^EZpl\IA1920/21' ŠTEVILKA 10
rVAV/PDTl^
IZDAIA UPRAVA l\IA‘ RODNEBADltDAUMA V LIUBLJAMUREIA OTON ŽUPANČIČ
CEIMA3K
Spored za deseti teden
Drama
Poned., 15.		nov. —	Pohujšanje v dolini šentflorjanski.	D
Torek,	16.	nov. —	Ljubimkanje.	B
Sreda,	17.	nov. —	Sen kresne noči v opernem gleda-	
liiču	ob	dramskih	cenah.	C
Četrtek,	18.	nov. —	Zlata jesen.	Izven.
Petek,	19.	nov. —	Figaro se ženi.	E
Sobota, 20.		nov. —	Ljubimkanje.	A
Nedelja,	21.	nov. —	Pohujšanje v dolini šentflorjanski.	Izven.
Poned., 22.		nov. —	Figaro se ženi.	C
			Opera	
Poned.,	15. nov. —		Zaprto.	
Torek,	16. nov. —		Dalibor.	E
Sreda,	17. nov. —		Sen kresne noči. Dramska predstava. C	
Četrtek,	18.	nov. —	Dalibor.	B
Petek,	19. nov. —		Plesni večer Sent M’ Ahesa.	Izven.
Sobota, 20.		nov. —	Lepa Vida.	C
Nedelja,	21.	nov. —	Dalibor.	Izven.
Poned., 22.		nov. —	Zaprto.	
^stopnice kupljene za predstavi „Zlata jesen“ in „Lepa ^i<la“ dne 11. novembra t. 1., so veljavne za isti predstavi dne 18. novembra oziroma 20. novembra t. 1.
Začetek ob 8.
Konec ob pol 11.
Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Farsa v treh dejanjih. Spisal: Ivan Cankar. Režiser: sr. O. ŠEST.
Krištof Kobar, Jacinta .
Župan . Županja Dacar . Dacarka Ekspeditorica Učitelj Šviligoj Notar . . . Štacunar . . Štacunarka . Cerkovnik Debeli človek Popotnik . . Zlodej . . .
imenovan Peter
g. Kralj, ga Pregarčeva. g. Pregare, ga Juvanova, g. Plut.
ga Vera Danilova, ga Rakarjeva. g. Gabrščik. g. Škerl, g. Ločnik. ga Rovanova. g. Rogoz, g. Matijevič, g. Mičič. g. Peček.
Godi se v dolini šentflorjanski ob današnjih časih.
- 2 —
Začetek ob 8.
Konec po 10-
LJUBIMKANJE
Igrokaz v treh dejanjih. Spisal Arthur Schnitzler. Prevel Milan Skrbinšek.
Režiser: g. O. ŠEST.
Weiring, goslač v Josefstadtskem gledališč Kristina, njegova hčerka .
Schlagerjeva Mici, modistka.
Katarina Binderjeva, nogavičarka Lina, njena hčerka ....
Fric Lobheimer
Teodor Kaiser Neki gospod .
mlada gospoda
l
g. Rogoz, gna Wintrova. ga Juvanova, gna Rakarjeva. gna Juvanova, g. Gaberščik. g. Šest.
2. Danilo.
Kraj: Dunaj. Čas : sedanjost.
- 3 —
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Sen kresne noči
Komedija v petih dejanjih. Spisal William Shakespeare, prevel Oton Zupančič. Glasba F. Mendelssohna.
Dirigent: B. PERIČ.	Režiser:	OSIP	ŠEST.
zaljubljena v Hermijo
Tezej, vojvoda atenski Egej, Hermijin oče .
Lisander, )
Demetrij, j Filostrat, voditelj zabav pri Teziju Dunja, tesar .
Klopčič, tkalec Pisk, mehokrp Nosan, kotlar Trlica, krojač Smuk, mizar .
Hipolita, kraljica amazonska Hermije, zaljubljena v Lisandra Helena, zaljubljena v Demetrija Oberon, vilinski kralj .
Titanija, vilinska kraljica
Spak........................
Grašek
Pajčevina
Vešča
Gorčica
palčki
g. Gaberščik. g. Gregorin, g. Kralj, g. Rakuša, g. Potokar, g. Strniša, g. Daneš. g. Rogoz, g. Ločnik. g. Peček, g. Plut.
gna Bergantova, gna Gradišarjeva. ga Pregarčeva. gna Wintrova. ga Šaričeva. gna Vera Danilova, gna Gorjupova. gna Presetnikova. gna Repovževa. Juvanova ml.
Drugi palčki iz spremstva kraljevega in kraljičinega. Tezejevo in Hipolitino spremstvo. — Godi se v Atenah in v gozdu blizu
njih.
Začetek ob 8.
Konec ob 11. uri.
Zlata jesen
(Papci).
Komedija v treh dejanjih, spisala Flers in Caillavet.
Režiser: B. PtJTJATA.
