




44505

j%002.Hl-

Doktor larol iavric in njegova doba.

Spisal dr. France Oblak.

Leta 1859. sem vstopil v I. razred goriškega gimnazija.
V šolskih počitnicah leta 1860. je povabil dr. Lavrič mojega
prijatelja Emila Grossmanna iz Trsta k sebi v Tolmin. Emil
me je v tistih počitnicah koj zvabil k sebi. Stanoval je tedaj
dr. Lavrič, ki je bil ob enem oskrbnik Kremerjevih posestev
nekdanje tolminske grofije, ki je pred 1. 1848. imela lastno
jurisdikcijo, brezplačno v I. nadstropju vzhodnega kota tolminske
grajščine. V pritličju onega kota je imel dr. Lavrič svojo pi¬
sarno, ki je bila dobro obiskovana, ker v Tolminu je bila c.
kr. politiška in sodnijska gosposka. V Tolmin je zahajal v
gorah vsakdo, kdor je iskal katerekoli pravne pomoči, kajti še
drug advokat tedaj v osebi Žančevega doktorja Franceta Kova¬
čiča je imel v Tolminu svojo pisarno. Oba ta dva advokata :
dr. Lavrič, ki je tedaj še nemško uradoval in se podpisaval
Dr. Lauritsch, — in dr. Kovačič, ki je tudi nemško, včasih
pa italijansko uradoval in se podpisaval Dr. Covacig, sta bila
drug drugemu prijazna pravdna nasprotnika in sta zahajala
večkrat v edini tolminski „Les'everein“, ki se je nahajal v De¬
vetakovi hiši nasproti tolminske tri vijalke, odkoder smo nekdaj
otroci iz šole skozi okno lahko videli, kako so gospodje biljard
igrali. Tedaj so v Tolminu gospodje le nemško ali laško go¬
vorili. — Na polji, v gojzdih, na „placu“, v krčmi in doma
se je govorila le domača „ferderbana krajnska špraha“, —
edino le v cerkvi in šoli se je, kolikor se more še priznati,
podučevalo nekako bojazljivo v slovenščini, in sicer ne vselej

l

'ka

_ 2  _

v izbrani slovenščini, kajti s cerkvene leče si slišal navadno:
„tri božje tugente", „gmajn potop", „poverban greh" i. t. d.
v šoli pa: „puštabe“, „šrifta“, „rajtenga z repom" (delitev
večmestnih celih številk = Division mehrstelliger ganzer
Zahlen), „ali si kapac narediti rajtengo z repom" —, in v
kancliji pri gosposki si slišal le: „šentencije na kontumacijo"
in „urtl“, le včasih si slišal besedo „ odlog", nikoli pa ne lepo
donečih slovenskih besed: „pogodba“, „sodba“, „razsodba“,
„narok“, predlog", „sklep“ i. t. d.

V tem času je imela pri dr. Lavriču večkrat opraviti
moja mati v neki pravdi zaradi pripoznanja lastnine in posesti
več zemljišč; jaz pa sem prišel še le o počitnicah 1860. prvi¬
krat k dr. Lavriču, ko je bil Emil Grossmann pri njem, in
sem prišel tudi v njegovo pisarnico. V tej pisarnici sem zapazil
razvun različnih v snopiče vezanih pravdnih spisov najprej
gipsovo podobo treh gracij, kakor jih je bil vpodobil italijanski
kipar Canova; tam sem zapazil nekoliko knjig postave, med
temi občni državljanski zakonik, Jenull, zgodovino Rottekovo
in več raztresenih papirjev. Tudi sem videl odvetniško glavno
knjigo, pa nisem bil toliko radoveden, da bi bil vprašal ali
celo pogledal, kaj so te reči. Na stenah te odvetniške pisarne
pa so bile v okvirih razobešene različne, večidel iz ilustrovanih
listov izrezane podobe, kakor : bitka pri Sempach-u, Winkelried,
prisega na Rutli-ju, Viljelm Tell i. t. d., vse slike, ki so pro¬
slavljale nesebično domoljubje, svobodoljubje in trdno požrtvo¬
valnost za narod do smrti. Molčal sem in gledal . . .

V tem času je bila z oktobrovim diplomom 1860. oktro-
jirana ustava avstrijskim narodom, in je prišel v Tolmin c. kr.
notar dr. Janez pl. Premerstein. Ta je dr. Lavriču odvzel
oskrbništvo tolminskih posestev gospoda Kremerja, ki je živel
na Dunaju, in s tem je bil dr. Lavrič gmotno občutljivo pri¬
zadet. Jaz sam ne vem, ali je dr. Lavrič od začetka močno
občutil to škodo in ali je to komu povedal, ker dohodki, ki
jih je dajalo tedaj odvetništvo v Tolminu (bil je še „numerus
clausus" advokatov), so menda bili takrat še dovolj veliki, iz
pravd nastalih zaradi služnosti so kovali odvetniki še rume¬
njake, in te pravde niso bile še vse končale. In dr. pl. Pre¬
merstein ni prevzel le oskrbništva Kremerjevega premoženja,

— 3  —

on je odvzel tudi c. kr. okrajnemu predstojniku Francu Gross-
mannu nemale postranske dohodke, katere je dobival kot spi-
sovnino od strank, ker je kot sodnik edini on napravljal občno
overovljene pravne pogodbe in druge pravne spise.

S proglašenjem ustave se je v Tolminu začelo novo živ¬
ljenje. Dr. Lavrič, sporazumljen s tamošnjimi veljaki, posebno
z notarjem dr. Janezom Premersteinom, kaplanom Karolom
Pencinom in g. Jožefom Devetakom in z drugimi je sprožil
misel, vsled katere se je tolminski „Leseverein“ prelevil v slo¬
vensko čitalnico.  Poklicali so Tolminci iz Kobarida za
učitelja organista, glasbenika Jakopa Furlanija, ker se je bil
poprejšnji tolminski organist Anton Sfiligoj, ki je bil spreten
ranocelnik, nogo zlomil in ni mogel več pritiskati pedalov pri
orgijah. Furlani je izbral izmed tolminskih fantov prve pevce.
Ti so bili: Janez Brešan (Tišlarjev Zanut) I. tenor; France
Carli (Žnpčev) II. tenor; Franc Gabrščik (Lovretov) I. bas;
Janez Šturm II. bas. Zaslišalo se je v Tolminu navdušeno in
veselo petje slovensko, in vsi smo občudovali krasne glasove
tolminskega čveterospeva. Dr. Lavrič je bil navdušen in kar
iz sebe.

Ko so se čutili pevci krepko utrjene, je dr. Lavrič ob
času slovenskega shoda na Bledu 1860. pisal svojemu ljubljan¬
skemu kolegi, odvetniku, pesniku in državnemu poslancu dr.
Lovru Tomanu in mu je priporočil tolminske pevce, ki so iz
Tolmina šli čez Razor v Bohinj in od tod na Bled, odkoder
so prišli vsi navdušeni nazaj v Tolmin; tolminska dekleta so
bila ponosna na svoje fante pevce. Takrat je veselo zaživelo
narodno življenje v Tolminu in od tedaj naprej smo se vza¬
jemno navduševali, kdor je bolj mogel.

Pa to ni ostalo samo v Tolminu; valovi narodnega nav¬
dušenja so se vedno bolj razširjali po celi goriški deželi in
tudi naše duhovstvo je bilo navdušeno ter je zahajalo k „be-
sedam“, ki so se prirejale v tolminski čitalnici in je pripe¬
ljalo s seboj poslušalce iz Kobarida, iz Kanala, iz Cerkna in
iz vseh približnih krajev; vsi smo bili bratje, dr. Lavrič je bil
naš oče. Nikoli med nami ni bilo prepira, ne spora. To so
bili časi!

l*

— 4  —

Pa ne, ni bilo to zadosti. Tudi sami so napravljali po
vseh teh krajih pevske zbore, če je bilo mogoče čitalnice in
besede po vzgledu besed v tolminski čitalnici; celo otroci po
Tolminu so igrali „besedo“ in so napravljali med sabo celo po
skednjih skrivaj deklamacije.

Tudi mi goriški študenti, ki smo v tedanjem času morali
veliko bolj strogo ko sedaj čuvati mladeniško in šolsko disci¬
plino, smo iz Tolmina črpali navdušenje. Dopisovali smo si in
se med sabo navduševali. Dr. Lavrič, ki je v Tolminu govoril
v družbi, vešči jezika, in v družbi študentov svoje krasne
govore, je nas mladino poučeval v vsem lepem in dobrem,
nas je dramil in izpodbujal, včasih nas je grajal, včasih
z nami se šalil, učil je nas deklamirati po Fricke-jevi dekla-
matoriki, katero je mnogim in tudi meni daroval. (To knjigo
še imam.) To je storil vse z namenom, da bi nas vzdignil do
narodne omike in do lepega zadržanja. Nikoli ni dregal v ni-
kakoršne čute svojih poslušalcev. Med sabo smo se navduševali
na vsak mogoč način z besedo in s pismi, kakor kaže izmed
drugih dopisov pismo ranjcega Tinčeta Lužnika iz Poljubinja,
ki mi ga je pisal leta 1862 . in se doslovno glasi:

Predragi prijatelj! Nedopovedljivo me je oveselil Tvoj
dragi dopis, dasiravno mi osodo Tvojo dosti nemilo priobčuje.
Ljubljenec moj dragi! Zdramili smo se iz nesrečnega spanja in
vstali smo ! — Z orožjem srčnosti in stanovitnosti se opasajmo,
potem pa, če tudi vsi šteri elementi proti nam se vzdignejo,
zmagali nas nikdar ne bodo. Okolščine so take, da le malo
časa več se bode zatiravec Slovenstva veselil nesreče in nad¬
loge naše.

Dosti je od začetka, da le spoznamo naš stan. Čim več
nas bode tujcova ali poptujčenca roka v verige zatiranja ukle- ,

pala, tim bolj si bomo prizadevali ter potrebnih pomočkov }
iskali olajšati si naš stan in omiliti si osodo svojo. Kdor pa c
overa napredek naš in zagraja nam pot do sreče in blagostanja, g
krivičnik je, in če je tak še izneverjen sin matere Slave, naj g
ga kar hitro muri popije. n

Citavnica naša, dasiravno še le mlada začetnica razvijanja
narodnega duha, je zares naj lepši kinč trga našega, kterega iz Iji

)

i

d

h

oj

| 6 .

in

10 ,

jo,

alo

ad-

več
kle¬
nov
• pa
Mija,
naj

janja
;ga iz

tmine pozabljivosti vzdigava, ter ljubezen in spoštovanje v
srcih naših bližnih in daljnih bratov do nas Tomincov budi.

Pred nekimi tednami je bil naš čislani domorodec g. F.
J. Kofol v štajerski Slatini, kjer je bilo zraven Slovencov tudi
mnogo Hrvatov in Srbov zbranih. Ko so ga ti po prijaznem
razgovarjanju spoznali, da je Tominec, prašali so ga: Kje pa
je ta ljubljeni kraj Tomin ? Nikoli poprej ni se od njega ničesar
čulo, in zdaj nam se toliko radostnih novic iz njega donaša.
Tako in še marsikaj druzega prav veselega je pisal Kofol ne¬
kemu svojih prijatelov. Mnogozasluženi domoljub Dr. J. R.
Razlag je poslal našej čitavnici en primerek „Slovenskega
pravnika" v dar. Poprej imenovani g. Kofol jej je podaril
„Kraljedvorski rokopis", in tako se naša knjižnica množi z
raznovrstnimi slovstvenimi izdelki. 27. dne p. m. sim obiskal
g. Kofola na Pečinah. Imel sim priložnost ta dan o mnogih
zadevah ž njim se razgovarjati in domoljubne čute njegove
bolj na tanjko spoznovati. Ves gori za dom. — Le škoda, da
ni trdnega zdravja; škoda in greh pa tudi, da je tak bister
talent od mnogih tako pozabljen, in da se takemu možu odloči
gorjanske pečine za njegovo prebivanje. O pravica, pravica!
zakaj pustiš, da s tabo barantajo?

Dalej Ti morem še naznaniti, da g. Kofol namerja spisati
tominsko zgodobino. Nabral je v ta namen že mnogo gradiva
in znabiti, da bo to krasno delce že v letošnjih »Večernicah"
beli dan zagledalo. To bo dober pripomoček predramiti To¬
mince in napeljati jih, da se ozrejo nekoliko v nekdanje spo-
minavredne čase.

Kar si mi pisal o prihodu predragih nam gostov, razve¬
selilo me je neizrečeno. Veče všečnosti nam striti ne morete,
kakor če nas združeni obiskat pridete. Drago nam bo, če nas
s kako mično pesmico al s kako" bodljivo deklamacijo poslavite;
rečem Ti pa tudi, če celo nič druzega sabo ne prinesete, kakor
domoljubno srce, ljubo in drago nam vendarle bo. Dan le-ta
si že danes v pratiko prihodnosti zapišemo in željno ga bomo
čakali, dokler ne vgledamo krasote njegove. Skrbi toraj, da se
nam želja dopolne.

Prijatelj preljubljeni! Se mnogo ima srce čutil: domo¬
ljubje v njem s plamenom gori; želje se ž njega na daljavo

— (> —

in širjavo razprostirajo; mnogo milih tožb se ž njega glasi;
hrepenjenje po narodovem blagostanju in po narodovi časti se
z njega vzdiguje. Premalen je na papirju prostorček, da bi Ti
notrino srca bolj obširno popisal. Ako Bog dopusti, kmal bova
zlato priložnost imela drug drugemu bolj na tanjko povedati,
od česa se širi srce, in kaj so njegove želje. O ti časa kolo,
kako se počasi vrtiš!

Prosim, pozdravej mi Milkota, Smrekarjevega in Mijanita.
Odzdravej mi Lovretovega Josipa; zroči moj pozdrav vsem
znancom in vsem sodijakom, od kterih veš, da srce jim za
domovino bije. Ne pozabi pa tudi mnogo čislanim tominskim
g. bogoslovcom presrčni moj pozdrav pokloniti.

Ves v bližno prihodnost zamišljen

Te pozdravljaj e, ostajem
Tvoj odkritosrčni prijatel

Valentin Lužnik 1. r.

To pismo mi je Lužnik, ki je bil prvi tajnik tolminske
čitalnice, pisal še le potem, ko sva bila menjala med sabo več
pisem, izmed katerih nahajam pismo od 7. decembra 1862., ki
doslovno se tako-le glasi:

„Prijatelj moj dragi! Odkar si mi zginil spred oči, nisim
ga čul glasu o Tebi. — Priganjan od prijatelske čuti, sklenil
sim, pismeno se k Tebi podati in nektere nove vesti iz pre¬
prostega Tmiua Ti naznaniti.

