Fr. Wiesthaler: Dr. Jakob Zupan.
161
Osehlo evetje.
ii.
zli j iz srca potok se krvavi:
Gradil sem ti jezove tisočere,
A zdaj si vzkipel do najvišje mere,
Valov pretrudna moč mi ne ustavi.
Nekdaj sem upal, da srce ozdravi, Da stene se razmaknejo stotere, Ki vzdignile se mi okoli vere V ljudi in v se: up tudi ta odplavi!
Izvori so veselja vsi izčrpni,
Samo studenec sleharne bridkosti Nigdar nam v žilah svojih ne presiha.
Miruj, srce, in zberi vse kreposti,
Da mož do poslednjega žijem vzdiha; Ko pride bela smrt, molče otrpni.
Srce je v meni jedna sama rana,
In gledam svet brez rožnega ovoja, Kar mi je s taboj, zlata mati moja, Ljubezen najsvetejša zakopana.
Siroti zdaj ljubezen je neznana,
In pešam  v vihri  notranjega boja; Kje misli j rešim   se obupnih roja, Kje duša meni bode okrepčana?
Ti si bila mi varno pribežišče, Moč oslabljeno mojo ti živila. Ti vzdigala si upe mi potrte.
Bilo srce je tvoje mi svetišče, Nahajal do miru in tolažila Vsak hip sem vanje duri jaz odprte. J o s. C i m p e r m a n.
t—•™^0(Qyw<—,
Slavni Slovenci.
»Slavme slavne slavu Slavuv slavnVch".
J. Kolar.
L Dr. Jakob Zupan.
O stoletnici njegovega rojstva,
Spisal Fr. VViesthaler.
(Dalje.)
Zupan je bil tudi navdušen rodoljub, ki domovinske svoje ljubezni ni imel samo na jeziku, temveč jo je vsigdar i dejanski skazoval. Poslušajoč glagolsko petje ni se mogel solz vzdržati. Vsaka slovenskemu narodu storjena krivica spekla ga je huje, nego da si njega samega razžalil. V svojih spisih je širil le slavo svojih rojakov, razkril marsikako imenitno „delo pokojnih očetov" naših ter ustno in pismeno v prozi in verzih branil čast naroda slovenskega. To nam spričujejo gori navedene nemške razprave, pa tudi mnogobrojne slovenske pesmi njegove. Oponašalo se je našemu jeziku, da je le pokvarjeno narečje. V spisu: „Vorzug des Krainischen vor dem Eussischen und Serbischen" pripoveduje Zupan, kako je Eusa in Srba z neovržljivimi
11
S. Eutar: Reka — Timava.
211
Osehlo cvetje.
m.
IV.
ospa mi imenitna in učena Bila ti nisi, draga moja mati, Pridevkov teh ne   smem ti jaz dajati, Ker preprosta si bila kmetska žena.
A tvoja neučno mi govorjena Beseda jela v srci kal je gnati, In tvoji so pouki blagi, zlati Sveti mi kakor knjig modrost nobena.
Ljubezni do ljudvj me ti učila, Odstrla ti življenja si mi ničnost, Mož biti in pošten me ti prosila.
Kažoča laž, hinavstvo in sebičnost Dostavljati mi nisi ti zabila: Vračiij s pravičnostjo vsegdar krivičnost.
Bog dal je dušo mi krepko in zdravo In že po mnogih bojih, slast preblaga ! Podala venec ti si meni, zmaga, Ker zvest resnici  branil sem zastavo.
Lehko bi dvigal mnogikrat bil glavo, Da stri sem kakor črva v prah sovraga, Kjer zaplodila se je ta nesnaga In kjer pretožno ima očetnjavo.
A ko srce vzkipeti je hotelo
Ponosno moje, vselej ti z blažečo Besedo si je umirila, mati!
Zavračala si me, da zgolj za srečo Sobratov je skrbeti moško delo, Ter ne sovražnika na tla teptati.
J o s. Cimperman.
Reka — Timava.
