4
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E  Šreknik.) Devetnajsto poglavje.
Potop „Sante Marie".
Ločivši se s „Pinto" sta „ Santa Maria" in „Ninaa nadaljevali svojo pot ob obrežju Kube. Semtertja so našli kak pripraven kraj, da se je ustavilo brodovje in Kolumb šel na obrežje otoka, ki se po pravici imenuje biser Antilskega morja. Naposled, dne 5. decembra je brodovje prišlo na vzhodni konec Kube. Ker je Kolumb mislil, da je krajišče azijskega obrežja, je je imenoval „Alfaa in »Ornega", začetek in konec. Od tod jo je brodovje odrinilo v odprto morje, ker je Kolumba nekaj vleklo na otok Babekuo, katerega so kazali Indijani na severovzhodu in ga opisavali v fantastičnih bojah. Po dolgi vožnji so zares zagledali otok na obzorju, in Indijani bivši na ladiji so zagle-davši ga zaklicali „Bogio". Meneč, da ta beseda pri njih pomenja zlato deželo, je admiral ukazal voziti k otoku. Tedaj so se Indijani grozno prestrašili in jeli so pojasnjevati, da so prebivalci tega otoka jako krvoločni narod, da imajo le po jedno oko, pasje repe, da ljudi jedo in vedno tulijo. Vendar se Kolumb za vse te pripovedke ni zmenil in je dne 6. decembra se zasidral v pristanišču novoodkritega otoka. Ko so zagledali brodovje, so prebivalci tega otoka prestrašeni bežali v gozde, in le obilni ognji, ki so v gozdih in na hribih goreli po noči so kazali, da je otok gosto naseljen. Zeleč stopiti v zvezo z domačini, poslal je Kolumb dobro oboroženih ljudij v sredino dežele. Od-
5
poslanci so našli mnogo lepo obdelanih polij in sledove potij, a domačinov niso nobenega videli, pobegli so bili v gore.
— Podvreči se moramo razmeram, — rekel je Kolumb, — poslušajoč poročilo odposlancev. Najbrž so pa v notranji deželi velika mesta, kamor se je skrilo pribrežno prebivalstvo. Sedaj mi je umljiv pomen ognjev, katere smo videli, to so bili gotovo signalni ognji, kakeršne so zažigali v starih časih naznanjujoč ž njimi, da je prišel sovražnik v deželo. Sami moremo preiskati, česar je treba.
Spanci šli so na breg otoka, katerega je imenoval Kolumb Ispanijelo zaradi tega, ker je podoben španskim pokrajinam. Čez nekaj dni se je jim posrečilo stopiti v zveze z domačini po ženski, katero so vjeli mornarji. Ko so jo pripeljali k admiralu, jo je poslednji bogato obdaroval s steklenimi zvončki, različnimi malovrednimi stvarmi, naročnicami in drugimi malenkostmi, potem pa izpustil in ona je postala posredovalka mej domačini in Evropci.
Po vnanjosti, običajih in jeziku se prebivalci Ispanijele nikakor niso razločevali od prebivalcev Kube in Guanahanija. Špance so le zaradi tega zanimali, ker so imeli na sebi zlati lišp. Po tem je Kolumb sklepal, da je našel zaželeno zlato deželo, ali da je vsaj blizu nje in čez jeden teden se je to njegovo domnevanje premenilo v popolno gotovost; dne 20. decembra je k „Santa Marir prišel velik čoln napolnjen z domačini, kateri so naznanili, da jih je poslal mogočni glavar Guakanahari, kateri vlada nad vsem vzhodnim delom otoka. Odposlanci so prinesli Kolumbu dragocene darove: pas, umetne okrase z dragocenimi kamni, leseno maso, katere oči, jezik in nos so bili narejeni iz kovanega zlata. Pri tem so prosili, da bi beli ljudje v svojih plavajočih hišah, — tako so imenovali ladije, — prišli v glavarjevo stolico, ki je nekoliko dalje proti vzhodu ne daleč od brega. Kolumb je vesel vsprejel to povabilo in je drugi dan že odposlal nekaj ljudij, da naznanijo glavarju njegov prihod.
Zjutraj dne 24. decembra je ukazal admiral raz-sidrati ladiji in odriniti jo proti vzhodu, da se približa
y
k stolici Guakanaharija. Zal, da je veter nasproti vlekel in sta ladiji zaman se obračali semtertja. Zvečer je utrujen Kolumb odšel v svojo kajuto, da se oddahne in odpočije. Videč, da ga nikdo ne nadzoruje, je krmar tudi hotel zadremati in je izročil krmilo vajencu. Ta neprevidnost je pa bila povod nesreči.
Utrujen \s podnevnim delom je admiral jedva zaspal, kar je silen presunjajoči krik strahu ga vzbudil in ga prisilil, da je tekel na krov. Takoj je s skušenim očesom mornarja, ogledal ladijo in spoznal, kaj je.
Neprevidno se približavši k bregu, je „Santo Mario" bil ugrabil močen tok, ki jo je gnal, ne da bi
jo bilo moč zadržati, k pribrežnim skalam, preteč jej z nedvomljivo pogubo.
Iz spanja probudeli mornarji so na pol oblečeni brez vsacega reda letali po krovu in kričali.
—  Zgubljeni smo!. .. Rešimo se! ... V čolne!.. . Hitro   spoznavši  pretečo  nevarnost,  je  admiral
hitel h krmilu, katero je bil popustil krmar in si prizadeval ladijo obrniti na drugo stran, a zastonj. — „Santa Maria" ni ubogala krmila, temveč je nadalje se bližala bregu . . .
Tu so se okrog ladije poskočili udarjajoči valovi, in „Santa Maria" se je globoko zadrla v sipino ob kraju morja. Kakor ranjeni konj je „Santa Maria" še jedenkrat se vzdignila pokoreč se krmilu, a potem je nov udar, ki je vse podrl, je vrgel po strani.
—  Pozor! — je z močnim glasom zaklical Kolumb zbeganim mornarjem — Spustite čoln! Zapeljite z zadnjega dela ladije sidro !. ..
Stražnik, krmar in nekaj mornarjev je hitro skočilo v čoln in odrinilo. Čez jedno trenotje je čoln se skril v temni noči.
—  Milostljivi Bog nas ne zapusti! — je glasno zaklical Kolumb, obrnivši se k ostalim na krovu. — Pogum fantje! Kadar sidro podkrepi zadnji del ladije, bodemo mogli se spraviti s klečeti, in „Santo Mario' spraviti v morje! . . .
Minolo je nekaj dolgih trenotkov in ladija se je ta čas vzdigovala in zopet udarjala na kamnita tla. Čoln se ni vrnil. Kolumb ga je klical, a ni dobil odgovora. Oči vidno so odposlani sramotno bežali pu-stivši ladijo svoji osodi.
Strašen strah se je polotil mornarjev, ki so bili na ladiji.
Kolumbu je sedaj bilo vse jasno; on vidi, da so ga ljudje sramotno zapustili.
—  Odpusti jim, Gospod! — šepetal je potrt od žalosti.
V tem se je „Santa Maria" vedno bolje na stran nagibala in valovi so vedno močneje bili ob njo. Pogledi vseh so se obračali v Kolumba.
—   Posekajte jarbolo in rešite se! — je z odločnim glasom ukazal admiral.
Popustil je kimilo, zgrabil sekiro ter posekal vrvi, ko so sekali mornarji jarbolo. Čez nekaj minut je velika jarbola s jadri vred pala z ladije. To je pa vendar le malo pomagalo. „Santa Maria" je kakor poprej brez moči bila ob kamenje. Sam Kolumb je prvo trenotje že obupaval.
—  Oho! gospod admiral! — se je nakrat zaslišalo v temi.
—   Oho! Vincenc Huanec! Samo Mati božja te je poslala nam v rešitev! Pomagajte nam, mi pogi-ginemo! Kako ste prišli semkaj!
—  Prokleti malopridneži! Ne da bi vrgli sidro, temveč pluli so k nam, da rešijo svojo kožo!... Pognal sem jih in sem hitel semkaj!. ..
6
—  Bog naj vam povrne! .. . Pošljite semkaj oba čolna, vašega in našega . . . Ladija je zgubljena in treba je rešiti ljudi!...
Začelo se je prevažanje mornarjev s „Sante Marie" na „Nino". K sreči se je gladko vršilo in naj-zadnji je admiral zapustil pol razbito ladijo.
Otožne misli so naudajale Kolumba. Njegovo veliko odkritje, slava Španije, tako odvisno je od „Nine", majhne stare ladije, ki bode jedva vzdržala obratni pot. Toda podjetni duh Kolumbov ni mogel ostati brez dela. Drugo jutro je že premišljeval, kako bi se obvaroval daljših udarcev usode. Odposlal je odposlance k glavarju Guahanahariju, da so mu sporočili o potopu ladije. S pomočjo glavarjevo so že drugi dan rešili večina blaga s „Sante Marie". Potem je Guahanahari prišel na kraj, kjer se je ponesrečila ladija, da je izrazil Kolumbu prijateljstvo svoje.
V tem je pa prišlo tudi več domačinov iz raznih krajev otoka, ki so ponujali velike kose zlata v zameno za zvončke in druge malovredne drobnjave. Kolumb je začel trgovino z zamenja vanj em in nabral je toliko zlatih listov in kosov, da se je kar razveselil. Glavar je opazil to hitro premeno na obrazu Kolumbovem, in precej uganil, kaj je povod, povedal je, da je nedaleč od tod, kjer se je ladija razbila, v gorah kraj, ki se imenuje Cibar, kjer je toliko zlata, da ga ondu niti ne čislajo. Iz prijateljstva je obljubil pripraviti semkaj toliko zlata, kolikor ga poželi Kolumb. Kolumb se je te pogodbe silno razveselil in skušal je utrditi prijateljstvo z Indijani z darovi in pojedinami.
Glavarja je obiskal v prestolnici, vsprejeli so ga z vsemi mogočnimi častmi in glavar ga je bogato obdaroval. Guahanari mu je dal na vrat zlat nakit in na glavo nekaj zlati kroni podobnega.
—  To, kar se je nam zdelo taka nesreča, — rekel je nekoč Kolumb gospodu Arani, — se sedaj kaže za božjo dobroto. Vsemogočni Bog mi je s potopom „Sante Marie" pokazal, da se tukaj začenja zlata dežela Indije. Sedaj sem vedno bolje prepričan, da sem na Cipangu, katerega ime so Indijani preme-nili v Cibar.
—   Kakor je ta dežela bogata zlata, je pač dopuščena ta misel, — odgovoril je Dijego.
—    In zemljepisna lega in rodovitna zemlja kaže. ..
—  To je zares obljubljena dežela — rekel je Dijego. — Tu je res tako obilje vsega, da bi zares rekel: „Ostanimo tukaj in naredimo si šotorov!" ...
—  O, gospod Dijego, — zaklical je Kolumb, vi ste izrekli ravno to, na kar že mislim nekaj dnij. Da naredimo tu šotore! A mi moramo misliti na povrat v Španijo. Toda spuščati se na pot s tolikimi ljudmi, kot jih je sedaj na „Nini", bilo bi nespametno in bi le po posebni milosti božji to bilo brez nesreče. Zaradi pomanjkanja prostora, ne moremo za vse vzeti seboj dovolj živeža in vode in gledati moramo, da si
drugače pomagamo. Vi ste to jasno povedali, in vi zatorej morete postati glavar tukajšnji naselbini. Hočete li prijatelj izkazati s tem svojo ljubezen in udanost ?
Kolumb je stopil k Dijegu, položil mu roko na ramo in popračujoče mu pogledal v oči.
Arano je le jedno trenotje se obotavljal z odgovorom.
— Prisezam pri Materi Božji, — zaklical je, — zvesto in točno izpolnim nalogo, katero mi izročiš! Moje srce, ki je nekdaj bilo samo za Beatriso, je sedaj svobodno in ničesa ne čutim, kar bi me tako vezalo na staro domovino, da ne bi mogel tu najti nove!
Ko se je izvedelo, da namerava Kolumb osnovati naselbino na Ispanjoh, se jih je mnogo oglasilo, de se žele tu naseliti. Vsi so se z nenavadno gorečnostjo lotili uresničenje novega načrta. Iz ostankov „Sante Marije" napravili so utrdbo. Indijani so veliko pomagali pri delu, nadejajoč se, da najdejo pod španskim varstvom popolno varnost pred razbojniki.
Kmalu je stala ua bregu utrdba, obstoječega iz velikega močnega stolpa, katerega je obdajal nasip in jarek. Na nasip so postavili nekaj topov. V spomin na čudno rešitev pri potopu ladije bas na dan Kristusovega rojstva, je naselbina dobila ime Navilad (Rojstvo)
Ko je uredil naselbino, je admiral jel misliti na odhod. Priprave niso trajale dolgo. Čez nekaj dnij je „Nina„ bila popolnoma pripravljena na odhod in, Kolumb je potem zbral tiste, ki ostanejo na Ispanioli in jim rekel:
V imenu vladarjev Kastilije in Aragonije vam ukazujem, da se imate neomejeno pokoriti mojemu namestniku Dijegu de Arana in v občevanju z Indijci vzdrževati se vsakega nasilja. Posebno bodite previdni proti indijanskim ženskam, drugače utegne to biti povod groznim zmešnjavam. Svetujem vam, živite prijateljski mej seboj, kajti le v vzajemni tesni zvezi je vaša moč. Ko bi vaš poveljnik gospod Dijego de Arana umrl, imenujem na njegovo mesto gospoda Petra Gutjereca. Za vsaki slučaj vam puščam jednega zdravnika, jednega tesarja, jednega mizarja, jednega klučarja in jednega krojača, ki slednje zna svoje delo. Poleg tega vam puščam velik čoln za ribji lov, semena za setev, mnogo blaga za menjevalno trgovino z Indijanci, da si pridobite zlata. Boditi zvesti domači zastavi in videli bodete, da vas kraljeva milost bogato obdaruje ...
Naposled, dne 4. januvarija 1493. 1. se je Kolumb vzemši seboj mnogo zlata, raznih tujezemskih pridelkov, in nekaj domačinov odpravil od tod. Čez fcdva dni je slučajno srečal „Pinto", katera je ločivši se od brodovja bila najpoprej obiskala otok „Veliko Ina-guo", potem pa zadnji del Jspaniole". Tukaj je Pinson si z menjalno trgovino dobil mnogo zlata, katerega je   sam  vzel  polovico,   polovico   pa  popustil
moštvu, da je kupil njega molčanje. Ko je opazil, da mu gre nasproti „Nina" pod admiralsko zastavo, je Alonz Pinson prišel na krov h Kolumbu, ga prosil za odpuščenje, da se je bil ločil, ker se je bilo zgodilo proti njegovi volji vsled neugodnih razmer. Kolumb je molče poslušal njegova pojasnjevanja. Če tudi je bil prepričan v podlosti Pinsonovi, vendar je zadržaval svojo nevoljo, da bi, kakor pravi v dnevniku, „ne udal skušnjavam satanovim, ki je prav z začetka skušal preprečiti njegovo potovanje"!. ..
Združivši se „Pinto" je Kolumb peljal se poleg brega Ispaniole in prišel k lepi gorski štrlini, katero je imenoval Kap del Anamorada, ki se še sedaj ime-imje nos Kabran. Tu je dne 13. januvarija bil prvi krvavi boj z Indijani. Ko se je „Nina" približala k bregu, videlo je njeno moštvo na bregu mej drevjem kacih pedeset divjakov oboroženih z loki, sulicami, pašicami in koli. Na prigovarjanje Indijana, ki je spremljal Spance, so sprva odložili orožje in prišli iz gozda. Ko so na povelje Kolumbovo jih Španci jeli nagovarjati, naj jim prodajo 'orožje, da ga odpeljejo v Španijo, kakor znamenitost, so divjaki prijeli za orožje in napali prišlece. Španci so pa vendar odbili ta napad, težko ranivši dva divjaka; ostali so pobegnili jo v gozd, prestrašivši se svetlih mečev.
Dne 16. januvarija 1493. leta, je Kolumb odrinil od nosa Šamane (kateremu je v spomin prvega boja z Indijci, dal ime „Zeliv pušic") in otoka Ispaniele, razvil jadra in v veliko veselje svojih ljudij je krenil na obratni pot na Špansko.                          (Dalje sledi.)
7
14
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.) Dvajseto poglavje.
Limahani.
Odhod Kolumbov v Španijo ležal je kakor težek. kamen Dijegu de Arana na srcu. Namesto preživelih nevarnostij in dogodkov, ki so tesno združili mej seboj ta dva junaka, je Dijego sedaj moral sam prenašati težko nalogo, naloženo mu na rame. Njegova najbližja pomočnika, Peter Gutjerec in Rodrigo Esko-bado, katera je Kolumb imenoval za njegova namestnika za slučaj smrti njegove, sta bila nevarna njegova tekmeca, ki sta le gledala, kako bi dobila več bogastva in oblasti. Vajeni na suhem znebiti se vsake discipline, so mornarji dali si popolno svobodo svoji lakomnosti. Dijego de Arana moral je ukreniti vsakovrstne stroge naredbe, da bi brzdal razuzdanst [na-nikov.    Sprva so se mu  pokorili,  a videlo se je,  da
15
jako neradi. Dijego je čutil, da preti evropski naselbini v novem svetu težka osoda in prizadeval si je z vsemi silami odvrniti jo, vzdržujoč dobre odnošaje z glavarjem Guakanaharijem in drugimi Indijani Gua-kanahari ga je večkrat povabil, naj obišče njegovo prestolnico, a Dijego se še do sedaj ni mogel poslu-žiti tega vabila. Sedaj, ko je vladal bolje trajen red v naselbini, se je odločil v spremstvu nekaterih tovarišev odpraviti se na pot
Guahanakari je sprejel gosta z očividnim veseljem in vsemi mogočnimi znamenji časti. Napravila se je tako raznovrstna in razkošna pojedina, kakor je le bilo mogoče pri domačinih. Glavar je ž njemu lastno dostojnostjo predsedoval pri mizi, naloženi s pečenimi kunci, ribami, raki, divjačino, korenjem, različnim sadjem, in neko posebno vrsto kruhom, ki se je imenoval kasava, Po kosilu dali so dišave ter Dijego de Arana in njegovi spremljevalci niso vedeli, kaj storiti ž njo. Se le ko je glavar vzel sveženj in jel ž njim brisati roke, so Španci morali isto storiti, s čimer se nisoj le roke očistile, temveč se je ohranjevala tudi nežnost in mehkost kože.
Ko je minolo kosilo je glavar peljal svoje goste, da ogledajo nasade in vrtove, obdajajoče njegovo hišo. Na precej obširni tratini so Indijani na znamenje Guakanaharijevo se zbrali v skupine in jeli plesati, in se pri tem odlikovali z neko posebno gracijo.
