SVOBODNA SLOVENIJA ANO (LETO) XXVI. (20) -No. (štev-) 17 fcSLUVKN IA LIBRE! BUENOS AIRES 27. aprila 1967 ©15 SMRTI DR. KONRADA ADENAUERJA .•Stari je v miru umrl.“ Tako se je glasilo dne 19. aprila ob 13,21 uri sporočilo zdravnikov o smrti dr- Konrada Adenauerja, očeta nove. svobodne, demokratske Nemčije, graditelja združene Evrope, borca za svobodo in demokracijo v svetu- Žalost nad izgubo največjega sodobnega državnika z jasnimi pogledi na svetovno dogajanje in s premišljenimi načrti za zgraditev novega sveta v ljubezni in razumevanju med narodi ter v skupnem varstvu pred komunistično napadalnostjo je zajela ves svobodni svet. Z Adenauerjem je umrl zadnji izmed velikanov evropske krščanske demokracije, njenih graditeljev in ustvarjalcev. Sledil je italijanskemu De Gasperiju. Francozu Schumannu, in pred vsemi temi še voditelju Slovencev dr. Korošcu, ki je bil njihov vrstnik ter znanec in borec za iste ideale ter je bil samo štiri leta starejši kot Adenauer. Tako kot navedeni je tudi Adenauer pustil za sabo delo, ustvaritve, ki vzbujajo občudovanje in bodo vedno pričale o dobi, ki jo je oblikoval in ki je po njem že sedaj tudi dobila ime Adenauerjeva doba. Adenauer v mladosti Adenauer je bil sin skromne uradniške družine v Kölnu. Rodil se je leta 1876. Imel je še dva brata in eno sestro. Starši so študirali vse otroke. Ker očetovi dohodki niso zadoščali za preživljanje družine, je morala delati tudi Adenauerjeva mati. Šivala je predpasnike za trgovino. Pri tem delu ji je mali Konrad pomagal že kot petleten otrok. Stanovanje je bilo tesno in sam Adenauer je pozneje povedal, da je moral do 17. leta spati skupno z bratom v isti postelji. Trdo življenje v družini in dobra krščanska vzgoja je bila najboljša življenjska šola za Adenauerja. Zato je že v mladosti smatral življenje za resno Zadevo. Da bi lahko prispeval k vzdrževanju družine, je hotel čim prej dokončati univerzo. Pravo in narodno gospodarstvo je študiral noč za nočjo ob brleči petrolejki. Da ga ni premagal spanec, je noge potiskal v posodo z mrzlo vodo. Tako je že mladi Adenauer kazal odločno voljo in vztrajnost, ki je bila tako značilna za vse njegovo življenje in delo. Saj je vseučiliške študije v Preiburgu, Miinchnu in Bonnu namesto v štirih letih končal že v treh. Adenauer župan v Kobra Po končanih študijah se je Adenauer vrnil v rojstno mesto Köln- Kot pravnik je bil v privatni odvetniški službi. Začel se je tudi javno udejstvovati v Centrumu, politični stranki nemških katoličanov. Leta 1904 se je poročil z Emo Weyer, hčerko ugledne kölnske družine-. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Konrad, Maks in Ria. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil oproščen vojaške službe zaradi' slabotnih pljuč. Leta 1916 sta ga zadela dva huda udarca: najprej mu je umrla žena, nekaj mesecev zatem je pa v avtomobilski nesreči zadobil hude telesne poškodbe na glavi, obrazu, rokah in nogah. Polnih pet mesecev je preležal v bolnišnici. Leta 1917 je bil izvoljen za župana v Kölnu. S tem je začel svoje plodovito javno delo sredi težav prve svetovne vojne. V velemestu jih je bilo na pretek. Glavr.a je bila preskrba prebivalstva z živili. Ob zlomu je z železno disciplino in preudarnostjo prebrodil vse težave ter Storil za ljudi vse, ikar je bilo storiti sploh mogoče. Kot župan mesta Köln je mesto moderniziraj v njem obnovil univerzo, uvedel velesejme, zgradil moderno industrijsko pristanišče, postavil sloviti Mühlheimski viseči most. največji te vrste v Evropi in vrsto modernih socialnih in športnih ustanov. Zlasti je postal znan po velikem zelenem pasu, s katerim je obdal moderno velemesto. Leta 1919 se je drugič poročil z Av-gusto Zinsser. V tem zakonu so se rodili otroci Pavel, Lotte, Libet in Georg. Sin Pavel je postal duhovnik. Naslednje leto je Adenauer postal predsednik pruskega državnega sveta. V Centrumu se je prav tako že močno uveljavil ter je bil član njegovega izvršnega odbora-, Predsednik Centruma je bil v tistih letih J H-einrich Briining. ki je bil leta 1930 tudi nemški kancler. V tedanjih političnih krizah se je že tudi dvakrat omenjalo Adenauerjtvo ime kot ime moža, ki bi bil primeren za kanclerski položaj. Toda | Adenauer je ponudbi odklonil, čutil je, j da še ni prišel njegov čas. j Za Briiningom je postal nemški kancler von Papen, ki je že pripravljal pot Hitlerju do oblasti. Kaka razlika med Adenauerjem in von Papenom! Med tem, ko se je von Papen začel nagibati k nacionalsocialistom, je Adenauer ostal odločno, trdovratno na braniku svobode, demokracije in človeškega dostojanstva ter je n. pr. kot kolnski župan ob Hitlerjevem prihodu v (Koln prepovedal izobešanje hitlerjevskih zastav s kljukastim križem. Zaradi te prepovedi so ga nacisti takoj ob prihodu na oblast marca 1933 odstavili. Zadevno odločitev je izdal sam Goring. Proti Adenauerju so j nacisti na kolnski občini uvedli tudi preiskavo „zaradi slabega gospodarstva“. Pa mu niso mogli ničesar dokazati, zaradi česar bi ga mogli spraviti v zapor. Adenauer kot politični preganjanec Pod nacisti Adenauer -ni mogel izvrševati nobene javne funkcije. Tako kot noben drugi Nemec, ki je izpovedoval demokratska načela* Neprestano so ga preganjali in zasledovali. Pred gesta-po-m se je skrival po raznih mestih. Eno leto ga je imel n- pr. skritega njegov šolski tovariš opat benediktinskega samostana Maria Laach, v mestu Eifel. Ob Rohmovem puču proti Hitlerju leta 1934 je bil Adenau r prvikrat aretiran. Po prihodu na svobodo se je z družino preselil v Rhondorf, majhno mestece ob Renu, na grič-u, ki je od Bonna oddaljeno 6 km. Tu si je z izplačano pokojnine kninske občine postavil hišo. Ob atentatu na Hitlerja 20 ulija 1944 so ga gestapovci znova aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče, odkoder so ga pa prijatelji spravili v bolnišnico, iz katere je pobegnil ter se pod tujim imenom skrival v starem mlinu v Wester-waldu. V septembru so ga gestapovci odkrili in odvedli v svoje zapore. V novembru je prišel znova na svobodo in še vrni! k družini. Adenauer pod zavezniško* okupacijo Med tem se je vedno bolj bližala fronta Renu in Rhondorfu. V marcu 1945 so Amerikanci prekoračili Ren in Adenauer je postal svoboden človek. Kot demokratsko izvoljenega župana v Kolnu pred nacisti so ga Amerikanci takoj imenovali za župana tega mesta. V oktobru istega leta je Koln prišel v britansko zas dbeno cono. Britanski bri-gadni general John Barruclough j« pa Adenauerja odstavil, češ, da pri „izvajanju politike vojaške vlade ni pokazal odločnosti“. Resrica je bila ravno obratno: Preveč odločnosti je bilo v njem. Ista angleška vojaška osebnost je tedaj Adenauerju pismeno zapovedala: ,.Ne smete se baviti ne z direktno ne z indirektno kakršnokoli' politično dejavnostjo. če se ne boste držali teh navodil, boste prišli na proces pred vojaško sodišče.