih Vačanov (SI AS 334, Zemljiška knjiga za sodni okraj Litija, Imenje žu- pnijske cerkve sv. Andreja na Vačah, knj. 1, glavna knjiga, pag. 41–64). Za župnijo ne vemo, ali je v trgu imela kakšno pod- ložno hišo, ker ni ohranjena glavna knjiga za župnijsko ime- nje, kot tudi ne za gospostvo Ponoviče, da bi lahko ugotovili, katera domačija pri tem gospostvu morda manjka (prav tam, popis fonda). Glede na to, da terezijanski kataster sredi 18. stoletja med župnijskimi podložniki izkazuje enega kajžarja (gl. op. 165), smemo sklepati, da je bilo tako tudi v dvajsetih letih 19. stoletja. Najverjetneje je šlo za stanovanjsko stavbo s hišno št. 25, ki je v katastrskem zapisniku stavbnih parcel po- leg kajže župnijske cerkve (h. št. 15) edina označena kot kajža, ime lastnika pa je navedeno kot »Pfarrhöflich« (SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1827). K tej kajži, ki je na abecednem seznamu posestnikov navedena kot »Pfarrhöfliche Keusche zu Watsch«, ni spadala nobena zemljiška parcela (prav tam, abecedni seznam posestnikov, 8. 3. 1827). 197 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1827; zapisnik zemljiških parcel, 8. 3. 1827; abecedni seznam posestnikov, 8. 3. 1827; mapni listi (1826) II, V in VI. 198 Abecedni seznam posestnikov ju označuje kot »Pfarrkir- chliche Keusche zu Watsch« in »Pfarrhöfliche Keusche zu Watsch« (prav tam, abecedni seznam posestnikov, 8. 3. 1827). župnišča, beneficiatne hiše, kajže župnijske cerkve in nadrihtarja Jakoba Žerka je v rubriki stan za vse hi- šne gospodarje navedeno kmet (Bauer), pomotoma celo pri kaplaniji.199 Domačije v trgu niso opazneje odstopale od povprečja v katastrski občini, sicer bi bilo to v cenilnih operatih nakazano. Uvod k opera- tom pravi, da so hiše v tej občini večinoma zgrajene še na povsem običajen način, iz lesa ali s kamnitimi temelji, stanovanja, ki niso prostorna, pa so umaza- na in imajo majhna okna. Nekatere hiše so imele pritličja iz srednje dobrega gradbenega materiala, iz dobrega materiala je bilo zgrajeno le župnišče, edino navedeno kot enonadstropno. Gospodarska poslopja, med njimi maloštevilna zidana ali s temelji iz kamna, so stala ob hišah.200 Zunanjo podobo Vač je nekoliko predrugačila obnova po velikem požaru, ko je v noči med 8. in 9. oktobrom 1834 zgorelo 28 hiš. Poškodovana je bila tudi župnijska cerkev, ki je deset let pozneje (1844) dobila naslednico, današnjo cerkev.201 V gospodarskem pogledu so bile Vače tipičen tr- žec z utečenimi sejmi in obrtniki, ki so z osnovnimi obrtnimi storitvami pokrivali potrebe lokalnega oko- lja. O specializiranih obrtnikih ni poročil. Obrtnike v virih srečujemo posamič, kot smo videli, prvega v listini sredi 15. stoletja, od 17. stoletja pa tu in tam tudi v župnijskih maticah.202 Domači trgovec je za zdaj znan en sam, in sicer iz regesta danes pogrešane listine iz leta 1668, s katero je (kot deželni svobod- nik) prodal desetino in v kateri je obenem naveden kot tržan.203 Najzgodnejši pregled trških posestnikov v le- beškem urbarju iz leta 1614 ali malo pozneje med 31 oštetarji (vključno z župnikom) navaja naslednje poklicne priimke, ki odražajo nabor poklicev, če- prav niso bili več nujno povezani s posameznikovim opravljanjem dotične dejavnosti: brivec ali padar (Scherer), zidar (Maurer), krojač (Schneider), krznar (Kirschne[r]) in mežnar (Mesner).204 Edini relevanten vir o poklicni strukturi trških posestnikov je napo- vedna tabela v terezijanskem katastru iz leta 1750, ki vsebuje rubriko obrt (Handtirung oder Gewerb des Poſſeſſoris).205 Od 34 posestnikov, podložnih gospo- stvu Lebek, je bilo prvotno natanko pri polovici (17) navedeno, da so brez poklica (ohne Profeſsion), nato pa pri enem popravljeno v čevljarja, tako da se je raz- merje rahlo prevesilo v korist tistih s poklicem (18). 199 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1827. 200 Prav tam, Cenilni operati, L 327, k. o. Vače, cenilni elaborat, uvod, & 13. Prim. Vodopivec, O Vačah, str. 506. 201 Benedik, Vače, str. 34–35; Vodopivec, O Vačah, str. 506. 202 Na primer civis et coriarÿ in Watsh (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1689–1705, s. p. 27. 11 1679). 203 Pokorn, Regesti listin, str. 286. 204 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 95, I/54, lit. L XXXVIII–2, urbar Lebek, s. p. 205 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 191, BT, L 276, No. 24, s. d. (datacija po: No. 29, 18. 12. 1750). 61 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 Med slednjimi je bilo največ, in sicer po trije, čevljar- jev, krojačev206 in godcev (Spillmann), po dva mesarja, tkalca ter podkovača in žebljarja, po eden pa usnjar, sodar in krovec. Če Vače primerjamo z vasmi v istem gospostvu, je bila koncentracija obrtnikov tu daleč največja, saj je mogoče drugod zaslediti le kakšne- ga tkalca, čevljarja, mesarja, krovca in podobno.207 Sklepati je mogoče, da je bil komaj kateri obrtnik z Vač včlanjen v kak ceh. Sosednja Litija je, denimo, v istem času (1752) premogla enega samega cehovsko povezanega obrtnika, člana barvarskega ceha v Ljub- ljani.208 Žal ne razpolagamo s primerljivimi podatki o vaških obrtnikih za starejši in mlajši čas. Tudi ce- nilni operati iz zgodnjih tridesetih let 19. stoletja kot dodatek k franciscejskemu katastru so pri katastrski občini Vače zelo skopi s podatki, koliko družin