UKD 303.2 : 007 Aaron V. Cicourel DRŽBOSLOVNO MERJENJE KOT OBLIKOVANJE EKSPERTNIH SISTEMOV (Social Measurement as the Creation of Expert System)1 Zgodovina družboslovnega raziskovanja je v mnogočem zgodovina naših poskusov, da bi oblikovali instrumente za pridobivanje informacij iz mentalnih struktur posa- meznikov . Razvili smo številne sofisticirane strategije, s katerimi se od individuov izvabljajo informacije tako oindividualnih razlikah kot o skupinskih mnenjih o širokem področju sposobnosti inaktivnosti . Na primer, za ocenjevanje obnašanja posameznikov, njihovega razumevanja norm, njihovih vrednot ali intelektualnih sposobnosti in za ocenjevanje verjetnosti, da bodo ti posamezniki uspeli v nekem prihodnjem priza- devanju kot je akademski študij ali nova služba, smo razvili mentalne teste, vprašalnike in različne oblike intervjujev . Drugi način uporabe informacij posameznikov je spo- znavanje njihove življenjske poti, ocenjevanje vedenja, subjektivnih sodb, dobljenih z intervjujem in podatkov iz psihometričnih testov ; vse to z namenom, da bi napovedali uspeh posameznika po izpustitvi iz zapora ali umobolnice . Uspešnost različnih instrumentov v izvabjanju in beleženju informacij o posameznih predpostavlja prikrito zanašanje na nerazjasnjeno uporabo jezika, sklepanje in lokalno omejeno razumevanje procesov sprašanih ali testiranih respondentov. Vendar so bili jezik, sklepanjem' razumevanje le redko predmet raziskovanja . Največkrat smo pred- postavljali, da so uporabljena testi in- ankete ali sheme intervjuja neodvisni in sa- moumevni . Uporabe teh instrumentov ni spremljalo eksplicitno prizadevanje za pro- učevanje jezika subjektov ali respondentov, njihovega sklepanja in razumevanje pri testiranju, izpolnjevanju vprašalnikov ali odgovarjanju na odprta intervjujska vprašanja . Prav tako so bili samoumevni tudi strokovnjakova ali raziskovalčeva raba jezika . Sklepanje in razumevanje pri sestavljanju, uporabi in interpretiranju testa, ankete in rezultatov interviuja. Tradicionalno merjenje vdružboslovnih znanostih je torej spre- gledalo mentalne strukture posameznikov ter je njihove sposobnosti za predelovanje informacij pojmovalo kot samoumevne . Preteklih nekaj desetletij smo priča impresivnemu povečanju števila raziskav o strukturi in uporabi jezika ter o kognitivnih procesih pri razreševanju problemov ali sprejemanju odločitev v negotovih pogojih . Ta prizadevanja po konceptu aliziranju in proučevanju lingvistič nih, kognitivnih procesov in procesov omejenega razumevanja v realnih situacijah so rezultirala v precejšnji razjasnitvi načina, kako je informacija v spominu zaznana, predstavljena ali rekonstruirana in kako je obnovljena pod dru- gačnimi pogoji obdelave in pogoji okolja . Toda le nekaj poskusov je bilo storjenih, da bi ponovno pregledali instrumente tradicionalnega raziskovanja, razvite v pretekli polovici stoletja, v luči sodobnih dogajanj na področju obdelave informacij . V na- daljevanju bi rad proučil selektivne vidike metod tradicionalnega raziskovanja tako, da bom uporabil ideje o obdelovanju informacij kot so bile aplicirane pri razvoju eks- pertnih sistemov v medicini . V medicini se pojem ekspertni sistem nanaša na formalno modeliranje sklepanja in odločanja zdravnika specialista s pomočjo računalniške simu- lacije. Dodatne opombe na to, kaj razumem kot ekspertni sistem, bom navedel v nadaljevanju. Najmanj v zadnjem desetletju smo v medicinskem diagnostičnem sklepanju priča razvoju poskusov, ki - ob pomoči računalnika - vključujejo v oblikovanje odločitev tudi razumevanje jezika in kognitivnih procesov . Ti sodobni modeli diagnostičnega skle- 1 Prevedeno iz : Metatheory in Social Science (Izd . D. W. Fiske in R. A. Schweder), the University of Chicago Press, Chicago in London, 1985, str. 246-270 . 115 panja v medicini ustrezajo poskusom, da bi modelirali različna področja znanstvenega in vsakdanjega ali zdravorazumskega mišljenja v laboratorijskih pogojih . Domnevam, da način oblikovanja diagnostičnega mišljenja v medicini vključuje enake procese odločanja kot jih zahteva naše razumevanje tradicionalnih metod raziskovanja . Domnevam, da razumevanje jezikovnihin kognitivnih procesovv razvoju ekspertnih sistemov lahko pojasni mišljenjske procese, ki so pri tradicionalnem merjenju pogosto samoumevni. Vsako družboslovno merjenje mora eksplicirati interakcijo med formalnim in prikritim presojanjem, ki je vgrajeno v naše raziskovalne instrumente . Integralni del vsega družboslovnega merjenja je naša interpretacija procesov, ki jih uporabljajo respondenti za razumevanje tako instrumentov kot mišljenja raziskovalca pri oblikovanju instrumentov in sklepov iz dobljenih rezultatov. Spoprijeti se moramo z naslednjim problemom: vsakdanje razmišljanje in govor nista samoumevna objektivna procesa in produkta, ki bi lahko zlahka podlegala algoritmičnem, formalnem mo- deliranju. In vendar tako raziskovalec kot respondenti ali subjekti nujno, vendar pogo- sto prikrito uporabljajo svoje vsakdanje védenje in jezik. Naša prizadevanja pri druž- boslovnem merjenju to dejstvo nenehno zanemarjajo. Raziskal bom tudi elemente shematiziranega vedenja ter lokalnih pogojev interakcije in razumevanja, ki so prezrti v tradicionalnih raziskovalnih instrumentih družboslovne znanosti . Percepcijski in semantični kontekst ekspertnih sistemov Formalni ekspertni sistem senanaša na korpus vedenja, ki se da oblikovati v format, osvobojen konteksta inkije primeren za mehansko ter algoritmično manipulacijo . Taki sistemi imajo nalogo zmanjšati, če že ne odpraviti ali izločiti, lokalne konverzacijske in širše institucion alizirane omejitve in vzpodbuditi pogoje, ki lahko vplivajo na spreje- manje odločitev v konkretnem okolju . Denimo, prekinitve, ki izvirajo iz telefonskih klicev ali lokalnega govora (local talk), niso modelirane, prav tako niso modelirane razlike v komunikaciji, ki nastanejo zaradi statusnih razlik, proučevanih zaradi načina uporabe navodil ali postopkov spraševanja . Formalni ekspertni sistemi imajo enake strukturalne pogoje kot na stavku ute- meljene semantične lastnosti v toliko, kolikor uporabniku določajo eksplicitno, toda navadno omejeno semantično področje . Da bi ekspertni sistemi dosegli izračunljive cilje, običajno potrebujejo dobro definirana, zamejena področja . Da bi napovedali in tako omejili primeren besednjak in možne strategije reševanja problemov, lahko upo- rabimo predhodne intervjuje ali teste . Uporabnik, subjekt ali respondent je preskrbljen z nizom dopustnih opcij, ki definirajo mero danega niza . Pri računalniških programih in intervjujih zdravnik-terapevt-pacient je niz lahko precej obsežen in produktiven v smislu, da uporabnik priključen na omrežje (on- line, lahko sodeluje in povečuje niz opcij, ki jih sistem lahko uporabi . Z zagotavljanjem programa za nove sheme, ki temeljijo na interakciji z uporabnikom ali njegovim okoljem, naj bi, kar je tu cilj, simulirali strategija človekovega učenja . Vendar psihometrični testi' in vprašalniki ne morejo pustiti takih interaktivnih sledi, kot jih lahko pustijo računalniški programi. Njihova restriktivna semantična področja so rezultat bodisi predhodnega testiranja postavk vprašalnika ali testa, ki pospešuje uporabo mehanične analize izidov ali iz- siljenih izbir . Psihometrični testi in vprašalniki bi se lahko uporabili v računalnički obliki, saj zahtevajo od raziskovalca ali oblikovalcac, da natančneje specificira dodatne vidike uporabljenih semantičnih področij . Taka naloga bi bila na nekaterih področjih psi- hometnčnega testiranja lahko nekoliko problematična, posebej pa pri uporabi vpra- šalnikov, ki raziskujejo respondentova mnenja, stališča invrednostne sodbe . Kakorkoli, cilj vseh ekspertnih sistemov je aplicirati