“ Tega dekreta so se pozneje Angleži sramovali in so ga javno preklicali. Ustanovitelj Krščanske demokracije Adenauer se seveda gornje prepovedi ni držal- Zavedal se je naloge novega časa in novih okolnosti, v katerih se je znašel nemški narod po izgubljeni vojni sredi razvalin nemških mest in porušenih industrijskih središč- čutil je, da je treba ustvariti povsem nov politični inštrument in ne obnavljati katoliške centrumaške politične organizacije. Tako je začela nastajati nadverska krščansko demokratska unija-zveza, kateri se lahko pridružijo vsi, ki izpovedujejo demokratska in krščanska načela. Adenauer je postal predsednik stranke v britanski zasedbeni coni leta 1946, naslednje leto je bil izvoljen kot poslanec v deželni parlament Severnega Porenja in Vestfalije, v letih 1948 in 1949 je postal predsednik parlamenta v Bonnu. Njegova naloga je bila izdelati ustavo za tri zasedbene cone v Zahodni Nemčiji. O-snovno določilo ustave je bilo, da politiko Zahodne Nemčije določa kancler in je zanjo tudi odgovoren- To določilo je prišlo v ustavo na Adenauerjev« zahtevo, iker je bil trdno prepričan, da prvi kapcler obnovljene demokratske Nemčije ne more biti nihče drugi kot on sam. Adenauer — nemški zvezni kancler Tako se je tudi zgodilo. Dne 17. septembra 1949, ko je bil že 73 let star, so po 16 letih v prvih nemških svobodnih volitvah poslanci v zveznem parlamentu določili Adenauerja za zveznega kanclerja. S tem se je začela najsijajnejša Adenauerjeva doba v njegovem življenju, in to v starosti, v kateri navadno ljudje že uživajo počitek po opravljenem delu v življenju. Adenauer je pa tedaj šele začel svoje gigantsko obnovitveno delo. Nemčija je bila moralno, politično, gospodarsko in socialno na tleh. Začeti je bilo treba iz nič. In v tem delu je Adenauer razvil tako vsestransko obnovitveno delavnost, da je vzbujal občudovanje doma in v svetu. Začel je nastajati „nemški čudež“, ki je Nemčijo iz niž:n naiglobljega ponižanja začel dvigati in obnavljati v moderno cvetočo državo z najmodernejšo socialno zakonodajo. Res je. da je k temu veliko pripomogel nemški ustvarjalni duh, čut kolektivne odgovornosti in smisel za žrtve za blaginjo skupnosti. Toda res je tudi to da vsega tega ne bi bilo mogoče doseči, če ne bi bilo tako močne vodilne osebnosti, kot je bil Adenauer- Njemu in samo njemu gre zasluga za vse silne nemške politične povojne uspehe, da je premagano Nemčijo, državo, ki je izzvala oba zadnja svetovna požara, spremenil v odločnega in najvplivnejšega zaveznika zahodnih demokratskih držav, v najmočnejšega in najbolj zanesljivega branilca svetovne demokracije pred ko-muristieri napadalnostjo. Ugled in' vpliv demokratske Nemčije je tako dvignil pri zahodnih zaveznikih, da ni bilo nobene njihov«, odločitve v svetovnih vpraša-n.'!h n- 'a b! se bili poprej posvetovali z Bonnom. Dosegel je to, kar se je zdelo nemogoče in Neverjetno. Pomirjenje in orf-pr’'ateijitev Nemcev in Francozov. Vključi! je dalje svojo državo v vse zahodno demokratske politične, vojaške in gospodarske forume in svoji premagani državi priboril popolno suverenost. O teh usphih pričajo vsi povojni politični. gospodarski in vojaški sporazu-nr zahodnih zaveznikov z Nemčijo: U-stanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo, Skupnost za uporabo evropske energije za mirnodobske svrhe, ustanovitev Skupnega evropskega trga, podelitev popolne suverenosti Zahodni Nemčiji z ukinitvijo zasedbe (1955). Tedaj je Adenauer kot nesporni voditelj n" m: 'ke"a naroda pred kanclersko palačo Sehaumburg v Bonnu ukazal: Dvignite zastavo Za nas je na svetu samo eno mesto: na strani svobodnih narodov. Naš c lj je v svobodni in združeni Evropi svobodna in združena Nemčija. Tako je Adenauer postal in bil do svoje smrti največji graditelj Združene Evrope. Svoje politične koncepte je uveljavljal z razgovori in dogovori, ki jih je imel na obiskih v Parizu, Londonu in Wash'ngtor.u, pa tudi v Moskvi, kjer je dosegel pri komunistih priznanje Zahodne Nemčije, ne da bi sam moral priznati vzhodnonemško komunistično državo. Ped Adenauerjevim vodstvom je nemška krščanska demokracija 1. 1957 dosegla majvečji uspeh v nemški demokratski politični zgodovini: absolutno večino. Kljub izrednim uspehom, ki jih je dosegal in neverjetni delavnosti, ki jo je razvijal, so se kljub temu začeli vedno bolj pogosto javljati glasovi v njegovi lastni stranki, da bi bilo priporočljivo poiskati za kanclerski položaj mlajšo osebnost, ker je bil Adenauer že nad 80 let star. Leta 1959 je Adenauer že pristal na umik iz aktivnega političnega življenja. Ponujali so mu položaj pred-' sednika republike. Toda, ko je umrl ameriški zun. minister John Foster Du- j lles, ki je imel glede komunistične nevarnosti V svetu enake poglede kot Adenauer, je svoji pristanek preklical z utemeljitvijo, da se mu zdi, da bi bila „napaka, ,če bi se odstranil prav sedaj“, ko postaja položaj znova zapleten. In je ostal kancler še do 28. aprila 1964, ko je prepustil to mesto dotedanjemu ministru za gospodarstvo dr. Erhardu. Ur. Adenauer se je umaknil v svoj Rhondorf toda obdržal še vedno pred- sedstvo stranke do marca 1966. Izgovoril si je tudi pravico kritike in se je je v polni meri posluževal. V Rhondorfu je začel pisati svoje spomine. Obsegajo tri knjige, ki so že napisane, ne pa še objavljene. Doslej je izšel samo prvi del. četrti del je mislil pisati sedaj. Pri tem ga je pri 91 letih prehitela smrt. Umrl je 19. aprila kot vdovec. Druga žena Agusta mu je umrla že leta 1948. Do svoje smrti je bil duhovno svež irj prožen. Še na smrtni postelji je mislil na svoj narod in na združeno Evropo. K sebi je poklical sed. nemškega kanclerja Kiesingerja in mu naročal, naj se Nemčija fes Francija pridružita ZDA v kampanji za pobijanje individualističnih tendenc, ki groze narodom Atlantske skupnosti. De Gaullu je napisal pismo. Tako Kiesingerja, kakor De Gaulla, je prosil, naj sprejmeta koncept ameriškega podpredsednika Humphreyja o ustanovitvi