116
Književna poročila.
nasprotstva, opravičuje se ter pravi, da ne mara za mnenje, katero imajo ,,viri illustrissimi", kateri se bojda ne menijo za ,,das lebendige, gegen-wartige", ampak trdijo, da „wer derlei zu beschreiben und zu ergrunden sueht, ist ein ,,literat", also ein soberflachlicher, unwissender mensch". Da to pojasnim, hočem podati v poskus začetek 16. poglavja — ,,die wahl fiirs leben —", ki počimlje tako-le: „Eingebracht ist die fechsung. Hoch auf-geschichtet stehen um das haus herum die heukogel. Die pferde, kiihe, sčhafe und ziegen glanzen vor wohlbefinden. Behaglich streckt sich der haushund vor der schwelle aus und blickt unverwandt auf den domačin. Dieser sitzt auf einem steine in der hausflur und schmaucht gemuthlieh "aus seiner stummelpfeife." Po tem poskusu se menda ne bomo več hudo-vali na urednike nemških zabavnih listov, ki, kakor Krauss na str. 644 bridko toži, nečejo objaviti neke hrvaške pripovesti, katero je on predelal. Pomislite: „seit einem jahre kugelt sich (!) das manuscript in verschiedenen redactionen herum . . ." Da, da, ti presneti uredniki nimajo razuma za jugoslovanski humor!               (Dalje prihodnjič.)        Dr. Janko Bab ni k.
II.
Jezičnik.
Knjiga slovenska v XIX. veku. A. Spisal J. Mam. XXIII. leto. Natisnil in založil Jos. Rudolf Milic. V Ljubljani 1885. 8, 94 str.   Cena 60 kr., po pošti pod križnim
zavitkom 65 kr. Kakor znano,   jel  je Jezičnik  razpravljati z XXI. tečajem   knjigo novoslovensko od srede   16. do konca  17. stoletja, XXII. tečaja njegovemu so bili predmet književniki slovenski preteklega veka,  XXIII. letnik pa se bavi s  slovstvom slovenskim skoraj  do srede   19.  stoletja ter nam opisuje književno delovanje petdeset več ali menj znamenitih pisateljev.   Z velikim veseljem mora pozdravljati vsak prijatelj slovenske knjige i to zadnje (po lanskem  »Učiteljskem Tovarši"   ponatisneno)   delo   učenega   g. profesorja; saj je dičijo z jedne strani vse,   v  „Ljubljanskem Zvonu"   že   večkrat pohvalno omenjene prednosti pisateljeve, z druge strani pa mora snov  sama, razpravljajoča slovstvo našega   veka,   obradostiti in z nekakim ponos om naudati srce   vsakega   rodoljubnega Slovenca,   ako  jo   primerja z žalostno tvarino zadnjih   dveh  „Jezičnikov".    Kajti  iz   posameznih   književnikov te dobe na ;;razgled"  postavljeni posnetki  očitujejo   nam dovolj jasno in ne-ovržljivo, da se naša mila materinščina vkljub vsemu ponemčevalnemu pritisku preteklih vekov,   vkljub vsem drugim   neprilikam in   oviram ni dala zatreti, ali  „brevi manu"  iztrebiti, da je marveč  ravno v našem stoletji po umnem likanji domoljubnih mož lepo napredovala in se v kratkem času tako krepko razvila, da ji v tem obziru niti v večjih, svetovnih literaturah ni najti primere.
Književna poročila.
117
Svoje gradivo je nabral g. pisatelj liki marljivi bučelici iz mnogih, deloma marsikomu drugemu nepristopnih virov, po katerih nam podaja iz življenja posameznih književnikov le najvažnejše črtice ter nam navešča s posnemanja vredno, le njemu lastno vestnostjo in natančnostjo, kje, pri kom, kedaj, v koliko izdajah (sem ter tam celo v koliko izvodih)' da je prišla vsaka knjiga na svetlo. Pri pisateljih, o katerih je bil že v prejšnjih ^Jezičnikih" govoril obširneje (Metelko, Ravnikar, Kopitar i. dr.), zavrača nas na. dotično mesto, o drugih omenja natančno vse že obljavljene životo-piše in slovstvene razprave ter jim pogosto pristavlja kratke, označujoče ocene veljavnih razsojevalcev. Pri vseh knjižnih in životopisnih vesteh so navedeni dosledno Tiri, iz katerih so zajete. Da pa g. pisatelj svojih virov ni prepisaval kar brez premisleka, razvidno je iz tega, da tudi v letošnjem „Jezičniku" popravlja napačne njih trditve (gl. n. pr. str. 46., Martin Kur a It). Te prednosti, katerim se pridružuje še skozi in skozi pravilen, vsakemu, tudi ne znanstveno izobraženemu človeku lahko umljiv jezik in krepek, češče duhovit slog, podajajo neprecenljivo vrednost Marnovi knjižici, ki je vrhu tega popolnoma prosta tiskovnih pogreškov (oblika „na-tisno" na str.  24. vrsta 12 od spodaj gre najbrž na rovaš izvirnikov).
Vendar ne smem in ne morem zamolčali*) jedne, že večkrat grajane hibe, ki kazi tudi letošnji „Jezičnikov" tečaj, kakor vse prejšnje, to je ..pomanjkanje znanstvene metode in vsled tega preglednosti; pisatelji namreč niso razvrščeni niti po deželah ali narečjih, niti po abecednem ali strogo kronološkem redu, niti po medsebojnih zvezah (izvzimši morebiti najznamenitejše, kakor Preširna in njegov krog). Za Kranjcem Metelkom (1789 —1860) n. pr. govori se o Štajerci J. P. Ješenaku (1755—1827), za Goričanom Staničem, o Kranjci p. Paškalu Skrb in ci, za Korošcem Urb. Jarnikom, o Štajerci P. Daniku, za Kranjcem M. Ravnikarjem, o Štajerci L. Volkmerji i. t. d. Vsled tega v obče bralec ne more razvideti, kako so pisatelji medsebojno vplivali, navduševali se in v pisavi ali vspevali ali rakovo pot hodili.
A vkljub temu moramo to knjižico toplo priporočati vsemu slovenskemu občinstvu, zagotavljajoč je, da se bode iz nje naučilo marsikaj novega in  zanimljivega.
*) Vem sicer, da se bom znova silno zameril, ne blagemu g. profesorju, pač pa duhovnemu kritikastru „Slovenčevemu'', ki navdahnen „prave, krščanske ljubezni" porabi vsako primerno ali neprimerno priliko, da mahne po meni s kolom ali cepcem. Vendar: rNaturam expellas furca, tamen usque recurret." Kadar se domislim učenega g. strokovnjaka in njegove zveze z „Jezičnikovim zvestim čita-teljem", vselej mi pridejo nehote na um znane Goethejeve besede v Faustu: Es thut mir lang' schon weh, Dass ich dich in der Gesellschaft seh\                    Pis.