Josip Ribičič: Sem sanjal, da sem umrl Včeraj me je zazibal sen v kaj čudnc sanje. Sanjalo se mi je, da sem umrl. V hipu sem se znašel v nebesih pred božjim prestolom. Kako sem mogel preleteti tako hitro vso dolgo pot, to je skrivnost, katere ne bomo 6bičajni zemljani nikoli ne znanstver.o, ne drugače razjasnili. Morda sem zato tako hitro prifrčal v nebesa. ker sem ležal na Zalah v tisti kapelici, ki ima obliko kanonske krogle. Pa je končno ta dirka skozi ozračje in stratosfero postranska stvar. Glavno je, da se je zgodilo, česar nismo pričakovali ne jaz, ne moji prijatelji, najmanj pa moji neprijatelji. Prišel sem v nebesa in stal, spokorni grešnik, pred božjim obličjcm, kakor stoji obtoženec pred najvišjim sodiščem. Ob božjem piestolu je stal sv. Peter, nebeški državni pravnik in zagovornik obenem. Ponižno sključen sem čakal, da mi začno naštevati, kaj vse sem zakrivil. A je izgledalo, da sta tudi ona dva čakala, zakaj Peter se je nestrpno premikal in končno zagodrnjal: »Kaj čakaš? Kar povej po vrsti vse, kar imaš na vesti. Tiste male grehe pa kar izpusti, samo tiste najhujše, recimo iz zadnjih dveh let, bomo nckoliko pretipali z vseh strani.« »Kaj bi našteval, ko pa ste vsevedni tu gori,« se branim v tihem upanju, da bodo kaj pozabili. »Vsevedni smo že«, odgovori Peter. »In tvoje grehe poznamo vse od prvega do zadnjega. A gre za to, da jih sam našteješ. po tem bomo spoznali, katerih grehov se zavedaš in katerih se ne. Če se greha zavedaš, pomeni, da si hote grešil. In resnično, povem ti, večji je mali greh, ki se ga zavedaš, kakor veliki, ki se ga ne zavedaš. Pojm greha je relativen, moj dragi, kakor je vse relativno na svetu!« »No, prav!« se vdam, sežem v suknjič in privlečem na dan šop ,Naših rodov'. »Tu so moji največji grehi.« »To so tvoji grehi?« se začudi Peter in vprašujoče pogleda najprej Boga, potem pa zapiči svoje ostre oči vame. »Če se misliš pri nas tudi igrati s svojim jezikom, kakor si se na zemlji, potem ti kar vnaprej povem, da boš slabo odrezal! Če so oni tam doli to mirno prenašali, je to njihova zadeva, mi tega ne bomo! Pognali te bomo čez prag, da boš zletel v vice ali pekel hitreje, kot si prifrčal sem gor.« Peter bi bil še robantil in jaz bi se bil še tresel, da ni gospod Bog dvignil roke in velel: »Naj govori!« Globoko sem se oddahnil in pokazal prvo številko lanskega ,Našega roda': »Glejte, tu so se začeli moji grehi lanskega leta.« Peter mi vzame knjižico, jo ogleduje z vseh strani in vpraša: »Pa kaj je na tem pogrešnega? Opice, ki skačejo po vejah! Ali zato, ker so nage?« »Ne, ker so nage, ampak ker so opice! Ko je list izšel, je završelo po vsej dolini šentflorjanski: ,Glejte ga, grešnika, natveziti nam hoče, da so te opice naši prapraprapredniki...'« »Pa kdo so tisti, ki so širili to vest po dolini šentflorjanski?« vpraša Peter. »Moji in ,Našega rodu' sodniki,« dem in pokažem naslednji zvezek. »To je drugi moj lanski največji greh. Troje otrok predstavlja jaslice. Deklica predstavlja Marijo z Jezuščkom v naročju, ostala dva pa sta angel in pastir.« Peter mi iztrga list iz rok in si ogleduje otroško sliko jaslic. Resni obraz se mu razjasni. »Kako prisrčno,« sc obrne proti prestolu. »Glej, Gospod, koliko prisrčne vdanosti in pobožnosti je v obrazu otroka, ki predstavlja Marijo!« Nenadoma pa se Petrov abraz zresni. Strogo me pogleda in njegov glas je kakor grom, ko izpregovori: »Resnično, resnično je pregrešna tvoja duša, če vidi v tej lepi in pobožni sliki greh!« »Saj ni moja duša tako gledala!« se zvijam. »To so ugotovili moji in .Našega rodu' sodniki. Pravijo, da bi otrok, ki predstavlja Marijo, ne smcl kazati hlačk. Da je to profanacija jaslic. Pa da sem Marijo nalašč tako oblekel. V resnici pa je bila Marijina slika nagrajena na neki mednarodni razstavi.