posebne ustanove, v katero bi se lahko „prelival evropski nacionalizem“. Adenauer je Kiesiingerju zatrjeval, da ni prav, da je ta Humphreyev poziv vzbudil tako malo zanimanja, še na smrtni postelji je tako dvigal evropski program proti poskusom obnove nemškega in francoskega nacionalizma! Na mrtvaškemi odru Do sobote, 22. t- m-, je Adenauer ležal na mrtvaškem odru na svojem domu v Rhondorfu. Tega dne so ga pa v spre- vodu prepeljali po vseh tistih ulicah, po katerih se je- 14 let vozil vsak dan kot kancler v kanclersko palačo v Bonn, kjer so ga položili na oder v dvorani za vladne seje. Sem so ga hodile kropit ter se poslavljat od rjjega ogromne množice hvaležnega ljudstva, da so očetu domovine svojemu „staremu“ izrekle še zadnji zbogom. V noči od nedelje na ponedeljek so krsto z Aidenauerjevim truplom prepeljali v kolnsko katedralo, kjer je bil na mrtvaškem odru vse do pogreba v torek 25. t- m. popoldne. Slovesno pogrebno mašo je imel kolnski nadškof kardinal Frings ob navzočnosti vseh nemških škofov, ameriškega predsednika Johnsona, predsednika francoske republike generala de Gaulla, predsednika britanske vlade Harolda Wilsona ter številnih drugih državnikov irj uglednih osebnosti iz vsega svobodnega sveta- Nato so krsto prenesli na vojno ladjo ter jo po Renu prepeljali do Rhondorfa, kjer so jo položili v grobnico Adenauer-jeve družine. Kaj je. bil Adenauer za Nemčijo, je pričal njegov pogreb. Bil je tako veličasten in udeležba ljudskih množic na r.jem tako številna, kakršnega v Nemčiji ni bilo od Hindenburgovega pogreba leta 1934 naprej. V Washingtonu je pa imel tako lep pogreb samo leta 1963 umorjeni predsednik John F. Kennedy. I Z TEDNA V Grčiji je v petek dne 21. aprila v zgodnjih jutranjih urah šef glavnega štaba vojske general Grigorios Spanda-kis izvedel državni udar, odstavil dotedanjo vlado pod predsedstvom Panajo-tisa Kanellopoulosa ter postavil novo. Za predsednika vlade je vojska določila 6'8-letnega državnega prokuratorja Konstantina Kiliasa. V novi vladi je pet častnikov. Vsi so pred kraljem v navzočnosti atenskega pravoslavnega škofa položili predpisane prisege. Nova vlada je zaprla vse člane prejšnje vlade, prav tako pa tudi 78-letnega Georgesa Papandreau-ja in njegovega sina levičarja Andreja. Glavni nastop nov: vlade je pa bil naperjen proti komunistom. V vsej državi so polovili več t soč funkcionarjev te politične skupine. Z nastopom nove vlade je seveda odloženo vprašanje majskih volitev v Grčiji. Doslej je vlada objavila samo to, da hoče radikalno urediti razmere v državi in pripraviti tla za pravo demokracijo, ki •->a seveda ne bo ,,demokracija pouličnih izgredov“ in povzročanja vedno večje -’-sloge med Grki- Filip Herrera, predsednik Medame-ri"ke banke za razvoj, v letnem poročilu te denarne ustanove navaja, da je omenjena banka od leta 1961 pa doslej odobrila državam v Latinski Ameriki kreditov nad 2 000 milijonov dolarjev. Predstavniki Sir je in Združene arabske republike so ponovili svojo odločitev, da bodo „povsem strli vsako judovska napadalnost“. Istočasno so napadli Jordanijo, Iran, Saudijevo Arabijo in Izrael, da delajo proti ustanovitvi Srednje arabske federacije, Severno Ameriko pa, da s svojo VI. mornarico varujejo Izrael.; Amer kanci so s svojo vesoljsko ladjo Surveyor-3 dosegli zaželene uspehe. Vesoljska ladja je pristala na določenem mestu na Luni ter je z mehaničnimi lopatami izkopala površino Lune. Aparati so izkopanino preučili kar na Luni ter ugotovili, da je trdna kot vlažen pesek in da je zato površina Lune primerna za pristajanje vesoljnih ladij-Sovjeti so tudi prejšnji petek, t. j. 21. aprila poslali v vsemirje vesoljsko ladjo Sojuz-1 z astronavtom polkovnikom Vladimirjem Komarovom. Med poletom v vesolju so pa v njegovi kabini nastale okvare, zaradi katerih se je moral spustiti na zemljo. Okvare so pa bile tako velike, da je astronavt izgubil življenje. Z višine 7000 m visoko je namreč s kabino vred padel na tla, ker se padalo ni odprlo. V Karlovih Varih na .’češkem se je v ponedeljek 24. aprila začela konferenca predstavnikov 20 komunističnih strank v svetu. Namen konference je glavnem doseči, da posamezne komunistične države ne bi rahljale povezanosti med sabo s samostojnim obnav- V TEDEN Ijanjem diplomatskih zvez z Zahodno Nemčijo, ter da bi uskladili svoja sta-iišča glede pomoči Severnemu Vietnamu- Sovjeti bodo skušali tudi doseči sestanek predstavnikov komunističnih držav na svetu, na katerem naj bi zavzeli enotno stališče proti komunistični Kitajski. Stalinova hči Svetlana je po mesecu dni bivanja v Švici odletela v ZDA, kjer so ji ameriške oblasti podelile politični azil. Na letališču v New Yorku je časnikarjem razdelila pismeno izjavo, v kateri poudarja, da sta na njeno odločitev odhoda iz Sovjetske zveze vplivala dva razloga: vera in svoboda. „Bila sem vzgojena v komunistični družini, kjer se ni govorilo o Bogu. Toda z-doraščanjem sem prišla do spoznanja, da brez Boga v srcu ni mogoče živeti. Do te ugotovitve sem prišla popolnoma sama, brez pridig in brez zunanjega pritiska-“ Dalje je Svetlana izjavila, da je prepričana, da jo bosta njena otroka, ki ju je pustila v Moskvi, razumela, „ker pripadata novi generaciji, ki se več ne da vleči za nos s starimi idejami“. Komunistične gverilske akcije v Boliviji so se minuli teden nadaljevale ter so v spopadih na obeh straneh utrpeli izgube. Prav tako so komunistični partizani izvedli več manjših akoij v Kolumbiji,. Venezueli in Gvatemali. V Havani na Kubi pa je Castro na radiu napovedoval komunistične gverilske akcije še po drugih južnoameriških državah in grozil, da bo „Che” Guevara zanetil komunistični požar na vsem latinsko-ameriškem kontinentu- V zvezi z Guevarovim proglasom južnoameriškim komunistom, da naj ustvarijo „veliko Vietnamov“, opazovalci ugotavljajo, da je verjetno potvorjen, kakor so potvorjene Guevarove fotografije, ki jih je objavilo Castrovo časopisje. STROGI ZAPOR ZA MIHAJLOVA Beograjsko časopisje je prisodilo odločnemu Mihajlu Mihajlovu nadaljnja štiri in pol leta strogega zapora. Vračunali so mu pol leta dosedanjega zapora, tako, da bo zaprt še štiri leta. Ves ta čas mu je prepovedana sleherno pisanje. Istočasno s potekom razprave proti Mihajlovu je imel Tito na 10. kongresu srbske partije v Beogradu govor, v katerem je nastopal proti sovjetskemu vmešavanju v jugoslovanske partijske zadeve. Smatrajo, da je Tito govoril o tem