se je ukvarjalo z obrtjo in koliko s kmetijstvom. Ker je ka- tastrska občina poleg Vač obsegala še pet vasi, je bil delež obrtnikov toliko manjši. Po navedbi v cenilnih operatih se je s kmetijstvom ukvarjalo vseh 178 dru- žin, živečih v 135 hišah, le maloštevilni (einige we- nige) pa hkrati še z obrtjo. Zgolj od slednje ni živela nobena družina.209 Vačam je poleg obrtnikov trški značaj dajala se- jemska dejavnost, pri čemer o sejmih pred 19. sto- letjem vemo zelo malo. Kot smo videli, naj bi jih bilo v drugi polovici 16. stoletja šest, niti za enega pa ni potrjeno, da bi bil že tedaj zaščiten s sejemskim privilegijem. Potrditev sejemskih pravic je prinesel šele trški privilegij Leopolda I. leta 1667, ki govori le o treh sejmih, a se ni noben semanji dan ujemal s tistimi izpred slabega stoletja. Da so se sejmi res odvijali na navedene tri dni, malo pozneje izpričuje Valvasor (1689), nato pa so se iste sejemske pravice znašle še v trškem privilegiju Marije Terezije (1748), ki je prvi sejem prenesla s prve nedelje po binkoštih na drugo. Privilegij Jožefa II. (1784) je oba nedeljska semanja dneva pomaknil z nedelje na ponedeljek in glede pravice do pobiranja sejemske stojnine odločil, da ostane lebeško-ponoviškemu gospostvu, v korist katerega jo je trg v vmesnem času po sodni poti izgu- bil. Tudi ponedeljkov tedenski sejem poznamo le iz prvih dveh vladarskih privilegijev (1667 in 1748), o njegovem dejanskem odvijanju pa ni za zdaj nobenih poročil. Problematiziral ga očitno ni noben za mne- nje povprašani sosed Vač, ne gospostva ne mesta, tudi ne pred izdajo privilegija Jožefa II. Sejemska stojnina je bila sicer edini stalni prihodek trga Vače poleg ka- zni, ki jih je trški sodnik pobral na sodnih procesih in o katerih prav tako ne vemo nič konkretnega. O stojnini, s pomočjo katere bi bilo mogoče vsaj v grobem kvantificirati obseg vaških sejmov, imamo prve nenormativne podatke šele iz zadnjih let obrav- 206 En krojač je bil prvotno označen kot tkalec. 207 Prav tam, No. 1–28. 208 Golec, Litija, str. 469. 209 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni opera- ti, L 327, k. o. Vače, cenilni elaborat, uvod, & 3. navane dobe, potem ko je dvorni dekret leta 1824 priznal oziroma vrnil pobiranje trški občini210 in je v neurejeno stanje leta 1840 posegel okrajni komisa- riat.211 Odtlej je trg oziroma trški prebivalci (Markt- insassen) oddajal stojnino v zakup posameznikom domačinom, tako leta 1840 za tri leta Valentinu Krh- likarju za letno zakupnino 48 goldinarjev in 1 krajcar, leta 1843 pa za šest let Jakobu Dobravcu za 58 gol- dinarjev in 5 krajcarjev na leto.212 Kolikšen je moral biti promet, da sta zakupnika pokrila zakupnino, ne vemo, ker ne razpolagamo s sejemskimi tarifami in drugimi podatki. Iz letnih obračunov prihodkov in izdatkov trga, ki se začenjajo z letom 1841, je razvi- dno, da so nekaj goldinarjev skoraj vsako leto prine- sle še kramarske stojnice (Krämmerstände), večinoma dobrih 11.213 Od vaških sejmov je zelo dolgo prejemalo nepo- sredne prihodke tudi gospostvo Višnja Gora, ki je tu iz neznanega naslova sejemsko mitnino (dieselbig maut) pobiralo vsaj že v drugi polovici 16. stoletja, kot so Vačani izpričali sami leta 1574 v prošnji za potrditev svojih treh sejmov.214 To seveda ni bilo všeč ne tržanom ne zemljiškemu gospostvu. Lastnik Le- beka je izgubil večletni sodni spor z višnjegorskim gospostvom, ki ga je leta 1735 sprožil s tem, da je njegov upravitelj na sejmu na kvatrno nedeljo za neveljavne razglasil mitninske bolete, ki jih je pro- dajalcem (Traficanten) izdal zakupnik mitnine v viš- njegorskem gospostvu, in začel mitnino pobirati z lastnimi boleti.215 Vsaj dvakrat, leta 1749 in 1784, so pravici višnjegorskega gospostva do pobiranja sejemske mit nine oporekali tudi Vačani, obakrat ne- posredno po prejemu potrjenega trškega privilegija. Sklicevali so se na njegovo vsebino, češ da so njihovi trije letni sejmi prosti vsake mitnine. Leta 1749 so jo začeli pobirati kar sami, kar jim je deželni glavar nemudoma prepovedal,216 leta 1784 pa so spodili višnjegorskega pobiralca, litijskega trškega sodnika, in to menda mimo volje vaškega trškega sodnika, 210 NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839–1853, 4. 2. 1842, 22. 11. 1853. 211 Gl. op. 151. 212 Zakupni pogodbi: NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839–1853, 6. 4. 1840 in 11. 4. 1843. 213 NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, se- znami 1840–1860, 31. 12. 1841, 31. 12. 1842, 31. 12. 1843, 31. 12. 1844, 21. 2. 1847, 31. 12. 1848, 31. 12. 1849. 214 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–2, s. d. (prezentirano 3. 2. 1574). 215 ÖStA, HHStA, FAA, A–X–13, Konv. 8, 12. 8. 1737. – Spisi se brez zaključka končajo leta 1741. Višnjegorsko gospostvo se je sklicevalo na nemoteno prakso, da so prodajalci na sej- mih na Vačah več kot 30 let in en dan višnjegorskemu sodne- mu slugi plačevali po 17 krajcarjev, zdaj pa so začeli plačilo odklanjati. – O izgubljeni pravdi in plačilu kazni: prav tam, A–X–32, Konv. 5, 13. 6. 1784 (Pro memoria); prim. Mal, Pri- vilegiji trga Vače, str. 120. – O sporu tudi: SI AS 306, Ograj- no sodišče za Kranjsko, knj. 22, protokoli 1722–1744, pag. 638–640, 670–671, 707–709. 216 ÖStA, HHStA, FAA, A–X–32, Konv. 4, 2. 4. 1749, 11. 4. 1749. 