UDK 316.334.3:323.1(497 .15)
Vjeran Katunarić
PRED NOVIMI ETNOPOLITIČNIMI RAZKOLI :
HRVATSKA TER BOSNA IN HERCEGOVINA
"Ubog je narod, katerega državnik je lisjak,
filozof slepar, umetnost pa veščina krpanja in
oponašanja ."
(Khalil Gibran: Prerok . Prerokov vrt)
Proučevanje etničnih odnosov v Hrvaško ter Bosni in Hercegovini na treh ravneh :
strukturalni (etnične skupine v socialni stratifikaciji), behavioralno - manifestni (socialna
distanca) in behavioralno - latentni (avtoritarnost) je pokazala, da je osnova za etnične
razkole in tenzije obstajala le na tretji ravni. Po letu 1989 (ko je bilo izvršeno raziskovanje)
je prišlo do spoja ekskluzivistične etnopolitične mobilizacije s strani nacionalističnih
nemodernih elit in latentne avtoritarnosti na mikro družbeni ravni. Ta proces je rezultiral
v poglobitvi etnične distance in naslilnem izbruhu nacionalnih nasprotij v omejenih
regijah.
The investigation of ethnic relationships in Croatia and Bosnia and Herzegovina
carried out on three levels : structural (ethnic groups in social stratification), behavioral
- manifest (social distance) and behavioral - latent (authoritarianism), has shown that the
social basis for ethnic cleaveges and tensions has existed only on the third level . After 1989
(as the research project was conducted) the fusion of exclusivistic ethnopolitical
mobilisation led by umodern nationalist political elites and latent authoritarianism on
micro societal level took place. This proces resuhed in the deepening of ethnic distance,
even violent escalation of national conflicts in the mentioned regions.
popuplistični nacionalizem, iracionalna avtoriteta, etnopolitična mobilizacija,
socialna distanca, avtoritarnost
Ozemlje Hrvatske ter Bosne in Hercegovine je dolgo ležalo na robovih cesarstev
(središča le-teh so bila zunaj balkanskega prostora) in njihovih medsebojnih trenj .
Provincialni položaj tamkajšnjih narodov je, čeprav so le-ti prevzeli prevladujoče kulturne
obrazce cesarstev, zaviral njihova nacionalna gibanja in politogenezo, tj . možnost za
ustanovitev lastne države po zgledu velikih narodov . Hrvati so že v 8 . stoletju prevzeli
krščanstvo, velik del prebivalstva v srednjeveški Bosni in Hercegovini pa se je islamiziral .
Tako stapljanje kultur še zdaleč ni zadostovalo za to, da bi v lokalnih okvirih vzpostavili
neodvisno državo na etnični ali polietnični podlagi .
Ljudstvo se v takih razmerah, kar je nasploh značilno za staroveške in srednjeveške
države, politično razcepi na dve kategoriji1) . Prva kategorija je "aristokratski (lateralni) .
etnos"; sestavlja ga vladajoči družbeni sloj, ki je tesno povezan z "zunanjo" državo in
njenim vladarjem ; takšno je na primer plemstvo v osmanskem cesarstvu 2), takšni so
175
"papisti" in "caristi" med hrvatskim plemstvom v normanski in bizantinski Dalmaciji
oziroma proavstrijsko in promadžarsko plemstvo v poznem srednjem veku na
Hrvatskem 3) Druga kategorija je "demotski (vertikalni) etnos", ki ga sestavljajo povečini
kmetje in deloma trgovci ter obrtniki v mestih . Med obema kategorijama dolgo ni
nikakršnih političnih stikov, prav tako kot jih ni med družbenimi sloji demotskega
("ljudskega") etnosa. Nabor ljudi za državno upravo in vojaške službe poteka v skladu s
pravili in načrti osrednjega državnega upravništva . Tako nastaja v državni upravi in vojski
etnopolitični mozaik, ki je podoben etnično mozaični aristokraciji v državi. Odmiki v
primeru upora, vojne ali kmečkega punta nikakor niso etnonacionalne narave ; spuntani
kmetje kot glavni del etnične "množice" se oprejo na plemiča ali skupino plemičev, ki jim
v danem trenutku ponudi zaščito, ne glede na etnično poreklo plemiškega pokrovitelja .
Nacionalna gibanja, ki pomenijo po definiciji mobilizacijo vseh etničnih slojev, se na
Hrvatskem pojavijo v drugi polovici 19 . in v začetku 20 . stoletja, ko stopa avstroogrska
država v obdobje prosvetljenega absolutizma in liberalizma oz . ko kaže očitna znamenja
zamiranja in je že moč slutiti njen razpad 4) Prva resna državnopolitična kriza, ki jo
povzroči revolucija na Madžarskem 1848., sproži prvo etnonacionalno mobilizacijo na
Hrvatskem. Tedaj domače plemstvo, katerega vlogo pooseblja ban Jelačić, zavzame
dvoumno stališče, značilno za obdobja krize ali razpada cesarstva oz . polietnične države 5)
Plemstvo namreč mobilizira domače ljudske množice, "demotski etnos", medtem ko
vodilni plemič sproži mehanizem kolektivnega poistovetenja - ta je znan tudi v procesu
ustvarjanja ali obnavljanja etničnega mita, pa tudi v procesu inkubacije-spreobrnjenja
privržencev v verskih gibanjih6) - in postane "narodni junak", v psihološkem pogledu pa
"oče naroda" . Kasnejši voditelji hrvatskega nacionalističnega gibanja prihajajo iz vrst
meščanstva in razumništva, cilj pa ostaja isti : poskusiti zgraditi lastno državo . Muslimani,
tj . islamizirano hrvatsko in srbsko prebivalstvo Bosne in Hercegovine v srednjem veku,
niso utegnili izoblikovati podobnega nacionalnega gibanja vse do nastanka prve
Jugoslavije . Sele konec 19 . stoletja muslimanski izobraženci, ki sebe imenujejo "mi
muhamedovci", javno postavijo vprašanje o pripadnosti Muslimanov srbstvu oz .
hrvatstvu 7)
Ob tradicionalni nerazvitosti družbe, v kateri zavzema trgovska oz . manufakturna ali
industrijska buržoazija neznaten družbeni sloj, ima na tem prostoru nacionalizem kot
množičen občutek, ki proizvaja nočno družbeno energijo za uveljavljanje zgodovinske in
politične "pravice", populistično naravo . To pomeni, da je čutiti težnje po močnem
voditelju s samovoljno, pravzaprav kar monarhistično legitimacijo. Vendar to še zdaleč ni
zadosten adut za ustanovitev samostojne države. V 19 . in v začetku 20 . stoletja so navzoče
močne "zunanje" države in nasprotja med njimi odločajo o usodi majhnih narodov na
njihovih robovih ; ambicije majhnih narodov - Hrvatov, Srbov, kasneje pa tudi Muslimanov
- so enake vrste . Ker so majhni narodi na tem prostoru med seboj dokaj pomešani, obenem
pa svoja ozemlja vsi štejejo za "rodno grudo", se nacionalne ideologije in prizadevanja
nacionalnih vodij vzajemno izključujejo . Najprej, "čigava" je Bosna in Hercegovina,
mnogo kasneje, v našem času pa, "čigavi" so deli Hrvatske, poseljeni s Srbi, ki tu živijo že
več stoletij?