Nakrat, ko je bil najživahnejši ples, so vsi plesalci se ustavili, kakor bi bili otrpneli, in zaklicali so:
—  Limahani, Limahani!
Glavar je tudi vstal s svojega prostora.
—  Pojdite semkaj, — rekel je gostom, — Limahani je hotela počastiti vaš praznik s svojo navzočnostjo.
Dijego je z začudenjem sledil povabilu, a kmalu je videl sprehod, ki je obračal nase pozornost.
Naprej so šle ženske, ki so imele v rokah nekaj tamburicam podobnega in udarjale neki komad. Za njimi je šlo šest mladih deklet, katerih glave so bile okrašene z venci, njih gibčna telesa pa opasana z vrvicami od perja, ki so segale do kolen. Za njimi so šle zopet ženske, v dolgih srajcah, ki so držale v rokah palmove veje, na katerih se je razprostiral nekak baldahin, nad devojko, ki je šla v sredi. Sprevod je zaključevala dolga vrsta rudečekožcev.
Prisedši do glavarja in njegovih gostov, so se vrste narazen raztegnile, in Dijego je videl pred seboj lepotico v popolnem pomenu te besede.
Limahani je imela kacih 16 ali 17 let in njena lepota se je bila popolnoma razcvetela. Črne kakor krokarjevo perje lasje so olepšani s perjem in zlatim nakitom so padali po njenih golih ramah. Velike, ognjenite oči, nekoliko poševnega prereza so jasno izražale strast, in sposobnost izpolnjevati višji namen ženske, — ljubiti in biti ljubljena ter s svojo ljubeznijo osrečevati druzega človeka.   Visoko čelo, tenek,
malo zgrubljen nos. majhna ustica z rudečimi ustnami in najsvetlejše barve polt, katero je videl Dijego v Novem svetu, — vse to z lepo raslo postavo in majhnimi rokami in nogami jej je dajala idealno lepoto. Če tudi so na Ispanjoli ženske največ hodile nage, vendar je mlada Indijanka bila zamotana v belo ogrinjalo, ki se je v lepih gibah ovijalo okrog njenega života. Roke, rame in prsi bile so pokrite z nakitom in koraldami  Na nogah je imela lepe sandale.
Glavar je z veseljem opazil vtis, katerega je Limahani napravila na gosta, smehljajoč se, je obrnil se k poslednjemu.
To je moja sestra, Limahani, — rekel je, — cvet očij našega rodu. — Velik duh jej je dal moč, da od nas odganja hude čarovnije. Ona je naša najvišja duhovnica in zapoveduje s sencami smrti in žarki življenja in svetlobe.
—  Dovoli torej tudi meni radovati se teh žarkov!
— zaklical je Dijego, priklonivši se pred lepo Indijanko.
Te besede so vzbudile lahko rudečico na obrazu Limahani, a hitro se je premagala in uprla svoje oči v belokožca. Naposled je pa pretrgala molčanje.
—  Lep si kakor Sin Neba, — zaklicala je z melodičnim glasom. Tvoj obraz je lep, belec, a vedi, huda osoda te čaka. Hudi duhovi te obdajajo in skušajo pomračiti svetlobo boginje lune
—  Limahani! — zaklical je jecljajoč glavar. — Kako strašne stvari napoveduješ gostu tvojega brata ?
—  Jaz jih ne napovedujem, — odgovorila je duhovnica, — sam Dobri duh govori z mojimi usti Ti belec, vzemi ta kamen, služil ti bode namesto bogo-branitelja!. . .
Limanahi je iztrgala iz svojega nakita čuden kamen in ga je podala Dijegu.
—  Vidiš, svetel je kakor kamen solnca. Ko njegov blest potemni, tedaj se varuj, kajti čaka te nesreča...
Če tudi Dijego za svoj čas ni bil posebno prazno-veren, vendar se ga je polastilo neko vznemirjujoče čuvstvo, ko je vzel kamen. Slutnja nekaj slabega je trla njegovo srce. To je pa vendar trpelo le jedno trenotje, kajti Limahanin pogled je zopet obrnil nase vso pozornost tega Španca.
—   Vzemi od mene to le ščitilo, — rekel je, odprl vratnik in izvlekel mali zlati križec, kateri je pobožno pritisnil na ustni, potem pa ponudil devojki.
—  Hudi duhovi nimajo nobene moči proti temu križu, ki je znamenje ljubezni in odrešenja.
Limahani je jedno trenotje ogledovala lepo stvar, potem jo pa pritisnila k ustnom.
—  Služila mi bode za totem (fetiš), — rekla je slovesno. — Prosila bodem Velikega duha, naj te va ruje hudih sil in pripelje v gaje blaženosti .. .
Potem je Limahani se poklonila gostu, in s svojim spremstvom šla dalje, ter se usela na travno klop.   Pretrgani plesi so se zopet začeli, a za Dijega
je to razveseljevanje divjakov bilo zgubilo vsako zanimivost. Kakor začaran ni druzega videl, kakor glavarjevo sestro Limahani, ki je semtrtja skrivaj pogleda vala na to stran, kjer je bil belec. Vselej, kadar so se srečali njuju pogledi, je izdajajoča rudečica polila njeni lici.
Naposled je glavar dal znamenje, naj se preneha ples in Limahani je vstala ter v spremstvu žensk odšla nazaj v svoje stanovanje. Na mestu, kjer je stal glavar z Dijegom se je sprevod ustavil in jedna iz žensk je šla s spoštljivim poklanjanjem h glavarju.
—  Limahani, — rekla je, — bi rada vsprejela gosta svojega brata in ž njim obedovala.
—  Limahanino povabilo je za nas ukaz, — odgovoril je Guakanahari. — Pojdite, midva prideva za vami!
Sprevod se je nadaljeval, in glavar je povabil gosta, da gre ž njim, ter peljal Dijega k skupini koč.
Hitro je pogledavši, je Arana se prepričal, da tukaj žive glavarjeve žene. Ni se motil, ko sta šla v jedno kočo. Guakanahari mu je predstavil svoje žene, ki se niso dosti ločile od drugih domačink. Za-gledavši belca, so ženske radovedno obstopile redkega gosta. Tipale so njegovo obleko, roke in čudile se beloti njegove kože. Ko je Dijego izvlekel iz žepa zvončke, koralde itd. in ta nakit razdelil mej glavarjeve žene, so se takoj nakitile ž njimi ter s plešem in skakanjem pokazale belcu, kako jih je osrečil z darili. Kmalu potem je Guakamahari peljal gosta v kočo stoječo na vrhu hribčka in ločeno s cvetečimi nasadi od bivališča njegovih žen. Dve postrežnici bili sta pri uhodu. Ko so zagledali moška, ste hitro vzdignili zastor, ki je nameščal duri in pustili glavarja in njegovega gosta v kočo. Hkratu se je zavesa, ki je ločila predni del od notranjega, se zazibala in vzdignila; in Limahani je  prijazno pozdravila svoja gosta.
— Milosti prosimo pod streho prebivališča Lima-haninega — rekla je z močnim glasom. — Boginja solza in nesreč bodi daleč od naše poti.
—  V tvoji navzočnosti nam more sejati samo sreča, — odgovoril je ljubeznivo Dijego. — Zastonj ne nosiš imena zvezde ljubezni in sreče. (Limahani pomenja zvezdo Venero.)
— Ljubezen in sreča se pogosto vrsti z nesrečo, belokožec, — odgovorila je devojka. — Toda mi ne bodemo motili našega praznika s slabimi prerokovanji ... Udajmo se brezskrbnemu veselju.
Udarši na nekako deščico, je Limahani privabila celo tolpo služabnic, z vsemi mogočnimi jedrni in sladščicami. Z dostojnostjo za divjakinjo nenavadno, je sama jela opravljati dolžnosti gospodinje, izbirajoč za goste najboljše kosce. V zaključenje pirovanja je devojka napolnila nekako kupico s posebno pijačo iz palmovega soka, zvana jagori in jo samo pokusivši podala Dijegu. Ta je hitro izpraznil kupo in jako pomenljivo pogledal na gospodarja. Upijanjinemu s pi-
jačo  se je razgrela kri kakor ogenj,  in moral je na penjati vse sile, da je premagoval svoje vznemirjenje.
Limahani je z vedno večjim začudenjem opazovala vse gibanje gostovo in bila je zadovoljna z otisom, ki ga je napravila nanj. Čim bolje se je vznemirjal Dijego, tem skromnejša in ponižnejša je bila Indijanka, če tudi se je njeno čelo svetilo samega veselja. Limahani ni bila brez strasti, in belokožni človek bil je napravil na njo močen vtis, a ona se je znala držati v gotovih mejah. Z živim zanimanjem je poslušala pripovedovanja Dijegova o potovanjih ob obrežjih Novega sveta in ni mogla verjeti, da belokožci niso prišli z neba. Na vprašanja gostov glede otoka je dajala točne odgovore, kolikor je mogel o tem soditi Dijego pri svojem skromnem znanju indijanskega jezika. V živem pogovoru je hitro minul dan in prišel večer, in Dijego je otožen vstal, da je odšel v odka-zano mu prenočišče ...
Sledeči dnovi minoli so za Dijega, ne da bi bil vedel kedaj, vsled prisotnosti Limahanine in novih vtisov. Nekega jutra se je z začudenjem spomnil, da je že šesti dan pri divjakih v gostih, in sklenil je brez odlašanja povrniti se v svojo naselbino. S čuv-stvom iskrene hvaležnosti je šel posloviti se od Gua-kamaharija.
—  Kako naj se ti zahvalim za tvojo gostoljubnost ? — rekel je poslavljajoče se od glavarja. — Čas mi je tako hitro minul, kakor v gajih sreče.
v
—  Življenje Guakamaharija in njegovega naroda teče v redu in miru, — odgovoril je diplomatično glavar. — Le jedno jih včasih moti, napadi razbojnikov, ki včasih napadajo naše kraje.
—  Mi bodemo naredili konec njih napadom, — rekel je Dijego. — naši meči se potegnejo za Guakamaharija, ako napadejo vas!
Potem se je Dijego šel poslovit se od Limahani.
—   Da te branijo na potu dobri duhovi, belokožec, rekla je z ganljivim glasom ...
—   Se bode li Limahani mene spominjala? — vprašal je resno Dijego.
—  Jaz bodem pri tebi, preje nego pričakuješ, — rekla je proroški.
—  Ti prideš v Navidad!
—  Hiti sam tja, — odgovorila je odkloniteljno — hudi duhovi se radi poslužijo aše nodsotnosti, in napravljajo nesrečo, kjer mi tega ne pričakujemo ...
Neka težka slutnja se je polastila Dijega pri teh besedah.
—  Vsekako ti govoriš resnico Limahani, — za-klical je. — Zemlja mi gori pod nogami od želje, povrniti se v Navidad.
—  Tedaj pojdi in varuj te Veliki Duh! — odgovorila je Indijanka s tresočim glasom, potem je hitro potisnila ustna na Dijegovo čelo, na to se pa zgubila v notranje prostore svoje koče.   Tresel se je
16
Dijego od tega poljuba.   Naposled se je premagal in žel k Guakanabariju in rekel:
—  Pojdimo! Čas je!. ..
Španci so se oboroženi odpravljali v Navidad. Spremljal jih je Guakanahari z mnogimi ljudmi ...
Ko je Dijego bil v gostih pri glavarju, so Španci, ki so bili ostali v trdnjavi, se poslužili njegove odsotnosti. Vedeli so dobro, da jih namestnika Dijegova ne foodeta v ničemer ovirala. Kakor divje zveri so pod vodstvom Antonovim napali bližnjo vas in hitro okrog sebe zbrali skoro vse nje prebivalstvo.
—   Oj, vi rujavi psi, je kričal Anton. — Hitro v vaše luknje in prinesite nam zlata, drugače vam ode-remo kožo!
Če tudi divjaki niso dobro razumeli jezika su-Tovih Špancev, vendar so že iz njih mahanja spo-jznali, kaj da hočejo. Mnogi so pokleknili in vzdigo-vali roke jokajoč in tuleč.
—  Zaklinjam se pri sv. Jakobu, ti psi le tulijo, a ne ganejo se z mesta. Pojdimo sami iskat, česar je nam treba, rekli so Antonijevi tovariši.
Potem so Španci ne meneč se za plakanje in prošnje domačinov vdrli v njih koče in pobrali vse, kar je imelo kaj vrednosti, potem so se pa zopet zbrali.
—  Poslušajte, fantje, — kaj ko bi mi vzeli seboj vsak jedno babnico, — rekel je Anton, — najlepše pograbimo, pa tudi za naše gospode jih nalovimo.
—   Razuzdani Španci planili so na indijanske žene in dekleta in je odpeljali seboj.
Z divjim kričanjem so domači moški napali Špance, a so se hitro umaknili, ko so videli golo orožje.
—  No, domu, — zaklical je Anton. — Vi pa — obrnil se je k divjakom, — morete polagama odkupiti svoje žene s palmovo vodo. Naprej, fantje!
In divja druhalj se je odpravila svojo pot, pu-stivši za seboj razrušenje in gorje.
Ko se je godila ta nasilja, je Dijego s svojimi tovariši bil na potu, ničesa ne sluteč. Naposled so prišli do oropane vasi, in tu je podoba, ki se je pred-stavila njih očem, jako potrla blagorodnega Spanca, namesto igrajajočih se otrok in žensk delujočih na polju, — je bilo vse prazno in tiho. Samo iz jedne hiše je pomolila glava Indijana. Zagledavši Dijega je nesrečni divjak tekel k njemu s pritožbami. Njegovo plakanje je privabilo druge in predno se je Dijego dobro zavedel, so vsi vaški prebivalci ga obkolili, kričeč in pritožujoč se.
—  Ti, sin nebes, pomagaj nam, ako moreš! — Tvoji .bratje, sinovi boginje Atebejre (boginje jedoče kače in pijoče    človeško kri). . . Pomagaj nam!
—  Kaj se je zgodilo? — Vprašal je z močnim glasom Dijego. — Povejte, in prisegam pri solncu, da vam pomagam, ako le morem!
—   Da varuje nas tvoja senca, spregovoril je neki starec.   —   Mnogo smo pretrpeli od tvojih belo-
kožjih bratov. Komaj si ti odšel, pa so oni prišli in nam pobrali vse naše imetje in odpeljali naše žene in hčere!
Dijego se je ponosno postavil in odločnost se je pokazala na obrazu njegovem.
—  Zaklinjam se pri sv. Jakobu, da strogo kaznujem vse krivce, ne prizanesem nobenemu, ki je vas žalil! Mirni bodite, vse dobite nazaj, kar se je vam ugrabilo.
S tako trdno odločnostjo povrnil se je v trdnjavo Navidad in hitro je poslal po Petra Gutjereca in Rod-riga Eskobada, katera sta ga imela nadoroestovati v njegovi odsotnosti.
Poklicana sta prišla, a sta skušala opravičiti postopanje svojih podložnih kot jako nedolžno.
—  Kdo more obsojati naše ljudi, — je cinično zaklical Peter Gutjerec, — če si je vzel vsak jedno divjakinjo? Tako dolgo že niso videli nobene ženske! Te črne živine bi morale biti še vesele, da se zanje beli ljudje še zanimajo.
—  Vi ste pagan, ne pa kristjan? — zaklical je Dijego. — Mari vi imate divjake za živali, dobre samo, da zadovoljujejo živinsko poželenje mornarjev. Jaz ne trpim tacega ponižanja teh nesrečnikov. Zberite hitro vse ljudi in jaz bodem krivce hudo kaznoval.
—  Pomislite, Dijego, — posegel mu je Rodrigo Eskobad v besedo. — da smo mi sami tukaj! Taki pomisleki nas ne smejo zadrževati, ako gre za stvar pravice in za kaznovanje zločincev, — mu je odločno odgovoril Arana. — Obljubil sem divjakom, da jim pomagam do pravice in prisegam pri zastavi kastilski, da bodem držal svojo besedo! . . .
Dijego je z gorečnostjo jel stvar preiskovati. Vse, kar se je bilo Indijanom ugrabilo, se je mornarjem vzelo in vrnilo, čegar je bilo. Poleg tega so pa roparje uklenili in jih dali straži v varstvo.
Ko je drugi dan Dijego poslal po Petra Gutjereca in Rodriga Eskobada, da se ž njima posvetuje, kako naj kaznuje kiivce, mu je naznanil odposlaneo da sta ona Spanca z zločincem Antonom vred pobegnila na čolnu, katerega je pustil Kolumb načelnikom.
—  Odpotovali so gotovo v pogubo, — zaklical je Dijego, ko je to izvedel. — Najvažnejši Kolumbov ukaz je bil, da se ne smemo raztresti v male trope in prodirati v notranjost otoka. Ta ukaz so rušili in kazen jim ne odide.                                (Dalje sledi)
17
26
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.) J edeninvajseto poglavje.
Katastrofa.
Dnevi in tedni so minoli. Prizadevanja Dijegova, da bi vzdržaval red mej naselniki zadevala so na vedna nasprotja. Lakomnost po zlatu in razuzdanost sta se vedno močneje in močneje kazali. Spoštovanje, katero so sprva uživali Španci, je polagoma izginilo, samo strah pred orožjem belcev je še odvračal divjake, da se niso očitno spuntali.
V tem Anton in njegovi tovariši so prišli na vzhodno obrežje otoka in so povsod izvrševali naj-grše nasilnosti nad divjaki. Ko so njih živezne zaloge  bile že  pri  kraju, so  prišedši do lepega gor-
skega brda se ustavili, da se poskrbe z novimi. Ogle duhi so kmalu našli čudovito lepo dolino obrobljeno z palmami, tanaridami in propkovimi hrasti. Izza gozda se je na nekem holmu vzdigoval oblak dima, kamor so se odpravili mornarji. Pa niso še prešli petdeset korakov, ko se je iz gozda previdno pokazala postava divjaka. Bil je pisano pobarvan z belimi in črnimi pasovi, njegovi lasje okrašeni s papagajevim in drugim perjem, bile so zvezane na hrbtu v ozelj; sploh je bil videti hraber in vojevit. Na rami je imel tulec s pušicami, čez ramo mu je visel debel meč od palmovega lesa, in v roki je držal ogromen lok. Z bistrim pogledom je sledil za vsakim korakom belcev, potem je zabrlizgal, da je vse skozi ušesa letelo, in zopet hitro se skril v grmovje.
—  Pri vseh hudičih v peklu, kaj je to? — za-klical je Anton, ozirajoč se okrog.
—  Kaka hudičeva žival, — odgovoril je tovariš.
—  Tako je, — pritrdil je drugi. — Poglejte gori leti ogromen ptič. gotovo je ta ptič pod sebe dal tak glas!