vprašanju v času sod-nijske razprave proti Mihajlovu z namenom, da bi v zahodnem svetu vsaj delno obrnil zanimanje časnikarjev od procesa na jugoslovanske odnose z ZSSR. Šestletnica blagoslovitve doma in 50-letnica Majniške deklaracije v SAN MARTINU V nedeljo 23. aprila je bila v Slovenskem domu v San Martinu lepa slovesnost in sicer praznovanje šestletnice blagoslovitve doma združeno s slovesno krajevno prosHvo petdesetletnice Majniške deklaracije. Te proslave so se udeležili Sanmartinčani, pa tudi Slovenci iz ostalih krajev v velikem številu. Ob enajstih dopoldlne je direktor slovenskih dušnih pastirjev msgr. Ore-har blagoslovil dvorano in v zadnjem letu dc, raj ene prostore. Dvorara je bila za to priložnost lepo okrašena z venci, slovenskimi zastavami in slovenskim grbom. Zatem je msgr. Orehar daroval sv. mašo za žive in mrtve člane ter dobrotnike doma. Po evangeliju je imel slavnosti primerno pridigo, v kateri je poudaril naloge slovenskih domov, ki obstojajo v ohranitvi in poglobitvi vere, utrditvi narodne zavesti ter v nudenju priložnosti za pošteno veselje. Popoldne ob pol štirih je pa bila prav tam slavnostna akademija, katero so Sanmartinčani izvedli po že znanem dobrem načinu. Najprej je nastopil šolski zbor, pomnožen z nekaterimi bivšimi učenkami, pod vodstvom g. Borisa Pavšerja. Strumno je zapel slovensko narodno himno, ki so jo številna pislušalci, kateri so napolnili obširni pokriti prireditveni prostor, poslušali stoje in peli z zborom vred, nato pa navdušemo zaploskali. Z narodno himno je bil dan poudarek proslavljanju majniške deklaracije. Zbor je zapel še otožni Hribarjevo Hišico očetovo in Sattnerjevo Detetu, na koncu pa veselejšo zdravico Bratci veseli vsi. Nato je nastopil domov predsednik g. Ivan Dimnik ki je pozdravil najprej navzoče msgr. Oreharja, župnika g. Malija, tajnika Narodnega odbora g. Miloša Stareta, predsednika Zedinjene Slovenije g. Božidarja Finka go. botrico in g. botra doma ter vse zastopnike drugih slovenskih domov. Nato je nadaljeval: Današnjo šesto obletnico smo združili s proslavo 50 letnice majske deklaracije. To smo storili, da proslavimo eno najbolj znamenitih in 'pogumnih dejanj v slovenski zgodovini. V domovini tega jubileja ne bodo praznovali, ker nočejo priznati zaslug za o-svoboditev slovenske domovine ljudem, ki niso bili komunisti. Zato je prav, da mi proslavimo'ta jubilej in da naš mladi rod zve o delu svojih velikih prednikov. Ko vas zbrane iskreno pozdravljam, se Vam zahvaljujem za vaš obisk, vaš ob tej priliki prosim za Vaše sodelova- nje in pomoč- Le če bodo z ljubeznijo - in edinostjo sodelovali trije stebri naše skupnosti, družina, slovenska šola in slovenski dom bomo uspeli. Nič nam ne bodo pomagala ugotavljanja in presojanja med seboj, kdo je kje in na čigavi strani, še manj opazovanje, koliko očenašev kdo zmoli. Eden jih malo več, drugi manj; tu med nami ni razlike. ; Naše delo za skupni naš dom, pa bo tebi in meni odmerjeno po veličini naše ljubezni. Ljubezen in požrtvovalnost nas bosta obdržali in rešili. Brez ljubezni nismo nič ves naš trud ni nič vreden, brez nje je delo na kulturnem, športnem in gospodarskem polju podobno kamenju in pesku, ki sta ga naša dva člana g. Uršič in Telič pripeljala na tale prostor da zgradita našo stavbo, šele ko ista pridejala cementa in železa, z vodo zalila, je postala trdna stav- ba. Pri našem delu za verski in narodni obstoj pa pomeni ljubezen ravno toliko to se pravi: brez ljubezni in požrtvovalnosti bomo ostali pohojeni kamni v našem domu. Hvala Bogu, še vas je nekaj. Iskrena Vam hvala. Svoj govor je zaključil s prošnjo k še večjemu sodelovanju za napredek slovenskega doma v San Martinu. Viharno pozdravljen je stopil na o-der slavnostni govornik, vseučiliški profesor g. dr. Tine Debeljak, ki je razvijal naslednje misli: Najprej je prebral Majniško deklaracijo in povedal v kakšnem času je nastala in zakaj. Nato je prešel na svoje lastne spomine, kako je kot srednješolec preživljal te čase. Po tem, kar je videl, slišal in bral je pokazal osebno pobarvani razvoj dogodkov nekako v tem redu: Kako so sledile občine s priznanjem deklaracije, podpis škofa Jegliča, nakar je sledilo ljudstvo v masah, zlasti še, ko je pobiralo naše ženstvo podpise za deklaracijo, da s tem na demokratski način dokaže Vladajočim krogom željo naroda. 160.000 podpisov so izročile dr. Korošcu v Ljubljani na Kongresnem trgu, na enem največjih zborovanj v tem vojnem času. Opisuje dobo taborov in navdušenje naroda, ki je celo izipre-galo konje iz Koroščeve kočije ter ga samotež vozilo na mesto zborovanja. Podčrtaval je dogodke ob Krekovi smrti ter poudaril Koroščevo udeležbo v Pragi ob slavnosti Narodnega gledališča. Posebej je podčrtal Koroščevo pismo predsedstvu mirovne konference v Brest-Litovskem, ko je upal, da bo nova ruska vlada podprla težnje avstrijskih Slovanov po samoodločbi. Toda kot komunisti niso imeli smisla za nacionalno osvoboditev, Laso j- tuui pred tem carska Kusi.,a ^aua.a ________- vence v .uondousk.uj paituu a ou- dairil je pomen Wilsonovih touk -a spremembo dotlej ustavne borbe v Avstriji na gladino revolucionarnega gibanja za odcepitev od nje, ki se je izvršilo preko Narodnih svetov in Narodnega veča 29- oktobra 1918. To je eden najvažnejših datumov v naši zgodovini, ko smo po tisoč letih suženjstva prevzeli urejanje svoje usode zopet Slovenci v roke. S posebnim poudarkom je podčrtal Ženevski sporazum, ki ga je dosegel Korošec s Pašičem v katerem je bila jasno izražena suverenost prečanske države, ki ji je predsedoval Korošec, ter je bila enakopravni partner kraljevini Srbiji- Tu' je deklaracijah gibanje našlo svoj višek in dopolnitev — toda po par urah —- tudi padec. Odslej je sledila doba od 1. decembra, s katerim se deklaracijska doba neha, in nastaja nova povsem drugačna kot pa so si j0 zamišljali z Majniško in Krfsko deklaracijo, še enkrat se je pojavila Koroščeva zamisel v javnosti: ko je dr. Maček izjavil, da hr-vatsiko poudarjanje, da se moramo povrniti na leto 1918, pomeni: vrniti se h Koroščevemu Ženevskemu paktu. Nekaj podobnega se je potem ustvarilo s paktom Maček-Cvetkovič leta 1939 kjer pa smo bili Slovenci prevarani. Toda če bi ne prišlo do vojne, bi gotovo dosegel Korošec tudi za Slovence isti položaj, kot so ga dobili — tudi z našo pomočjo — Hrvatje. In s tem bi bil deklaracijski namen dosežen in to pod geslom „jugoslovanstva“. Toda tudi borba pod geslom „slovenstva“ vodi nujno v prav tako rešitev konfederacije balkanskih držav, v katero je vključena tudi Slovenija kot država. Citira izjavo hrvatskega separatista dr. Bonifačiča, objavljeno v buenosai-reškem Clarinu 9. aprila t. 1- kjer pripušča prav tako konfedteracijško rešitev tudi s hrvatskega stališča. Tako slovensko „naravno pravo“, kakor hr-vatsko „zgodovinsko pravo“, ki sta bila osnovi Majniške deklaracije, vodita tudi zdaj v podoben cilj, kot ga je razglasil Narodni odbor za Slovenijo 3. maja 1945: „Država Slovenija v federativni Jugoslaviji z vključitvijo Bolgarije.