Razni otroci. (Spisal Jos. Ciperle.) 3. Edinček. Da, edini otrok, ta je biser, ta je zaklad očeta in matere. Kako so se ga veselili, s koliko radostjo vzprejeli pri rojstvu! Kako se goji, poljublja, liže iu gladi! Kako se rau vse smehlja, laska in priljublja! Za Boga svetega, le žaliti ne edinčka 1 Kaj bode neki, ako se mu skrivi kak las, ako bi ga pogledal kdo z jeznim obličjem, ali ga celo žalil s kako neljubo besedo! Ko bi bilo mogoče, prepovedala bi se celo vseka slaba misel o njem. A ne klanjajo se mu samo stariši, veseliti se ga in častiti mora ga tudi vsa sorodovina. In to zgodi se tudi navadno. Od brezlasega in brezzobega čestitega deda do najmlajšega seveda tudi še brezlasega in brezzobega sorodnika, ki pa ni edinček, poje mu yso čast in slavo, da je počastil svet in bližnjo rodovino. Takoj po rojstvu loči se uže od druzib otrok. Podaje se z roke v roko, z naročja v naročje. Vsak ve praviti o njega prednostih, njega popolnostih in lepoti. Njegove plenice so lepše od druzih, njegova avbica uraetniša, in njegova posteljica čudapolniša. Tako ima biti po mislih starišev in vse sorodovine, saj je edinček, in lehko žrtvuje se uže par krajcarjev več za-nj. A kolika žalost, kolika tuga je zopet v sorodovini, ako ga jame ščipati sim ter tje po trebuščeku, ali kadar mu začno poganjati prvi zobčeki v usticah! Oj, oj, da je natora tako malo galantna, da obišče tudi edinčka s takovimi bolečinami, kakor otroka katerega si bodi plebejca in sploh vsacega otro&aja! Edinček prestane tudi te in enake bolečine, zdaj poje se zopet slava njega krepkosti. Drugi otroci bi že davno umrli pri takovih bolečinah, pravi se; in še z večo spoštljivostjo, in še z večim zaupanjem ozira se vse na-nj. Oj, sorodniki, vi ne veste, kaj govorite in delate! Že v zibelki podajo se mu razne igračice, dragocene in krasne igračice. Seveda jih ne pozna in tudi ne ve ceniti. A to nič ne de. Poglejmo pa tudi nataneno, kako se igra! Recimo n. pr. da ima v roci lepo lakiranega lesenega konjiča. Kaj je naravniše, nego to, da ga vtakne najprvo v usta. Toda v to bi ne potreboval ravuo drazega, lakiranega konjiča, ampak zadostoval bi mu vsak kosic lesa. A kos navadnega lesa bil bi preslab, lakiran konj iraa biti za edinčka. Vender bodi vesel lakiran konjič, da si lesen in mrtev; kako bi ti bilo pri srci, ko bi te nesel edinček živega v usta! A tudi to izprevidijo kmalu premodri sorodniki edinčkovi, da se celo lakiran konjič ne sme riti v ustica. Zato besedikajo drug za drugim edinčku: ,,Ne, to je kak!" — Ne vč se ravno še, ali ima edinček uže razum za besedico nkak"; morda res jenja vtikati konjiča v usta, a gotovo ne zarad prigovarjanja sorodnikov, ampak ker mu najberže lak ni prav po godu. Toda sorodniki prisojajo to le njih nevtrudljiverau prigovarjanju, ter pravijo: ,,Lejte, lejte, kako pametno je že dete; kajti razume uže, kaj ni prav!" Odslej postavlja edinček konjiča na glavo, ga prekucuje, morda celo meče po izbi. Sorodniki seveda pobero mu ga vselej spodobno, tei* mu ga prineso zopet v zibelko. In zdaj meče ga nevtrudno po izbi, in nevtrudno pobirajo mu ga sorodniki, ter dostavljajo še: »Lejte, lejte, kako močen je uže!" Da ne postane to metanje predolgočasno, zakadi edinček sim ter tje konjiča tudi komu v obraz. Zakaj bi ga tudi ne! Saj prenesd sorodniki vse, še več bi prinesli z radostjo, samo da bi se zabaval edinček. Gorje onemu, ki si ne bi pustil telebiti konjiča v obraz! Ta nima srca, nima Ijubezni, nima pojma o otrocih, on je štor, grobjan, zatirovalec otrok in Bog zna, kaj še vse! In tako gre dalje. A na enkrat prispš slava edin&kova do vrhunca. Kaj se je pripetilo neki? — vprašaš čestiti bralec. Glej, vse je iznenadjeno, vse se čudi, vse vsklikuje radostno. čestiti bralec! Jaz ne vem, ali si razpoložen ravno, da zaslišiš in dostojno preceniš to novost. Če nisi, jenjaj čitati zdaj ta spis, in začni ga zopet, kadar bodeš bolj pri volji. Glej, glej, kaj je storil ravnokar edinček! — On je postavil lakiranega konjiča po naključji na noge. — In vsled tega takov krik, takova radost v Izraelu! — »Lejte, lejte", čuje se zopet — nkako pameten je! Svoj živ dan ni še videl stati konja, in že postavil ga je tje na oni del, na kojem stoji živ konj. Oj, če bode napredoval tako, kaj bode še vse iz njega!" — Da se je zgodilo to po samem naključji, na to si ne upa misliti nikdo. A ne misli, čestiti bralec, da pretiram zopet. Še mnogo večje in straboviteje nerodnosti in norosti dogodjajo se pri vzgoji raznih edinčkov. Ljubezen starišev namreč je v tem slučaji slepa za vse pravo. V istini stariši in sorodniki edinčkov imajo oei le v to, da ne vidijo. Pojdimo dalje! Edinček začn.6 gibati svoj jeziček. 