"Ljudski" etnos, tj . večina, ki pripada spodnjim družbenim slojem v hrvatskem,
muslimanskem in srbskem etnosu, je postala predmet silovite politične igre, ki tudi danes,
po sto letih, ne pojema . Izid i množične mobilizacije na etnični podlagi so praviloma različni
in negotovi, tako da jih ne morejo uravnavati niti voditelji gibanj . Gre za cikle "srednjega
trajanja", znotraj katerih se izmenjujejo : mobilizacija, bojevanje ali pacifikacija, novačenje
176
za novo državo, nevtralizacija, asimilacija z omejenim dosegom ; zatem, po prvi resnejši
politični krizi v novi državi, zopet sledi mobilizacija, segregacija, bojevanje itd .
Većinoma se akterji politične igre v dvajsetem stoletju vse do danes vedejo podobno
kot so se vedli akterji v starih polietničnih državah, tj . kot "aristokratsko-lateralni etnos" .
To velja za celo plejado : za Jelačića, Starčevića, Bakarića, Tudmana - Mehmed pašo
Sokolovića, Bijedića, Dizdarevića, Abdića - A. Karađorđevića, Minića, Miloševića,
Babića. Sprva so zvesti ("zunanji") osrednji državi, ko je ta trdna in pod krmilom močne
monarhične avtoritete. V časih liberalizacije centralistično-avtokratskega režima, še bolj
pa takrat, ko ta očitno razpada, se plejada krajevnih mogotcev prelevi v "narodne heroje" .
Takšne vedenjske lastnosti - pri tem se velja vseskozi zavedati načelno pogubnih izidov
množične mobilizacije domačega ljudstva - nam kažejo na precej brezvestno politično
elito. Morda je politično "pragmatična", vsekakor pa je v obeh svojih ideološko-političnih
različicah, "internacionalni" in "nacionalni", nemoralna . Vrhovi "nove", poimperialne ali
kvaziimperialne države so podobni vrhovom stare imperialne države . Korenine takih držav
so čvrste . Rastejo iz politične kulture in dejavnosti, v kateri se prepletajo prvine
tradicionalne in harizmatične oblasti, in iz socialne sestave etnosa, ki je tradicionalno
kmečka, v industrijskem obdobju pa delavsko-kmečka (in uradniška "prve generacije"),
medtem ko je podjetniško-poslovni sloj tanek in pod skrbništvom politične elite . Iz takšnih
družbenih in oblastniških struktur izhaja dolgotrajni populizem, s pa se nenehno postavlja
pod vprašaj vzpostavitev sodobne nacionalne države v zahodnem smislu, države
enakopravnih ljudi, ne glede na "praizvirno" (etnično, versko, spolno, regionalno itd .)
pripadnost. Neodvisnih gospodarskih in strokovnih elit z liberalno in etično univerzalno
usmeritvijo ni, ali pa so premajhne in brez pomembnega družbenega vpliva, zato
prevladujejo elite, katerih referenčni okviri so jo znotraj meja "aristokratsko-lateralnega"
etnosa (cesarski ali komunistični internacionalizem) ali "demotsko- vertikalnega" etnosa
(etnonacionalizem) . Družbena gibanja nižjih slojev, ki lahko nastanejo v znamenju
egalitarističnega upora, kmalu dobijo politično vodstvo starega kova in celotno gibanje
privzame obrise populističnega nacionalizma .
Ne glede na to, ali bomo ta problem ocenili kot značilnost "novih držav" v nerazvitih
deželah`"' ali kot trk absolutizma (oligarhije ali monarhije)9) z nacionalizmom (poliarhije)
po vzoru evropske preteklosti, velja glede razmerja med političnimi elitami in etnosom v
polietničnih družbah sprejeti ugotovitev C. Enloeja . t0) Prvič, etnos predstavlja najbolj
zanesljivo podlago za množično politično mobilizacijo - je pravi rudnik politične moči .
Drugič, krepitev središčne oblasti poteka v znamenju kvaziegalitarizma : razpored moči ali
bogastva med etničnimi skupinami ni nikoli simetričen . Zato je lahko etnična razslojenost
ali neenaka razporeditev položajev v družbi vzrok ali vsaj povod za resne napetosti . Pri
tem se središčna oblast praviloma opira na najštevilnejšo etnično skupino, iz katere nabira
člane za "najtrše" državne aparate - policijo in vojsko .
Takšna je bilanca vseh polietničnih držav in seveda tudi prve in druge Jugoslavije . To,
kar smo podedovali na prostoru Hrvatske ter Bosne in Hercegovine ob izteku 1989., v
obdobju neposredno pred prvimi večstrankarskimi volitvami, deloma odseva prej opisane
razmere, pa tudi usodno dinamiko spajanja politike in etnosa . Številni udeleženci
dogodkov, zlasti protagonisti starega režima kot najostrejši nasprotniki večstrankarskega
sistema, so "stavili", da se bodo politične stranke oblikovale na podlagi etnične pripadnosti
in da bo to vodilo v vojno. Vendar je tak fatalizem polovičarski. Vsaj kar zadeva stare
državnosocialistične elite, gre za mešanico predvidevanja in "samoizpolnitvene prerokbe",
saj so te elite v dobršni meri zrežirale izide in pri tem računale, da bo prihajajoča zmeda
177
le v prid starim rešitvam. Poleg tega se je uspelo pripadnikom stare elite v večjem številu
vtihotapiti v "nove" elite ; to velja tudi za tiste protagoniste starega režima, ki so kdaj prej
izpadli iz boja za oblast, zdaj pa so se vrnili kot "maščevalci" . V glavnem, "nove" metode
vladanja so po nečem enake kot stare : menedžerji in intelektualci oz. strokovnjaki so še
naprej pod skrbništvom . Tak način zavestno ali nezavedno preprečuje modernizacijo
družbe in s tem se sklene znani "začarani krog" nerazvite dežele . Nenehno zaostrevanje
političnih nasprotij v imenu nacionalnega vprašanja meče razvojne možnosti v smetnjak,
to pa zagotavlja populističnim elitam prevladujoči položaj v družbi, četudi
provincializirani in napol fevdalizirani . Razvoj bi na prizorišče družbene moči prinesel
drugačno postavo, zato je jasno, da se tisti, ki se borijo za "domovino", borijo predvsem
za svoj položaj . Nenehna mobilizacija in vojna psihoza onemogočata oblikovanje politične
ali kake druge opozicije in kakršno koli "normalno" vzpostavitev naslednjih svobodnih
volitev.