“ Tudi danes poslušamo Koroščev klic iz deklaracijskih ; let; „Dvignite glave...“ ter predsmrtno prerokbo: „Ne v zaton... temveč v novo življenje gre Slovenija..ter obenem tudi sklonimo glave v počastitev borcev za cilje Majniške deklaracije ki so nam pred 50 leti podrli nemški zid ter mam odprli okno v svet lastnega upravljanja, lastnega naroda. In to po njegovi potrebi in vrednosti, Iki je enaka velikim narodom. Slava jim.“ Po svojem govoru je dir. Debeljak „Vsa država je v žalosti zaradi njegove smrti. Nikdar ne bomo pozabili ' njegove opozicije, s katero je nastopal vse svoje življenjiei proti vsakršni obliki tiranije. Prav tako ne-bomo pozabili drzne odločnosti, s katero je vodil svoj narod iz razvalin vojne v cvetoč in spoštovanje vzbujajoč položaj v družini svobodnih narodov.“ (Ameriški predsednik Lyndon Johns n Ob smrti dr. Adenauerja) „Francija kakor Nemčija žalujeta zaradi Adonauerjeve smrti. V imenu i Francije se spoštljivo klanjam pred enim „d veliki „i državnikov sedanjega časa. j V času, ki je sledil strahotni vojni, je kancler Adenauer obnovil svojo državo. ! Neutrudno je delal pori organizaciji Evrope. Bil je pobomik francoskc-nemške ! sprave. Smrt kanclerja, s katerim me je dražilo veliko prijateljstvo, mi povzroča globoko žalost.“ (Francoski predsednik general De Gaulle ob smrti kanclerja dr. Adenauerja) •WMaMaay»BBaBaaaaaaaaBBaaBaaaaaaaaBaaaaaaaaaBaaBaaaaBaaaaaaBaaaBBaaaaaBaaBaBaa»Kaaa«aaBB*aaaaaaa«»aaMM Jezikovna pravda in Jugoslovanski komunisti V zadnji številki Svobodne Slovenije smo poročali o jezikovni pravdi, ki je nastala v zvezi z zagrebško Deklaracijo. V obširnem ‘ govoru ki ga je imel Edvard Kardelj 15. aprila na slavnostni seji ob 30-letnici Slovenske komunistične stranke, je obravnaval med drugim tudi ta problem. Z zagrebško deklaracijo je spravil v zvezo tudi ljubljansko „Pismo slovenski televiziji“, 'ki ga je podpisalo Društvo slovenskih pisateljev, (Slavistično društvo, Inštitut za slovenski jezik pri Akademiji znanosti in umetnosti ter Pen klub — center za Sovenijo. O tem pismu smo poročali v našem listu z dne 2. marca. Danes objavljamo dobesedno iz Kardeljevega govora tisti del, iki se nanaša na zagrebško Deklaracijo in ljubljansko Pismo televiziji Kardeljeve besede obrambe in izpadov dokazujejo, da v domovini dviga glavo nekaj, kar je bolj naravno in bolj življenjsko kakor „partijska linija“ — partijska doktrina in partijska praksa. Takole je govoril Kardelj: Pojav, specifičnih „skupin za pritisk“ Primer navedene zagrebške deklaracije o nazivu in položaju hrvatskega knjižnega jezika je še ena potrditev te resnice. Ko je leta 1963 ustavna komisija izdelala prve osnutke sedanje ustave, je uporabljala iste jezikovne termine kot prejšnji dve jugoslovanski ustavi. Ustavna komisija je dobila takrat zahtevo, naj ustava respektira sporazum, dosežen med Matico Šrpsko in Matico Hrvatsko glede termina sr-bohrvatski oziroma hrvatsfcosrbski jezik. Ustavna komisija je to zahtevo sprejela, čeprav smo mnogi mislili, naj bi taka in podobna vprašanja raje reševala praksa bratskega sodelovanja med narodoma, ne pa državni zakoni. Toda rečeno je bilo, da je to svoboden sporazum najbolj , pristojnih kulturnih faktorjev o jezikovnem problemu, ki so ga potemtakem državni in politični or-gani dolžni podpreti. Sedaj pa ista Matica Hrvatska — vsaj formalno — fungirá kot organizator akcije ki zahteva od zvezne skupščine spremembo tega sporazuma, ki ga je sama dosegla, za katerega sta se povsem prostovoljno in brez sleher- ne zveze s kakršnimikoli zveznimi državnimi ali političnimi organi zedinili v imenu srbske in hrvatske kulturne javnosti Matica Srpska in Matica Hrvatska. To dejstvo samo zase dovolj prepričljivo govori, da sta pravo bistvo in ozadje te in podobnih alfccij določena politika, ne pa jezik. Med ljudmi ki so podprli zagrebško deklaracijo, je vrsta pomembnih imen v našem javnem, zlasti pa kulturnem življenju. Ni jim mogoče očitati, da so se odločili podpreti to akcijo zaradi an-tisocialistionih ali antidemokratičnih pobud. Vsekakor pa jim smemo oponesti slepo nasedanje politični provokaciji, ki je lahko koristila vsem drugim tendencam v našem družbenem življenju samo interesom resničnega utrjevanja in razvijanja samoupravnih in demokratičnih odnosov v naši družbi ne in zato tudli ne normalnemu demokratičnemu razreševanju takih in podobnih vprašanj, zaradi katerih so podprli zagrebško deklaracijo. Skratka, pokazali so skrajno politično nepismenost pri oceni bistva in posledic akcije; ki bi jo morali odkloniti že samo zato, ker je bila spočeta in organizirana zunaj in za hrbtom celotnega sistema naših demokratičnih institucij v katerih se lahko taka vprašanja demokratsko razrešujejo. Nesposobni za tako oceno pa so nujno morali postati slepo orodje, kakršnih se poskušajo danes z zlorabo našega demokratičnega sistema posluževati nosilci različnih nesocialističnih, medtemofcrat-skih in ne samoupravnih tendenc v našem družbenem življenju, da bi skrili pravo vsebino svoje politične akcije. 