284 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 285Varstvo narave • Semenske banke – oblika varovanja rastlinskih vrst Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji • Ekologija Hladnik. Kranjski jeglič naravno raste le v delu Notranjske, na Primorskem in na enem samem rastišču na Gorenjskem. Ob- sega zahodni predalpski svet in severno obrobje Dinarskega gorstva. Zanimivo je, da je ta endemit našel že Scopoli, a ga je napačno opisal. Kot kranjski jeglič (Primu- la carniolica) ga je leta 1778 opisal dunajski botanik Nikolaus Joseph von Jacquin. Če- prav je Scopoli poročal, da ta jeglič raste v okolici Divjega jezera pri Idriji, kjer ga je moč videti še danes, je Jacquin zapisal, da raste v kranjskih Alpah. Botanični vrt re- dno spremlja stabilnost naravnih populacij kranjskega jegliča in njegova semena, prav tako njegova semena shranjuje v semenski banki. Enako bdi tudi nad njegovim kri- žancem idrijskim jegličem, ki raste v okolici Idrije, tam, kjer se stikata populaciji kranj- skega jegliča in avriklja. Njegova semena so navadno slabo razvita in sterilna. Skoraj sto let so raziskovali kaljivost njegovih semen in vedno se je potrdila sterilnost. Šele leta 2007 pa so v našem botaničnem vrtu prvič iz semena vzkalile tudi rastline idrijskega jegliča. Včasih tudi izjeme potrjujejo pravilo in prav zaradi tega v naši semenski banki kljub predpostavljeni sterilnosti shranjuje- mo tudi semena idrijskega jegliča. V naravi populacija idrijskega jegliča ostaja predvsem zaradi vsakokratnega križanja obeh vrst in vegetativnega razmnoževanja. V kolikor posamezna država nima svoje la- stne semenske banke avtohtonih rastlinskih vrst, se seveda pokaže nujnost meddržav- nega sodelovanja med skrbnicami semen- skih bank. Tovrsten projekt je že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja izvedel Botanični vrt Univerze v Ljubljani. V svo- ji semenski banki je hranil semena velebit- ske degenije (Degenia velebitica). Iz semen je vzgojil njene sadike in takrat imel naj- večjo populacijo omenjene vrste, ki je bila namenjena za ponovno naselitev na narav- no nahajališče. Ponovna naselitev vrste je bila uspešna in sedaj je skrb zanjo prevzel Botanični vrt v Zagrebu. Iz naše semenske banke smo prispevali tudi semena rdeče naglavke (Cephalanthera rubra) za program njene ponovne naselitve v Angliji, ki jo iz- vajajo Kraljevi botanični vrtovi Kew v Lon- donu. Po njihovih podatkih so uspešno ka- lila le naša semena. V prispevku je orisanih le nekaj primerov pomena semenskih bank avtohtonih rastlinskih vrst pri ohranjanju narave. Seveda jih je še mnogo več, ki so se zvrstili v skorajšni dvestoštirinajstletni tra- diciji Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Prav zaradi znanja, izkušenj in uspehov pri varovanju vrst je botaničnemu vrtu Botanic Garden Conservation International izdal certifikat Strokovnjaka za ohranjanje nara- ve. Za svoje delovanje na področju varovanja rastlinskih vrst pa nam je ista organizacija podelila tudi nagrado Marsh. Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji Tomaž Granda Virusi so zelo majhni patogeni, ki zaradi odsotnosti organelov parazitirajo v živih celicah in se v njih tudi razmnožujejo. Okužijo lahko vse vrste živih celic gliv, živali, rastlin, arhej in drugih. Medtem ko v zadnjih letih namenjamo pozornost (skoraj) samo skupini koro- navirusov pri človeku, se v članku osredotočam na skupino herpesvirusov pri divjih ptičih v Sloveniji. Tako kot pri človeku so tudi okužbe ptic z virusi pomembna tematika, tako z varstvenega kot znanstvenega vidika. Načeloma se virusi razmnožujejo v zdravih pticah, ki ne kažejo znakov bolezni. V stresnih razmerah pa se lahko iz njih razvijejo težke bolezni, ki povzročijo tudi