algoritme na test ali vprašalnik, katerega vsebino in odgovore bi lahko zaznali in interpretirali kot neodvisne indikatorje ljudskegavédenja (folk knowledge) . Ekspertni sistemipa skušajo zmanjšati ali odpraviti 116 vlogo neartikuliranega ljudskega védenja in zdravorazumskega (common sense) pre- sojanja raziskovalca pri sklepanju iz podatkovne osnove . Na primer, nedavno Canc- leyevo delo (1983) ponuja sofisticiran program umetne inteligence, ki oblikuje zdrav- nikovo specializirano védenje o infekcijskih boleznih. Edinstveni vidik Concleyevega dela je, da je poskusil ustvariti ekspertni sistem, ki lahko razkrije epistemologijo uporabljenega védenja, ki temelji na pravilu . Da bi dosegli podoben cilj, bi morali raziskovalci, ki so razvili psihometrične teste in anketne vprašalnike, uporabniku raz- jasniti tako sklepanje raziskovalca, kije oblikoval vsako postavko kot tudi razumevanje, ki ga pripisuje respondentu . Namen je ujeti korake raziskovalčevega sklepanja in razjasniti védenje, ki stoji za védenjem, védenje, kije skrito v pravilih, uporabljenih za kodiranje rezultatov. Cilj ekspertnih sistemov je na formalennačin anticipirati osnovo védenja in mišljenja uporabnika, subjekta ali respondenta. Temeljna domneva raziskovanja ekspertnih sistemov je torej, da lahko identificiramo področja védenja, ki so lahko dovolj dobro reprezentirana kot od konteksta neodvisni (context free) računalniški programi, kli- nične zgodovine, psihometrični testi ali postavke vprašalnika, ki temeljijo na razi- skovalčevi uporabi ali opazovanju ekspertovega vedenja pod nadzorovanimi pogoji . Vendar je inherenten problem pri uporabi tradicionalnih metod družboslovnega raziskovanja obseg, do katerega le-te lahko zadovoljijo vprašanje ekološke validnosti . Problem ekološke validnosti (Cole in drugi 1978) se nanaša na obseg, koliko umetni pogoji, potrebni za zagotovitev ustrezne zasnove raziskave, motijo dogajanja v vsakdanjem življenjskem okolju. Z drugimi besedami: ali naši instrumenti ustrezno reprezentirajo izražene vsakdanje pogoje, mnenja, stališča, prepričanja in osnovo vedenja respondentov ali subjektov, ki jih proučujemo? Tradicionalne družboslovne raziskovalne metode posvečajo precejšnjo pozornost oblikovanju raziskav, katerih instrumenti dosegajo visoko stopnjo zanesljivosti, le redko pa zadovoljijo pogoje ekološke validnosti. Pri uporabi ekspertnih sistemov v medicini je problem ekološke validnosti zadoščeno z diagnozo, ki jo uporabniki programa naredijo o dejanskih pacientih. Shematizirano vedenje kot deklarativno in proceduralno področje Glavna teza kognitivnega znanstvenega raziskovanja je, da naše ustvarjanje, uporaba in razumevanje ekspertnih sistemov predpostavlja zaupane v osebno (Polanyi 1958), zdravorazumsko (Cicourel 1964, 1974; Schutz 1945, 1953), ali proceduralno védenje (Bobrow & Norman 1975; Rumelhart & Ortony 1977; Rumelhart 1977; Rumelhart &Norman 1978,1981). Tudi naše strokovno znane je deklarativno, temelji na pravilih konteksta osvobojenega sklepanja in splošnih logičnih strategijah . Ideje o deklarativnem in proceduralnem védenju ločuje "procesne' vidike reprezentacijskega sistema od njegovih "podatkovnih" vidikov (Winograd 1975) . Deklarativne sisteme naj bi sestavljalo veliko število dejstev in le malo posebno namenskih postopkov. Rumelhart in Norman (1981) opozarjata, da za sklepanje v deklarativnih sistemih obstajajo splošna pravila in da ta pravila niso odvisna od nobenega posebnega niza dejstev . Ideja o proceduralnem védenju kot reprezenta- tivnem sistemu daje večji poudarek procesom in védenju vloženem v te procese . V to je vključenih veliko posebnonamenskih postopkov : vsebujejo posebno védenje o vrsti naključij, ki se pojmujejo kot integralni del operatorjev, ki sisteme sestavljajo. Na primer, pacientkino razumevanje posameznih simptomov, njihovo napredovanje in trajanje bo vstavljeno v njen spomin o določenih aktivnostih (vadba npr .) in bo opozarjalo, da se je na določeni točki zaustavila . Če sledimo Winogradu (1975), naj bi se oba tipa sistemov razlikovala glede na štiri značilnosti : fleksibilnost, učljivost, dostopnost in učinkovitost . 117 Deklarativni sistemi naj bi bili dovzetni za novo védenje, za katerega niso potrebna nova pravila sklepanja, pač pa avtomatična možnost novih sklepanj . Proceduralni sistemi naj bi bili "obrt teoretikov" (Rumelhart & Norman 1981) in vsako področje védenja bo verjetno ločeno, z malo ali brez medsebojnega transfera, in bo s tem otežilo dodajanje novega vedenja. Rumelhart in Norman poudarjata pomembnost konteksta in sposobnosti sklepanja, ki je v proceduralnih sistemih povezana s posebnimi vrstami védenja. Neartikulirano védenje o tem kakor kaj napraviti, je tisto, ki nam omogoča, da bi pridobili o nečem dejstveno vedenje . Precej preprosto je razumeti in proizvajati rutinska jezikovna izrekanja, težko pa je razložiti védenje potrebno za njihovo ra- zumevanje in produkcijo . Bistveni aspekt deklarativnih sistemov vedenja je njihovo zanašanje na pravila sklepanja, ki so eksplicitno znana . Univerzalna oblika psihometričnih testov in vprašalnikov predpostavlja, da respondenti lahko povežejo novo védenje znotraj naloge z obstajajočimi pravili sklepanja - z drugimi besedami, novo védenje je lahko razumljivo brez novih pravil sklepanja . Način, kako je naloga zasnovana, lahko respondenta zavede, da misli, kako je potrebno posebno znanje v primerih, ko je dejansko mišljeno, naj se primere analizira z istimi pravili sklepanja . Deklarativno znanje se zaradi lažje dostopnosti in identifikacije lahko segmentira v diskretne trditve, medtem ko je proceduralno védenje, ki je bolj odvisno od konteksta, vezano na okolja, v katerih ga uporabljamo. Enostavno rečeno, predpostavljamo, da je deklarativno znanje uskla- diščeno za lažjo dostopnost . Uporaba standardne oblike psihometričnih testov in anket pogosto pomeni zasnovanje problemov in vprašanj, ki za respondenta niso samoumevna . Lažje se je domisliti vprašanj kot odgovorov, deklarativna zasnova standardiziranih instrumentov pa ne dovoljuje drugih vprašanj, ki bi lahko respondentu nalogo razjasnila . Način kako sta problem ali naloga zasnovana, določa, kako lahko ali težko je doseči deklarativno in proceduralno vedenje. Način kako je védenje reprezenirano navzven ali navzoter bo olajšal ali zavrl sklepanje, ki je potrebno, da dosežemo ali uporabimo vedenje . Naše védenje o večini znanih stvari je tako navadno del posebnega, na kontekst vezanega izkustva, rutine ali aktivnosti. Često o tem proceduralnem znanju nismo sposobni razpravljati, razen če nas ne opozorijo, ali pa smo se sami sposobni spominiti na okolje, iz katerega izhaja informacija, ki jo iščemo . Posebna situacija nam potemtakem daje tako namige, prihajajoče iz okolja, kot tudi miselne namige o védenju, ki ga iščemo . Notranja struktura načina, kako je védenje predstavljeno postane pomembna, ko moramo staro védenje uporabiti za področja, ki zahtevajo, da gremo preko načina prvotne uporabe védenja . To pomeni, da primerjamo dele védenja z namenom, da bi asimilirali novo védenje in si tako ustvarili lastno znanje na deklarativen način . Psihometrični testi in vprašalniki pogosto zahtevajo deklarativno obliko za nekaj, kar se pojmuje kot staro ali obstoječe védenje, vendar pa lahko deklarativna oblika vsili ali zahteva primerjave z izmišljenim ali relativno nedostopnim proceduralnim védenjem . Rumelhart in Norman iščeta reprezentacijski sistem, v katerem so lahko vsi podatki razumljeni kot podatki ali kot proces . Vse védenje je lahko razumljeno kot védenje o tem, kako je nekaj nepraviti ali razumeti . S prespraševanjem je sistem védenja lahko analogno razširjen na védenje, kije dejstveno ali o nečem . Tako lahko s sistematičnimi analoškimi