Pred vsem družim Ti z žalostnim srcom potožim, da sloge
in vzajemne bratinske ljubezni se med Tminci v obilni meri
pogreša, in to je, ki Tmince — tmince dela. Toliko strank je
tukaj, da še v kakem kraljestvu bi se jih toliko misliti ne
moglo. Pri tacih okoljščinah je o narodnem napredku le malo
nade. Samo enega poznam, kter je imena pravega domoljuba
v resnici vreden in ta je gosp. dr. L....Č, dasiravno ga nekteri
zastran odstopa od vere premalo čislajo. Njegovih lepih lastnost,
zavolj kterih je vsega spoštovanja vreden, ti tukaj ne morem
popisovati, omenim ti le dve lepi zaslugi njegovi.

Pred nekimi tedni je naročil za 15 gl „Babice“ in jo je
prostemu ljudstvu v dar razdelil. Po njegovi zaslugi se je na¬
pravila v Tminu tudi nova bukvarnica, v ktere zalogi se skoraj

— 7

vse slovenske knjige vsakovrstnega zapopadka dobivajo; bati
se je pa, da bi tudi ta nova zvezdica spet ne otemnela, ker
le malo, silno malo je teh, ki se nanjo ozirajo. Priprosti ljudje
teh krajev so še taki, kakor da bi bili prvi  Adamovi nasled¬
niki, pa vender, vender upati je, da bo to dan za dnevom bolje.

V saboto je bila tukajšnja „fantana“ dodelana. V ta namen
je bila ob 10. uri slovesna sv. maša s petjem in streljanjem
z možnari.

Jest nisem bil te pretečene tedne nič kaj pri zdravlju,
upam pa, če bom še kaj živel, da si bova še mnogokrat do¬
pisovala, in v prijateljskih pogovorih drug druzemu srce odpirala.

Prosim Te ohrani te vesti zase,  posebno pa, kar zadeva L.

zasluge in Tmincov nečast.

Z zaupom, da bom tudi od Tebe v kratkem kaj novega
pozvedel, ostanem, dokler živim Tvoj zvesti in odkritosrčni
prijatel

Tmin 7. 12. 1862. Val. Lužnik 1. r.

Ne morem vsega povedati, kako je spal za časa progla-
šenja ustave leta 1860. slovenski narod na Goriškem in sploh
povsod, kjer so Slovenci živeli. Naše navzočnosti v Primorju
še celo nič niso vpoštevali, in zaničevali so nas; vendar so
včasih nas omenjali v namen, da bi nas prepričali, da si samim
sebi koristimo, če se spojimo z Italijani, kakor so to storili
drugi narodi, prišedši iz severa in kakor to očitno pravi list
„il popolano delFIstria" od 12. nov. 1850 št. 13, ki kaže, da
je brezvspešno naše hrepenenje ohraniti svojo slovansko na¬
rodnost v teh južnih krajih, češ, da smo preveč oddaljeni od
svojih slovanskih bratov in od prvotne domovine, katere da
celo ne poznamo. Pravi ta list, da proizhajamo iz enega ali
druzega slovanskega pokoljenja, pa da se ne počutimo dobro,
če ne z Italijani. Ti pa da ne" obračajo svojega obraza proti
vzhodu, ampak se ozirajo s svojimi zdaj s solzami zalitimi
očmi proti zapadu čez svoje lepo jadransko morje, vzdihajoči
in boječi se za tiste milijone svojih italijanskih sobratov, ki
molijo k Bogu, v svojem italijanskem jeziku. Pravijo „il popolano
delFIstria 11  in ž njim vsi sedanji laški patrijotje, da onkraj
morja jadranskega so Benetke, je Rim, prve s svetim Markom
in drug s Kristovim Namestnikom.

- 8  -

Prigovarja ta list nam Slovanom, naj opustimo misel na
nado, da dospemo do više narodne omike, ker še lastnih na¬
rečij da ne poznamo in da bi se ne mogli razumeti. Naj se
narodno ž njimi zjednačimo v prilog italijanstya. Tudi Slovani
so si zabeležili pisavo tega lista za vse prihodnje čase. Kaže
pa taka pisava, kako slabo nas naši nasprotniki poznajo in
kaki slabi jezikoslovci in zemljeznanci so bili še 1. 1850. Dan¬
danes (1. 1906.) bi se jim vsak naš malo odraščen učenec ljud¬
skih šol smejal, in prav bi imel!

Ponašajo pa se Italijani v tem listu s svojimi kupčijskimi
Središči, ki so mesta in trgi, in so trdnjave italijanstva v naših
krajih. S tem nam, seveda, kažejo našo nalogo, oprijeti se
kupčije, obrtnijštva in realnih ved. Pravi „il pop. delFIstria",
da pride čas, ko se Slovani potopijo v Italijanstvu, kakor se je
to zgodilo z vsemi drugimi severnimi ljudstvi, ki so prišla v
Italijo.

Te misli so bile kakor programatična izjava istrijanskih
Italijanov priobčena leta 1850. takrat, ko je Slovanom naklo¬
njeni grof Stadion vranaval šole po Primorskem, in za te misli
je prejkone vedel tudi dr. Lavrič, ki se mi zdi, da je tedaj
imel opraviti v ugledni tržaški slovanski rodovini, in ki se je
že leta 1848. živo bavil s tedanjimi političnimi vprašanji in
se je potegoval celo za volitve v Frankobrod, nadejaje se, da
slovenskim deželam največ koristi obrodi zveza z Nemčijo, če
naravno Nemčija čuva narodnost slovensko in jamči po temelj¬
nem zakonu, nikakor pa ne ovira Slovencem primernega izo-
braženja, kajti „mi hočemo popraviti napake naših dedov in
proslaviti majko Slavijo 11  (Laib. Zeitg. 24. apr. 1848.). Od tega
časa pa do leta 1861. ne vem o dr. Lavriču nič pozitivnega
povedati, ali zdi se mi, da je bil vstopil najprej v državno
službo in daje pozneje sam premenil uradništvo z odvetništvom,
ki je v tistih časih bilo jako plodonosno in je dajalo velike
dohodke, s katerimi je dr. Lavrič lahko vzdržaval sebe, svojo
sestro in svojo ljubljeno mater do njene smrti. To tudi vem,
da je ena Lavričevih sestrd bila poročena s pesnikom Trnskim.
„ Kresnice 11  Trnskega sva bila za neko deklamacijo v tolminski
čitalnici 1. 1866. skupaj poslovenila. Pravil mi je ob tej priliki,
da pesnik Trnski, njegov svak, s katerim je prijazno občeval,

je pohvalil najino prestavo. Trnski da je pisal svoje Kresnice
kot budnice lepemu spolu hrvatskemu, češ, naj se še bolj ko
dozdaj vžigajo lepe Hrvatice za syoj narod in navdušujejo za
krasni svoj jezik.

Ponavljam: dr. Lavrič se je že z leta 1848. pečal, ka¬
kor vsi tedanji državljani avstrijski, s politiko; pa on je že
za časa svojega prvega uradovanja pri državnem pravdništvu
(in takrat je bil Bach minister avstrijski) od 1848. do 1860.
naprej, kakor vsi drugi zavedni Slovenci, prenehal kazati svojo
politično barvo, da ne bi veljal kot „državi nevaren panslavist"
in se s tem pripravil nesposobnega celo za advokata, katerih
vlada ni pripustila k advokaturi, če niso bili politično povsem
zanesljivi ljudje. Za to je imela vlada v svojih rokah vso moč
z že omenjenim „numerus clausus" advokatov. To in celo ob¬
našanje tedanje cesarske vlade kakor sploh vseh c. kr. vlad in
c. kr. mož, ki se še dandanašnji ne silijo spoštovati vseh državnih
postav, celo ne vseh temeljnih zakonov naše države, to je bilo
vzrok, zakaj jurist dr. Lavrič ni bil kaj vnet za naše c. kr.
uradnike in je, kjer je le mogel, zabavljal proti njim. Za to
so ga pa posebno sodnijski uradniki pri našem okrožnem so¬
dišču v Gorici in pri nadsodišču v Trstu sovražili. To je lilo
tudi vzrok, da je dr. Lavrič meni kot svojemu „mlademu pri¬
jatelju 11  odsvetoval, da bi jaz postal uradnik, češ, „potem pa
za narod ne boste delali več.“ No, jaz sem vkljub svarilu
vstopil k sodišču, da bi ob enem napravil odvetniško prakso
enega leta. Prišlo je tako, da sem ostal pri sodišču, in dasi
sem vestno vršil svoje dolžnosti, je bila vendar politiška go¬
sposka mnenja: „dass er /um Slovenismus hinneigt". In to
velja o naših c. kr. uradnikih za velik greh. Souradniki itali¬
janske narodnosti so bili bolj srečni. Radi narodnosti jih ni
nikdo preganjal.

Pa predaleč sem zašel. Vse to je videl in vedel dr.
Lavrič. Leto 1860. nam je bilo prineslo ustavo. Prosto je za¬
dihal avstrijski državljan. Vendar le počasi se je trgala megla
prejšnjih razmer, in ta megla še dandanes tlači nas Slovence
na Goriškem kot mora. Pa ta mora je bila do šempaskega
tabora strašna: ljudstvo naše je že vsak goriški baraba smel
zasmehovati s sramoslovom „šklaf“, puntar; naši ljudje so zaha-

— 10  —

jali v sodišča, v mesto in v njegove „botege“, in uradniki pa
pisarji so ž njimi le tako ravnali, kakor bi bili ti ljudje okuženi
in strupeni; advokati so v tedanjih časih še mogočno nosili
glave po koncu; kak pratikant, če ni razumel jezika naših
ljudij, je pogledal le površno listine, katere je kmet praskaje
se za ušesi prinesel, in je osorno rekel, naj počaka; kmetič-
trpin se ni vedel kam obrniti, hodil je po sodišču od Poncija
do Pilata in k večemu mu je pomagal iz zadrege (gotovo le
proti „bakšiš-u“ kak sodnijski sluga („drbant“),) da ga je peljal
v prayo sobo k uradniku ; v „botege“ je stopil naš človek, pa
tam so se toliko gospodar-trgovec kolikor njegovi pomočniki,
katerim so pravili tedaj še „škartoci“, tako vedli, daje  kupec
le gledal, da je prej prišel iz prodajalnice, ker čutil je, kako
ga za nos vodijo. Vse: sodnije, davkarije, politiška gosposka
i. t. d. prodajalne, lekarne, krčme, no vse, vse je smelo nas
le molzti in zaničevati: „paja sclaf, paja pantalon, mostra di
una servata sklava“ i. t. d. i. t. d.

Nimam sedaj pred sabo konkretnih poročil, iz katerih bi
se dalo sklepati, zakaj je moglo priti do tega, da so nas Slo¬
vence goriške tako brezobzirno zaničevali, ker tukaj bivamo že
pred časom Pavlina, patrijarha oglejskega, ki je vladal od leta
774—804. po Kristusu in se nas tukaj nahaja že 1. 614, kakor
pravi v svoji zgodovini poknežene grofije goriške, izdani 1684.
v Vidmu pri tiskarju Schiratti, monsignor Giacomo d’ Isehia,
ki je za nas Slovence velikega pomena.

Zdi se mi pa, da so naše očete, ki se prenemarni niso
brigali za drugo nego za lastne družine, ki so živele v velikih
zadrugah, kakor posnemam iz tabularskih izvlečkov goriških
javnih knjig, in katere družine so živele le za lastne njive,
polja in gojzde pa za lastno živino volov, krav, ovac, koz,
prešičev in perutnine ; da so naše očete, ki se niso brigali
zvunaj domačih rokodelstev za tkanje platna in sukna, malo
kovanje, malo rezanje lesenih žlič in lesenih krožnikov; da so
naše očete, ki se niso brigali veliko za kupčijo, ne za me¬
ščanske obrte, ne za slovstvo; da so naše očete, ki niso imeli
ne poželjenja, ne poguma sploh za veča podjetja: zaradi pre¬
velike njih krotkosti, ti ljudje skoraj imeli le za neumne ovce
(„piora di sclaf"), katere se dajajo le mirno striči in katerim

— 11

se je smelo vse storiti, za katera sramotilna počenjanja so bili
Lahom kaj priročni naši nezavedni narodni odpadki, ki so se
vedno iz dežele rekrutirali in so se po mestu, ki so ga nemški
grofi okoli gradu umetno napravili, po navadi neumnih šeškar-
jev (pregarjev) po malem poitalijančili, kar prav lepo pove že
prej priobčeni članek v „Giornale deiristria“ od 12./11. 1850
št. 13.

Bili smo goriški Slovenci v nevarnosti, da se popolnoma
pozgubimo v italijansko narodnost, katero je avstrijska vlada
vedno slepo podpirala nam na škodo, in Italijani so nas že
smatrali za svojo domeno, katere posesti še pohotni Nemci ne
bi smeli in ne bi mogli motiti po vzdihu italijanskega pesnika
Petrarca, ki se glasi: „Provvida natura, che le Alpi posti fra
noi e la tedesca rabbia“ (Previdna narava, ki si planine po¬
stavila med nas in med nemško jezo;.

To vse opaževati je imel priliko dr. Lavrič, kateremu je
dolgotrajna advokatura pokazala več, nego bi bil smel v vsakem
slučaju povedati. To ga je skrajno peklo. On je že od leta
1848. sem gorel (za časa absolutizma 1851 — 1860 le v srcu)
za svojo majko Slavijo, pa kakor je nekdaj Valentin Vodnik
po klicu Napoleona: n Ilirija vstan’!“ slišal v poetiškem duhu
Ilirijo odgovarjati: „Kaj bodem Ti dala, pogledam okrog: spo¬
znati ne morem skor svojih otrok" ; prav tako je tudi dr.
>  Lavrič vprašal samega sebe: Kako hočem Slovenijo dramiti,
v se je zanemarjeno ; vse spi.

9  Kakor smo videli od začetka, je bilo prvo narodno dra-

11  milo na Goriškem narodno živo petje.

h Pa preidimo k študentovski „besedi“ v tolminski čitalnici.

'■>  Gnalo me je tudi, se pokazati in se izkazati in tako sem se

l i  dogovoril z Lavričem in Lužnikom,., da bi mi goriški študenti

I 1  Napravili besedo v tolminski čitalnici, če bi bilo mogoče. Onadva

1° sta mi .rekla, naj bi jaz to stvar po svojem uredil med štu-

30  -denti, pa svetovala sta mi, naj se v ta namen obrnem narav-

e ' Nost do vodstva tolminske čitalnice, in ona da bosta mojo

?li namero podpirala, kakor je to razvidno iz prijateljskega pisma

e * Val. Lužnika, ki ga tu doslovno prijavljam:
ce
im

— 12  —

Ljubljeni prijatelj!

Pred vsem drugim čutim se dolžnega za poslani mi dopis
presrčno se Ti zahvaliti, kajti nesim pričakoval Tvojega milega
glasu do mene, ker jest že toliko časa molčim, brez da bi
vzrok molčanja pred Tabo opravičil. Tvojemu vprašanju, kako
se kaj počutim, ne morem odgovoriti drugač, kakor da slabo.
Podoben sim drevesu na polji, ki se suši in vsiha od leta do
leta, dokler se popolnoma ne posuši in pogine. Ko bi me taka
nemila osoda neprenehoma ne trla in davila, saj veš, da bi
več storil, kakor storim. Pa per vsem tem vendar ne neham
učiti se in študirati. Glavni predmet temu mi je občna povest-
nica, po spisu nekaterih nemških klasikov.

