234
Čertice iz dnevnika.
Spisal A. K. Cestnikov.
«*)
Šiška in Servola.
Iz Tersta v Servolo do „Bcničaa je ravno tako delec, kakor iz Ljubljane v Šiško do „Žiberta". Korakov sicer nisem meril, minut tudi nisem štel, pa kaj bi imelo vse zmerjeno biti! Jaz pravim, da je tako; kdor ne veruje, naj se prepriča sam; saj mu ne branim. Mati Zibertova mu bode, kakor vsakemu gostu, dobro postregla, pa tudi pri Beniču mu ne bo treba stradati. Omenim pa, da ostrige gervolanske niso  tako  okusne  kakor  so  klobase Žibertove.
Ko sem šel pervokrat v Šiško, me je spremljal iz Ljubljane melanholični prijatelj Groga. Moj temperament se je ravnal po temperamentu mojega tovarša, toraj sva kaj ozbiljno stopala po cesti,  ktero so   posvetile stopinje očeta
*) „Kdo bo vsemu svetu pogačo namesel?" more pao res vsak potopiseo reci, — ergo smo ad aeta djali čertice v potopisih.                                                                           Vred.
*) Breškice se imenujejo kmetice med Basavico in Koprom, ktere se od Mandrijark znatno razlikujejo po opravi. Niso tako verle kakor so Mandrijarke, čeravno so tudi nektere prav snažne in zale. Nosijo pozimi čohasto čiško suknjo, v ktero se zavijajo v hudi burji,  poleti pa imajo avitlo-oerne janke brez rokavov.
Pisatelj.
Vodnika. Nekako milo mi je bilo pri sercu, ko stopim na vert Zibertov ter zagledam leskeče čerke na slavivnem kamnu Vodnikovem. Čudne misli prehajajo domoljuba na tem mestu; nekak čaroben duh veje povsod; serce bije hitreje, spomin se sbudi na nekdanje čase, duh preleti v trenutku sto let!
v                             v
Cisto drugačno lice je imelo moje pervo potovanje ˇ Servolo (po domače Skedenj). V veselem družtvu mladih študentov sem jo mahal ob bregu sinje Adrije prepevaje domače pesmice. Kar prijahajo za nami Breškice *) na ponižnih živalicah, ktere je narava obdarovala s precej dolgimi ušesi. Te živalice dolgouhe nosijo dan na dan vsako jutro kruh v Terst, nazaj domu pa imajo visoko čast, da smejo svoje gospodarice nositi, ktere nekako vitežko sedijo na zveriženem herbtu oslovskem. Ko nas dojdejo ponosne jezdarice, poskačejo urno z oslov, ter nam ponujajo za mali denar gerbave horbte poterpežljivih živalic. Brez odloga se spravimo vsi na Pegaze, ter jašemo v urnem teku proti Servoli. Potrebno se mi zdi omeniti, da v teržaški okolici ni nič posebnega, ako se kdo vsede na osla. Ako hoče gospod inštruktor svojemu učencu veselje napraviti, mu najme osla za eno ali dve uri, da vidi mlada kri, kako se raduje pohlevna živalica nad — — nad malim študentom.
Od Servole nič ne vem povedati. Lahko zna biti, da so jo Rimljani sozidali, pa jaz ne vem. Cerkev je nova, turu pa je že star; cerkev je žolta, turo je pa čem in stoji od cerkve nekoliko oddaljen čisto sam kakor panj v hosti. Nad cerkvenimi vratami je nekaj zapisano, pa ne vem kaj; nisem mogel brati, ker sem bil očala doma pustil; hlida je namreč hud veter, pa sem se bal, da bi mi jih ne odnesel v morje. Ribice bi sicer imele veliko veselje nad takim orodjem, vendar bi jim ne pomagalo kaj, ker vidijo brez očal bolje kakor marsikdo drugi z očali in cvi-kerom. Kar se tiče očal, sem zapazil, da Teržačanje ne nosijo tako splošno plužnih koles na nosu, kakor gospodje drugih mest. To je menda znamenje, da Teržačanji ne marajo dosti za učenost. Po drugih mestih, v kterih učenost kaj več velja kakor prosti materializem, so očala dosti bolj čislane, ker so znak učenosti. Zato jih rad natakne marši-kteri ferkolin, ki ima oči zdrave, da ljudje vidijo, kako mu učenost gleda iz očal.
Rad bi še pisal naprej, pa ne vidim več. Luč že umira, obervi se mi že stiskajo, vse, vse me že opominja na posteljo.   Zunaj tudi nekaj ropoče in straši.  Lahko noč tedaj l