Šolskl iileti Ni večjega veselja za otroka kakor so šolski izleti, ne večjih skrbi za učitelja, ki jih pripravlja in vodi, če jih namreč prireja tako, da se vzgojna stran skrije v radostnem razpoloženju. Izlet! Radost poleg neizmerne žalosti. Kdo se ga udeleži? Iz nalog odmeva post festum velika socialna krivica, v dušah otrok pa oživi ona velika rana, ki jo ustvarja leto od sv. Miklavža dalje. Da ne zavajamo otrok že v zgodnji mladosti k razglabijanju o zlu neenake družabnosti, je treba šolsko ledino oTati brez brajev na enake brazde. Premoženjskih razmer sicer ne moremo zenačiti, pač pa jih lahko prekrijemo s plaščem človekoljubnosti. Kam in kako? Otroci glasujejo, stavljajo predloge, učiteljeva sugestija usmerja. Priskrbimo si dovoljenje staršev. Da je to nujno potrebno, nas prepričujejo razne nezgode, najhujša med njimi ona pri Brnu, kjer je strmoglavilo v deročo reko nad 30 otrok. Vo.dnik prevzame veliko odgovornost, ki se je mora vsekakor zavedati. Račun. Ves razred, brez izjeme (seveda s privoljenjem) mora biti v kombinaciji, vsaj glede prevoznih stroškov. Podrobno se porazdeli tako, da se omogoči udeležba revnejšim otrokom, ne da bi se to opažalo. Sicer pa imajo, oziroma morajo imeti krajevni šolski odbori v proračunih gotove postavke za šolske prireditve in izlete. Glede prehrane naši kmečki otroci niso ravno v skrbeh, ker se zadovolje z jedili. ki jim jih uboge mamice stisnejo v »punkeljček«. Naši so se celo za  izlet na morje oborožilj z jajci in pražencem, pa so prav tako opravili kot oni, ki so imeli seboi dišeče klobase in celo denar. Ljubko pa je videti, če si jedila otroci med seboj izmenjavajo. Popotne nezgode je treba že pred odhodom preprečiti, zato sem se namenil, da nekatere označim, ker mi je vselej težko, zelo težko, če presodim, da jih je zakrivil neizkušeni ali neprevidni vodnik. Jaz bi na voz ne sedel, ne da bi poprej točno pregledal, če je vse v iredu. Nekateri vozniki nimajo na oseh pravih končnikov. Ce se ti spelje raz osi kolo na plani ravnini, ni zlo ravno najhujše, težje bi bilo to v bregu. Na strmih klancih Jezerskega sem nekoč prepovedal, da bi vozovi tekli preblizu drug za drugim. Ubogali me niso.^ Sredi serpentin sponke komatov niso vzdržale, konji so se razpregli in voz bi z ojnicami butnil v 6redino prednjega voza, če bi se slučajno ne stiril v jarek. Lasje so se mi ježili na glavi, četudi so zmršeni, ko sem obupno predvideval strašno nezgodo. Odslej hodimo po hudih strminah ob vozovih. pa se nam je klub temu primerila nezgoda. PrelomHa se je ročica, z njo se je povesilo naslonjalo, otroci so se pa lovili z rokami ob roke, da se niso speljali pod voz. Kljuse, ki ne vzdrži pritiska na maniših klancih, se prevrne ob najmanj pričakovani priliki in povzroči lahko paniko na vozu, saj so otroci tako razdražljivi. Vsako leto imam novince ob železniški progi, ki bi kar zdivjali za železnim konjem, če bi jih ne imel pod težo svojega pogleda. Na peronu jih držim kar najtesneje ob sebi, da bi mi ne prišli pod kolesa — nasprotno vozečih vlakov. Težko je preprečiti, da bi oko ne dobilo kake smeti od lokomotive, saj človek le raje gleda naprej, kakor nazaj. Kupeja nikdar ne zapustim, ne da bi za seboj zabrisal sledov po jestvinah. Meščanska specialiteta pa je, da zapuste vozove v takem stanju, da bi morali za njimi pošiljati mestne pomctače. Na avtih smo se vozili celo doli na Jadran. Od skrbi mi je gomazelo po vsem životu, kadar sem ugledal pod strmimi bregovi strehe hiš (Čabar). Da bi teža živcga tovora na ostrih ovinkih ne poganjala nerodnega tovornega avta preko ceste, smo iz previdnosti vse strme klance (navzdol) prehodili po bližnjih stezicah. Da mi je bil šofer za to hvaležen, mi je povedal šele doma. Tudi njega je skrbelo, če bi odpovedale zavore. Najmanjših skrbi nisem imel tudi na pomolih. Zvedavo lice je bilo obrnjeno na vse strani, samo pod noge ne. Zdaj mi je butnil otrok ob kak ponton, zdaj sem ga lovil, da mi ni zdrknil v kako odprtino, ali preko stopnice v morje. Čolni pa so mi ostali v zelo skaljenem spominu. Nepričakovani val nas je nagnil. Tedaj pa plane prestrašena deca na drugo stran in le sreči sem pripisoval, da se nismo prevrnili med ribe, ker je čolnič že zgubljal ravnotežje. Zelo velike neprilike mi pa v mestih povzročajo telesnc potrebe in to zlasti za deklice. Pa v Ljubljani bi še bilo, težje mi je bilo v Zagrebu. Kjerkoli sem prašal, po vseh javnih straniščih je bilo treba plačati za deklice po 1 Din, dočim sem dečke lahko brezplačno odpravil. To vprašanje bi bilo treba nujno rešiti, saj je vsak dinar na izletih tako dragocen. Če nam je dovolila Maloželezniška idružba prosto vožnjo po vseh zagrebških električnih progah, bi bilo še nujnejše potrebno, da bi mestne uprave dovolile šolam prosto uporabo javnih stranišč. Pri tej priliki naj še omenim, da se mi ie otrok na vlaku zaprl v stranišče; ker ga ni znal odpreti, je jokal toliko časa, da ga je sprevodnik rešil zadrege. Okna, kljuke, zavore, vse je tam drugače, neznano, na vse je treba opozarjati, da se izognemo neprilikam. Opazil sem celo, da so se sumljivi potniki sukali krog razvitejših deklic. Na planinah ni človek nikdar dovolj previden. Ne ogroža nas le kamenje, strmine, prepadi, klini, megla, nalivi, pač pa splošno zdravstveno stanje otrok. Pregreti pijejo preko mere vodo in mleko, malinovec in čaj, da nimaš potem vso noč nikakega miru. Pazi na zmernost! Hvaležni so spomini na šolske izlete, polni so veselja, a kdo čuti z otroško dušo, mu nobeno breme ni pretežko. Kdor pa se sramuje z deco med svet naj ostane obrtnik ob nakovalu sredi šolske sobe. Jcsip Lapajne.