Le Comte de Larzac..............................g. Putjata.
Jean Bernard...............................  ...	g.	Čengeri.
Abbe Jocasse....................................g. Kuratov.
Charmeuil.......................................g. Nikolajev.
Aubrin .........................................g. Volkov.
Pierre..........................................***
Le Pere Bigorre.................................g. Manjecki.
Georgina Coursan................................ga. Marševa.
Colette Toury-Melcourt..........................ga. Nikolajeva.
■Jeanne Aubrin..................................ga. Manjecka.
Lucy............................................ga. Volkova.
Jeannine..........................................ga.Čengerijeva.
Grof G a s t o n de Larzac, tipičen pariški aristokrat, ki je posvetil svoje življenje deloma diplomatski karijeri, v prvi vrsti Pa „ljubim ženskam". Edino resno ljubavno razmerje je imel v svojih mladih letih, in to z znamenito igralko, ki se pa iz principa ni hotela ž njim poročiti. Ž njo je imel sina Jeana Bernarda. Sin ima sedaj nekaj nad dvajset let. Grof mu je kupil majhno, a lepo posestvo, ter ga izročil po materini smrti v vzgojo mestnemu ^bbeju, ki je živel ž njim ves čas na kmetih. Naslednik tega vzgo-Jitelja, Abbe Jocasse, preprost selski duhovnik, skromen, plah mož, a s trdnim prepričanjem.
Aubrin — star kmet, Jeanov oskrbnik in njegov prijatelj.
J e a n n a , Aubrinova hči, natihem zaljubljena v Jeana.
Georgina Coursan — hči nekdaj zelo bogatega višjega pustolovca, ki je pred smrtjo čisto propadel. Zdaj je primorana njegova rodbina, vdova in hči, živeti v preskromnih razmerah na zelo Majhnem posestvecu v Jeanovi soseščini. Georgina revščino stoično Prenaša, čeprav jo včasih spomini na minulo razkošje in široko življenje močno vznemirjajo.
Charles Charmeuil. drug in znanec grofa Larzaca, s katerim ga veže preko tridesetletno prijateljstvo. Neločljiv tovariš
— 5 —
grofu, brezznačajnež, ki se vedno in povsod pokori svojemu despotskemu drugu.
Jeannina, Lucy, zadnji ljubici Larzacovi.
Colletta Toouy-Melcourt, žena bogatega pariškega meščana.
V e r v i e r, Larzacov notar.
I. Aubrain se pritožuje Jeanu zaradi svoje hčere, ki vse snubce dosledno zavrača, in prosi Jeana, naj nanjo vpliva. Jean jo pregovarja, ker ne sluti, da ga ona ljubi; toda vse zaman. Ona odločno sklene, da se noče možiti, temveč da hoče kam daleč odpotovati. Pripelje se Georgina v skrbeh zaradi gospodarstva in s prošnjo, da bi ji Jean pomagal, ker ima noprilike s prezidavanjem svojih poslopij. Georgina in Jean se pogovarjata popolnoma neprisiljeno prijateljsko. V tem pride Jeanna, njen ljubosumni nastop je obema nerazumljiv. V to mirno hišo padeta kakor z neba grof de Larzac in Charmeuil. Prvi je nemiren, drugi truden od vožnje v avtomobilu iz Pariza in godrnja. Grof prosi Aubrina, naj pokliče abbčja Jo-cassa, ter spravi svojega tovariša iz sobe. Abbe vstopi zelo v zadregi pred takim velikim gospodom; grof mu razodene, da je Jean njegov sin, da je bila Jeanova mati grofovo edino resno razmerje, da je že davno umrla, zdaj pa da se je zatrdno namenil, končati svoje lahkomiselno življenje, vzeti Jeana k sebi v Pariz m mu biti vzoren oče. Grof, lahkoživec, a dobra duša, je abbeju zelo simpatičen. Hitro sta tako intimna, da mu grof zaupa, zakaj se je pravzaprav odločil svoje življenje temeljito spremeniti; ker je začutil, da se mu bliža starost. Poskusil se je pred kratkim približati neki dami, ki se je pa iz njegovih sivih las zlobno norčevala. Abbč svetuje grofu, naj se odpelje, ne da bi Jeana videl, kajti, kdo ve, kako bo Jean sprejel očeta, ki ga je do polnoletnosti zanemarjal. Abbe obljubi, da bo on Jeana pripravil in pogovoril ter ga čez tri dni poslal k očetu. Grof pristane na to in se odpelje. Jean se vrne z lova in najde doma Georgino. Novico, da se je pojavil njegov oče, sprejme popolnoma mirno ter pove Georgini, kako sc bo njegova usoda zasukala. Zdaj, ko se jima je ločiti, se zavesta, kaj čutita v bistvu drug za drugega. Jean jo zasnubi. Nato določita, da bo Georgina premislila na samem, ter mu sporočila v Pariz obkratkem: da ali ne.