modifikacijami starih ustvarimo nove sheme . Zato bi moral biti pri uporabi psihometričnih testov, raziskav in intervjujev naš cilj kreiranje nalog za reševanje problemov ali postopkov izpraševanja, ki oblikujejo poznan kontekst, ki omogoča respondentu, da razpozna deklarativno ali proceduralno védenje, ki je potrebno za rešitev naloge ali za izdelavo izpolnitev okvirja . Proceduralno védenje je vezano na izkušnje in vedenje o tem, kako kaj narediti ali nekaj razumeti kot je le-to umeščeno v posebne kontekste . Narava kontekstov zahteva empirično proučevanje . Védenje ni statično, ampak se spreminja, z različnimi načini interakcije udeležencev se veča ali problematizira . Razširiti moramo način, kako konceptualizi ramo primere domnevne intersubjektivnosti in ponovno pogledali svet, ki ga neposredno označimo kot normalnega v širokem sociokulturnem smislu . Potrebujemo boljše razumevanje okolij, v katerih bi udeleženci radi teste dobro opravili, 118 se v anketah pokazali v dobri luči ali prepričali komisijo za pogojni izpust ali za psihiatrični pregled, da bi jih izpustili, prav tako potrebujemo boljše razumevanje čustev, dvomov in bojazni, ki spremljajo komunikacijo in razumevanje med psihiatrom in pacientom. Razvijajoča se interakcija postaja vir novih informacij o običajnem življenju ali prestrukturiranju tiustega, kar je dano in novo. Več se je potrebno naučiti o načinu kako pisani formati raziskovalnih instrumentov in razvijajoči se interakcijski kontekst njihove uporabe oblikujejo, zavirajo in pospešujejo uporabo in modifikacijo miselnih shem respondentov ali uporabnikov. Klinično mišljenje in uporaba jezika pri uvajanju baze podatkov Klinično-statistično napovedovanje teži k temu, da pojmujekot samoumevne sub- simbole in simbolne operacije, potrebne za oblikovanje podatkovne baze tako pri klinič- nem kot pri statističnem napovedovanju v medicinskih in psihoterapevtskih okoljih, kjer morata klinični zdravnik in pacient razpravljati o njunih zaznavnih, spoznavnih in govornih aktivnostih. Tovrstne aktivnosti se vedno predpostavljajo ; tako pri produkciji in razumevanju govora, emocionalnem, paralingvističnem in neverbalnem vedenju, kot pri načrtovanju, reševanju problemov in sprejemanju odločitev v organiziranih okoljih in priložnostnih srečanjih . Veliko sklepov o zdravstvenem stanju napravi zdravnik tako, da interpretira posa- mezne leksikalne izraze in fraze v pacientovih indirektnih pripombah . Nejasna refe- renca depresivnega pacienta je lahko na primer povzeta iz afekta, negativnega odnosa do sebe, in iz pacientovega splošnega védenja . Zdravnik lahko dobi dejstveno infor- macijo o odmerku zdravila tako, da poskuša razjasniti, kakšne barve so bile tablete, ki jih je oseba zaužila. Ta dejstva se v zapisani zgodovini medicine zdijo nedvoumna, vendar pa način, kako so bili ti elementi podatkovne baze oblikovani, ostaja nejasen . Pacientov nejasen in včasih emocionalno zmeden način govora lahko pripelje do napak, ko se na primer pacientovi podatki ne beležijo pravilno ali se zaradi nepravilnih podatkov spremeni zaporedje dogodkov (Cicourel 1982) . Klinično sklepanje medicinskega in psihoterapevtskega osebja lahko simuliramo, nimamo pa zadosti študij o diagnostičnem sklepanju med izmenjavo ali pogovorom v organiziranih kliničnih okoljih . Specificirano lahko splošne metode za razumevanje za raznmevanje in upravljanje s subsimbolnimi in simbolnimi strukturami in procesi, ter s tem v zvezi poudarimo hevristiko, ne moremo pa biti prepričani v podatke kliničnih in podobnih okolij . Statistični in klinični načini napovedovanja pogosto ne dvomijo o tem, kako pacienti in kliniki verbalizirajo, razumejo in predstavljajo svoj problem ; z drugimi besedami, moramo se vprašati kako je njihov problem predstavljen v njihovem govoru, spominu in pisavi . Malo pozornosti posvečamo osnovi védenja pacientov in njihovi notranji repre- zentaciji problemov. Malo vemo o zvezi med diskurzom, notranjim predelovanjem, reprezentiranjem in vedenjskimi predstavitvami v naravnih okoljih, ali o obsegu, do katerega so naši ekspertni sistemi ustrezna reprezentacija teh zaključkov . Pacientkina osnova védenja je lahko za 'razumevanje laboratorijskega testa ne- zadostna . Mogoče je, da ne razume, zakaj različni testi v kratkem časovnem razdobju dajejo različne rezultate . Pojasnilo zdravnika, daje bil zadnji test izveden malo drugače in da je različnost možna, lahko pripelje do spraševanja o birokratskih procedurah, ki se uporabljajo v medicini . V neki študiji primera (Cicourel 1982), so pacientkine predhodne izkušnje - prostovoljno je sodelovala in bila zaposlena v različnih me- dicinskih okoljih - povečala njene dvome o zdravnikovi razlagi njenih problemov . Na védenje temelječa ekspertiza kliničnega zdravnika in postopki, ki jih le-ta uporablja pri odločanju o pacientovi diagnozi in zdravljenju, so postali žarišča upo- rabnega raziskovanja umetne inteligence (American Institute (AI) (Szolovitz 1982 ; Blois 1980; Duda & Shortliffe 1983). Ti AI pristopi poudarjajo interakcijo med 119 strokovnjakom in strojem in ne perceptualno - kognitivno - lingvistične procese začetnih in poznejših organiziranih srečanj med kliničnim zdravnikom in pacientom . Razumeti moramo vrste napotkov in razumevanje, ki ga z našimi vprašanji spodbudimo v paci- entovem spominu. Iz tega razloga moramo poznati načine, kako se z vrstami odgovorov, ki jih daje pacient, aktivira zdravnikova ali terapevtova osnova védenja. Vemo, da organizacija vprašanj in odgovorov lahko omogoči ali strogo omeji način informacije, ki bi jo pacient lahko posredoval zdravniku ali terapevtu . Ozka ali zavajajoča interpretacija pacientovega odgovora lahko pelje k povsem neustrezni klinični zgodovini, kar lahko drugemu zdravniku ali terapevtu celo oteži razumevanje pacientovih namenov v času intervjuja . Na primer, ko zdravnik začne spraševati pacienta o bolečini, se oblikuje nekakšna implicitna merska lestvica, ki naj izvabi približne informacije o nadaljevanju, intenzivnosti in trajanju bolečine . Način uporabe te neformalne merske lestvice bo omejil to informacijo, ki jo pacient lahko da zdravniku . Pacienti morajo vedno preoblikovati zdravnikov jezik v okvire, ki ustrezajo njihovim lastnim okoliščinam, kar pomeni, da prilagajajo odgovore glede na to, kako v luči preteklih pogojev ali nedavnih sprememb ocenijo lastne življenjske izkušnje in osnovo vedenja . Tako kot mnogo anketnih spraševalcev, tudi zdravnik ni vedno občutljiv za to vrsto pacientovega razmišljanja in lahko, odvisno od pacienta, domneva, da neformalna merska lestvica (ali niz določenih izbirnih odgovorov) nima konteksta . Vsebina pa je definirana z izvenjezikovnimi pogoji okolja in instrukcijami ter z vrsto postavljenih vprašanj. Spraševalec se mora zavedati učinka besed, ki implicirajo mersko lestvico, ki se ji mora respondent prilagoditi . Pri tem se poraja več znanih vprašanj . V odgovore pacientov pogosto vsiljujemo informacije, ki niso potrjene. Jezik, ki ga uporabljamo, je pogosto jedrnat ali pa menimo, da so naša vprašanja samoumevna in jasno postavljena . Pa vendar vprašanja pacientom pogosto ne omogočajo razjasniti nejasnosti simptomov, prepričanj ali preteklih iz- kušenj. Vse preveč pogosto zanemarjanje tega problema pelje k izmišljanjusimptomov ali izkušenj tam, kjer respondenti poskušajo zadovoljiti tistemu, za kar mislijo, da raziskovalec želi slišati . Naše teorije povedo le malo dejstev, da se moramo respondenti v tekstu, razgovoru ali v svoji osnovi vedenja pogosto soočati s precejšnjo negotovostjo . Naše teorije prav tako niso usmerjene k načinu shranjevanja informacij in njihovi dostopnosti respondentu . Komunikacija zahteva tvorbo mentalnih in védenjskih kontekstov, ki so bistveni za