ZGODBE IZ


ZGORNJESAVSKE

DOLINE:



ali kako premagati

strah in se podati

v neznano





ZGODBE IZ





ZGORNJESAVSKE



DOLINE:



ali kako premagati



strah in se podati



v neznano

Zgodbe iz Zgornjesavske doline: KAZALO

ali kako premagati strah in se podati v neznano UVOD 7

ZGODBE IZ ZGORNJESAVSKE DOLINE 10

Kraji iz zgodb 12

Rateče 14

Podkoren 14

Kranjska Gora 15

Založila: Občinska knjižnica Jesenice Gozd - Martuljek 16

Trg Toneta Čufarja 4, 4270 Jesenice Dovje-Mojstrana 17



Za založnika: Nataša Kokošinek, direktorica Radovna 19 Ilustracije: Laura Koder Uredila: Nina Jamar Junaki iz zgodb 20 Anja Panja Lektoriranje: Veronika Osredkar, prof. 20

Oblikovanje: Rosje Bedanec 21

Kekec 25



Vsem, ki pripovedujete zgodbe. Prisank 33 Pripovedovalci in literarni poustvarjalci Pehta 30 35

Na sprednji in zadnji strani ovitka: Prospekt o Kranjski Gori Pripovedovalci 35

Notranja stran ovitka: Kranjska Gora, Razor in Prisojnik, foto Fran Pavlin Peter Jakelj 35

(fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice, hrani fototeka Gornjesavskega Marica Globočnik 38

muzeja Jesenice) Marsel Gomboc 40

Literarni poustvarjalci 42

December, 2025 Josip Vandot 42

Mirko Kunčič 45

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici France Voga 46

v Ljubljani Metka Kern Trček 48

COBISS.SI-ID 261972483 Špela Oblak 48

ISBN 978-961-94345-4-3 (PDF)





UVOD




PRIPOVEDNO IZROČILO MARICE GLOBOČNIK Anže Svrzikapa 49 Feri Lainšček je v enem izmed svojih intervjujev dejal: »Prepričan sem, da so ravno zgodbe Lea Svrzikapa 50 tiste, ki so vzpostavile civilizacijo.« 51



Marica Globočnik 51 Publikacija je nastala ob delu, povezanim z domoznansko dejavnostjo v Občinski Zgodba o nastanku Borovške vasi 54 knjižnici Jesenice. Leta 2008 smo začeli z zbiranjem pripovednega izročila pri gospe Običaji v Kranjski Gori 57 Marici Globočnik (teti Pehti) v Kranjski Gori. Leta 2024 pa smo se pripovednega izročila Parkeljni v Borovški vasi 61 Zgornjesavske doline, zaradi nekaj okroglih obletnic, lotili širše in pripravili razstavo Divja jaga v Borovški vasi 62 Zgodbe iz Zgornjesavske doline. V tem letu je namreč minilo 140 let od rojstva in 80 let Pehta 67 od smrti Josipa Vandota (1884-1944), 100 let od objave trilogije Kekčevih zgodb (1924) Pehtina zgodba o Kekcu 74 ter 40 let od smrti Mirka Kunčiča (1899-1984). Publikacija, ki je pred vami, predstavlja Kekec in Bedanec 76 zapis zbranega gradiva ob razstavi. Pri pripravi gradiva za razstavo in publikacijo smo se Storica o fičfiričih 82 seveda v prvi vrsti oprli na gradivo, ki ga hranimo na domoznanskem oddelku Občinske Coprnica Anja Panja 87 knjižnice Jesenice. Ob tem bi posebej poudarili, da hranimo tudi Kekca na volčji sledi in Ciganova jetra 91 Kekca na hudi poti v japonščini. Za prevod Kekca v japonščino je zaslužen gospod Ivan O tistem, ki je na britofu orehe tolkel 92 Godler, doktor robotike, ki že več kot trideset let živi na Japonskem. Za dar se najlepše O kovaču, ki je strašno preklinjal 94 zahvaljujemo njemu in gospe Anki Polajnar iz Osrednje humanistične knjižnice Filozofske O treh bratih 95 fakultete v Ljubljani. Muševa jajca 98





ZAKLJUČEK O čifci 100 Publikacija je razdeljena na dva dela. Prvi del smo naslovili Zgodbe iz Zgornjesavske 103 doline, drugi del pa Pripovedno izročilo Marice Globočnik. V prvem delu se dotaknemo SLOVARČEK NAREČNIH IZRAZOV 104 pripovedi iz posameznih krajev Zgornjesavske doline (Rateče, Podkoren, Kranjska Gora, VIRI IN LITERATURA 106 Gozd - Martuljek, Dovje–Mojstrana, Radovna). Dotaknemo pa se tudi junakov, ki so del FOTOGRAFIJE 108 pripovednega izročila Zgornjesavske doline (Anja Panja, Bedanec, Kekec, Pehta, Prisank).