—   Da bi ga vrag vzel! Tako sem se stresel, kakor da stojim pred peklenskimi vrati ? — odgovoril je Anton. — Hiteti je treba, drugače nam te živine ubeže in seboj vzemo vse, kar je kaj boljšega, kakor so že na več krajih storili. Bojim se, da prihaja ta dim od signalnega ognja, kakeršne zažigajo divjaki po hribih v znamenje, da se bliža nevarnost.
Španci so prišli iz gozda, hiteli so na hribček, pred katerim so bili in prišli na ravnino, kjer so stale tri koče. Pred jedno je gorel ogenj, razširjajoč grozno črn dim, Okrog ni bilo videti žive duše.
—  Mari nisem rekel! — spregovori Anton. — Zavohali so prekleti psi, da gremo in bežali so v gozd.
—  Nič čudnega, — odgovoril je tovariš. — V teh štirinajstih dneh, kar smo mi odšli iz Navidada, imeli so dobro šolo!
—  Počakajte, fantje, — zaklical je Anton, ozirajoč se na stran. — Ondu za hišo gre se skrivaje ženska. Pojdite v kočo in jaz njo vjamem.
In Anton je hitel za žensko. Mlada Indijanka je z nekako svežnjem bežala na vso moč proti gozdu, da se skrije v goščavi.
—  Zaklinjam se pri sv. Jakobu, — zaklical je, ugrabivši jo za lase, — popolnoma sem zasopel. Pro-kleta stvar, kako sem moral teči! Sedaj mi bodeš že za to poplačala! .. . Daj semkaj sveženj!
In surovo je vrgel vjeto žensko na tla. Revica je proseč molila roke proti njemu. Anton jo je pozorno gledal.
—  Hm... Zaklinjam se pri sv. Antonu. Grda ni. Obraz mu je zarudel,  oči so se zasvetile in poželjivo se uprle v žensko.
Indijanka je spretno skočila kvišku in hotela ubežati, a Anton je kakor tiger skočil za njo in jo zopet vrgel na tla.
27
—   Erigli, Erigli! — je kričala Indijanka, pešajoč v borbi z razbojnikom.
—  Ne ustavljaj se, lepa čarovnica, — zaklical je Anton, — kateremu so se svetile oči s peklenskim bleskom. —  Tvoj Erigli ti ne pomaga iz mojih rok!
To trenotje je prav nad krajem, kjer sta se borila, v gostem listju tanaride nekaj zašumelo. Anton je nehote vzdignil glavo, a predno je mogel se domisliti, kaj je, je neka temna stvar mu švignila mimo oči, ovila se mu okrog vratu in vzdignila ga v zrak. Anton je bil obešen na visoki tanaridini veji, s katere sta se na tla splazila dva Indijana, ki sta držala v rokah vrv iz alojnega ličja. Zagledavši svoje rojake, je Indijanka vstala s tal.
—  Ti, Erigli! — zaklicala je tresoč se po vsem telesu. — Kako da si se predrznil vzdigniti roke na belokožca? Poklical bode Velikega Duha, da te kaznuje ! . . .
—  Naj me kaznuje tudi s tisočerimi mukami, jaz sem vendar vesel, da sem tega belokožca dobil v roke in ga obesil! — odgovoril je divjak z divjim smehom.
—  Belokožec, — opomnil je babjeverno drugi divjak, — morda ne pojde v kraljestvo boga smrti. Kaj pa hočemo tedaj storiti!
—   Poleg tega sta v najinih kočah ostala še dva belokožca, — rekla je Indijanka, — prišla bodeta na pomoč  svojemu sodrugu in se bodeta  maščevala.
—  Erigli se je znova zasmejal.
—  Majreni je najbrže že obračunal s tovarišima belokožca, — odgovoril je. — Kar se tiče njega samega, bodemo takoj videli, če je živ!
S temi besedami je Indijanec spustil konec vrvi. Anton je pal na tla, in rudečekožci so prestrašeni odskočili na stran in skoro od strahu otrpneli. Minolo je nekaj minut v velikih skrbeh, a mrtvec se ni ganil.
—  Vidite, — zašepetal je Erigli malo s slabšim glasom — ne gane se in odšel je v kraljestvo senc.
—  Morda se pa samo dela mrtvega, — odgovoril je drugi Indijan.
—  Varuj se, Erigli, — zašepetala je Indijanka. — Morda pa ima le Kasma prav!. . .
¦v
Erigli se je zamislila. Vera v neumrljivost Spancev kot otrok nebes ga je vsega prešinila. Pokleknil je in jel prositi odpuščanja obešenca.
—  Vrv, — zagotovljal mu je, — se je le slučajno ovila okrog vratu, in ker sta se izpustila z drevesa, je njega vzdignila.
Noben znak življenja se ni pokazal v mrtvecu ne glede na vse prošnje Eriglijeve. Senca smrti je vedno bolje obdajala Antonov obraz. Indijanec se je prepričal, da je belokožec zares mrtev. Vstal je in previdno šel okrog trupla, ki je ležalo, ne da bi se kaj ganilo. Sedaj je Indijan pogumno vzel mrtveca v roke in ga tresel, a v njem ni bilo niti sledu življenja.
—  Zaklinjam se pri Velikem Duhu!... Sedaj!. je  vesel  zaklical divjak,   skakajoč  okrog trupla.  — Duh belokožca je odšel v kraljestvo senc! .. .
Indijanka in drugi divjak sta hitro pristopila bližje, in ogledavala sta truplo radovedno, a še vedno boječe.
—   Erigli ima prav . . . Belca se nam ni več bati.. . Duh njegov je odšel v kraljestvo boga senc!
To trenotje se je za njimi zaslišalo divje kričanje. Indijani so hitro obrnili.
—  Kaj je to, Erigli? — zakričala je mlada Indijanka. — Ogenj pcžera na koče!
Nekaj časa sta oba divjaka strahoma gledala na plame, potem sta veselo zaklicala:
—  Bodi blagoslovljen, Veliki Duh! Ognjeni zmaj požira bela tovariša. Majreni in Cirapa sta zažgala ta ogenj. Naprej!
—   Vsi trije so hiteli k kočam, katere je cela tropa divjakov okroževala kričeč in skakajoč.
—  Gorita, gorita! — slišalo se je od vseh stranij.
—    Veliki Duh ju je izročil v naše roke!... Dosegla sta pogin.
Nakrat je kričanje utihnilo, in oči vseh so se uprle v dve postavi, ki sta skušali ubežati iz gorečih' zagrajenih koč.
—  Belokožca! Belokožca!
Kacih deset do dvajset lokov je nakrat  poslalo
¦v
pušice proti Spancema, katera je objemalo plamen. Vsa črna od dima sta se še vedno opotekala, prizadevajoč si, narediti pot.
—  Belokožca se upirata našim mečem in pu-šicam! . . .
—  Ušla bodeta!
—  Varujte se mečev!
—  Ne bojte se, bratje!
—  A, naposled se vendar opotekata! .. . Ogenj ju je objel! ...
—  Ne bojta se ognja!
—  Tu sta!
Res  se je z nečloveškim prizadevanjem  posrečilo Špancema, da sta naredila pot, iz ognjega pekla. • Lasje, bradi in roke bile so obžgane, njiju obraza počrnela od dima, a s hrabrostjo  in obupnostjo sta  si dalje pomagala.
—   Bratje, ne odjenjajte, zaklical je Erigli. — Jednega belca smo že poslali v kraljestvo senc ... Mari naj ta dva uideta smrti?
—   Na belokožca, katera je Veliki Duh pognal iz neba! .. .
—  Bog smrti vlada nad njima.
—  Naprej zaklical je Erigli in pogumno planil po Špancih.
Ta vzgled je vzpodbudil druge Indijance. Cela tropa se je udrla za Eriglijem. Vse kar je kdo imel v rokah je služilo za orožje proti Špancema. Pobili so ju na tla in v istini raztrgali na kosce.
—  Proslavljen bodi Veliki Duh, zaklical je indijanski vodja Kaonabo vzdigajoč roke k nebu. On varuje moje ljudij in je izročil smrti belokožce!. ..
Težka roka se je položila na rame naudušenem Kaonabu. Hitro se je obrnil in videl je pred sabo Majrenija, katerega obraz je zarudel od sovraštva.
—   Kaonabo, modri vodja — rekel je Majreni. Nikar ne pozabi drugih deset belokožcev čakojočih povrata svojih tovarišev.
—  Prav imaš, Majreni! — odgovoril je Kaonabo in zaklical znani vojni klic sel h gruadi.
(Dalje sledi.)
28
46
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.) Dvaininvajseto poglavje.
Povratna pot.
(Dalje.)
V tem času, ko so se na Hajitiju godili poprej omenjeni dogodki, ki so naredili žalostni konec prvi španski naselbini v Novem Svetu, sta „Nina" in „Pinta" veselo pluli proti domovini. Ta povratna pot nikakor ni bila tako lahka, kakor so si mislili. Pa-satni vetrovi, ki so gnali Kolumba z vso hitrostjo proti Novemu Svetu, so sedaj ovirali vožnjo. Vsled tega sta ladiji kake tri tedne hodili semtertja po ameriškem  morju, zgubljajoč danes to, kar sta prišli
v
včeraj. Se le v začetku februvarija jejel vleči ugoden veter, ki jo je odnesel v Evropo. Sedaj pa „Ninau ni več zadržavala „Pinte", ampak ravno nasprotno; stvar je bila taka, „Pinta'4 je bila zgubila jedno prednjo jarbolo, in je vsled tega mogla imeti malo jader. Martin Pinson je bil že davno opazil, da jarbola ni trdna, a se za to ni toliko zmenil, kolikor bi bilo treba, kajti vleklo ga je le hrepenenje po zlatu
Ne glede na nepriliko, se je vožnja nadaljevala brez posebnih dogodkov do 12. februvarija, ko je Kolumb vznemirjen opazil na nebu črn oblak, napovedujoč vihar.
—  Gospod Vincenc! — zaklical je z mostiča, — pojdite k meni!
—  Vincenc Pinson je ubogal.
—  Noč bode nemirna, gospod Vincenc, — poglejte one oblake, — rekel je admiral.
—  Opazil sem že sam, gospod Krištof, — odgovoril je poveljnik „Nine", — a nadejam se, da se pod vašim   poveljstvom  srečno izognemo  nevarnosti.
—  Proti elementarnim silam včasih nič ne pomaga vsa izkušenost, posebno ker se naše ladije ne odlikujejo s posebno trdnostjo. Zato bodimo pripravljeni in zaupajmo na Boga, ki je dosedaj nas varoval.
47
Besede Kolumbove je pretrgalo daljno grmenje.
—   O, sveti Jakob, — zašepetal je Pinson, — noč bode strašna!
—    Razobesite svetilnice, da „Pinta" nas ne zgubi v temoti! — zaukazal je Kolumb.
Valovi so bili vedno večji in večji, kakor bi jih vzdigovala nevidna roka. Kmalu so se njih beli hrbti preteče zabliskali v nočni temi. Veter je strašno potegnil in na koščke je raztrgal ostala nezadrgnena jadra. Ladiji sta postali igrača razjarjenih elementarnih sil, in sta sevzdigovali sedaj na vrhove valov, sedaj se zopet pogrezali v vodne propade, vsi tresoč se. Mornarjev se je polastil strah. Slednji je čakal vsak trenotek pogina ...
Tako je minola noč. Naredil se je dan, a vihar ni pojenjal. Tedaj so mornarji po stari navadi naredili obljubo, da pojdejo na božjo pot na kako sveto mesto. Odločili so z žrebo m Kolumba, da pojde, ko pride na suho zemljo v Loreto in Gvadeluno, na božjo pot k Mariji Devici. Drugi mornarji so obljubili, da pojdejo goloroki in bosi v bližnjo cerkev zahvalit se Materi Božji...
V noči od 13. na 14. t. m. je nevarnost se še povekšala. Ladiji sta se jedva držali na vodi in va. lovi so ž njima kar igrali. Kolumb je ves potrt šel k Peku Laroki. . .
—  Pridi k meni v kajuto! — rekel je. Peter je molče ubogal. Ko sta prišla v kajuto, je Kolumb obrnil se k vrlemu mornarju.
—  Sam Bog ve, če mi ostanemo živi, — reke je, — zato pa moramo izpolniti še jedno sveto dolžnost. — Pojdi, poišči dva trdna sodčka in jaz pr [ pravim vse, kar je treba.
S temi besedami je admiral odšel k svoji pisalni mizi, vzel je pergament in v kratkih besedah razložil svoje odkritje in zgodovino svojega potovanja, potem je pripravil drugi tak dokument. Ta čas je prišel Peter s sodčkama. Kolumb je skrbno zavil vsak izvod v jadrnino, napravil nanj napis, v katerem obljubuje 1000 cekinov tistemu, kateri ta paket dostavi kralju žpanjskemu, potem je pa oba paketa oklejil z voskom
—  Tukaj, Peter, — rekel je, podavši mu paketa^ — deni ju v sodčka in dobro ju zamaši, da bodo mogle novice o naših odkritjih priti v Evropo, ako mi poginemo. Daj Presveta Devica ugoden veter, da ju prinese v kako primorsko mesto! ...
Odkrivši se, je tiho molil. Peter je isto storil. Potem sta položila paketa v sodčka in ju dobro zamašila.
—  Sedaj vzemi jeden sodček, in ga vrzi v morje, ne da bi te opazili ljudje, da se ne bodo po nepotrebnem vznemirjali. Zgodi naj se božja volja!... Drugi sodček prikrepi na krmilu ladije, da ga moremo spustiti na morje, ko se ladija razbije!
Kolumbovi ukazi so se točno izpolnili, potem je
admiral šel na mostič, pripravljen boriti se z vetrom in valovi...
Takoj, ko se je bil začel vihar, je bilo „Pinto" odneslo od admiralske ladije. Če tudi je Kolumb vso noč imel na jarboli signalno luč, vendar „Pinta" ni mogla premagovati vetra in odneslo jo je proti severu. Nekaj časa je odgovarjala na znamenja „Nineu, potem so pa signalne luči vedno slabše in slabše se videle,  naposled so pa  popolnoma  izginile s obzorja.
Kake tri dni je bučal vihar. Še le proti večeru dne 14. februvarija je vihar se jel polagati in potnikom je zabliskal žarek upanja. Ko je dne 15. februvarija stražnik zaklical z jarbele: Zemlja! ni bilo meje veselju mornarjev, ki so zopet videli Stari Svet. Nasprotni veter je zopet odnesel ladiji od brega in še le dne 17. februvarija, je „Nina" mogla priti do najju-gozapadnejšega iz Azorskih otokov, — Santi Marii, pripadajočemu Portugalski.
Prebivalci otoka so z začudenjem zagledali malo ladijo, ki se je zasidrala ob njih obrežju po viharju, kateri bi bil mogel uničiti kakeršno koli ladijo. Trije Portugalci so prišli iz radovednosti na „Ninin" krov in se nenavadno čudili, ko so zagledali pisano pobarvane Indijane, papige in drugo divjačino, katero je peljal Kolumb. Radovedno so poslušali pripovedovanja
¦v
Spancev o Novem Svetu, ki so se jim zdela podobna pravljicam iz „Tisoč in jedne noči" in hitro so osta-vili ladijo, da bi prvi sporočili čudne novice guvernerju otoka.
Drugi dan je, kakor je bilo obljubljeno, polovica mornarjev šla bosih in golorokih h kapelici Marije Device. Jedva so Spanci opravili svojo pobožno molitev, že so jih obkolili prebivalci otoka z guvernerjem Huanom de Kastaliela na čelu in jih zaplenili. K sreči je Kolumb bil previdno ostal na ladiji.
Ko je izvedel, da tega, zaradi katerega se je rušilo mejnarodno pravo, ni v njegovi oblasti, je zviti guverner hitel poravnati svoj postopek, in izpustil vjete mornarje.
Da bi se izognil daljših neprijetnostij, je Kolumb odplul dne 24. februvarija. Pa nebo je sklenilo še je-denkrat poskusiti stanovitnost neustrašnega mornarja.
Dne 3. marca je nastal zopet tako strašen vihar, da so vsi mislili, da poginejo. Zatekli so se zopet k veri in se zaobljubili, da obiščejo kak sveti kraj.
Žreb je tudi sedaj zadel Kolumba, ki se je moral obljubiti, da obišče Marijo Devico v Centi-Heljvi.
— Jaz se zares bojim, da moja prevzetnost vzbuja te viharje, — zaklical je admiral, ko je videl, da je žreb zopet njega odločil. — Najvišji mi hoče pokazati, da k odkritjem niso privele me niti moje sile, niti moja učenost, da sem jaz le ničevno orodje božje previdnosti... O moj Bog, pred Tabo klečim in pokorno se udajam Tvoji volji. .. Ozri se na nas grešnike, ne pogubi nas v naših grehih, temveč reši in usmili se nas, po milosti Tvoji!...
—  O, sveta Marija, usmili se nas! — molili so mornarji. — Če tvoja milost nas otme, bodemo se prvo soboto strogo postili!
To trenotje se je od jarbol razlegel klic: zemlja, zemlja!
Ta klic pa vendar ni vzbudil veselja v srcih mornarjev. Ko so vstali, so videli, da žene ladijo z nevzdržno hitrostjo proti pribrežnim skalam.
—  Sveti Jakob !... Sveta Mati Božja! Poginjamo!
—  razlegel se je obupni klic mornarjev.
Peter Laroka je z drugimi tiho pričakoval pogube, kar mu je jeden val, ki je visoko vzdignil ladijo, mu pripomogel, da je ogledal breg.
Zaklinjam se pri sv. Petru, — zaklical je z ve-selejšim klicem. Nahajamo se blizu nosu Laroka, — moje domovinb!...
On je kakor blazen skočil h krmilu, odrinil krmarja in ladijo nagnil naravnost proti skali.
—  Pomagajte, pomagajte! — kričal je prestrašeni krmar, misleč, da je Peter zblaznil. — On vodi naravnost proti skali!... Čuvajte, ne slišite, kako udarja voda ob skale ?!...
Vsi so padli po Petru.
—  Proč od krmila, proč! — klicali so mornarji.
—  Ti razbiješ ladije ob skali. Dvajset rok se je stegnilo, da bi potegnilo Petra od krmila, a on se je vanj uprl z vsemi silami.
—  Ne ovirajte me, pojdite! — zaklical je. — Še pet minut pa smo rešeni.
Naposled je sam Kolumb prišel h krmilu, da vidi, kaj se je zgodilo, in ukazal je, da nimajo ovirati Petra, in pustili so ga na miru.
Ladija je skakala na vodi, vedno bolje približajoč se skali ... Ob skale udarjajoči valovi penili so se prav pred njo ... Petrove oči so bile tako izbolčene, kakor bi hotele skočiti iz glave, ko je obupajoč krmilo obrnil na levo . .. Prišel je trenotek največje nevarnosti! ... „Nina" je skočila na val, kakor konj, če ga dregneš z ostrogo. Zadela je tako hudo, da so pali skoro vsi na krovu.