Socialna razslojenost, distanca in gospodovalnost v luči etnične pripadnosti
Ob koncu 1989., ko smo opravili našo anketo, se izteka druga Jugoslavija in obdobje
državnosocialističnega reševanja nacionalnega vprašanja . V tem obdobju so se oblikovale
družbena struktura, politične elite, institucionalna ureditev in socialne miselnosti, značilne
za sovjetski tip družbe, pa tudi za imperialni ustroj polietničnih držav . Stabilnost, kriza in
razpad takšne družbe so imeli značilne posledice : množično zvestobo režimu v obdobju
stabilnosti in množično obračanje hrbta v obdobju krize in razpada, to pa so spremljale
naveze na nove notranje pomnožene politične elite .
Radi bi razsvetlili vprašanje, v kolikšni meri so družbena razslojenost in psihosocialne
dispozicije na prostoru Hrvatske ter Bosne in Hercegovine povzročile etnopolitično
mobilizacijo in izbruh državljanske vojne, ki sta sledila po slabem letu dni . Z drugimi
besedami, zakaj seje družba razmeroma hitro prevrstila v nasprotne politične tabore . Mar
je izvor tega pretežno strukturalne narave, se pravi ali je v izrazito neenaki razporeditvi
družbenih položajev glede na različne etnično-nacionalne skupine, ali pa gre bolj za
frustracije, ki so jih povzročili kulturna tradicija, občutek negotovosti ter indukcija
napetosti in razcepov ob pomoči politične propagande in manipulacije?
Vnaprej kaže povedati, kot smo ugotovili že v poprejšnjih raziskavah 11), da je
titoistični režim, če ga primerjamo s Sovjetsko zvezo Stalina in Brežnjeva 12) , storil
razmeroma precej za približno enakostno razporeditev družbenih položajev med
najštevilčnejšimi etničnimi skupinami . Toda na drugi ravni ni storil skoraj ničesar - v
smislu prepričevanja - kar zadeva razbijanje predsodkov, kulturno tradicijo in posodobitev
političnega ravnanja z napetostmi in nasprotji . Namesto tega je posegel po klasičnih
samovoljnih rešitvah, po avtomitologizaciji, indoktrinaciji in propagandi . Njegovi
"nasledniki" so od njega prevzeli prav to : le da to pot nimamo opraviti z
internacionalistično, ampak z nacionalistično avreolo .
Razslojenost in etnična pripadnost
V skladu s prejšnjo obrazložitvijo smo posvetili posebno pozornost umeščenosti štirih
skupin - Hrvatov, Srbov, Muslimanov in Jugoslovanov - znotraj treh družbenih slojev :
vodilnega osebja (političnega in gospodarskega), strokovnjakov in zaščitnega osebja
(policije, vojske in zaščitnega osebja /"Varnostna služba"/ v civilnih delovnih
organizacijah), in sicer v obeh republikah .
178
Po podatkih13) je na Hrvatskem zastopanost etnonacionalnih skupin v vseh teh slojih
približno ali povsem sorazmerna z njihovim deležem v prebivalstvu Hrvatske . Izjema je
sloj osebja za zaščito . Tuje delež Hrvatov izrazito manjši, delež preostalih pa izrazito večji :
Hrvatov je 44,4% (16), Srbov 30,6 (11), Jugoslovanov 16,7 (6) in Muslimanov 8,3 (3) . Z
drugimi besedami, delež Hrvatov je za kako tretjino manjši od sorazmerja, delež Srbov in
Jugoslovanov je približno dvakrat večji od sorazmerja, pri Muslimanih pa kar nekajkrat
večji (ob tem pripominjamo, da je število Muslimanov v vzorcu premajhno, da bi lahko
dosegli reprezentativno oz. zanesljivo število in posplošili dognanja na vso populacijo) .
Obenem kažejo podatki za Bosno in Hercegovino enakomernejšo razporeditev
etnonacionalnih skupin v zgornjih delih družbene piramide, kar zadeva zaščitno osebje, pa
je razporeditev v glavnem sorazmerna oz . približno enakostna . Izjema je le opazno manjša
zastopanost Muslimanov v sloju strokovnjakov . So pa zato Muslimani nadsorazmerno
zastopani med delavstvom in kmetstvom .
Kar zadeva članstvo v nekdanji ZK (torej v obdobju, ko je ZK sicer na oblasti, vendar
se začenja članstvo pred bližnjimi volitvami in ob in realističnem pričakovanjem menjave
oblasti že osipati), so Hrvati v Bosni in Hercegovini v primeri s sorazmernim deležem v
prebivalstvu že skoraj za polovico manj zastopani (poprejšen množičen prestop v HDZ?),
Srbi še približno sorazmerno, Jugoslovani rahlo nadsorazmerno (morebiti zato, ker je ZK
postala v danih razmerah edina zaslomba političnega jugoslovanstva?), medtem ko je delež
Muslimanov nekaj pod sorazmerjem (začetek prehajanja članstva v muslimanske
stranke?) .
Namesto pojasnitve naštetih nesorazmerij smo postavili zgolj poskusna vprašanja ; zdi
se, da ta vprašanja v tem trenutku zadoščajo, tisto, kar v njih sugeriramo, pa je samo po
sebi razumljivo ; namreč, v naslednjih nekaj mesecih seje članstvo nekdanje ZK bistveno
osulo .
Edino vprašanje, ki si zasluži posebno razlago, je delež Srbov (in deloma
Jugoslovanov) v osebju za zaščito na Hrvatskem . To dejstvo lahko pojasnimo s temi
razlogi :
a) Specifična znotrajdržavna politika novačenja in zaposlovanja vojaškega in
policijskega osebja, ki deloma deluje kot vzporedno, na pol skrivno in diskretno
nameščanje, in se odmika od javnega in vidnega državnopartijskega nameščanja .
Deloma temelji na inerciji in tradiciji, po kateri služijo vojaške in policijske službe
delu srbskega prebivalstva kot kanal za zaposlovanje in vertikalno (vzponsko)
družbeno mobilnost. Vendarbi bilo zgrešeno, če bi na to področje kadrovske politike
gledali kot na torišče družbene moči, ki ima transakcijski in multiplikacijski učinek .