pogin ptic. Zgodovina Viruse so znanstveniki začeli preučevati še- le leta 1886, ko je Adolf Eduard Mayer niz podobnih nalezljivih bolezni tobaka poime- noval »Mosaikkrankheit des Tabakas«, kar v prevodu pomeni »mozaična bolezen toba- ka«. V naslednjih letih so tudi ostali razi- skovalci raziskovali to bolezen. Odkrili so, da je sok iz okuženih rastlin tobaka kužen tudi po finem filtriranju, ki zadrži bakte- rije. Kar pomeni, da bakterije ne prenašajo te bolezni. Zato so takšne snovi poimeno- vali »ultrafiltrabilne« oziroma nebakterijske snovi. Sčasoma se je izraz virus (v latinšči- ni pomeni strup), ki se je prej uporabljal za kakršnega koli povzročitelja okužbe, začel uporabljati samo za žive delce, ki so kljub filtriranju prenašali bolezen. Tako se je be- seda virus začela uporabljati tudi za živalske in človeške virusne bolezni. Prve objavljene fotograf ije virusnih delcev so nastale leta 1939 z elektronskim mikroskopom. Virusi na fotografijah pa so bili prav tisti, ki pov- zročajo tobačno mozaično bolezen. Kako so virusi zgrajeni? Raziskovanje strukture in zgradbe virusa je zelo zahteven in drag proces, predvsem za- radi njihove majhnosti. Virusi so vsaj stokrat manjši od bakterijskih celic, kar pomeni, da jih lahko opazimo zgolj z zelo specializira- nimi in visoko tehnološkimi napravami. Zgrajeni so iz proteinskega plašča, imenova- nega kapsida, in notranjosti, ki je iz nukle- inskih kislin. Nukleinske kisline predstavlja- jo dedni material virusa, pri čemer so lahko sestavljene v dvoverižne molekule DNA ali enoverižne molekule RNA. Zaradi odsotno- sti organelov (saj je delec, ne celica) potre- buje za razmnoževanje žive gostiteljske celi- ce. V dedni material gostiteljske celice vgra- di virus svojo DNA ali RNA, kar omogoča njihovo razmnoževanje. Od tod posledično izvira tudi ovojnica iz fosfolipidnega dvoslo- ja, ki jo imajo nekateri virusi kot posledico parazitiranja v celicah. Kako zaznati virus pri pticah? Začetna težava pri raziskovanju virusov je, da se nahajajo in razmnožujejo v notranjosti organizma. Raziskovalci morajo zato odvze- mati brisne vzorce iz notranjega okolja po- sameznih osebkov. Ornitologi najpogosteje jemljejo žrelne (faringealne) in zadnjične (kloakalne) brise. V do sedaj opravljenih raziskavah v Sloveniji so ptice lovili z lovil- nimi mrežami, ki jih nastavijo v koridorje, kjer ptice letijo. Da bi zmanjšali vpliv (pred- vsem stres) na zdrave ptice, so v Sloveniji raziskovalci uporabili živali, ki so bile bolne ali poškodovane. Ptice, ki so bile vzorčene v drugi slovenski raziskavi, so se zdravile v 286 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 287Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji • EkologijaEkologija • Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji Kliniki za ptice, male sesalce in plazilce. Da bi preprečili stres pri jemanju vzorcev, bri- sne vzorce jemljemo pri že poginulih pticah. Brise kasneje pripravimo za obdelavo v labo- ratoriju, kjer delo prevzamejo mikrobiologi. Laboratorijske analize vzorcev so pokazale, da je lahko ptica okužena z virusom, vendar ga ne zaznamo na vseh vzorčnih mestih. Največ vzorcev, pozitivnih na herpesvi- rus, so ornitologi pridobili iz žrela. Takšni rezultati nam vzbudijo nadaljnji vprašanji: Zakaj se herpesvirus pojavlja samo na ne- katerih delih telesa? In, ali je mogoče, da herpesvirusa nismo zaznali, čeprav je bila ptica z njim okužena? Odgovor moramo iskati v ekoloških zna- čilnostih različnih vrst virusov. Genetska pestrost omogoča prilagojenost na različna notranja okolja gostitelja. Ker je večina po- zitivnih vzorcev bila vzeta iz žrela, lahko to nakazuje slabo razmnoževanje virusa v pre- bavnem traktu in v ledvicah. Tako je pov- sem možno, da je ptica