Junakov in zgodb je še veliko več, tema je zelo obsežna, zato bi z njenim raziskovanjem

veljalo nadaljevati. Zaključujemo pa s pripovedovalci in literarnimi poustvarjalci iz

Zgornjesavske doline (Peter Jakelj, Marica Globočnik, Marsel Gomboc, Josip Vandot,

Mirko Kunčič, France Voga, Metka Kern Trček, Špela Oblak, Anže in Lea Svrzikapa).

6 7 7

Podatke o pripovedovalcih in literarnih poustvarjalcih iz Zgornjesavske doline najdete Ob koncu uvoda pa še zahvala vsem, ki ste nam pri našem delu pomagali. Še posebej se

tudi na Obrazih slovenskih pokrajin (www.obrazislovenskihpokrajin.si), domoznanskem zahvaljujemo Jožici Globočnik, Marici Globočnik, Marselu Gombocu, dr. Barbari Ivančič

portalu, ki ga soustvarjamo slovenske splošne knjižnice. V drugem delu pa so zapisane Kutin, Metki Kern Trček, Lauri Koder, Nataši Kokošinek, dr. Moniki Kropej Telban, Marjanci

zgodbe, ki nam jih je, ko smo jo leta 2008 obiskovali, povedala Marica Globočnik (teta Lešer Kunčič, Špeli Oblak, Veroniki Osredkar, Špeli Smolej Milat, Anžetu Svrzikapa, Lei

Pehta). Zgodbe, ki nam jih je povedala, v avdio in video obliki najdete na domoznanskem Svrzikapa, Cvetki Tropenauer Martinčič, Igorju Vandotu, Francetu Vogi. Ter še vsem

portalu Kamra (www.kamra.si). Zapisali smo jih v knjižnem jeziku, ohranili pa smo narečne ostalim neimenovanim, ki ste potrpežljivo odgovarjali na naša vprašanja. izraze. Zaradi lažjega razumevanja smo na koncu dodali tudi slovarček narečnih izrazov.

V narečju pa jih lahko slišite na Kamri. Tako odločitev smo sprejeli zato, da so pravljice, Če kaj, nas pravljice naučijo, kako premagati strah, se podati v neznano, premagati težave

kljub narečnim izrazom, razumljive čim širšemu krogu bralstva. Imeli smo srečo, da je in biti za to bogato nagrajen. Kar pa je neverjetna popotnica za spopadanje z vsem, kar

gospa Marica Globočnik besedila tudi prebrala in se strinjala z njihovim zapisom. Zgodbe nam prinaša življenje. so namenjene odraslim, namenjene pa so zavedanju, da težke trenutke v življenju

preživljamo vsi, zato si moramo med seboj pomagati. Čeprav se bodo ob branju nekatere Nina Jamar zgodbe zdele strašljive, ne pozabite, da se je teta Pehta, ko jih je pripovedovala, zelo

zabavala. To pa se je preneslo tudi na tiste, ki so imeli poseben privilegij, da jim jih je



pripovedovala.

Še nekaj besed o literaturi na temo pripovednega izročila Zgornjesavske doline, ki ni

vsa dostopna na policah Občinske knjižnice Jesenice, daje pa nadaljnje usmeritve za

raziskovalno delo. S slovenskim ljudskim pripovednim izročilom so se ali se še vedno

veliko raziskovalno ukvarjajo dr. Milena Mileva Blažič, Irena Cerar, mag. Špela Frlic,

dr. Barbara Ivančič Kutin, dr. Monika Kropej Telban, mag. Anja Štefan, dr. Barbara

Zorman. Nekatere izmed njih lahko slišite slovensko ljudsko pripovedno izročilo tudi

pripovedovati. Na Filozofski in Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je na to temo

nastalo tudi nekaj diplomskih in magistrskih del. Z Josipom Vandotom in pripovedmi

o Kekcu sta se raziskovalno ukvarjala dr. Milan Hladnik in dr. Barbara Zorman, z Mirkom

Kunčičem pa dr. Igor Saksida. Z likom tete Pehte in pripovednim izročilom Kranjske Gore

se ukvarjata tudi Špela Smolej Milat in Neli Štular iz Gornjesavskega muzeja Jesenice. Ob

raziskovalnem delu in pripovedovanju pa ne smemo pozabiti na vse ilustratorje, filmske

režiserje, igralce, glasbenike, ki so prav tako zelo pomembno prispevali k prepoznavnosti

junakov, ki so del naših življenj. Verjetno ni Slovenca, ki še ne bi slišal za Kekca in Pehto.

Gorenjske 2015.

ZGODBE IZ ZGORNJESAVSKE DOLINE

Na koncu naj omenimo še Pavestice. V njih sta Anže in Lea Svrzikapa zbrala povesti iz

Kranjske Gore, Podkorena, Gozda - Martuljka, Rateč, Mojstrane, Dovjega in Radovne.