Spisal S. Rutar.
oda Reka, notranjska Reka, pripada i po svoji dolžini, i po svoji velikosti sicer le rekam tretje vrste naše lepe slovenske domovine; ali vendar je nam vsem znano, kakov pomen ima ona za precejšnji del slovenskega naroda. Prav sedaj se namreč govori, da hočejo Tržačani to vodo napeljati v svoje mesto. Toda prebivalci Bistriške doline, uvažujoči, da je to vprašanje njih gmotne bodočnosti, branijo  se  odločno Reko prodati Tržačanom.
Poleg te sedanje zanimivosti pa ima Reka tudi stalno svojo važnost v zemljepisu in zgodovini. Teče namreč skozi jedno najromantič-nejših dolin na Slovenskem; prepušča gonilno svojo moč bližnjim prebivalcem; gleda na svojem potovanji glasno govoreče razvaline, ki pričajo o nekdanjih bojnih dogodkih po teh krajih; izliva se potem v podzemeljske prostore in vije skozi temno kraljevstvo nepopisljivih okapninskih čudes ter se prikazuje naposled ob Jadranskem morji zopet kot starodavna, od klasičnih pisateljev opevana Timava.*)
*) Duhu slovenskega jezika ugaja bolje oblika Tim ava, nego Timav, ker so pri nas reke ženskega spola in torej tudi za „Dravus" in „Savus" rabimo jedino le Drava in Sava.                                                                                       Pis.
14*
Leto V.
irijubljaivsKi,
t    i    i    r~~i    i   V
Leposloven in znanstven listrT
Y Ljubljani, 1. maja 1885.
Stev. 5.
Osehlo cvetje.
VI.
risiljen cvet umeteljnost vrtnika Očem na slast izvabi v zimi hudi, In mnogotero se oko mu čudi, A mene ta lepota kaj ne mika.
Zakaj ljubezen mi za te umira,
Ne vem, samo da res izginja, čutim, In da se bliža konec borbam ljutim, Ki meni vse gorje iz njih izvira.
V prirodi vzrasten cvet je   cvetja dika,      Bodočnost le temotna mi odpira
Dasi pazeč nikdo se  ž njim ne trudi,         In steza varijo s trnjem  se posutim;
In bolj čvrst od prisiljenca je tudi,             Hrast sem bolan, ki ga z udarcem krutim
Ki da, življenje skrbnost mu velika.             Na zemljo skoraj položi sekira.
Takov mi cvet si v srci ti vzbudila, Prisiljene ljubezni ti vrtnica, A mraz spoznanja brž ga je zadušil.
Ne bil bi srečen, da si me ljubila, Prav kakor tožnega ne kažem lica, Kar vero v te mi pogled v te je zrušil.
Up bila ti moj — tvoji dim obeti In vsi poljubi gola so igrača; Na smrt ljubezen meni je zbolela.
Bog živi dolgo  te v mladostnem  cveti Za greh svoj tebe naj ne doletela Jednaka bi zvestobi moji plača!
Jo s. Cimperman.
~ye>
V  grobu.
'¦ruda za grudo pada
V grob teman, V grobu je moja nada, Sen krasan.
Roža prekrasna, vela
Tu leži; Zame je le cvetela . .
Zdaj trohni . . .
S v o j m i r.
17
J. Cimperman: Osehlo cvetje.
361
Osehlo evetje.
VIL
^epota vsa, ki gledam jo pri tebi, Razcvita srečnejšemu se od mene, A ni je ure skoraj zamujene. Da jaz te v duhu   bi ne  želel k sebi.
Veleval strogo srcu sem: iznebi Želje se nične, dokler kal ti žene, Pri nj i ne najdeš sreče si nobene, Zatorej upe še mlade zagrebi.
Ubogati srce je res hotelo, Da izpolnuje trinoško povelje, Bolesti naj ognjene bi trpelo.
A moči ni zatreti kopernenja,
In v prsih mi ljubečih vroče želje, Ki jedro meni sreče je življenja.
VIII.