bila z virusom oku- žena, vendar okužbe nismo zaznali. Kljub temu smo nekatere okužbe zaznali samo v zadku, torej je mogoče, da se prebije skozi prebavila in ga lahko zaznamo v izločalih. Prikazani rezultati kažejo pomembnost je- manja brisov tako iz žrelnih predelov kot iz zadka, saj s tem povečamo možnost za- znavanja virusov nasploh. Z odkritjem no- vih sekvenc herpesvirusa pri divjih ptičih se pojavlja vprašanje njegovih lastnosti in mest, kjer se razmnožuje. Prenos virusa in genetska raznovrstnost virusa Do zdaj opravljene raziskave so pokazale visoko genetsko raznovrstnost v skupini al- faherpesvirusov. Sicer so iz drugih raziskav ptičev in sesalcev znani alfa-, beta- in ga- maherpesvirusi. Prav tako so se pojavile ne- katere genetske podobnosti virusov pri raz- ličnih vrstah ptic. Raziskovalci so ugotovili, da imajo nekatere skupine ptičev herpesvi- rus z bolj podobnim genetskim materialom. V nadaljevanju so opisani nekateri zanimivi primeri, ki so posledica genetske pestrosti virusa ter posledično različnega načina pre- nosa. Jemanje faringealnih (žrelnih) brisov. Dendrogram herpesvirusov in njihovi gostitelji. Domači golob Velika uharica Siva vrana Kanja Planinski orel Velika uharica Kozača Mala uharica Rumenonogi galeb Grivar Gamaherpesvirus Betaherpesvirus Postovka Alfaherpesvirus 286 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 287Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji • EkologijaEkologija • Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji Kliniki za ptice, male sesalce in plazilce. Da bi preprečili stres pri jemanju vzorcev, bri- sne vzorce jemljemo pri že poginulih pticah. Brise kasneje pripravimo za obdelavo v labo- ratoriju, kjer delo prevzamejo mikrobiologi. Laboratorijske analize vzorcev so pokazale, da je lahko ptica okužena z virusom, vendar ga ne zaznamo na vseh vzorčnih mestih. Največ vzorcev, pozitivnih na herpesvi- rus, so ornitologi pridobili iz žrela. Takšni rezultati nam vzbudijo nadaljnji vprašanji: Zakaj se herpesvirus pojavlja samo na ne- katerih delih telesa? In, ali je mogoče, da herpesvirusa nismo zaznali, čeprav je bila ptica z njim okužena? Odgovor moramo iskati v ekoloških zna- čilnostih različnih vrst virusov. Genetska pestrost omogoča prilagojenost na različna notranja okolja gostitelja. Ker je večina po- zitivnih vzorcev bila vzeta iz žrela, lahko to nakazuje slabo razmnoževanje virusa v pre- bavnem traktu in v ledvicah. Tako je pov- sem možno, da je ptica bila z virusom oku- žena, vendar okužbe nismo zaznali. Kljub temu smo nekatere okužbe zaznali samo v zadku, torej je mogoče, da se prebije skozi prebavila in ga lahko zaznamo v izločalih. Prikazani rezultati kažejo pomembnost je- manja brisov tako iz žrelnih predelov kot iz zadka, saj s tem povečamo možnost za- znavanja virusov nasploh. Z odkritjem no- vih sekvenc herpesvirusa pri divjih ptičih se pojavlja vprašanje njegovih lastnosti in mest, kjer se razmnožuje. Prenos virusa in genetska raznovrstnost virusa Do zdaj opravljene raziskave so pokazale visoko genetsko raznovrstnost v skupini al- faherpesvirusov. Sicer so iz drugih raziskav ptičev in sesalcev znani alfa-, beta- in ga- maherpesvirusi. Prav tako so se pojavile ne- katere genetske podobnosti virusov pri raz- ličnih vrstah ptic. Raziskovalci so ugotovili, da imajo nekatere skupine ptičev herpesvi- rus z bolj podobnim genetskim materialom. V nadaljevanju so opisani nekateri zanimivi primeri, ki so posledica genetske pestrosti virusa ter posledično različnega načina pre- nosa. Jemanje faringealnih (žrelnih) brisov. Dendrogram herpesvirusov in njihovi gostitelji. Domači golob Velika uharica Siva vrana Kanja Planinski orel Velika uharica Kozača Mala uharica Rumenonogi galeb Grivar