—  Hvala Bogu in vsem svetnikom na veke! — je veselo zaklical Peter.
—  Amen! — izvilo se je iz prsi vsem mornarjem, kateri so videli pred seboj mirno ustje reke. Tago ...                                                   (Dalje sledi.)
48
55
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.) Dvaininvajseto poglavje.
Povratna pot.
(Dalje.)
Izognivši se krušenju ladije, je Kolumb ustavil se pred malim mestecem Rostellom. Kmalu so se sešli pribrežni prebivalci, da mu častitajo k čudežnemu rešenju. Stari mornarji so zagotavljali, da ne pomnijo take nevihte v svojem življenju. Vse jutro so gledali, kako se bori „Nina", prosili Boga, da se rešijo mornarji. Ko so prebivalci izvedeli, od kod je prišel Kolumb in uvideli prebivalce Novega Sveta, ni bilo meje njih čudenju, in zlate zapestnice in ploščice vzbujale mnogo zavisti. Razširila se je novica, da je „Nina" popolnoma naložena z zlatom. Kolumb se je jel bati, da ga napadejo, zato je pa hitro odposlal sla k španskemu kralju in kraljici s poročilom o svojih odkritjih in poviatu. Da prepreči vsak napad, je Kolumb poslal tudi sla h kralju portugalskemu, ki je bival tedaj v Valparajzu in prosil ga je, naj dovoli, da ustavi ladijo v Lizboni, da jo popravijo. Drugi dan je dobil nedaleč od Rostella od kapitana portugalske stražne ladije ukaz, da pride na njegovo ladijo in poroča o svojih namerah. Visoki potovalec, je pa glede na svoj visoki admiralski čin odbil to zahtevo in poslal samo svoja pooblastila. Ko je izvedel za Kolumbov čin, je kapitan z vsemi mogočnimi po-častmi prišel z godbo in bobnanjem k »Nini", okrašeni z zastavami, in se ponudil Kolumbu, da mu je na uslugo.
Kralj portugalski Janez II. je bil toli jako prijazen Kolumbu, da je takoj poslal jednega svojih dvor-nikov, gospoda Martina de Noronja, da pozdravi Kolumba in ga povabi v Valparajo blizu Lizbone. Tukaj je kralj zaukazal, naj brez odlašanja dajo vse potrebno Kolumbu in njegovim mornarjem. Ob veseljem s takim velikodušjem kraljevim je Kolumb takoj razsidral in odplul v Lizbono.
Kakšen vtis je napravil njegov prihod v Lizbono, to se ne daje popisati. Nekaj ur zaporedoma so gondole in čolni kar oblegali „Nino". Od jutra do večera se niso nič pretrgali obiski. Posebno zanimanje vzbujali so Indijani, lepe rastline, živali in zlata ruda-Mnogi obiskovalci so javno se jezili na kralja Janeza, vsled katerega nezaupnosti je bilo vse to bogastvo za zmiraj zgubljeno za Portugalijo . . .
Prešinjen s čuvstvom najglobokejše hvaležnosti in udanosti od Boga, je Kolumb stopil v spremstvu zvestega Petra na zemljo Starega Sveta. Anica ju je z velikim veseljem vsprejela. Peter je neprestano moral poročati o svojih dogodkih,  ko je Kolumb Anici dal
na kolena  pest  zlata, je  od   začudenja plosknila   z rokama.
—  Je li vse to vaše, gospod Krištof, — zaklicala je neverujoč svojim očem.
—  Vaše, vaše, dobri in vrli ljudje, — odgovoril je Kolumb. — Nikdar ne pozabim vaše udanosti in hočem to dejanski pokazati . . . Kako pa živi Jernej z Moniko?
—   Oh, gospod Krištof, davno sta se zopet po-vrnila v Anglijo in ničesa ne izvem o njiju. Toda peljem vas lahko tja, kjer počiva ljubeče srce Filipe.
Globoko ginjen je odšel Kolumb na grob svoje prve žene, Dijegove matere in našel ga je okrašenega z venci in cvetlicami.
—  Ubožica, ubožica, — vzdihnil je Kolumb, — osoda ti ni dovolila, da bi bila priča uresničenju naših načrtov . ..
Dolgo je Kolumb klečal pred Filipino gomilo, poslavljajoč se od nje za zmiraj, — potem se je odpravil h kralju v avdijenco.
Ko je Kolumb približal se kraljevi prestolnici, mu je prišel nasproti cel sprevod in s častmi so ga peljali na dvor. Ne glede na milostljivi vsprejem vendar Janez II. ni mogel v srcu zatreti neprijetnega čuvstva, ko je slišal o uspehu podjetja, katero je poprej smatral za fantastično, — in nehote je izdal to čuvstvo Kolumbu
—   Kakor se tudi veselim vaše sreče, gospod Krištof, — zaklical je, — vendar se ne morem sprijazniti z mislijo, da bi vaša odkritja ne mogla biti last Portugalske po obljubah sv. očeta in pogodbi s Kastilijo 1479. leta. Ta stvar se mora preiskati.
—  Vaše veličanstvo naj blagovoljno odpusti, — je odvrnil Kolumb, — ako se ne morem z vami strinjati. Po povedani pogodbi nisem smel voziti ob bregovih Gvineje in tega tudi nisem storil. Svoja odkritja pod kastiljsko zastavo izvršil sem v krajih, za katere se ni prav nič vedelo in ki niso pripadali nobeni krščanski državi.
—   Nadejam se, — odgovoril je kralj, na videz pomirjen, — da to ne da povoda k razporu s Kastilijo. Zato bodite prepričani o moji popolni naklonjenosti, gospod admiral! Vse se bode vam poskrbelo, ker je vam treba k vašim uslugam in za usluge vaših visocih gospodarjev, in vaše zahteve se točno izpolnijo.
—  Jaz sem globoko prešinjen s hvaležnostjo za milostljivo postopanje vašega veličanstva z mano, — odgovoril je Kolumb odklanjajoč.
Ko se je avdijenca končala, se je kralj obrnil k svojim svetnikom.
—  Vsekako se meni zdi, da Kolumbova odkritja prete z nevarnostjo našim novim posestvom. Kdo ve, če ni našel krajše poti do dežel od nosa Non do Indije, ki so naša last?!
—  Popolnoma resnične so vaše misli, — zaklicali so ti svetniki, kateri so prej ugovarjali uresničljivosti Kolumbovih načrtov in katerim je sedaj presedalo njegovo podjetje. Dežele, katere je našel Kolumb, morajo prej ali slej postati portugalske . . .
—  Seveda, seveda! — pritrdili so drugi. Vsa ta odkritja, s katerimi se ponaša gospod Kolumb, niso druzega kakor nadaljevanje portugalskih odkritij. Po daljših preiskavanjih se bode kastilska zastava morala umakniti naši. ..
—  In kako razžaljivo je govoril ta gospod! —je zaklical ceutski škof, katerega je zmagoviti povrat bolje ponižal, kot vse druge, ker je on bil vedno najzagrizenejši nasprotnik Kolumbovih načrtov. Zdelo se mi je, da se hoče maščevati, ker smo odklonili njegove ponudbe ! . ..
—  Ligurijec vsekako zaslužuje kazen. Njegova neumna odkritja škodujejo portugalski državi, in morejo napraviti, da Kastilija začne vojno proti Portugalcem. Njegovo prevzetno vedenje daje nam povoda, da se spremo ž njim in ga spravimo na oni svet, ž njim pa nesrečna odkritja njegova . . .
Besede zvitega podvornika so kralja vzbudile iz zamišljenosti. Vstal je in tako zaničljivo pogledal svojega svetnika, da je ta pobic pobesil oči.
—  Gospoda, — rekel je odločno, — žal, da se nahajajo pri kraljevskih dvorih pogosto ljudje, kateri si prizadevajo pokazati svojo gorečnost in udanost s podlostjo, in slabi vladarji večkrat trpe hudodelstva, ki se izvrše na videz iz udanosti. Kar se tiče mene, zmatram za svojo dolžnost, varovati tujce, katere preganja osoda. Za varnost Kolumbovo dal sem svojo kraljevsko besedo in gorje mu, kdor se bi jo upal rušiti!. ..
Ne da bi pogledal še svoje dvorjane, je kralj odšel v svoje sobe ...
Vzlic izrečeni svoji odločnosti je kralj Janez II., čez nekaj dni se udal svetom svojih dvornikov in poskusil okoristiti se s Kolumbovimi odkritji. Pripravili so brodovje, ki je imelo odpluti v novoodkrite zemlje in zasesti jih poprej, predno more Kolumb izvršiti drugo potovanje. Tako se je vprašanje, komu pripada novi svet, imelo rešiti z mečem. Poveljnikom tega brodovja imenoval se je znan pomorski častnik Frančišek de Almejda.
V tem so Kolumbovo ladijo toliko popravili, da je mogla odriniti v morje in odpraviti Palos. Ravno opoldan dne 15. marca 1493. leta je prišel Kolumb v paloško pristanišče, od koder je bil odšel na nevarno potovanje ravno pred sedmimi meseci.
(Dalje sledi.)
56
65
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.)
(Dalje.) Triininvajseto poglavje.
Slava.
Kolumb se je ustavil v Palosu mej zvonenjem in veselimi klici prebivalstva. Vse se je gnetlo k njemu in hitelo pozdravit velicega mornarja. Kjer se je pokazal na ulici, oglasili so se naudušeni pozdravi. Najsrčnejši pozdrav, čakal je na Kolumba pri vratih ra-bidskega samostana. S solzami v očeh ga je vsprejel zvesti prijatelj Janez Pereč in pripeljal k njemu oba njegova sinova Dijega in Ferdinanda.
—   Naposled vidim vaju, draga moja! — za-klical je Kolumb, poljubivši ju, — Kje je vajina mati ?
—  Tukaj, tukaj, — odgovoril je pol s solzami zadušeni glas, in Beatrisa je objela svojega moža.
Ta čas, ko so veseli klici razlegali se po vsem mestu, je v paloško pristanišče prišla ladija, in kakor se je pokazalo, bila je „Pinta". Vihar jo je bil zanesel na severnozapadni del Španije, h Galiciji. Od tod je bil poslal Alonz Pinson sla h kralju Ferdinandu s prošnjo za avdijenco, ki se mu je pa odrekla, s poročilom, da se je srečno povrnil Kolumb, prehitevši ga za nekaj dnij. To je tako razjezilo Pin-sona, da je kmalu umrl. Pozneje je vlada priznala njegove zasluge in njegove potomce povzdignila v plemstvo. Ko je Kolumb izvedel, da sta kralj in kraljica v Barceloni, je tja poslal prošnjo za avdijenco, a sam je pa šel v Šiviljo, kjer je počakal kraljevih ukazov. Jedva je tja prišel, že je dobil kraljevo pismo z izrazom popolne naklonjenosti in z ukazom, naj hitro pride k dvoru. V tem se mu je ukazalo, naj začne novo večjo ekspedicijo pod svojim vodstvom. Kolumb se ni ustavljal ustreči svojim državnim gospodarjem, in ko je vse storil, se je odpravil v Barcelono.
Novice o njegovih odkritjih so se kakor elektrika razširile po vsej Španiji in potem po vsej Evropi. Kamor je   prišel,  so ljudje tekli  na  ulice,   in  hiše
66
olepšavali in z naudušenimi klici ga pozdravljali. Dolgo časa ljudje niso o drugem govorili, nego kaj je on doživel na potu, kake čudovite stvari so videli njegovi mornarji, kako rodovitne so nove dežele, in kakšen nakit iz perja in školjk nosijo Indijani.
Sredi aprila je prišel Kolumb v Barcelono. Pri mestnih vratih so vsprejeli Kolumba mnogi imenit-niki, da ga pozdravijo in spremljejo. Na balkonih in po oknih so ga dame pozdravljale mahajoč z robci Gledalci so se gnetli celo po strehah, da bi videli prihod Kolumbov. Po naravnem čustvu samoljubja je dal Kolumb svojemu uhodu izviren, fantastičen značaj. Najprej je šla oborožena mornarska straža, delajoč pot skozi gosto tolpo. Zanjo so šli pisani Indijani z glavnimi nakiti in pasovi iz perja in predpasniki iz živobarvene snovi, vsled česar se je še bolje videla temna barva njih kože. Njih nosovi in vratovi so bili obloženi z raznim nakitjem. V rokah so Indijani imeli svoje orožje, na ramah so jim sedele papige, ki so kričale, da je skozi ušesa letelo. Potem so v velikih košarah nesli rastline, živalske kože, biserne školjke, dišave in dragocene kamne. Sam Kolumb je jezdil na konju, zraven njega po njegova sina Dijego in Ferdinand. Sprevod so zaključile težko obložene mule.
Pozdravljen z zvonenjem, godbo in klici prebivalstva, je Kolumb prišel k dvoru.
V veliki dvorani sta bila kralj in kraljica s princem Huanom, obdana od velikašev in višjih dostojanstvenikov Španije.
Ko se je približal Kolumb, je kraljevska dvojica vstala, kakor bi pozdravljala drugega kralja, ki ju je počastil z obiskom. Kolumb je spoštljivo pokleknil, da poljubi roke kraljevski dvojici.
— Vstanite, vstanite, gospod! — zaklical je kralj. — Pozdravljava vas, ne kot prostega podlož-nika, temveč kot podkralja indijskih dežel 1 .. .
Na dano znamenje so Kolumbu dali naslanjač, da se je ušel, v tem ko je kraljeva dvojica sela na prestol, — redka čast, katera je le malokaterega doletela.
Ko se je ušel na naslonjač, je admiral ž njemu lastnim naudušenjem jel pripovedovati, kaj je vse doživel. Z žarečim pogledom je opisal novo odkrite otoke, njih prirodo, prebivalce, rastlinska in rudninska bogastva in kazal na velike koristi, katere morajo v bodoče donašati nove dežele.
Res še nisem našel naseljenih indijskih mest, — končal je Kolumb, — a pridelki otokov, katere sem našel, so tako dragoceni, v njih t|eh je toliko zlata, da morejo obogateti Kastilijo in Aragonijo. Sedaj morajo umolkniti vsa zasmehovanja in ugovarjanja pred velikim znamenjem milosti božje, ki je omogočila meni neumnežu in sanjaču — kakor so mnogi rekli — izvršiti svoj načrt. Uspeh svojega podjetja ne pripisujem  sebi, temveč jedino trdni veri in sreči  njiju
veličanstev, ki sta verjeli po božjem naudahnenju v stvar, ki je nedosegljiva človeškemu umu. Gospod izpolni, kar ga prosimo v trdni veri, če se to tudi kaj človeku zdi nemogoče. Tako se je posrečilo z božjo pomočjo podjetje, ki presega človeške sile.
Kraljevska dvojica je ginjena poslušala Kolumbov govor. Ko je on končal, sta kralj in kraljica pokleknila in solzami molila zahvalno molitev Bogu in njegovi milosti. Vsi navzoči so posnemali kraljevo dvojico in z ginjenim glasom so zapeli „Te Deum lau-damus". (Tebe, Bog hvalimo".)
Obsipan s kraljevo milostjo je Kolumb delal čudne načrte za bodočnost. Dne 28, maja 1493. leta je dobil potrjenje vseh svojih oredpravic kot admiral in podkralj. Ta čas so mu tudi podelili grb, na katerem je bilo rodbinsko ime Kolumbovo prepleteno z grbom Kastilije in Leona, in naslikan zlat otok na temnomodrem morju.
A Castilla y a Leon Nuevo Mondodio dio Colon. (Kolumb je dal novi svet Kastiliji in Leonu.)
Na ta način je Kolumb dosegel vrhunec svoje slave. Vsled znamenja vladarske milosti je pozabil prejšnje potikalsko življenje, a kmalu se je probudil in dejanstvo se mu je pokazale v pravi luči.
Da prehiti Portugalce, je Španija hitro naznanila papežu Aleksandru VII. načrt svojih   odkritij in
v
razširjenje kristijanstva. Ze dne 4. maja 1493. leta je papež izdal bulo, katera določa mejo mej španskimi in portugalskimi odkritji. Zemlja naj se razdeli kakor jabelko; zapadna polovica naj pripada Španiji, vzhodna Portugalski.
Vzlic papeževemu dekretu se je bal kralj Ferdinand, da bi Janez II. ne poslal ekspedicije na novo odkrite otoke in jih zašel. Zato je ukazal hitro odpraviti novo ekspedicijo in kmalu je imel Kolumb pod svojim poveljstvom šestnajst ladij. To že ni bilo več brodovje za odkritje, temveč cela mornarica z izsel-niki, ki so hoteli uporabljati svoje moči na zemlji Novega sveta. Peljali so tja domačih živalij, ključev vinskih trt itd. Zadostno število uradnikov in vojakov odpraviti se je za organizacijo in za vzdržavanje reda. Kot duhovnik ekspediciji je odpotoval Bernard de Boji benediktinec iz Monserata v Kataloniji, ki je dobi dostojanstvo vikarja novih španskih posestev.
Dne 28. septembra 1493. leta je brodovje odšlo iz Kadiksa proti Kanarskim otokom. Sedaj je Kolumba spremljal njegov sin Dijego. Potovanje se je izvršilo brez vsacih posebnih dogodkov. Dne 13. oktobra so prišli okrog Ferra na široko morje in od tam je Kolumb jo nagnil bolje proti jugu kakor prvi pot, in dne 3. oktobra se je zopet pokazala zemlja, katero so pozdravili z veselimi klici.
To je bil zelen otok, pripadajoč k skupini Antilskih otokov. Ker Kolumb ni našel ugodnega mesta za zasi-dranje na tem otoku, kateremu je dal ime Dominika, je brodovje jo  odrinilo k drugemu otoku te skupine,
katero,je imenoval Maria Galanta. Sledeče dni so.odkrili otoke: Gvadeluno, Momserat, Santa Maria La Redonda, Santa Maria Antigua, sv. Martina, sv. Evsta-hija, Santa Kruc, Santa Uršula in otočje 11.000 devic. Naposled so zagledali potovalci plodoviti otok Puerto-Riko — najvzhodnejši Antilski otok. Od tod j« odšlo brodovje na otok Hajiti in je tja prišlo dne 22. novembra.
Kolumb je hitel k naselbini Navidad, katero je pustil v cvetočem stanju, a ko je dne 27. novembra tja prišel, našel je kup razvalin. Ne poznajoč uzrokov katastrofe, ki je pogubila vse Špance, se je Krištof moral zadovoljiti z dvomljivimi pojasnili Guakana-barija. Poslednji je zagotovljal, da je mnogo belcev umrlo za neko boleznijo, drugi so pa odšli za zlatom v deželo Kaonabovo in so jih ondu pobili. Če tudi je bilo jako verojetno, da je glavar pripomogel k poginu Špancev, vendar ni hotel ostro postopati ž njim. Na mesto trdnjave Navidad ni hotel Kolumb več snovati nove naselbine, tem manje, ker je podnebje se pokazalo za jako nezdravo, izbral si je novi kralj Punto Izabela.                                          (Dalje sledi.)
67
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Sreknik.)
(Dalje.) Štiriininvajseto poglavje.
Ljudska nagrada.
Hitra dela za zgrajenje utrdbe vzbudila so prvo
¦v
nevoljo sredi težkega dela navajenih Spancev. Glasno so godrnjali radi težave dela, na katero nikakor niso bili pripravljeni, tem manje, ker so pričakovali, da najdejo v Novem Svetu zakladov brez truda, a sedaj so morali delati po cele dneve pri paleči vročini.
Ker so bili ljudje varani v svojih pričakovanjih in nezadovoljni s Kolumbovimi odredbami, so kmalu jeli snovati zaroto na življenje njegovo. K sreči so zaroto kmalu zasledili, zarotnike prijeli, kaznovali in odpravili nazaj na Špansko. Hkrati je Kolumbu jelo mankati živil, kajti seboj pripeljano, se je največ izpridilo.
Da bi naredil konec nezadovoljnosti in zadovoljil hrepenenje po zlatu, je admiral dne 12. marca 1493. leta odrinil z vojaško godbo in razvitimi zastavami v zlato deželo Cibar. Dne 16. marca je prišel do gora, našel zlate pesečnike in v njih varstvo ondu ukazal zgraditi leseno utrdbo ter pustil 56 mož, potem se pa vrnil v trdnjavo Izabelo. Tu ga je čakala žalostna podoba. Mlada naselbina je bila v tužnem stanju. Zaloge so bile že skoraj pošle, a novo obdelana zemlja še ni mogla dajati pridelkov. V naselbini začele so se bolezni in glad. Mnogi so britko objoka-vali svojo lahkomiselnost, govoreč, da je bilo neumno, da so ostavili domovino, da sedaj umirajo glada na tujem. Vsi so dolžili Kolumba, da je zvabil jih seboj s svojim lepobesednim opisovanjem novega sveta. Najbolje je bil nevoljen na Kolumba pater Boji. Ko je Kolumb vsled pohajanja živil tudi njemu odmeril manjše porcije, je postal njegov zaklet sovražnik in imenoval je njegova odkritja neumnosti, in Novi Svet — dežela prevare.
Lepe sanjarije so prešle, in dejanstvenost je nastopila. Rožice so uvenele in pokazalo se je trnje.
V aprilu je Kolumb, sit vednih razporov, sklenil izvršiti svoj prvotni načrt in poiskati pot v Kataj. Pustivši za upravitelja svojega sina Dijega, je Kolumb dne 24. aprila razsidral in odrinil proti Kubi, a 7. maja je odrinil od Kube proti jugozapadu in odkril je otok Jamajko, katerega je imenoval Santa Glo-rija. Plujoč proti severu in zapadu in obratno je odkril celo vrsto otokov, in naposled je prišel do otoka Pinosa blizu zapadnega konca Kube. Tu je mislil, da ni daleč od zlatega Kersonesa, kakor so imenovali v starem veku polotok Malako. Slabo stanje ladije ga
je prisililo vrniti se, tako, da je potovanje v Indijo moral odložiti za drugi pot, in ukazal je pisarju Ferdinandu Perecu napraviti zapisnik, da se nahaja v pokrajini Mango, in vsi mornarji so se podpisali. Ko bi Kolumb ne bil zapeljan s svojimi idejami, katere si je bil utepel v glavo, gotovo bi bil našel zlato deželo — Mehiko.
Čeznaravni napori in trudi po ekspediciji so popolnoma izcerpali admiralove moči, nekako zaspan je postal. Vrnivši se v trdnjavo Izabelo, je Kolumb se kmalu popravil. Bolje kakor vsa zdravila mu je pomagal nepričakovani prihod njegovega brata Jerneja. Od kar sta se poslednji pot videla z bratom, je minolo trinajst let. Sprva Kolumb ni mogel verovati svojim očem, a potem  je od veselja brata objel.
Kakor smo že omenili, je Jernej iskal v Angliji podpore za načrte svojega brata in je naposled dobil obljubo kralja Henrika, da vsprejme Kolumbove predloge glede iskanja pota v Indijo. Jernej je hitel čez Francijo v Španijo, kamor je prišel prepozno, a vendar so ga prijazno vsprejeli pri dvoru. Dali so mu naslov dona in poveljništvo nad tremi ladijami, ki so peljale Kolumbu živil in pomočnih sredstev za naselbino na Hajitiju. Umni, delavni Jernej, ki se je zavzemal za bratovo stvar kakor za svojo, je v naselbino prišel tako o pravem času, da bolje o pravem času priti ni mogel. Tri četrtine naselnikov bile so bolne, drugi so se pa upisali in puntali. Peter Boji, kateremu je bilo izročeno spreobračanje Indijanov v kristijanstvo in poveljnik vojakov Margarit se nista hotela pokoriti Dijegu v Kolumbovi odsotnosti, — oba sta s sovraštvom v srcu proti Kolumbu odpotovala nazaj na Špansko na ladijah, na katerih se je pripeljal Jernej. Španski vojaki, ki so ostali brez poveljstva, udali so se pijančevanju in vsakim zločinstvom. Domačini so se spun-tali razdraženi zaradi njih nasilstva in ropanja. Glavni voditelji otočanov so osnovali zvezo, katere namen je bil uničenje Spancev in duša te zarote je bil znani glavar Kaonabo. Kolumb je bil primoran dati pravo bitko, z 200 pešci, 20 konjiki in 20 besnimi psi, katere je nalašč naučil za boj proti nagim Indijanom, je šel proti divjakom. Jedva so rudečekožci zaslišali prve strelove pušk in, mušketo v, so se raztresli na vse strani. Za njimi tekli so jezdeci in psi. Na tisoče nesrečnih divjakov so pobili in je raztrgali besni psi a najnevarnejši Kaonabo jo je pa odtegnil. Sedaj je Alonz Obiedo sklenil uničiti tega nevarnega protiv-nika. S pestjo hrabrih ljudij ga je šel iskat, dobil ga je, pregovoril ga je, da si je nadel okrašene okove, na katerih so viseli mali zvončki, ki so se jako dopadli Indijanom vsled svojega zvonenja. Prostodušni divjak, ki ni poznal pasti, je bil jako zadovoljen, ko so ga posadili na konja v okovih za Špancem in ga peljali mimo njegovih podložnikov. V tem je Obieda, ne da bi glavar kaj opazil, oddalil se od Indijanov. Naposled je zgrabil glavarja za pas in zbežal proti bregu pred
74
75
očmi  besnečih Indijanov,  ki  so  prepozno   prijeli   za orožje, da osvobode svojega vodjo.
Z vjetnikom vred je pogumni Obiedo srečno prišel v trdnjavo Izabelo, kjer so Kaonabo zaprli in ostro zastražili. Pozneje so glavarja odpravili v Španijo z vračujočim se Kolumbom, a Kaonabo je umrl na širnem morju.
Predrzni postopek Obiedov je Indijane še bolje razdražil. Prišlo je drugič do krvavega boja, po katerem se je moral ves otok pokoriti Špancem. Premaganim Indijanom naložil se davek: slednji rudeče-kožec, živeč v zlatonosni deželi, moral je štirikrat v letu prinesti merico zlatega peska, v deželah, kjer ni zlata, je pa vsak domačin moral dati po 25 funtov pavole.
Ko se je Kolumb bojeval na ta način z Indijani, je prišlo iz Španije nekaj ladij, na katerih je bil kraljevi pooblaščenec, Aguado po imenu, Naselniki so z začudenjem slišali, da sta njiju veličanstvi kralj in kraljica naročili preiskati nerede, ki so se godili mej naselniki.
Kolumb je s čudovitim premagovanjem poslušal kraljevski ukaz, in prepustil gospodu Aguadu, da ga izvede. Kmalu je poslednji našel dovolj povodov, da je obdolžil admirala in sklenil vrniti se v Španijo z obdolžitvami. Kolumb je videl, da se zbira nad njegovo glavo nevihta in boljše se mu je zdelo naravnost se jej nasproti postaviti. Odpravljajoč se z Agu-adom v Španijo, je določil za svojega namestnika brata j; Jerneja, a za vrhovnega sodnika, španskega plemenitaša Rodjana, kateri mu je bil ostal zvest. Potem je dne 10. marca ostavil Hajiti z dvema ladi-jama, 225 Španci in 30 Indijani, odpeljal se je mimo Malih antilskih otokov in dne 11. junija se izkrcal v Kadiksu.
Zavedujoč se svojih zaslug, je Kolumb ravno tako kakor prvi pot slovesno potoval po Španiji m pogumno se predstavil kralju, da se opraviči proti obdolžitvam. Njegova samozavest, obrazci dragih pro izvodov z novoodkritih otokov in odkritosrčna pripovedovanja o vseh dogodkih v trdnjavi, so pregnala vso nevoljo kraljeve dvojice. Celo prazno trditev, da je Kolumb našel v Hajitiju bogato Indijo, so verjeli. Ferdinand in Izabela sta si prizadevala z vsemi mogočimi počastmi poravnati doprinesene mu razžalitve. Vse, kar je Kolumb predlagal za utrjenje blagostanja v Novem Svetu, se je potrdilo. V ta namen se je pripravila tretja ekspedicija. Tudi sedaj se ni o drugem govorilo kakor o odkritjih Kolumbovih Vendar naudu-šenje, ki je vladalo v glavah mornarjev in klativi-tezov, je začelo razprševati. Nikogar ni več vleklo v novo obljubljeno deželo, ki je za mnoge postala dežela prevaranih nad . ..
—   Ste  li  slišali,   —   vprašal je stari mornar obiskovalce  gostilnice v nekem  predmestju,  —  da
podkralj indijski, gospod Kolumb, zopet vabi želajoče podati se ž njim na tretjo ekspedicijo?
—  Slišali smo že! — odgovorili so mu. Popolnoma nerazumljivo je, kako da sta njiju veličanstvi dali tako malo pomena tožbam patra Bojla in gospoda Margarita, da dovoljujeta Genučanu pogubljati nove španske duše!
—  Ehe, — rekel je nekdo! — Vendar je Kolumb od ondu pripeljal toliko zlata in drugih pridelkov, ki jasno dokazujejo bogastvo odkrite dežele. No, to ni dežela prevare!
—   Presveta Mati Božja, kaj govori! Ni dežela prevare! — zaklical je prvi. — Ne vem, kaj bi moglo mene preslepiti, da bi tja potoval. Prokleti Genučan, ki je pogubil toliko ljudij, se zastonj baha z zlatom s špansko krvjo omadeževanim. To zlato so dobili od domačinov le s krvavimi poboji, v katerih je padlo jia tisoče Kastilcev, — seveda za to se Genučanu ne briga, on je dosegel svoj namen! Oslepil je njiju velečanstvi z bleskom zlata in vedno bolje in bolje utrjuje svoj položaj pri dvoru.
—  Da, da, — pritrdil je tretji mornar, — kar jeziti mora koga, ako pomisli, da ta ničeven prišlec zavzemlje pri dvoru mesto, kakor kak star velikaš, in se v novoodkritih zemljah smatra za podkralja. —
—   Vrag naj vzame Lugurčana! — zaklical je jezno j eden prisotnik. — Obesiti je dal mojega brata Jožeta kakor psa zaradi dveh starih bab!
—   No, tvoj cenjeni brat je pa to popolnoma zaslužil, — vmešal se je drugi, — kakor sem slišal. Ni samo grdo ravnal s tema ženskama, temveč ju je naposled še zadavil, da je jima vzel zlat nakit.
—  No. kaj je pa potem ? — je surovo rekel govoreči. — Indijani — pagani, mari ne bodo prej ali prej goreli v večnem ognju?
—  Tako je sodil prosti narod. V višjih slojih prebivalstva je pa bilo več nasprotnikov Kolumbovih.
—   Zasluge gospoda Kolumba so neoporečne rekel je nekoč v razgovoru z dvorniki Peter Martir, vzgojevatelj infanta (princa) — a sodim, da je gospod zamotan v mnoge zmote, ki se pojasnijo še le v bodoče.
—   Kaj hočete s tem reči, gospod Peter? — vprašal je škof Huan Rodrigec de Fonseka, ki je bil nedavno imenovan za kontrolorja in nadzornika za indijske stvari.
—  To so samo domnevanja, milostljivi prelat — odgovoril je Martir, klanjajoč se. — Opirajoč se na svetopisca Toskanellija, misli Kolumb, da njegovi otoki leže blizu Indije. Jaz nočem trditi nasprotnega, a veličina zemlje me vendar navaja k drugemu zaključku.
—  Vendar so ljudje, — rekel je škof, — ki po-
¦NT
trjujejo mnenje Kolumbovo, da od bregov Španije do indijskih dežel ni tako daleč.
—  Ljudje pogosto zmešavajo zemljo in nebo, —
76
odgovoril  je ironično smejajoč se odgojitelj   infantov.
—   Trditev, katere se tako trdovratno drži Kolumb, da Azija drži blizu k zapadnemu bregu Evrope, nasprotuje vsem mojim zemljepisnim znanjem. Tudi dvomim, da bi bili novoodkriti otoki tako veliki, kakor misli Kolumb, da bi na pr. Ispanjola bila večja, kakor vsa Španska. Sploh Kolumb vse rad pretirava.
— Vaše poslednje mnenje, gospod, se popolnoma vjema s tem, katero jaz imam o podkralju indijskem,
—  opomnil je do tedaj molčeči učeni Konde.
—  Zanimivo bi bilo vedeti gospod, kako vi sodite o admiralu — vprašali so navzočniki.
—  Gospod Kolumb, — je zamišljeno spregovoril Konde, — je vsekako človek, katerega je težko razumeti. Po mojem mnenju je on pred vsem prerok in trgovec, ki ne spušča izpred oči vere pa tudi ne praktične barantije. Njegovo častiljubje je ogromno, a administrativnih sposobnostij nima nobenih. Tudi ga ni mogoče imenovati učenjaka. Vsa njegova znanja so nepopolna in jaz zares dvomim, da bi bil obiskoval vseučilišče v Paviji. Ne sme se pozabiti, da je Kolumb zajel svojo idejo od Toskanellija, da je tako le izvrševatelj misli tega učenjaka, o katerem se govori, da je narisal zemljevid za njegovo potovanje.
—  Gospod Konde ima prav, popolnoma prav, — rekel je nekdo iz slušateljev.
—   Ne ozirajoč se na vse te okolnosti, pomanjšujoče zasluge admiralove — je nadaljeval učenjak, — ima on o sebi jako visoko mnenje? Ste li videli njegov podpis, gospoda? On stavi pod svoje ime v pe-dantični sestavi sedem pismen, kateri imajo kazati njegovo neposredno zvezo s Kristusom Odrešenikom. On se smatra za nekakega križarja, od Boga poklicanega za razširjenje krščanstva, in dobrotnika prebivalcev odkritih dežel.
—  Ha, ha, ha! — zasmejal se je škof Fonseka. Kakšen dobrotnik! . . .
—   Vi imate prav, vaša prevzvišenost, Kolumb ni dobrotnik, temveč naravnost ograbitelj domačinov. Mari ni porabil vseh načinov za dobivanje zlata? Mari oni ni za to žrtoval na tisoče domačinov? Mari on ni naredil začetka trgovini z ljudmi in robstvu? Odkritosrčno govorjeno, jaz ne vidim nobenih dobrih lastnostij na podkralju. V vseh njegovih delih se kaže njegova genuška izprijenost, njegovo nezmerno hrepenenje po bogastvu, njegovo florentinsko dvojezičje. njegova pripravljenost, prodati čez duše in telesom slednjemu, kdor več da.
—  Oprostite, gospod ... Če tudi moram priznati, da je o naših besedah mnogo resnice, vendar nahajamo v Kolumbovem značaju mnogo tacih potez, katere more vsakdo ceniti, — je z gorečnostjo pretrgal besedo učenjaku Martir. — Vi govorite, da je on začel trgovino z ljudmi? Toda ne pozabiti, da je on hotel s tem  v prvič pokriti  stroške   za   potovanje,
potem je pa hotel razbojnike odvaditi človekožrtšva. Prepeljavši te pagane v Španijo, je hotel odstraniti nevarnost za naše naselbine in odkriti divjakom dostop k kulturi. Poleg tega pa ni pozabiti, da se pri nas na sejmih v Sevilji in Granadi prodaja na tisoče mavriških vjetnikov.
—  Vse je tako, — opomnil je škof, — a vendar stvar ni prav v redu, celo kraljica sama je sprožila vprašanje, če se prav ravna z Indijani.
—  To vprašanje je mogel sprožiti sam Kolumb,
—  opomnil je Martir.
— Jaz dvomim, da bi bil on za to sposoben, — je ironično opomnil Konde. — Že v mladosti je Kolumb se pečal s pravim morskim roparstvom. Pripovedujejo, da je vozeč iz Genue v Afriko kot pravi trgovec z robi nabiral svoje črno blago.
—  Ta pripovedovanja jedva zaslužijo verojetnost
—  rekel je Martir. — Zares je, da je Kolumbova mi-nolost le malo znana, a vendar se ve, da je kot gra-desar delal pri svojem očetu in še sedaj je vpisan v zadrugo gradešarjev in tkalcev v Genui.
— Vendar mi ne morete oporekati, da je gospod Kolumb skrajno častiljuben, lakomen in neusmiljen? Mari ni brezvestno postopal, ko si je prisvojil nagrado 10.000 maravelisov, katero je bil kralj določil tistemu, ki prvi ugleda novo zemljo? To kraljevo milost je zaslužil mornar Rodrigo de Triana, nikakor pa ne sam admiral! ...
—  Nočem soditi o tem, — rekel je gospod Peter Martir, — a jaz mislim, da postopanje admirala to opravičuje, da je on prvi videl blodeče luči, — ozna-njevalke blizosti suhe zemlje. Vsekako je še toliko antipatičnih potez v njegovem značaju, a njegova ne-odjenljiva odločnost dognala delo, ki pripada k največjim delom vseh časov, to se mora priznati. S svojim odkritjem je Kolumb otvoril novo obširno polje človeštvu za razvoj in plodovito delavnost
—  Tega nikdo ne oporeka, — vmešal se je škof v pogovor, — da si tudi, če se strogo sodi, Kolumb ni izpolnil tega, kar je obetal. Kataja še sedaj ni dosegel, dežele dišav pa tudi še manj.
— Kaj, Kolumb je vendar pripeljal pridelkov, katere je predložil njiju veličanstvoma? — vprašal je začudeno Martir. .
— Hm . .. godrnjal je zase škof Fonseka. — Vse to je jako dvomljive vrednosti. Ko bi kraljica Elizabeta ne bila tako lahka ...
On je jako značilno pretrgal svojo frazo in odšel v notranje prostore dvorca, pustivši dvornikom obsojati osebnost admiralovo.                        (Dalje sledi)
83
= tej ^ ''
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.)
(Dalje.) Petindvajseto poglavje.
V verlgrah.
Kolumb se je z veliko gorečnostjo poprijel priprav za tretjo ekspedicijo, a povsod je našel skrivno nasprotovanje, ali pa tudi odkrito sovražnost kraljevih uradnikov. Povsod se je kazal vpliv patra Bojla in gospoda Margarita, kajti oba sta imela zveze v vseh slojih prebivalstva in si prizadevala oborožiti proti Kolumbu vse, kar sta le mogla. To, kar so sprva klepetali mornarji, se je kmalu ponavljalo povsod. Življenje v deželi prevar opisovalo se je v najtemnejših barvah. Pri tacih razmerah je bilo jako težko nabrati zadostno število naselnikov za osnovo nove naselbine na Hajitiju,    Tedaj  je Kolumbu prišla v
84
glavo nesrečna misel, naseliti deželo z hudodelci obsojenimi v različne kazni. Svetoval je kralju, naj jim da svobodo s pogojem, da se naselijo v Indiji. Ta misel se je odobrila in sporočila vsem španskim sodiščem. Na kraljevi ukaz se je vsem hudodelcem naznanilo pregnanstvo v Indijo. Kolumb je na ta način sam vpeljal v še le razvijati se začenjajočo naselbino življe nereda in nravstvenega propada.
Pomanjkanje Ijudij in vedno naraščajoči razpor mej admiralom in škofom Fonsekom, sta tako zavlekla priprave za ekspedicijo, da je še le čez tri leta majhno brodovje bilo pripravljeno na odhod, in še le dne 30. maja 1498. leta je mogel ž njim odpluti po morju in ladijedelnice Lukar de Baramella ob ustju Guadalkvivirja.
Tudi na tej ekspediciji je ležal pečat fantastič-nosti in njen smoter ni bil nič manje zapeljiv, kakor obeh prejšnjih. Neki pridvornih zlatarjev je namreč dal Kolumbu pri odhodu na ukaz kraljice rokopis, v katerem se govori o Indiji in zatrjuje, da so najdragocenejši kamni m najboljše dišave v deželi nedaleč od tod, kjer imajo ljudje črno kožo in kodraste lase, Kolumb je sklenil ravnajoč po rokopisu se voziti proti jugozapadu, sklenil je v svojem srcu, da ne popusti te smeri, dokler ne najde teh bajnih dežel.
Da se izogne portugalskim ladijam, ki so hotele zapreti mu pot pri nosu Sant Vincenta, je admiral po ovinku sprva peljal se na Madero in ondu ostal šest dnij. Potem je on po zemljepisni širokosti otoka Ferra poslal tri ladije naravnost na Hajiti, da hitreje pripeljejo živeža in razhčnega orodja naseljencem, z drugimi tremi ladijami je pa napravil se proti jugozapadu in kmalu je prišel do onih mest morja, katere sedaj mornarji imenujejo tihi pas.
Nastopila je strašna vročina. Popolnoma mirni zrak je žgal kakor v razbeljeni peči. Ladije so z razprtimi jadri stale kakor prikovane. To je trajalo cel teden. Vročina je bila tako velika, da se je Kolumb jel bati za zdravje svojih Ijudij. Vse zaloge začele so gniti, celo pitna voda se je začela sprijati... Ko je naposled jel vleči veter, so vsi zaklinjah Kolumba, naj ne vozi proti jugu in on se je jim udal in obrnil ladijo proti zapadu ...
Čez nekaj dnij vožnje v to smer, dne 31. julija pokazala se je zemlja. Bilo je obrežje otoka, ki ima tri gore. Mej petjem pesni „Salva Regina" je Kolumb pridružil otok španskim posestvom in ga imenoval Tirinidad, katero ime ima do današnjega dne. Nasproti temu otoku je pa bilo neko jako nizko obrežje, razrezano s kanali in zalivi, to je bilo ustje reke Ori-noko in je zatorej voda tukaj bila skoro popolnoma sladka. Kolumb se je temu jako čudil, a zmagali so njegovi predsodki, smatral je celino za skupino mahh otokov.
Vozeč se ob južnem obrežju Trinidada je Kolumb  dne   1. avgusta   prišel  do  njegovega južnega
konca. Tu so se v morje izlivale velike množine sladke vode, s bučenjem, penenjem in udarjanjem. Strašno valovje je prestrašilo vse. Ladije so se nagibale na vse strani, pa vendar so srečno prepluli to „Zmajevo past", kakor jo je imenoval Kolumb Hitri tat je ugrabil ladije in odnesel jih na odprto morje.
Od tod se je odpravil Kolumb proti severu in je odkril še dva otoka: Margareto in Kubaguo, kjer je našel veliko množino bisernih školk. To odkritje ga je zopet zapeljalo v zmotnjavo in zopet je začel misliti, da se nahaja na vzhodnem obrežju Indije. Žal, da je vedno slabše zdravje prisililo Kolumba, da je moral odpeljati se na Hajiti. V petih dneh je brodovje prevozilo Karajibsko morje in mimo skalovja Alta Bela srečno prišlo do novega mesta, katero je bil Jernej osnoval ob ustju Ozane. To mesto se je imenovalo Domingo v čast Jernejevega očeta Dominika.
Za časa bratove odsotnosti je Jernej trdo držal vladne vajeti in utrdil španjsko vladanje na otoku. Po prizadevanjih frančiškana Huana Burtona in delavnega meniha Romana Pane začelo se je spreobra-čanje Indijanov v krščanstvo in dosegli so se povoljni uspehi. Za to je pa notranje stanje naselbine bilo jako žalostno. Ponosni Španci so se jako neradi po-koriU Genučanoma. Jernej je bil strog in je od nasel-nikov dosti zahteval; naselnike so silili k težkim delom; temu se je pa pridružilo še pomanjkanje živeža, neprestane hoje v notranjo deželo; — vse to je bilo pretežko za Špance in v trdnjavi Izabeli je buknil ustanek. Poveljnik trdnjave Dijego Kolumb bil je v silni zadregi, tem večji, ker je na čelu vstaje bil France Roljdan, katerega je bil Kolumb imenoval za višjega sodca. Ostavil je bil trdnjavo, spuntal vse Indijane v okoUci in jih podšuntal, naj nikar ne plačujejo davka. Mnogo si je Jernej prizadeval, da zlepa pogovori Roljdana in njegove privržence, vse je bilo zaman...
Take so bile razmere v Hajitiju, ko se je povrnil Kolumb. Ko je še jedenkrat brez uspeha poskusil pripraviti Roljdena k pokorščini, je moral začeti se poganjati s puntarji in ž njimi skleniti mir z pogoji, ki so bili zanj sramotni, ob jednem je pa brez obotavljanja sporočil kralju in kraljici, v kako žalostnem položaju nahaja se naselbina. V svojem poročilu je imenoval nasprotnike razbojnike, lopove in sleparje, s katerimi se mora strogo postopati. Roljdan je pa tudi našel priložnost, da je odposlal pritožbo proti Kolumbu in njegovim tovarišem. Pater Boji in Mar-garit sta porabila to priložnost in kralja nahuj skala proti Kolumbu. Najglavneja obdolžite v je bila to, da ni ob pravem času poslal državni blagajni pripadajočega jej dela pridobljenega zlata. Celo kraljica Izabela, ki je vedno zagovarjala admirala, je bila nevoljna, ko je namesto navadne pošiljatve zlata poslal samo robov. Končno je kraljeva dvojica sklenila od-poslati  na Hajiti  pravičnega  sodca,  kateri  naj  vse
-    85
preišče in krivce kaznuje. Nasprotniki Kolumbovi so poskrbeli, da je ta posel dobil France de Bobadilja, zaklet sovražnik admiralov. Poleg tega so dosegli, da je dekret, katerega je dobil Bobadilja, mu dovoljeval, da stori z admiralom, kar hoče. Bobadilja je smel Kolumba celo odstaviti in sam zavzeti njegovo mesto.
Dne 23. avgusta 1500. 1. je prišel Bobadilja na S Domingo. Tedaj ni bilo v mestu niti Kolumba, niti njegovega brata Jerneja. Ne čakajoč povrata Kolumbovega, dal je Bobadilja svojo poverilnico prečitati po vseh cerkvah. Potem je brez obotavljanja zasedil Kolumbov dvorec, zapečatil vse njegove stvari in papirje ... Ko se je to godilo, je Kolumb bival v revni indijanski vasi, daleč od Dominga, da poravna neke prepire z Indijani . . .
Nekoč je, — to je bilo koncem avgusta — prav pozdno zvečer sedel v indijanski koči, in s svojim zvestim tovarišem Dijegom Mendecem pretresal načrte daljnejšemu svojemu delovanju.
Naš smoter je dosežen, — rekel je Mendec, — puntajoči se Indijani so se pomirili, v S. Domingu vlada red in mir; česa se še bojite Krištof?
—   Sam ne vem, gospod Mendec, — odgovoril je zamišljeno Kolumb. — Jaz vidim, da je položaj naše kolonije sedaj primerno boljši. Prepiri so porav-nani. Spanci in Indijani so se jeli pokoriti zakonom in zahtevam oblastev, v novoodkritih rudnikih dobro delajo in tudi poljedelstvo tako uspeva, da boljšega želeti ni treba . . . Vendar me tlači slutnja, da me nekaj hudega čaka, kakor bi sedanja tihota in red le napovedovala bližajočo se nevihto . ..
Trije lahki udarci na vrata so pretrgali pogovor tovarišev. Mendec je nehote prijel za meč.
—  Kdo se upa motiti mir gospoda admirala ob tako pozdni uri? — zaklical je glasno.
—  Prijatelj belega glavarja, — bil je odgovor v indijskem jeziku.
—  Odprite, gospod Mendec! — zaklical je Kolumb, kateremu se je zdel znan glas prišlecev.
—   Previdnost je boljša nego brezskrbnost, gospod Krištof, — rekel je Mendec. — Za Boga, prijatelji prihajajo po dnevu, ne pa po noči!
—   Beli glavar ve, da prijatelji včasih prihajajo tudi po »noči in nepovabljeni, — odgovoril je glas zunaj. — Pogumno odprijte!
—  Prav ima gospod Mendec! — je odločno zaklical Kolumb. — Ne obotavljajte se, spustite ga notri!
—   Guakanahari je zaklical Kolumb, — osve-tivši postavo obiskovalčevo.
—  Blagoslovljen bodi tvoj pohod! No kaj te je semkaj pripeljalo? —  zaklical je vznemirjen Kolumb.
—   Tri velike ladije prišle so izza morja. Tujec je vdrl v tvojo hišo in vsi belci se plazijo okrog njegovih nog.
—   Jaz te ne razumem, Guakanahari. Se je li zopet začela vstaja?
—  Tvojega namestnika, — rekel je namesto odgovora glavar, — so zvezali v verige in odpeljali v plavajočo hišo .. .
—  O presveta Mati Božja!...
—  Povej, kako se je to zgodilo? — vprašal je Dijego Mendec, ki je bil od začudenja ves zmešan.
—  Guakanahari je vse povedal, — bil je lako-ničen odgovor.
—  Gotovo je bil zopet punt, — zaklical je Mendec. — Pojdiva takoj tjakaj, gospod Krištof.
To trenotje se je pred hišo zaslišalo neko peke-tanje konj... Zaslišali so se glasovi...
—  Tu je sel belca prišedšega izza morja! — je pokazal Indijan z roko proti durim.
In res so se duri kmalu odprle in vstopil je dnevni sluga. — Sel s kraljevim naročilom želi videti gospoda admirala! — poročil je.
—  Naj pride notri, — ukazal je Krištof.
Sluga je pripeljal sla, ki se je uljudno priklonil.
—  Prosim, ne zamerite, da vznemirjam gospoda admirala tako pozno, — rekel je, a jaz imam naj-ostrejši ukaz od kraljevega izrednega pooblaščenca njiju veličanstev gospoda Bobadilje, ki je prišel v S. Domingo dne 20. avgusta, izročiti gospodu admiralu kraljevsko pismo in izporočiti poziv, takoj z menoj iti v S. Domingo.
—  Dajte pismo!
Kolumb je vzel kraljevo pismo, ogledal pečat in ga pretrgal.
V pismu je bilo samo nekoliko vrst, ukaz, v vsem pokoriti se izrednemu pooblaščencu.
Ko je prečital kraljev ukaz, je admiral za jeden trenotek zaprl oči in navzoči so videli, da se je njegov bled obraz pokril z mrzlim potom, a roke so se mu tresle, da bi mu bilo kmalu padlo pismo na tla. Vse truplo se mu je streslo od čeznaravnega prizadevanja, da bi se premagal. Ko je Kolumb odprl oči, bil je zopet gospodar svojim čuvstvom.
—  Gospod Mendec!
—  Kaj ukažete, gospod admiral?
—   Preskrbeti, kar je treba selu kraljevega pooblaščenca.
—  Kak odgovor naj dam gospođu Bobadilji ? — vprašal je sel spoštljivo se klanjajoč.
—   Odgovor, vreden zvestega sluge njiju veličanstev, — odgovoril je trdo Kolumb, — ko se naredi dan, odpravim se na pot v S. Domingo, da se predstavim sodbi kraljevega pooblaščenca.
Sel je odšel.
—   Ukažete li, gospod admiral, — vprašal je Mendec, — da grem ljudem ukazat, pripravit se na pot.
— Ne trudite se, gospod, jaz pojdem brez spremljevalcev!
86
—  KB.ko? Pomislite, gospod admiral, kaj je povedal glavar! Mari se hočete podvreči sodbi prvega poslanega dvornega lizuna?!
—   Kakšen človek je on, to meni nič mari; on je pooblaščenec njiju veličanstev in to je dovolj.
—  Ne, tisočkrat ne, — zaklical je jezni Mendec. — Vi ne smete dopustiti, da vas tlačijo v blato! Surova sila se zmaga samo s silo. Mi imamo vojaški oddelek in premagamo tega ošabneža, ki hoče soditi vas. Dokler jaz delujem z vami, tudi jamčim za uspeh, gospod admiral!
In Dijego Mendec je hitel k durim.
—  Ustavite se, Mendec! Niti koraka dalje! Za-klinjam se pri sv. Jakobu in Materi Božji, da ne rušim pokorščine, ki sem jo dolžen njiju veličanstvoma, naj sem še tako razžaljen vsled kršenja svojih pravic in naj bodem tudi še bolje razžaljen! . . .
—  Njiju veličanstvi sta zapeljani!. . .
—  Nič ne dene! ... Kar je najvišji odmenil, to moram s pokornostjo prenašati. . .   Sedaj me pustite
samega!
Podal je roko Mendecu in glavarju. Kolumb ja je mirno peljal do vrat koče, a jedva so se zaprle duri, je admiral vzdihnil in onemogel zvalil se na postelj, odposlanstvo Bobadiljevo ga je ponižalo v dno duše ...
Drugi dan je s prvimi žarki solnca admiral odpravil se na pot, — sam brez spremljevalcev, — da se predstavi sodbi pooblaščenca kralja in kraljice. Kmalu je prišel v S. Domingo in prestopil prag svojega dvorca. Vsi, ki so ga srečali, so se bojazljivo izognili prejšnjega podkralja. Naposled je prišel v spre-jemalno sobo. Soba je bila napolnjena z naselniki vseh  slojev.   Pri Kolumbovem  prihodu so se vsi po-
v
rogljivo obrnili proti admiralu. Šepetanje, pomigavanje, zadržani smeh — so takoj pokazali Kolumbu, da je minula njegova slava; vzlic temu je on z vnanjo mirnostjo šel k uradniku, ki je imel dnevno službo .. .
—   Naznanite kraljevemu pooblaščencu, da sem prišel, in da sem mu na zahtevanje na razpolago!
Uradnik je ravno hotel izpolniti to povelje, kar se odpro vrata vsprejemne sobe in na pragu se je pokazal tajnik gospoda Bobadilje. Z znamenjem je k sebi poklical uradnika in mu tiho nekaj pošepetal na uho. Ta je prestrašeno se opotekel .. .
—  Sem h prav slišal? Mari? ... — zaklical je.
—   Vam je jasno ukazano! .. . Blagovohte ubogati!... — je ostro odgovoril tajnik, obrnil se in odšel skozi duri.                                      (Dalje sledi.)
94
Poučni in zabavni dei.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E   Šreknik.)
(Dalje.) Petindvajseto poglavje.
V verigah.
Uradnik je jedno trenotje stal v neodločnosti ne vedoč kaj bi storil; naposled je polglasno nekaj ukazal slugi, in sam šel k admiralu sedečemu pri oknu v sprejemni sobi.
—  Gospod, gospod!. . . —jel je klanjajoč se, — oprostite . .. meni je ukazano .. . vkleniti vas v verige.
—   V verige! — zaklicali so stoječi okrog admirala.
Kolumb je molče stal in mirno čakal, kaj bode. Kmalu so se odprla stranka vrata in prišlo je notri nekaj biričev z verigami v rokah. Za njim so se gnetli radovedni služabniki. Nastal je težek molk. Kakor so tudi vsi navzočniki sovražili človeka, katerega so imeli za glavnega prouzročitelja vseh njih bed in pomankanja, a vendar je slava, ki je obdajala velicega mornarja, ki je odkril Novi svet, jih nehote nagibala, da so ga spoštovali. Biriči še celoti so obotavljali izpolniti povelje Bobadilje, nekaj iz spoštovanja do Kolumba, nekaj pa iz premene njegove osode.
Nikdo se ni upal približati se mu.
Tedaj se je preril skozi tolpo jeden Kolumbovih slug, — po poslu kuhar.
—  No, gospoda, kaj se obotavljate? — zaklical je porogljivo. Ukaz Bobadilje je vendar jasen in obvezen. Ta gospod ima oblast in mi se mu moramo pokoriti. Saj smo tudi poprej ubogali gospoda Kolumba. Sedaj je pa druga pesen! Ko že mora nekdo izpolniti Bobadiljev ukaz, ga izpolnim jaz! . . .
Prijel je verige, in šel k Kolumbu, pripravljen vsak čas odskočiti, ko bi se ta branil.
Kolumb je mirno pustil približati se malopridnežu. Pobledel je, a stal je mirno, kakor bi imel dobiti kako odlikovanje.                                v
Mrtva tišina je zavladala v sobi. Kuhar se je nagnil in nadel Kolumbu verige na roke in noge. Admiral je pa mirno stal kot kip, še le ko je sramotno Bobadiljevo povelje se bilo izpolnilo, se je stresel po vsem truplu.
Vsi navzoči so zbegani gledali drug drugega, najbolje zmešan je pa bil videti načelnik beričev.
—   Oprostite, gospod admiral, — to je moja dolžnost, — začel je.
—   Ne tarnajte, — odgovoril je Kolumb z železno samozavestjo. — Volja njiju veličanstva je zame sveta!
Beriči so ga obstopili in po ukazu Bobadiljevem odpeljali v ječo.
\
95
Jedva so se vrata zaprla za obsojencem in utihnilo rožljanje verig, že je nastal glasen hrup po dvorani.
—   Presveta Devica! Morali bi ga bili vendar poprej soditi! .. .
—   Obsodili so ga, ne da bi bili slišali njegovo opravičevanje, to je nečloveško ...
—  Ni mogoče, da bi bila taka volja njiju veličanstev! . . .
—   Če je nepravilno ravnal, bil je prisiljen po okoliščinah! . . .
—   Gospod Bobadilja je tožnik in sodnik ob jednem! . . .
—  Držite jezik za zobmi — rekel je nekdo. — Tu imajo stene ušesa in to kar se je zgodilo ž njim, zgodi se lahko z nami danes ali jutri! Bodite previdnejši ! . . .
Opomin je vplival, a prikrita nezadovoljnost se je jasno videla na obrazih vseh.
Šestindvajseto poglavje.
Posledja odkritja.
Na ta način Bobadilja ni redno preiskoval Kolumbove zadeve, temveč postopal je ž njim kakor s hudodelcem. Sicer se je potem z vso gorečnostjo poprijel preiskavanja, in je pozval vse, ki so bodi zaradi česar koli, nezadovoljni ž njega postopanjem, naj vlože svoje pritožbe. Kmalu se je proti Kolumbu sestavila cela zatožnica.
V tem, ko se je vse to zgodilo, je njegov brat Jernej ostal svoboden, kar je jako vznemirjalo Boba-' diljo, tem bolje, ker je ta bil na čelu mnogoštevilnega vojaškega oddelka. Bobadilja je dosti slišal o odločnem značaju Jernejevim, in zdelo se mu je, da poslednji utegne s silo osvoboditi svojega brata in postaviti ga zopet v darovane mu pravice. Zato je Bobadilja zahteval od Kolumba, naj ukaže bratu odložiti orožje in povrniti se v S. Domingo. Kolumb se je pokoril. Jernej je prišel na poziv svojega brata, da so ga zaprli, kakor njega.
Ko je nabral dosti pritožb proti admiralu, in njegovemu bratu, je Bobadilja izročil jetnika plemeni-tašu Alonzu Viljehu, sorodniku škofa Fonseke, da je odpelje v Španijo, in ju izroči škofu. Bobadilja je mislil, da bode poslednji kot nadzorovatelj nad indijskimi zadevami in oseben sovražnik Kolumbov pospešil obtožbe proti admiralu.
Viljeho in kapitan ladije, ki je bila odmenjena za odpeljavo Kolumba, sta postopala z velikim mornarjem z največjim spoštovanjem in sočutjem Jedva je ladija odšla iz pristanišča, sta oba odšla v kujuto h Kolumbu.
—  Gospod admiral, — začel je Viljeho — vaša osoda me žali do dna srca. Dovolite, da vam sna-meva te sramotne verige.
—   Da, gospod admiral, —, pristavil je kapitan
Andrej Martini, —  vaši okovi  kriče v nebo.   Proč ž njimi, proč!. ..
Pokleknil je, da mu sname verige, a Kolumb se je ponosno umaknil.
—  Oprostite, gospoda, — zaklical je ponosno, — da se ne morem okoristiti z dobroto vašo. Njiju veličanstvi sta mi predpisali, da se moram pokoriti Bobadilji. On mi je v imenu njiju veličanstev nadel te verige in jaz jih ne snamem, dokler kralj in kraljica ne ukažeta sneti jih. Potem je pa hranim, kot spomin na ljudsko nagrado, za moje zasluge, in kadar me Bog pokliče k sebi, se te verige polože v moj grob.
—   Toda vi ste na širnem morju, gospod admiral, — prepričeval ga je kapitan. — Na moji ladij i sem jaz sam gospodar in ne poznam nobenega Bobadilje! ...
—   Da, vi ste gospodar svoje ladije, a ne moje osebe. Za to pustite na meni te verige ... Zame niso težke po tem, kar sem že prestal... Sramota ne leži na meni, temveč na Španiji, ki se je z verigami nagradila za moja odkritja ...
Tako je Kolumb izvršil vse svoje potovanje v verigah ...
Koncem novembra je ladija srečno prišla v Kadiks.
Poročilo o nedostojnem ravnanju s Kolumbom je vzbudilo občno nezadovoljnost. Ker je kapitan Andrej Martini za časa izročil pismo prinčevi dojki, ki je imela velik vpliv pri kraljici, je kraljeva dvojica izvedela vse, kako se je odstranil podkralj, predno je dobila sovražno poročilo Bobadiljevo, ne le blago srce kraljičino se je vjezilo proti Bobadiliji; temveč tudi vedno nezaupljivi kralj Ferdinand se je raztogotil, ko je slišal, kako je nedostojno ravnal s Kolumbom kraljevi pooblaščenec.
—  O, Ferdinand, — zaklicala je kraljica s solzami, — je li bilo mogoče to dopustiti? Pogumen mornar v verigah! Sramotno ravnanje, ki se je zgodilo v najinem imenu, ostane kot neizbrisljiv madže na naju!
—  Da, Izabela, — odgovoril je kralj, — slabe svetnike imava.
—  Treba je hitro poslati v Kadiks hitrega sela, da osvobodi admirala in njegovega brata, — zaklicala je kraljica.
Hitro je šla k pismenemu stolu, napisala nekaj vrstic na papir in jih podala kralju, ki je nemiren hodil gori in doli.
—  Tukaj, Ferdinand, — zaklicala je, — je mala pomoč nesrečnemu človeku, ki je daroval Španiji Novi Svet, in ki sedaj trpi v verigah. Teh 2000 cekinov mu bode jako prav, da pride na naš dvor, kakor se spodobi. Hitro, Ferdinand! Hitro je treba oprati madež, s katerim je onečeščeno naše ime in ki leži kot kamen meni na srcu!
Ko je prišel v Kadiks, je kraljevi sel takoj od-
redil, da se izsvobodi Kolumb in njegov brat. Hkrati je izrekel admiralu v imenu kraljeve dvojice globoko sožalje, da se je ž njim tako sramotno in razžaljivo postopalo in povabil ga, naj takoj pride k dvoru.
Nekoliko se okrepčavši in pomirivši je Kolumb z novim upanjem odšel v Granado in se je tukaj dne 17. decembra predstavil kraljevima veličanstvoma. Kakšna razlika je bila mej njegovim prihodom v aprilu 1493. leta in sedanjim. Tedaj je bil prišel kot človek v polnem cvetu let, ponosen na svoja odkritja, pozdravljen s klici veselja in naudušenja, a sedaj pa pride ravno ta mož kot onemogel starec, bled, onemogel vsled sramote, ki ga je bilazadela.
Kraljico je pretresla ta premena na Kolumba; solze so jej stopile v oči, ko se je pod prestolom priklonil mož, ki je Španiji odkril Novi Svet, a je sedaj bil tako ponižan in razžaljen.
Kolumb tudi ni mogel spregovoriti niti besede od vznemirjenosti, ki se ga je polastila. Naposled se je premagal. Spoznanje nedolžnosti ga je naudušilo in ovrgel je korak za korakom vse obdolžitve Bobadilja in drugih svojih nasprotnikov.
—  Vi ste mnogo pretrpeli, — rekla je vznemirjeno kraljica, ko je admiral končal svoj zagovor, — sedaj si hočemo prizadevati, da poravnamo vse, kar se je vam hudega zgodilo.
—  Mi smo popolnoma prepričani o vaši popolni nedolžnosti — pristavil je kralj, — in morem le še jedenkrat izreči, da obžalujem vse, kar se je zgodilo. Bobadilja se je pokazal popolnoma nesposobnega izvršiti nalog, ki se mu je izročil. On je zlorabil svojo oblast tako, da zasluži kazni. Takoj ga odpokličemo iz Indije in ga pokličemo na strogi odgovor. O gospod, bodite preverjeni o naši nespremenljivi naklonjenosti . ..
Na ta način sta kralj in kraljica se laskala Kolumbu, a ko je prišlo do tega, da bi mu vrnili vse prejšnje predpravice, se je pokazalo, da kralj ni za to; pri tem so se dogodile stvari, vsled katerih se je kralj pomišljal, ki bi povrnil Kolumbu naslov podkralja. Stvar je bila ta, da so nekateri podjetni mornarji kakor Obieda, Pinson in Vespuči nadaljeval Kolumbova odkritja in dognali, da Pariški bregovi pripadajo novi celini. Na podlagi dogovora je Kolumb zahteval naslov podkralja, tudi teh novih zemelj, a to bi bilo utegnilo pripeljati do prepirov.
(Dalje sledi.)
96
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.) Šestindvajseto poglavje.
Posledja odkritja.
(Dalje.)
Vsled tacih pomislekov so Kolumba z različnimi pretvezami zadržavali pri dvoru, in kmalu so mu dali razumeti, da je bolje, da za Hajiti sprva imenujejo druzega guvernerja, ker so njemu naseljenci sovražni. Novi guverner bode na otoku napravil trajni red in kadar se to zgodi, postavili bodo Kolumba v vse njegove pravice. Naj je Kolumb še tako ugovarjal takemu rušenju danih mu predpravic, vendar je bil imenovan namesto Bobadilje gospod Nikolaj Ovando, kateri je dne 13. aprila 1502 leta prišel v S. Domingo kot guverner. Bobadilja in Rodjan bila sta obsojena v pregnanstvo. Če tudi se proti prvemu ni zahtevalo sodnje preganjanje, vendar je v nikdo očeh bil zgubil vsako spoštovanje; Rodjana in njegove privržence so pa bili prijeli in jih na jedni in isti ladiji z Bobadiljo poslali na Špansko. Kolumbu pripadajoče imetje in dohodki, ki so mu šli kot podkralju, so se odvzeli Bobadilji in se posebni ladiji odposlali na Špansko, da se vrnejo admiralu.
V tem pa je Kolumb obsojen v nedelavnost, se dolgočasil Skoro jedina zabava sta mu bila sinova Dijego in Ferdinand ter Beatrisa. Ko je poslednja umrla, je admirala zopet vleklo na morje, ki mu je vse življenje bilo tako ljubo. Jako so ga k temu spodbujala odkritja Portugalcev. Basko de Gamo se je bil ravno kar povrnil iz Indije in seboj pripeljal bogat plen. Pozornost trgovskih narodov se je obračala na pravo Indijo, za Kolumbove iznajdbe se ni nikdo zmenil. V tem, ko so samo španske ladije vozile mej Novim in Starim svetom so italijanske in nemške trgovske družbe dejanski trgovale z azijskim vzhodom.
Sedaj je sklenil Kolumb podjeti novo potovanje — in ne več po dvomljivem, temveč po trdno določenem načrtu. Zbral je poročila o portugalskih odkritjih in imajoč Kubo in Pariji za skrajni točki vzhodnega azijskega brega, sklenil je priti v Indijo vozeč mej Kubo in Parijo.
Morski tok, katerega je odkril na prejšnjih eks-pedicijah, je tekel po Kolumbovih mislih v kak dotlej neznan zaliv, za katerim se nahaja Indijsko morje, na „oni strani Ganga", kakor so rekali v starih časih.
Uspehi Portugalcev so kralja nagibali, da je bil naklonjen načrtom Kolumbovim, kajti Tče bi se opravičila Kolumbova domnevanja, bila bi najkrajša pot v Indijo v rokah Špancev. Bogastva, ki se sedaj spravljajo na Portugalsko, prešla bi potem skozi španske roke. Kralj je obetal, da da Kolumbu vse prejšnje na-
slove in ugodnosti; če se posreči podjetje, ne! bode štedil z nagradami njemu, njegovim otrokom in njegovemu bratu.
Pa Kolumb se ni dal preslepiti s praznimi obljubami, poleg tega mu pa štiri nesrečne ladijce, katere so mu dali na razpolago za preiskovanje neznanih bregov, niso mogle vzbujati zaupanja v bodočnost, zato je sklenil za časa storiti, kar je treba.
Zvečer dne 8 maja 1501. leta je prišel Kolumb v Kadiks, da ondu nastopi svoje četrto potovanje, a zjutraj drugi dan je nakrat k sebi poklical svojega staršega sina Dijega.
—   Sin moj, — rekel mu je močno vznemirjen, — nezapopadljiva so pota božja, vsi smo umrjoči, zato je naša dolžnost, da smo vedno pripravljeni stopiti pred Gospoda. Zato sem poklical tebe, da se resno  pogovorimo o bodočnosti, morda poslednji pot.
—  Mari jaz ne pojdem s teboj oče, — vprašal je Diiego začuden.
—  Ne, — odgovoril je trdno admiral. — Vzamem sabo le strijca Jerneja, brez katerega ne morem biti, a ti pa ostaneš z Moniko na Španskem.
—  A Ferdinand?
—  Ferdinand mogel bi ostati pri tebi, kajti on ima še samo 13 let; toda jaz ga hočem vzeti sabo, <la bodem imel pri sebi vsaj jednega svojih sinov.
—   Oče, vzemi mene rajši seboj, — Ferdinand ložje ostane tukaj pri patru Gašparju Gorzričiu, tvojem zvestem prijatelju in svetovalcu.
—   Ne, sin moj, to ne gre. Ti si predstavatelj mojega rodu in ostati moraš tukaj na straži mojih pravic. Nezaupnost kraljeva mi vzbuja silno bojazen, da mi ne izpolni svojih obljub, za to sem za časa storil, kar je treba.
Od vseh važnejših listin, varujočih bodočnost našega rodu, dal sem napraviti prepise, in je izročil genueški banki, da je hrani. Ko bi Španija hotela rušiti moje pravice, tedaj se potegne zanje moje rojstno mesto — Genua. Mej temi listinami je pismo kraljevo z dne 14. marca 1502. leta, s katerim znova potrjuje darovane mi pravice in privilegije. Tako imaš v svojih rokah vsa sredstva, da varuješ naše pravice. Obljubiš li to meni?
—  Kakor gotovo je Bog svet in Mati Božja, prizadeval si bodem z vsemi silami, da dosežem smoter, katerega si si ti postavil, — odgovoril je ginjeni Dijego s solzami v očeh.
—   Bodi nam milostljiv Bog in vsi svetniki!... Oče in sin sta se goreče poljubila.
Ravno ta dan je še Kolumb odšel iz Kadiksa in čez 19 dnij je že bil za morjem. Z namenom, da za meni jedno svojih ladij z boljšo, je Kolumb dne 29. junija prišel na S. Domingo, kjer se je baš tedaj pripravljalo brodovje, ki je imelo Bobadiljo in Rodjana odpeljati v Španijo, — a dobil je od Ovanda ukaz, da ne sme stopiti  na  breg, more samo   oddati   pisma, ki jih je
104
105
pripeljal iz Španije seboj. Tako je bil Kolumb izgnan z otoka, katerega je odkril z nevarnostjo za lastno življenje.
Admiral je prenesel tudi to razžaljenje, ki je bilo zanj tem hujše, ker se je nadejal, da dobi zopet veljavo in dobro ime v naselbini, ako tja pride na čelu novega brodovja. Vzlic temu je Kolumb dal Ovandu dober svet. Opazujoč položaj Jupiterja in lune, Merkurja in solnca je Kolumb bil prišel do zaključka, da bode velik vihar. Če tudi je njemu bilo zabranjeno iti v pristanišče, ki je ob viharju bilo odprto tudi za tuje ladije, vendar je smatral za svojo dolžnost, opozoriti guvernerja, naj pred jednim tednom ne odpravlja brodovja. Temu opominu so se smejali, kajti vreme je bilo najlepše, in vlekel je ugoden veter proti Španski. Ovando je ukazal odpluti...
Vremenska opazovanja Kolumbova so se pokazala popolnoma zanesljiva. Jedva je naloženo brodovje prišlo v odprto morje, že je nastal grozen vihar, ki je raznesel ladije, kakor trske. Okolo 10 ladij z mnogimi potniki — mej njim Bobadilja in Rodjan — z zlatom v vrednosti kacih 10 milijonov se je potopilo. Le nemnoge ladije so se v kaj žalostnem stanju vrnile na S. Domingo. Samo jedna ladija, skoro najslabša, na kateri je bilo naloženo Kolumbovo imetje, je mogla odpluti na Špansko in s tem je bila dokazana nedolžnost Kolumbova od zgoraj.
Prestanši vihar v nekem zaprtem zalivu, je Kolumb 14. julija odplul od Hajitija, pustivši Kubo in Jamajko na strani na zapad in je odkril otok Guanajo, ki leži ob honduraškem zalivu. Admiral ga je imenoval Smrekov otok, ker so na njem se nahajali lepi smrekovi gozdi in začel je trgovino z jukatanskimi prebivalci, katerih izdelki so imeli pečat višje kulture, kakor vsi dosedaj v Novem svetu. Tu je tudi izvedel za deželo, ležečo na zapadu. Imenovali so jo Maja (Jukatan). Ko bi bil admiral se ravnal po tem, kar so mu povedali domačini, gotovo bi bil prišel v Mehiko. Toda Kolumb je uporno ostal v svoji zmoti, da se nahaja hlizu Bengalskega zaliva. Premenil je smer svoji vožnji in obrnil se proti vzhodu omejivši se tako s preiskovanjem Karajibskega morja. Neprestani nasprotni vetrovi in viharji so Kolumbu ovirali pot in ne samo jedenkrat je bil v največji nevarnosti. Potem se ga je pa še lotila mrzlica, a admiral je vzlic temu sam vodil svoje ladije. Naposled je ladija dne 12. septembra prišlo do vzhodnega konca Hon-durasa. Iz hvaležnosti za rešitev iz nevarnosti, ga je imenoval Gracias Deo (hvala Bogu) — katero ime se je ohranilo dosedaj.
Od tod je Kolumb odšel proti jugozapadu ob bregu in je prišel do onega dela Srednje Amerike, ki se sedaj imenuje Moskitos. Tu je nasproti čudni skupini otokov, katero je imenoval Huerga (vrt), opazil veliko indijansko vas, ki se je razprostirala ob ustju reke.   Ker so mornarji bili jako utrujeni in je  bilo
treba tudi ladije popraviti, je Kolumb, se zasidral blizu sedanjega mesta 6reytoona. Po poročilih, katere je nabral Jernej ob obrežju, je zlatonosna dežela ležala proti jugozapadu, zato je Kolumb jo obrnil nato stran in prišel je kmalu do zaliva Čiriki, imajočega mnogo otokov. Indijani imenovali so to deželo Kerabaro ali Korabaro, zlatonosni breg na oni strani Čirikija se je imenoval Veraguo. Kolumb je mislil, da se nahaja na južnem koncu indoki tajskega polotoka, kjer se po trditvi Ptolomejevi nahaja zaliv Katigora. V tem trdnem prepričanju je Kolumb šel dalje, ne da bi bil dobro preiskal deželo Veraguo. Strašni vihar ga je vendar zagnal v zaliv, katerega je imenoval Puergo Bello, zaradi njenega lepega pristanišča.
Vedno dalje in dalje je vleklo Kolumba doli ob bregu celine. Celo nedvomljivi znaki zlata na bregu ga niso mogli ustaviti. Iskal je preliva, ki pelje v Portugalsko Indijo, katerega odkriti je bila njegova jedina želja. Toda neuspeh za neuspehom je zadeval njegovo podjetje. Viharji so sledili drug za drugim in črvive ladije njegove so se jedva držale na površju. Blizu Panamske ožine moral se je Kolumb vrniti. Po obupni borbi z vetrom in valovi je zopet prišel v Veraguo, kjer je sklenil napraviti naselbino, kajti neizčrpna množina zlate rude v zemlji je presegala najsmelejša pričakovanja lakomnega španskega dvora. Ob reki Velen so sklenili napraviti bivališče in Jernej je sklenil ostati v koloniji z jedno ladijo, admiral pa
v
odpotuje na Špansko in se vrne z novim podkrep-ljenjem. Toda zarota sosednih indijanskih glavarjev, vsled katere je bilo mnogo Spancev pobitih, je prisililo Jerneja, da je iskal zavestja na admiralovih la-dijah, ki so še vedno krožile okrog Verague. Ker ladija, ki je bila ostala v naselbini, ni bila več za vožnjo po morju, so jo prepustili svoji osodi.
Povrniti se na Špansko na treh ostarelih ladijah ni bilo mogoče, kajti črvi so jih bili močno razjeli ob straneh in na dnu. Zato se je Kolumb zopet odpravil v Hajiti. Strašen vihar, pri katerem se je jedna ladija potopila, obe ostali pa poškodovali, je Kolumba prisilil, da se je obrnil proti Jamajki. V ladiji je začela grozno voda teči in vodo so jedva mogli sproti zajemati in izlivati na vse mogoče načine. Pri tacih razmerah je Kolumb zahvalil Boga, ki je dne 25. junija 1503. leta prišel do Jamajke v pristanišče Sante Gloria, sedanji Kolumbov zaliv. Jedva so nehali odpravljati vodo, že sta ladiji se potopili prav do krova. Mornarji so se skrili v vrhnjih kajutah, mnogi so potonili. Kolumb je bil na polomljenih ladijah prav pred otokom, odrezan od vsake pomoči in izročen na milost Indijanov.
Na popravo ladij niti misliti ni bilo.    Služiti so jim mogle le še za barikado, ako pride do boja z div jaki, a Kolumb je rajši  ostal s svojim  moštvom   na polomljenih ladijah, nego bi šel na negostoljubni breg. K  sreči  so  se  jamajski  Indijani   pokazali  prijazne.
Špancem so pripeljali živeža za zameno za razne stvari. Toda vzlic temu je bil položaj Špancev obupen. Kolumb je bil pripravljen umreti, ako slučajno ne pride mimo kaka španska ladija in jih ne reši.
Tedaj je Dijego Mendec sklenil svoje življenje postaviti v nevarnost, da reši spoštovanega admirala in njegove tovariše.
—  Gospod admiral, — rekel je nekoč Kolumbu. — Vsi smo smrtniki. Ako kaj odločnega ne storimo, tako smo vsi gotovi pogina. Pripravljen sem se žrtvovati za vas, poskusil bodem z indijanskim čolnom priti na otok Hajiti in bodem ondu zahteval od Ovanda pomoč za vas in vaše ljudi.
—  In jaz pojdem z vami, — pristavil je Genučan Fijesko. — Nikdo ne sme reči, da se je rojak admiralov bal zanj zastaviti življenje in je to prepustil Špancu.
Kolumb je krepko objel oba hrabreča in je mogel samo reči s tresočim glasom:
—  Pojdita, z Bogom!.. .
Mendec in Fijesko sta se hitro pripravila. K indijskem čolnu so naredili krmilo, napravili lesen krov v varstvo pred valovi, postavili nanj jarbolo in na njem razprostrli jadra. K dvema hrabrecema se je pridružilo še 12 Špancev, in nekaj Indijanov in odšli so preskrbljeni s pismi na Ovanda in spremljevani z blagoslovom ostalih.
Predrzno podjetje se je posrečilo. Hrabreči so brez posebnih dogodkov prišli do nosa Farol na Ispa-njoli, potem so pa ob obrežju prišli v S. Domingo. Ovando jih je prijazno vsprejel, a jim ni verjel, temveč je le mislil, da ga hoče Kolumb preslepiti in potem zasesti njegovo mesto.
Minoli so tedni in meseci, predno se je guverner odločil na Mendečeve nujne prošnje, da pošlje na Jamajko ladijo pod poveljstvom Dijega de Eskobara. Poslednji se je prepričal o kritičnem položaju Kolumbovem, a namesto pomoči, je odšel nazaj na Hajiti obetajoč, da pošlje večjo ladijo. Kolumb je bil zopet prepuščen osodi na milost. Mornarji so se jezili in preklinjali so uro, v kateri so izročili svojo osodo nepremišljeno hrabremu admiralu, katerega vedno preganja osoda. Brata Frančišek in Dijego Porras sta netila nezadovoljnost mej mornarji. Popustila sta admirala, izvabila seboj 48 mož in jeli so ropati po otoku. Indijani so se skrili v gozde in opustošili svoja polja, da tako z gladom pomore bele barbare. Kolumb je skoro umiral od glada, ko so mu Indijani prenehali donašati živež.
Samo velika zvezdoznanska izvedenost mu je pomagala iz tega strašnega položaja. Kolumb je dobro vedel, da bode dne 29. februvarija lunini mrak in sklenil je to izkoristi. Povabil je k sebi indijanske veljake. Ko so prišli, je Kolumb šel k njim, in nekaj mahajoč in roteč se, povedal jim po tolmaču, da se jim  skrije nebeško  oko, ako mu ne prineso  živeža.
Sprva so se mu smejali, a ko so videli lunin mrak, drli h Kolumbu s kričanjem in nesoč mu živeža, ter prosili so ga, naj potolaži Velikega Duha. Tako je bila odvrnjena nevarnost umreti od glada, a pretila je druga. Brata Porras sta se zaman trudila, da bi v indijanskih čolnih prišla na Hajiti, sklenila sta zatorej napasti admirala in njegove spremljevalce . . . Prišlo je do krvavega boja dne 4. maja 1504. leta. Mnogi so bili ubiti, Ferdinand Porras pa vjet. Zma-ganci so prosili pomiloščenja, ki se je jim tudi dalo. Koncem junija je naposled prišel Dijego Mendec na ladiji, katero je oskrbel z nenavadnim trudom za Kolumbove denarje. Dne 13. avgusta so nesrečneži prišli na S. Domingo. Četudi je Ovando skazoval veliko spoštovanje pred admiralom, vendar ni mogel se izdržati, da ne bi pokazal mu s tem svoje oblasti, da je ukazal sneti železje uklenenemu puntarju Porrasu-
(Konec sledi.)
106
114
Poučni in zabavni del.
Krištof Kolumb.
(Zgodovinski roman. Ruski spisal E. Šreknik.)
Konec.
V septembru 1504. leta je Kolumb  jo odrinil v
¦v
Španijo za zmiraj zapustivši Novi Svet. Potovanje je bilo dolgo in viharno, še le dne 7. novembra se je izkrcal v Kadiksu. Globoko užaljen vsled zgube vseh štirih ladij svojega brodovja, razžaljen in varan v svojih nadah je opešal na duhu in telesu. Njegove zasluge so bile pozabljene in njegov prihod ni vzbujal narodnega veselja. Samo nekateri prijatelji so se ga spomnili, a s smrtjo kraljice Izabele dne 26. novembra 1504. leta je zgubil poslednjo podporo.
Na Kolumbove prošnje, naj bi mu povrnili njegove pravice, je kralj odgovarjal s praznimi opravičevanji in ničvrednimi pretvezami. V maju 1505. leta je Kolumb sam odšel v Segovijo, da osebno prosi kralja. Poslednji je stvar izročil v razsodko sodišču. Po dolgih zadržkih so Kolumbu predložili, naj premeni svoj podkraljevski naslov za kak drugi in posestva v Kastiliji. Kolumb je nevoljen odklonil to ponudbo kot rušenje kraljeve besede.
— Rajše umrjem v potrebi in pomanjkanju, — zaklical je, — nego bi vzel svojim potomcem slavo svojega trudapolnega življenja! . ..
Bridki neuspehi in pa rušenje kraljeve besede so naposled izpodkopali zdravje velicega mornarja. Udajal se je bridkim premišljevanjem, in vedno je iskal izrekov prorokov, obračujoč je na svoje osode. In sedaj je zabiestel za Kolumba poslednji žarek upanja, ko sta nova španjska vladarja Filip in Ivana dne 28. oktobra 1506. leta prišla iz Flandrije. Pri plemeniti hčeri svoje pokroviteljice kraljice Izabele, nadejal se je Kolumb najti ono podporo, kakor jo je pri materi njeni. Toda poprej, nego so prijazne obljube novih vladarjev prišle do Kolumbovih ušes, je umrl  na v Vnebohoda  dan,  dne  21.  maja  150g
Valjadovidu v starosti sedemdesetih let. Poslednje nje gove   besede so  bile:   „V tvojo   roko   izročam   svojo dušo, Gospod!"
Kakor v svojem življenju Kolumb ni imel miru, tako ga je našel po smrti še le čez stoletja. Leta 1513. so se ostanki njegovi prepeljali iz Valjadolid-skega frančiškanskega samostana v Seviljo v samostan Santa Marija de las Kuevas, Njegov grob ima tukaj sledeči napis: „A Castilla y a Leon Nuevo Mondo dio Colon, katero se nahaja na njegovem pod-kraljevskem grbu. Mej 1540. in 1559. letom so se prenesli njegovi posvetni ostanki po želji, katere je on večkrat izrazil v življenju na Hajiti in so se položili v veliki cerkvi v S. Domingu, kjer so se pokopali tudi sin njegov Dijego, njegov brat Jernej iu njegovi unuki. Ko je 1795. leta S. Domingo prešel v roke Francozom, se je zdelo Špancem neumestno, z njihovimi pojmi o časti, če bi pustili tujcem prah člo-veka, ki je skazal Španiji tolikine zasluge. Admiral Gabrijel de Artizabe je ukazal preiskati cerkveno rakvo in Kolumbov prah prepeljali so na ladiji v Ha-vano, kjer so ga slovesno položili k počitku dne 19. januvarija 1796. leta.
Zgodovinski dogodek o prevozu Kolumbovih ostankov iz Havane na Kubo se je pa 1877. leta vendar ovrgel. To leto našli so pri predelavi cerkve v S. Domingu pred glavnim oltarjem malo svinčeno tružico Ludovika Kolumba, tretjega admirala in unuka velicega mornarja.
Po daljšem preiskavanju našli so rakvo, katera je bila le malo večja svinčena tružica, sicer pa pra^v podobna. Vnanji napis najdene tružice je glavnega duhovniku te cerkve, italijanskega konzula in nekaj drugih oseb pripravil na misel, da so res našli ostanke velikega mornarja Vlada, kateri se je stvar sporočila, je takoj vse storila, da se prepreči vsaka zloraba. Tružica se je vzdignila iz rakve vpričo duhovščine, oblastev in zastopnikov tujih držav: Španije, Francije, Italije, Anglije, Nemčije i. dr., potem je pa škof Raguel Konkio, glasno prečital napis na tružici.
Na vnanji strani pokrova je bilo D de la A. P.—pr. A—te (Descrubidor de la America, Primer Almirante), na levi strani je bil ležeč o (Christabal), na prednji končnici se je nahajal stoječ C (Colon), na levi stranici je bil ležeči <\ (Almirante). Zadnja končnica in dno tružice bila sta brez vsakega napisa. Tružica je bila 42 centimetrov dolga, 20V2 centimetrov široko in 21 centimetrov globoka. Zaporov ni bilo nikakih Na notranji strani pokrova so bile besede z gotiškimi črkami: Ilustre i Esc'arecide Varon don Christobal Co'on.
Ta nadpis je razgnal vse dvome navzočnikov. Naudušeni klici in grmenje topov so naznanjali odkritje ostankov velikega admirala. Takoj se je sestavil akt, katerega so podpisali predstavitelji vlastij in kon ziili Italije,  Francije, Portugalske, Anglije, Španije  in
5    
Nemčije. Obsegal je inventar tega, kar je ostalo od človeka, katerem gre čast, da je odkril Ameriko. Zobni čeljusti in črepinja, plast prahu na dnu tružice in puškina kroglja, — vse to je napolnjevalo jedva petino tružice.
Če tudi nadpis na najdeni tružici ne dopušča nobenega dvoma, da so našli v resnici ostanke Kolumbove, vendar bi bilo zanimivo vedeti, čegave ostanke so 1796. leta tako slovesno prenesli v Ha-vano na Kubi? Dosedaj se moramo zadovoljevati s hipotezami in čakati daljšega preiskavanja tega vprašanja. Španska vlada je ugovarjala pristnosti najdenih ostankov, sklicujoč se na grob svojega admirala v Havani. Učeni svet se je razdelil v dva taborja. Neka-terniki trdijo, da so v S. Domingu našli prave ostanke Kolumbove, drugi pa mislijo, da so našli le ostanke kacega njegovega sorodnika. Leta 1891. je znani po-tovalec po Ameriki Rudolf Kronay se lotil v cerkvi S. Domingu preiskavati vpričo cerkvenega sveta in vladnih zastopnikov najdene ostanke, ko se je ogledali, so se vsi preiskovalci prepričali, da pripadajo velikemu pijonerju Novega Sveta. Vzlic tem pa vprašanje ni končno rešeno, dokler se jednako nepristranski ne preiščejo ostanki, ki so se prepeljali v Havano.
Ze pri življenju je Kolumba žalilo, da so se imena, katere je dal on raznim krajem, in katera so izražala njegovo versko prepričanje, se svojevoljno menjala. Kako bi ga bilo užalostilo še dejanje, da Novi Svet, katerega je on odkril, ne nosi njegovega imena, temveč ime njegovega rojaka Aueriga Vespučija.
Leta 1495. je španska vlada dala dovoljenje pod jetnim pogumnežem, da se podajo na nova odkritja. Mej drugim se je tega dovoljenja poslužil vitez Alonz de Obieda, kateri se je bil izkazal s tem, da je bil vjel glavarja Kaonaba na drugem Kolumbovem potovanju; sklenil je opraviti ekspedicijo, za daljše pre-iskavanje brega Parija.
Sin javnega pisarja Vespučo se je rodil v Flo-renciji dne 9. marca 1451. leta. Stopil je 1491. leta v službo italijanske trgovska hiše, ki se je nahajala v Španiji od 1486. leta, katera je preskrbovala spravljanje ladije za ekspedicije v Indijo in 1499. leta se je pridružil Obiedovi ekspediciji. Malo brodovje poslednjega je odšlo iz Kadiksa in se držalo tiste snovi, katere se je držal Kolumb na tretjem potovanju svojem. Sledeč po sledovih Kolumbovih je brodovje odkrilo zaliv, ki je tako spominjal na Benedke s svojimi na bambusovih kolih zidanimi kočami, da so mu dali ime „Male Benedke" ali „Venepueli". Dalje je to brodovje obiskalo otok Guaira, potem se pa odpravilo na Hajiti in od tod na Bahamske otoke.
Drugo leto je Vespuči, ki je bil že v portugalski službi, podvzel novo potovanje v južno Ameriko. V avgustu ja prišel k nosu Sv. Roka, potem je pa prišel do nosu sv Avguština in se pri tem prepričal, da ne
115
pripada kakemu otoku, temveč veliki celini. Uspeh te ekspedicije je bil nenavaden, in poročila o njej so se hitro razširila, ker je Vespuči znal s svojimi pismi in poročili o potovanju pridobiti zanimanje vseh. Vsled tega je slava Vespučijeva zatemnila slavo Kolumbovo. V tem, ko je poslednji čutil, da se njegovo ime pozablja, je Vespuči imel čast, 1507. 1. izvedeti, da se bodo po njem imenovale novo odkrite dežele.
Ime Amerika je neki izumel Alzačan Martin Valcmiler iz Frajburga. V uvodu svojega svetopisa iz danega 1509. leta označuje Evropo, Azijo in Afriko, potem pa pravi, da je Amerigo Vespuči odkril četrti del sveta, katerega bi kazalo imenovati Ameriko. Ta predlog je ugajal, a vendar se je še le v 17. stoletju to ime prav udomačilo.
Po smrti Kolumbovi je njegov sin Dijego napovedal svoje pravice. Ni se bal borbe s samim kraljem, in začel je proti njemu pravdo pri sodišču, ki se je sestavilo, za razsojevanje vseh zapadnoindijskih stvarij. Nepristransko sodišče je razsodilo: »Dijego Kolumb mora dobiti vse pravice, katere so se obetale očetu njegovemu". S to razsodbo povzdignen mej španske velikaše, se je poročil z nečakinjo nadvojvode Albe. Roditelji se niso upirali temu zakonu in so toliko uplivali na kralja, da je izpolnil razsodbo sodišča in zadovoljil Dijega. Ovanda so odpoklicali in Dijego Kolumb je odplul na Hajiti, zmagavši nad krivico. Pridružila sta se mu oba strijca Dijego in Jernej, brat Ferdinand in mnogo naselnikov iz boljših španskih rodbin. Dijego je na Hajitiju živel v sijaju, primernem zaslugam svojega očeta.
Ferdinand, sin Kolumba in Beatrise, je dobil dobro izobraženje in je postal duhovnik, ter je popisal življenje svojega očeta.
Jernej Kolumb in njegova zvesta Monika dobila sta v posest 1511. leta otok Mono mej Hajitijem in Portorikom in sta tukaj srečno živela z otroki. Toda njiju sreča ni bila dolga, kajti on je umrl 12. avgusta 1514. leta. Kmalu za njim je umrl brat Dijego poveljnik trdnjave Izabele.
Tretji podkralj indijski Ludovik sin Dijegov je premenil svoj podkraljevski naslov v naslov vojvode Veragua, markiza Jamajskega, admirala Indije z letnimi dohodki 1000 dublonov. Umrl je 1572. leta Za njim je sledil sin njegovega brata Krištofa Dijega II. — četrti indijski admiral. Z Dijegom II., ki je umrl 1596. leta je izumrla neposredna moška panoga Kolumbove rodbine, a naslov vojvode Veragua je prešel na stransko panogo in se je ohranil dosedaj. Poslednji potomec znamenitega pijonerja Novega Sveta je v sedanjem času Krištof Kolumb vojvoda Veragua.
116