razvijanje okvirov odločanja in doseganje neartikuliranega ali proceduralnega vedenja . Ko komuniciramo z respondentom preko uporabe psihometričnih testov ali standardiziranih vprašalnikov, je ta gradnja sociokulturnih kontekstov minimalna ali pa je sploh ni . Gradnja mentalnih struktur in védenjskih kontekstov nam dovoljuje aktiviranje sheme, kije drugače zaprta, dovoljuje tudi bolj fleksibilno izmenjavo informacij . Lahko prosimo za pojasnilo ali menimo, da imamo dovolj informacij in nam ni potrebno vsakokrat ugotavljati splošnega védenja . Meehlova klinična napoved proti statistični napovedi Meehl (1954) je mnenja, da statistične ali aktuarske metode napovedovanja uvrstijo posameznika v razred ali nize razredov z uporabo objektivnih dejstev, vzetih iz poročil o življenjski zgodovini posameznika, rezultatov psihometričnih testov, ocenjevanj vé- denja ali anket in subjektivnih sodb, ki temeljijo na informacijah iz intervjuja. Šele ko so podatki teh različnih virov na nek sistematičen način kombinirani, lahko posa- meznika klasificiramo . Klasifikacija nam omogoča, da podvomimo ali pa da vstopimo v predhodno postavljeno tabelo, ki vsebuje statistično pogostnost različnih tipov obna- šanja, ki naj bi bili povezani z osebami, ki pripadajo razredu . 120 Statistična napoved zatorej vsebuje nekakšno algoritmično kombinacijo informacij, ki dovoljuje klasifikacijo in merjenje verjetnosti, izvedeno iz empirično determinirane relativne pogostnosti. Nasprotno pa klinična napoved, kot pravi Meehl, uporablja "vtise" intervjuja in ostale informacije iz subjektove zgodovine, lahko pa, da bi posplošila "psihološke hipoteze" o posamezniku, ki ga obravnava, vključi tudi podobne psiho- metrične podatke, uporabljene v statističnem napovedovanju . Hipoteze so lahko po- stavljene kot del posvetovanja psihiatričnega osebja in lahko prav tako temeljijo na "razumnih pričakovanjih" o načinu razvoja "zunanjih dogodkov" . Ta zadnji postopek Meehlu definira klinični tip ali tip študije primera . V času, ko se je razpravljalo o razlikah med statističnimi in kliničnimi metodami, o katerih je poročal Meehl, je bilo o vlogi kognitivnih, lingvističnih in pragmatičnih mehanizmov ter načel pri uporabi in razumevanju izjav ali razgovora le malo siste- matičnega raziskovanja . Prav tako niso posvečali preveč pozornosti uporabi pojav- ljajoče se tehnologije audio in video snemanj, kot pomembnih pripomočkov in virov za zbiranje podatkov. Slabo so dojeli, da vsa objektivna dejstva, ki izvirajo iz življenjske zgodovine, ocenjevanja vedenja, anket in sodb, ki temeljijo na intervjujskih infor- macijah, predpostavljajo skupek med seboj povezanih kognitivnih, pragmatskih n druž- benih org anizacijskih mehanizmov, načel in procesov . V tistem času tudi ni bilo evi- dentno, da psihometrični testi vključujejo nejasne domneve testiranca in oblikovalca testa o teh mehanizmih, načelih in procesih, Huntova (1983) nedavna trditev pokriva nekatera kognitivna vprašanja, povezana z uporabo psihometričnih testov . Meehl opaža, da se za razliko med kliničnim in statističnim napovedovanjem lahko pripiše aktuarski obliki, ki je lastna mnogim, če ne vsem kliničnim napovedim . Navaja primer, ko zdravnik pripisuje večjo težo določenemu dejavniku kot mu jo daje ak- tuarska tabela . Vzrok naj bi bil v tem, da klinični zdravnik "zelo verjetno uporablja nek zakon ali kaj drugega, kar temelji na njegovi predhodni izkušnji, in ta zakon ... je aktuarski" (Meehl1954, 24) . V obrambo kliničnega zdravnika pa Meehl navaja, da le-ta pri postavljanju hipoteze o statusu vpletenih spremenljivk ali hipotetičnih konstruktov o pacientu uporablja določena dejstva skupaj z nekaterimi strogo formuliranimi pravili . Zdravnik lahko prav tako uporabi podatke Rorschachovih testov in multifaznih pro- filov, kot tudi govorne spodrsljaje, kijih je pacient napravil v času intervjuja . Po Meehlovem mnenju Reichenbachov pojem "konteksta odkritja" in pojem za- govora v razpravi zdravnikov in znanstvenih kritikov o klinični presoji, nista razjasnjena . Vse hipoteze kliničnega zdravnika ne morejo biti postavljene izključno z mehanično uporabo njegovih podatkov. Kontekst odkritja vsebuje elemente, ki v kontekstu za- govora postavljeni eksplicitno. Ali, v smislu tega prispevka mnogi elementi odkritja ostanejo proceduralni in niso reprezentirani v deklarativni osnovi vedenja. V razpravi o klinični intuiciji Meehl razlikuje dva tipa situacije . V prvem primeru klinik pri diagnosticiranju, napovedovanju ali postdiktivnem sklepanju o pacientu uporablja implicitno proceduralno vedenje, ki če vanj podvomi, ne more biti eks- plicirano. Meehl pravi, da bi bilo lepo, če bi lahko verbalizirali temelj naših intuitivnih odgovorov in uporabili "slow- motion snemanje, skupinsko presojanje, grafične in kvantitativne študije gest in verbalnih vzorcev pacientov, pravilno vis-a-vis nepravilno intuitivno identificiranih, in podobno" (1954, 69). V tem prvem primeru Meehl opaža, daje težje eksplicitno izraziti ali napraviti nekaj kot reči nekomu naj kaj naredi . Njegove pripombe zvenijo podobno kot naši komentarji o oblikah razmišljanja in shemati- ziranega vedenja. Tako torej klinični zdravnik ni edini, ki postavlja intuitivne sodbe ; on preprosto deluje na način, ki je običajen in zunaj zavesti . Meehl nadaljuje z opombo, da moramo, da bi dobili vpogled v klinično presojanje, eksperimentalno raziskovati individualne razlike v intuitivnih napovedih kliničnih zdravnikov . V drugem primeru je težko razjasniti način, kako oseba pride do določene hipoteze . Kritik vprašuje po pravilu ali receptu, ki ga ne moremo navesti, pa vendar se hipoteze pojavljajo. Tako moramo našo pozornost usmedriti na odkritje, s katerim izkušnje predhodnih intervjujev kombiniramo s tem, kar smo slišali od trenutno obravnavanega pacienta ali subjekta (Meehl 1954, 72) . Tisto, kar je za Meehla problematično, sta naše zanemarjanje dinamike tega procesa in naša nesposobnost pojasniti in formalizirativanj 121 vpletene logične korake, tako da bi pojasnili intuicijo (imenuje o psihološko načelo kliničnega zdravnika "pri samem izvajanju kliničnega intervjuja" (ibid, 82) . Proučevanje diskurzivnih procesov, tekstualnih materialov in njihovega razume- vanja z uporabo na shemah temelječe ali s teorijo povezane orientacije so Meehlove pripombe očitno anticipirale že pred tridesetimi leti . Proučevalci kognitivnih procesov so se odmikali od statističnih analiz psiholoških načel, ki jih uporabljajo klinični zdravniki "pri samem izvajanju kliničnega intervjuja" in so namesto tega v razpravah poizkusili simulirati, eksperimentirati z in zadržati v spominu le tiste naravne pogoje vedenjskih in mentalnih procesov, za katere so menili, da so relevantni . Indikatorji in ekspertni sistemi Meehl (1945) je objavil različne razprave, ki primerjajo aktivnosti predstavnika klinike (navadno psihologa) s tistimi, ki temeljijo na statistični obdelavi . Pri različnih nalogah, ki vključujejo psihološko diagnosticiranje in napovedovanje uspeha brucev ter recidive pogojno izpuščenih, je odkril, da se statistična obdelava obnese prav tako, če ne še bolje, kot strokovnjakova napoved . Psiholog ali zdravnik sodeluje s pacientom, ki morda poskuša simptome prikriti, običajno pa predpostavlja, da se je pacient obrnil na strokovnjaka zato, ker jih želi odpraviti. Prav tako predpostavljamo, da bo pacient s psihološkimi problemi le te med dolgim začetnim intervjujem strokovnjaku le težko prikril . Bistvo problemapaje v tem, da dejansko srečanje ustvarja in obsega osnovne procese in informacijske objekte ter . napotke za katere domnevamo, da so za diagnozo konstituitivni . Testi, ki se uporabljajo za razumevanje bralnih sposobnosti pri otrokih ali odraslih v situacijah, ko se srečata