Gamaherpesvirus Betaherpesvirus Postovka Alfaherpesvirus 288 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 289Ekologija • Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji • Ekologija Plastika in trajnostni razvoj znanosti • Trajnostni razvoj Virusne sekvence, ugotovljene pri doma- čem golobu (Columba livia domestica), veli- ki uharici (Bubo bubo) in prerijskem sokolu (Falco mexicanus), so bile skoraj stoodsto- tno podobne. Vzrok za takšno podobnost je smiselno iskati v prehrani velike uharice in prerijskega sokola, saj je njun plen tudi domači golob. V kolikor so uplenjene ptice okužene z virusom, ga lahko prenesejo tudi na plenilce (ujede). Po drugi strani so znane nasprotujoče analize, ki govorijo o možnosti prenosa virusa s plena na plenilca samo pri bližje sorodnih taksonih. Sekvence virusa, odkrite pri pticah pevkah, se močno razli- kujejo od tistih, odkritih pri ujedah. Prenos virusa bi naj bil možen do taksonomskega nivoja redu. Takšen primer je plenjenje ko- zače, ki ujame malo uharico in se pri tem okuži z virusom. To tezo potrjuje tudi ugo- tovitev, da prenos virusa na sove ne poteka preko svojega najpogostejšega plena - malih sesalcev. Po mnenju ornitologov je vzrok v okužbah treba iskati v znotrajvrstni interak- ciji osebkov. Gre torej za horizontalni pre- nos virusa med vrstniki. Presenetljivo so večje genetske razlike her- pesvirusov opazne pri blizu sorodnima vr- stama: grivarju (Columba palumbus) in do- mačem golobu (Columba livia domestica). Vzorci so si podobni zgolj v približno šest- desetih odstotkih. Glede na podatek, da sta vrsti sorodni na taksonomskem nivoju rodu, bi pričakovali večjo podobnost v sekvencah herpesvirusa, saj so virusi velikokrat značil- ni za enak red. Vpliv na ptice Okužba z virusom nedvomno vpliva na fi- tnes in vitalnost ptic. Fitnes pomeni rela- tivno konkurenčno sposobnost določenega genotipa, ki jo določa celota prilagoditev na ravni morfoloških, f izioloških, razmnože- valnih, f itogeografskih znakov, kaže pa se v povprečnem številu preživelih potomcev tega genotipa glede na druge. Virus zaradi oslabljenega imunskega sistema ptic pogo- sto izbruhne, kadar so ptice poškodovane, v stresu ali prebolevajo kakšno drugo bole- zen oziroma okužbo. Navedene motnje lah- ko sprožajo asimptomatske okužbe (okužbe brez znakov bolezni) ali ponovne izbruhe virusnih bolezni, ki so posledice okužbe. Okužbe s herpesvirusi so lahko vzrok za obolenja z drugimi boleznimi. Bolezen her- pesvirusni hepatitis je smrtna bolezen pri sokolih, jastrebih in sovah, smrtnost se pri- bližuje stotim odstotkom. Slovenski raziskovalci pa so odkrili tudi redke osebke ujed in sov, ki so bili za okuž- bo s herpesvirusom odporni. Takšna koe- volucija med pticami in virusi ni v biologiji prav nič posebnega. Vrste se zaradi okolja v evoluciji spreminjajo, s tem pa vplivajo na vrste v posredni ali neposredni bližini. Takšno parazitsko koevolucijsko razmerje pa pogosto vodi tudi v mutualistično raz- merje (koristno razmerje za oba sodelujoča v odnosu). To je dokaz, da se vrste razvijajo, spreminjajo in prilagajajo na biotske in abi- otske dejavnike. Ali lahko virusi tudi pozitivno vplivajo na ptice? V družbi virusne okužbe veljajo za nekaj slabega, za nekaj, kar bi vsak zdravnik ali veterinar skušal zatreti. Vendar pa so virusi, tako kot ostale živalske, rastlinske, glivne in druge vrste, del obstoječih združb. V teh združbah pa imajo tudi svojevrstno vlogo, ki je včasih bolj ali manj izražena. Virusi so po svoji osnovni biologiji paraziti, ki zmanj- šujejo f itnes osebka in povzročajo njegovo hitrejšo smrt. Z abstraktnega vidika evolu- cije imajo lahko virusi pozitiven učinek na vitalnost populacij, vrst in združb. Ta uči- nek je sicer težje