Nov neznan svet se mi odpira, ko čitam take pred ne¬
poznane izdelke, za um in srce necenljive vrednosti. Prijatelj!
v enacih primerljejih Te pač mnogokrat teško pogrešam, da bi
vzajemno to in drugo presojevala in prevdarjala.

Kar mi poročaš zastran obiska goriških dijakov, me je,
kakor lani, tako tudi letos, jako razveselilo; zraven tega me
pa tudi v skrb in vsestransko premišljevanje pripravilo. Rečeno
povabilo poslati mi ni kaj lahkega, ker tega ravnatelj samo-
oblastno zvršiti ne more. Trebalo bi za to odbor sklicati, za
kar se mi pa ravno zdaj primeren čas ne dozdeva. — Naša
Čitalnica se precej dobro obnaša, kar zadeva duhovite djanja;
samo o dnarstvenih močeh smo šibki: kajti malo nas je; po¬
gostne in slovesne veselice prizadevajo obilno stroškov; časo¬
pisov je več, kakor prednje leto. Le dnar tedej je, ki nam
brani marsikter dober namen izpeljati.

Ravno sedaj se pripravljamo za veliko besedo 4. augusta,
ki tudi ne bo brez stroškov. Zavolj tega se mi zdi pametnejši
in primernejši, ta nasvet za kratek čas odložiti in počakati, da
omenjena veselica mine. Z dr. Lavričem sim o tem že nekaj
govoril. Njemu je bilo to kaj po volji! Takrat je rekel — bila
bi lepa prilika prav navdušen govor slovenskim dijakom na¬
praviti !

Tako hitro mi po razloženih okoljnostih nikakor ni mogoče
rečenega povabila izdelati. Obljubim pa storiti in prizadeti si
vse, kar moje moči v to svrho doseči zamorejo.

13  —

Krstno ime dr. Lavriča je Dragotin. Pač primerno nje¬
govemu značaju, kajti drag in ljub je vsacemu, ki ga prav
pozna.

Kakor Ti meni, imel bi tudi jest Tebi še mnogo mnogo
povedati in razodeti, pa se mi zdi bolj primerno, odložiti to
za tisti čas, ko nama bo priložno osebno razgovarjati se. Br-
zega odpisa željno pričakovaje pošiljam Tebi in Milkotu prija¬
teljski pozdrav

Valentin Lužnik, 1. r.

V Tminu dne 28. julja 1863.

Jaz, ki sem s svojim „Slavcem“ le skušal samega sebe in
sošolce, „kako bi se kaj moglo 11  (s „čem“ se nisem vprašal)
tudi s svojimi sošolci, sem se z Nacetom Gruntarjem, res
mehkodušnim in ljubeznjivim svojim sošolcem (udom nepoliti-
škega triumvirata: Grossmann, Gruntar, Oblak) dogovoril,
da povabimo vse više gimnazijalce, naj s podpisom izrečejo,
da pojdejo k besedi y tolminsko čitalnico, kakor se vidi iz
sledečega:

Poziv

Že lansko leto smo bili sklenili ob koncu šolskega leta
tminsko čitavnico obiskat iti. Ker pa vendar nismo bili šli,
prav bi bilo, da bi pa letos te priložnosti ne opustili.

Šli bomo od četrte šole dalje skupaj in v ta namen je
potreba, da vsak, kdor iti misli, za skupno vožnjo 70 novčičev
do osmega avgusta plača; kdor je zadovoljen, naj se podpiše.

Ako se nas dosti nabere, bomo brž osmega dne avgusta
v  Tmin pisali, če nam dovole, da pojdemo obiskat čitavnico.

Deklamoval naj bo, komur bo ljubo; dobro bi bilo, da bi
jih ne bilo premalo. Kdor peti zna, naj bode v društvu pel.

V Gorici 16. dne julija 1863.

Oblak, 1. r.

Podpisali so ta poziv sledeči študenti, in še branim pod¬
pise lastnoročne:

Anton Roji c, S. Gregorčič, J. Cerv, J. Furlani, Prešern, Nik.
Tonkli, Andrej Skrt, Grossmann, Janez Golja, Franjo Smrekar,
•Janez Stres, Toma Rutar, Peternel, Nace Gruntar, Lojze Juh,
Janez Michelisch, Jožef Mlekuž, Jakob Velikonja.

14  —

Na zadnji strani tega poziva je se svinčnikom Franjo
Smrekar zapisal še sledečo opazko:

Mislim, da bi ne le slabo, ampak zlo potrebno bilo, da
bi po besedi, če ne vsi vsaj nekteri skupaj večerjali, ker se
bojim, da nas bodo Tminci zasramovali, če se po besedi kakor
ovce razkropimo. Tudi mislim, da se je mogel že vsaki izmed
vas na to misliti, saj moramo s Tominci, posebno s pevci, ki
so prav vrli fantje slovenski, čašo sladkega vinca izpiti! Kaj
se Vam zdi? Podpišite se, ako ste zadovoljni. D nar a na¬
pravite.

V Gorici 1. avgusta 1863.

Franjo Smrekar 1. r. osmošolec.

To zadnjo opombo je bil Franjo Smrekar napisal potem,
ko je bil iz Tolmina od svojih izvedel, da nam je odbor slo¬
venske čitalnice dovolil obisk. In res! Koj drugi dan dobim
naslednje pismo:

Dragi prijatel!

Nikoli ne bi bil mislil, da preblago Tvojo željo tako lahko
izpolnem. Per vseh overali, kakor sim Ti jih že v prednjem
dopisu razložil, potrdil je odbor naše Čitalnice ta predlog v
seji dne 30. t. m. enoglasno in ga sprejel z občno pohvalo.

Evo prijatel! tukaj imaš odborov sklep, da preveriš ž
njim dotične goste, kako ljubo in drago nam bo, če nas obiščejo.

Saj nama bo tako treba še dopisovati, preden zora zaže-
ljenega dneva napoči; za zdaj Te le prosim, da nam, kadar
Ti bode priložno, imena vseh dotičnih dijakov naznaniš.

Tvoj zvesti prijatel
Valentin Lužnik, 1. r.

V Tminu dne 31/7 1863.

P. T. Gospodje!

Z veseljem smo dognali, da dovoljno število goriških di¬
jakov misli h koncu prihodnjega mesca tominsko čitalnico obiskati
in tukaj besedo napraviti.

To nam je jasen dokaz, kako vneti so naši mladi domo¬
rodci za slovensko reč.

Da se tedaj ta hvalevredni namen za toliko gotovši do¬
seže in vresniči, odločil je čitalnični odbor mladim gostom

— 15  —

naznaniti, da jim srčno radi za namenjeni dan čitalnično dvo¬
rano odstopimo, ter jo za besedo primerno okinčamo.

Želimo pa, da nam, brž ko bode mogoče, program pošljete,
da ga odbor pregleda.

V Tminu dne 31. julija 1863.

Za odbor

Dr. Premerstein 1. r. Valentin Lužnik

ravnatelj. tajnik.

Ko se je izvedelo to med nami goriškimi študenti, smo
bili vsi prav zadovoljni in veseli. Že od dne 16. julija 1863.
smo se pripravljali za obisk tolminske čitalnice, ki je bila po
dr. Lavriču zaslovela po celi slovenski domovini in zvunaj nje
daleč okrog. Mi smo se pripravljali za petje, govore in dekla¬
macije in smo, kolikor se še spominjam, sestavili in tolminski
čitalnici naznanili približno tak program:

1. Pozdrav, govori Anton Kojič.

2. Deklamacija: Pevčeva kletev po Uhlandu posl. Cegnar,

deklamuje France Oblak.

Med temi komadi se je pelo: Slava Slovencem (Rihar),
ua razhodu (Rihar), nezakonska mati, Kamilo Mašek, „Brodnik
čuti udarca", hrvaški napev i. t. d.

Ta spored študentovske besede smo poslali odboru tol¬
minske čitalnice in po 8. avgustu 1863. smo se na najetih
v ozovih odpeljali v Tolmin.

Ta študentovska beseda v tolminski čitalnici koncem šol¬
skega leta 1863. se je za vse udeležence popolnoma dobro
l zvršila in o njej se gotovo nahaja obširno poročilo v „Novicah“
istega leta.

Dr. Lavrič je bil leta 1848., kakor smo zgoraj videli,
Pristaš trditve barona Andriana, ki je zanikal, da hočejo Nemci
germanizirati avstrijske Slovence, in je zaupal, da se hočejo
^emci zgolj na podlagi pobratimstva in medsebojnega zaupanja
zv ezati s Slovani, in da taka zveza bi največ koristila sloven¬
im deželam: Tako naj bi Nemčija dobila tudi Trst.

Pa javnost in dejansko življenje je dr. Lavriča zmiraj
b °lj spravljalo do prepričanja, da nameni Nemcev glede nas
‘"lovencev niso nikakor taki, kakor jih je baron Andrian slikal,

16  -

in potem, ko je 31. decembra 1851. avstrijska vlada pod
Bachom vpeljala strogi centralizem in absolutizem, je dr. Lavrič
do oktobra 1860. imel čas in priliko prepričati se, da ne Nemci
in tudi nobena avstrijska vlada ne glede narodnosti ni in noče
biti mila posebno nam Slovencem, ki smo se s prihodom v te
dežele ob času potovanja narodov vlegli kot zavora nemški ekspan-
zivnosti na jug in na vzhod. Mi Slovenci da smo zapah pri
vratih do jadranskega morja. Avstrija da je le pionir vsenemštva
pri njegovem prodiranju na jug in na yzhod in zaradi tega da
mislijo tam gori, da Avstrija ni več bramba proti navalu ori-
jentalcev, ampak da historična misija Avstrije je ponemčevanje
nenemških narodnosti; to da spoznamo iz njenih dejanj: v
prejšnjih temnih časih da so že za Karola Velikega Nemci
zatirali nas Slovence; pozneje da je preplavilo njih mogočno
plemstvo slovenske dežele in da vidimo počasno, pa konsek-
ventno ponemčevanje nekdaj slovenskih planinskih dežel celo
notri v srce Koroškega,- ki je bilo nekdaj slovenski Korotan
in je slovenskemu vojvodi prisegalo na gosposvetskem polju;
da je Korotan zdaj že čez polovico razjeden od nemštva in
sploh da nemštvo je nasproti nam Slovencem grabežljivo, liki
ujeda s svojimi ostrimi kremplji in ostrim kljunom uničuje ne¬
dolžnega goloba; da celo v Nemškem Rovtu so hoteli Nemci
z nemškimi priseljenci in prisiljenci kolonizovati za nemštvo
naše dežele slovenske i. t. d. To vse je spoznal dr. Lavrič,
katerega je bil absolutizem še precej, če ne raznarodil, pa v
mlačnost zazibal, tako, da se je 1. 1860. le po nemško navdu¬
ševal za svobodo 1. 1868., za veliko francosko revolucijo iz 1. i
1779., za Dantona, Mirabeaua, Rosseau-a in vse tedanje ve- s
ljavne može. Takrat se je navduševal iz Rottek-ove zgodovine 1
in bil je pristaš pa občudovatelj Franceta Schuselke, kateri je t
bil postal iz katoličana protestant in je s svojim jako spretno (
urejevanim listom „Reform“ delal za nemštvo. To Reform je Ž
dr. Lavrič brezplačno prepuščal nemški „Kazini“ v Tolminu in t
je tudi sam postal protestant, kakor se mi pravi, radi nekega
protestantovskega krila, v katerega se je bil zaljubil: ko ga §<
je pa protestantovska deklica zavrnila in ni hotela slišati o D'
njegovi ljubezni, je bil dr. Lavrič tako užaljen, potrt in obupan h(
(duh njegov je bil blizo do nenormalnosti občutljiv), daje  skočil hi

— 17  —

skozi okno svojega stanovanja, pa se je le pohabil na nogah,
kar se mu je celo pozneje življenje poznalo.

Meni samemu je dr. Lavrič pač vedno hvalil protestan-
tovske cerkvene naredbe, češ, da protestanstvo pripozna v
svoji cerkvi ljudsko zastopstvo, da protestantovska občina sama
voli svoje pastorje, da glas vernikov se pri protestantih upo¬
števa itd. Nikoli pa nisva govorila o veri sami, o razlikah
protestantovske vere od katoliške vere, ker on sam ni o tem
rad govoril.

Potem ko je dr. Lavrič od leta 1860. naprej podpiran
od res navdušenega zbora tolminskih pevcev budil k narodnemu
življenje Tolmince, po naravi prav živahne in vesele, je v
naših hribih postal ognjišče slovenstva, in ni navduševal samo
naših domačinov, ampak celo dobromisleče tujce.

Ko je dr. Lavrič videl, da narod na Tolminskem je že
dobro probujen, je sklenil preseliti se na Vipavsko, kjer bi se
dalo še marsikaj za slovenski narod storiti. V Ajdovščini je
bil primeren kraj, kajti tam je bil sodnik nekdanji „k. k. Vor-
steher“, stari Borghi, mož stare šole, sicer pa dobrohoten človek.

Šel je dr. Lavrič v Ajdovščino „na razgled", in ko se je
vrnil v Tolmin, je bil ves zadovoljen. Rekel je meni, če se
prav spominjam, da sta se z dr. Gasparinijem dogovorila, da
Pojde on, dr. Lavrič, kot advokat v Ajdovščino in da pride na
njegovo mesto v Tolmin advokat dr. Gasparini Giuseppe, ki pa
da bode kakor on tudi slovensko uradoval.

Menda sta bila po navadi starih advokatov, ki so bili še
imenovani, ker je bil še „numerus clausus", zamenjala med
s abo advokatski mesti, kar je bilo takrat običajno in mogoče.
Ne vem pa, ali se je zgodila ta prememba proti kaki odškod¬
nini, katero bi bil dr. Lavrič prejel, vem pa, da je Tolmin dr.
iiasparini-ju dajal še lepe zaslužke, ker on si je mogel vzdr¬
ževati še lepo pisarno in koncipijenta dr. Jožefa Jakopiča ter
Posarelli-ja, izstopivšega c. kr. načelnika.