Ponosna rast in mikalna lepota, Očesci, ljubeznivi zvezdi moji, Sladkost poljubov čara v družbi tvoji, Nad  prah vzvišuje   tvoja  me čistota.
Kadar objemlje dušo mi temota, Pogledaš me samo v miloti svoji, In divji so končani dušni boji, Pozabljena življenja vsa grenkota.
Kar dobrega li v meni, kar hvalilo Kedaj se kodi, oj, golobče zvesto, Blagosti vse je tvoje to zasluga.
Znam, da je blizu mi pokoja mesto, A dokler mene srčno ti ljubilo, Ne zmoti duše moje ženska druga.
J o s. Cimperman. 3
Zlatar.
Balada,
;-a'  delavnici kuje umetni zlatar
Z marljivo in vajeno roko:
„0j, nehaj, oj, nehaj, ti spretni zlatar,
Boš prstan koval za poroko!"
„Zlatar si umeten, si čislan povsod A čislana bolj je — Alenka! Ni deklice lepše ni tu ni drugod, In jutri bo moja mladenka!"
„0d čistega zlata ti prstan mi skuj, Za juteršnjo slavnost prekrasno, In prej ne odnehaj, in prej ne miruj, Da svetil kot solnce bo jasno!"
S trepetom to čuje umetni zlatar In solza oko mu porosi : „Oj, delaj, oj, delaj ti spretni zlatar, Umeten in čislan tako si!"
„In ker si umeten, pa v prstan mi vkuj Ljubezen in sreče obilo, In nič ne odnehaj, in nič ne miruj, Obilno ti dal bom plačilo!" — —
„ Jaz prstan skoval bom, kot solnce svetal Za juteršnjo tvojo poroko, Oh, vanj pa ljubezen bom s v oj o vkoval In žalost vkoval bom globoko."
,,Spomine vanj dahnil bom spretni zlatar In taka govoril bom slova: Pozabljen, izdan je umetni zlatar, Izdana ljubezen njegova!;l ....
Anton Funte k.
4^L
484
J. Apih: Veiegrad.
Osehlo evetje.
IX.
Po tebi drevi toži se in davi
In vzbuja meni želja tiho  skrita, Pri tebi zopet sreče dan zasvita In hrepenenje moje se ustavi.
Glavico lepo nagneš k moji glavi, In ko ljubezen tvoja plemenita Pokaže kakor solnce se očita, Vriskaje v meni jo srce pozdravi.
Kes, blizu sem,   da me gorko objame Premehka, dekle, nežna roka znana, A vedno pot se daljša mi odkriva.
Pogleda naj že skoraj sreča name, Da novic s slastjo duša okrepčana Prijatelj zvest na prsih ti počiva.
Dekletce nežno, v duši tvoji čisti
Življenja pomlad   vzbuja  vse darove, Ki razcveteni lepšali ti dnove Navzlic sovraštvu bodo in zavisti.
Ljubezen tvoja ne želi koristi,
Prav kakor rosa, padša na cvetove ; Otroške tvoje slušam rad smehove, In oj, poljubci tvoji — tisti,   tisti!
Učakal, vem, ne bodem da razviješ V deviški ti vabljivi se lepoti, Takrat že v grobnem spim jaz naročaji.
A mili Bog uslišati me  hoti, Da še tačas na duši čista žiješ, Cvet sama svež in čvrst v življenja maji. J o s. Cimperman.
Velegrad.