viden, je posreden in ga nepoznavalci pogosto spregledajo. Herpesvirusi pri ptičih so zagotovo po- membni pri evolucijskem razvoju ptičjih vrst, saj se ptiči na svoje parazite prilagajajo z naključnimi mutacijami. Bolje prilagojeni bodo imeli večji f itnes in večjo razmnože- valno uspešnost, kar vodi v razvoj neke vr- ste, v razvoj novih vrst in izumiranje manj prilagojenih. Posledično prihaja do čistke slabotnih, bolnih in poškodovanih osebkov. Ti porabljajo vire zdravim in močnim sovr- stnikom in zmanjšujejo vitalnost populacije. Po drugi strani pa tudi visoka raznovrstnost v genomu herpesvirusov ne pomeni nič sla- bega, prej obratno. Antropocentrični pogled in čustvena navezanost na smrt osebka, ki sta nam zaradi simpatičnega videza ali dru- gih lastnosti všeč, nam preprečujeta objek- tiven pogled na naravo in njene zakonitosti. Literatura: Žlabravec, Z., Slavec, B., Vrezec, A., Kuhar, U., Zorman Rojs, O., Golob, Z., Račnik, J., 2022: Detection of Herpesviruses in Wild birds Casualties in Slovenia. Frontiers in Veterinary Science, 9. Žlabravec, Z., Krapež, U., Slavec, B., Vrezec, A., Zorman Rojs, O., Račnik, J., 2018: Detection and Phylogenetic Analysis of Herpesviruses Detected in Wild Owls in Slovenia. Avian diseases, 62. Žlabravec, Z., Trilar, T., Slavec, B., Krapež, U., Vrezec, A., Zorman Rojs, O., Račnik, J., 2021: Detection of herpesviruses in passerine birds captured during autumn migration in Slovenia. Wildlife diseases, 57. Kuhn, J. K., 2021: Virus Taxonomy. Encyclopedia of Virology, 28-37. Anand, C., 2021: Jemanje žrelnih (faringealnih brisov). Boston Herald [online]. Mar. 2022 [Citirano dne: 22.3.2023, 17:30] dostopno na spletnem naslovu: https:// www.bostonherald.com/2022/03/13/keeping-an-eye- on-bird-f lu-outbreak/ Žlabravec, Z., Slavec, B., Vrezec, A., Kuhar, U., Zorman Rojs, O., Golob, Z., Račnik, J., 2022: Detection of Herpesviruses in Wild birds Casualties in Slovenia. Frontiers in Veterinary Science, 9. Plastika in trajnostni razvoj znanosti Mirjana Liović Količina potrošne plastike, ki jo vsak dan porabimo v znanstvenoraziskovalnem laboratoriju, je velika. V naših raziskavah, ki temeljijo predvsem na celični in molekularni biologiji, smo pri delu s celičnimi kulturami v zadnjih dvajsetih letih prešli z uporabe steklenih seroloških pipet na vsesplošno uporabo različne sterilne potrošne plastike za enkratno uporabo. Grobi izračuni kažejo, da le en laboratorij za delo s celičnimi kulturami, v katerem vsakodnevno po več ur delajo vsaj štirje raziskovalci, lahko na letni ravni »proizvede« tudi do petsto kilogramov odpadne plastike. Glede na to, da gre za trdne odpadke, ki so bili v stiku z biološkim materialom, se njihova pot zaključi s sežigom. Evropska komisija je leta  2018 objavila Evropsko strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu.  Ta zavezuje, da se zmanjša količina plastičnih odpadkov in zagotovi, da bo bodoče plastične proizvode mogoče re- ciklirati. Poleg tega direktiva o plastiki za enkratno uporabo iz leta 2019 omejuje vstop na trg Evropske unije nekaterim plastičnim proizvodom za enkratno uporabo in zahteva zmanjšanje potrošnje številnih drugih proi- zvodov. Plastični izdelki za enkratno upora- bo predstavljajo sedemdeset odstotkov vseh odpadkov v Evropski uniji, številni končajo v vodotokih in oceanih. Na svetovni ravni se vsako leto ustvari okoli 380 milijonov ton plastičnih odpadkov. Od tega šest milijonov ton plastičnih odpadkov izvira iz znanstve- noraziskovalne dejavnosti. To pomeni, da desetinka (0,1) odstotka prebivalcev našega planeta ustvari skoraj dva odstotka vseh plastičnih odpadkov. Večina laboratorijske plastike se kljub nara- ščajočemu se zmanjševanju uporabe plastič- nih izdelkov, še posebej ko gre za