intervjuvar in respondent, so podobni kliničnim -bralec bo verjetno razvil pomembne vidike težav običajnega izvajanja, vidike, ki so verjetno konstituitivni za to interakcijo. Problemi pri branju se še posebej lahko pojavijo, če tisti, ki testira, išče razlago subjektov v njihovem razumevanju določenih postavk . Testi, ki se uporabljajo za napovedovanje uspešnosti v koledžu ali po pogojni izpustitvi manj verjetno zajemajo načine obnašanja, kakršno bi pričakovali v prihodnjih okoliščinah v naravnih okoljih. Prihodnje priložnosti verjetno vključujejo pričakovane ekološke po- goje, ki so inherentni skupinskemu individualnemu delovanju v organiziranih okoljih. Da bi oblikovali teste za napovedovanje uspešnosti študentov v koledžu in recidive med pogojno izpuščenimi, potrebujemo precej predhodnih informacij (nekatere od njih temeljijo na intervjujih) V obeh primerih se naši indikatorji zanašalo na proceduralno in deklarativno ekspertno vedenje. Da bi razumeli prednosti in slabosti kliničnega nasproti statističnem napove- dovanju, moramo razmisliti o razliki med direktnim interaktivnim nizom strategij za pridobivanje in razumevanje informacij in uporabo vsiljene izbire odgovorov, ki so bili formalno organizirani v algoritmični program . Statistično napovedovanje bi morali pojmovati kot poseben primer uporabe "ekspertnih sistemov" (na primer, uporabo račnnalnikov za igranje šaha ali za simulacijo diagnostičnega sklepanja v medicini) . Poglavitno pri tem je, kako naj bo védenje representirno v deklarativni obliki, ki je potrebna za statistično in računalniško napovedovanje, kot nasprotje inherentnemu, vendar prikrito uporabljenemu proceduralnemu ali od konteksta odvisnemu in ana- loškemu sklepanju, ki morata biti del vseh intervjujev med kliničnim zdravnikom in pacientom in interakcij človek-stroj . Vprašalniki in odprti intervjuji so različica teh dveh metodoloških razredov. Za različne tipe medicinskih problemov so bili oblikovani številni diagnostični programi (primerjaj : Blois 1984; člancey 1983 ; Duda & Shortliffe 1983; Shortliffe 1976 ; Szolovitz 1982). Ti programi naj bi se dobro obnesli vis-a-vis hišnega osebja (stažisti, pacienti in sodelavci) in svetovalcem ali specialistom. Programi se izvajajo na strogo definiranih področjih, ki so bila formalizirana s pomočjo strokovnjakov s področja medicine. Kot meni Blois, ne gre za to, da klinični zdravnik tekmuje s stroji, temveč za 122 to, da strokovno presoja še pred računalniško proceduro . Strokovna presoja se zanaša na prednodne klinične izkušnje, ki jih je težko opisati v deklarativni obliki . Deklarativna osnova vedenja in postopki računalniških programov predpostavljajo, da je klinik pretehtal različne možnosti v kontekstu, kjer se navadno lahko pojavljajo semantične in pragmatične motnje in kjer procesni viri ovirajo deklarativno bazo podatkov in algoritmov, ki jih lahko uporabimo pri pacientu . Glavno vprašanje sta kvaliteta pred- hodne presoje in stopnja, do katere se posamezna dobljena baza opdatkov ujema z dobro strukturiranimi medicinskimi problemi . Da bi razumeli uporabo indikatorjev v statističnem napovedovanju ali ekspertnih' sistemih pri kliničnem diagnosticiranju, moramo razumeti obsežno predelovanje infor- macij, ki se mora zgoditi pred izvedno statističnega postopka ali računalniškega pro- gama. Predelovanje informacij se pojavlja v situacijah, kjer morajo udeleženci - ome- jem z lastnimi zmožnostmi predelave informacij in pragmatični pogoji interakcije - sodelovati, ugotavljati skupno vedenje, se sporazumeti o razumevanju leksikalnih po- stavk ali fraz ali stavkov . Čeprav so vse te aktivnosti prej neartikulirani viri, in ne pa predmet raziskovanja statističnega napovedovanja, so konstituitivne za ustrezno bazo podatkov. Anketno raziskovanje in razumevanje jezika Drugačen način opisovanja proceduralno-deklarativnega problema vedenja v druž- boslovnem merjenju lahko najdemo v pasivni rabi jezika ter v raziskovalčevi in respon- dentovi prikriti uporabi procedurlnega vedenja v vzorčnih anketah . 1 . Vnaprej določena anketna vprašanja predpostavljajo, da standizirani stavki narav- nega jezika ustrezajo splošno sprejetim dejstvom, mnenjem ali prepričanjem v svetu . 2. Standardizi rani stavki naravnega jezika v vprašalniku naj bi v respondentovem spominu aktivirali samo tisto shematizirano vedenje, ki ustreza r azis kovalčevim teo- retičnim in dejanskim namenom . 3. Raziskovalčevo merjenje, analize poti (pathanalysis) ali križanje odgovorov so formalni postopki, ki posredno oblikujejo shematizirano vedenje in "sklepanje", ki se pripisuje dejanskim odgovorom respondenta na postavke vprašalnika. Model anketnega raziskovanja je odvisen od eksplicitnega prilagajanja tiksnega odgovora stavkom naravnega jezika, da bi tako pojasnili njihov pomen . Analiza odgo- vorov predpostavlja eksplicitno manipulacijo formalne reprezentacije, ki načelno pove- zuje odvisne in neodvisne spremenljivke . V praksi pa sofisticirana analiza odgovorov često temelji na tihem ugibanju in ad-hoc križanju odgovorov . Dejanski sklepi, ki jih lahko napravimo mi izhajajoč iz baze podatkov kot idealni bralci in tisti, ki jih lahko iz jezika, uporabljenega v anketnih stavkih napravijo respondenti, ne opravičujejo opera- cij, ki formalno izhajajo iz podatkov. Raziskovalčeva manipulacija respondentovih hipotetičnih odgovorov ni vezana na teoretsko in empirično reprezentacijo naravnega okolja, v katerem se pojavljajo teme razgovora, ki so primerljive z anketnimi vprašanji in odgovori. Analiza kontinuiranega in spontanega razgovora, pripravljenih političnih govorov in pogovorov med odvetniki in klienti, zdravniki in pacienti ali terapevti in pacienti je prepeljala do razvoja kompleksnih strategij kognitivnega in lingvističnega raziskovanja . Pa vendar smo vrsto let uporabljali anketne vprašalnike, malo pozornosti pa smo posvečali razumevanju uporabljenega jezika . Razumevanje jezika, uporabljenega v vprašalniku, je analogno doumevanju jezika računalniškega programa o razumevanju naravnega jezika (Winograd 1980) : odgovori ne razkrivajo narave procesnih aktivnosti, preko katerih naj bi respondenti razmišljali o pomenu postavk vprašalnika. Tako kot v programih umetne inteligence o razumevanju naravnega jezika, respondentom ni treba uporabljati načinov percepcije ali delovanj, ki so navadno v rabi v realnem svetu . Na ista ali podobna vprašanja odgovarjajo drugače, kot bi odgovarjali v pogovorih v 123 naravnem okolju. Postavke vprašalnika se lahko nanašajo na ekonomijo, nadzorovanje oboroževanja, politična prepričanja, izvrševanje smrtne kazni, način discipliniranja otrok itd . Take postavke so namenjene respondentom, ki imajo dolečeno vedenje o ekonomiji, obo- roževalni tekmi, kvalifikacijah političnih kandidatov in podobno (La Piere 1934 ; Schu- man & Johnson 1976; Cocourel 1982). Predpostavlja se, da anketni stavki niso odvisni od uporabljenega lokalnega jezikovnega konteksta . Prav raziskovalec pa uravnava vse povezave med vprašanji, odgovori in svetom ali svetovi, ki naj bi jih ti reprezentirali . Jezik vprašalnika "simulira" realne okoliščine tako, da postavlja hipotetične rezultate ali taktike, ter tako, da ima respondent možnost izbirati med opcijami stališča ali prepričanj, ki so jih oblikovali raziskovalci . Formalizem pri sklepanju je neposredno vzpostavljen z raziskovalčevimi formalnimi napovedmi o verjetnih vzorcih odgovorov ah posredno z njegovo manipulacijo odgovorov potem, ki je respondentom vzorec že pripisal. Jezik vprašalnika simulira proces razumevanja in hipotetično delovanje, ne da bi pri tem sploh moral upoštevati posledice v realnem svetu . Eksplicitna reprezentacija respondentove notranje osnove vedenja in sklepanja ne podlega konceptualnem, in še mnogo