Spisal Josip Apih v Novem Jičinu.
isoč let je poteklo v morje večnosti, kar se je utrnila na nebu mladega slovanstva njega najsijajnejša zvezda, tista danica, katere svit je vodil naše pradede iz poganske tmine v krasno deželo krščanske omike in vere. Kaj je v ti dolgi dobi prebilo slovanstvo, tega nam ni zapisal noben kronist, dasi je nam ta ali oni z malo besedami poročil marsikatero nezgodo, ki je zadela narode slovanske. V teh tisoč letih se je slovanstvo predrugačilo; marsikaj je pozabilo, samo, žalibog, urojene svoje nezloge ne; marsikaj se je pa tudi naučil Slovan, sosebno pa ga je nesreča učila ljubiti in čestiti slavne može, skazovati odkritosrčno hvaležnost pred vsem onim možem, ki so mu prinesli luč krščanske vere. Sveta naša blagovestnika slavi dandanes ves slovanski svet, celo pravoslavna cerkev. Kako ogromne množine potujejo letos tja na Velegrad v prijazno vas, kjer sta nekdaj učila in se mučila Ciril in Metod. Tukaj ti oznanuje sleherna gora in dolina, sleherna šuma in vsako polje, da stojiš na zemlji, ki je blagoslovljena, odkar je nosila najblažja, največja moža zgodovine naše.
Hjubljai^sKk
Leposloven in znanstven, list!
Leto V.
V. Ljubljani, 1. septembra 1885.
Stev. 9.
Gozdno svetišče.
^fpahlo po svetišči gozdnem Mlado jutro je hodilo; Na glavici zlatolasi Krono zlato je nosilo:
„Vstani, vstani, gozd zsleni, „In odpri mi čuda lepa! „Prihod moj svetišče tvoje „Solnčnim žarom naj odklepa!'
Glej! in hipno v čudih svojih Zdaj svetišče se razgrne; Hipno vžgo se po drevesih Luči zlate in srebrne!
Droben spev v prečistili glasih Dvigne se po senčnem sveti: Vmes šumi vejevje tajno In dehte pogozdni cveti! —
Dan Gospodov! — V senčnem gozdu Duša moja ga praznuje! V gozda tajnem šepetanji Ona dih Gospodov čuje! . . .
A. Funtek.
XI.
Osehlo cvetje.
XII.
onosen vzor mladenič sem ustvaril O ženski si zvestobi stanoviti, Pred svetom vedel ga skrbljivo kriti, In vendar le sem ž njim se osleparil.
Da blisk ošinil bi me, grom udaril, Hudo je moči meni se zgoditi; A ko mi z vzorom bilo se  ločiti, Obup razljučen v prsih je viharil.
Prevarjeno srce mi omrzelo Za hčere Evine, ki jih visoko Prej v čisli je zaupljivo imelo
Žene bežim, kar moj se izneveril, Pred mano vzor ponižal v prah globoko, In da ne ljubim, kdo bi mi zameril?
GQ>
Osamljen hodim po stezah življenja: Najdražje znance mi krijo grobovi, Dasi mi niso prišli stari dnovi, In še kipi srce od hrepenenja.
Oddaljen priča sem ljudij vrvenja, Ki vzor j edin jim nični so bogovi, Ker so vseh slastij si pri njih gotovi In prošenj najpredrznejših rešenja.
Takisto človek jaz sem, tudi meni Budi se poželenje, da v tešilo Došla bi časih kaplja mi veselja.
A vzorov, ki so v duši porojeni, Od njih srce ne bode se ločilo, Naj mi ostane želja vedno želja. J o s. Cimperman.
Ž                                                     33
614                                               J. Kersnik: Agitator.
Osehlo evetje.
XIII.
XIV.
s&loveške tožbe čujem, vzdihovanje, Š    Solze točiti sestre vidim, brate, Pogrebce tu in tam radostne svate, Ki rad bi se vesel oziral nanje.
Pogled mi takšne slike je vsakdanje Zatrl vse misli, upanja bogate, Da lepe kdaj bodočnosti še zlate Dčakam v prid človeštvu, v srečo zanje.
Oj, pevske želje ve, presladke, ljube, Težko je bilo z vami se ločiti, Ker balo mi srce se je izgube.
A naj življenje, kri naj jaz žrtvujem, Redii svetovnega izpremeniti Ne morem, ako noč in dan vzdihujem.
Nesrečnik sem, nesrečnik jaz ostanem Do konca dnij težke noseč okove, Rešitve ni mi upati gotove, Nikogar z bolečino vso ne ganem.