Ko je dobil tako dr. Lavrič advokatsko mesto v Ajdov¬
ščini, je sklenil posloviti se od svoje ljube ranjce matere;
ne kega jasnega jesenskega dne 1863. me ves resen povabi,
11 a .) grem ž njim obiskat grob njegove matere. Šla sva molče
mi mo tolminske „kapele“ navzdol po klancu po državni cesti;

18  —

pred „Lavretovim senikom“ sva obrnila pot z javne ceste proti
tolminskemu pokopališču tam nad tistimi kostanji, kjer so bili
1. 1859. postreljeni in pokopani laški vojaški begunci, in glede
katerih naš divni pesnik S. Gregorčič tako ginljivo poje, kjer
v svojih poezijah daja besedo vojaškemu begunu, ki mora zarad
ljubezni do domovine pustiti svoje mlado življenje. Šla sya
dalje po tratni poti proti cerkvici sv. Urha, prestopila železno
mrežo na pokopališče, ki leži precej visoko na levem obrežju
Soče nasproti volčanskemu sv. Danijelu, ki stoji na volčanskem
polju na desnem bregu Soče. „Grem obiskat svojo mater in
sestro 11 , in gre nekoliko naprej, obstoji pri zidu cerkvice in
moli polglasno v zemljo, pod katero je ležala njegova mati pod
kamnom, ki je imel, če se prav spominjam, napis: „Meiner
geliebtenMutter Anna Lauritsch".  Sama sva bila.
Več časa se je mudil dr. Lavrič pri grobu svoje matere in
jemal slovo od nje. Ko konča, dolgo časa gleda v tla. Obrne
se potem in gleda dolgo časa modro nebo in okolico in celo
obzorje od zadlaških golih v nebo štrlečih hribov proti Krnu in
tje do kobariškega „kota“ in nazaj do volčanskih zelenih hribov
in okoli in okoli tje do mrzlih „Ravni“, in zagledal se je v kanjo,
ki je plavala po modrem jasnem nebu proti „Zasteni“ med
tem, ko je hreščala šoja v brajdi tolminske grajščine. Vrnila
sva se molče v Tolmin in pri „kapeli“ sva šla vsaksebi, on v
svojo pisarno, jaz pa h Grossmannovim.

Čez nekaj tednov potem so odpeljali dr. Lavričevo po¬
hištvo, ki se je bilo že skrčilo v najpotrebnejše reči ne več
mladega samca, v Ajdovščino, kjer je dobil jako primerno sta¬
novanje pri tamošnjem posestniku Danijelu Godina, in ko se je
sam dr. Lavrič odpeljal, je mnogo Tolmincev v vozovih spremilo
odhajajočega dr. Lavriča skozi Volče, Čiginj in Podselo, kjer
je tedaj bivala mlada in bleda ljubka gospodična Marička Pod-
seljanova, pozneje soproga tolminskega c. kr. notarja Ivančiča.

Da se razvidi, kak vpliv je imel dr. Lavrič tedaj na
razvitek slovenščine v Tolminu, prijavljam tukaj doslovno slo¬
vensko pismo svojega nemškega prijatelja Milkota, ki mi gaje
prav od onega poslovljenja pisal iz Trsta, kjer je bil učenec VI.
gimnazijalnega razreda. To pismo kaže, da tudi Nemce je znal
dr. Lavrič za slovenstvo navduševati.

— 10  -

V Trstu 19 Nov. 63.

Dragi prijatel!

Ne zameri da ti tako dolgo na tvoj dragi dopis ne od¬
govorim. Premisliti moraš, da jest tukaj v Trstu tudi ne zastonj
prebivam. Za šolo imamo še precej dosti dela. Včeraj sem v
čitalnici bil, sem bral marsiktere časopise in med temi tudi
Novice. Ko te v roko primem sem prvič jeskal, da bi kaj iz
Tomina zagledal. Ko drugo stran prebrnem mi hitro te besede
„Iz Tomina“ milo povabijo to brati: Bral sem od ločitve gspa
Lauriča iz Tomina in zadnje slovojemljanje v Ročinu. Ja jest
verujem, da so solze marsikateremu po licah lezle. Pri koncu
pa zagledam neko poezijo in brati sem jo hitel. Pri prvih ver-
stah spoznal sem že, da si ti to spisal.

Če Dr. Lavriča slučajno vidiš, tako pozdravi ga srčno.
Tudi Velikonjeta, Naceta, Jascheta i. t. d. pozdravi mi srčno.

Pismo sklenilši, Te srčno pozdravlja

Tvoj prijatel
Milko.

Nezameri moje slabo pisanje Mi dovoliš da li v prihodnje
po slovensko pišem!!! Jest mislim, da preveč kozlov naredim.

Bog te živi

Naj živijo Slovenci VI razdela. Živijo!!!

Potem ko je bil dr. Lavrič odšel iz Tolmina v Ajdovščino,
je v Tolminu pač ostala čitalnica, Tolmin pa je izgubil svojo
plemenito in plodno narodno živahnost. Pevci tolminski, ki so
bili nekdaj (za časa Furlanija) pokazali prav izvrstno svojo
narodno žilavost, ko so nakrat nastopili v čitalnici in zapeli:
„Hrrr na vraga! 11  „Oj radostno potovanje 1 ', „Ce gori pogledam
na strme gore 11  i. t. d., so še vedno razveseljevali z narodnimi
pesmimi posebno v Tolmin došle ptujce, kakor posnemam tudi
iz pisem, došlih mi v onem času iz Tolmina.

Iz pisem, zlasti iz vseh pisem Valentina Lužnika, gorečega
rodoljuba iz Poljubina pri Tolminu, kije, kar je bil, načrpal le iz
lastnega srca in iz maloštevilnega berila, ki so ga nudile Slo¬
vencem poglavitno Bleiweisove Novice, sem pripravljen sklepati,
daje dr. Lavrič, ki je bil v svojih študentovskih letih informator

o*

— 20  —

v neki družini v Trstu in je bil že tedaj navdušen za vse lepo
in dobro, sam spoznal, da klije v srcu Luznikovem vedoželjno
in blago zrno; da sta se med sabo razumeli dve plemeniti
duši; da je dr. Lavrič po svoji informatorski navadi in po
svojem lastnem nagibu začel mikati Valentina Lužnika, ki pa
je od svoje strani vnemal v svojem učitelju dr. Lavriču za
časa absolutizma 1851 — 1860 speči narodni čut; da sta oba
ta dva plemenita človeka z letom 1860. lotila se zasnovati v
Tolminu čitalnico, in kadar je bila vstanovljena ta čitalnica, da
je Lužnik pomagal dati slovenski duh in slovensko lice La¬
vričevim govorom, ki so bili iz začetka glede slovenstva še
vedno nemško mišljeni. To je bilo nekoliko olajšano iz vzroka,
ker oba (Lužnik in Lavrič) sta bila nadahnjena z govorniškim
darom, ta dar pa se zdi, da je izviral iz glave tedaj dobrega
goriškega slovenskega govornika in poslanca F. J. Kofola,
vikarija na Pečinah. Tako vidimo, da leta 1848. je dr. Lavrič
še po domače občeval z nemškimi študenti na Dunaji, zaradi
česar je večkrat od sebe rekel, da je: „stara pomahana glava 11
(altes bemoostes Haupt, kakor nemški študentovski burši ime¬
nujejo svoje stare člane); da se je dr. Lavrič v govorništvu
izvežbal zraven gimnazijskega poduka v rhetoriki (govorništvu)
tudi pri c. k. državnem pravdništvu in pozneje pri advokaturi
v Tolminu, pri kateri je še leta 1861. svoja nemška pravdna
pisma podpisaval: Dr. Lauritsch (praes. 6/3 1861 št. 793).

Od onega časa naprej, ko se je bil živo za slovenstvo
zavzel, je bolj pazljivo poslušal iz ust vsakega, ki je ž
njim govoril, bodisi gospod bodisi kmet, slovensko govorico in
se ž njim o tem razgovarjal. Vsako nenavadno slovensko besedo
(in tedaj je bilo pri nas še vse neobdelano), je razkrojil in je
hotel poznati njeno korenino; vse mogoče oblike iz te besede
je iskal; povpraševal je vsakogar, kdor mu je v bližino prišel,
kako bi se to ali ono reklo; najbolj občudoval je slovenski
glagol in vežbal se je v njem. Gotovo smo bili mi študenti, ki
smo na počitnice prihajali, najljubši njegovi prijatelji, ker z
nami se je o vsem tem bolj korenito pogovarjal, učil nas je
in tudi sam se je z nami vedno učil jezika in provzročil je
večkrat kako kontroverzo glede jezika: tako so se med nami
nazori razbistrili in nam so ostali bolj v spominu. Mi študenti

— 21

smo radovoljno priznavali dr. Lavričevo avktoriteto, pa tudi on
sam je nas vselej rad poslušal in spoštoval v nas, če že ne
naše učenosti, vendar vsaj učenost naših profesorjev. Mi smo
pa tudi iz samih sebe mu marsikateri pravi nauk dali, pa tudi
marsikatero čudno zakrožili, radi česar se nam je po svoje
blagohotno krohotal. Mnogokrat smo bili pri njem do pozne
noči, kajti včasih nas je najprej učil deklamirati, kar ni pre¬
dolgo trajalo. Potem pa so vselej prišli na vrsto jezikoslovni
razgovori, in iz teh smo imeli navadno dobiček vsi: on in mi.

Pa tako ni ravnal samo z nami prostimi študenti, ampak
žal, tudi z marsikatero stranko, ki se je polna skrbi zatekla v
njegovo pisarno. Ta navada, ki je s časom postala že vedno
rastoča razvada, in ki je dr. Lavriču od začetka prinesla mar¬
sikatero pikro opombo od strani strank, je pripravila advo¬
kata  dr. Lavriča slednjič v dvojno kvar: ljudje so se ogibali
njegove pisarne, in tisti, kateri so k njemu prihajali, mu
njegovega dela niso radi plačevali, kajti (in to sem slišal sam)
navadni ljudje so v svoji tedanji neumnosti pravili: „saj slo¬
vensko lahko pišem sam“, ker mislili so še, da le s ptujim,
ne pa s slovenskim jezikom se pravda dobi.

Ko se je leta 1861. in pozneje v Tolminu pripravljal
na kak govor (ti govori so z malimi premembami večinoma
priobčeni v tedanjih Novicah), je v čitalnici tolminski na
kakem vidnem prostoru v čitalni sobi prilepil lastnoročno
pisane nemške in slovenske tehnične izraze svojega še ne go¬
vorjenega govora, tako da smo poslušalci dobro vedeli in
poznali stvar, o kateri bo govora, kajti vsak čitalničar je imel
priliko videti in že pripravljati se na to, o čemur bo govoril.
Tudi je dr. Lavrič v pogovorih poslušalce že vse pripravil do
tega, da so njegov govor lahko razumeli. Pravi vžitek smo
imeli, ko smo poslušali dr. Lavriča glasno, razločno in mirno
svoje govore govoriti.

Tako je tedaj tolminska čitalnica bila ob enem učilnica,
torišče in mikališče slovenstva v naših pozabljenih in zapuščenih
krajih, in ker tedaj nam Slovencem ni bilo na razpolago toliko
pripomočkov do narodne omike, kakor zdaj, moramo občudovati
jekleno voljo dr. Lavričevo, ki se ni vstrašil pred prvimi po¬
skusi javnega slovenskega nastopa pred občinstvom, ki je bilo

22  -

v ogromni večini sicer slovensko, med katerim se je pa nahajalo
tudi staro zarjovelo uradništvo, vzgojeno po večini v absoluti¬
stičnih slovenstvu jako neprijaznih nazorih.

Dr. Lavriču moram šteti v zaslugo tudi to, da smo se
slovenski goriški dijaki, ki smo bili prej nekako neodločni
glede narodnosti, bolj pogosto shajali, da smo imeli med sabo
nekake vaje v gojenju slovenskega govora in ob enem v dru¬
žabnem kretanju. Tako se je tudi zgodilo, da tedanji vodja c.
k. goričkega gimnazija Karl Holzinger, ki je bil sicer odločen
Nemec, pa je spoštoval naše mladeniško za vse lepo vneto
rodoljubje, ni delal nasprotja, ko smo prve dni januvarja 1865.
goriški slov. študenti bili napravili Vodniku na čast v Šempetru
besedo, h kateri smo povabili tudi vse naše gimnazijske pro¬
fesorje. Odzvali so se temu pozivu radovoljno vsi slovenski
profesorji in je prišel k besedi tudi sam direktor Holzinger,
ki se je med nami prav dobro zabaval, tako da se je med
napitnicami (mislite si: Nemec, gimnazijski vodja in — tedaj!)
vzdignil in nam napil z besedami: „At žiji Slovenci!“ K tej
besedi so nam poslali hrvaški bogoslovci iz centralnega seme¬
nišča v Gorici lepo pismo, ki se je pri besedi prečitalo med
splošnim navdušenjem.

Novica o »študentovski besedi 11  v Šempetru ni ostala
tajna. V tistem času smo stanovali skupaj petošolci: Gruntar,
Berbuč in jaz, potem učitelj Toroš in Matija Šorli. Berbuč je
nesel to novico v Ajdovščino in tudi k dr. Lavriču, ki se je
od časa študentovske besede v Tolminu vedno bolj zanimal za
nas slovenske goriške dijake. Izvedel je tudi, ker smo si prav
odkritosrčno vse vzajemno povedali, da smo slovenski goriški
gimnazij alci v Šempetru pri Gorici napravili besedo, da so se
udeležili te besede tudi slov. profesorji in gimnazijski c. k.
vodja Karol Holzinger, da je ta ljubljeni vodja pri napitnicah
vzdignil čašo rujnega šempeterskega vinca iz Stare Gore in
nam slovenskim dijakom napil: „At žiji Slovenci! 11 , in izvedel
je po Berbuču, da nekatere nas bolj odličnih Slovencev celo
nemški profesorji vabijo na plese v nemško društvo goriško
„Concordia“, in da se med nami uči, veseli, pije, poje in pleše.

Doktor Lavrič, ki se je bil od svojega prihoda y Ajdov¬
ščino tam že koj od začetka vdomačil, je po Berbuču izvedel,


— 23  —

da bi mi goriški študenti v pustu 1865. radi prišli na ples v
Vipavo, kadar se popelje tje pustna „korsa“ iz Ajdovščine. On,
ki je vsako priliko porabil, da bi nas študente sprejel v slo¬
vensko neučeče se društvo nedijakov, in da bi nas privezal k
narodnemu delu, je pripravil Ajdovce in Vipavce do tega, da so
bili veseli, če se goriški slovenski dijaki vdeležimo plesa v
Vipavi.

Nam študentom iz večili obzirov ni bilo mogoče vdeležiti
se tega pustnega pohoda „korsa“.

V Ajdovščini sami je bil našel dr. Lavrič, kakor posne¬
mamo iz pisem, družabno jako ugodna tla. Pa tudi za narodno
delo je bilo tam bolj ugodno, kot v Tolminu, ker v Tolminu
je iz začetka dr. Lavrič glede slovenščine le bolj samega sebe
in syoj jezik pilil. Tudi sta se bila v Tolminu s prišlim c. k.
notarjem dr. Janezom pl. Premersteinora, ki je bil Slovenec
z dušo in telom, dogovorila, da on (dr. Premerstein) bo svoja
notarska pisma spisoval redno le v slovenščini, tako, da v
Tolminu je bila narodna misija dr. Lavričeva, katero si je bil
sam naložil, izpolnjena, in v Ajdovščini je sklenil dr. Lavrič,
da bo pri c. k. oblastnijah (sodiščih, politiških, finančnih in
drugih gosposkah) dajal redno le slovenske vloge, kar se je
prej le redko in izjemoma godilo morda za časa pokojnega dr.
Volčiča. Ajdovski sodnik Borghi je bil sicer pohlevna in poštena,
duša, pa se je dr. Lavriču pri tem nekoliko nerad udal, ali v
Ajdovščini je tudi ljudstvo samo zahtevalo tako ravnanje in
so tamošnji posestniki vsi brez izjeme, kolikor jaz vem, zahte¬
vali narodno uradovanje.