V Občinski knjižnici med domoznanskim gradivom najdete tudi znamenite zgodbe in filme Anžetova pokojna mama je zgodbe in pripovedke iz doline zapisovala v zvezke v dialektu,

o Kekcu. Leta 1918 je v Zvončku izšla prva od znamenitih Kekčevih zgodb z naslovom Kekec s pravilno »karenško« izgovorjavo. Nekaj teh sta pretipkala in združila s tistimi, ki se

na hudi poti. Leta 1922 je prav tako v Zvončku izšla druga Kekčeva zgodba z naslovom jih Anže spomni iz otroštva. Nastala je zbirka desetih povesti, ki jih je Lea Svrzikapa,

Kekec na volčji sledi. Leta 1924 pa je bila trilogija zaključena, saj je v Zvončku izšla še akademska slikarka, pospremila s preprostimi ilustracijami, ki jih otroci lahko pobarvajo.

tretja knjiga z naslovom Kekec nad samotnim breznom. Pravljični motivi so pogosto Vsaki knjižici je priložen tudi paket barvic. Knjižica je prevedena tudi v angleški jezik.

povzeti iz ljudskega pripovedovanja. Vse filme o Kekcu (Kekec, 1951, Srečno, Kekec, 1963, Knjižico je finančno podprla Občina Kranjska Gora, prejel jo je vsak vrtčevski otrok iz

in Kekčeve ukane, 1969) je režiral Jože Gale. Kekec, posnet leta 1951, je bil prvi slovenski Zgornjesavske doline. Ena izmed povestic govori tudi o slikarju Gaspariju. film za otroke in tretji slovenski celovečerni film nasploh. Prvi celovečerni film je nastal

po planinski pripovedki Kekec nad samotnim breznom, drugi pa po planinski pripovedki Če govorimo o zgodbah iz Zgornjesavske doline, je prav, da predstavimo nekaj krajev,

Kekec na volčji sledi. Kot navaja Zorman (2008), naj bi bil Kekec po mnenju Lojza Tršana ki so del nje. Nadaljevali bomo s predstavitvijo junakov iz zgodb. Najprej so opisani

iz Filmskega arhiva Republike Slovenije najbolj priljubljen slovenski film oziroma film, junaki iz Triglavskih pravljic. Nato pa junaki, ki so izbrani glede na slikanice, ki so izšle

ki ga je videlo največ gledalcev. Obenem pa je tudi prvi slovenski film z mednarodno o Kekcu (Kekec in Bedanec, Kekec in Pehta, Kekec in Prisank). Dodali smo še Anjo Panjo

filmsko nagrado – zlatim levom v kategoriji mladinskih filmov na 16. Beneškem filmskem iz pripovedne zakladnice Marice Globočnik. Anja Panja ima pomembno vlogo tudi v

festivalu. Pečjak (2003) tudi navaja, da za prvi film o Kekcu (1951) lahko trdimo, da je bil Vandotovi planinski pripovedi Kocljevo maščevanje. Zaključili bomo z ustvarjalci zgodb,

kljub vsemu režiser Jože Gale umetniško močnejši kot avtor literarnega dela. Zgodbe o tistimi, zaradi katerih so zgodbe iz Zgornjesavske doline postale del nas. Peter Jakelj

Kekcu je rada otrokom in odraslim pripovedovala tudi Marica Globočnik, imenovana tudi - Smerinjekov, Josip Vandot in Marica Globočnik so k nam prinesli Pehto, Bedanca in

teta Pehta. Povedal ji jih je oče, izjemen pripovedovalec Peter Jakelj — Smerinjekov. Prav Kekca. Triglavske pravljice je med nas prinesel Mirko Kunčič, ponovno pa so jih obudili

on naj bi zgodbe o Kekcu predal Josipu Vandotu. Zgodbe, ki jih je pripovedovala Marica France Voga, Metka Kern Trček in Špela Oblak. Globočnik, smo v Občinski knjižnici Jesenice tudi posneli in predstavili na domoznanskem

portalu slovenskih splošnih knjižnic Kamra (Jamar, 2012).

Med domoznanskim gradivom v Občinski knjižnici Jesenice najdemo tudi Triglavske

pravljice Mirka Kunčiča. Prvi zvezek je bil izdan leta 1940, drugi in tretji leta 1944. Vsi

trije zvezki so bili ponatisnjeni leta 1994 in 1995 pri založbi Magnolija. Ilustratorja sta bila

Stane Kumar in Maksim Gaspari. Leta 2017 sta Triglavske pravljice Mirka Kunčiča priredila

Metka Kern Trček in France Voga. Ilustrirala jih je Špela Oblak. Tradicijo Milka Kunčiča v



Mojstrani in na Dovjem obujajo »Rajže po poteh triglavskih pravljic«, naj tematska pot Kraji iz zgodb nemirno zunaj. Sta pa pogledala ven in nasproti, ravno pred durmi graščine, je ena črna



kočija stala pa črne postave so okrog kočije letale. V kočijo pa sta bila vprežena dva konja,

mož pa je rekel: »Urša, pojdi, pojdi! Boš še ti pogledala. Ali prav vidim? Ali vidim prav