'Čeprav ljubljansko pismo o televiziji mirna istega političnega značaja kot zagrebška deklaracija, bi po mojem mnenju vendar lahko tudi zanj veljalo marsikaj od tega kar ¡sem rekel o zagrebški deklaraciji. V obeh primerih je bil po mojem mnenju (določenim ljudem očitno bolj važen trušč — ob razbijanju na odprta vrata — (kot pa tisto, kar sta deklaraciji sami imeli povedati. Mislim, da bi iz povedanega morali napraviti zlasti tale sklep. Stojimo pred novim pojavom, namreč pred pojavom specifičnih „skupin za pritisk“, ki se vsiljujejo našemu 'družbenemu in političnemu življenju. To so klike, ki so in ki hočejo biti zunaj' našega demokratičnega in samoupravnega organizacijskega mehanizma. To dejstvo samo po sebi dokazuje, da so take klike oziroma Skupine za pritisk lahko samo izraz tistih reakcionarnih in konservativnih tendenc in zunanjih pritiskov, ki hočejo vsiliti socialistični družbi namesto samoupravljanja ter neposredne demokracije politični boj za oblast in monopol političnih klik. Skratka, take skupine hočejo oropati naše delovne ljudi pridobitev in pravic, izbojevanih z revolucijo in nastalih v razvoju delavskega gibanja- vzbudil še živahnejše odobravanje kot je bil začetni pozdrav. Neumorna gdč. Katica Kovačeva je naučila najmlajše šolarčke, ki so po večini šele nekajkrat pogledali v slovensko šolo v San Martinu, prijeten nastop, h kateremu so starejši šolarji vneto prepevali. Naj ob tej priložnosti poudarimo sijajno akustiko pokritega prostora. G. Janez Zorec je občuteno recitiral Gregorčičev Naš narodni dom. Oktet dekliškega krožka pod vodstvom g. Pavšerja je zapel Ipavčevi Vse mine in V mraku ter Vodopivčevo Stari Me-do. škoda, da ta oktet večkrat ne nastopa ali vsaj med sabo poje, ker raz-polaga s prijetnimi glasovi. Gdč. Marija Rožanc in Meta Zorec sta izmenoma recitirali Fr. Kolariča Slovenski maj. Mladenke krožka pa so izvedle še lepo rajanje. Nastopil je zbor harmonikarjev pod vodstvom g. Jenka ter odlično zaigral ljudsko pesem, eno češko in eno svetsko, za konec pa Triglavsko koračnico, ki je posebno vžgala. Mešani pevski zbor pod vodstvom g. Klemenčiča je zapel Ciganovo Domov v slovenski kraj, Venturini j evo Nocoj, pa oh nocoj, Adamičevo V snegu, Florjančičevo Rožic ne bom trgala ter Mau-Bajukovo Ej, zato. Ponovno sta se odlikovala solista ga. Marinčkova in g. Jenko in je bil nastop zbora primeren zaključek lepe in sepo sprejete a-kademije. Pred navzoče je stopil še g. R. Smersu, ki je povabil na sledečo družabno prireditev, čemur se je večina irada odzvala in se zabavala ob zvokih orkestra Planika — Edelweiss. Titov govor Predsednik Tito že trideset let vodi jugoslovansko komunistično partijo. Zato je bila 17. aprila v Beogradu slavnostna seja Zveze komunistov, na kateri so Titu izročili posebno poslanico, v kateri so ¡mu podpisani delegati izrekli priznanje za njegovo 30-letno uspešno vodstvo. Tito je imel nato daljši govor. Poudaril je pomembnost ustanovitve komunističnih partij Slovenije in Hrvatske leta 1937 za utrditev bratstva in uresničenje enakopravnosti vseh jugoslovanskih narodov. Obsodil je pojave narodne nestrpnosti in pozval komuniste, naj bodo v 'bodoče 'bolj odločni, ko je treba ukrepati. Primeri nestrpnosti z vprašanjem jezika v zvezi s tiskom, radiom, televizijo in založniškimi podjetji so nedopustni in škodljivi oblikovanju socialistične družabne zavesti. Pozdravil je pojmovanje tistih, ki se čutijo enostavno Jugoslovani. O poslanstvu komunistov je dejal, da je doba ukazovanja minila. V bodoče morajo biti vedno manj nosilci oblasti, pač pa politično ideološki usmerjevalci. Komunisti ne smejo imeti več pravic kot ostali državljani. „Mi komunisti se razlikujemo od drugih — je rekel Tito — v tem, da imamo iste pravice, pa zato mnogo večje dolžnosti in obveznosti kot drugi državljani.“ Zveza komunistov ne ustvarja svoje politike, ne vsiljuje svojih sklepov, temveč vse izvaja od spodaj navzgor, iz ljudske volje. Lepe besede, ki pa jih vsak dan znova ovrže resničnost življenja. Na podlagi Titovih besed bi moral biti pisatelj Mihajlov na svobodi, saj je njegov glas „glas od spodaj“. Pa se je moral Mi- v Beogradu hajlov prav isti dan, ko je Tito v Beogradu modroval, da komunisti ne smejo ibiti več nosilci oblasti, zagovarjati zaradi trditve, da 6% komunistov drži v rokah vso oblast. Mihajlov proces je najboljša dokaz za neiskrenost Titovih besedi. Zbornik Svob. Slovenije za leto 1967 je vzbudil pravo senzacijo tako zaradi vsebine, visoke ravni, pestrosti in obsega. Prva poročila iz Severne Amerike soglašajo v tem, da je to izredna knjiga in da nad vse častno predstavlja našo emigracijo. 'Posebno pozornost so posvetili 'Zborniku v Avstraliji- še predno je prispel tja je urednik „Misli“ p. Ambrožič v aprilski številki objavil tole pesem: Dotiskan, odposlan, zdaj prečka ocean, 'kdlaij točno bo pri nas, povedal nam bo čas, verjetno, upam vsaj, prinese nam ga maj. Debele bukve so. Strani nad štiristo, besed im slik miljon — ne bo mam dan — zastonj. Dolarja dvakrat dva, to skupaj štiri da. Napravi trden sklep: brž sežem ponje v žep. Bom bral ga mesec cel, vsak dan bom bolj vesel. Zakasnil se je res. Težav je bilo vmes. Le nič kaj ne zameri, odštej dolarje štiri! Iz življenja in dogajanja v Argentini Vlada je objavili nov zakon o univerzah. Po njem imajo državne univerze akademsko avtonomijo ter finančno in administrativno avtarkijo. Sleherna politična dejavnost na univerzah je prepovedana. Pouk na univerzah je brezplačen. Vseučiliške oblasti lahko uvedejo sprejemne- izpite, študent, ki v enem letu brez tehtnih razlogov ne bo položil izpita vsaj iz ene materije, bo izgubil vse pravice. Zvezna policija je prepovedala javno zborovanje, ki ga je za prvi maj pripravljala Glavna ¡delavska konfederacija v Bs- Airesu !na Kongresnem trgu. Doslej, pa še ni prepovedano dopoldansko zborovanje te delavske centrale, ki je pod peroni stičnim vodstvom, v zaprtih .prostorih. Na to zborovanje misli vodstvo CGT povabiti živeče predsednike republike dr. Frondizija, José Marijo Guida in dr. Arturja lilijo. Vabilo mislijo poslati tudi Peronu v Španijo. Prav tako nameravajo povabiti bivše poslance in ostale vidnejše politične osebnosti. Vse to naj bi dalo prireditvi značaji Ipolitličniega demonstra-' tivnega nastopa proti sedanji vladi. La Agrupación Democrática Argentina je prav zaradi tega načina proslavljanja prvega maja poslala notranjemu mini- stru zahtevo, naj' prepove Glavni delavski konfederaciji sleherno proslavo prvega maja, ker peronistično politično vodstvo, ki ima v rokah tudi CGT ne izpoveduje demokratskih načel in mu je zato treba odvzeti zastopstvo argent-gremialnega gibanja. San Sebastjan, drž. tajnik za delo, je izjavil, da njegovo drž. tajništvo pripravlja spremembo zakona o sindikalnih društvih. V njem bo tudi nanovo urejeno vprašanje stavk. Drž. podjetje za telekomunikacije je sporočilo, da so se telefonske pristojbine za družinske telefone zvišale za 75%. Dvomesečna .pristojbina za družinske telefone je sedaj 2.200 pesov, za 'profesionalce pa 4.800.