Za poduk iii kratek oas. Milosrčnost. (Po ,,Glasniku presv. Srca Isusova".) (Konec.) Po pridigi zapusti Marko cerkvico. Ko je stopil na ulico, jame premišljevati o lepi pridigi. »Kaj? jaz bi naj Ijubil svojega trdosrenega upnika? Pa n;j.j bi še celo molil za njegovo srečo, za njega, ki me tako brez usmiljenja v pogubo drvi? — Ne, to ni mogoče; tega nikakor ne morem prenesti. In ko bi ga srečal, naj ga prijazno pozdravim in milo pogledam? — In vendar — presv. Srce je celo sovražnike neskoneno ljubilo — a jaz mar ne bi mogel? mar ne bi hotel? — Ne, iz ljubezni do presv. Srca Jezusovega smatral bom svojega upnika ne več za sovražnika, marveč za prijatelja!« Na to vzdigne slueajno glavo in zagleda na levo, onostran majhnega mosLiča, velik lesen križ z razpetim Zveličarjem. Pred križem jp stalo več lesenih kleeal, a okoli križa dve vrsti debelih lip, ki so s svojimi vejami delale gosto senco tako, da je bil ta kraj precej ieman. Nemudoma sname klobuk, potegne iz žepa raolitvenik in poklekne na prvo klečalo na levi strani. Kako lopo ga je bilo videti! Nekaj ur poprej mu je srce bilo polno mržnje do njegovega upnika, ki je bil lat njegove sreče; a sedaj glej, obrača v molitveniku list za listom, dokler ne dojde do rnesta, kjei1 je bilo z velikimi črkami napisano: »Molitev za sovražnike«. To molitev je šepetal dvakrat, trikrat, vedno bolj pazljivo in pobožno. Ptice, ki so žvrgolele po lipovih vejah, niso ga niti najmanj raotile. : Toda na enkrat, glej Jožka in še enega bratca, kako tekata kličoč od radosti: »Oče! oče!« Takoj vstane ter jima pohili nasproti. Jožek ga zgrabi za levo, a oni bratec za desno roko in gredo veselo domov. Doma je Marko ženi vse natančno pripovedoval, a končal je tako-le: »Potem potegnem molitvenik iz žepa, odprem tukaj na tej strani in jamem moliti«. Na to se potipa po žepu, ali molitvenika ni. »Stanko!« pokliče naglo in raed vratmi se pokaže mlatlenič kakih petnajsiih let, ki je bil vodja in varuh svojih ostalih manjših bratcev. »Pojdi«, reče mu Marko, »k onemu križu, tam boš riašel na prvem klečalu na levi strani moj molilvenik. Prinesi mi ga!« Stanko se mahoma izgubi in za kratek čas se vrne, rekoč, da molitvenika ni in ga ni. To je Marka zelo razžalostilo, ker mu je bil molitvenik drag spomin na pokojnega očeta. Ko so se o tem tako pogovarjali, stopi nenadoma listonoša v sobo z nekakim zavitkom. Ko je odšel, razveže Marko majaje z glavo dobljeni zavitek in glej, bil je njegov debeli molitvenik. Obrača ga sem ter tje, obrne nekoliko listov in knjiga se saraa odpre v sredini, kjer je bil zložen nekak beli papir. Razmota in prebere naslov: »Pobotnica«. Hitro prečita celo pismo, a potem veselo vzklikne in reče proti ženi: »Evo glej, trgovec zagotavlja, da je moj dolg plačan ter spričuje z lastnim podpisom«. Sedaj je nastalo v hišisplošno veselje. Tudi otroci, da-si ne vedoč, za kaj se gre, začno vriskati in prepevati vsak s Hvojim glasom in svojo pesem. Toda Marko ni pozabil svoje dolžnosti. Mahoma vzame klobuk in nekaj poštenih korakov, pa je bil v hiši svojega upnika. »Kako je to gospod, da ste mi ves dolg odpustili, zakaj?« »Bil sem«, pravi ta, »danes pri pridigi v cerkvici na kraju mesta. Močno so me ganile besede, ki jih je govoril menih: »»Ne delajte si sovražnikov, bodi-si s srdom ali na kak si bodi drug način««. — Koj sem se spomnil vas. — »Presv. Srce Jezusovo je usmiljeno do usmiljenih, a odbija od sebe tiste, ki so neusmiljeni do svojih bratov«. Pri teh besedah je božja milost potrkala na moje irdo srce; nisem ji bil kos, da ji ne bi odprl. Da, vedel sem, da ste v veliki sili in vendar sem bil tako trdosrčen. Odpustite mi to, dragi Marko! Ko sem zapustil cerkev, grem malo na sprehod ter jamem premisljevati, kako bi to stvar zopet poravnal. Tako sem prišel, znate, do onega križa, ki je ob potu. Tukaj zapazim na prvem klečalu molitvenik. Pristopim bliže, odprem in na prvi strani najdem vaše ime. To mi je prišlo kakor nalašč. Vzamem ga, odnesem domov, napišem pobotnico, da ste plačali dolg ter jo denem v vaš molitvenik in vam pošljem po pismonoši, da bi vas bolj iznenadil«. Marko se mu prisrčno zahvali in se vrne domov. Nazaj grede še se enkrat vstavi pti križH ter se zahvali presv. Srcu Jezusovemu, da ga je rešilo folike nadloge. Tako je nehala Markova stiska in nadloga. Sedaj se mu dobro godi in vsak dan v njegovi hiši molijo par molitvic v čast presv. Srcu Jezusovemu. Sniešnica. Neki zelo potrpežljiv mož je imel sicer pridno, pa sila jezavo ženo. Ako jo je le malokaj svadil, že mu je začela zauSnice deliti. Pa o tem ni nihče vodel, ker se mož zaradi nje nikolf ni pritoževal; če je bilo mogoče, še pohvalil jo je. Nekoč mu reče prijatelj: »Ti, tvoja žena mora biti pravi angelj«, na kar mu ta odgovori: »0 seveda je pravi angelj, samo malo premočne peroti ima!«