Ta orodja moči namreč ne povečujejo drugih razsežnosti položaja in moči Srbov na
Hrvatskem niti nimajo določenega razvojnega učinka . (Ta učinek je v končni črti
nemara celo negativen - to posredno dokazuje politična taktika srbskih skrajnežev
v Kninu, ki s podporo svoje policije pehajo sonarodnjake v prometno in gospodarsko
osamitev; torej ima raba nekega odseka moči kot "srbskega aduta" v starem režimu
očitne degenerativne učinke v drugih odsekih moči) .
b) Nabor Srbov v policijske in vojaške poklice je sestavina krajevne tradicije, zlasti v
revnejših krajih in med nižjimi sloji prebivalstva . V ustrezni plasti hrvatskega
prebivalstva običajno novačijo mlade ljudi za službe v katoliški cerkvi in
samostanskih redovih . Oba obrazca uživata med prebivalstvom razmeroma velik
ugled . A oba sta rabila tudi kot opora nedavne etnopolitične mobilizacije, kar se
predvsem nanaša na erkev in Vojsko . erkev in Vojska sta tradicionalni in
179
najstarejši množični organizaciji . V kriznih razmerah ravnata pokroviteljsko,
sodelujeta pa tudi pri političnem vodenju mobiliziranih množic .
c) In nazadnje, v kulturnem izročilu med srbskim prebivalstvom na Hrvatskem obstaja
močna sestavina tesnobe in strahu, nanaša pa se na kolektivni spomin o ustaški
državi v drugi svetovni vojni . S te strani lahko gledamo na nabor za vojaške in
policijske poklice kot na "varnostni pas" . Vse dokler obstaja tak obrambni refleks
so hrvatsko- srbski politični odnosi zelo kočljiva zadeva . Morda je samo tako
oblasten režim, kot je bil titoistični, lahko vzdrževal takšno neizenačenost moči v
vojaško-policijskem aparatu, ne da bi ta izzvala motnje in neravnotežje v drugih
aparatih države in v družbeni razslojitvi, predvsem med "civilnimi" elitami. Toda
nova oblast na Hrvatskem je po volitvah nemudoma razbila in reorganizirala
policijsko upravo, sestavila novo ustavo, v kateri je na novo opredelila pojem
suverenosti Republike Hrvatske, in sugerirala "titularnost" hrvatskega naroda, v
istem smislu pa je preoblikovala tudi državne simbole (tradicionalna zastava in grb) .
To je izzvalo neprijetno asociacijo na srbski strani, prebudilo tesnobo in zatem upor,
iz tega pa so si skrajne politične skupine pri priči skovale politični kapital . Potrgale
so se srbsko-hrvatske vezi, razmere so se vrnile v okvire izključnosti, negativnih
predsodkov in stereotipov, zamrle so posredniške skupine med starini političnimi
elitami, neme večine pa so padle pod skrbništvo novih političnih skrajnežev, kar vse
skupaj spominja na stanje ob začetku druge svetovne vojne na teh tleh . Skratka, s
previtjem "filma preteklosti" v kolektivni zavesti na obeh straneh so se sprožili
obrambni refleksi in nasprotja med hrvatskim in srbskim prebivalstvom . Pri tem je
bil srbski policijski sloj, bržčas pa tudi del vojaškega, opora za obnovo etnične
skupine kot primordialne in samozadostne .
Vendar pa vse to ne pomeni, da so omenjena nesorazmerja v osebju za zaščito na
Hrvatskem povzročila zdajšnje etnične razkole . Na to kaže tudi sedanji položaj v Bosni in
Hercegovini, kjer je bil delež etničnih skupin v zaščitnem osebju mnogo bolj izenačen, pa
se tovrstni razkoli vseeno kažejo . Gre preprosto za dejstvo, da etnonacionalne skupine
izkoriščajo vse vire, s katerimi razpolagajo že od prej, za obstanek in tudi za širjenje v
skrajno nezanesljivih razmerah . Te razmere pa so ustvarile predvsem stare in dobršen del
novih političnih elit, ki so pravzaprav samo do konca izpeljale težnje starih, to pa je razbitje
titoističnega režima v kar najprimernejše kose-grižljaje . Ljudskim delom mobiliziranih
etnosov nudijo pri tem iluzorne drobtinice starega kolača . Iluzorne so zato, ker
osamosvojitev etnosa in pripadajoče države terja čedalje večje naložbe v obrambo in
agresijo, kar uničuje gospodarski in razvojni potencial, ljudi pa pelje v revščino, vojno in
brezup .
Potemtakem dejanski vzroki sedanjih etničnih napetosti in paranja stare države na
vrsto državic ne izhajajo iz posebnih lastnosti družbene razslojenosti, tj . iz zastopanosti
etničnih skupin v elitah na Hrvatskem in v Bosni in Hercegovini . Ampak več o tem v
zaključku te študije .
Socialna distanca
Druga možna domneva zadeva psihosocialno in kulturno torišče . Možno je namreč,
da zdajšnje razcepe povzročajo posebni nazori ljudi, zlasti tisti, ki kažejo na obstoj
nekakšne socialne distance med etničnimi skupinami (vštevši tudi Jugoslovane kot
paraetnično skupino).
180
Na vprašanje "S katerimi pripadniki navedenih narodov bi najraje delali?" smo izbrali
odgovore le za štiri poprej omenjene skupine. Na Hrvatskem dajejo Hrvati prednost samim
sebi (92,2% ali 650), zatem Srbom, Jugoslovanom, Muslimanom . Srbi dajejo prednost
Hrvatom (!) (59% ali 3 ali 0,5 skupnega odstotka), nato pa pripadnikom svojega naroda
(27,3% ali 6 ali 0,2 skupnega odstotka) . Tudi Jugoslovani dajejo prednost Hrvatom, nato
Jugoslovanom in Srbom .
V primerjavi s podatki naše raziskave na Hrvatskem 1985 . 14) vidimo, da seje povečala
samoizbira pri Hrvatih, zmanjšala pa se je pri Srbih in Jugoslovanih in to v korist Hrvatov .
Takšne razmere lahko pojasnita dva situacijska dejavnika . Prvič, ob koncu 1989 . se je na
Hrvatskem že začela velika nacionalno-politična kampanja, v kateri je prišlo do
rehabilitacije etničnega in političnega hrvatstva . Dovčerajšnje plašno poudarjanje
samoidentitete, pripadnosti pa tudi izključnosti, celo okrog ovinka, kakršen je naše anketno
vprašanje, zdaj prepusti mesto neprikritemu samoizpostavljanju in samoizbiri . Glede na
to, da je hrvatska nacionalna kampanja krenila prva, druge, zlasti srbskal, pa so sledile
malo kasneje, so se Srbi in Jugoslovanih očitno poskušali prilagoditi takemu stanju, kar
izdaja neko mero tesnobe . Drugič, anketo smo izvedli z intervjuji, torej ob navzočnosti
spraševalca, kar pri vprašancu spodbuja situacijski konformizem .
Obenem v Bosni in Hercegovini Muslimani izražajo največjo samoizbiro (62,8% ali
71 ali 3,4 v skupnem odstotku), zatem pa približno enako za Hrvate in Srbe . Srbi izbirajo
enako Muslimane in sebe, najmanj pa Hrvate in Muslimane . Hrvati postavljajo Muslimane
in sebe na prvo mesto, opazno niže Srbe, najniže pa Jugoslovane . Vidimo, da so Muslimani
najbolj zaželena skupina, kar prav tako lahko razložimo s pretežno situacijskimi razlogi .