Naši slovenski profesorji na gimnaziji sicer niso bili
nasprotni delovanju dr. Lavriča,- pa dokler ni prišel, so se
držali nekako reservirano, ker njegovo delovanje glede gimna¬
zijcev se jim je zdelo izventedno, ker ni bilo brzdano po
nobeni gimnazijski disciplini; katehet Andrej Marušič je neza¬
upljivo majal z glavo, pa vendar si ni upal naravnost ugovar¬
jati našim študentovskim .,allotrijam“, ker dr. Lavrič je pač
sam pazil na red in je prigovarjal nam študentom, naj se za
Solo pridno učimo in naj se vedemo po vzvišenih omikanih
Šegah ter naj bodemo v vsem in povsod »kavalirji".

— 24  —

V Ljubljano, v naravno središče Slovencev, sem prišel
leta 1866. Podučeval sem tam dva dečka privatno, katera sta
pozneje v Trstu napravila preskušnjo. Doktorju Lavriču je bilo
to prav po godu. Spravil me je namreč v spoznanje ugledne
ljubljanske družine Vincenca Dolschein-a, ki mi je po zaslugi
dr. Lavričevi za časa universitetnih študij od maja 1868.
naprej, do moje promocije za doktorja prava, do vstopa v
uradništvo neizmerno veliko dobrega storila.

V Ljubljani sem prišel v prej še nepoznan vrtinec javnega
življenja. Tu sem imel sicer dosti opravila in podučevanja
svojih dveh gojencev, katera sem v enem in istem letu pri¬
pravljal v vseh učnih predmetih enega za 2. in 3., druzega za
3. in 4. gimnazijalni razred. Pri tem mi je proti koncu pomagal
tudi sedaj ni c. k. dvorni svetnik v pokoju g. Šuklje glede
zgodovine. Meni samemu ni bilo mogoče vsega opraviti, čeprav
sem imel v svežem spominu vse gimnazijske vede. Pa to me
ni oviralo vstopiti v ljubljansko čitalnico, v južni Sokol, se
udeležiti sokolskih vaj pri telovadbi, pri borenji s sabljo pri
učitelju telovadbe Stevu Mandiču, vdeleževati se sokolskih
izletov celo v Zagreb k Zrinskijevi svečanosti, plesati in peti v
čitalnici pod pevovodjem Vojtehom Valentom, spoznavati ljub¬
ljansko društveno in javno življenje, dopisovati v tedajnega
„Slovenca“ v Celovcu, v goriško „Domovino“.

V tistem času, ko sem jaz po Ljubljani brgantaril, se je
dr. Lavrič na Goriškem prav živo vdeleževal politiškega živ¬
ljenja, kakor med drugim posnamem iz njegovega pisma, ki
mi ga je v Ljubljano pisal in se glasi:

Moj mladi prijatelj!

Drago mi je bilo, da sva se v Tolminu vidla in pogovarjala.
Ta volitev je bila prečudna, in se mi prepir v glavi šumi,
Ajdovci pa komaj razumijo tak boj med dvema c. k. načelni¬
koma, in prav zadovoljni so, da nismo glasovali.

Danes smo imeli rekrutbo, in Berbuč je — prost vojaščine,
Lebana iz Batulj osmošolca so pa vzeli v bojnike. Novega
druzega ni nič pri nas, ali zanimalo Vas bode vendar, da
hočemo besedo po veliki noči napraviti, ako Bog da in sreča
slovenska.

Prosim tedaj, pošljite nam iz Tičnika dvospev: „Oj
zvijača 11  za sopran in alt, in pojte k gospodu Dr. Bleiveisu,
če ni drugači. Za pevce pa pošljite kako pesem starih Husitov,
te so jedernate in krepke.

Pozdravljam Vas lepissime

Vaš Dr. Lavrič 1. r.

V Ajdovščini dne 12. Aprila 1867.

To pismo mi je dr. Lavrič pisal potem, ko sem bil enkrat
iz Ljubljane prišel v Tomin po nekem opravilu zaradi vojaščine
in sva med časom volitve poslanca za dež. zbor goriški, ki se
je tedaj vršila v Tominu, bila šla obiskat v Poljubinj že od
začetka teh spominov imenovanega rodoljuba Valentina Lužnika,
ki je skoraj nezavesten ležal na jako uborni smrtni postelji.
Poslovila sva se oba žalostno in molče od umirajočega, kakor
sveti Aleš ležečega nepozabnega prijatelja, ki se ni več brigal
za ta svet, in jaz sem se v kratkem vrnil spet v Ljubljano.

Tedaj je bilo v Ljubljani vse živo, ker po končani vojni
z Italijo je bilo prišlo veliko avstrijskih uradnikov iz Benečije
in od drugod domov: videl sem tam v Avstrijo vrnivše se
častnike, uradnike vseh vrst, vojake, nebroj špiceljnov, pa rajše
sem videl domače in druge veljake: dr. Bleivveisa, dr. Tomana,
mladega dr. Costa, Luka Svetca, ki se je pozneje kazal prav
zadovoljnega s § 19. temeljnih postav avstrijskih; videl sem
pesnika Vilharja, Nabergoja, ki je bil prinesel v Ljubljano za
čitalnico dar in podobo tržaških okoličanov in okoličank; videl
sem c. k. notarja starega dr. Orla, Murnika, Ravniharja, dr.
Hudnika, ki je bil šel z dr. Riegerjem v Moskvo na Rusko,
in videl sem mnogo drugih narodnjakov, ki so se v Souvanovi
Čitalnici nasproti nemškemu „ Casino" zbirali; videl sem tudi
Karla Dežmana, o katerem mi je dr. Lavrič vedno pravil, da
je za nas Slovence škoda zanj, ker se je odtegnil narodnemu
delu po krivdi samih slovenskih veljakov (katere so „dunajski
soneti" pozneje žigosali z besedo : „prvakarji“); vzrok temu
odstopu Dežmanovemu od narodnega dela, da je tičal v po¬
manjkanju etikete, ker v državnem zboru na Dunaju da so ti
nPrvakarji" Dežmana zapostavili za duševno manj teškega dr.
Kovro Tomana, samo zaradi lepe črne brade Tomanove, katera

- 26  —

je posebno Čehom imponirala, kadar je ognjevito govoril; videl
sem v Ljubljani in slišal sem govoriti slovaškega laboda Hur-
bana in še mnogo druzih Slovanov slavnih, katere tukaj navajati
bi bilo predolgo. Pa dosti o tem.

Iz svojega bivanja v Gradcu naj navedem pismo dr. La¬
vrica na dijaško povabilo na ples. Dr. Lavrič mi je pisal:

Dragi mi prijatelj!

Prelepa hvala Vam in odboru za krasno vabilo. Ne yeste,
kako rad bi v Gradec prišel, pa neč ne bo. Ne morem, letos
nimajo ljudje novac, in ni mogoče, da bi kaj skupej spravil.
Šentajte, kaj bo to V

Mi se imamo v Ajdovščini dobro in bomo napravili ta
pust 3 veselice. Preteklo nedeljo je gospodična Rozina dekla-
movala v Gorici prav izvrstno, da so se vsi čudili.

Pozdravljam presrčno Vas pred vsem, potem Berbuča,
Borghija in Hub er j a. Moj poklon Šnirhovim, gospej in go¬
spodu. Ta Vam bosta pomagala, če jima je le mogoče, pojte
večkrat tje in pozdravite ju od moje strani prelepo.

V Ajdovščini 16/1 1868.

Vaš prijatelj
Dr. Lavrič, 1. r.

To pismo kaže, da dr. Lavrič se je tudi v Ajdovščini,
kjer so ga vsi obožavali, živo vdeleževal narodnega življenja
in da pri tem ni štedil, če tudi so njegovi potroški segali
daleč čez njegovo moč.

Graški dijaki smo bili enoglasno sklenili, da se zedini
»Slovenija 11  z druzimi južnimi slavjanskimi dijaki in to sem
kmalu dr, Lavriču pisal, on pa mi je vesel na to odgovoril
tako-le:

Predragi mladi prijatelj moj!

če izpeljete dobro in gladko, kar ste sklenili verli dijaci
slavjanski v Gradcu, neizmerno boste pomagali narodu in Vaše
slave ne bo konec, kajti zgodovina nam ne pove kaj tacega

od dijakov. Misel je krasna, je veličanska, da jo le primerno
izveršite, zakar tudi prelepe misli brez dejanja so pulile.

Da ostanete v Gradcu te počitnice, dobro je in nikdar
ne podajte se v izpit, da niste prav dobro pripravljeni; vsaki-
krat gre namreč za čast, in dober ali izversten izpit ima upliv
na vse poslednje življenje.

Slovenski narod nam vedno bolj dopada, ali mislili so
naši gospodje, da bo skoro farški list, zato so rekli, čakajmo
malo. Vedno ga priporočavam, ali gospodje so že sitni, prav
za prav jaz jim postajam siten, ker beračim zdaj za to društvo,
zdaj za ta časopis. Gospe si bodo odsihmal naročevale Glasnik,
poprej ni htela nobena nič slišati o tem, zdaj jili je vender
sram. Ako pojdete na svoj dom, oglasite se v Ajdovščini. Vse
za narod, svobodo in napredek.

11/7 1868. Vaš

Lavrič, 1. r.

Kakor se sploh mi tostranski Avstrijci le počasi zavedamo
novih politiških dogodjajev in njih posledic, tako je tudi bilo,
da do 14. nov. leta 1868. po dogodki!) 1. 1866. še nismo spoznali
in vpoštevali mi graški slovenski dijaki prememb novopravnih
in državnih razmer v lastni državi, ki jih sta Beust — Deak
osnovala v duvalistični Avstriji. Mi smo tedaj še vedno menili,
(ker imenoma še ni bila ločena višja država v avstro-ogersko,
kakor se je to zgodilo še le po cesarskem ukazu 14. nov. 1868)
da od vlade na Dunaju moremo zahtevati, da vstanovi za vse
nas Jugoslovane vseučilišče jugoslovansko v Zagrebu. Sklenili
smo toraj graški dijaki, da povabimo za počitnice v Ljubljano
vse slovenske vseučiliščnike in tudi abiturijente iz slovenskih
gimnazij, da zahtevamo od vlade na Dunaju, naj nam Jugo¬
slovanom vstanovi v Zagrebu jugoslovansko vseučilišče. To se
nam je zdelo prav, ker v Zagrebu je že krepko delovala od
škofa Strossmayerja negovana hrvaška pravna akademija, na
kateri je marsikateri Slovenec z vspehom študiral. Obrnil sem
se jaz kot spiritus agens za svet do dr. Lavriča iz Ljubljane,
kjer sem tedaj bival kot gost Vincenca Dolscheina, v Ajdovščino,
in ta mi je odgovoril:

Ljubi mi prijatelj !

Prej ko ne pridem 12 v Ljubljano, pozdravite N. N. in
N. N. Vi prašate, komu bi se na bolj imela uročiti Vaša
prošnja. Nu, deželnim zborom gotovo, cesarju samemu, kajti
on ima postavo — izpeljavno  moč v rokab in ministri so
mu pomagači. On bo tedaj peticijo uročil ministru z dotičnim
ukazom. Državni zbor je že, postavo dal § 19. in njemu nimate
podati nič več, tudi smo federalisti. To so moje misli, zlasti
ker ustavni cesar ima vso eksekutivno moč in je vladar.

Bog živi Vas in vse vrle dijake.

Vaš

V Ajdovščini 7/8 1868 Lavrič 1. r.

V tem času so pa drugi visokošolci v Gradcu, menda po
advokatu Dr. Srnecu, poskrbeli vse priprave za dijaški shod v
Ljubljani sept. 1. 1868, prišlo je na shod mnogo visokošolcev
iz vse Slovenije. Zborovanje je vodil kot predsednik urednik
„  Slovenskega Naroda 11  v Mariboru, Tomšič, prav spretno.

Ohranil sem iz tedanjega časa le svoj govor.

Sklenila se je enoglasno resolucija s tirjatvijo, naj se
ustanovi v Zagrebu vseučilišče za Jugoslovane, in to resolucijo
smo izročili vladnemu komisarju. - — — — — — —

Dragi prijatelj!

Priložen l am pošiljam znesek 50 f. kot pomoč Vašemu
medlemu finančnemu ministru. Veselilo me je zvedeti, da ste
z zadostnim uspehom napravili državni izpit. Tudi popolnoma
odobrujem pridno stremljenje po realnem znanju. To vse Vam
bo v prihodnosti koristilo.

Sajovic se je odpovedal advokaturi v Kranju, jaz se
nadjam, da se naš prijatelj dr. Lavrič vendar naseli v Kranju.
V nedeljo 18. t. m. bode tabor v Šempasu, kar Vas bo gotovo
zanimalo.

Y moji družini so vsi zdravi, mnogo pozdravov od vseh,
bodite zdravi in dajte kdaj kako poročilo

Svojemu prijatelju :

Vincencij Dolschein, 1. r.

V Ljubljani 15/10 1868.

To pismo priobčujem, ker se spominjam, da so v tistem
času dr. Lavrič in ž njim sodelujoče vse narodne sile provzročile,
da se je tedaj vse gorsko in dolinsko slovenstvo v naši deželi
krepko vzdignilo in se zbralo na šempaskem taboru in po¬
kazalo strmečemu ptujcu, da na Goriškem živijo zavedni Slo¬
venci, ki navdušeno tirjajo priznanje svojih narodnih pravic.
Jaz, ki sem tedaj bival v Gradcu in se pripravljal na 1. dr¬
žavni izpit iz pravno-politiških vednosti, se nisem vdeležil tega
dogodka in celo vedel nisem zanj, da si sem z veseljem opazoval
slovansko narodno gibanje po taborih najprej na Češkem in
tudi pozneje na Slovenskem. Še le ranjki moj dobrotnik Vin¬
cencij Dolschein potem, ko sem mu naznanil, da sem po-
voljno napravil državni izpit, me je opozoril, da bode 18.
oktobra 1868. tabor v Šempasu.

V teku tistega časa mi je neznosno postajalo na univerzi,
pa jaz sem še ostal tam in sem vprašal dr. Lavriča, če je res,
da pojde za advokata v Kranj. On mi na to odgovori:

»Predragi in preljubi mi prijatelj mladi!

Veliko časa Vam nisem odgovoril na Vaše prijazno pismice,
ker nisem mogel pisati Vam kaj odločnega. V Ljubljani sem
bil, v Trstu in v Gorici, posvetoval sem se in jacta alea est,
v Gorico pojdem, kakor kmetje pravijo, na piket. Bomo videli,
ali me narod zapusti v duševnem boju ali ne. Tako bodo po¬
kazali naši Slovenci, če jim je res mar za narodnost, za svobodo
in napredek, ali ne.