Iz sna morečega po konci planem, Ko zor premagal je noči mrakove ; Izgine dan, teme je strah me nove, In truden zjutraj spet oči   si manem.
Bolestim z lahka mojim ni primere, In ker ni upa, meni se rešiti, Srce tero bridkobe tisočere.
A hujše name naj trpljenje pride, Značaj si moški vem jaz ohraniti, Dokler poslednji dan mi ne zaide.
J o s. Cimperman.
Agitator.
Roman. Spisal Janko Kersnik.
Deseto  poglavje.
tem je prihajal graščak, in ko sta Koren in Milica dospela pod platano, vstajali so vsi izza mize ter hiteli Boletu naproti. Tudi Milica je stekla za onimi in v veselem, glasnem pozdravljanji, ki je donelo od vseh stranij, opazil ni nihče njene razburjenosti; Koren pak je laglje skrival tiho, neizmerno srečo, ki mu je polnila dušo.
Boleška je uvidela, da doktor hrepeni po trenutku, ko bi mu bilo moči govoriti z grašcakom o znani stvari, ter je odvedla Katinko in Milico v grad. Gospodje so ostali sami na vrtu.
„Da si le prišel, dragi moj! Zeljno smo te pričakovali — a sedaj bo treba na noge stopiti!" dejal je Hrast naglo in prijel prijatelja pod pazduho. Korakala sta po široki, z belim peskom posuti poti, Koren pa je stopal za njima.
674
J, Cimperman: Osehlo cvetje.
Osehlo evetje.
XV.
I z dna srca, iz duše vse udana,
Do tihe,  upam,  ti me   spremiš jame, Kjer lepi čas miru napoči zame In trnjeva mi bode pot končana.
Jeseni, ko pobeli drevje slana, Odpada listje, veje gledam same, Drevo, ki cvet posipalo je  name, Podoba tožna skoraj ni mi znana.
Ljubezen tvoja cvetu ni jednaka,
Podobna listju ne, ki v prah razpada, Drevesu ni srce bijoče živo.
Ljubezen tebi v prsih vedno mlada Kazcvita se in ž njo premilostivo Kraljica me obsiplješ siromaka.
it              XV1L
(špelim zapeti iz srca, globine,
Da pesem bi do neba tja zvenela.
A prehudo že duša je trpela,
Predolgo žge jo plamen bolečine.
Ker silna stiska notranja ne mine Ter upa ni, da konec bi imela, Ne bode nikdar duša spet želela V nadsvetne dvigati se mi višine.
A kdo pravico tožiti dal meni, Ljudij povsod okoli še trpečih Od sebe vidim lehko mnogo huje.
Dovolj tožbe o ranah je skelečih, Njih tešiti, ki strože so tepeni, Samo ta želja naj srce dviguje.
llsem čarom samim ženskega telesa Srca, ni moči meni v spone deti, Besedam sladkim nehče se odpreti, Pogledom zapeljivim ne  očesa.
Podlosti v robstvo ne dajem peresa, Odkar zaveden žijem tu na sveti, In cesto že je bilo mi trpeti, Ker gadi  se mi breme nje  ižesa.
Lepota pridi združena z blagostjo, Srce ponosu zdajci izneveri Ter se udaje čarov sladki sili.
Blagost, lepoto, vsega v polni meri Našel pri tebi jaz sem, duši mili, Ki tvoj spomin je strnen mi z mladostjo.
StgBmira dan in ž njim svetloba gasne, Mraku miran ovoj na zemljo pada, Zmagalka nema krepko noč prevlada Življenja glasni hrup do zore jasne.
Kdor z mano stopil na steze opasne In veselila ga v bodočnost nada, Kadar med cvetom upnim vidi   gada, Propasti bodi gotov si počasne.
Kako prijetno sreče je svetloba Sijala meni v prvih dneh mladosti; Zdaj težke jo usode mrak prekriva.
A tamkaj v blagi mi tišini groba Srce prevar se iznebi, bridkosti, Mini tam zora vzide prijazniva. J o s. Cimperman.
