List 5.
Politiški oddelek.
Češko in hrvatsko državno pravo.
Isterski poslanec dr. Laginja dal nam je s svojo izjavo, katero je storil v svojem govoru v državnem zboru dne 16. t m., povod, pečati se v prav kratkih potezah s predmeti, katere smo postavili na čelo tem vrsticam. Imenovani poslanec postavil se je na stališče hrvatskega državnega prava in je reklamiral Istro za Hrvatsko. Če jemljemo v poštev, da rodni ngj» bratje Hrvatje in Čehi čedalje bolj naglašajo svoja državna prava in se oziramo na to, da način, kako si mislijo oživenje in izvršenje svojega prava, ima odločilen upliv na politično bodočnost in obstanek slovenskega naroda, moramo razmotravati, v kak položaj pride slovenski narod, če se našim bratom izpolnijo želje v tej obliki, kakoršno dobivajo poslednje   čase.
Slovenci nimamo svoje zgodovine, vsaj ne kakor država. Imeli smo v megleni preteklosti koroške vojvode, kateri pa niso zapovedovali vsemu slovenskemu ljudstvu. Slovenci smo smatrali in smatramo še danes za rešilen čin to, da so nam temljni zakoni pripoznali našo narodno individualiteto. Iz tega pripoznanja konstruirali smo si zjedinjeno Slovenijo in jo zahtevali po taborih in javnih glasilih. Čeravno je to zahtevanje poslednje čase potihnilo, vender je ta politična oblika idejal, kateri tli v vsakem rodoljubnem slovenskem srci. V dobi kmalu po proglašenih temeljnih zakonih zahteval je narod s svojimi voditelji na čelu z navdušenjem zjedinjeno Slovenijo, ne da bi vprašal, kakšne in kolike so zapreke uresničenju te zahteve. Sedanji rod pa je začel hladno motriti to vprašanje in prišel je do spoznanja, da so naši predniki hoteli pričeti narodni dom pri strehi zidati. Sedanjemu rodu je vodilo to, da si najprej osvojimo svojo zemljo, da pridobimo nasprotujoče elemente, da postanemo neomejeni gospodarji na svojih tleh, — politična oblika, kakor jo gojimo, je še le potem mogoča.    Te in take so sedaj politične težnje Slovencev.
Za Slovence torej na nikako stran ni mogoče govoriti o kakem državnem pravu in je naše pravo le ustava s dragocenim nam članom XIX. Mi stojimo torej na stališču ustave in vidimo v njenem uresničenji zagotovljeno svojo politično bodočnost.
v
Drugače Cehi in Hrvatje. Oni faktično z nami vred sodelujejo na podlagi ustave in so zastopani v državnem zboru, a Čehi so od nekdaj pri svojem vstopu v državni zbor označevali in naglaševali svoje posebno državno-pravno stališče in sedaj je to storil tudi isterski poslanec. Nismo namenjeni pretresati češkega ali hrvatskega državnega prava, a to lahko izrečemo, da eno kakor drugo dobi pri svojem izvršenji lahko različno obliko. Da češko državno pravo ne bi dobilo iste oblike, kakoršno je imelo do 1. 1526., ko so dežele spadajoče pod češko krono prišle pod Avstrijo, to je samo ob sebi umevno. Državne uredbe, kakoršne so bile do tedaj in še dolgo pozneje, ne spadajo v moderne čase. Stanovska ustava danes ne bo več mogoča in kjer se je odpravila, se nikdar ni več povrnila. V modernem zmislu pa je mogoče razHčno državne od-nošaje urediti in za nas je pomenljivo to, kako bi moralo biti kraljestvo češko navezano na skupno državo, da bi ne trpeli skupni interesi in posebno narodnost slovenska. Ogri so si izvojevali svojo na vse strani samostojno urejeno državo, vender jih poleg dinastije še „skupne zadeve" vežejo na našo državno polovico. Pa skrajni elementi tudi s to uredbo niso zadovoljni, oni zahtevajo najstrožje iz-vedenje personalne unije, to je, da bi bili edino le po dinastiji zvezani z drugo državno polovico. Take državne oblike dosedaj tudi najskrajnejši češki elementi zase niso zahtevali, pač pa smo posebno v poslednjih časih slišali, da Čehi zahtevajo ravno tako urejenje svojih državnih razmer, kakoršno je na Ogerskem.
Take razmere pa bi ne bile brez pomena in koristne za Slovence. Pomislimo, da bi pri takih razmerah, čeravno ne izrečeno, veljalo za češko kraljestvo to, kar velja za ogersko. Kakor se to ne peča in ne sme pečati z našimi razmerami, tako bi se češko ne smelo pečati z razmerami izven  Češkega.    Dejanska in  moralna  podpora,
  38
katero vživamo od svojih severni)) bratov, bi izginila, pre-prepuščeni bi bili osodi enaki, kakoršno imajo Slovaki na Ogerskem, katerim najbližnji jim bratje Čehi niso v nikako podporo. Kakor radi združujemo svoje želje z željami naroda češkega, tacega zatajenja Cehi sami od nas ne morejo zahtevati.
In v kak položaj pridemo še le po hrvatskem držav-
v
nem pravu V Ce se priklopi Dalmacija Hrvatski, oteži že to samo naš politični položaj. Dalmatinski poslanci hodili bi v hrvatski deželni zbor in mi bi bili v državnem zboru znatno slabejši. S priklopljenjem Istre zgubili bi pa še veliko tisočev svojega naroda. 50—60.000 Slovencev je na Ogerskem, toliko na Beneškem, sedaj naj jih pride še nad 40.000 na Hrvatsko. Delamo pač razliko med tem ali se Slovenec pomadjari ali poitaljani in med tem, ali se po-hrvati, vender moramo tudi v poslednjem slučaji spoznavati, da isterski Slovenci pripadajoči Hrvatski   bili bi za
v
slovensko življenje zgubljeni. Ce bi še torej oživotvorilo češko in hrvatsko državno pravo v tej obliki, kakor se to v  poslednji  dobi  zahteva,  postal bi položaj  slovenskega
v
naroda kritičen. Brez političnega sodelovanja s Cehi in Hrvati in brez njih dejanske podpore naj bi se z njihovo golo platonično Ijubavijo uspešno borili proti navalom neraštva i italijanstva! Ta značaj dobil bi naš politični položaj. Mi smo vselej gojili želje, da se našim slovanskim bratom oživotvorijo njih težnje, vender smo vselej smatrali za potrebno, da se one uravnajo tako, da niso na kvar drugim slovanskim narodnostim.
Pri vsaki priliki naglašamo slovansko vzajemnost, take državne uredbe pa, kakoršnih se žele v poslednjem času zastopniki češkega in hrvatskega naroda, niso več vzajemnost, ampak njeno kontradiktorično nasprotje.