II. Grof se pripravlja za sprejem svojega sina ter končuje svoja zadnja razmerja do žensk. Charmeuil mu izroči zadnja ljubavna pisma, ki mu še niso bila vrnjena. Larzac jih vrže v ogenj. Hiša je čista. Larzac navdušen sanja o bodočem skupnem življenju s sinom. Charmeuil gleda njegovo navdušenje s skepso. Sina, ki }e zrasel na kmetih, skleneta nanovo vzgojiti, zato pa je treba pred vsem ženske pomoči. Pismeno povabita k sebi gospo Toury-Melcourt s pretvezo, da hoče grof prodati svojo vilo v Trouvilleu. Kar se prikaže Jean. V nenavadni okolici in v novem položaju se čuti v
zadregi. Odkonca je nerodno očetu in sinu; polagoma pa se led otaja, Larzac si ginjen slika Jeanovo srečno in neodvisno bodočnost. Notar pride in svečano čita akt o Jeanovem posinovljenju, kar sprejme Jean precej ravnodušno. Grof pa začuti v sebi očetovske pravice, se ne meni za Jeanove ugovore in mu narekuje Pravila, po katerih se mu je ravnati kot vicomtu. Ta razgovor prekine prihod gospe Toury-Melcourtove. Ona je grofu zelo všeč, Jean pa, nikar da bi ji dvoril, se izgubi: grof po stari navadi Prevzame dvorjenje sam. Jean dobi od Georgine odgovor: da, in pove očetu, da se hoče oženiti. Oče je zoper to, ker hoče sinu življenje čisto drugače urediti. Jean je trmast, in ko mu oče ženitev odločno prepove, odvrne, da grofa ne prizna za svojega očeta, in se vrne na kmete. Larzac sklene pisati Georgini, ki je ne pozna, grozilno pismo, v katerem ji očita, da je bil njen oče ničvreden pustolovec, in ji prepove, poročiti se z njegovim sinom. Komaj je pismo končano, javi sluga Georgino. Grof se pripravlja, da bi jo oštel in ji izročil pismo. Toda Georgina je ljubko dekle, in vselej, kadar ji hoče grof izročiti pismo, ga Georgina razoroži s svojo prostodušnostjo in iskrenostjo. Pripoveduje mu o svoji sedanji revščini in kako sanjari o svojem prejšnjem lepem življenu. Grof je ginjen. Nadalje mu pripoveduje, kako jo je hotel zapeljati bogat sosed starec, in kako se ga je rešila samo s tem, da se je o pravem času zasmejala njegovi klaverni, starikavi postavi. Grof ji rad verjame, ker je že sam nekaj takega doživel. Georgina se razburja, da raznašajo nasprotniki njenega očeta kot nepoštenjaka in se celo razjoče ob misli na to žalitev. Nje solze grofa čisto premorejo, da jo tolaži, ji zatrjuje, da je bil njen oče naj-večji poštenjak na svetu ter svoje grozilno pismo raztrga. Vsto-Pivšemu Charmeuilu predstavi grof Georgino kot nevesto svojega sina.
III. Larzac se je naselil v vasi, kjer živi Jean. Opaja ga mladost in lepota Georginina, izbira ji toalete, prireja izlete in jo ob-krožuje z vsem, kar je imela pri svojem očetu. Brez ozira na nje-Sova leta Georgini grof ugaja. Jean to opazi, uvidi, da ne bo srečen z Georgino in svetuje očetu, naj se on oženi z Georgino. Oče n»če tega slišati, Jean pa ga zelo lahko pregovori, ko mu dokaže, da je popolnoma vse eno, kdo drugemu prinese žrtev: ali oče otroku ali otrok očetu. Grof si ne upa zasnubiti Georgine, boječ se °nega dogodka, ko se je ženska rogala njegovim sivim lasem. Sin sam uvideva, da Georgina spada bolj k očetu ter se ji odreče, ona Pa vsa srečna privoli, da vzame I.arzaca. Jean pa zaprosi za Aubri-novo hčerko Jeannino, ki ga že davno na skrivaj ljubi.
Začetek ob 8.
Konec ob pol 11.
Figaro sc ženi
Komedija v petih dejanjih. Spisal Beaumarchais, prevel
Boris Putjata.
Režiser: M. MURATOV.
Grof Almaviva		
Grofica Rozina, njegova žena .	. ga Nikolajeva.
Figaro, njegov sluga		
Suzana, grofičina sobarica . . .	
Cherubino, paž grofice Rozine	gna Vera Danilova.
Basilio, učitelj muzike pri grofu .	g. Manjecki.
Bartholo, zdravnik		. . g. Strniša.
Marcelina		
Antonio, vrtnar, Suzanin stric . .	
Fanchetta, njegova hči ....	. . ga. Čengerijeva.
Don Gusman Brid’oison, sodnik .	g. Kuratov.
Doublemain, njegov tajnik . . .	. . g. Volkov.