J. Cimperman: Osehlo cvetje.                                        737
XIX.
lesenskih rož dehtečih je iz vrta Poslala nje dobrotna roka meni. Dragi mi cveti zdaj so prineseni, Ko zima pot si brez ovinkov črta.
Osehlo cvetje.
XXII.
Iebo v meglah, grmi, vse vprek se bliska, Pogubna med deževjem pada toča, Na polji klas, po vrti cvet bijoča, Razljučeni vihar buči in piska.
A vladaj krog puščoba razprostrta Utrujeni prirodi, osamljeni, Veselje v sobi moji zapuščeni Našlo je vrata na stežaj odprta.
Oj, naglo, ve, cvetice, izgubite Lepoto in prijetno vso vonjavo, Ki dneve majeve nazaj mi kliče,
A še suhe svedokinje bodite
In oznanjujte nje ljubezen pravo, Katera mene v lepši svet zamiče.
XX.
pripoveduje svet o dobi stari,                     \
Da mrtveci so rake ostavljali In časih se ljudem prikazovali, Svareči jih, braneči bližnji kvari.
Kdor bal se, da nesreča ga udari In sklesti upanje njegovo v kali, Lehko se je otel, ker glas mu dali Mrliči, kdaj opasnost zavihari.
Iz moje se minulosti globine Pogostoma dvigujejo prikazni, Svareče ne, srce samo strašeče.
Ko duh moj gleda medle te spomine
V  sedanji dobi, zame neprijazni, Propasti bolj še gotov sem preteče.
XXI.
aesede meni cesto, ne zameri,
Polže iz ust zbadljive in osorne, Pretresajo ti duše dn6 pokorne In v trdni te majo do mene veri.
A najosornejših besed naperi Rezkost bolesti moje neumorne, Čez svojega srca jaz misli vzorne Oblasti nisem dal še nikateri.
Preoster sem, kar dobro vse mi znano, A tega ti, verjemi, nisi kriva, Saj bitja tvojega poznam blagoto.
Krog sebe le pogled moj neprestano
V  srce po kaplji   strup morilen vliva, Ki govorjenje vse poji z grenkčto.
Minila je nevihte zlobna stiska, Zasveti solnčna luč prijazno zroča, V valeh potoka naglih se tres6ča, In duša spet olajšana zavriska.
Omlačeno polje, uničen v vrti
Ves bodi cvet, saj časih še odžene, Vsak dan med gromom ne vihra deževje.
Človeku, vpisanemu v knjigo smrti, Pomoči ni dobiti mu nobene, Drevo je, ki mu skleščeno vejevje.
XXIII.
ppešam skoraj, truden že v pokoji Rad spaval bi, počil si od težave Naj tudi  brez cesti vojščak in slave, Pozabljen po junaškem vročem  boji.
Do vencev želja v prsih mi ne roji, Mladost ima le takšne izkušnjave, A jaz je v slavo nimam vere prave, Preradi ničnost ji krijo ovoji.
Ne bodem tožil, kadar moč opeša In izpusti orožje iz desnice, Ki sučem je v blaginjo domovine.
Srce mori mi žalost, ker pogreša Bojnikov in zaščitnikov pravice Obilnejšega broja iz množine.
XXIV.
Hrce mi ne prestane hrepeneti
Po vzorih svetlih, vzvišenih življenja, Če tudi podlost čeznje svoj razpenja Zasmeha  plašček,  željna jih  zastreti.
Lepoto v čislih spomladno imeti, Do tega ni ljudem, ki hrepenenja Prepolno je srce jim, kdaj zamenja Jesen darove s spomladnimi cveti.
Na vseh dareh jeseni hvala bodi, Cvet je prijeten, sad samo koristi, Dozorjen  klas in grozd budita petje.
A slast naj vzvišenejša vse nas vodi Ter misli, hrepenenje naše čisti: Hvaležni sad, veseli glejmo cvetje.
Jo s. Cimperman.

47