62 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 kot je zatrjeval slednji.217 Pobiranje mitnine ali t. i. colnine (Zohlgebühr) s strani gospostva Višnja Gora je po vsem sodeč prenehalo z državnim reguliranjem zasebnih mitnic proti koncu 18. stoletja, saj o njem pozneje ni poročil. Tudi sicer je o naravi sejmov na Vačah malo razpoložljivih podatkov; še največ iz leta 1574, ko so Vačani v prošnji nadvojvodi Karlu za podelitev sejemskega privilegija navedli, da na njihove sejme na mihaelovo, andrejevo in cvetno nedeljo prihaja- jo prodajalci iz Ljubljane, Kamnika in drugih krajev, da ponujajo platno, kramarsko in vse vrste drugega blaga, samo živine in žita ne.218 Slednje je pomenilo le to, da je bilo teh dveh poglavitnih artiklov v očeh Vačanov na njihovih sejmih premalo. Leta 1781 je mesto Višnja Gora nasprotovalo zaprošeni uvedbi še enega, četrtega sejma na Vačah v ponedeljek po kva- 217 Prav tam, Konv. 5, 13. 6. 1784 (Pro memoria). 218 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 286, I/145, W III–2, s. d. (prezentirano 3. 2. 1574). Prim. Mal, Privilegiji trga Vače, str. 118. 219 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 95, I/54, lit. L XXXVIII–2, urbar Lebek, s. p. 220 Višina dajatev je izražena v goldinarjih (gld), krajcarjih (kr) in pfenigih (den). trni nedelji v postu, ker je imelo sámo štiri kvatrne ponedeljkove sejme. Nanje so skozi Zagorje in Vače prignali največ živine iz Štajerske, ki so jo v Višnji Gori preprodajali živinski trgovci iz Litije in drugih krajev ob Savi.221 Vsi trije – od leta 1828 štirje – let- ni sejmi na Vačah so bili hkrati živinski.222 Posebno pomemben je bil zadnji, na andrejevo, 30. novembra, po predivu imenovan predivdan. Po poznejših priče- vanjih so na ta vaški »velesejem«, ki naj bi veliko let trajal tudi po dva dneva, prihajali kupci in prodajalci iz vse Kranjske in s Hrvaškega. S predivom je zalagal predvsem vrvarje, zlasti vrvarske delavnice v Litiji, kjer so izdelovali vrvi za plovbo po Savi. Po zgraditvi železnice do Ljubljane (1849) so se potrebe po pre- divu zmanjšale, andrejev sejem pa je močno opešal.223 Štirje letni sejmi so se obdržali do druge svetovne vojne, ko so slednjič prenehali.224 221 ÖStA, HHStA, FAA, A–X–32, Konv. 5, 22. 12. 1781. 222 NŠAL, ŽA Vače, Razni spisi, šk. 14, Trg Vače, Štantnina, Spisi 1839–1843, 11. 4. 1843. Prim. Schematismus des Laiba- cher Gouvernements, str. 227–228. 223 Jože Zupančič, Pred 100 leti je požar uničil Vače, Jutro, XV, 1934, št. 296a, Ponedeljska izdaja VII, št. 52, 27. 12. 1934, str. 3; Zameti v gorskih krajih. Ljudje ne morejo z živino v doli- no, Jutro, XXI, 1940, št. 285, 5. 12. 1940, str. 3. Prim. Benedik, Vače, str. 9. 224 Benedik, Vače, str. 13. PRILOGA: Posestna podoba Vač med začetkom 17. stoletja in franciscejskim katastrom Urbar Lebek 1614 ali malo pozneje219 Oštetarji v trgu Vače (Marckt Watsch hoffstetter dienen wie hernach folgt)220 1 Matevž ŠERER (Matheß Scherer) [= brivec ali padar] plačuje činž (Zinst) od njive od njive proti svojemu bratu robotnino (Robatgeldt) 25 kr 20 kr 27 kr 15 kr 2 Gašper SUMEK (Casper Sumekh) plačuje činž od njive robotnino 31 kr, 2 den 31 kr 15 kr 3 Lenart SUMEK (Leonhardt Sumeckh) plačuje činž robotnino od dveh Sopočarjevih njiv (von des Sopotscher Zwaÿen ackhern) 18 kr 15 kr 25 kr 4 Lovrenc KONČAN (Laurenz Contschen) plačuje činž robotnino 50 kr 15 kr 5 Martin SKUBE (Martin Schube) plačuje činž robotnino 25 kr 15 kr 6 Jurij MAURER (Jurÿ Maurer) [= zidar] plačuje činž robotnino 8 kr 15 kr 7 Matija HAUPTMANČIČ (Mathia Haubtmantschitsch) plačuje činž od oštata Boštjana Lazarja (von des Bastian Laser Hoffstatt) robotnino še od enega oštata činž robotnino 15 kr, 3 den 15 kr 18 kr 15 kr 63 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 225 Očitno konkubina enega od prejšnjih župnikov. Pred Jako- bom Smukom, župnikom v času nastanka urbarja (1613– 1630), sta na Vačah župnikovala Polidor Locatelli (1603– 1608) in Blaž Švar (1608–1612) (Benedik, Vače, str. 54). 8 Marko RAJNER (Marco Reiner) plačuje činž robotnino 37 kr 15 kr 9 Jakob LAZAR (Jacob Lasser) plačuje činž robotnino 15 kr 15 kr 10 Evstahij ŠNAJDER (Eustachius Schneider) [= krojač] plačuje činž robotnino še od polovice njive činž 25 kr 15 kr 77 kr, 2 den 11 Gregor ŽELEZNIK (Gregor Schleßnikh) plačuje činž robotnino 19 kr 15 kr 12 Avguštin PRATENAUER (Augustin Pratenauer) plačuje činž od vrta 25 kr 15 kr 13 Jakob JUVANČIČ (Jacob Juwantschitsch) plačuje činž od njive še od ene njive robotnino 37 kr 31 kr 15 kr 15 kr 14 Jurij MINDORFER (Jurÿ Mindorffer) plačuje činž robotnino še od enega oštata še od ene njive 8 kr 15 kr 15 kr 25 kr 15 Gospod župnik (Herr Pfarrer) plačuje činž od Tanšičevega oštata (Von des Thanschitsch Hoffstatt) robotnino K temu oštatu naj bi spadala tudi njiva s činžem (Zinsung) 8 krajcarjev, a o tem noče nihče ničesar vedeti. Gospod župnik še od oštata Urše ali Lucije, stare »župnikinje«225 (von der Vrscha, oder Lucia der alten Pfarrerin Hoffstatt) robotnino 8 kr 15 kr 8 kr 15 kr 16 JAKOB KOPAUN ( Jacob Copaun) plačuje činž od oštata, ki ga je imel prej Gašper Sumek (Gasper Sumeckh) robotnino 31 kr 15 kr 17 Martin LUŽINA (Martin Luschina) plačuje činž robotnino 21 kr 15 kr 18 Jurij KOPAUN (Jurÿ Copaun) plačuje činž od njive še od ene njive robotnino 25 kr 15 kr 25 kr 15 kr 19 Jurij ali Janez ŠEGA (Jurÿ oder Hanß Schego) plačuje činž