»Zgornjesavska dolina je alpska dolina, po kateri teče Sava Dolinka. V dolini so naselja: črne konje, se jim iz oči bliska pa z gobca plamen šviga? Joj, kaj pa je to? Kako pa se je to

Moste, Potoki, Blejska Dobrava, Lipce, Koroška Bela, Slovenski Javornik, Javorniški Rovt, zgodilo?« Prestrašena sta ven gledala, eno culo zavito sta dva nesla, eden spredaj, eden

Podkočna, Kočna, Jesenice, Prihodi, Planina pod Golico, Plavški Rovt, Dovje, Mojstrana, zadaj, pa so na kočijo vrgli, potem sta pa gor na konja poskočila pa pognala in tista kočija

Belca, Srednji vrh, Gozd - Martuljek, Kranjska Gora, Rateče in Podkoren. Dolina se začne pri v galop okrog hiše pa naprej po vrtovih. Mož pa žena nista upala ven iti, da bi videla,

razvodju v Ratečah (870 m) in konča pri Mostah (560 m). Je naravna geografska meja med kaj je to. Hitro sta šla ležat in potem, ko sta žebrala, je mož rekel: »Tole, tole je pa nekaj

Julijskimi Alpami in Karavankami. Nastala je na osnovi tektonskega preloma, ki poteka po čudnega. Ne vem, kaj bi to bilo. Bova zjutraj pobarala graščaka, kaj je to bilo.« sredi doline. Kasnejše geomorfološke oblike doline so v največji meri posledica delovanja (Ustni vir: Marica Globočnik, 2008) rek in ledenikov. Z obeh pogorij se v dolino priključujejo številne druge manjše alpske doline.

Večina teh čudovitih krajev predstavlja severni rob edinega slovenskega naravnega parka –

Triglavskega naravnega parka.« (Redjko, 2018)

V krajih Zgornjesavske doline se – po pripovedovanju ljudi – včasih pojavi divja jaga.

Takrat vas res lahko postane strah. Kako izgleda, kadar se pojavi divja jaga, sta opisala

tudi Mirko Kunčič in Marica Globočnik.

»Komaj to reče, nekaj strahovito zabuči in zahrumi, kakor da bi sto peklenščkov mimo

drvelo. Puške pokajo, gonjači kolnejo, psi lajajo, medvedi renčijo, volkovi zavijajo, mlade

srne jokajo. Trop črnih postav jim primotovili nasproti, trop črnih postav, trop hrustov

čokatih: bedanci, velikani, kragulježi, gorski možje. Bedancem se spačeni obrazi pol noro

pol zvito režijo in tilniki se jim krivijo kot krvoločnim zverem. Velikani se kot binkoštni mlaji

dvigajo visoko in se resno drže. Kragulježi rožljajo s prečudnimi kraguljčki okoli vratu in

poskakujejo razigrano kot vranci od tal. Gorski možje so tako grozno kosmati, da jim še na

koncu nosu trde ščetine v božji dan štrle. Oči se jim pod nizkim čelom kot steklene krogle

vrte.« (Kunčič, 1994a)

»Zvečer, ko je možek s svojo ženco že legel spat, je bil pa zunaj en tak čuden nemir, en

tak čuden veter, se je k dežju pripravljalo, da nista mogla počit pa jih je ena skrb gnala.

Zaslišala sta tudi eno ropotanje zunaj, mož je vstal pa je šel pogledat, zakaj je danes tako Rateče Kranjska Gora





Josip Lavtižar je kot župnik leta 1896 prevzel župnijo v Ratečah, kjer je ostal do upokojitve. Marica Globočnik, imenovana tudi teta Pehta, je o nastanku Kranjske Gore povedala

O izvoru imena Rateče je zapisal takole: »Ime Ráteče se najlažje razlaga iz besede raztéčje, takole: »To je zgodba o nastajanju Kranjske Gore. To je bilo pa v tistih zelo zelo davnih časih, ker je tukaj naravna meja med Kranjsko in Koroško ali med Savskim in Dravskim vodovjem.« ko je bil okoli in okoli gozd, po sredi sta pa tekli Sava in Pišnica precej skupaj; Pišnica je tekla

O farni cerkvici Sv. Duha v Rátečah je zapisal; »Ljudska pravljica govori, da je nek gospodar po prodastem svetu, Sava pa bolj po ilovnatem svetu, po taki sivi ilovici. Ampak takrat je

iz Rožičeve hiše redil gosi. Gosi zmanjkajo, čez več časa pa pridejo nazaj, in se vsedejo na bila dolina, ni bilo nasuto, voda ni nasuvala in je bila dolina bolj globoka pa bolj ozka, tako

griček blizo hiš. Mož ima to kot opomin, naj postavi tukaj kak spomenik Bogu v čast. Res zida da sta vodi precej skupaj tekli. Iz rateške strani, iz Planice priteče Sava, v Planici ponikne,

na tem kraju lepo Gotiško kapelo.« O ráteški cerkvi sv. Tomaža pa Lavtižar piše: »Omeniti potem skozi Zelence ven priteče in potem teče naprej. Pišnica pa tam v Pišnici izvira in tudi