« »No, te tvoje šentflorjanske sodnike si bomo o priliki natančneje ogledali«, godrnja Peter. »Kar dalje govori.« »Tu je moj tretji greh v lanskem letu!« pokažem naslednji zvezek ,Našega roda'. — »Deklica na gugalnici. To bi ne bilo nič hudega. Ali dekle kaže naga bedra!« »Hm!« namrši Peter obrvi, vzame list v svoje roke in si ogleduje sliko. »Hm, nekoliko sem daljnoviden postal, pa ne vidim do bro. Koliko let je staro dekle na gugalnici?« »Štiri leta ji je bilo takrat!« »Pa kako si prišel na to, da je greh, če kaže otrok naga bedra?« sili vame Peter. »Tako so ugotovili moji in .Našega rodu" sodniki.« »Hm,« se zamisli Peter in zmiguje z glavo. Potem pa vpraša: »Koliko pa so stari ti sodniki? Nad petdeset?« »Nad in pod!« »Hm«, zamrmra Peter. »Zaradi onih, ki so nad petdeset, se ne čudim. V tej dobi gledajo ljudje z grešnimi očmi na mladoletne. A oni pod petdeset — to je pa čudno! Ali so morda bolni?« »Mislim, da so zdravi!« »Joj, joj«, se praska Peter po pleši. »No, pa kar nadaljuj!« »Tu pa je prvi moj letošnji greh!« pokažem na sliko letošnje prve številke .Našega roda'. »To pa je tisti Levstik, orjunaš in liberalec in rusofil. Ta ni dobro zapisan pri nas. Alaha je začel častiti v zadnjem času. Ampak o tem se bomo že z njim zmenili. Da bi pa ne smel v tvoj list, tega ne razumem. Ali je tako velik grešnik tudi drugače?« »Napisal je mnogo lepega in olajšal s tem marsikomu ure bridkosti in trpljenja.« »Pa zakaj misliš, da je ta slika tvoj greh?« »Tako so ugotovili moji in ,Našega rodu' sodniki!« odgovorim. »Oni že vedo, zakaj!« »Hm, le nadaljuj!« veli Peter. Pa privlečem na dan še zadnji svoj greh: drugo letošnjo številko .Našega roda'. »To je moj zadnji greh,« pravim in pomolim zvezek Petru. Ta si ogleda sliko in obraz se mu razjasni. »Pa to je služabnik tiožji, dobričina Meško! Zakaj naj bi bila ta slika tega vernega služabnika božjega — greh?« »Zato,« skesano sklonim glavo, »zato, ker je napisal nekaj strašnega. Le odpri, Peter, zvezek, pa boš videl. V spominu ,Sveča' opisuje, kako se je v mladosti trikrat zlagal. Pomisli, dekan je in tajni svetnik Njegove Svetosti, pa pove, da se je že kot otrok lagal. Kdor bo to prečital, si bo mislil: ,Če je smel ta, zakaj bi jaz ne smel?' Vidiš, to ni vzgojno!« Peter vzame očala, si jih natakne in prečita od prve do zadnjc besede. Potem me pogleda iznad očal: »Poslušaj, ti grešnik! Povej po pravici: ali nas vlečeš, ali govoriš resno? Kdo ti je natvezil, da bi Meško tega ne smel povedati?« »Moji in ,Našega rodu' sodniki«, odgovorim in čakam sodoe. Mladtinslca matica —mm Upokojen tovariš, ki ne želi biti imenovan, je naročil letošnji letnik »Našega roda« za obmejno šolo v K. Ko se mu tem potom zahvaljujemo, izražamo tudi željo, da bi našel več posncmovalcev. —mm Oceno o zadnjih publikacijah Mladinske matice je objavil tudi »Večernik«. Pred oceno je prinesel (15. VII.) kratko informativno notico, kjer govori o pisateljih in ilustratorjih ter navaja kratko vsebinp posameznih knjig, obseg in naklado. Iz daljše ocene, obljavljene 4. septembra, posnemamo sledeče vrstice: Današnja doba je z vsemi svojimi bolezenskimi simptomi zelo neprikladna in nasprotna kakršnemu koli kulturnemu prizadevanju. Ovire se pojavljajo v vseh mogočih oblikah in često so nepremagljive. Tako se naša kulturna aktivnost in razgibanost počasi zastavlja, tu ali tam pa popolnoma zamre. — Nekatere založbe — pravi kritik dalje — so se podale v »zimsko spanje«, dokler se vojne prilike na evropski politični pozornici ne poležejo ter razmere zopet urede. Druge jim bodo najbrž pod silo razmer sledile. Le najpod- jetnejše bodo vztrajale na svojih kulturnih postojankah še naprej ter se kljub vsemu poizkušale zadržati na začrtanih smernicah in programih. Med temi poslednjimi bo vsekakor tudi