robotnino od oštata svojega očeta Krištofa Šege (Christophen Schego) robotnino od njive Goli hrib (Calli Chrib) 51 kr, 3 den 15 kr 15 kr 38 kr, 2 den 20 Ulrik KIRŠNER (Vlrich Kirschne[r]) [= krznar] plačuje činž robotnino 18 kr, 3 den 15 kr 21 Danijel VEZJAK (Daniel Weſſiackh) plačuje činž robotnino od lastnega oštata (von seiner aigenen Hoffstatt) 25 kr 15 kr 15 kr 22 Andrej JENCIN (Andre Jentzin) plačuje činž in robotnino skupaj 1 gld, 48 kr 23 Benedikt KLINEC (Benedict Klinetz) stanuje v oštatu Matevža Jureka, ki zdaj pripada Jakobu KOPAUNU (wohnt in des Matheußen Jureckh Hoffstatt, itzo dem Jacob Copaun gehörig) plačuje činž robotnino 18 kr 15 kr 24 Melhior FAJDIGA (Melchior Feidiga) plačuje činž robotnino od travnika 25 kr 15 kr 1 gld, 15 kr 25 Jakob ZABUNLOJČ (Jacob Sabun Loÿtsch) plačuje činž od oštata Andrejaša Zapečerja (von des Andreasch Sapetscher Hoffstatt) od ene stavbe (von ainem gepeÿ) robotnine 15 kr 20 kr 15 kr 64 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 226 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 191, BT, L 276, No. 24, s. d. (datacija po: No. 29, 18. 12. 1750). 26 Krištof HLAPŠE (Christoph Hlapsche) plačuje činž robotnino 18 kr, 3 den 15 kr 27 Matija KOSTELC (Matthia Costeltz) plačuje činž od Weingartnovega oštata (von des Weingartten Hoffstatt) robotnino 20 kr 15 kr 28 Boštjan MATE (Bostian Matthe) plačuje činž robotnino 40 kr 15 kr 29 Jakob RAJTAG (Jacob Reeÿtag) plačuje činž od Lazarjevega oštata (von des Lasers Hoffstatt) robotnino 8 kr 15 kr 30 Jurij MEŽNAR (Jurÿ Mesner) [= mežnar] plačuje činž robotnino 18 kr 15 kr 31 Gregor POK (Gregor Pockh) plačuje činž robotnino od Pratenauerjevega travnika činž (von des Prattenauer Wisen) 37 kr, 2 den 15 kr 1 gld, 15 kr 32 Dve hubi v pomirju Vače (in dem Purkhfried Watsch), pred veliko leti (vor Vndencklich Jahren) prepuščeni Vačanom za gmajno. Terezijanski kataster, gospostvo Lebek in Ponoviče (1750) – posest in poklici Vas Vače (Dorf Waatsch)226 Zap. št. Posestnik (Nahmen der jetzigen Würthe) Posest (deren Realitäten) Poklic (Handtirung oder Gewerb des Poſſeſſoris) 1 Andrej DOBRAVC (Andre Dobrauz) 1/3 kupnopravne hube (besitzt 1/3 kaufrechtliche Hube) [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 2 Jernej KLINC (Jernÿ Klinz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] usnjar (Ein Ledrer) 3 Jurij DOBOVŠEK (Jurÿ Toppovschekh) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 4 Anton VALENTIN (Anthon Valentin) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] čevljar (Ein Schuester) 5 Hanže GORŠEK (Hansche Gorschekh) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 6 Martin ŠKARJA (Marthin Skharia) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] godec (Ein Spillmann) 7 Matevž PETRIČ (Matheus Petritsch) 2/3 kupnopravne hube [2 oštata] podkovač in kovač žebljar (Hueff und Nagelschmidt) 8 Matija KLINC (Mathia Klinz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] mesar (Ein Fleischakher) 9 Hanže ŠETINC (Hansche Schettinz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 10 Valentin JEVŠEK (Valentin Jeuschekh) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 11 Jurij POŽARŠEK (Georg Poscharschekh) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 12 Luka KLADVA (Lucas Kladva) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] krovec (Tachdeckher) 13 Lavre SEVER (Laure Seuär) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 14 Jurij ERŽIŠNIK (Jurÿ Arschischnig) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] tkalec (Ein wöwer) 15 Matevž DOBRAVC (Matheus Dobrauz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] krojač (Ein schneider) 16 Hanže GULDIN (Hansche Guldin) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] godec (Ein Spillmann) 65 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 227 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 191, BT, L 276, No. 29, 18. 12. 1750. 228 SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, L 327, k. o. Vače, zapisnik stavbnih parcel, 8. 3. 1827. 229 Kvadratni seženj je meril 3,59 m2. 17 Matija KERŽE (Mathia Kersche) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 18 Jakob KORAČ (Jacob Koratsch) 1 in 1/3 hube, domnevno kupnopravne, a ne more za to predložiti nobenega pisma (keine Verbrieffung) [4 oštati] brez poklica (ohne profeſsion) 19 Matija TORI (Mathia Thorÿ) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] tkalec (Ein Wöwer) – popravljeno: krojač (Schneider) 20 Matija PETRIČ (Matthia Pettritsch) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] podkovač in kovač žebljar (Ein Hueff und Nagelschmid) 21 Martin ŽELEZNIK (Marthin Schelleßßnig) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] krojač (Ein Schneider) 22 Jakob DOBRAVC (Jacob Dobrauz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 23 Matija CVETEŽAR (Mathia Zveteshar) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 24 Jurij KOKOVICA (Jurÿ Kokhoviza) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] sodar (Ein Pinther) 25 Hanže POLANC (Hansche Pollanz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] tkalec (Ein Wöwer) 26 Miha DOBRAVC (Micha Dobrauz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 27 Andrej KLINC (Andre Klinz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] mesar (Ein Fleischakher) 28 Janez DOBRAVC (Joannes Dobrauz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) – popravljeno: čevljar (schuester) 29 Matija BREGAR (Mathia Bregar) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 30 Anton VEŠNIČAR (Anthon Veshnitschar) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 31 Jernej LAVTAR (Jernÿ Lauttar) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] godec (Ein Spillmann) 32 Martin DOBRAVC (Marthin Dobrauz) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 33 Martin OSOVNIK (Marthin Oßsovnik) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] brez poklica (ohne profeſsion) 34 Jurij FLORE (Jurÿ Flore) 1/3 kupnopravne hube [1 oštat] čevljar (Ein schuester) Skupaj 34 posestnikov Skupaj 38 oštatov Skupaj 18 posestnikov s poklicem in 16 brez Trg Vače (Marckt Watsch)227 Pri tem trgu so po urbarju trije pusti oštati (3 öede Hofstätt). Eden je pogorel, dva pa sta propadla (zusammen gefallen), tako da ni zdaj na njih nobenega posestnika (kein Poſseſsor darauf), so pa zraven 3 vrtovi. Ti trije pusti oštati so pred veliko leti plačevali 7 gld, 35 kr in 2 den urbarialnih dajatev ter ustrezno kontribucijo. Franciscejski kataster (1826) – stavbe228 Hišna št. (der Häuser und Gebäude Nro.) Posestnik (Des Hauseigenthümers Vor und Zuname) Stan (Stand) Parcelna št. (Nro. in der Mappe) Zvrst (Gattung) Površina v kvadr. sežnjih229 --- Sv. Andrej (St. Andreas) cerkev (Kirche) 14 cerkev s pokopališčem 391 1 župnišče (Pfarrhof) --- 17 hiša, hlev z dvoriščem 110 66 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 » « » « --- 16 skedenj z dvoriščem 89 --- BREGANT Anton župnik (Pfarrer) 3 skedenj 42 2 KLINC Uršula (Klinz Urschula) kmet[ica] (Bauer) 18 stanovanjska hiša 14 3 kaplanija (Kaplanaÿ) kmet (sic!) 12 stanovanjska hiša 19 4 KOVAČ Anton (Kovatsch Anton) kmet 19 hiša, hlev z dvoriščem 49 5 KLINC Valentin (Klinz Valentin) kmet 20 hiša, hlev z dvoriščem 45 6 ZUPANČIČ Jožef (Suppantschitsch Joseph) kmet 21 stanovanjska hiša 18 7 beneficiatna hiša (Beneficiaten) --- 47 hiša 22 8 JUVAN Anton (Juvan Anton) kmet 49 hiša, hlev z dvoriščem 60 9 ERŽIŠNIK Janez (Arschischnig Johann) kmet 48 hiša, hlev z dvoriščem 67 10 DOBRAVC Jožef (Dobrautz Joseph) kmet 46 hiša z dvoriščem 91 11 KLINC Luka (Klinz Lukas) kmet 23 hiša, hlev z dvoriščem 24 12 INDOF Anton (Indof Anton) kmet 22 hiša, hlev z dvoriščem 58 13 JUVAN Matevž (Juvan Matheus) kmet 45 hiša 32 14 ŽERKO Jakob (Scherko Jakob) nadrihtar (Oberrichter) 25 hiša 28 15 pripada župnijski cerkvi (Pfarrkirchlich) --- 25 1/2 kajža 34 16 GRILC Jurij (Grilz Georg) kmet 26 hiša, hlev z dvoriščem 63 17 GRILC Simon (Grilz Simon) kmet 44 hiša, hlev z dvoriščem 150 18 LAVTAR Jurij (Lauter Georg) kmet 43 hiša z dvoriščem 91 19 JUVANČIČ Matija (Juvantschitsch Mathias) kmet 42 hiša z dvoriščem 122 20 ŠKARJA Janez (Scarja Johan) kmet 41 hiša z dvoriščem 67 21 HUDEL Martin (Hudel Martin) kmet 40 hiša z dvoriščem 85 22 ŽERKO Jakob (Scherko Jakob) kmet 39 hiša z dvoriščem 69 23 DOBRAVC Mihael (Dobrautz Michael) kmet 38 hiša z dvoriščem 69 24 KLINC Janez (Klinz Johan) kmet 37 hiša, hlev z dvoriščem 185 25 pripada župnišču (Pfarrhöflich) kmet 36 kajža z dvoriščem 66 26 VRTAČNIK Luka (Wertatschnig Lukas) kmet 35 hiša z dvoriščem 59 27 BAJDA Valentin (Waida Wallentin) kmet 34 hiša, hlev z dvoriščem 52 28 KOLBE Andrej (Kolbe Andreas) kmet 27 stanovanjska hiša 30 67 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 29 ZUPAN Egidij (Suppan Egidÿ) kmet 28 hiša, hlev z dvoriščem 102 30 RAVNIKAR Martin (Raunicher Martin) kmet 30 hiša, hlev z dvoriščem 35 31 GOSTINČAR Lovrenc (Gostinzer Lorenz) kmet 33 hiša z dvoriščem 37 32 DOBRAVC Matevž (Dobrautz Matheus) kmet 31 hiša, hlev z dvoriščem 79 33 KLINC Jožef (Klinz Joseph) kmet 32 hiša 27 34 ŽERKO Jakob (Scherko Jakob) nadrihtar (Oberrichter) 7 hiša, hlev z dvoriščem 268 35 LAVFAR Martin (Laufer Martin) kmet 6 hiša z dvoriščem 71 36 LAJOVIC Andrej (Lajovitz Andreas) kmet 5 hiša z dvoriščem 68 37 JUVAN Jožef (Juvan Joseph) kmet 4 hiša z dvoriščem 46 38 ŽERKO Matija (Scherko Mathias) kmet 2 hiša, hlev z dvoriščem 122 » « ŽERKO Matija (Scherko Mathias) kmet 1 kovačija z dvoriščem 15 39 INDOF Anton (Indof Anton) kmet 8 hiša, hlev z dvoriščem 82 40 KORAČ Jožef (Koratsch Joseph) » « 10 hiša, hlev z dvoriščem 131 » « » « kmet 9 skedenj 19 » « » « kmet 51 hiša z dvoriščem 52 41 DOBRAVC Jernej (Dobrautz Bartholme) kmet 11 hiša, hlev z dvoriščem 89 42 MARINČIČ Mihael (Marintschitsch Michael) kmet 13 stanovanjska hiša 35 43 JURJAVC Luka (Jurjautz Lukas) kmet 15 hiša z dvoriščem 37 44 PRAŠNIKAR Alojz (Praschniker Alois) kmet 24 hiša z dvoriščem 50 45 ROZMAN Sebastjan (Rosman Sebastian) kmet 29 hiša z dvoriščem 16 46 DOVČ Janez (Doutsch Johan) kmet 50 hiša z dvoriščem 51 47 GRČAR Dizma (Gertschar Dismas) kmet 52 hiša, hlev z dvoriščem 83 68 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI Arhiv Podružnične šole Vače NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA Vače – Župnijski arhiv Vače ÖStA, HHStA – Österreichisches Staatsarchiv, Wien, Haus-, Hof- und Staatsarchiv: FAA – Fürstlich Auerspergsches Archiv Hs. – Handschriftensammlung SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani AS 7, Deželno glavarstvo na Kranjskem, politični oddelek AS 14, Gubernij v Ljubljani AS 166, Mesto Višnja Gora AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko AS 334, Zemljiška knjiga za sodni okraj Litija AS 1063, Zbirka listin AS 1073, Zbirka rokopisov AS 1074, Zbirka urbarjev ČASOPISNI VIRI Jutro, 1934, 1940. DRUGI VIRI CKSL – ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Centralna kartoteka slovenskih listin Dom GEOSS, Muzej Petra Svetika LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Alphabetische Ortschafts-Tabelle von Krain und des Vil- lacher Kreis. Laibach, 1818, 1819. Baš, Franjo: Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. II. Trg Ljubno. Časopis za zgodovino in narodopisje XXXIII, 1938, snopič 2, str. 65–86. Benedik, Valentin: Hiše na Vačah in njihovi prebivalci s stanjem 31. 