moram, kakšno ustno izročilo je ohranjeno med ljudstvom iz časa turških napadov proti gre v pesek, usahne pa ne nobena. Včasih je vode v reki malo več, včasih malo manj, brez

koncu 15. stoletja. Ko izvedo Rátečani, da se bliža sovražnik, skrbi jih zelo, kako bi rešili vode pa ni nikoli nobena. Pod Podkorenom je pa še Rojca izvirala. Pod vasjo, konec Kranjske

svojo cerkvico. Na misel jim pride čuden, skoraj otročji pripomoček. Zvežejo jo zunaj okrog Gore so se pa vse skupaj, Sava, Pišnica in Rojca, v Savo zlile. Naprej teče Sava. Koroške

in okrog z močno blagoslovljeno verigo. S tem so pokazali trdno zaupanje na božjo pomoč, pastirje, ki so na koroški planini svojo živino pasli in prišli na poljano, kjer je bil prelaz, pa

zakaj Turčin se pač ni mogel bati tega strašila. Njemu ni dosti mar, ali je cerkev zvezana je mikalo, da bi šli še na tole stran pogledat, kaj je tukaj. Tukaj pa so v tistih davnih, davnih

z verigo ali ne. In glej čudo! Turki niso šli po navadni poti mimo cerkve s svojimi mulami, časih že bili pastirji. Na produ je bilo zaslediti, da tam že ljudje hodijo. Najprej so prišli s

ampak so po drugi strani prodirali na Koroško.« (Rpečnekova vučca, 1999) Koroške pastirji, da bi videli, kako je kaj na tej kranjski strani, če bi bil mogoče kakšen tak

prostor, da bi tudi sem hodili past. No, potem so pa videli, da je in začeli počasi s čiščenjem

Podkoren gozda. Prišli so tudi že gozdarji in začeli s sekanjem, trebljenjem, začeli so delati čistine, da ni

drevje raslo, da je rasla trava. Tako so počasi, počasi začeli s Koroške prvi pastirji in gozdarji

leta in leta širiti to dolino, tudi vodo so speljali. Zelo veliko so morali delati, vse z rokami,

Anže in Lea Svrzikapa (Svrzikapa, 2020) sta iz Podkorena ohranila kratko zgodbico o žalik da so dolino širili in Savo z zgornje strani na levo, Pišnico pa bolj na desno, da je ostala na

ženah: »Pod Mucno goro smo imeli žalik žene. Te so hodile v vas po mleko na kmetijo pri tistem koncu, kjer je bil prod. Ko je kamen nosila za seboj in tudi poplavljala, je bil sam bel

Petrašu. Mleko so jim nastavljali na okno. Dokler so bili kmetje dobri do njih so bile tudi one prod. V tistih davnih časih je en človek, ki je bil verjetno že en čas doma v teh krajih, začel

s kmeti, svetovale so jim kdaj naj sejejo, žanjejo, vse okrog živali in kar se še pomembnega premišljevati o tem, kako je kaj po svetu. Bil je radoveden, čez rame je dal, kar je imel, in šel

v življenju dogaja. Nekoč pa so jih hoteli malo pohecati in so jim na okno namesto mleka po svetu. Malo je hodil z nogami, nemara so imeli že konje pa vozove, da se je pridružil. Pa

nastavili žganje. Takrat so se razjezile in odšle izpod Mucne gore. Nad vas pa so poklicale je hodil, hodil, prav dolgo, tako da je prišel na španski dvor pred kraljico. Španska kraljica

nesrečo in veliko stvari je šlo narobe.« je bila pa zelo verna žena in se ji je sanjalo, da mora kapelico Mariji na čast na belem produ

narediti. Potem so pa hodili tudi iz drugih krajev popotniki in so se tam na dvoru ustavljali

pa je španska kraljica spraševala za beli prod, pa nihče ni vedel, kje bi bil. Ko pa je ta človek



iz naših krajev prišel, ga je ravno tako vprašala, če ve, kje bi bil beli prod, pa je rekel: »To je pa pri nas.« Pa je napisal, kam in kako, tako da je španska kraljica poslala svoje ljudi, da da je lahko rušil skalovje; bil je črn in je imel srebrne perutnice, da je letal od stene do stene



so res na belem produ kapelico naredili. Najprej samo kapelico, potem je iz tiste kapelice kakor ogromen, pravljični orel. Bil je zvest čuvaj svojih čred; ni ga mogla raniti nobena

nastala majhna cerkvica in tako naprej. Tam je bilo že nekaj takih kolib iz smrekovih skorij, krogla nobenega lovca. Bil je prijatelj ljudem, če so ga pustili v miru; kar prisrčno in nežno

ki so jih naredili gozdarji, da so prenočevali v njih. Tukaj so se zadrževali bolj v poletnem je bilo njegovo prijateljstvo z nekim mladeničem, ki ga je pognala v gore nesrečna, divje