— pesov. Arg. drž. železnice so imele v prvih treh mesecih letošnjega leta 12,835.800 pesov dohodkov, t. j- 3,320.500 pesov več kot v istem razdobju v letu 1966. Min. za gospodarstvo dr. Krieger Vasena je ob podpisu nove kolektivne pogodbe s stavbinskim delavstvom (15 odst.) izjavil, da vlada ne .bo dovolila nobenega povišanja plač, če ga ne bi spremljala povišanje proizvodnje, ali če bi vplivalo na zvišanje cen življenj-sikim potrebščinam. A Ob tridesetletnici ustanovnega (kongresa komunistične partije v Sloveniji je biia 15. aprila v Ljubljani slavnostna seja centralnega komiteja zveze Komunistov v Sloveniji. Slavnostno sejo je zadel predsednik predsedstva CK Z K Slovenije Albert Jakopič in je predlagal naj sejo vadi Franc Leskovšek, ki je bil prvi sekretar centralnega komiteja komunistično partije. Na seji je imel obširen govor Edvard Kardel. Njegova izvajanja, v kolikor se je skliceval na uspehe komunistične partije so j bila v ¡popolnem nasprodstvu z dejanskim stanjem kakršno je danes v Sloveniji. Letošnje Kidričeve nagrade so razdelili 11. aprila in sta jih prejela prof. dr. Lovro Pičman in prof. dr. Vlado Schmidt; šest nagrad Sklada so dobili dr. ing. Evgen Kansky, dr. Andrej Martinčič, prof. dr. Štefan Sušeč Mi-cheli dr. Dragica Turnšek, dr. Dušan Biber in doc. dr. Nace šumi- Prvo na- 1 grado za tehnične izboljšave in iznajdbe je prejel prof. dr. ing. Aleš Strojnik, drugo pa Branik» Pustoslemšek, ing. Štefan Zagoričnik in Viktor Zupančič. V Rakovem Škocjanu na Dol. so za pospeševanje turizma odprli nočni bar. | Proti temu je odločno nastopil Pavel ’ Kunaver, znani planinski pisatelj. Njegovemu protestu v ljubljanskem Delu se je v istem listu dne 14. marca pri- PRODAJNA CENA jubilejnega Zbornika Svobodne Slovenije za leto 1967 je v Argentini 1500 pesov- V Severni Ameriki 5 dolarjev. V Avstraliji 4 avstralske dolarje, ker imajo večjo vrednost kot USA dol. V ostalih državah pa USA dolarjev odgovarjajoči znesek. Svoboda v polmraku je naslov brošuri, ki jo je napisal glavni tajnik Slovenske krščanske demokracije dr. Ludvik Puš. Bročjura je posvečena petdesetletnici Majniške deklaracije. Opisuje dobo, v kateri je nastala deklaracija, vse težave in borbe, ki so( bile z njoi v zvezi ter napore tedanjega slovenskega narodnega vodstva za pridobitev svobode slovenskemu narodu. Ovitek kakor tudi notranja oprema sta delo kiparja in slikarja Franceta Gorše ta. Brošuro lahko dobite v Slovenski hirii in vseh slovenskih domovih po 50 pesov izvod. družil Ciril Jeglič z naslednjimi ugotovitvami: „Klic tov. Pavla Kunaverja je izraz upravičenega, poštenega ogorčenja. Kdo daje pravico raznim podjetjem, da tako lahkomiselno skrunijo našo domovino ? Zato, da bo več „turističnega prometa“ ? Kaj ¡pa ta business prodaja in komu na ljubo prodaja ? Kje se skrivajo glušci, ki nočejo poslušati nobenega svarila ? Pa ni v nevarnosti samo Raikov Škocjan. Zagovorniki sholastičnega življenja imajo še veliko zah-se ponavljajo podobni polj v Rakovem Škocjanu-Ke lepe krajine niso več na- kdorkoli kakorKoli poče- nja z dragoceno dediščino na tem čudovitem 'koščku evropskega 'kontinenta-Ne v srcih vseh pravih slovenskih rojakov je zapisano, da do te dediščine nimajo pravice samo nekateri in ne samo občinske samouprave in ne samo današnje generacije! Ne potrebujemo takih klavrnih iz-r.adkov za „rekreacijo in turizem“. Smo mar tako zanič in onemogli, da bi se morali še v planinah in v tišini ¿ozda krepčati z omamo nočnih zabavišč? Pa menda že ni toliko puščobe v naši deželi, da bi morali že kar za vsakim oglom klicati na pomoč striptizete? In prenehajte s pravljicami, češ, da je treba graditi nočne bare in 'bleščavo potrato zaradi gostov iz tujih dežel. Prisluhnimo rajši, kaj pravijo nekateri mladinci in preprosti ljudje na Gorenjskem. Pravijo da bodo zdaj zbrali denar (in zbirajo tudi staroupokojen-ške ficke) za odkup Finžgarjeve hiše. Tako> kot so na Dolenjskem počastili j spomin na Jurčiča. Tista mladina na Gorenjskem namreč misli, da so stare rojstne bajte zaslužnih kulturnih mož tudi za turizem bolj pomembne kot pa nočni bar v Rakovem Škocjanu.“ Gornja obtožba uradne komunistične politike v domovini pač ne potrebuje nobenega pojasnila .-„„a .-.a. Umrli so. V Ljubljani. Marija Bag-gia roj. Soršak. Anton Vardjan, davčni inšpektor v. p., ,/urij Senegačnik, žel. upok., Štefan Maruan, Franc Urbanc, upok., Hinko Pavlič Marija Kna-' roj- Modic, Alojzija Škrbec roj. Ban, vdova po lesnem trgovcu, Marija Kumar roj. Perovšek, Jožica Skok, Leopold Goršič, drž. mojster, puškar v. p., j Ladislava Kovačevič roj. Jurkovič, Marija Primožič roj. Troha, Fani Indof roj. Franz, Anica Jamnik roj. Petje, Štefi Jurše roj. Pičulirj, Ivana Zemljak, Jože Šircelj, žel. uptfk., Anton Tinta, upok., Olga Kuster, Anka Rekar-Zajc, Ivanka Mušič roj. Blatnik, Marija Kumar, upok., Ivan Fefer, mestni upok., ! Marija Oswald roj. Urevc, Matko Lju-: bič, učitelj, Josip Luznar, upok., Leo-: pold Šorli prometnik v. p. Vilko Za-platil in Matija Veselko v Središču, Arniča Marc roj. Živec v Skopem pri Dutovljah, Franjo Stergar, upok. v Sl. Konjicah Jože Šuštar v Novem mestu, Anton Lap v Kamniku, Vojteh Karče v Mozirju, Cilka Rakar, upok. v Jar-šah_ Lojze Grošelj, računovodja v Kranju, Nuška Vidmar roj. Skalar v Domžalah, Anica Mevlja roj. Harej v Sežani, Vinko Toni na Studencu, Rea Ry-bar roj. Elsbacker v Laškem Franc Rust v Kočevju, Matija Turnšek roj. Primar v Zg. Kašlju, Mirko Bukovnik v Kranju in Frančiška Rožnik roj. Prepeluh v Dobrunjah. KOROŠKA Vsak teden VELIKO VPRAŠANJE! SLOVENCI V BUENOS AIRES Osebne novice Ezedza, 16. aprila 1967. Danes se verjetno za stalno preseliva k svojim sorodnikom v Severno Ameriko. Ker se nisva mogla od vseh prijateljev in znancev osebno posloviti, storiva to po Svobodni Sloveniji. Bog Vam daj srečo vsem. Jelka in Francelj Kuhelj- t Ludovik Osterc. Z njim je slovenska izseljenska skupnost v Argentini izgubila zanesljivega in zvestega člana. Rajni Osterc je bil Ljubljančan. Rodil se je 24. avgusta 1885. S starši je živel v Potočnikovi ul. na Poljanah. V bližnji cukrarni so mu bili znanci in tovariši člani znane Zad/ruge, pesniki Dragotin Kette, Josip Mum-Aleksan-d'rov, Ivan Canikar in Oton Župančič. V Avstriji je služil vojaščino pri vojni mornarici. Poklicno zaposlitev po odsluženem vojaškem roku je dobil na mestni ljubljanski občini. L- 1914 si je Mladinski pevski koncert Prijetno nedeljsko popoldne so nam pripravili mladinski pevski zbori iz Berazateguija pod vodstvom g. Jožeta Omahna, iz Morona pod Vodstvom