12. 1978. Vače: Župnijski urad, 1979. Benedik, Valentin: Vače. Prazgodovinska naselbina, trg in župnija. Vače: Župnijski urad, 1982. Bizjak, Matjaž: Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Zgo- dovinski inštitut Milka Kosa (Thesaurus memo- riae. Opuscula 7). (DOI: 10.3986/9789610502012) Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja. Mari- bor: Obzorja, 1991. Čipić Rehar, Marija: Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana II. Ljubljana: Nadškofija, 2018. Črnologar, K.[onrad]: Die Marktprivilegien von Watsch. Mittheilungen des Musealvereines für Krain X, 1897, Heft 1, str. 24–28. Florijančič pl. Grienfeld, Janez Dizma: Deželopisna karta vojvodine Kranjske. Ljubljana 1744. Faksi- mile (Monumenta slovenica VI). Ljubljana: Slo- venska knjiga, 1995. Gestrin, Ferdo: Radovljica – vas, trg in mesto do 17. stoletja. Zgodovinski časopis 45, 1991, št. 4, str. 517–547. Golec, Boris: Posebnosti nastanka in razvoja fužinar- skega trga Bela Peč. Kronika 64, 2016, št. 3 (Iz zgodovine Zgornje Gorenjske), str. 389–412. Golec, Boris: »Ribenca, narlepši terg na Krajnskim«. Trg Ribnica do odprave trške avtonomije v začet- ku 19. stoletja. Kronika 66, 2018, št. 3 (Iz zgodo- vine Ribnice na Dolenjskem), str. 327–348. Golec, Boris: Trg Jesenice – od kdaj, zakaj in ali res trg? Kronika 67, 2019, št. 1, str. 35–50. Golec, Boris: Trgi, ki jih ni bilo? Prezrta trška naselja Bele krajine in njen nikoli obstoječi trg. Kroni- ka 58, 2010, št. 3 (Iz zgodovine Bele krajine), str. 593–630. Golec, Boris: Trške pravice in avtonomija Tržiča od nastanka trga do srede 19. stoletja. Kronika 68, 2020, št. 3 (Iz zgodovine Tržiča), str. 439–468. Golec, Boris: Valvasorji. Med vzponom, Slavo in za- tonom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015 (Thesaurus memoriae. Dissertationes 11). (DOI: 10.3986/9789612548476) Gostiša, Lojze (ur.): Valvasor, Janez Vajkard: Opus In- signium Armorumque 1687–1688. Velika grbovna knjiga. Das grosse Wapenbuch, The Great Heraldry Book. Študije – Studien – Studies. Ljubljana: Slo- venska akademija znanosti in umetnosti, 1993. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. X. zvezek. Listine 1144–1499. Ljubljana: Mestni ar- hiv, 1965. Haupt-Ausweis über die Einteilung des Laibacher Gou- vernementsgebiethes in Provinzen, Kreise, Sectio- nen, Bezirks-Obrigkeiten, Hauptgemeinden, Unter- gemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser- und Seelenzahl im Jahre 1817 [Laibach, 1817]. Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topogra- phisches Gemaelde vom Herzogthume Krain und demselben einverleibten Istrien. Ein Beytrag zur Voelker und Laenderkunde. Laibach: Johann Ret- zer, 1808. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo- žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljublja- na: Viharnik, 2015. 69 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 Jug, Stanko: Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XXIV, 1943, str. 1–61. Juričić Čargo, Danijela in Žnidaršič Golec, Lilijana: Vodnik po urbarjih Arhiva Republike Slovenije. 2. zvezek. Urbarji v upravnih in rodbinskih fondih ter v delu fonda Terezijanski kataster za Kranjsko. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2009. Kolanović, Josip et al. (ur.): Napoléon et son admini- stration en Adriatique orientale et dans les Alpes de l'Est 1806–1814: guide des sources = Napoleon i nje- gova uprava na istočnoj obali Jadrana i na području istočnih Alpa 1806–1814: arhivski vodič = Napole- one e la sua amministrazione sulla sponda orienta- le dell'Adriatico e nelle Alpi orientali 1806–1814: guida alle fonti = Napoleon und seine Verwaltung im östlichen Adria- und Alpenraum 1806–1814: ein Führer zu den Quellen = Napoleon in njegova upra- va ob vzhodnem Jadranu in na ozemlju vzhodnih Alp 1806–1814: arhivski vodnik = Napoleon i nje- gova uprava na istočnoj obali Jadrana i na podru- čju istočnih Alpa 1806–1814: vodič kroz arhivsku građu. Zagreb: Hrvatski državni arhiv, 2005. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. (DOI: 10.3986/9616500821) Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Druga dopolnjena izdaja. Ljubljana: ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2021 (Slovenska historična topografija 1). (DOI: 10.3986/9789612549749) Kotar, Jernej: Apfaltrerji na Gamberku. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 197–212. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Upra- va Krajevnega leksikona Dravske banovine, 1937. Krajevni leksikon Slovenije. II. knjiga. Jedro osrednje Slovenije in njen jugovzhodni del. Ljubljana: DZS, 1971. Mal, Jos.