Pastir		
Prva kmetica		
Druga kmetica		
Pristav, sodniki, kmetje, kmetice,	muzikanti, plesalci. Godi
se na gradu Aguas Frescas blizu Sevilje.
Grof Almaviva. vseoblastni gospodar Sevilje in seviljske province, živi v svojem gradu s prelepo ženo Rozino, ki jo je pred davnim časom odvzel s pomočjo svojega sluge Figara doktorju Bartholu. Figaro, bivši seviljski brivec je premeten, pameten, z vsemi mazili namazan človek kosmate vesti.
Figaro bi se rad oženil s prekrasno deklico Suzano. Suzana ugaja tudi grofu Almavivi. Grof je pripravljen privoliti v Figarovo ženitev, toda kot vladar se hoče okoristiti s pravom prve noči. Dasiravno je svoji ženi že obljubil, da bo to postavo razveljavil, tega doslej še ni izvršil. Grof Almaviva je vsemogočen in Figaro si mora izmisliti intrigo, da prepreči izvršitev grofove namere.
Figaro ima smolo. Pri Marcelini, ženski, ki je mnogo starejša od njega, si je bil izposodil nekoč 2000 piastov ter je podpisal pogodbo, da jo vzame za ženo.
V, tem položaju se nahajajo glavni junaki ob začetku komedije.
Dejanje se vrši v 18. veku, vseh pet aktov na en dan. prvi trije zjutraj, zadnja dva pa zvečer.
- 8 —
Prvo dejanje. Soba v gradu Almavive, oddana bodočemu zakonskemu paru Figaru in Suzani. En sam velik stol je vse pohištvo te sobe.
Figaro izve od svoje neveste o grofovi nameri, izrabiti vladarsko pravico prve noči in snuje načrt, kako bi prevaril grofa, ne da bi pri tein kaj izgubil. Marcelina je slišala o nameravani Figarovi ženitvi, prihiti s svojim advokatom doktorjem Bartholom v grad, Dokaže pogodbo, po kateri se mora Figaro z njo poročiti in zahteva njeno izpolnitev. Bartholo bi se rad maščeval nad Figarom (Figaro ie namreč pomagal grofu Almavivi odvzeti Bartholu Rozino) in zategadelj zelo rad pomaga Marcelini, tem rajši, ker bi se je na ta način lahko iznebil. Pred 30 leti je imel z njo sina, ki so ga potem ukradli cigani.
Suzana in Marcelina se v gradu srečata. Rivalinji pravita druga drugi take prijaznosti, da Marcelina užaljena zapusti grad.
Sledi prizor Suzane s Kerubinom, pažein grofinje Rozine. Paž ie zelo nesrečen. Sinoči ga je zalotil grof, ko je dvoril vrtnarjevi hčerki Fanšeti, ki je pa tudi grofu všeč. Grof ga je spodil domov. °aš toži o Suzani, ko vstopi Almaviva.
Kerubino se skrije za edini stol.
Grof pregovarja Suzano, naj pride na sestanek v park. toda v tem hipu vstopi dvorni organist in muzikant Bazil. Tudi grof se skrije za edini stol. paž pa zleze v stol. Bazil ne ve, da je grof Prisoten in pripoveduje Suzani o spletkah, ki spravljajo ime grofinje Rozine v dotiko s pažem. Zdaj zdaj bi zabesnela nevihta — toda v tem hipu vstopi grofinja Rozina z dvornim spremstvom in Figa-fom. Vsi so prišli po Figarovein načrtu, da bi s pomočjo grofinje jzsilili od grofa opustitev prava prve noči. Grof se nahaja v položaju brez izhoda in se mora proti volji uduti. Vsi so radostni in Prosijo grofa, naj obenem odpusti Kerubinu. Grof se sicer srdi nanj, toda paž je skrit v stolu preveč slišal in grof mora kapitulirati. Ker se ga hoče na vsak način iznebiti, ga imenuje za oficirja v polku, nahajajočem se daleč nekje v Kataloniji.
Drugo dejanje. Budoar grofinje Almavive.
Suzana pripoveduje grofinji, da jo hoče grof zapeljati in o pa-?evi ljubezni do grofinje. Grofinja je ogorčena nad ponašanjem svo-)eSa soproga, paževa ljubezen jo pa gane, ji laska ter jo nekoliko Vznemirja
Pojavi se Figaro, ki predlaga, naj sklenejo grofinja. Suzana in °n zvezo. Naloga te zveze je, ohraniti grofinji moža in preprečiti Negovo nezvestobo, Figara in Suzano pa obvarovati pred njego-v.irni nakanami. V to svrho je Figaro že poslal grofu anonimno P*smo. V njem mu naznanja, da se nekdo izmed občudovalcev n)e-Kove žene namerava tajno sestati z njo. Grofinja ne odobrava tega Postopanja, toda opasnost jo prisili, da Figaru zaupa.