Mladinska matica, ki predstavlja kvantitetno in kvalitetno vodilno založnico slovenskega beletrističnega čtiva za ljudskošolsko mladino. — Delo Mladinske matice je zelo obsežno. Poleg »Našega roda« je letos obdarila svoje naročnike s tremi mladinskimi knjigami. To so Josipa Ribičiča »Upornice«, Arnošta Adamiča »Ljudje v viharju« ter Pavla Kunaverja »Zakladi sveta«. Vse tri knjige so izbrane na podlagi knjižnega natečaja s prav posebno skrbnim preudarkom ter s stremljenjem, vzbuditi v mladini poleg smisla za lepo in koristno knjigo tudi resnično potrebo in zavest važnosti dela, narodnega čustvovanja in znanja. V nadaljnjem prinaša occnjevalec krajšo vsebino posameznih knjig. O »Upornicah« pravi, da so dar nadvse plodnega mladinskega pisatelja in urednika Josipa Ribičiča. Knjižico je bogato ilustrirala Trčkova ter s svojimi slikami dopolnila tekst. Knjižica je namenjena najmlajšim šolarčkom ter v slikoviti povestici nazorno prikazuje življenje v čebelnjaku. O Adamičevi knjigi »Ljudje v viharju« piše, da so v njej na zanimiv in zabaven način opisani zadnji dnevi svetovne vojne na Primorskem. Slovenski vojaki. ki so se morali pod nasilnimi tujerodnimi oficirji boriti na strani Avstrije, so začeli čutiti, da se »nekaj dogaja«. Od začetka plašni, so postajali vedno bolj junaški in odločni v svojih zahtevah po miru, pravici, svobodi in narodni neodvisnosti. Tudi ta knjiga je ilustrirana ter jo bodo naši dečki z veseljem prebirali. O Kunaverjevi poučni reportaži »Zakladi sveta« pravi kritik, da je koristno delo, kjer avtor na prav preprost, nazoren in prijeten način popisuje dobrine, iz katerih se preko nešteto rok ustvarjajo obče koristne in za sodobno civilizirano življenje neobhodne potrebščine. Mladina mu bo sledila v daljne kraje ter se tako mimogrede in na zanimiv način seznanila s posebnostmi in prirodnimi zakladi teh delov sveta. Ocena se zaključuje dobesedno takole: Mladinska matica je tako uspešno završila letošnje poslanstvo. Prepričani smo, da nas bo v novem letu presenetila z novimi kvalitetnimi mladinskimi knjigami. —mm Druga številka »Našega roda« se je razposlala vsem, ki so pravočasno poravnali naročnino, že 30. septembra. —mm Prvi trije zvezki »Cicibanove knjižnice« so pošli. Opozarjamo učiteljstvo, ki poučuje v prvih razredih, da se pripravlja ponatisk najboljših sestavkov iz prvega in tretjega zvezka. Nov zvezek, ki bo izšel v kratkem, bo stal din 1,50. —mm Siromašne šole, kjer nimajo učenci knjig, si lahko pomagajo s posameznimi številkami nekompletnih letnikov »Našega roda«, ki jih daje v ta namen Mladinska matica po 25 par. Izrabite priliko! —mm Naročniki »Našega roda«, ki niso poravnali zadnjega lanskega obroka, izgubijo pravico do knjig, če ne poravnajo zaostale naročnine do konca oktobra. Opozarjamo ponovno na to naše poverjenike. Peter me gleda, zmiguje z glavo, Bog Oče pa reče: »Peter, poglej, kdo in kaj so tisti sodniki!« Peter zabrunda: »Že grem« in oddrsa nekam proč. Medtem pa iztegne Bog Oče roko in vsi zvezki »Našega roda« mu kar sami odlete naproti. Odpira Bog zvezek za zvezkom, ogleduje vsebino, prečita tu pa tam kako stran, ne reče pa nič. Ko se je Peter vrnil, je ravno obrnil zadnjo stran. »Nisem jih našel v naši kartoteki!« reče Peter. »Pri nas jih nimamo v evidenci. Najbrž jih imajo zabeležene v vicah ali peklu!« »Tako, tako!« se zamisli gospod Bog. Nato pa mi vrne zvezke »Našega roda« rekoč: »Na, vrni se na zemljo. Pa nič ne maraj! Hodi svojo pot! Naj rečejo sodniki, kar hočejo. Kar pojdi!« »Kako naj grem, gospod Bog, ko pa sem umrl?« »Saj nisi, kar idi!« Ko sem se zbudil, sem bil res živ. Vstal sem in sklenil, da bom ostal živ čim dlje časa mogoče, ne ravno iz ljubezni do življenja v teh časih, pač pa zaradi čednostnih sodnikov doline šentflorjanske.