Bog daj tedaj srečo, zdrav sem in korajžnega srca. Da
ste mi tudi Vi zdravi in Muzam vdani, ves Vaš

•• Dr. Lavrič, 1. r.“

V Ajdovščini 30/1 1869.

V začetku tistega leta dr. Lavrič še ni šel proč iz Aj¬
dovščine, ampak je nadaljeval svoje delo s probujenjem naroda
oa Goriškem. Vodil je tabor v Sežani meseca maja 1869. in
mi graški študenti smo poslali na ta tabor primerno brzojavko.

Potem je dr. Lavrič vodil tabor v Tolminu 29. aprila
1869. Na tabor smo iz Gradca poslali posebno pismo.

Tudi je dr. Lavrič vodil tabor v Biljani v Brdih meseca
oktobra 1869.

— 30  —

Pravi se mi, da je bil ta dan deževen in da je le lila
ploha in dr. Lavrič da je ves navdušen vstrajal cel čas na
govorniškem odru in po govoru vzkliknil: „Ta dan je božji dan
in Bog nam pošilja s svojim dežjem svoj blagoslov. Živela
Slovenija!“

V tistem letu (1869.) so se tudi drugod po Slovenskem
vršili tabori in navdušenje je bilo veliko.

Kakor je prav naravno, je bilo dušno stanje dr. Lavričevo,
ki je bilo po naravi prav občutljivo, za časa slovenskih taborov
jako napeto, pr e več napeto.  Pa zdi se, da je dr. Lavriču
prijalo vsestransko narodovo obožavanje, kakor posnemam iz
sledečega pisma, ki mi ga je on pisal povodom neke volitve
za deželni zbor štajerski v prilog kandidata dr. Dominkuša, ki
se je godila meseca marca 1869. v Mariboru in pri kateri
volitvi smo bili navzoči tudi nekateri slovenski vseučiliščniki
iz Gradca. Dr. Lavrič mi je pisal na to:

„Predragi mi France!

čestitam Vam, da ste se tako junaško borili za narodnega
kandidata. Bogme, Kraljevič Marko bi Vas gotovo vzel v svojo
službo za oprodo.

Vi tožite, da je naš kmet še neumen. Za Boga, kako bi
moglo drugače biti, gospoda večina je še bolj neumna, zraven
pa hudobna. Kar se nam slabega godi, ne sme nas vstrašiti,
temuč pogumnejše moramo delati, in tabori so neprecenljivo
sredstvo, da se množica zbudi.

Kakor sem Vam zadnjič pisal, preselim se v Gorico 15.
aprila, in stanoval bom v ulici sv. Klare v Levijevi hiši pri tleh.

Da me gotovo pohodite, kedar pridete v Gorico! Ne vem,
kako se bojo reči obernile meni v prid, to pa vem, da bom
nar Iožej in nar bolj koristil Slovenstvu v Gorici. Naj raj skoro
bi bil šel v Kranj, ali Gorica me pa nar bolj miče zarad dijakov
in zarad okrožne sodnije.

Da ste mi zdravi, in pišite mi, kaj Vi mislite o preselitvi
moji v Gorico. Še nekaj. Tominška čitavnica me je imenovala
častnega družbenika svojega in mi je poslala krasno diplomo.
Od kar sem Tomin popustil, napravljajo mi Tominci veselje
dovolj. To je moj ponos, pa ne vem, kako in kedaj mi

- 81

bo mogoče hvaležnega se skazati takšnim prijateljem. Pa še
nekaj. Tudi ljutomerska čitavnica me je imenovala častnega
uda, kakor sem pozvedel po »Slovenskem narodu 11 . Prosim,
pozvedite, ali je to res ali ne. Tomincem sem po sprijemu
diplome hitro odgovoril, kakor se tiče in spodobi; za Ljutomer
pa ne vem, kaj storiti, ker nimam nič v rokah. Pozvedite tedaj
potihoma, kaj je na tem.

Pozdravljam Vas presrčno Vaš prijatelj

Lavrič, 1. r.

V Ajdovščini 9/3 1869.

Moj dobrotnik Vincenc Dolschein mi je pisal takrat sledeče
pismo:

Ljubi prijatelj!

Priloženih Vam pošiljam 40 f. Veselilo me bo, če kmalo
dobim novic od Vas. Pri nas se zdaj vrši mnogo taborov in

jaz bi želel, da za narod dosežejo kaj dobrega.

Zdravi boditi, mnogo pozdravov od vseh mojih.

Pozdravljaje Vas sem

Vam udani prijatelj

Vincenc Dolschein, 1. r.

Ljubljana 6/5 1869.

Vedel je dr. Lavrič, da jaz študiram na graški tehniki,
ki je tedaj bila na Johaneji blizo botaničnega vrta. To in
njegovo agitatorično gibanje za slovenstvo ga je spominjalo
irskega govornika in izvrstnega agitatorja za svojo domovino
O’ Connell Danijela, ki je od oktobra 1842. govoril na mno¬
goštevilnih taborjih (metingih) in ki je bil v maju 1844. v

Dublinu na Irskem na 1 leto ječe zaprt, češ, da ljudstvo

irsko šunta in da dela na to, da bi se Irska ločila od

Anglije.

Tega silnega govornika in domoljuba je hotel dr. Lavrič
posnemati. Zaradi tega me je prosil, naj mu O’ Connellove
govore, ki jih dobim v johanejski knjižnici, prepišem in do-

pošljem. — — — —-— — — — — — — — —

— 32  —

Nu, jaz tedaj od začetka nisem mogel s časom izhajati,
ker skušati predavanja na univerzi in tehniki ob enem ni mala
reč. Tudi so na tehniki redno brali imena navzočih slušateljev
in nisem smel nenavzoč biti.

V tistih časih smo vseučiliščniki imeli navado, da smo
vse svoje študentovske zadeve naznanjali na vseučilišču na
„črni tabli 11 , in tako smo se slovenski in italijanski goriški
vseučiliščniki v Gradcu obrnili do deželnega zbora v Gorici,
naj napravi za domače visokošolce prvoletnike nekoliko štipendij,
ki naj se enakomerno razdele med dijake obeh dveh na¬
rodnosti. — Prošnjo napraviti, sem jaz dobil nalog, in zaradi
„paritete“ sem jo napravil v nemškem jeziku in smo jo odpo¬
slali, če se prav spominjam na goriški deželni zbor že prve
dni leta 1869. Dolgo nismo izvedeli nič o vspehu te prošnje
in jaz sem zadevo toplo priporočal dr. Lavriču.

Tudi smo tedaj graški slovenski dijaki vseučilišča mislili
na to, kako prav, dobro in lepo bi za nas bilo, če bi napravili
v Ljubljani shod slov. študentov, ki, kakor čebele med nabirajo
znanje povsod raztreseni po ptujih viših šolah v Avstriji in če
bi se sešli na domačih tleh, v lastnem središču. Povabili naj
bi se na shod tudi abiturijenti iz vseh srednjih šol slovenskih.
Misel je oživela med nami graškimi dijaki. Obrnili smo se do
dunajskih dijakov in predložili jim osnutek vsporeda shodu, v
katerem je bilo več toček, kakor:

1. Tirjatev, naj se vstanovi v Ljubljani slovensko vseučilišče.

2. Sprejem ruščine kot literarnega jezika.

3. Osnova društva „Slovenska omladina“.

Prosili smo vljudno dunajske dijake, naj nam odgovore,
če se tudi dunajski vseučiliščniki vdeleže tega shoda, in naj
nam naznanijo še svoje-točke razgovora na shodu. Po rešitvi
nekaterih spornih točk smo se zedinili za program.

Sklenili smo c. k. vlado v Ljubljani prositi, da nam ta
shod po programu dovoli, in pripravljati se je vsakdo izmed
nas začel, da bi pri študentovskem shodu lepo izvršil svojo
nalogo. Jaz sem si bil izbral kot predmet: tirjatev, naj se
ustanovi v Ljubljani slovensko vseučilišče.

V kratkem na to sem šel skozi Ljubljano v Tolmin in mi
je bil tam vročen od c. k. glavarstva v Tolminu sledeči odlok:

33  —

Štev.

1102

Pr.

Gospodu Francetu Oblaku, pravniku

iz

Tolmina,

se potrjuje, da je danes o poldne tukaj naznanil zbor študentov
viših šol za dan 4 septembra t. 1. v dvorani ljubljanske čitalnice.
Ces. kr. predsedništvo deželne vlade
v Ljubljani dne 2 Avgusta 1869.

Mesto ces. kr. deželnega predsednika

Metternich, 1. r.

I

Naj se vroči gosp. Francu Oblaku tukaj.
Tolminu, dne 6 avgusta 1869.

C. k. okrajni glavar

Winkler,

1. r.

Zberemo se vsi navdušeni v Tolminu goriški vseučiliščniki.
Naznanim študentom, da za brašnjo smo dobili v podporo pre¬
cejšno svoto od rodoljubov po Goriškem, med katerimi zneski
je bil največji oni darovan študentom od dr. Lavriča.

Med pevci so bili Iv. Kurinčič, Jos. Kocjančič, stud. mat.
Hrast, J. Hočevar, J. Kenda in še nekateri drugi, kakor Štefan
Križnič in jaz, tako da smo lahko napravili dostojen kvartet.
— Opuščam popis zanimivega potovanja v Ljubljano, ker bi
de predaleč zapeljal od predmeta, mojega sestavka. Tudi shod
sam ne stoji z našim slavljencem v nobeni zvezi, zato bodi o
njem omenjeno samo to, da je štel nad 90 deležnikov in da
je bilo zborovanje jako živahno in zanimivo.

Po shodu sem odšel skozi Postojno, Razdrto in Vipavo k
dr. Lavriču v Ajdovščino.

Stanoval je dr. Layrič v mali hišici med obširnim po¬
slopjem tedanjega ajdovskega župana Danijela Godine.

Stanovanje je bilo primerno za samca dr. Lavriča,
Pa ni imelo posebnih okraskov. Bilo je priprosto, da ne rečem

3

— 34

borno. Tam v Ajdovščini so vsi spoštovali advokata dr. Lavriča,
kakor sem sam videl. Zahajal je dr. Lavrič v krčmo h Hoh-
novim, k Lokarju, v kavarno k Tosiju in v družine Godina,
Makovec, Hohn, Casagrande, Bianchi, Bolaffio i. t. d. in povsodi
je yedel kaj lepega povedati, podučeval je slovenščino, učil
deklamatoriko po Fricke-ju, prirejeval besede in plese, vodil
je na plesih prvi „četvorko“ (kvadriljo) po slovensko, navdu¬
ševal je mladino k lepemu obnašanju in sploh se je bolj kazal
učitelja kot advokata, ki pa je tudi znal svoje stranke dobro
zagovarjati. Vendar v njegovi pisarni se ni govorilo vselej o
pravdah, ampak vse stremljenje Lavričevo je bilo obrnjeno
bolj na to, da bi jezik pilil med ljudstvom, da bi slovenskemu
jeziku priboril mesto, katero našemu lepemu narečju tiče v
družini, v družbi, v društvih, po sodiščih in pri drugih oblastvih,
pri kmetu in gospodu. Nasprotnih strank pa dr. Lavrič ni
nikoli dražil in je s svojim lepim, vljudnim in spodobnim ravna¬
njem dosegel, da so ga vsi spoštovali, — tudi najhujši nasprot¬
niki — Italijani. To sem jaz v Ajdovščini povsod opazoval, in
to je napravilo, da tamošnji stari „k. k. bezirksvorsteher** Borghi,
za njim c. k. okrajni sodnik Devetak in c. k. notar dr. Avgust
Olivo so začeli popolnoma priznavati in spoštovati opravičenost
slovenščine, prvi je le šibko, drugi ni nikakor ugovarjal slo¬
venskim ulogam, in goriški Italijan, c. kr. notar dr. Avgust
Olivo, je na veselje dr. Lavriča začel pisati tudi slovenska
notarska pisma in jih je v slovenskem jeziku vlagal c. k.
uradniji za odmerjenje pristojbin, tabularski uradniji i. t. d.

Tisto leto se je med Slovenci povsod navdušeno vzdigal
glas po „zedinjeni Sloveniji 1 *. Tudi graški dijaki so se navdu¬
ševali za to idejo in terjali so od svojih narodnih poslancev,
naj po vseh deželnih zborih, kjer so zastopani Slovenci, stavijo
resolucije „o zedinjeni Sloveniji**. V Ljubljani'to ni bilo teško.
Graški slovenski deželni poslanci so tudi stavili interpelacijo
na vlado glede te naše narodne zahteve.

Goriški deželni poslanci so se obotavljali staviti interpe¬
lacijo zaradi „zedinjene Slovenije**, in mi graški dijaki smo
poslali tistim, ki niso hoteli podpisati interpelacije zaradi ze¬
dinjene Slovenije, nezaupnico.

— 35  —

O tej nezaupnici govori dr. Lavrič v pismu, ki se glasi:

Dragi mi prijatelj!

Vas študente kregajo zlo zarad nezaupnice, vidimo pa,
da jih strašno peče. M. Doljak je poslal „Narodu“ dopis, v
kterem odgovarja Wjnklerju v imenu županov napadenih in
brani tudi Vas, in še marsikaj bo slišati. Vi študenti ne mislite
nič odgovoriti, kakor se vidi. Ti gospodje mislijo, da so neod¬
govorni in da jih ne sme nihče kritizirati.

Vaš

Lavrič, 1. r.

V Gorici dne 27/11 1869.

O tej stvari mi je bil pisal dr. Lavrič več pisem. Evo jih
nekaj :

Dragissime!

Čudno se je tu godilo, mislili smo do zadnjega, da ne bo
interpelacije nobene; zaker po ljubljanski zgodbi so vsi bili
zoper razen Žigona in Tonklija. Tonkli je pa dvomil, ali zares
ali na videz, kdo ve? V saboto stavita interpelacijo, in vsi
drugi slovenski poslanci so bili osupnjeni, kar se da. Tako mi
je danes rekel nek gospod. Jaz sem bil od petka skozi 4 dni
v Ajdovščini in sem še le danes prišel. Pozvedel sem še, da
nista Žigon in Tonkli drugim nič rekla, ker nista se nadjala,
da bi kakega prepričala, in ker sta se bala, da zve Pino vse,
in da bi zbor sklenil, kadar ali že poprej, ko bi se začela
čitati interpelacija. Vse to je le govorica, prosim tedaj, čakajte,
da povem bolj natanjko, kako in 'kaj.

Nisem imel časa, da bi bil govoril z drugimi in še le danes
Vam moram odgovoriti, da dobite pismo, kakor želite. Černeta
so imeli koj v začetku za vladnega. Kakšen hudič ga nek jari? !

O prihodnjih volitvah ne moremo govoriti, kje so še ? !
Žigon in Tonkli sta po vsakem načinu se moža skazala. Lahko
noč, k Fajferju pojdem precej, in prav radoveden sem.