. Figaro razvija svoj načrt dalje: Suzana mora pristati na se-tanek z grofom v parku. Grofinja in Suzana naj preoblečeta Ke-ubina v žensko. Zvečer pojde preoblečeni Kerubin mesto Suzane
Park in grofinja bo pri tem zasačila grofa.
Kerubino vstopi in začno ga pripravljati. Tu se nenadoma vrne "r°l z lova. Kerubino se skrije v sosedno sobo ter se zapre. Uroi, zhemirjen vsled anonimnega pisma, sliši v sosedni sobi šum. nalue Pa zaprta vrata. Odloči se šiloma vdreti v sobo. Odide po oroaie, ? vzatne sabo grofinjo. Suzana izpusti iz zasede Kerubina, ki skoči z drugega nadstropja na vrt. da se reši.
—	9	—
•
Suzana se skrije na njegovo mesto. Grof in grofinja se vrneta in grofinja prizna, da je v sobi — Kerubino. Ljubosumni grof hoče ubiti paža, toda iz sobe stopi — Suzana.
Grof je poražen in prosi grofinjo odpuščanja za sumničenle.
Grofica se zagovori in izda, da je Figaro pisec anonimnega pisma.
Ko Figaro izve. kaj se godi v grofičinem budoarju, pride na pomoč. Grof ga zaslišuje, a on se s pomočjo svojih zaveznic zelo spretno zagovarja.
Zadeva bi bila že urejena, tu vstopi stari pijanec, vrtnar Antonio, s pritožbo, da je nekdo skočil z okna ter mu pokvaril gredo cvetlic.
Grof zopet sumniči Kerubina, a Figaro vzame krivdo nase In grof mora verovati.
Figarova svatba je sedaj gotova stvar. Ta hip vstopi Marcelina in zahteva, da jo Figaro vzame, kot je po pogodbi dolžan. Grof zapove sklicati sodni dvor.
Tretje dejanje. Za sodno obravnavo pripravljena dvorana v gradu. Grof skuša izvedeti od Figara, če mu je Suzana Ka} izdala od njegovih načrtov. Figara ni mogoče vloviti in norec ostane — Almaviva.
Suzana dela vse po Figarovem načrtu, je pripravljena, sniti se z grofom v parku, a zahteva obenem svojo doto, da bi plačala Marcelini ženinov dolg.
Na odru vidimo duhovito karikaturo sodnije in sodstva z vso njihovo malenkostnostjo. Bistvo procesa leži v tem, da pokriva najbolj važno mesto pogodbe črnilni madež, tako, da ni mogočo razločiti, je-li obvezan Figaro plačati i n ženiti se, ali plačati a 1t ženiti se. Grof se izvije iz težkega položaja in zlorabi ves sodni dvor za to, da bi dosegel svoj smoter. Ker ve, da Figaro nima niti vinarja, zapove, naj takoj plača svoj dolg Marcelini, ali pa naj se takoj oženi z njo.
Po tetoviranem znaku na Figarovi roki spozna Marcelina v njem svojega sina.
Poslednje zapreke za Figarovo ženitev s Suzano so odstranjene..Suzana in Marcelina prigovarjata Bartholu na') se oženi z materjo svojega otroka.
Četrto dejanje. Ceremonijalna dvorana v gradu, v n]el dva prestola.
Ker so premagane vse težkoče glede ženitve s Figarom, Suzana ne mara več iti na sestanek z grofom. Grofinji pa je mnogo na tem, da bi zasačila grofa pri nezvestobi in napravi brez Fi-garove vednosti nov načrt: Preobleči se hoče v Suzanino poročno obleko, iti na sestanek in tam presenetiti moža. V to svrho narekuje Suzani pismo za grofa, kjer mu naznači natančno mesto sestanka — „pod velikimi kostanji". Pismo zapre z iglo. ki naj jo pošlje grof Suzani nazaj — v znamenje, da bo prišel.
Sledi poročna ceremonija Figara s Suzano in Bartola z Marcelino.
Med ceremonijo izroči Suzana grofu listek. Figaro vidi. da čita grof pismo in da je spravil iglo, toda čegavo je to pismo, ne ve.
Cermonija je končana. Grof je zadovoljen s prejetim pismom in ukaže pripraviti obe poročni pogodbi. Vsi se razidejo.
Figaro preseneti Fanšeto, ki nekoga išče. V svoji naivnosti mu Fanšeta prizna, da ji je ukazal grof, izročiti iglo Suzani ter ji po-
- 10 —
vedati. da je to znamenje ..velikih kostanjev11. Figaru je vse jasno: Suzana ga vara. Ostane sam in izlije svoje razočaranje v veliki* znameniti
Monolog.
O ženščini, ženščini, ženščini, lživija, kovarnija sozdanja...