[ip]: Privilegiji trga Vače. Carniola NV III, 1912, št. 2, str. 116–121. Müllner, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien und Leipzig: Halm und Goldmann, 1909. Oitzl, Gašper: Družbene in gospodarske posledice že- lezarjenja na Slovenskem v poznem srednjem veku. Doktorska disertacija (Univerza v Ljubljani, Filo- zofska fakulteta). Ljubljana, 2021. Otorepec, Božo, Ob 500-letnici mesta Višnja Gora. Zbornik občine Grosuplje X. Gospodarska, kultur- na in zgodovinska kronika. Grosuplje: Občinska konferenca SZDL občine Grosuplje, 1978, str. 277–294. Otorepec, B.[ožo]: Valvasorjeva grbovna knjiga »Opus Insignium Armorumque«. Valvasor, Janez Vajkard: Opus Insignium Armorumque 1687–1688. Velika grbovna knjiga. Das grosse Wapenbuch, The Great Heraldry Book. Študije – Studien – Studies (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1993, str. 31–79. Pokorn, Franc: Regesti listin župnega arhiva na Va- čah. Carniola NV III, 1912, št. 2, str. 212–215; št. 3, 283–292. Polec, Janko: Kraljestvo Ilirija. Prispevek k zgodovini razvoja javnega prava v slovenskih deželah. I. del. Ljubljana: Založba Zvezna tiskarna in knjigarna, 1925. Polec, Janko: Svobodniki na Kranjskem. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo XVII, 1936, str. 5–142. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787. Opisi, 2. zvezek. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republi- ke Slovenije, 1996. Rajšp, Vincenc (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787. Opisi, 4. zvezek. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU, Arhiv Republi- ke Slovenije, 1998. Sadek, Karmen in Granda, Stane in Teržan, Biba: Vače. Enciklopedija Slovenije. 14. zvezek. Ljublja- na: Mladinska knjiga, 2000, str. 123–124. Schematismus des Laibacher Gouvernemenmts im Königreiche Illyrien für das Jahr 1835. Laibach: [Gubernium], 1835. Schematismus für das Herzogthum Krain 1795 mit ver- schiedenen nützlichen Nachrichten geographischen und statistischen Inhalts. Laibach: Ignaz Merk, [1795]. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Štrus, Tone: Vače skozi stoletja 11. Kmečki glas XXXVII, št. 21, 20. 5. 1970, str. 79. Umek, Ema: Reformirani urbarji deželnoknežjih gospostev na Kranjskem. Zgodovinski časopis 36, 1982, št. 4, str. 311–320. Urankar, Pavle: Zgodovina trga Motnika in okraja. Ljubljana: samozaložba, 1940. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1678– 1679. Skicna knjiga (Faksimiliran natis originala iz Metropolitanske knjižnice v Zagrebu). Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji zna- nosti in umetnosti, 2001. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog- thums Crain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolf- gang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia Ducatus Carnioliae Modernae. Wagensperg in Crain, 1679 70 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–72 2023 (faksimilirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, München: Rudolf Trofenik, 1970. Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Sloven- skem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. S U M M A R Y Market town of Vače until the mid-nineteenth century Since the end of the nineteenth century, the vil- lage of Vače near Litija, situated approximately two kilometres and a half from the geometric centre of Slovenia (GEOSS), has received high recognition as an area boasting numerous and rich ancient histori- cal sites. In contrast, there is very limited knowledge that Vače was, despite its small size, for centuries a settlement with the status of a market town and fairly broad market-town rights. In terms of its genesis and internal structure, Vače was the only “classical” me- dieval market town in Upper Carniola, leaving aside those four that were elevated into towns between the thirteenth and the end of the fifteenth century. Vače first appeared in sources as a market town in 1429, relatively late compared to most other market towns in Slovenian territory. According to the anal- ogy with the nearest market towns of Motnik and Litija, both already documented in the fourteenth century, the beginnings of the market town of Vače ought to be sought before the end of 1400. All three were established in a classical way, with their mar- ket-town titles related to holding weekly and annual trade fairs. The peculiarity of Vače was its distance from Lebek Castle, the seat of the market-town lord. Unlike most Slovenian market towns, Vače did not develop as a suburban settlement below the cas- tle but around the vicariate and later parish church about one and a half kilometres away. The question that remains to be answered is which market-town lord and when provided the vil- lagers with a partial exemption from their serf du- ties, enabled them to exercise the jurisdiction of the lower judiciary with the elected market-town judge, and protected their trade fairs. There is a logical sequence of acquisitions: trade fairs, the partial ex- emption from serf duties, and the initially installed and subsequently elected judge, confirmed by the market-town lord, the castellan of Lebek. The almost simultaneous first mentions of the Burgfried (1444) and the judge (1447) soon after the market town first appeared in written sources as well as their continu- ous appearance do not in themselves offer sufficient grounds to assume