izdelke 288 ■ Proteus 86/6, 7 • Februar, marec 2024 289Ekologija • Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji Odkrivanje herpesvirusov pri divjih pticah v Sloveniji • Ekologija Plastika in trajnostni razvoj znanosti • Trajnostni razvoj Virusne sekvence, ugotovljene pri doma- čem golobu (Columba livia domestica), veli- ki uharici (Bubo bubo) in prerijskem sokolu (Falco mexicanus), so bile skoraj stoodsto- tno podobne. Vzrok za takšno podobnost je smiselno iskati v prehrani velike uharice in prerijskega sokola, saj je njun plen tudi domači golob. V kolikor so uplenjene ptice okužene z virusom, ga lahko prenesejo tudi na plenilce (ujede). Po drugi strani so znane nasprotujoče analize, ki govorijo o možnosti prenosa virusa s plena na plenilca samo pri bližje sorodnih taksonih. Sekvence virusa, odkrite pri pticah pevkah, se močno razli- kujejo od tistih, odkritih pri ujedah. Prenos virusa bi naj bil možen do taksonomskega nivoja redu. Takšen primer je plenjenje ko- zače, ki ujame malo uharico in se pri tem okuži z virusom. To tezo potrjuje tudi ugo- tovitev, da prenos virusa na sove ne poteka preko svojega najpogostejšega plena - malih sesalcev. Po mnenju ornitologov je vzrok v okužbah treba iskati v znotrajvrstni interak- ciji osebkov. Gre torej za horizontalni pre- nos virusa med vrstniki. Presenetljivo so večje genetske razlike her- pesvirusov opazne pri blizu sorodnima vr- stama: grivarju (Columba palumbus) in do- mačem golobu (Columba livia domestica). Vzorci so si podobni zgolj v približno šest- desetih odstotkih. Glede na podatek, da sta vrsti sorodni na taksonomskem nivoju rodu, bi pričakovali večjo podobnost v sekvencah herpesvirusa, saj so virusi velikokrat značil- ni za enak red. Vpliv na ptice Okužba z virusom nedvomno vpliva na fi- tnes in vitalnost ptic. Fitnes pomeni rela- tivno konkurenčno sposobnost določenega genotipa, ki jo določa celota prilagoditev na ravni morfoloških, f izioloških, razmnože- valnih, f itogeografskih znakov, kaže pa se v povprečnem številu preživelih potomcev tega genotipa glede na druge. Virus zaradi oslabljenega imunskega sistema ptic pogo- sto izbruhne, kadar so ptice poškodovane, v stresu ali prebolevajo kakšno drugo bole- zen oziroma okužbo. Navedene motnje lah- ko sprožajo asimptomatske okužbe (okužbe brez znakov bolezni) ali ponovne izbruhe virusnih bolezni, ki so posledice okužbe. Okužbe s herpesvirusi so lahko vzrok za obolenja z drugimi boleznimi. Bolezen her- pesvirusni hepatitis je smrtna bolezen pri sokolih, jastrebih in sovah, smrtnost se pri- bližuje stotim odstotkom. Slovenski raziskovalci pa so odkrili tudi redke osebke ujed in sov, ki so bili za okuž- bo s herpesvirusom odporni. Takšna koe- volucija med pticami in virusi ni v biologiji prav nič posebnega. Vrste se zaradi okolja v evoluciji spreminjajo, s tem pa vplivajo na vrste v posredni ali neposredni bližini. Takšno parazitsko koevolucijsko razmerje pa pogosto vodi tudi v mutualistično raz- merje (koristno razmerje za oba sodelujoča v odnosu). To je dokaz, da se vrste razvijajo, spreminjajo in prilagajajo na biotske in abi- otske dejavnike. Ali lahko virusi tudi pozitivno vplivajo na ptice? V družbi virusne okužbe veljajo za nekaj slabega, za nekaj, kar bi vsak zdravnik ali veterinar skušal zatreti. Vendar pa so virusi, tako kot ostale živalske, rastlinske, glivne in druge vrste, del obstoječih združb. V teh združbah pa imajo tudi svojevrstno vlogo, ki je včasih bolj ali manj izražena. Virusi so po svoji osnovni biologiji paraziti, ki zmanj- šujejo f itnes osebka in povzročajo njegovo hitrejšo smrt. Z abstraktnega vidika evolu- cije imajo lahko virusi pozitiven učinek na vitalnost populacij, vrst in združb. Ta uči- nek je sicer težje viden, je