Nad Suzano je razočaran, toda tako lahko je ne odstopi. Na-vajen je doseči vse s trudom in talentom, medtem ko se je trudil Srof le enkrat v svojem življenju — takrat, ko se je rodil. On, Figaro, mora zmagati. Spominja se svojega življenja in goreče protestira proti človeški nepravičnosti, ki je njega, mladeniča z najlepšimi stremljenji, nasilno preobrnila v lopova. Nezadovoljen s svojim poklicem kot seviljski brivec je študiral medicino, toda brez Protekcije je postal lahko samo živinozdravnik. Potem je poskusil srečo pri gledališču. V prvi komediji, ki jo je bil napisal, je kritiziral Mohameda. Za to novotarijo so ga vtaknili v ječo. češ, da žali s tem prijateljske mohamedanske vladarje. Ko je bil spet svoboden, se je začel baviti s publicistiko. Toda v Španiji je bila tiskovna svoboda taka, da je mogel pisati v svojem časopisu le o vremenu. Nato je vstopil v tajno igralnico, kjer je postal bankir. Začeli so Ra spoštovati. Ljudje njegove okolice pa so izrabili nezakonitost njegovega poklica ter mu pobrali vse dohodke. Že se je mislil usmrti. Ali njegova dobra vila mu je vdahnila misel, naj se odpove dimu slave in odvrže sram. to pretežko breme za preprostega človeka. Postal je zopet veseli seviljski brivec. Suzanina nezvestoba jemlje nanovo vero v ljudi. Duh borbe pa je v njem silen. Vztrajati hoče do konca.
Peto dejanje. ,,Pod velikimi kostanji1'. Marcelina pripelje Preoblečeno grofinjo in Suzano. Opozarja, da tava Figaro nekje tod P^rog. Marcelina gre v lopo. da »bi sledila poteku dogodkov. Suzana se skrije za kostanj, grofinja ostane v Suzanini poročni obleki sama. Pride Kerubino, ki ima na istem mestu dogovorjen sestanek s Panšeto. Misleč, da je grofinja Suzana, ji začne dvoriti. Grof najde Paža, mu hoče dati klofuto, toda paž se skloni in klofuto dobi prisluškujoči Figaro. Prepričan, da ima pred seboj Suzano, jo hoče Popeljati v lopo. Figaro svojega ljubosumja ne more več prenašati ltl stopi iz skrivališča. Grofinja zbeži v lopo. grof pa v park. Fi-Karo v temi tega ne vidi in je prepričan, da sta v lopi Suzana in 2e hoče klicati na pomoč, toda Suzana, preoblečena v grožnjo, hoče zasačiti Figara prav tako. kakor grofinja svojega so-Pr.oga. Premeteni Figaro takoj spozna Suzano, a jo vleče, pretvarjajoč se, da jo smatra za grofinjo. Grof se vrne. Suzano smatra za grofinjo, Figara pa za onega neznanca, o katerem je bilo pisano v ®n<mimnem pismu drugega dejanja. Besen je in kliče ljudi. Pri svet-luči svetilk se razkrije vsa intriga. Ljubosumni grof prosi ženo ^Puščanja. Suzana in Figaro pa sta končno srečna.
— n —
Začetek ob 8.
Konec okrog 11-
DALIBOR
Opera v 3 dejanjih. Besedilo po I. Wenzig-u prevel F. Finžgar, vglasbil B. Smetana.
Dirigent: F. RUKAVINA.	Režiser F. BUČAR.
Vladislav, kralj češki, bariton
g. Romanovski.
g Drvota. gna Richterjeva, gna Thalerjeva, g. Šindler. g. Pisarevič. g. Zorman, g. Perko.
Dalibor, vitez, tenor............................
Milada, grofica, sopran..........................
Jitka, sirota, sopran............................
Vitek, oproda Daliborov, tenor .	.
Beneš, jetničar, bas.............................
Budivoj, poveljnik kraljeve straže, bariton
Prvi sodnik, bariton.............................
Sodniki...........................gospodje	Povše,	Vovko,	Ribič,	Pip-
Zdenko, prikazen....................................gna Bežkova.
Kraljevo spremstvo, ljudstvo, vojaki, paži. Godi se v 15. stoletju na gradu Hradšinu v Pragi. Prva vprizoritev 1. 1838 v Pragi-
I. Na dvorišču gradu Hradšina v Pragi pričakuje ljudstvo kralja, ki naj sodi Dalibora zaradi umora. Milada. sestra umorjenega grofa obtožuje Dalibora. Pred sodišče poklicani Dalioor se zagovarja rekoč, da je le maščeval svojega prijatelja Zdenka. Sodniki obsodijo Dalibora v dosmrtno ječo. Milada. prepričana o plemenitosti Dalibora, začuti vzbujajočo se ljubezen ter prosi zaman po-miloščenja zanj. Daliborova varovanka Jitka sklene osvoboditi Dalibora s pomočjo Milade.