To pa vem, da so ljubljanski polovičarji vsega tega krivi,
zaker naše poslance je le tista famozna resolucija oplašila, saj
v ečini in nekterim je dober izgovor dala. To se je mešalo!

- 36  —

Od tega dne nismo bili nikdar dobre volje in še zdaj nismo,
zaker nekteri bi se bili vender podpisali n. pr. Abram. Nu,
labko noč!

Vaš

Dr. Lavrič, 1. r.

Dragi mi prijatelj mladi!

Govoril sem danes z dr. Žigonom in pozvedel to:

V saboto 30. je Tonkli, precej ko je začela seja, inter¬
pelacijo prebral. Nekaj poprej, potem pa ko je glavar naznanil
začetek seje, jo je Žigon podpisal in tisti hip jo zagledajo
drugi, ki bi jo lahko tudi podpisali. Winkler je na vso moč
delal, da se ne bi brala, in Černe je rekel, da je ne podpiše.
Časa ni bilo več in Tonkli začne brati, Italjani odidejo razun
dr. Doljaka in Paceta glavarja. Po končanem branju vpraša
Černe: Kdo je podpisan, da se to konstatira po parlamentarnem
redu. Italjani se vernejo in začne razprava o direktnih volitvah.
Dr. Pajer govori: Jaz in moji italjanski tovarši se ne spuščamo
v debato, ker previdimo, da je na desnici kompaktna večina,
ki bi vsem razlogom vkljub gotoyo po odsekovem nasvetu
glasovala, ker so tako porazumljeni. — Černe obžaluje ta sum
in reče, da ne pozna mnenja poslancev na desnici etc. Na to
naveduje Pajer interpelacijo stavljeno in solidarnost slovenskih
poslancev, da mora tedaj misliti, da so porazumljeni zdaj,
kakor poprej.

Černe: „ Interpelacij o sta podpisala le dr. Tonkli in dr.
Žigon, in to je očiten dokaz, da je neopravičen Pajerjev sum;
in da se drugi slovenski poslanci nepodpisani ne strinjajo z
interpelantoma".

To je Černe govoril. Kar Vam sem pisal, zakaj da nista
poprej drugim poslancem interpelacije pokazala, oba pravita,
da njun sum je bil temeljit. To poveste lahko vsim.

Zdaj za Vas. Naj se misli o Tonkliju, kakor se hoče,
storil je svojo dolžnost in ne smemo nič slabega o njem pisati,
ker bi tako še bolj svoje rane odkrili, in premisliti je, da sme
pred sklepom vsak svoje mnenje izreči in debatirati. Finis
coronat opus. Drugi poslanci so mu še v zadnjem trenutku

37  —

odsvetovali, 011  pa jih je srčno odpahnil. Tako sta padla Toman
in Svetec in drugi. Skušnjave so hudičeve! Vidilo se je v seji,
da ni Pino pričakoval te interpelacije. Žigon pravi, da je bil
Abram zmerom poprej za interpelacijo in da je najboljši.

Bog z Vami

Vaš

Lavrič, 1. r.

vertatur.

Poslanci neinterpelanti so razkačeni in prej ko ne bodo
napadali saj skrivaj Tonklija in Žigona. Žigon je pravi možak.
Nektere občine so že sklenile interpelantoma zaupnice

Dragi France!

„Domovina 11  in W. slabo se zagovarjata. Vsi ali nobeden!
Čujte, kaka modrost!

Pa to ni res, le za resolucijo so tako govorili, ker če
eden izmed lOtih zmanjka, ni več večine v zboru. Za inter¬
pelacijo se ni nič sklepalo. Kmetje so se vender vstrašili teb
razgovorov. Nu nekaj bolj vender ljudje vidijo zdaj.

Pozdravljam Vas srčno

Vaš

Lavrič, 1. r.

V Gorici 18/12 1869.
vertatur.

Deklamatoriko sem začel predavati 26. novembra in že
4 učbe, 35 učencev imam.

Iz te zadnje opazke se razvidi, da doktor Lavrič je bil
začel tudi med gimnazijalci samimi deklamatoriko učiti. Imel
je od gimnazijskega vodstva dovoljenje za to.

V tistem času mi je pisal moj nekdanji sošolec z gim¬
nazija Ivan Stres, ki je bil vstopil kot bogoslovec v goriško
centralno semenišče, na vseučilišče pismo, ki kaže tedanje
narodno mišljenje, za kolikor ga je že bil vzbudil dr. Lavrič
tudi med mladim slovenskim duhovskim naraščajem v Gorici.
Pismo slove:

— 38

Predragi mi France!

Začudiš se morda, da primeš list od mene, ko si vendar
tako sporadično dopisujeva; — pomisliti pa moraš, da star
drug od svojega nekdanjega sošolca rad kaj poz ve, posebno če
se njihove misli in želje, akoravno jih zunanje okoliščine in
razni stanovi nekoliko ločijo, vsaj glede na en vzor v enem
focus-u stekajo! Gotovo me razumiš, da mislim „SIovenijo“ v
„Slaviji“ !

Zato me je pa vedno mikalo Tvoje misli o taki stvari
zvedeti, ki se ravno tako globoko mene kakor Tebe tiče!

V dokaz pa, da goriški slov. bogoslovci zraven verske
tudi slovensko — slovansko zavest gojijo, je njih Čitalnica",
ktero smo med seboj vstanovili. Vstroj ji je kakor pri druzih
čitalnicah, ker ima svojega predsednika pa 4 odbornike. Misel
naša, ki smo jo sprožili, je bila, da bi se tudi Hrvati z nami
združili, da bi tako slovansko slogo djansko pokazali. — Ali
mi (Slovenci) obračamo — Hrvati pa obrnejo.

Akoravno so v začasnem odboru, ki je pravila delal, 3je
Hrvati zraven 4rih Slov. sedeli, akoravno so pravila sprejeli
bili in jih v Hrvaščino prevedli — vendar ni v odločivnem
času nikdo iz Hrvatov v društvo pristopil, kajti v njih zasebnem
zboru, kterega so imeli, ali hočejo k nam pristopiti ali ne, je
Starčevičjanska stranka zmagala, ki je zanikavno odgovorila!

Viš slovansko slogo v partikularističnih Hrv., ki so na
Jugu ravno to, kar Poljaki na severu. Pristopil je vendar eden
Kastavec — ali to jim je bilo crimen laesae majestatis hrva-
ticae; in rekši, da Bogu (Hrvat?!) in Vragu (Slovenci?!) ne
more služiti, so ga izmed svojega društva izključili. — Evo Ti
drugi dokaz hrvaškega egoizma; sicer mi nje za prave Hrvate,
kakor jih le „Zatočnik“ zastopa, ne spoznavamo! Opomniti Ti
pa moram, da so le Krčani (Veglia) taki separatisti — Kastavci
so bili nadglasovani!

Pristopila sta pa mesto njih 2 Čeha — vsmiljena brata
bogoslovca v naše društvo; in akoravno sta zadržana dohajati
čitat, in samo „Politik“ na dom dobivata, plačujeta ravno toliko,
kolikor mi internisti; darujeta nam še „Svetozor“, češki bele¬
trist. list.

- 39  —

Časnikov imamo blizo 20; vse slovenske, med temi
„Narode“ tri, „Novice" pa „Danico" po dvojno; „Politik",
Reform, Wiener Kirehenzeitung, en lašk, hrvaški „Vienec“ in
srbsko „Matico".

Da pa naša Čitalnica tudi živi, pokazala je 2. feb., ko je
Vodniku na čast „besedo“ s tombolo napravila. Kaj tacega se
ni zgodilo, kar semenišče goriško stoji. Prof. Kocjančič je bil
ves navdušen in nas je opomnil, naj tudi djansko pokažemo
ljubezen do domovine — in glej v enem dnevu je bilo 70 f.
zapisanih, da se knjižnica semeniška kot vstanovni ud v »matico
slov." vpiše, drugih 30 f. dasta gg. Dr. Hrast pa Kocjančič.

Podučuje nas g. Kocjančič v staroslov., ktero primerjaje
z drugimi slovensk. narečji razlaga. Da je tak način podučevanja
jako podučljiv, misliš si lahko '. V mojo žalost Ti pa moram
naznaniti, da je en Slovenec iz našega društva izstopil — in
to je eden naših nekdanjih sošolcev! Die Gedanken sind frei
— kritizuje se sam!!

Druzih posebnosti se zdaj ne spominjam!

Kako je Vaše društveno dijaško življenje? Kako je se
„slovansko besedo". Ali imate še »Slovenijo", kako so Hrvati?
kako Srbi? Ali je kaj slovanskega duha med sinovi Slave?
Kako se imata kaj Hrastiča? — pozdravi mi jih! Kako je s
Čerinom? — pozdravi mi ga lepo — tudi Kocmana in druge
eks-sošolce.

Zanimalo bi me jako, ako bi me hotel posebno Vaše
slovanske razmere — vsaj v glavnih potezah — naznaniti!
Ali letos Starčevičjancev nič več ne opisuješ ? — Še nekaj!
ali je Kurinčič Klarjev v Gradcu — ali v Dalmaciji.

Sprejmi najsrčniši bratovski" pozdrav

od Tvojega vedno Ti udanega

Ivana Stres-a, 1. r.

V Gorici 14/2 1870.

To je gotovo, da je duh Lavričev, ki je povsod in vselej
in pred vsem povdarjal le narodnost, bil pripravil moje nek¬
danje sošolce do tega, da so me vsi smatrali kot zastopnika
in nositelja njegovih idej in da so se obračali (ne vsi, vendar
večji del in v obče) v vsem do mene z vprašanji, na katera
sem odgovarjal vestno, kolikor sem mogel.

— 40  —

'Ko sem se junija 1870. pripravljal na odhod iz Gradca,
dobim od dr. Lavriča sledeče pismo:

Ljubi mi Oblace!

Nenadoma mi je prišla novica, da pridete že 15. Junija
v Gorico. Veseli me ta novica gotovo, ali dela imam premalo
in ne vem, kako bo ta reč izšla. Ako pa pridete, menda se
bo kmalo poboljšal stan moje pisarnice. Gotove plače pa ne
morem Vam obljubiti, ker denarja nimam in moram Perociju
25 gl. dajati. Če ste dobro prevdarili to zadevo, pridite, saj
veste, da je France Oblak moj mladi prijatelj, prav za prav
sva že stara prijatelja. Preskrbite O’ Connellovih govorov nekaj.
Brez treh ne smete priti.

Pozdravljam Vas presrčno

Vaš

Lavrič, 1. r.

Že tisti večer sem odšel iz Gradca. To je šlo naglo!

Ko sem prišel po šempaskem taboru iz Gradca domov
še pred koncem šolskega leta 1870^ ni imela Gorica več sta¬
rega lica; zapazil sem v mestu vse drugačno, ne bolj osorno,
ampak bolj vljudno obnašanje tukajšnjega občinstva proti nam
Slovencem.

V tistih časih pa so kranjski prijatelji dr. Lavriča
želeli imeti — tega uzor - rojaka — doma na Kranjskem.
Pa to se jim ni posrečilo. Ites je, da tedanji ljubljanski
advokatski koncipijent dr. Sajovic, kateremu je bilo podeljeno
mesto v Kranju, je resigniral na nje, in so Ljubljančani sve¬
tovali dr. Lavriču, naj pride on v Kranj, pa jaz vem, da on
ni hotel tega mesta prevzeti, ker je rekel, da mora iti v kraj,
ki je slovenstvu nevaren, da s tem Slovencem tamkaj pomaga,
kjer je največja nevarnost. Tedaj se je v njem rodila misel,
da bi iz Ajdovščine šel naravnost v Gorico. Ta misel je po¬
stala v njem toliko bolj živa, ker je videl povodom šempaskega
tabora, da v Gorici, ne na Kranjskem je potrebna njegova
navzočnost.

In res! Tedaj je bila na Primorskem, kakor še sedaj,
vlada v nemških rokah; kot predsednik višje sodnije v Trstu

je bil baron Kemperle, rojen Slovenec, ki pa ni bil kaj po¬
sebno vnet za slovenstvo, če tudi je bil sicer pravičen mož;
pri c. k. okrožni sodniji v Gorici je bil predseduik dr. Alojzij
vitez Višini, lojalen Italijan puro sangue. Italijanščina je bila
lingua del foro (uradni jezik), kateremu so se tedaj brezob¬
zirno morale vklanjati vse sodnije na Primorskem, razven onih
krajev (Boleč, Tolmin, Cerkno, Kanal, Ajdovščina, Sežana,
Komen, Podgrad) kjer je pa nemščina zahtevala prednost,
katero so na Primorskem Italijani le neradi „trpeli“ ; kajti
Tolmin, Ajdovščina, Podgrad in drugi kraji da so bili posebno
za časa patrimonijalnega sodstva italijanska „narodna posest 11 .
Pred prihodom dr. Lavriča v Gorico so le neradi reševali
njegove slovenske vloge, ki jih je napravljal v Ajdovščini skoraj
izključno in jih pošiljal po vsem Primorskem redno v slo¬
venščini.

Odvetniki so takrat italijanili in c. k. notarji v Gorici
so tedaj še vsa svoja notarska pisma Slovencem le v italijan¬
skem ali nemškem jeziku napravljali. Edini Friderik dr. Della
Bona je včasih napisal kako listino v pravilni slovenščini.

Javne knjige so bile tedaj skoraj izključno le v italijan¬
ščini napravljene, in teh se je lingua del foro še krčevito
držala. Redki so bili slučaji vknjižbe, pravilne vknjižbe kakega
slovenskega pravnega pisma. - Imena krajev, oseb, prodajalnic
i. t. d. so bila vsa tako pisana, da človeka groza preleti, če
misli na to. Dr. Karol Lavrič si je bil naložil titansko nalogo,
trebiti ta Avgijev hlev!

Pisalo se je v dr. Lavričevi odvetniški pisarnici za Slo¬
vence izključno vse in na vse gosposke v slovenskem jeziku.
Pazil je dr. Lavrič osebno, da je bil slovenski jezik, ki se je
v njegovi pisarnici pisal, točen, razumljiv, lepoglasen in čist.

V nekem pismu na me omenja dr. Lavrič uspehe svojega
boja za slovenščino. Piše med drugim: „Dela nimam veliko,
pa vpeljal sem slovenščino v vse uradnije na Goriškem; pri
nadsodniji je že dovolj pravd, in 2 slovenska rekurza sem tudi
poslal k naj višji sodniji v Beč. Pritožba društva „Soča“ je v
slovenskem jeziku pisana in poslali smo jo Cesarju brez nem¬
škega prevoda, krasno jo je pisal kaligraf Frfila."

