Bslag '
V-'
NOVE   KNJIGE
SLOV E N  S KO   S L O V S T V O
T^ .S. F i n ž g a r : Zbrani spisi. VIL zvezek. Nova za-A ložba v Ljubljani, 1929. Str. 272. — Kakor drugi novelisti radi delajo, je tukaj Finžgar spravil svoje manjše spise v rahel okvir »Moja duša va-suje«, ki obsega skupino novel in črtic iz leta 1903. Vanj je vložil nekaj osebnih spominov na znamenite javne delavce, nekaj samostojnih črtic in še dve okvirjeni skupini iz novejše dobe do leta 1925. Toda ti okviri niso magistrate, iz katerega bi posamezne črtice rastle, ampak bolj literarni uvod in komentar; namesto umetniške fikcije poudarjajo resnico in bližino življenja, tako da bi Finžgar najrajši vse imenoval doživljene spomine. Posebno k prvi skupini naglasa, naj vsaj leposlovje govori resnico sredi hinavske družbe, ki se zavija v krinke in pajčolane. Goethe imenuje v začetku 19. stoletja osebe svoje drame majave tvorbe fantazije, Finžgar v začetku 20. stoletja pa hoče povedati, da so to resnične zgodbe oseb, ki jih je sam spoznal. V tem se zrcali odmev dobe, ki je v literaturi više cenila resnico in njen obraz kot umetniško tvorbo fantazije. Poleg tega omenja v prvem uvodu, kar naj bo značilno za način njegovega ustvarjanja, da je on le receptivna in pasivna narava, ki so se vanjo vtisnile zgodbe oseb in ga obiskujejo proti volji ob tihih večerih, ne pa aktivna, ki dela dela z voljo in fantazijo kot Schiller ali ekspresionizem. Navadno se pisatelji sami ne ravnajo po komentarju, ki ga dajejo svojim spisom; kakor se Zola ni ravnal, ki se je od-. rekal fantaziji, a so njegovi romani predvsem tvorbe fantazije, tako kažejo tudi Finžgarjevi spisi drugačen notranji ustroj, kot ga je priznal v uvodu k prvi skupini. p reclvsem je omeniti neko nedoslednost v slogu pri-*- povedovanja, ki je pri Finžgarju očividnejša kot pri drugih pisateljih, ki gojijo isti način povesti. Novejša povest ima namreč navado, da vidik pri-povedovavca spremeni v vidik oseb, pripovedovanje se spremeni nenadoma v uprizarjanje in doživljanje. tako služi baročna nepristnost pripovednega sloga, ki prehaja iz epičnega v dramatično, v to, da se pripovedovanje poživi (vValzel, Gehalt und Gestalt). Tudi Finžgar ne pripoveduje samo. kaj ve o dogodkih, ampak te prestavi v sceno, o kateri si prepričan, da je le tvorba fantazije, karte toliko bolj osupne, ker bi se moral ob njegovem zatrjevanju resničnosti vprašati, odkod pisatelj vse to ve. A to je malenkost in Finžgar se v podobnih likih fantazije bolj razživi kot tam, kjer ga vklepajo premočne vezi predmeta in oblike. C\ blika scenične novele je pri Finžgarju stalna, včasih manj včasih bolj čista in dosledna, sicer pa je razlikovati dve dobi, ki jih deli letnica 1910. V prvi dobi je svet narave dvignjen v višji svet plemenitosti, ganljivosti in poetične pravičnosti, v svet plemenite morale, ki nima odgovora v stvareh, ampak v nauku krščanstva. V pisatelju prevladuje retorični patos, ki stoji na strani nemočnih in ponižanih, in eufemi/.em, da ne kaže golote življenjske resnice, ampak življenje odeva v poetični polumrak družabne dostojnosti. Močnejši kot samo življenjski je svetopisemski nazor, da ima bogata in bleščeča zunanjost gnilo jedro skvarje-nosti v sebi. V drugi dobi več ne prevladujejo ideje  in  moralni pojmi,  ampak  vtisi  življenja, da
se izživlja logika stvari, ne pa moralni nazor pisatelja. Družabna dostojnost še vedno izključuje nekaj stvari in jih pokriva s plaščem, drugače pa se čim dalje bolj širi lahkotno, sprva še sočutno. pozneje skoraj vetrnjaško doumevanje realnosti, iz njega je izginila vsa nepotrebna skrb iz začetka 20. stoletja, ki je mislila, samo v mojih krogih boš zveličan. Novo pojmovanje stvarnosti nič več ne daje življenju moralnih naukov, ampak se skuša vživeti v moralo stvari. Realizem se čisti in zgublja moralni patos.
prva je Finžgarja tudi v povesti mamil svet bolje oblečenih krogov; a tam ni prišel na svoj račun. Njegov jezik, ustvarjen za izražanje individualnega, ker je pognal iz individualno pristnih občutij ljustva, ni našel prave hrane v svetu konven-cionalnih oblik, kjer je človek odtrgan od celotne narave, kjer gojijo samo nekaj občutij in vodeni logični jezik. Če te Cankar sugerira s svojo v neskončnost zvenečo melodijo jezika, drži tvojo pozornost na predmetih v poteku dogajanja Finžgar-jeva v tostranski končni svet usmerjena besedo-tvornost, jezik občutja in svežega gledanja, ki še ni bil izrabljen v razumsko določenih pojmi h. ampak raste iz prvotne jezikovne funkcije, ki hoče nekaj slikovito predstaviti.
ankar je z namenoma nemarnimi stavki,' ki se ne brigajo, če so med seboj logično vezani, in zrahljano skladnjo impresionizma uničil stari pripovedni slog. Finžgar je ohranil kontinuiteto razvoja tudi v slogu, kot jo je hotel ohraniti dr. Krek v celotnem kulturnem razvoju. Na le moč besede, tudi moč stavka je rešil Finžgar iz preteklosti. V dialogu ali v izražanju pridušene napetosti tudi on rad uporablja kratki stavek impresionizma, a prava njegova osebnost stremi za govorniško napeto periodo, ki gre v svobodno napetem loku do cilja. Zdi se, da je v nji ohranjen patos političnega govornika, ki je govoril ob prelomu stoletja množici. in spomin na kulturno dobo, ki se je v naši zgodovini najviše pognala proti nebu, ko ji je optimist Krek oznanjal njene pravice.
J^ item napetega dolgega stavka, ki mu ne zmanjka sape, se vidi tudi v celotni zgradbi povesti, ki se ne veseli pri posameznih dogodkih, ampak se z dramatično napetostjo v krepkem zagonu vzpne do osvobodilnega konca. Pri Cankarju prevladuje radost nad posameznimi vtisi, Finžgar gleda celoto. Tudi tedaj, ko se dramatični element umakne epičnemu, ko se čuvstvena pointa preobrne v razumsko, se čuti iz vsakega stavka pridušeni nemir celote, ki ga skuša posebno v zadnjih letih, uravnovesiti s flegmatičnim koncem.
p1 inžgar ne odkriva višjih svetov in ne prinaša novih razodetij duše, svoje pisanje je postavil v službo praktičnega življenja, o katerem je včasih pripovedoval z bledejšo besedo, ko ga je vprega! v ojnice svojih idej, zdaj ko je dal slovo upu in strahu, skuša pogoditi idejo življenja z dinamiko govora, ki se ne obotavlja v krivih črtah, kajti zaveda se po pravici, da je njegova sveža in izrazita beseda vzbudila tok občutja in povedala vse potrebno.                                                    Dr. J. Šile
KNJIGE  VODNIKOVE  DRUŽBE  ZA  LETO 1929.
Ju š Kozak: Lectov grad. — Vojna je človeka zopet vrnila zemlji, stari realisti dobivajo spet veljavo, in prav sedaj se nahaja pri nas cela vrsta pisateljev v znamenju Revmontovih »Kmetov«, ki so postali   modni kot  svoj  čas v dekadenčni  neo-
114