manj empiričnem razjasnjevanju . Da bi prišli do respondentove osnove proceduralnega vedenja uporabljajo vsi ekspertni sistemi, navkljub nujno deklarativnemu formatu uporabljenih instrumentov, sintaktične in semantične okvire . Deklarativni format sili respondenta v reorganizacijo proceduralnega vedenja, da bi s tem zadovoljil formatu, ki ni v skladu s tisto strukturo vsakdanjega védenja, kije odvisna od konteksta . Prednost sodobnega dela medicinskih ekspertnih sistemov je v poskusu, da bi zajeli uporabnikove korake v sklepanju in razjasnili vedenje, ki stoji za védenjem in je zavito v oblikovanju pravil za testiranje hipotez. Pogrešamo model, ki bi lahko tudi specificiral organizacijske pogoje ali ovire, ki jih lahko pričakujemo, ko respondenti v naravnih pogojih rešujejo probleme ali izražajo svoja mnenja, stališča, prepričanja ali splošno vedenje . Vidiki mišljenja in vsakdanja realnost, ki je predpostavljena v ekspertnih sistemih Dokazoval sem, da mora tradicionalno družboslovno merjenje, če hoče v študijah o reševanju problemov, sprejemanju odločitev o prepričanjih stališč, mnenjih in sploš- nem vedenju o svetu inkorporirati pragmatične pogoje vsakdanjega življenja . Z uporabo vidikov raziskovanja ekspertnih sistemov sugeriram modifikacije v tradicionalnem družboslovnem merjenju. Za ekspertne sisteme sem štel tudi tradicionalne metode družboslovnega raziskovanja, ki sicer nimajo direktnega interaktivnega (on line) adap- tivnega potenciala, kakršnega imajo modeli računalniške simulacije . V nadaljevanju bom začrtal kognitivne in lingvistične elemente zdravorazumske teorije mišljenja (folk theory of the mind), ki jih v tradicionalnem družboslovnem merjenju in sodobnem razvoju ekspertnih sistemov sicer predpostavljamo, pa vendar pogosto zapostavljamo . Naš razvoj in uporaba ekspertnih sistemov kot kompjuterskih programov, ki simu- lirajo človeško inteligenco, ter psihometrični testi in anketni vprašalniki, ki raziskujejo spoznavne sposobnosti, vire vedenja in sisteme prepričanj predpostavljata spoznavne in lingvistične elemente modela mišljenja . Deli D'Andrada (v tisku) in Fillmova (1982) obravnavata elemente zdravorazumskega modela mišljenja; obe odražata nedavna dogajanja v kognitivni znanosti, ki so bistvena za naše razumevanje in uporabo eks- pertnih sistemov. Naša uporaba jezika predpostavlja različne zdravorazumske modele ali kognitivne sheme idej, objektov, dogodkov ali delovanj . Toda, kadar opisujemo ali obravnavamo ideje, objekte, dogodke, delovanja, nas omejuje število elementov (sedem, plus ali minus dva), ki jih človeški kratkoročni spomin lahko upravlja ali predela (D'Andrade 1981 ; Miller 1956; Wallace 1961). Objekti, dogodki ali dejanja, kiniso prisotni v kratkoročnem spominu, so lahko kompleksna shema, ki bo zato vključevala dodatno védenje, dostop 124 do katerega olajša hierarhično organiziranje, ki pelje do mnogih diskriminacij . Zdra- vorazumskega védenje ima lahko široko uporabo, ugotavlja D'Andrade, in različni modeli lahko služijo kot deli drugih modelov, ki članom kulture omogočajo, da poj- mujejo kot bolj ali manj samoumevno svoje raznmevanje vsakdanjega okolja . Organiziranje zdravorazumskih modelov mišljenja ali zdravorazumskega védenja predpostavlja, da so vidiki shem intersubjektivni . Intersubjektivnost nujno predpo- stavljajo člani skupine ali kulture in se nanaša na védenje, ki ga ni nujno potrebno eksplicitno izraziti, védenje, ki ga imajo skupnega v določenem okolju udeleženci . Intersubjektivnost vsebuje vidike vsakdanje družbene realnosti, ki konstituirajo druž- beno interakcijo (Cicourel 1964; Garfinkel 1967; Shutz 1945,1953) in se tako nanaša na več kot samo substantivno védenje udeležencev o določenem okolju in drug od drugem . Kar je konstituitivno, pa udeleženci le redko navajajo, so pogoji kulturnega okolja, kot sta na primer "normalnost" ali "nenavadnost" okolja ; udeleženci predpostavljajo, da govorijo isti jezik in uporabljajo podobna tipiziranja za ideje in objekte v okolju, za katerega smatrajo, daje "enako" za vse. Obseg, do katerega udeleženci okolje doživljajo aa podoben način, je pogosto pragmatična realizacija za praktične situacijske namene . Intersubjektivnost deluje na praktični način, kadar udeleženci uporabljajo napotke, ki so pogosto anaforični ali deiktični . Domnevamo, da se recipročnost perspektiv vseh udeležencev nanaša na to, kar vsakdo ve o drugem, in da imajo vsi isto perspektivo, ali kot ugotavlja D'Andrade (1983), "ko vsakdo ve, da vsakdo ve", shema, ki jo lahko ponazorimo s pogledom na nek predmet . Ekspertni sistemi morajo za pridobivanje odgovorovuporabljati deklarativno vede- nje. Tekstualna predstavitev računalniških programov, psihometričnih testov ali po- stavk vprašalnika ustvarja občutek, da so to očitna "dejstva" . Uporaba ekspertnega sistema formalizira vidike zdravorazumskega védenja, medtem ko hkrati uporablja druge elemente takega védenja kot prikrite vire . Viri proceduralnega vedenja in lokalno okolje so redno obravnavani kot teme, ki bi zahtevale neodvisno konceptualno in empirično pojasnitev . Upoštevajoč delo lingvističnih filozofov kot so Anscombe (1963), Searle (1969,1975, 1980) in Vendler (1967, 1972), D'Andrade (delo je v tisku) opisuje vrsto mentalnih procesov in stanj, ki so jih proučevali angleški verbalisti. Ti procesi vključujejo zunanje percepcije, misli, občutke, čustva, želje, hrepenenja, namene, odločnost in voljo ali obvladovanje . Skratka, zunanje percepcije se nanašajo na preprosta (vid, sluh, vonj) in dosežena (pogled, zaznaje) stanja in preproste procese (pogled, opazovanja, doti- kanje) . Za model je važno, da so govorna dejanja, kot javni dogodki, posebej pomembni označevalci notranjih stanj in procesov (Vendler 1972 ; D'Andrade, v tisku) . Vedeti moramo, da kakšne mere ustvarjalci in uporabniki ekspertnih sistemov predvidevajo prisilne odgovore v testu in postopke vprašalnika in poznati način, kako različna govorna dejanja lahko povzročajo različna notranja stanja in reakcije respondentov, reakcije, ki morda niso konsistentne s predvidenimi semantičnimi koncepcijami, upo- rabljenimi v računalniškem programu. Sodobne uporabe ekspertnih sistemov vedno bolj zanemarjajo eksplicitno rabo zdravorazumskih modelov r azmišljanja in senamesto tega naslanjajo na predvidevano raziskovalčevo izvirno sposobnost pri uporabi narav- nega jezika, prepričanj, mnenj in dejstvih informacij . Ne gre namreč le za vprašanje predhodnega testiranja instrumentov, temveč za eksplicitno konceptualno in empirično testiranje načinov, kako sta zdravorazumsko inproceduralno vedenje lahko dosežena ali ne dosežena, kako sta popačena ali kako zmedeta posameznika in skupino, ki uporabljajo standardiziran format ekspertnega sistema . Delo, ki sta ga nedavno napisala Fillmore in Kay (Fillmore 1982), nas približa problemom razumevanja r azi skovalčeve uporabe ekspertnega sistema pri postavljanju napovedi o sposobnosti posameznika, da razume pisane vire in uporabi to razumevanje pri reševanju problemov . Ta sistem lahko nakaže akademski napredek v prihodnosti kot tudi splošno inteligenco in raven dosežka . Fillmore in Kay sta na dveh osnovnih šolah proučevala sposobnosti otrok za razumevanje testov tretje stopnje uspešnosti . Preoučila sta več vprašanj, postavljenih učencem z namenom testirati njihovo razu- mevanje, da bi precizirala, tako tipe informacij, ki bi jih učenci morali interpretirati ali 125 predstaviti, kot tudi posebej stavek ali stavke, ki so se kazati kot ključni za izbiro pravilnega odgovora. Eden od ciljev proučevanja je bila identifikacija ozadja vedenja, ki ga učenci potrebujejo in interpretacijskih sposobnosti, ki jih bralec uporabi za razumevanje poglavih in testnih vprašanj, da bi odgovoril tako, kot