Vendar je težko domnevati, da bi lahko takšne prednostne izbire postale podlaga za
vzpostavlitev političnih koalicij . Te namreč vzpostavljajo politične elite, njihove ocene o
ustreznosti političnih zvez in pobud za etnično "zbliževanje" in "oddaljevanje" pa so
odvisne od igre moči na ravni zvezne države, katere rezultate nato prenesejo na lokalne
prostore z mešanim prebivalstvom .
Vendar v celoti kazalci socio-etnične distance niso bili dovolj izraziti . Najprej, tako v
hrvatskem kot v bosensko-hercegovskem vzorcu je bilo veliko število (blizu 60%) takih,
ki so se do tovrstnih vprašanj vzdržali . Poleg tega pa so prednostne izbire zelo razpršene
med številne druge etnične skupine . elo med Hrvati na Hrvatskem, kot skupini z
razmeroma najbolj izrazito samoizbiro, ta ne presega 26,4 v skupnem odstotku .
Domnevamo lahko le, da se je kasneje oz . zdaj povečala samoizbira tako pri njih kot pri
ostalih skupinah. Vendar takšen porastek samoizbire očitno ne temelji na nekakšni
tradicionalni etnični nestrpnosti, še zlasti ne na selektivni in potencialno "koalicijski", pač
pa je v neposredni zvezi s političnimi spopadi, ki so sledili . Kakorv dolgotrajni preteklosti,
tako tudi zdaj celoten mitsko-simbolični sklop, vključno z mitom o lastni državi in z
nacionalistično ali imperialistično ideologijo, prihaja "od zgoraj", iz vrst elit, ki se borijo
za oblast ali učvrstitev na oblasti . V preteklih štirih desetletjih je iz teh vrst prihajal ukaz
"bratite se!", zdaj pa prihaja ukaz "ločujte se!", "vojskujte se!" . To izhaja iz temeljne
podmene, ki povezuje etnogenezo in politogenezo in ki pravi, da je vse, kar je dobro za
državo, dobro tudi za narod, ne glede na to, ali si narod deli skupno državo z drugimi ali
pa je prišel oz. bo pravkar prišel do "lastne" države . Ko se tak politični fetišizem združi z
verskim fetišizmom, kar se je v zgodovini Balkana često dogajalo, je razmeroma lahko
navezati demotski etnos zdaj na skupno ali "tujo", zdaj na "lastno" državo oz. manjšati ali
večati socialno distanco. Pri tem so lahko - in so bila pa tudi zdaj so - ideološko-politična
ali versko-politična središča moči zelo brezobzirna . Takšna moč izhaja iz svojevrstnega
181
absolutizma stare socialistične in nove postsocialistične države . Z drugimi besedami, gre
za monarhično oblastništvo države, ki deluje v interesu zelo ozke skupine ljudi na oblasti ;
vendar je monarh praviloma zelo priljubljen med spodnjimi plastmi prebivalstva, kar
zagotavlja državi razmeroma trajno legitimacijo. Toda to zgodovinsko dejstvo je ustrezalo
evropskemu 18. in 19. stoletju. Takšna država ni sposobna, da bi s prebujanjem
nacionalizma kot množičnega čuta za enakost uresničila cilje preporoda in posodobila
družbo, zlasti z ekonomsko obnovo in zanosom . Zato predstavlja zgolj kratkoročno
perspektivo in krčevito politično taktiziranje . Da bi podaljšala svoje upe, takšna država
kliče k obrambi in "sveti vojni", s čimer militarizira družbo . S tem koplje globok prepad
med etničnimi skupinami na skupnem življenjskem prostoru, celotno družbo pa vkrcava
na ponorel "časovni stroj", ki plove proti namišljeni "zlati dobi" mitske preteklosti, pa že
na prvi okljuki doživi brodolom .
Avtoritarnost
Medtem ko je socialna distanca oblika obnašanja, ki je vsaj v nedemokratičnih in
psevdodemokratičnih režimih predvsem posledica okoliščin (ni dovoljeno ali priporočljivo
odkrito in javno izražati svojih stališč o občutljivih zadevah), pa avtoritarnost ni taka . Je
posledica "socialnega značaja", dolgotrajno oblikovanih značajskih črt in navad ljudi, kar
predstavlja prilagoditev ali odziv osebnosti na zahteve niza družbenih sistemov in na to,
kar jim je skupno . To pa je v glavnem brezpogojno sprejemanje razporeda moči oz .
"nadrejenih" v tem razporedu ; sam razpored in njegove pravne ter legitimne podlage niso
predmet kritičnega pretresa . Med nižjimi sloji družbe je avtoritarnost običajno izražena
naravnost in jo zlahka prepoznamo, medtem ko je med višjimi - kar zadeva vse družbe z
uradno "demokratično" ideologijo - avtoritarnost bolj "mimikrijska", saj so pripadniki teh
slojev bolj izobraženi, gibljivi, kompetitivni in prilagodljivi . Kot zgled mimikrije in
racionalizacije avtoritarnosti, tj . upravičevanja doseženega ali podedovanega družbenega
položaja in dejanskih prednosti v družbi, so na voljo reprezentativne ideologije : od starih
ideologij z religijsko legitimacijo pa vse do sodobnih, kakršni sta socialistična in liberalna .
Dasi je liberalna ideologija po svojih načelih in normativni izvedbi nasprotna avtoritarni,
- v skladu z zavzemanjem za enakost, kompetitivnost oz . izmenjavo in delitev oblasti - je
njena avtoritarnost implicirana z razporeditvijo družbenih neenakosti, ki nastaja kot
protisloven proizvod ideologije "enakih možnosti", na kar opozarja tudi Parsons17) . Drži
pa, da gospodarska rast, socialna neogroženost spodnjih družbenih plasti in razmeroma
majhna nezaposlenost predstavljajo zahodne uspehe, ki omogočajo vsaj pogojno
sprejemanje neenakostne lestvice in legitimnosti avtoritete političnih in gospodarskih elit .
Avtoriteto torej sprejemajo zaradi dobrega delovanja gospodarskega sistema in zaradi
blagodejnih socialnih učinkov . Zato je v takšnih razmerah avtoriteta racionalna in je ne
moremo izenačevati z avtoritarnostjo . Vendar temnejša plat takšne ideologije prihaja na
površje v primerih gospodarske krize ali propada, kar se danes izraža zlasti v premalo
razvitih deželah, tudi v deželah postsocializma . Uvajanje tržišča v teh deželah nujno
spremljajo bankrotstvo, visoka nezaposlenost, korupcija in revščina . Zato se morajo
obstoječe ali nove politične elite opirati na aparate za prisilo in izrazito avtoritarne
ideologije, vključno zverskimi in etničnimi . Tako je npr . danes v jugoslovanskih razmerah
Markovićev liberalni program naravnost parodično "čist" in nelegitimen v primeri z
avtoritarno držo republiških vodij, zlasti Miloševića in Tuđmana . Zvezna država bi dosegla
racionalno avtoriteto samo pod dvema pogojema : prvič, program liberalizacije bi bilo treba
izpeljati hitro in učinkovito in z minimumom hudih socialnih posledic . Drugič, socialne
182
stroške programa, kar vključuje tudi množične nemire, bi morale "podpisati" republiške
države. Seveda sta oba pogoja fantastična in nemogoča . Zato sta avtoritarnost in
razmeroma čvrst položaj omenjenih republiških vodij v sedanjih razmerah med drugim
posledica zavračanja liberalnega programa . Pred njimi pa je še vedno naloga, da
prevzamejo Markovićevo retoriko tržišča ter morebiti izpeljejo program liberalizacije in
hkrati ohranijo avtoritarno držo, ki bi lahko morda zagotovila liberalizacijo ekonomije . V
nobeni od republiških vlad pa trenutno ni kakega "Markovića", razmeroma neodvisnega
državno- gospodarskega podjetnika . Republiška država je oblikovana tako, da ustreza
samozadostnosti in vojskovanju, ne pa razvoju na podlagi liberalne ekonomije .
V gospodarsko uspešnih državah, kjer prevladuje, predstavlja liberalizem racionalno
avtoriteto, medtem ko avoritarnost omejuje na mikroraven, na zasebno ali družinsko
življenje, na verske in krajevne skupnosti, s čimer si zagotavlja "rešilni pas" za primer
gospodarske krize ali družbenih nemirov, ko sproži znane dnevnopolitične opcije in
fašistoidne ali skrajno nazadnjaške sociokulturne obrazce . Nasprotno pa v kvaziliberalni
državi avtoritarnost obvladuje tako makrosocialno kot mikrosocialno raven . Mikrosocialna
avtoritarnost obstaja skoraj od zmeraj .
To med drugim pomeni mentalno zaprtost in togost, nepripravljenost na vedenjske
spremembe in na sprejem novotarij, čvrsto navezanost na stare navade, predsodke in
socialno diskriminacijo, navsezadnje pa tudi pokoravanje kateri koli oblasti, skratka
tistemu, ki je v danem trenutku najmočnejši . Spremembe na političnem prizorišču na
začetku 1990 . v Jugoslaviji niso potekale v znamenju uvajanja počasnih sprememb, lastnih
resničnim inovacijam v smislu delovne etike, demokratične kulture in profesionalizacije
poklicev in odločanja, temveč v slogu hitropoteznih zamenjav na oblastniških položajih .
To pa je ena bistvenih značilnosti preteklih dob realsocialistične epohe, namreč čistke in
nabor za nove politične elite iz vrst poslušnih in zvečine povprečnih ljudi . Na ta način so
se hitro združile nove nacionalistične ideologije na makroravni z arhaično-tradicionalno
avtoritarnostjo na družbeni mikroravni . Vse skupaj pa so še spotencirali etnični spopadi in
grožnja vojne .
Avtoritarni sindrom predstavlja torej zadnje in najbolj učinkovito oporišče za hitre
politične spremembe in ustoličenje novih političnih elit . V končni črti lahko s tem tudi
razložimo, zakaj so ljudje v razmeroma kratkem času povečali etnično distanco in se
oprijeli etničnih razkolov . Medtem ko etničnega nasprotja samega na sebi ni moč
enostavno in zlahka racionalizirati, se sprejem oblasti zlahka racionalizira, s tem pa
posredno tudi etnična nasprotja in morda celo vojna . Avtoritarni sindrom predstavlja obliko
dolgotrajnega prilagajanja na razmere, predvsem na nespremenljive odnose v družbi, v
prvi vrsti odnos dominacije ; gre torej za obliko "socialnega značaja", ki je racionalna in
iracionalna v isti meri . Zato je lahko podlaga za sprejetje tako racionalne kot iracionalne
avtoritete . Racionalna avtoriteta, če jo definiramo enostavno, namreč poziva k spoštovanju
norm in običajev pod pogojem, da ne trpijo individualno življenje človeka, njegovo
dostojanstvo in temeljne pravice . Iracionalna avtoriteta pa terja brezpogojno žrtvovanje in
samoodpoved . Njen poglavitni vir moči je fizična sila in prepričevanje, ki v končni črti
izhaja iz nekakšne religije odrešitve . Za vzdrževanje iracionalne avtoritete je
najpomembneje, da odstranimo vire racionalne avtoritete, tj . ekonomske, politične in
kulturne (v smislu kolektivnih simbolov in vrednot) alternative . V razmerah etničnega
spopada pa skuša iracionalna avtoriteta podreti vse mostove sporazumevanja in
posredovanja. S tem se zapre samozadostni okvir družbenega življenja kot arhaičnega
stanja zgodovine človeške družbe, iz katerega izhajajo vse imperialne ideologije - etnične,
183
cesarske, nacionalne, socialistične in tudi liberalne v smislu zaprte zveze držav
"svobodnega sveta" .
S tem daljšim uvodom v tretje poglavje naše raziskave smo skušali osvetliti
predpostavke za politične preobrate, ki so se zgodili nedolgo po naši anketi . Te
predpostavke segajo v najglobji sloj družbenega pojava, ki dolgo traja in se počasi
spreminja in ki se lahko v slehernem trenutku zraste z ustreznimi konjunkturnimi težnjami
in vsakdanjimi dogodki v družbi, predvsem na njenem političnem prizorišču .
S pomočjo "indeksa avtoritarnosti" (povprečne vrednosti odgovorov vprašancev na
ponujena stališča avtoritarnega značaja) smo ugotovili, da je pretežni del odgovorov
vprašancev na strani avtoritarnosti (okoli 55% je takšnih, ki se docela, deloma ali latentno
strinjajo s ponujenim avtoritarnim stališčem). Vendar pa je bilo skoraj 40% vprašancev
proti, deloma proti ali latentno proti avtoritarnim stališčem (opomba : "latentno"
avtoritarnost oz. /proti/avtoritarnost smo pripisali polovici vprašanih "z vsake strani", ki
so izrazili "neodločnost" do ponujenega avtoritarnega stališča) . Raporeditev odgovorov na
petdelni lestvici avtoritarnosti je enaka pri vseh skupinah, razen pri Jugoslovanih . Ta
izjema kaže, da gre za do neke mere "kontaminirano" odstopanje, da so skratka Jugoslovani
nasplošno mlajši, bolj izobraženi in jih več živi v mestnih naseljih v primeri z drugimi
skupinami prebivalstva . Spričo dejstva, da gre v večini primerov za vprašance, ki izhajajo
iz nacionalno ali etnično mešanih zakonov, pa kaže domnevati, da so Jugoslovani skupina
kvazietničnega značaja in da imajo v njihovi akulturaciji in socializaciji etnični predsodki
razmeroma manjšo vlogo kakor pri drugih skupinah (z monokulturno socializacijo) .
Etnični predsodki se praviloma vežejo na druge socialne predsodke, zato njihova odsotnost
lahko zmanjša tudi druge predsodke (spolne, verske in politične) . Tako je recimo
antiavtoritarno stališče med Jugoslovani skoraj dvakrat bolj pogostno kot med drugimi
(etničnimi) skupinami (16% proti 8% v Bosni in Hercegovini in 17% proti okrog 10% v
Hrvatski) .
Žal so navedeni odstotki zoper avtoritarnost razmeroma skromni . Vprašljivo je, ali jim
smemo prišteti tudi odstotke odgovorov, ki so po svojem smislu "deloma antiavtoritarni"
ali "nevtralni", saj pogojni ali neopredeljeni odgovori na vprašanja "Ali se strinjate, da je
poslušnost do staršev za otroke najvažnejša?", "Ali se strinjate, da je treba nadrejene
ubogati tudi, ko nimajo prav?" in "Ali se strinjate, da večina gospodinjskih opravil že po
naravi bolj ustreza ženskam?" dopuščajo precej prostora za manevriranje oz. za
konformistično prilagajanje na zastavljena pojmovanja in okoliščine . Odtod bi lahko
potegnili vsaj delovni sklep, da le kakih deset odstotkov prebivalstva predstavlja "človeški
kapital" za korenitejše družbene spremembe in novotarije, tj . da se iz njihovih vrst lahko
potencialno oblikujejo protielite in podporne mreže . Seveda pa je dolga pot od takšne
psihosocialne in sociokulturne pripravljenosti za spremembo in modernizacijo v smislu
liberalnega egalitarizma do osvajanja politične moči in, še več, do institucionalne in
subinstitucionalne razširjenosti novih obrazcev, ki jih nosijo protielite in alternativne
skupine nasploh . Problem odstranitve znanih tradicionalnih ovir spričo sprememb je tem
večji, če se zavedamo, da se bolj izobraženi, razumu in posredništvu bolj nagnjeni umikajo,
ko prihaja do nasilnega in množičnega preprečevanja modernizacijskih procesov . Takšna
preprečevanja pa se vedno sklicujejo na "višje" in "svete" ideje, kot so "nacionalna
samobitnost", "obramba svete grude" in zvestoba popularnim voditeljem ali "demokratično
izvoljeni oblasti" .
Na novo izbrane politične elite se večinoma opirajo na tisti del prebivalstva, pri
katerem je močno zasidran avtoritarni sindrom . To je težišče sprememb pri oblastniških
184
garniturah, ki "zlepa ali zgrda" zajame tudi večino ostalega prebivalstva, kar v enaki meri
velja za središče zakonite oblasti v republikah in za samozvane lokalne oblasti (v tem
primeru Srbov na Hrvatskem in v Bosni in Hercegovini) .
Na koncu pa še ena pripomba . Ko smo 1987 . opisovali lestvico avtoritarnosti na
Hrvatskem na podlagi podatkov raziskave iz 1985 ., ki so bili več ali manj isti, je bil naš
komentar drugače ubran 16) . Takrat so bile konjunkturne težnje na političnem prizorišču v
znamenju komunističnega prenoviteljstva in začetnega vzpona novih ali alternativnih
družbenih gibanj . Če bi se le-ta nadaljevala in razvila, bi verjetno prišlo do drugačne
povezave med "konjunkturno" in "globinsko zgodovino" : gibanja na političnem in
družbenem prizorišču bi se navezovala na tiste sestavine prebivalstva, ki so zoper
avtoritarnost. Vendar so to težnjo kaj hitro preprečili in zasukali v nasprotno smer
etnonacionalnega oživljanja in neokonservativizma. Taka težnja je prav tako popeljala
državo v popolnoma slepo ulico . Zato menimo, da se bodo težnje, predhodne
etnonacionalnemu oživljanju (in revanšizmu), prej ali slej obnovile v takšni ali drugačni
obliki, saj gre ne samo za nujne smeri družbenih sprememb in posodabljanja, ampak za
samo preživetje prebivalstva . Ni nemogoče, da se nadaljnje preusmerjanje razvoja začne
s "streznitvijo" in pragmatično preusmeritvijo obstoječih političnih elit, saj je v vojnem
kaosu tudi njihov obstoj ogrožen . Tedaj pa bodo prisiljene poiskati nove politične in
izvenpolitične koalicije pa tudi drugačne oblike javne in množične podpore . A to je že
drugo vprašanje in novo poglavje razvoja .
Sklep
S proučitvijo etničnih odnosov na Hrvatskem in v Bosni in Hercegovini na treh ravneh
- strukturalni (etnične skupine v socialni razslojenosti), behavioralno-manifestacijski
(socialna distanca) in behavioralno-latentni (avtoritarnost) - smo ugotovili, da so samo na
tretji ravni, ravni avtoritarnosti, obstajali pogoji za izbruh novih etnopolitičnih trenj . Na
prvih dveh ravneh so bili kazalci povečini ugodni : ni bilo opaznejše neizenačenosti v
razdelitvi družbenih položajev med "glavnimi" etničnimi ali psevdoetničnimi skupinami,
etnična zaželenost in distanca pa sta bili le rahlo izraženi . To pomeni, da je treba
predpostavke za izbruh nasprotij iskati večinoma zunaj empiričnega dosega naše raziskave;
zlasti v konjunkturnih političnih procesih, ki so nastali pred prvimi svobodnimi
večstrankarskimi volitvami in po njih . Obenem pa to osvetljuje naravo političnega pojava
na tem prostoru, kar je tudi sicer lastno etnično mešanim in razvojno zaostalim družbam .
Politične elite v navezi z vojaško-policijskimi aparati namreč v takih družbah dominirajo,
a hkrati predstavljajo predmet množične fetišizacije, kar se sklada z novoveškim mitom
nacionalističnih ideologij, strnjenim v reklu "en narod, ena država". Takšen ideološki
obrazec je nastal v Evropi 19 . stoletja in se odtlej v valovih širi po svetu . Vendar pa na
širokem obrobju sveta, tako kot v zahodni in srednji Evropi minulega stoletja, uresničitev
takega obrazca prinaša etnične spopade in lokalne ali tudi večje vojne .
Lokalne politične elite redno in kadar koli se za to pojavi priložnost izkoristijo fetišno
moč in zgodovinsko-fatalistično zaznamovanost takega obrazca za množično politično
mobilizacijo . Sociokulturna podlaga za mobilizacijo je etnos, psihična podlaga pa
avtoritarnost . Sredi umetno ali po sili razmer izzvane krize razpnejo politične elite
zaščitniški "dežnik", s čimer se odpira pot za obnovo etatizma, monarhizma ali kakega
podobnega ustroja politično vodene družbe, odvisno pač od narave političnega režima, ki
je vladal pred etničnimi razcepi in vzpostavitvijo "novega" režima . Poleg tega pa, ne glede
na to, ali novi režim in njegovi voditelji zavestno ali nezavedno oponašajo stari režim in
185
njegove voditelje, "novi" politični sistem prevzame skoraj vse lastnosti stare družbene
ureditve, saj le-teh ni moč odstraniti od danes do jutri, ampak šele v daljšem časovnem
obdobju .
Temeljni razlog za strukturalno podobnost novega sistema s starim, pri čemer je
etnopolitična mobilizacija nekakšen vezni člen, je samozadostna zaprtost starega sistema .
Čeprav je bila Jugoslavija razmeroma bolj odprta od drugih nekdanjih realsocialističnih
dežel, je vseeno vztrajno preprečevala družbene spremembe in prevzemanje obrazcev iz
razvitih zahodnih družb (tržišče in parlamentarni sistem, prosti pretok kulturnega kapitala
/znanja in vrednote . Razbiti tak sistem na več manjših delov nujno pelje v več manjših
samozaprtosti, v več "malih Jugoslavij" . Nadaljnje razbijanje teh delov na etnični podlagi
omogoča nadaljnjo pomnožitev in miniaturizacijo samozadostnosti, s čimer celotni prostor
roma v zgodovinsko in razvojno slepo ulico .
Vsi ti sklepi seveda izhajajo iz območja, ki leži zunaj okvira naše empirične raziskave,
zarisujejo pa sfero "meta-moči", ki močno vpliva na spremembe v empiričnem in
zgodovinskem kontekstu na jugoslovanskih prostorih . Sicer pa gre za taisto "meta-moč",
ki sojo ugotovili v mnogih raziskavah v Jugoslaviji pred dvema desetletjema, nanašala pa
se je na mikro-sfero družbe : na ustroj moči v delovnih organizacijah in v njihovih
kvazisamoupravnih obrazcih 18) . Takšen kvazisamoupravni obrazec velja tudi za sestavo
in vedenje ljudi v etničnih skupinah: nanje bistveno ućinkuje "meta-moč" oz . balkanska
politična avtoriteta . Sami le še navidez odločajo o vojni in miru, o odcepitvi ali združitvi,
o "evropski" ali "protievropski" opciji .
Opombe
1) A . Smith : The Ethnic Origins of Nations . Oxford : Basit Blackwell, 1986, str. 76-89 .
2) E . Pusić: Upravni sistemi, 1 . Zagreb : Grafički zavod Hrvatske, str . 159 .
3) N . Klaić : Povijest Hrvata u srednjem vijeku . Zagreb : Globus, 1990, str. 119 in 359.
4) M. Gross: "Nacionalnointegracijske ideologije u Hrvata od kraja ilirizma do stvaranja Jugoslavije", v knjigi :
Društveni razvoj u Hrvatskoj (Ur. M. Gross) . Zagreb: Liber, 1981, str. 283-306 ; B . Krizman : Raspad
Austro-Ugarske i stvaranje jugoslavenske države . Zagreb : Školska knjiga, 1977, str . 151 in dalje .
5) Jelačićevo izražanje dvojne zvestobe, zvestobe svojemu narodu in cesarju na Dunaju obenem, je značilen
poskus povezovanja absolutizma in nacionalizma v danih razmerah (prim . Jelačićeve govore v knjigi A.
Mijatovića Ban Jelačič, Zagreb, Mladost, 1990) . O izvorih nacionalizma v absolutistični dtžavi gtej I .
Wallerstein, Suvremeni svjetski sitem, Zagreb: 1986, Cekade, str. 112-113 .
6) Gre za iste mehanizme kolektivnega istovetenja, saj se in verski in nacionalni voditetji sklicujejo na velike
Očete kot utemeljitelje, le daje nacionalna "inkubacija" mnogo krajša, kar gre pripisati zgoščeni dinamiki
sodobne nacionalne zgodovine . Prim . S. Moscovici : Das Zeitalter der Massen. Frankfurt a. M . : Fischer,
1986, str. 416 in dalje.
7) A. Isaković : O "nacionaliziranju"Muslimana . Zagreb : Globus, 1990, str. 14.
8) C. Geertz : The Interpretations of Cultures . New York : Basic Books, 1973, str . 261-263 .
9) l . Wallerstein, isto; A. Giddens : The Nation-State and Violence. Cambridge : Polity, 1987, pogl . 6 .
10) C . Enloe : Policija, vojska i etnicitet. Zagreb: Globus, 1990 .
11) V . Katunarić : "Sistem moći, socijalna struktura i nacionalno pitanje" . Revija za sociologiju, 1-4/1986, str.
75-90 .
12) W . Connor : The National Question in Marxist-Leninist Theory and Strategy . Princeton, N .J . : Princeton
University Press, str. 302 in dalje.
13) Anketo smo opravili v okviru raziskovalnega projekta "Družbena struktura in kakovost življenja" in to
istočasno na Hrvatskem (n = 2 .511) in v Bosni in Hercegovini (n = 2 .122) .
14) V. Katunarić, isto.
186
15) V naši pretekli anketi (1985) so bili številčno Jugostovani prva zaželena skupina takoj po tastni skupini .
"Devalvacija" Jugoslovanov v tej anketi je v očitni zvezi z razpadom zvezne države in njene ideotogije .
16) V. Katunarić: "Autoritarnost, etnocentrizam, seksizam i društvene grupe" . Sociologija, 4/1987, str. 603-610.
17) T . Parsons : Društva. Zagreb : A. Cesarec, 1991, str. 171 (ko govori o "Bill of Rights", avtor opozarja na
njegovo "moralno" sestavino /enakosti/, ki "lahko ustvari podlago za upravičeni upor zoper societalno
normativno lestvico" /tj . lestvico neenakosti/) .
18) "Pod lupino formalne organizacije se postopoma oblikuje in habitualizira latentna in vzporedna
institucionatna struktura z lastnim sistemom pravil in vlog, ki sicer v marsičem odstopajo od institucionatno
predpisanih, pa vendar bistveno vplivajo na vsakdanje življenje članov organizacije" (V . Rus - F. Adam :
Moč i nemoč samoupravljanja . Zagreb : Globus, 1989). Na taisto "balkansko čer", tj . na politično
"nezavedno", ki izhaja iz dolge tradicije spajanja mikrosocialne in makropolitične gospodovalnosti, je kaj
kmalu nasedla tudi nova "mlada demokratična oblast" .
Prevedel A. Šušulić
187