II. Jitka pričaka svojega ženina Vitka ter mu razodene načrt za osvobojenje Dalibora. Vitek navdušeno pritrdi, pove vse prihajajočim vojščakom, ki takoj obljubijo bojevati se za ljubljenega Dalibora.
Premena. Milada. v moškega preoblečena, vstopi v službo pri jetničarju Benešu, da bi bila rešila Dalibora. Beneš pošlje Milado k Daliboru z riaprošenimi goslimi. Milada se koj poda v ječo k Daliboru.
Premena. Spečemu Daliboru se v sanjah prikaže Zdenko-Milada pride in povč strmečemu Daliboru, da ga hoče osvoboditi-ker ga ljubi.
III. Daliboru se ni posrečilo pobegniti. Na premog Kralja obsodijo Dalibora na smrt.
Premena. Milada čaka z vojščaki pred ječo na Daliborovo znamenje za naskok. Namestu znamenja se začuje mrtvaški zvon-Dalibora vedejo na morišče. Zaman naskočijo vojščaki grad. Dalib<>r privede smrtno ranjeno Milado in ko zagleda zmagonosne sovražnike, se sam usmrti.
— 12 -
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
Plesni koncert
Pleše orijentalska (slaroegiptovska) plesalka Sent M’Ahesa.
Bojni ples (indijska melodija)	^
Egiptovski nabožni ples	...	Friedenthal.
*aravi iz zbirke „Glasovi narodov" >
boginja lune.........................................Capelleh.
Ples iz „Belsazarove gostije"........................Sibelius.
Siameško božanstvo >
Arabeske	.......................Bartels.
“•askeradni ples '
beduinski ples......................................Miindler.
-	13	-
Začetek ob 8.
Konec ob 11.
LEPA VIDA
Opera v štirih dejanjih. Besedilo po Josipu Jurčiču vglasbil Risto Savin.
Dirigent: I. BREZOVSEK.
Režiser: F. BUČAR.
Anton, kmet in krčmar blizu Sušaka (bariton) Vida, njegova žena, poprej šivilja na Reki
(sopran)....................................
Neža, gospodinja pri Antonu (alt) . .
Grega, njen oče (bas) .........................
Alberto, mlad Benečan (tenor) ....
Pietro, njegov px*ijatelj (bas)................
Ninetta, služkinja pri Albertu (sopran) Giovanni, sluga pri Albertu (bas) . . .
Lola, plesalka (sopran)........................
Gost (tenor)...................................
Prva deklica (sopran)..........................
Druga deklica (sopran).........................
g. Levar.
gna Zikova. gna Šterkova. g. Pisarevič. g. Kovač, g. Zathey. ga Trbuhovičeva. g. Zorman, gna Chladkova. g. Simončič, gna Vrhunčeva. gna Šuštarjeva.
Gostje, maske, romarji. — Godi se v začetku devetnajstega stoletja blizu Sušaka, v Benetkah in na Trsatu. — Plese priredil baletni mojster Polian. — Nove dekoracije je po načrtu akad. slikarja Klemenčiča naslikal gospod Skružn^. — Prva vprizoritev leta 1910.
v Ljubljani.
I. Vida uide ponoči z Benečanom Albertom.
II. Biva že leto dni pri Albertu, ki pa ljubi plesalko Lolo. Albertov prijatelj Pietro si zaman skuša pridobiti Vidino ljubezen. Dasi se je uveril o nje zvestobi, jo Alberto vendar pahne od sebe.
III. Vido je prignalo hrepenenje po otroku domov. Mož Antofl jo z veseljem pozdravi in hoče ž njo srečno živeti; a Vida ga ne more ljubiti.
IV. Na Trsatu. kamor sta prišla poleg Vide in njenega moža tudi Alberto in Pietro. izve Anton za preteklost svoje žene. Ko
ta vse prizna, plane Anton na Alberta in ga zadavi; on sam se zgrudi mrtev; zadela ga je kap. Vida zblazni.
—	14	—
»Slovensko narodno gledališče* v Mariboru.
Slovensko gledališče v Mariboru, ki je pričelo lansko leto svoje delovanje, je končno vendarle tudi letos otvorilo ■duri umetnosti in zabave željnim množicam, ki so tekom Prošlih počitnic s skrbjo zasledovale razvitek krize, ki je grozila zadati temu važnemu kulturnemu torišču na naši severni meji smrtni udarec.
Lanska sezona se je končala z velikim materijelnim deficitom, ne po krivdi prvega ravnatelja mariborskega slovenskega gledališča, gospoda Hinka Nučiča, temveč različnih drugih faktorjev, ki so pa končno svoj greh popravili, kajti letos sloni mariborsko gledališče na solidnem temelju.