času, tako kot tudi koroški pastirji, ampak pozimi so se pa najbrž spet umaknili. Čez čas pa strastna ljubezen do lepega dekleta. Mladenič je postal čarodej, živel je z divjimi kozami in

so tudi po dolini gori iz drugih krajev prišli, tako da so se naseljevali iz vseh strani. In Beli se je zvezal v najtesnejšem prijateljstvu s krilatim divjim kozlom. Ta ga je nosil na svojem

prod so poimenovali tisti zaselek, saj je bil šele začetek, je bila šele kapelica pa skorjaste orjaškem hrbtu, kamor koli si je želel. Ljudje so ju večkrat opazovali, ko sta v jasnih mesečnih

hišice. Več let je bilo tako, da se je ta del imenoval Pri Mariji na belem produ. Potem so pa nočeh letela nad Dolino proti Dobráču; tam sta se spustila na tla, ker je nesrečni, krasni mož

ljudje le začeli malo bolj sekati in delati že tudi njive, so pa začeli premišljevati, da bi bilo le imel tu ljubico, žal, čarovnico.« (Vandot, 1941) dobro, da bi bili tudi čez zimo v teh krajih. Tam pri kapelici je bilo okoli zelo veliko borovcev.

Ljudje so jih gledali in si mislili, tole bi bil pa zelo lep les, da ne bi imeli skorjastih hišic. Bi Dovje-Mojstrana bilo dobro, če bi jih obtesali pa kaj bolj trdnega naredili. In tako so sekali, žagali, najbrž

so imeli že žage, da so žagali, in so obtesali tramče in naredili take štirioglate hišice, tudi

streha je bila štirioglata, v njih pa je bil samo en prostor. So imeli najbrž v njih eno ognjišče, »Dóvje, prelepa planinska vas! Čudežno pero sem iskal, v rožnato barvo jutranje zarje sem

kakšen pograd pa še malo prostora in tako so se počasi širili. Zdaj, ko so iz borovcev naredili ga hotel pomočiti, verno sem hotel posneti tvojo podobo – hiše, so pa pomislili na to, da bi bilo lepo, če bi to vas poimenovali kako drugače, in so jo Otok tihega upanja spomladi, poimenovali Borovška vas. No, ime Beli prod se je kar nekako izgubilo, v zapisih je še in v kraljico rdečih nageljnov sredi poletnih juter, ljudskem izročilu, ampak ime Borovška vas se je pa ohranilo do danes.« (Ustni vir: Marica šotor božajočega miru jeseni, Globočnik, 2008) nevesto snežne beline sredi zimskih noči.

Pa je jutranja zarja daleč in moje pero zarjavelo in moja roka okorna. Komaj medel odsev

Gozd - Martuljek tvoje lepote sem vrgel na hrapavi papir.

Kako je že biló?« (Kunčič, 1994b)

Kraj, z današnjim uradnim imenom Gozd - Martuljek, se lokalno in starinsko imenuje V Mojstrani so doma »Rajže po poteh triglavskih pravljic«, naj tematska pot Gorenjske Rúte. V Gozdu - Martuljku je doma pravljica o divjem kozlu, ki mu nihče več ne ve imena. 2015. Gre za gledališko predstavo v naravi, kjer na poti iz Mojstrane na Dovje srečujete

vaške posebneže, domačine in bajeslovna bitja. Z njihovo pomočjo spoznavate stare

Josip Vandot je zapisal: »Povest o Martuljkovem planinskem kozlu sem slišal od pokojnega šege in navade, domislice, pregovore in vraže. Eno izmed pravljičnih pravil Pravljičarja

Janeza Omana, bistrega kmeta iz Rut, samouka, ki mu daleč okrog ni bilo enakega. Povest Bukovnika je, da naj vsi udeleženci uživajo v lepotah Dovjega in Mojstrane in se počutijo

se je žal ohranila med ljudstvom samo še v odlomkih, celoto pa je že davno zabrisal čas. kot otroci ter se v pravljice vživijo do te mere, da sami postanejo del njih. Del pravljičnih

Martuljkov bajni divji kozel, imena mu nihče več ne ve, je daleko prekašal Zlatoroga po poti so tudi poslikave (osem na Dovjem in štiri v Mojstrani), ki so delo akademske slikarke,

plemenitosti uma kakor po telesnih prednostih. Živel je na planoti Za Akom, velik in močan, domačinke Špele Oblak. Poslikave prikazujejo zgodbe triglavskih pravljic. V »Rajžah po poteh triglavskih pravljic« sta sicer omenjeni le dve pravljici, naslikani na poslikavah. Na »Rajžah po poteh triglavskih pravljic« lahko prisluhnete tudi zgodbi o Zakletih mačkih





Tematsko pot je zasnoval Marsel Gomboc (Pravljičar Bukovnik), glasbenik in gledališčnik na Požgáncevem mostu. Mirko Kunčič je zgodbo končal takole (Kunčič, 1994b): »Zdaj sem iz Mojstrane, po tretji knjigi Triglavskih pravljic Mirka Kunčiča. Nastala je po predstavi z jim pa menda že utekel, črnuhom nemarnim! si je mislil. In je spet kradoma pogledal nazaj.

naslovom Skrivnost Bvaščeve jame iz leta 1999. Ena prvih predstav je bila odigrana ob A glej: črnih mačkov, z žarečimi očmi, zavihanimi repi in nasršeno dlako je kakor listja in

zaključku Kekčevih dni leta 2003. Torej pred približno dvajsetimi leti. Ime in vsebina »Rajž trave gomazelo za njim. Vsa cesta jih je bila polna. Lákotov Jaka je prebledel kakor omužen

po poteh triglavskih pravljic« so avtorsko zaščiteni in vpisani v register Avtorske agencije hlod in zobje so mu zašklepetali kakor škarje v rokah mojstra brivca. Nič več premišljeval,

za Slovenijo. Marjanca Lešer, še živeča hči Mirka Kunčiča, je Marselu Gombocu namreč kaj bi in kako. Kar na hitrco si je spet nabrusil podplate in se spustil v tek. Ves trd od groze

dovolila uporabo očetovih zapiskov, tekstov in knjig ter dramatizacijo za gledališki oder je privihral domov. Še toliko časa ni imel, siromak, da bi odprl vežne duri in domačim voščil

in pravljično pot. V okoli 400 predstavah je sodelovalo več kot 50 igralcev Dovškega odra, dober večer. Kar ob zapahnjene duri je butnil, s tako močjo butnil, da so se preklala na

nekateri med njimi v več različnih vlogah. Kar nekaj članov se ponaša z Linhartovimi dvoje, sam pa je telebnil po tleh, kakor je bil dolg in širok. Kakor pomaranča debela buška

priznanji za dosežke na gledališkem področju. Triglavski pravljičarji so nastopili tudi se mu je naredila na čelu. Tamkaj, kjer bi bil moral mimo Požgáncovega znamenja gredoč

pred zaslužnim papežem Benediktom XVI. v Vatikanu leta 2016. V izvirnih kostumih so napraviti križ. In še nogo si je izvil v gležnju. Tisto, ki je bil z njo črnega mačka brcnil v vodo

zbujali veliko pozornosti tudi na nekaj drugih gostovanjih. Najlepše pa pravljice zazvenijo … Z novim mostom so zakleti mački izginili. Nihče več jih ni videl.« v domačih krajih (Gomboc, 2024).

Irena Cerar (Cerar Drašler, 2004) je »Rajže po poteh triglavskih pravljic« opisala takole: Radovna »Pot triglavskih pravljic oziroma po krajih, kjer spi velikan. V Mojstrani se pot začne z

ogledom znamenite Šmercove gostilne, v kateri so se nekoč zbirali prvi raziskovalci Iz Radovne je znana zgodba z naslovom Enega belega gamsa (Svrzikapa, 2020): »Kralj

naših gora. Nemški pesnik Rudolf Baumbach naj bi v njej napisal znamenito pesnitev o Aleksander je zelo rad prišel na Gorenjsko. Še posebej rad je prišel v Radovno. Nekega dne

Zlatorogu. Naselje zapustimo čez Požgančev most, kjer nam Bukovnik pove zanimivo, pa leta 1933 ali 1934 je bil kralj Aleksander na lovu. Tistega dne je ustrelil belega gamsa. O tem

tudi majčkeno srhljivo zgodbo o ukletih črnih mačkah. Ti so nekoč zasledovali mladeniča, so že od nekdaj pravili, da kdor ga ustreli, je zadnja stvar, ki jo je ustrelil. Te legende okrog

ko se je tod vračal domov. Nadaljujemo proti planinski vasici Dovje, pot je posejana s belega gamsa so bile poznane tudi kralju Aleksandru, zato je bil tistega dne kar precej slabe

čudovitimi razgledi in zgodbami, ki nam jih pripoveduje vodnik. Pri dovški cerkvi izvemo volje. Nedolgo zatem so ga v Franciji ustrelili.« legendo o njenem nenavadnem nastanku, nato pa se skozi vas sprehodimo h Katr', kjer se

od pravljičnih junakov poslovimo.« Ob zapisu Irene Cerar naj dodamo, da nas je pravljičar

Bukovnik opomnil, da se »Rajže po poteh triglavskih pravljic« končajo zelo različno,

najpogosteje na koncu vasi Dovje, na tako imenovanem Golobovem dvorišču. Večkrat pa

udeleženci pravljično doživetje združijo tudi z ogledom Slovenskega planinskega muzeja

v Mojstrani. To velja tako za odrasle kot otroke. Junaki iz zgodb jaz rogljiček ukradel.« »O jej,« je rekla, »to pa ne!« »Ja,« je rekel, »pa ga bom.«





Jelica je sama sedela, ni si nikamor upala, se je kar malo bala Anje Panje. Pobič pa je

sezul levo coklo, da se ga ne bi slišalo ne videlo in je res ukradel paličico z rogljičkom.