pričakujejo oblikovalci testa . Osebe so intervjuvali tako, da bi ugotovili ali posedujejo vedenja in sposobnosti, ki so jih v testnih poglavjih in vprašanjih predpostavili. Fillmore in Kay sta odkrila, da imajo testi resne pomanjkljivosti in zaradi nespretnih besednih izbir, gramatične strukture in sinonimov zahtevajo precejšnjo bralčevo potrpežljivost . Njuna študija raziskuje ovire, ki nastanejo pri testiranju učencev, in cilje, ki jih imajo oblikovalci in uporabniki teh testov pri praktičnih in r aziskovalnih namenih. Bralni testi so vsebovali kognitivne in lingvistične težave, ki v r azi skovalčev model razumevanja branja niso bile vključene . Fillmore in Kaj sta za analizo tekstovnega gradiva zasnovala sistem anotacij, da bi ugotovila način,, kako je poglavje lahko razumljeno . Anotacije so jima pomagale pri oblikovanju korpusa, ki bi ga uporabila v raziskovanju selektivnega intervjuvanja, raziskovalcu pa bi zagotovila seznam preverjanj, s pomočjo katerega bi ocenil uspešnost otrok. Razis kovalec je opazoval otroke pri obdelovanju in potem pri obnavljanju teksta, nato pa uporabil intervjuje, s katerimi je lahko identificiral znanje in sposobnosti, ki naj bi bile potrebne za razumevanje tekstov . Drugače rečeno, raziskovalec je želel trans- formirati proceduralno vedenje otrok in njihovo sposobnost, da nekaj tega znanja premišljeno sporočijo v deklarativni obliki, v bolj formalno razumevanje znanja in sposobnosti, ki so jih uporabili . Fillmore nakaže, kako bi idealen bralec lahko videl povezave, oblikoval specifična pričakovanja, izvajal sklepe in postavljal vprašanja, ki naj bi jih anotacije reprezentirale . Ta idealni bralec, konstrukcija raziskovalca, naj bi uorabljal načela kompozicijske semantike, gradnjo shem za odkrivanje načrtov in ciljev ter oblikovaje sklepov . Idealni bralec prav tako uporablja neartikulirano in proceduralno vedenje, na primer takrat, kadar je tekst oblikovan tako, da ga spominja na stvari, ki jih že pozna . Konstrukcija idealnega bralca je Fillmoru in Kayu omogočila, da sta opazovala razlike v načinu razumevanja teksta pri dejanskem braku . Njuna strategija je podobna Rumelhartovi (1977), pri kateri subjektom pokažejo tekst po posameznih segmentih, medtem ko raziskovalec želi dobiti verbalno poročilo o smislu ali pomembnosti vsakega segmenta posebej . Središčni element projekta, ki sta ga izdelala Fillmore in Kay je ideja, da bralna izkušnja od otroka zahteva, da ustvari koherentno sliko sveta, teksta in aktivnosti, ki se skladajo z njegovim jezikom . Več stopenj "preudarjanja" sta identificirala z namenom, da bi precizirala načine sklepanja, kijih zahteva tekst, ali sklepanja izpeljanega iz shem, ki jih otrok prenese v tekst, da bi kontekstualizi ral dogajanje znotraj skupnega okvira . Otrokove osebne izkušnje in domišljijo pojmujeta kot ravni "preudarjanja" . Za naše namene je najpomembnejše to, da je bralec sposoben tekst obdelati in ga razumeti v skladu s tistimi lingvističnimi ključi, ki jih lahko najde v tekstu in v skladu z védenjem, ki ga nakazuje ali aktivira s spominsko shemo. Zdravorazumska teorija mišljenja nakazuje način oblikovanja in uporabe ekspertnih sistemov in analize njihovih rezul- tatov . Oblikovalec in uporabnik ekspertnih sistemov morata pojasniti različne vrste shem, kijih tekst predpostavlja za svoje razumevanje in postavljanje odgovorov, ki bodo primerni za analizo. To pomeni (če sledimo Fillmoru, 1982), da je treba podrobneje opredeliti odnos med govornimi dejanji ali tekstovnim gradivom ter gramatično in tekstualno strukturo ali strukturo razgovora . Ekspertni sistem bi moral v tekstu obliko- vati vrsto objektov, dogodkov ali lastnosti in vrsto védenja, ki idealnemu bralcu pove, da ima - on ali ona - opraviti s strukturami pričakovanj, povezanimi z detektivsko zgodbo, intervjujem z zdravnikom, ljudskim pripovedovanjem, trgovskimi transak- cijami ali osmrtnico . 126 Zaključne pripombe Ko govorimo o ravnanju v skladu s pravilom pri nporabi ekspertnih sistemov, vedno predpostavljamo, da bo naš strokovnjak uporabil zdravorazumski model, ki dopušča podobno ali identično razumevanje navodil, časovne sheme ali testa in postavk vpra- šalnika . Primaren je način, kako uporabljeni jezik oblikuje za eksperta podobne ali različne tipe "preudarjanja" . Natem mestumoramo zabeležiti vzporednico med Goodenoughovim pojmovanjem (1957) kulture kot nečesa, kar bi morali poznati, da bi se znali vesti in bili sprejeti kot domačin in Slobinovo (1977) razpravo o tem, kakšne podatke o vedenju bomo potre- bovali za trditev, da oseba "poseduje" ali "ravna kot da pozna" pravilo, ali da oseba "deluje v skladu z določeno strategijo" . Slobin navaja kot dokaz za opazovano obnašanje v skladu s pravilom način kako otroci spontano uporabljajo dvobesedne izjave . Zako- nitosti lahko odkrijejo takoj. Otrok želi tudi razširiti zakonitosti na nove primere tako, dar na primer "zlomil seje" ali "dve miši" . V tretjem letu starosti otroci kažejo jasne znake pri korigiranju govora kot da bi se preverjali glede na nek standard ali normo . Ko začnejo hoditi v šolo, imajo že dobro intuitivno in proceduralno razumevanje domačega jezika, toda potem jih učijo formalnih, fonoloških, sintaktičnih in semantičnih pravil na deklarativen način . Iz Goodenoughove razlage kulture in Slobinovih komentarjev uporabe pravil jezika izhaja, da je pojem obnašanja, ki ga usmerjajo pravila zaradi našega zanašanja na nepojasnjene vire védenja, ko si hočemo razložiti percepcijo in razumevanje subjektov in respondentov dvoumen. Način obnašanja, videz in govorno dejanje, ki nam omo- gočajo, da druge prepričamo o tem, da smo člani skupine ali družbe, vključujejo proceduralno in neartikulirano vedenje, ki ga drugim verjetno nismo sposobni eks- plicitno opisati. Da bi sprejeli in razumeli deklarativni format psihometričnih testov ali vprašalnikov, moramo predvideti obstoj in uporabo tega pomembnega vedenja. Osnova védenja je pomembna zaradi svojega prikritega osebnega in kolektivnega razumevanja uporabe jezika, videzov in njegovega sklepnega razkritja med družbeno interakcijo v stvarnih okoliščinah . Sposobnost otroka in odraslega, da opazujeta lastna jezikovna udejanjenja in s spreminjanjem jezikovnih registrov popravljata ali se prilagajata procesnim zmož- nostim kakšne druge osebe pomeni, da se o tem, kako govoriti v skladu s pravilom podobnim zakonitostmi učimo že zgodaj, ravno tako pa se naučimo ustrezno prilagajati tistim, za katere menimo, da niso sposobni razumeti določene oblike govora in zako- nitosti, ki so z govorom povezane. Ta slednji poudarek bi vključeval uporabo žar- gonskega lingvističnega registra v pogovoru z nekom, ki ga nimamo za člana naše skupine (Gelman & Newport 1976; Snow 1972) . Družboslovni znanstveniki pogosto oblikujemo študije, ki silijo subjekta, da se vede na deklarativen način tudi tedaj, kadar informacija, ki jo iščemo, predpostavlja ne- artikulirano védenje in se običajno pojavlja na proceduralen način . V skladu z našimi metodološkimi nagnjenji poudarjamo en tip študije (task oriented), nasproti drugemu (field oriented), vendar se le redko vprašamo, v kakšnem obsegu postavljajo uporaba psihometričnih testov, vprašalnikov in bralno razumevanje testov pred respondente probleme védenja, ki jih ni mogoče razumeti na precej mehaničen način, kakršnega uporabljamo pri ekspertnih sistemih. Ekspertiza oblikovalca in uporabnika ter in- strumentov predpostavlja nekaj razumevanja respondentove osnove vedenja, vendar takšni pogoji pri uporabljenih metodah konceptualno niso jasni . Dela, ki so jih napisali Wason in Johnson Laird (1972) in D'Andrade (1984), so pokazala način, kako je implicitno védenje povezano z operacij ami , v katerih to vedenje dejansko uporabljamo (glej tudi