that the rights that the inhabit- ants of Vače negotiated from Emperor Leopold I in 1667 originated in the fifteenth century. According to Leopold’s privilege, they already had their rights affirmed 188 years earlier; however, the record about it is believed to have been destroyed by the Turks, although there is no evidence to support this claim. On a normative level, the history of the market-town rights only began in the 1570s, with the first known attempts to obtain the trade fair privileges ending in failure. The above-mentioned privilege of Leopold I from 1667 reaffirmed the following Vače’s “old rights”: an- nual judicial elections, the court of first instance ex- ercising jurisdiction over the market-town dwellers and other inhabitants of Vače, exemption from par- ticipating in the persecution and enforcing penalties on evildoers as well as three annual trade fairs and a weekly trade fair to be held on Mondays, with the right to collect stall fee. The privilege is one of a kind in Carniola in two regards. First, it is the only provin- cial princely market-town privilege that, apart from trade fair rights, also features the market town’s judi- cial rights, including those to elect the market-town judge. Second, only two other market towns beside Vače submitted their privilege for confirmation until the eighteenth century to each consecutive provincial prince—a small marginal market town of Poljane near the Kolpa River and Tržič. Their market-town privileges still reached into the fifteenth century, and the rights of both, especially Poljane, were signifi- cantly more limited than those of Vače. In 1728, the inhabitants of Vače asked Emperor Karl VI to reaf- firm their privilege but, despite the favourable opin- ion voiced by the Carniolan provincial vidame, failed to obtain it for an unknown reason. They finally ob- tained the reaffirmation in 1748 from Maria Theresa and for the last time in 1784 from Josef II, in the latter case without the right to collect fair stall fee, which then legally belonged to the Lebek seigniory after it merged with the seigniory of Ponoviče. The inhabitants of Vače held the above-mentioned right again in 1824, and before the end of the period under discussion, they also negotiated two additional privi- leges: to hold four annual fairs (1828) and a weekly fair (1848) after it had been discontinued. Very little is known about how the set market- town rights were exercised. There is a considerable discrepancy between the relatively sound knowledge about the normative aspect of the rights and a nearly complete absence of accounts testifying to their use in practice. We know nothing about the elections of the market-town judge and individual admissions of market-town dwellers. There are no mentions of the market-town council, which surely must have ex- isted; there is no known document produced by the market-town office and issued by the market-town authorities. The market-town self-administration 71 BORIS GOLEC: TRG VAČE DO SREDE 19. STOLETJA, 43–722023 as ensured by the provincial princely privilege, re- affirmed on several occasions and for the last time in 1784, most likely existed all until the cessation of town and market-town judicial-administrative au- tonomies during the period of the Illyrian Provinces (1811). Following the restoration of Austrian sover- eignty and until 1849, Vače remained a municipality headed by a rihtar (Germ.: Richter), whereby both the municipality and the rihtar bore the title market- town (Germ.: Marktgemeinde, Marktricher). The property structure of the market town of Vače may only be traced from the early seventeenth century onwards, when, according to the rent-roll of the Lebek seigniory, it counted 31 farmstead own- ers (Germ.: Hofstätter) and 36 farmsteads (Germ.: Hofstatt). A very similar composition was presented by the Theresian Cadastre in the mid-eighteenth century, when the number of all homes might have reached 40. Following the introduction of house numbers in 1770, the highest number was 44 and in 1817 the market town officially counted 47 houses and 236 inhabitants, ranking thirteenth out of sev- enteen market towns in Carniola by the number of houses and fifteenth by the number of inhabit- ants. After the mid-nineteenth century, the number of inhabitants began to rise more quickly than that of houses. The Franciscean Cadastre of 1826, which provides the first accurate image of land and house property, states 48 houses. The same number was re- corded for the market town in 1845, and its popula- tion had meanwhile risen to 319 persons. In terms of economy, Vače functioned as a typical small market town with well-established trade fairs and craftsmen, whose basic craft services catered to the needs of the local population. The only rel- evant source about the occupational structure of the market town’s landholders is the Theresian Cadas- tre from the mid-eighteenth century, which names the occupations of 18 or a good half of altogether 34 landholders, subjects of the Lebek seigniory, whereas others lived exclusively off the land. Apart from its craftsmen, the place was also given its market-town character by the trade fair activity, even though there is very little information about the fairs themselves until the first half of the nineteenth century.