— 4-2  —

Ko sem v tisti dobi bil v Ljubljani in sem dr. Razlagu
med drugim pravil, da pri nas y Gorici v odvetniški pisarni
dr.. Lavriča pišemo le slovensko, „pa da prav radi tega posebno
pri okrožni sodniji v Gorici nam naše prošnje preradi zavračajo,
jim ne vgodd i. t. d., ko bi se sicer te prošnje lahko vgodno
reševale; mi da si pomagamo z rekurzi, prizivi, pritožbami
i. t. d., ki se nayadno vgodno rešujejo 11 , je dr. Razlag postal
prav resen in je rekel: „pri tem stranke trpe; recite svojemu
principalu dr. Lavriču, da mu jaz resno odsvetujem, boriti se
na škodo strank za sicer opravičeno tirjatev glede jezika; pri¬
znanje dejansko te pravice moramo Slovenci priboriti si po
svojih zastopnikih na Dunaji. 11

Povedal sem to dr. Lavriču. On mi pokaže v svoji stari
izdaji Manza neki skupen sklep najviše in kasacijske sodnije,
po katerem sklepu da je bila prav vsled njegovih (dr. Lavri¬
čevih) prizivov ta zadeva ugodno za Slovence in definitivno
rešena, in mi reče: „ Jaz kot odvetnik moram tako postopati.
Vem, da stranke pri tem izgube čas, denar, in marsikaj dru-
zega, pa jaz jih dovolj odškodujem s tem, da veliko manj
računam kot drugi odvetniki in tu ne bom poslušal g. dr.
Razlaga. 11

V tem času (po 25. juliju 1870.) mi piše moj prijatelj
Emil Grossmanu med drugimi sledeče pismo, ki ga zamorem
le v dotičnem kratkem odlomku priobčiti, takole: . . . „Veseli
me, ko mi poročaš, da zavzema dr. Lavrič, katerega sem kot
drugošolec tako ljubil, tudi v Gorici vzvišeno mesto, kjer je
potreba, da stoji v brambi narodnih interesov, vrl in značajen
mož. Od vseh nas (družine Grossmannove) prinesi mu najsrč¬
nejše pozdrave in priporočila in vprašaj ga tudi, če bi mu bilo
všeč zastopati mojega očeta v tožbah proti D..., K... in dr.
T...., kteri gospodje so zarad svojih dolgov mojega očeta za
nos vodili. Piši mi prav hitro o tem, ker moj oče noče več
dolgo čakati“ ....  Ponudbo pa je uljudno odklonil.

Potem ko je dr. Lavrič v deželnem odboru goriškem imel
dovolj posla in je vsled narodove volje imel več upliva, je bilo
nekoliko naraslo delo v njegovi odvetniški pisarni, katero je
zdaj večji del le meni, njegovemu koncipijentu, in Ferdinandu
Perozziju prepuščal. Tedaj so se on in ranjki Viktor Dolenc, dr.

Miani Robert, Ferfila Franjo, ranjki vadnični učitelj in glasbenik
Hribar in drugi goriški gospodje shajali zvečer v gostilni „pri
3 kronah 11 , „pri Fajfarju 11  na Kornu (zdaj hiša Kavčič) in pri
„Jozeljnu“ (zdaj gostilna Katnik) in drugod in smo skupaj
marsikatero resno, pa tudi veselo uro prebili. Ti večeri so
kazali, kako zna dr. Lavrič, ki se nam je kazal v vsem po¬
štenega, odkritega in resnega moža, tudi dovtipen biti.

Ko je italijanska večina v deželnem odboru goriškem
(takrat je bil dr. Pajer glaven motor) sklepala o uradnem jeziku
pri deželnih uradih, je bil dr. Lavrič za popolno enakopravnost
obeh deželnih jezikov povsod in v vsem. Dr. Pajer je naspro¬
toval in dosegel v deželnem odboru večino v nasprotnem zmislu.
Temu sklepu bi se po parlamentarnih pravilih moral dr. Lavrič
podvreči in ta sklep je bil protiven vsemu njegovemu do¬
sedanjemu delovanju. Zaradi tega se je boril sam s seboj,
vprašaje se: ali se hočem podvreči sklepu in ovreči vse svoje
delovanje za slovenstvo, ali hočem še ostati ud take korporacije,
ki mojim načelom pljuva v obraz, in še povrhu sam izvrševati
take sklepe? Ves razburjen je prišel po odborovi seji domu
in mi reče: Jaz se ne morem temu sklepu podvreči. Izstopim
iz deželnega odbora!

Po odstopu dr. Lavričevem iz deželnega odbora je bila
beseda, katero so si rekli slovenski volilci: dr. Lavrič nas je
zapustil, veliko neprilik smo morali premagati, da smo ga v
deželni odbor spravili, in zdaj! Pa še druge rezke opazke,
katerih ne morem ponavljati, sem pri Slovencih slišal. Italijani
so molčali. Stranke, ki so prej vedno gostejše zaupavale naši
odvetniški pisarnici svoja opravila in naročila, so polagoma,
skoraj bi rekel, kar nakrat izostale. Le še kak bolj zamuden
plačevalec je prinašal kako medlo civilno pravdo, ali pa je
napravil kako kazensko ovadbo, ali je prišel po kak pravni svet.
Referenti pri c. k. okrožni sodniji niso več skrbno iskali, da
bi nam naše še vedno slovenske vloge točno reševali, ampak
so le iskali kako ničevo pretvezo, da so nam jih zavračali.

Rešpekt in vgled, ki naj ga ima odvetnik pri sodniji in
drugih gosposkah, se je premenil v nekako kolegijalnost celo
pri sodnijskih slugah, in dr. Lavrič, ki je bil na sebi ponižen
in priprost, ni tirjal posebnih poklonov. Pisarnica naša je prišla

— 44  —

tako vedno bolj ob advokatski ugled, /delo se je, kakor bi
sami Slovenci dr. Lavriču hrbet obračali in marsikdo je rekel:
„ znorel je; pameten človek ne zavrže tako lahko dohodkov
deželnega odbornika!“

Tudi dr. Lavrič, ki ni bil sicer nobene potrate navajen,
je od svoje strani premenil življenje in je postal vegetarijanec,
na videz je hvalil tako življenje, ali videlo se mu je, da to
žrtev prinaša svojim idejam in domovini. Vrgel se je dr. Lavrič
zdaj bolj ko prej na uredovanje „Soče“, pri čemur mu je
zdatno ranjki Viktor Dolenc pomagal. Vsi, kolikor nas je bilo,
smo mu pri tem pomagali ali s spisi, ali z uredovanjem „Soče“,
ali pri njeni korekturi in zahajali smo v Čitalnico goriško, ki
je tedaj bila v ulici sv. Antona nasproti „Preture“ v I. nad¬
stropji sedaj Kopačeve hiše, kjer smo se goriški Slovenci
zbirali, plesali, peli, govorili in v politiškem društvu „Soča“
pod predsedništvom dr. Lavriča zborovali. Celo stari advokat
Pavel dr. de Bizzaro, ki še zdaj v tisti hiši živi in stanuje, je
rad z nami občeval.

V tistem času se je začelo v Gorici pa tudi neko gibanje,
katero, da si tudi ni bilo v izrečnem nasprotju z Lavričevim
delovanjem, je vendar bilo nasprotnega duha. Med tem, ko so
pri Lavričevem nastopu v slovensko javno življenje bili vsi
naši duhovni na njegovi strani in mu pri njegovih res krasnih,
navdušenih in klasičnih govorih ploskali, so zdaj pri marsika¬
terem njegovih dejanj, posebno pa proti bolj prosti pisavi
„Soče“ zmeraj kaj prigovarjali in so posebno laški duhovniki
sklenili napraviti katoliško društvo in ustanoviti nov list. Po¬
magalo naj bi pri tem mlado duhovstvo.

V začetku leta 1871. sreča dr. Lavriča še ni bila do
vidnega poznanja zapustila, pa poznalo se je, da mu advokatura
malo nese. Jaz sem se v teh okoliščinah lahko začel priprav¬
ljati za drugi državni izpit. Tudi dr. Lavrič sam mi je za to
prigovarjal. Večkrat mi je resno rekel: „Oblace, hora ruit!“
(O., čas beži!) in me je s tem vedno opominjal, naj pridno
študiram. Tako sem že 9. februvarija 1871. napravil drugi dr¬
žavni izpit.

Ko sem prišel skozi Ljubljano, Postojno, Razdrto, Št. Vid
po Vipavski dolini domov, se je dr. Lavrič čutil bolnega na

- 45  -

živcih ter je prepustil advokatsko pisarnico meni in Perociju
(takrat ni bilo veliko dela) in je šel v maju 1871. k svojemu
prijatelju Itikliju v Trst, kjer je upal, da ozdravi svoje živce
v njegovem vodnem zdravilišču, in od tam mi je pisal sle¬
deče pismo:

Dragi Oblace !

Quid novi doma, tu je skoro boljši, ne vem prav, zakaj
da ni, pa že bode nadjam se. Kako bo zarad denarja? pišite
mi kmali.

Pozdravljam Vas in vse prijatelje

Vaš

Dr. Lavrič, 1. r.

V Trstu 5/5 1871.

Ne spominjam se več, kaj sem dr. Lavriču odgovoril na
to pismo. Zdi se mi pa, da je on malo časa še ostal v Trstu.
Pa naj si že bo, kakor hoče, zdi se mi, da je tedaj že dr.
Lavrič v Trstu s tamošnjimi Slovenci ugibal, kako bi se dala
med goriškimi in tržaškimi Slovenci vzajemna zveza napraviti.
Bilo je pa zame tedaj kritično stanje, ker tedaj sem previdel,
da dr. Lavrič ne more več imeti koncipijenta ; jaz mu nisem
delal za izrečeno plačo, pa vendar sem prejemal od njega za
tedanje čase lepe dohodke. Dr. Lavrič sam me je spravil tedaj
po dogovoru v pisarno advokata dr. Nardinija, potem dr. Pavla
de Bizzaro, nakar sem sklenil stopiti k sodniji.

V tem času sem še vedno delal pri „Soči“. Iz tistega
časa vem, da smo v „Soči“ od 27. junija 1871. priobčili čla¬
nek : Našemu duhovstvu; tedaj je bil dr. Lavrič docela opešal,
kar sem naznanil svojemu dobrotniku v Ljubljano, ki mi je
odgovoril:

Dragi gospod Oblak!

Vaše povedbe o zdravstvenem stanju našega prijatelja
dr. Lavriča sem prejel, in to nas je vse prav vžalostilo, da je
njegova duša omračena, vendar se nadjam, da bo čas njegovo
dušno razpoloženje nekoliko ozdravil. — --

Od njega sem prejel pismo, v kterem mi naznanja svoje sožalje,
jaz se mu zahvaljujem in ga srčno pozdravljam.

V Ljubljani 26/12 1871.

— 4 « —

Ustanovila je tedaj od mene že omenjena duhovska stranka
nov slovenski list „Glas“, prišel je kaplan Ivan Stres v Gorico
in mi je prigovarjal, naj pri njem sodelujem, jaz pa, ki sem
tedaj imel s seboj dosti opraviti, sem odklonil.

19. junija 1872. je izšel „Glas“, kojega je od začetka
menda uredoval sam Ivan Stres.

Posedujem dokaz, katerega iz več vzrokov ne morem
priobčiti, da je dr. Lavrič že tiste čase nameraval iz Gorice v
Tolmin preseliti se, kar pa se mu je odsvetovalo, češ, da korak
preseliti se iz mesta na deželo je nazadovanje. Ostal je torej
dr. Lavrič v Gorici in si je pridružil ranjcega Viktorja Dolenca
glede uredovanja „Soče“. Ker se je pa njegova klijentela ob¬
čutno krčila in ni mogel -več izhajati s svojimi pičlimi dohodki,
se je slednjič vendar stalno preselil v Tolmin. Leta 1876. sem
se napotu v Cerkno, kamor so me bili poslali, da sem nado¬
meščal starega onemoglega sodnika Moritz-a, ustavil v Tolminu
in sem v snegu obiskal dr. Lavriča in Karola Pencina (oba
ustanovitelja tolminske čitalnice). Dr. Lavrič je tedaj stanoval
in imel odvetniško pisarnico v mali hišici ranjke Nani Sfiligojeve.
Moj Bog, kaka razlika od leta 1863. sem! Bil sem tudi v
njegovi pisarnici; tudi vse pohištvo je bilo v slabem stanu.

Govorila sva malo z dr. Lavričem, in videti je bilo, da
on nima v sebi več nekdanje čilosti in da je bil moralno jako
pobit. Jaz sem bil tedaj truden od vožnje iz Gorice. Ko sva
končala najin pogovor in me je on še spremil v snegu nekoliko
stopinj, sem mu pri slovesu rekel: „Gospod doktor, jaz po¬
stanem sodnijski uradnik; zdaj sem poslan v Cerkno. Delajte
za narod, kar morete in kar dosežete, to bom jaz yestno in
rad izpolnjeval; v borbe narodne pa se kot uradnik ne morem
več spuščati. Vi vidite, da nisem okrepil za nič, da sem pre¬
šibek in zelo bolan na nogah. 11  Malo sva govorila, ker je bilo
pozno, on je šel v svoje stanovanje, jaz pa sem šel domu k
starišem, ki so prebivali pri nadučitelju in skladatelju Danilu
Fajgelju, svojem zetu. Nisem več videl svojega Lavriča. Zadnji
dan je bil namreč odšel v Trst. Jaz radi plazov nisem mogel
več dni oditi iz Tomina, da bi prišel v Cerkno; pa ko sem bil
v Cerknem že prevzel vodstvo tamošnje c. k. okrajne sodnije,


— 47  —

mi prinese 5. marca 1876. zjutraj sodnijski sluga med došlimi
pismi za c. k. sodnijo v Cerknem še — Lavričevo osmrtnico.

Kakor strela iz jasnega marčnega neba me je ta vest
pretresla. Dr. Lavriča, prijatelja mojih mladih dni, ljubega mo¬
jega narodnega vzgojitelja in bodritelja, učitelja omikanega
vedenja, deklamatorike in govorništva, dobi-otnika, slovenskega
narodnega buditelja in stebra narodne prosvete na Goriškem,
moža jeklenega značaja, vzora nesebičnosti, ljubitelja vsega
lepega in dobrega, nam je temnogleda Morana objela! Oj
bogovi, nam Slovencem sovražni!

4

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

0000042890S

Popravki.

žlic (ne žlič) na strani 10. v 6. vrsti od spodej gori;
obrti (ne obrte) na isti strani v 4. vrsti od spodej gori;
doznali (ne dognali) na strani 14. v 7. vrsti od spodej gori;

Tomin — izpuščeno za besedo »postal« v 13. vrsti na strani 17.;

okr. — izpuščeno za »c. kr.« v 6. vrsti na strani 17.;

orehi (ne kostanji) v 2. vrsti na strani 18.;

ti (ne li) v 19. vrsti na strani 19.;

posnemam (ne posnemamo) v 11. vrsti na strani 23.;

naša (ne višja) v 23. vrsti na strani 27.;

v popolnilo stavka ....  »po realnem znanju« v 11. vrsti na strani 28.

treba dostaviti, da je avtor študiral poljedelstvo na tehniki,
veselja (ne veselje) v 2. vrsti na strani 30.;
bodite (ne hoditi) v 16. vrsti na strani 31.;