Letošnja sezona kaže napram lanski že v tem napredek, da je ansambl mnogoštevilnejši. Gospod ravnatelj Nučič, ki J® lansko leto pričel sezono v najtežavnejših razmerah, tako, da je bil vesel, da je sploh bilo mogoče začeti z igranjem, si je zamislil letošnje delovanje mariborskega gledališča mnogo bolj velikopotezno in je pritegnil v svoj ansambl štiri bivše elane tržaškega gledališča, gni Mezgečevo in Vovkovo ter Sg. Mikuliča in Šimenca. Za režijo muzikalnih del je angažiral gospoda Josipa Povheta, bivšega režiserja na ljubljanskem gledališču, v upravo pa je pritegnil kot dramaturga in reži-Serja g. Milana Skrbinška.
Repertoar mariborskega gledališča, kakor je bil objavljen
II a otvoritvenem plakatu letošnje sezone, je, dasi diktiran v Mnogem po materijalu, ki je pač bil na razpolago, vendarle •azmeroma lep in dostojen. Seveda pa faktični repertoar letošnjih predstav še mnogokrat kalijo vprizoritve del, ki so zašle po sili arhivske suše lansko leto na mariborski oder. Izmed že letos vprizorjenih novitet nam edino „Brat Martin*
III Po godu, sicer pa so prišla na oder le dobra dela. Cankarjevi Hlapci, s katerimi se je sezona otvorila, An/.eti-gruberjev Samski dvor, Hebblova Marija Magdalena, ®chonherrjeva Zemlja, Shakespeareov Sen kresne noči in ^edvomno kot višek letošnje sezone v režiji g. Skrbinška Strindbergovi drami Smrtni ples in Vampir, ki tvorita «eloto zase, in se vprizorita prvič te dni ob dveh zaporednih večerih!
Izmed letošnjih novitet so se vprizorili do zdaj Hlapci Petkrat, Samski dvor štirikrat, Marija Magdalena trikrat,
pa Na dnu enkrat, Kralj na Betajnovi trikrat (enkrat v Ptuju), Smrt majke Jugoviča dvakrat.
Mariborsko gledališče je pričelo že z rednimi gostovanji v Ptuju in prične ž njimi tudi v Celju, kakor hitro dobi to že obljubljeno državno podporo.
Prvo muzikalno delo, ki ga je mariborsko gledališče letos vprizorilo. je bila opereta „Ples v operi“, ki je vzlic temu, da ni na razpolago izrazitega operetnega ansambla, pod režijo gospoda Povheta vendarle čisto dobro vspela. Pripravljajo se Parmove Amaconke, ki jih bo skladatelj sam dirigiral.
Ustanovila se je tudi dramatična šola pod vodstvom gospoda M. Skrbinška. Po končno premaganih težkočah se je pričel že reden pouk. Glavni predmet — igranje (oderski jezik, pantomimo, recitacijo, deklamacijo in predstavljanje) podučuje g. Skrbinšek, dramaturgijo je podučeval do zadnjega g. Bratina, ki je pa radi obolelosti moral zadnji čas prenehati s predavanji, srbohrvaščino podučuje g. major Mecger, profesor na vojaški realki, ples pa baletni mojster g. Pečnik. Dramatična šola, ki jo obiskuje okrog 12 gojencev, pripravlja prvo javno produkcijo, ki bo obsegala recitacijo, deklamacijo in pantomimo. Tej produkciji bosta sledili še dve, ki bosta stopnjevaje kazali sistematični poduk in razvitek gojencev, med katerimi je nekaj izrazitih talentov.
Uprava gledališča izdaja tudi gledališki list „Zrnje“ ki je izšel dozdaj v štirih številkah, katerih zadnja je priobčila dve pesnitvi Dementija, poročilo dr. I. Laha o „Prvi redni sezoni mariborskega gledališča", M. Skrbinška esej o Strindbergovem „Smrtnem plesu“, del Keleminovega uvoda k Zupančičevemu prevodu „Sna kresne noči“, kratek životopis R. F. I. Heubergerja, komponista operete „Ples v operi“, poročilo o prvem gostovanju v Ptuju, ter repertoar bodočega tedna.
Drama pripravlja v Nučičevi režiji izvirno noviteto dr. Ivana Laha „Noč na Hmeljniku" in Ibsenovo Heddo G a bi er, v Skrbinškovi režiji pa Cankarjevo farso »Pohujšanje v dolini šentflorjanski".
Predstav je bilo do zdaj 44.
Milan Skrbinšek.
— 16 -
Ponatisk dovoljen le z označbo vira.
Gledališki list izhaja vsak ponedeljek in prinaša poročila o reper-t(J«rju Narodnega gledališča v Ljubljani, vesti o gledališki umetnosti Pr' nas in drugod, kratke članke o važnejših dramskih in opernih ^elih in njih avtorjih. Sodelujejo: Fran Albrecht, Anton Funtek, Pavel ^°lia, Fran Govekar, Matej Hubad, Friderik Juvančič, Pavel Kozina, Alojzij Kraigher, Ivan Lah, Anton Lajovic, Ivan Prijatelj, Ivan Vavpotič, Josip Vidmar, Oton Zupančič in dr.
TISKil UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI.