Ne pravim ti, ostati moraš zvest,
predobro vem in berem iz oči ti,
da ni mogoče mi vetrov vkleniti... —
»A jaz prisegam ti na svojo vest,
da tako, kot bila sva danes eno,
nekoč te s sabo odpeljem — svojo ženo.
Nagon selivke zvabi j a in širjava
na jesen njim in meni pot vravnava.
Res, v meni burni valove valovi,
vrtinci j o se klateški vetrovi,
zato zdaj moram proč, a ko se vrnem,
s poljubom na oči — solze ti utrnem.
In bova spet žerjava. — V en polet
se strne naših kril lehak preplet
in ta dotik in srečen ta trenutek
bo rahel, kot slikarjev je osnutek...«
Vinko Beličič  I  Molk
Na mojo srčno stran, o ti edina, roko položi!
Bolan sem od gnusobe in pelina po volji božji.
Pojdiva v soncu, slani in viharju
blagoslovljena,
predana usode večnemu Krmarju
kot mož in žena!
Saj spet se nama dobri čas povrne, vesel in šumen... dotlej bom tiho solze štel srebrne ko katehumen.