posreden in ga nepoznavalci pogosto spregledajo. Herpesvirusi pri ptičih so zagotovo po- membni pri evolucijskem razvoju ptičjih vrst, saj se ptiči na svoje parazite prilagajajo z naključnimi mutacijami. Bolje prilagojeni bodo imeli večji f itnes in večjo razmnože- valno uspešnost, kar vodi v razvoj neke vr- ste, v razvoj novih vrst in izumiranje manj prilagojenih. Posledično prihaja do čistke slabotnih, bolnih in poškodovanih osebkov. Ti porabljajo vire zdravim in močnim sovr- stnikom in zmanjšujejo vitalnost populacije. Po drugi strani pa tudi visoka raznovrstnost v genomu herpesvirusov ne pomeni nič sla- bega, prej obratno. Antropocentrični pogled in čustvena navezanost na smrt osebka, ki sta nam zaradi simpatičnega videza ali dru- gih lastnosti všeč, nam preprečujeta objek- tiven pogled na naravo in njene zakonitosti. Literatura: Žlabravec, Z., Slavec, B., Vrezec, A., Kuhar, U., Zorman Rojs, O., Golob, Z., Račnik, J., 2022: Detection of Herpesviruses in Wild birds Casualties in Slovenia. Frontiers in Veterinary Science, 9. Žlabravec, Z., Krapež, U., Slavec, B., Vrezec, A., Zorman Rojs, O., Račnik, J., 2018: Detection and Phylogenetic Analysis of Herpesviruses Detected in Wild Owls in Slovenia. Avian diseases, 62. Žlabravec, Z., Trilar, T., Slavec, B., Krapež, U., Vrezec, A., Zorman Rojs, O., Račnik, J., 2021: Detection of herpesviruses in passerine birds captured during autumn migration in Slovenia. Wildlife diseases, 57. Kuhn, J. K., 2021: Virus Taxonomy. Encyclopedia of Virology, 28-37. Anand, C., 2021: Jemanje žrelnih (faringealnih brisov). Boston Herald [online]. Mar. 2022 [Citirano dne: 22.3.2023, 17:30] dostopno na spletnem naslovu: https:// www.bostonherald.com/2022/03/13/keeping-an-eye- on-bird-f lu-outbreak/ Žlabravec, Z., Slavec, B., Vrezec, A., Kuhar, U., Zorman Rojs, O., Golob, Z., Račnik, J., 2022: Detection of Herpesviruses in Wild birds Casualties in Slovenia. Frontiers in Veterinary Science, 9. Plastika in trajnostni razvoj znanosti Mirjana Liović Količina potrošne plastike, ki jo vsak dan porabimo v znanstvenoraziskovalnem laboratoriju, je velika. V naših raziskavah, ki temeljijo predvsem na celični in molekularni biologiji, smo pri delu s celičnimi kulturami v zadnjih dvajsetih letih prešli z uporabe steklenih seroloških pipet na vsesplošno uporabo različne sterilne potrošne plastike za enkratno uporabo. Grobi izračuni kažejo, da le en laboratorij za delo s celičnimi kulturami, v katerem vsakodnevno po več ur delajo vsaj štirje raziskovalci, lahko na letni ravni »proizvede« tudi do petsto kilogramov odpadne plastike. Glede na to, da gre za trdne odpadke, ki so bili v stiku z biološkim materialom, se njihova pot zaključi s sežigom. Evropska komisija je leta  2018 objavila Evropsko strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu.  Ta zavezuje, da se zmanjša količina plastičnih odpadkov in zagotovi, da bo bodoče plastične proizvode mogoče re- ciklirati. Poleg tega direktiva o plastiki za enkratno uporabo iz leta 2019 omejuje vstop na trg Evropske unije nekaterim plastičnim proizvodom za enkratno uporabo in zahteva zmanjšanje potrošnje številnih drugih proi- zvodov. Plastični izdelki za enkratno upora- bo predstavljajo sedemdeset odstotkov vseh odpadkov v Evropski uniji, številni končajo v vodotokih in oceanih. Na svetovni ravni se vsako leto ustvari okoli 380 milijonov ton plastičnih odpadkov. Od tega šest milijonov ton plastičnih odpadkov izvira iz znanstve- noraziskovalne dejavnosti. To pomeni, da desetinka (0,1) odstotka prebivalcev našega planeta ustvari skoraj dva odstotka vseh plastičnih odpadkov. Večina laboratorijske plastike se kljub nara- ščajočemu se zmanjševanju uporabe plastič- nih izdelkov, še posebej ko gre za izdelke