L I S T E K Fedor Mihajlovič Dostojevski. (Predavanje na sestanku »Pedagoškegakrožka« v Zg. Sv. Kungoti, dne 23. IV. 1931.) Kakor nam je vsem znano, je letos proslavil ves kulturni svet 50 letnico smrti enega najsilnejših duhov 19. stoletja, Fedorja Mihajloviča Dostojevskega. — Bodi mi dovoljeno, da spregovorim na današnjem sestanku tudi jaz nekaj skromnih besed v pačastitev moža, ki velja za najglobljega poznavalca zločinske in abnormalne duše. O tem izrednem možu sc je tckom zadnjih decenij že tolikanj pisalo, da obetoja o njem že pravcata literatura. Ne= katere teh biografij imajo seveda prablema= tično vrednost, saj ni vse kleno, kar se je o Dostojevskem napisalo. Fedor M. Dostojevski je bil sin zdravnika. 2e zgodaj se je pričel literarno uveljavIjati in navduševal se je za tako zvane nove ideje, t. j. za socijalizem, ki je pravkar nasto^ pal pot razširitve po svetu in tudi po Rusiji, ki je bila takrat še zelo plemiško avtokratična. Rusija je dušila svobodo besede in kritike ter hudo preganjala vse tiste duhove, ki so ji bili preveč moderni ali so propagirali »nove idejc« Dostojevski se ni dolgo navduševal za nje, zakaj policija ga je kmalu zatvorila in sodišče ga je obsodilo celo na smrt! V zads njem hipu, že na morišču, je bil od carja pomiloščen. Mladi Dostojevski si je sicer ohra^ nil življenje, a moral je v prognanstvo v Sibi* rijo. kjer je živel dolgih deset let med raznimi zločinskimi tipi v katorgi ali Mrtvem do^ mu«, ki ga je po prestani kazni tako mojstr* ski opisal. Tcžko si je predstavljati, kako silno je prvotna obsodba na smrt, nenadna pomilosti= tev in življenje v jetnišnici vplivalo na genijalncga in ognjcvitega mladega literata, ki se ni zavedal prav nobene takšne krivde, ki bi opravičevala to dolgo življenje med pravimi zlcčinci. Ker ga je »nolens volens« družilo življenje s temi nesrečniki jih je jel inten* zivno študirati ter skušal dognati, kaj se godi na duše dnu teh propalih človeških natur. Njegova opazovanja in dognanja sa tako ostroumna in tankosluha, da ga moramo po pravici uvrstiti med največje kriminalne psi= hologe vseh časov. Omenjamo lc njegovo mojstrovino »Zlo« čin in kazen«, ki jo mora poznati vsak kriminalist, da, vsak, ki se prištcva k izobražene^ mu sloju. Tudi Dostojevski priznava duševne zagonctke, ki jih ni moči razrešiti. V svojih delih, ki jih je postavno število, prikazuje najskritejše notranje nagibc dejanj, podzas vcstna snovanja. Podzavest je edini pravi motor vsega našega hotenja in nehanja. Najbolj priljubljen predmet dušeslovnih opazovanj-so mu bi.li ljudjc, ki stoje na meji med duševnim zdravjcm in abnorma.nostjo, takozv. psiho« pati. Pri tej priliki moramo poudarjati. da de* finicija popolno normalnega človeka ni mogo* ča kcr je nemogoče eksaktno ugotoviti število svojstev, ki so značilna za normalno in nenormalno psiho. Skratka: Dostojevski je najraje slikal v svojih delih Ijudi — tudi otroke s komplicirano duševnostjo, nenavadne tipe. Vso čuvstveno in miselno logiko teh ljudi, ali otrok, je na nedosegljiv način^ipodobil v serijo velikih romanov »Besi«, »Bratje Kara^ mazovi«, »Idijot«, »Mladenič«. Sežimo po teh delih, nc bo nam žal. Učili se bomo človeka metodično opazovati in gledali bomo z docela drugimi očmi nanj! Razgaljal je z prav demonično silo duševne boli v vsej globini in širini in zato so ga nekateri biografi proglasili za — sadista, t. j. človeka, ki se naslaja na trplje= nju. Vsekakor soti pretiravali in napravili Dostojevskemu krivico s to označbo. Posrečena se mi zdi le označba nemškega biografa Grusemanna »dušcvni kirurg«. To je bil Dosto^ jevski. v istini. Da duševna bol ali trpljenje izzove nehote, spontano v prvem hipu v so* človeku neko notranje zadovoljstvo, celo pri plemcnitih naravah, je žal dejstvo, ki se ne da spraviti s sveta. Poglejmo si le vsakdanjc izkušnje. —• Kjer se dogodi kakšna nesreča Icti vse skupaj in z vidnim zadovoljstvom pasejo ljudje svo« je oči nad nesrečo. Naš mali človek ne bi čital časnikov, ako bi ne prinašali nič krvavega. Tudi v problem samomora, v to socijalno zlo ki zavzema osobito v današnji dobi že pošastni obseg. je posvetil Dostojevski s svojimi čudovitimi notranjimi očmi. Da se le malo o njih razgovorimo. — Najboljši duhovi ugibajo neprestano, kaj jim je neki pravi vzrok. Tudi Masaryk jc posvetil temu soc. zlu eno knjigo: »Der Seibstmord als Massener= scheinung.« Masaryk je prišel do zaključka, da gre razširjenje te epidemije vedno roko v roki. z upadom nravnosti, vere. Evidentno je, da v veliki večini slučajev ne gre za socijalno bedo ali za prekomerno fizično trpljenje. Dokaz: svetovna vojna, trpljenje frontnih voja= kov. Število samomorov se ni dvignilo, vsaj ne znatno. Tudi v zaledju ni bilo gtede samomorov hujše kakor v dobi miru pred krvavim svetovnim plesom. In sedaj? — Za izvršitev samomora je treba neke posebne duševne ustrojenosti, ustrojenost, ki leži na ravnini med duševnim zdravjem in blaznostjo. Psihi= ater Kretzschmer označuje sklepe samomora za »Kurzschlusshandlungen«. »Zivčna razdra^ ženost«, »hipna duševna zmedenost« kaj radi označujejo časniki slučaje samomora. Vsekakor samomorilec ni popoltioma normalen v našem smislu v stanju izvršitve. Kaj je nepo= sredni vzrok samomora? Nato se da različno odgovoriti. Vsekakor je nekaj takcga, kar se samomorilca čutno silno dojmi. Nam se lahko zde vzroki včasi silno otročji, a v očeh samo= morilca so silno važni. Znano je, da je naj* večji odstotek samomorov v inteligentnih krogih, ki so notranje razklani in so izgubili vero. Dostojcvski so je lotil tudi analize nežne erotike, prav posebno je analiziral duševnost takozv. interseksualnega ženskega tipa, t. j. ženske, ki jim je duševni habitus bolj moški, a so tudi včasi polnokrvne ženske. Skoro v vsakem delu nam predočuje Dostojevski z uprav anatomsko jasnostjo bolne in sila komplicirane ženske duše. In Dostojevski človek? V svojem zasebnem življenju je užival le bore maio sreče. Prvi zakon mu je bil zclo nesre= čen. Nahajal sc je v večnih denarnih stiskah in tako je razumrjivo, da jc silno hitro pisal. Boljše življenjske prilike bi dale njegovim delom večjo stilistično ali oblikovno popolnost. Dostojevski je bil epileptik. Božjastni napadi so ga večkrat silno živčno izčrpali. — Kakšno je bilo mnenje sodobnikov o njem? Da omenjarno le sodbo Fr. Nietzscheja, avtor= ja »Ubermensch« in silnega zaničevalca ljudi. Dpstojevski je edini psiholog, od katerega sem se nekaj naučil. Moje osebno srečanje ž njim spada med najlepše dogodkc mojega življenja« (Grusemann: Dostojevski. Leipzig 1920.) Dostojevski ni bil le genijalen pisatelj, bit je tudi do gotove mere prorok svoje domovi* nc. V proroških vidih je slikal bodočnost Ru= sije, (gle.i posebno »Besi« in »Bratje Karama= zovi«) slutil je usodo svojega velikega naro= da. Videl je že v naprej krvavo revolucijo, ki bo prctresla v tcčajih veliko slovansko zemljo. Z leti je postal Dostojevski zelo ve* rcn. Označujejo ga za verskega mistika. Nato merijo tudi lastne besede (citirane po istem biografu Grusemannu) in čust.va: Nič ni po* polnejšega, bolj harmoničnega, bolj moškega kakor jc Odrešenik. Tudi biti ne more. Reci= mo. da bi spoznal, da v Kristusu ni resnica in jc Kristus izven nje, jaz bi ne šel za resnico, ampak za Kristusom!« — Dostojevski je bil blaga natura, poln silnega usmiljenja do vseh stvorov stvarstva, osobito do človeka, katerega je poznal, kakor malokdo. » F. M. Dostojevski je že dal materi zemlji, kar je njenega: njegovo telo je že strohnelo, a njegov gcnij še venomer oplaja neštete pi= sateljske gcncracije širom sveta in bo žarel tako dolgo, dokler bo živel človeški rod. Njegova slava raste od leta do leta in reči more= mo tudi o njem, kar je rekel' llvan Prijatelj o našem Ivanu Cankarju, da je šele po smrti postal živ in začel živeti v svoji domovini — in izven nje — tisto večno življenje, ki je njemu in nji v nevenljivo čast in slavo. Albin Spreitz.