0 govorjenji se seveda govoriti še ne more. Glasovi prihajajo mu iz ustic brez pomena, brez zveze, brez jedra, kakor sploh pri vsakem otroku. Pri drugih navadnih otrocih se ne pazi mnogo na to žlobudranje, a tembolj pri edinčku. In premodre glave sorodnikov belijo si lase, kaj neki hoče povedati dete z glasovi, kakor n. pr.: a-va, va, ha ga, ma, ma, ma a, pa a, ... i. t. d. Oj, ljubi ljudje! nič, prav nič noče povedati, zato ne beliti si dalje svojih slabih glavic. Vedite, da otročaj še le potem ve kaj povedati, kadar je sam slišal prej kaj. Čakajte, da izve kaj, potem vam morda pove sam, da ste abotneži. A tudi za edinčka pride enkrat čas, da jame govoriti v resnici. Neizrečeno občudovanje v sorodovini! Posebno stare matere, tete in tetice so polne hvale in slave edinčkove. Vse obraolkne, kadar odpre ustica edinček, vse zre vanj, vse ga občuduje. Naj govori še tako abotno, naj se izraža še tako nevkretno, vse je dobro, vse je prav, vse je lepo in krasno. Najabotnejši izrazi njegovi se posebno hvalijo in ponavljajo; besede, koje je on izrekel nepravilno, pridejo celo pri sorodovincih v rabo. Žalibog, da je dan danes premnogo Ijudi, kojim se prilega vrlo dobro spakedrana govorica. Tako, ljubi moji, ne bodemo si izboljšali jezika, ne boderao ga očistili peg nikdar. A to morala bi biti dolžnost vsakaterega človeka. Nikomur ne pride v glavo, da bi opozoril otroka na spakedrane besede, da bi mu velel: ,,Tako ne smeš govoriti, to ni lepo, in to ni prav!" Rado se še pravi: nSaj je otrok še mlad, kako naj govori zdaj drugače!" Resnica je, da zdaj ne more govoriti drugače, a naša dolžnost je, da odstranjamo njegovo nevkretnost v govorjenji, ter mu likamo jezik. Naravnost brezumno je tedaj, ako se celo mi skušamo privaditi spačenega njegovega jezika. Kdor bi tel reformirati njegov jezik, postal bi najhujši sovražnik njegov in tudi vse sorodovine. A tudi kako grdo bi se gledal oni, ki bi si upal odreči mu kako željo, ali kdor bi rau ne izpolnil takoj kakega njegovega povelja. In veleti zna vrlo edinček. Naj le pogleda kako stvarico, takoj se mu poda v ročico, naj bode stvar še tako lepa in draga, in naj bode nevarnost še tako velika, da jo pokvari ali polomi. Za edinčka ni nič predragega, nič prelepega. Ako ne dobi takoj kake stvarice, kojo je počastil s svojim pogledom, začne stegogovati roki po nji. Ako jo tudi zdaj še ne dobi, kriči po nji slednjič, in začne se kisati. Zdaj seveda mora se — po mislih sorodnikov in starišev — izpolniti njegova želja. Kajti utegnil bi biti razžaljen edinček. Ali le žaliti ga ne! to je geslo vse njegove okolice. Glejte, glejte tudi, kako se trudijo vsi znanci, da mu postrezajo s čemer si bodi. Oče kupi mu konjiča, večega konjiča, nego je bil oni, kojega je imel v zibelki. In zdaj je oče njegov ljubljenec. Mati tega trpeti ne more in noče. Gre tedaj, in kupi mu lep voziček; in glej, odslej je ona v njegovi milosti. A to žali zopet staro mater, in ta kupi mu škatljico lesenih al cinastih vojakov. In glej zopet, zdaj je stara mati prva v njegovih očeh. To izve teta, in takoj pripiha ona k njemu s slaščicami in štrukeljci, in glej, zdaj ima ta veliko prednost pred vsemi drugimi. Tako se nadaljuje. Rad izdaje vsakdo lepe denarce za razne stvarice, da se mu le prikupi. Da pri taki vzgoji ni duha ni sluha o opominjevanji in o kaznih, to se razume samo ob sebi. A vender kolikokrat zaslužil bi edinček kako kazen! Večkrat, nego drugi otroci. A kdo bi si upal ga opominjati, ali celo položiti roko na njega. Saj bi ga ne pogledal edinček nikdar ve6 s prijaznim obrazcem. In to bi bilo zelo, zelo hudo. Tudi oblači se edinček lepše, nego drugi otroci, kajti obleka dela človeka dan danes. Vse to napihne ga zelo, in od dne do dne je ošabniši in samovoljniši. Z drugimi otroci ne srae se pajdašiti, in tudi noče se; ti so preneumni za-nj. Oni so namreč otroci, a on — on je uže pameten človek. Kako pa uže ve modrovati in razsojati celo o stvareh, kojih bi celo ne smel poznati v svoji starosti. Vtika se celo v najresniše pogovore, in njegova sodba občuduje se in slavi čez vso mero. Oj, ti ubogi edinček! (Dalje prih.)