ge. Marije Geržiničeve, iz San Martina pod vodstvom g. Borisa Pavšerja in iz Slovenske vasi pod vodstvom ge. Zdenke Janove. V precej zasedeni dvorani, po večini od staršev in bratcev mladih pevcev, če izvzamemo tiste ljubitelje slovenske ipesmi, ki jih vidimo navduševati se za vsak še tako malenkostni poskus slovenskih malih ali velikih umetnikov, se je vrstil pred nami zborček za zborčkom in nam podal svojo vrsto pesmic z občubenostjo, kot jo ob petju doživi samo mlada duša. Sedemindvajset skladb umetnih in narodnih, —• zastopanih je bilo sedemnajst slovenskih sikladatljev —, je tvorilo popoldanski program. Ta je bil sestavljen takole: Mladinski pevski zbor iz Berazateguija: Gozdič je že zelen, narodna; Lovska, Prane Gerbič; Vigred, priredba; Pevec, Anton Foerster; Iz stolpa sem (slovanski motiv), priredba; Na lepi modri Donavi (valček), Strauss. Dekliški pevski zbor iz Morona: Mamica moja, odpusti mi, C- Pregelj; Divja rožica, H. Volarič; Belo jutro, M. Tomc; Zarja, A. Geržinič; Medved z 'medom B. šček; Lastovička, narodna. Sanmartinslki mladinski pevski zbor: Slovenska pesem, St. Premrl; Ko dan se zaznava, B. Potočnik; Detetu, H. Sattner; Gorenjska zdravica, narodna; Hišica očetova, A. Hribar; Nazaj y planinski raj, H. Sattner; Pevec, A-Jobst. Mladinski pevski zbor iz Slovensko vasi: Pesem radostna doni, F. Cigan; Tri tičice, M. Tomc; Petelinov klic, A. Foerster; Škrjanček poje, M. Tomc; Če, St- Premrl; Stari dede, J. Grbec; Vse mine, G. Ipavec; Oj Triglav moj dom, J. Aljaž. Tabo smo slišali že poznane in tolikokrat zapete slovenske melodije, ki zvenijo nekako domotožno, pa tudi nove, ali moderne, nekatere celo težke, posebno za mlada grla, akoravno so jim bila kos. Te in one so prav gotovo zahtevale mnogo truda od pevovodij in od pevcev predno jo njihovo uho dojelo akord. Samo oni, ki je kdaj imel opravka z mladimi pevci ve, koliko potrpljenja je potrebno ipredno se prikliče en sam uglašen akord: iz otroških glasov. Zato moramo pohvaliti storjeno delo enih in drugih. Posebno, ker je duša otroka, rojenega v tej deželi vedno bolj sosedna onim, katerim se čustva oblikujejo po neizmerna in enolični pampi in po brezdušnih velemestnih ulicah, saj je žalostni folklore in “tango” stvaritev teh dveh velikanov, mi pa živimo v preteklosti, v .naši planini, z našimi škrjan-čki in v čarobnem pomladanskem jutru pod našim Triglavom. Zelo težko je peti če je pevcu pesem tuja. Razen zborčka iz Berazategui, ki ima samo sedem članov, so bili vsi zelo številno zastopani, kar kaže na zavednost slovenskih staršev, ki pošiljajo svoje otroke Ik pevskim vajam. Med njimi so bili nekateri tako majhni, da se mi zdi, da to konspirira proti celi skupini. Tako majhen otrok nima še dobro razvitega posluha, glas pa ima močan in tako lahko zmede in prevpije druge. Druga zelo važna stvar pri otroškem petju je da otrok poje sproščeno, da se ne zahteva od njega česar dati ne more. To bo pomagalo, da bo otrok položil srce in čutenje v svoj glas, kar se bo opažalo že na njegovem obrazu. Imel sem vtis nezanimanja od strani neikaterih malih pevcev. Zaradi tega niso sledili dirigentovim rokam. V'eč pomaga izraz .dirigentovega obraza in dostikrat več povejo njegove oči, kot Pa njegove roke. V tem je bilo lahko opaziti razliko med enim in drugim zborom. Tudi je bilo opaziti, da kjer so sodelovali dečki, so ti peli po večini drugi ali tretji glas. Zdi se mi, da je to le 'bolj “iz prekoncepta, da fant ne more peti soprana. Poglejmo zbore, kjer pojejo sami dečki in se ne bomo mogli načuditi prelepim sopranom. Dečki glas je soliden in da občutek polnosti. Smemo biti zadovoljni s tem. skupnim nastopom mladih pevcev. Tudi poslušalci so bili zadovoljni in dostikrat zelo prijetno presenečeni nad: lepim uspehom, kar so dobrohotno pokazali s ploskanjem. Ostane nam zavest, da naša pesem se živi. T. S. ARGENTINI izbral za življenjsko družico go. Pavlo roj. Kvas. V srečnem zakonu se jima je rodilo 9 otrok. Vsi živijo razen sina Boža, katerega so ubili komunisti na Dolenjskem med revolucijo. Poleg svojega poklicnega dela se je pokojni Osterc vidno udejstvoval v mestni organizaciji Slovenske ljudske stranke v Ljubljani. Bil je med tistimi strankinimi funkcionarji v krajevnem odboru, ki so neizmerno veliko storili za razmah SLS v slovenski prestolnici-Bil je tudi član kršč. soc. strokovne organizacije. Med vojno in komunistično revolucijo je odločno stal na pro tikom, strani. Begunska leta je z družino preživel na Koroškem, nato pa v Monigu, Serviglianu, 'Senigalliji in Barleti v Italiji, odkoder je leta 1948 prišel v Argentino. Naselil se je v mestu Fio-1 rida, kjer so se mu v soboto 22. aprila v 82 letu tudi iztekli dnevi življe- nja. Bolehal je komaj dober teden. V petek 21. aprila je posebno močno občutil, da so mu začele življenjske sile silno pešati. Zato je izrazil željo, da bi videl okoli sebe še vse otroke, da bi se od vsakega še poslovil. To se je zgodilo in rajni Ludvik OsterC je vsakemu svojemu otroku ta večer dal roko v slovo. Med svoje otroke je tudi še delil svoje osebne stvari. Naslednjo jutro, v soboto 22. aprila ob šestih je prenehalo biti njegovo dobro srce. Na mrtvaškem odru je ležal na svojem domu do pogreba v nedeljo 23. aprila oib pol desetih dop. Pogrebne molitve in obrede na pokopališču v Olivo-■su je opravil pokojnikov sorodnik g. župnik Albin Avguštin. Rajni Osterc zapušča v Argentini ženo vdovo go- Pavlo, hčere: Regino por. Sawicka, Ano por. Hostnik, Malijo por. Kovič ter sinove: Ludovika, Pavla, Janeza z družinami in Franca ter 25 vnukov. V domovini žaluje za njim hčerka Silva. Vsem izrekamo ob bridki izgubi dobrega moža ter skrbnega in ljubečega očeta iskreno in globoko sožalje, rajni pa. naj pri Bogu uživa obilno plačilo za vsa svoja dobra dela, ki jih je opravil v svojem življenju. Lep uspeh dijaka slovenske gimnazi- POD ROŽNATO PLANINO je. Tudi letos se je vršilo sedaj že tra- Pod ro&rmto planino grabila je seno dicionalno tekmovanje v govorniški in ta radostnim obrazom preperYda spretnosti, ki ga je priredila Avstrijska glasno. liga pri Organizaciji zuruzemn narodov.. V petek, 31. marca je biio v (Je- P^miskal je s planine sosedom brhki lovcu deželno predtekmovanje, katerega sm’ se je udeležilo petnajst dijakov. Pri 7>oklonil ji je cvetja iz rožnatih planin. tem predtekmovanju v govorniški odide dalje fantih veselega srca, spretnosti je tol med petimi najboljšimi m nfim v