Rumelhart & Norman 1981). Kadar subjekte na- prosimo, naj ravnajo v skladu s pravilom, ko je njihovo znanje vpeto v proceduralni format, ki ni lahko dosegljiv in ne v deklarativnega, kjer so splošna pravila sklepanja dosegljiva, so odgovori slabi ali dobri, glede na njihovo relativno poznavanje vklju- čenega specifičnega vedenja . Če nismo izurjeni ali če sami sebe ne urimo v uporabi 127 procesa formalnega razmišljanja, problemov, ki zahtevajo splošna pravila sklepanja, ne moremo dobro reševati. Če pa je problem postavljen tako, da je podoben vsakdanjim situacijam reševanja problemov, "razumemo" stvari bolje, saj lahko prikličemo spe- cifično védenje in problem precej lažje rešimo (Rumelhart & Norman 1981) . Pod temi vsakdanjimi pogoji sistem predstavitve vedenja verjetno vsebuje mehanizme razmiš- ljanja, ki jih potrebujemo, da stvari laže razrešimo . Izpostavitev subjekta novemu, abstraktnemu védenju ali problemu, za katerega shema še ni na voljo, bi se morala nadaljevati s predstavljanjem védenja ali problema z izrazi, ki se zdijo znani in za katere obstaja znana shema, vključeno s praktičnimi sociokulturnimi pogoji, ki jih subjekti lahko razumejo . Ljudje bodo lahko pravilno razmišljali, če imajo na razpolago okvir, znotraj katerega lahko absorbirajo novo znanje ali sledijo problemu . Ravnanje v skladu s pravilom ali razumevanje ustreznosti zako- nitosti je torej odvisno od kontekstov, ki se jih za subjekt ali respondenta lahko oblikuje in jih lahko zaradi opaženih podobnosti s shemo, ki temelji na predhodnih izkušnjah, analogno nadomestimo . Policaj kot strokovnjah se pri odločanju o aretaciji zanaša na vsakdanje izkušnje, medtem ko se advokat pri odločanju o legalnosti aretacije zanaša na generaliziran proces sklepanja. Reprezentacija vedenja je povezana s tem, na kakšen način bomo z védenjem sklepali . Oblikovanje ekspertnih sistemovzahteva eksplicitno prepoznavanje načina pristopa k ekspertovemu specialnemu védenju z uporabo deklarativnega formata za reševanje problema . Ekspertno reševanje problema se vedno odvija v organiziranem okolju, kije znano raziskovalcu ali tistemu, ki testira, vendar pa je to okolje le redko podobno vsakdanjim situacijam, v katerih zdravnik, subjekt ali respondent rešuje probleme . Opozoril sem na več kognitivnih, lingvističnih in družbenih pogojev interakcije, ki jih navadno zanemarjamo, ko skušamo ali pojmujemo kot samoumevne meritve indi- vidualne ali skupinske sposobnosti reševanja problemov, ali ko poskušamo dobiti informacijo o individualni ali skupinski percepciji in razumevanju mnenj, stališč in prepričanj o svetu . Za zaključek lahko rečemo, da so praktični in formalni procesi in védenje, ki ga kot raziskovalci uporabljamo z namenom, da bi razvili uporabo ekspertnih sistemov, osnova meril, ki jih razvijamo in uporabljamo za razumevanje in napovedovanje ekspertiz zdravnikov, subjektov in respondentov . Naše ekspertne sisteme moramo oblikovati tako, da odražajo ekološko validnost pogojev reševanja problemov, ki jih predpo- stavljajo procesi splošnega razmišljanja in uporaba standardiziranega jezika ter vstopa- jo v vse' poskuse družboslovnega merjenja ali oblikovanja ekspertnih sistemov . OPOMBA Zahvaljujem se Richardu A . Shwederju za njegove koristne pripombe na prvo verzijo teksta . LITERATURA Anscombe, G. 1963. Intention . Ithaca: Cornel University Press . Blois, M. S . 1980. Clinical judgement and computers . New England Journal of Medicine 303:192-97. 1984. Information and medicine; A hierarchical view of clinical processes . Berkley . Univarsity of California Press . Bobrow, D. G., and Norman, D . A. 1975. Some principles of memory schemata . In Representation and understanding: Studies in cognitive science, ed . D. G. Bobrow and A. M. Collins, New York Academic Press. Cicourel, A. V. 1964. Method and measurement in sociology . New York: Free Press . 1974 . Cognitive sociology. New York Free Press . 1982 . Language and belief in a medical setting. In Contemporary perceptions of languagc : Interdisciplinary dimensions, ed. H. Byrnes . Georgetown University Round Table on Languages and Linguistics 1982 . Washington, D. C .: Georgetown University Press . 128 Clancey, W. J .1983 The epistemology of a rule-based expert system : A framework dor explanation. Artificial Intelligence 20 : 215-51. Cole, M.; Hood, L; and McDermott, R. 1978. Ecological invalidty as an axiom of experimental cognitive psychology. Manuscript. D'Andrade, R. G.1981. The cultural part of cognition . Cognitive Science 5 : 179-95 . 1984. Reason versus logic. Manuscript . In press. A folk model of the mind . In Culture models, ed. N. Quinn and D. Holland, NewYork: Cambridge University Press . Duda, R. O., and Shortliffe, E. H. 1983. Expert systems research . Science 220: 261-68. Elstein, A. S.; Schulman, L S.; and Sprafka, S . A. 1978. Medical problem solving: An analysis of clinical reasoning. Cambridge: Harvard University Press . Fillmore, C. J. 1982. Ideal readers and readers. In Analyzing discourse: Text and talk, ed. D. Tannen. George- town University Round Table in Languages and Linguistics 1981 . Washington, D. C.: Georgetown University Press. Garfinkel, H. 1967. Studies in ethnomethodology. Englewood Cliffs, NJ.: Prentice-Hall . Gelman, R., and Shatz, M. 1977. Appropriate speech adjustments : The operation of conversational con- straints in talk to two year olds . In Interaction, conversation, and the development of language, ed . M. Lewis and LA. Rosenblum. New York: Wiley . Goodenough, W. H. 1957. Cultural anthropology and linguistics. In Report of the seventh annual round table meeting on linguistics and language study, ed. P. L Garvin. Washington, D. C.: Georgetown University Press . Hunt, E.1983.On the nature of intelligence. Science 219:141-46. Jackendoff, R. 1975. On belief contexts. Ianguistic Inquiry 6: 53-93 . LaPiere, R. T. 1934. Attitudes vs. actions. Social Forces 14: 230-37. Meehl, P . E.1954. Clinical versus statistical prediction: A theoretical analysis and a review of the evidence . Minneapolis: University of Minnesota Press . Miller, G . A. 1956. The magical numbers seven, plus or minus two : Some limits on our ability to process information. Psychological Review63: 81-97. Newport, E. L 1976. Motherese: The speech of mothers to young children . In Cognitive theory, vol. 2, ed . N. J. Castellan, D. B. Pisoni, and G. R. Potts. Hillsdale, N. J.: Erlbaum. Polanyi, M. 1958. Personal knowledge. Chicago: University of Chicago Press . Rummelhart, D . E. 1977. Toward and interactive model of reading. In Attention and performance 6, ed. S . Dornic. Hiüsdale, N . J .: Erlbaum. 1977 . Understanding and summarizing brief stories. In Basic processes in reading. Perception and com- prehension. ed. D. La Berge and S. J. Samuels. Hillsdale, N. J .: Erlbaum. Rummelhart, D . E., and Norman, D. A.1978. Accretion, tuning, and restructuring. Three modes of learning . In Semantic factors in cognition, ed . J. W. Cotton and R. Klatzky. Hillsdale, N. J.: Erlbaum . 1981. Analogical processes in learning. In Cognitive skiüs and their acquisition, ed . J. R. Anderson. Hillsdale, N. J.: Erlbaum. Rumelhart, D. E., and Ortony, A . 1977. The representation of knowledge in memory. In Schooling and the acquisition of knowledge, ed . R. C. Anderson, R J . Spiro, and W. E. Montague. Hillsdale, N. J.: Erlbaum. Schuman, H., and Johnson, M . P . 1976. Attitudes and behavior. Annual Review of Sociology 2:161-207. Schutz, A. 1945. On multiple realities. Philosophy and Phenomenological Research 5 : 533-75 . 1953. Common-scnse and scientific interpretations of human action. Philosophy and Phenomenological Research 14: 1-38 . Searle, J. R. 1969. Speech acts . Cambridge: Cambridge University Press. 129