V prvem zvezku Triglavskih pravljic (Kunčič, 1994a) je zapisano, kdo vse so prebivalci Skoraj bi zavriskal, pa se je le še pravi čas spomnil, da mora biti tiho, se prijel za usta, se

oziroma junaki Zgornjesavske doline. »Najprej so si te kraje izbrali za svoje bivališče skril v hosto in prišel nazaj do Jelice. »Poglej, zdaj ga pa imam. Zdaj jo pa imam v pesti,« je

velikani. To so ti bili robavsi! Kar tako, za šalo in kratek čas so valili velikanske skale sem rekel.« in tja in prestavljali gore po mili volji. Tako so tudi najvišji vrh Triglav privalili tja, kjer stoji (Ustni vir: Marica Globočnik, 2008) še danes. Ko so si lepo uredili svoj dom, so povabili v goste bližnje in daljne sorodnike: bele

žene, vešče, kvátrnice, tórklje, pehtra babe, žarkžene, zelene škrate, škómpnike, gorske Bedanec možé, kragulježe, čateže, bedance in še trop drugih prikazni in strahov: more, uroke, goreče

kozle, bele konje, kače velikanke – kdo bi mogel obdržati v spominu vso to peklensko in

nepeklensko druščino! Tri dni so rajali in prepevali, četrtega dne pa so poiskali vsak svoje V slovanski mitologiji lahko korenine Bedančevega lika najdemo med bajnimi bitji,

ležišče v samotnih votlinah in soteskah.« kakršna so vedomec, vejdamec, vedaunc, bedanec vedavec, vedavac idr. Vedomec je zlo

bajno bitje, negativni pol dobrega kresnika, medtem ko je Kekčev povezan z mitom o

Anja Panja kresniku. Bitja, kot je vedomec, se po ljudskem izročilu zbirajo na križpotjih in v rokah

držijo goreče bakle, se pretepajo in trkajo kot kozli, če pa zalotijo človeka, mu slečejo

kožo in ga pojejo do kosti. Imajo animalične lastnosti, pogosto so pol človek, pol medved.

»In ko sta prišla na rob spodnje planine, sta jo pa zagledala. Anja Panja je sedela na enem Bedanec se vzporeja tudi z mitološkim likom divjega moža, ki je ljudem delal škodo in

kamnu, veverice so pa na repkih sedele pred njo v krogu pa jim obenem pomagal oziroma svetoval. Vandotov Bedanec pa v nasprotju s tem ljudem

strašno zvesto so jo gledale. Kar enih osem jih je bilo, Anja pa je samo škoduje. Bedancu vzporedno bitje ženskega spola je Pehta, Pehtra baba ali Pehta v

mahala z rogljičkom in rekla: »Zdaj pa, če ne boste ubogale, vam Kranjski Gori (Šaver, 2005; Dovč, 2013; Zorman, 2014). bom pa kar repe postrigla,« je rekla Anja Panja. Veverice so jo zelo

zvesto gledale in se je bale. Ona je pa mahala z rogljičkom. »Zdaj »Bédance si je ljudska domišljija kaj različno predstavljala. Kmet Mihtar iz Dóvjega

pa v gozd zletite in lešnikov mi prinesite.« In veverice so se razkropile jih je npr. takóle opisal: »Bili so po zunanjosti podobni gorskim možem (hostarskim

na vse strani nabirat lešnike za Anjo Panjo. Potem pa je Anja Panja, sonce divjakom). Radi so nagajali pastirjem po planinah in nadlegovali drvarje in oglarje pri

je namreč že zelo sijalo, postala malo zaspana. Bila pa je res odurna delu. Z gorskimi možmi so si bili malo navzkriž.« Po opisu starega Mlákarja na Dóvjem

babnica, vsa skuštrana, s preluknjanim slamnikom, grda in zoprna. Za so bili bédanci nekoliko zmešani, a obenem tudi prekanjeni divjaki. Zmerom in povsod

hrbet je dala palico z rogljičkom, jo odložila, saj je bila sicer v senci, pa so uganjali svoje norčavosti. – Blizu 100 let stari Lípnek iz Mojstrane pa je trdil, da so bili

zadremala. In je dremala. Rogljiček pa je bil na soncu in se je strašno bliskal bédanci na pol ljudje, na pol medvedi. Grozno so bili kosmati in divji.« (Kunčič, 1994b). na vse strani. In je tako zadremala, da je prav zadrnjohala. Koceljček pa je »Ampak malo so si pa le mislili, kako dolgo bo zdržal. Je le videl, da je le bolje, da ima več



to videl, je pa rekel: »Jelica, ti kar tukaj počakaj, ko boš zdajle heca vidla. Ji bom koristi, da ga ljudje ne sovražijo, če dela, če pomaga. Ampak umival se pa ni, ko pa je bil še tako umazan, mu je pa tista zelena muha, ki gre samo na umazanijo, največ se pase usta pa brada so mu ven gledale. Potem je pa hitro gledal, kje se bo ven skopal pa kako.





po kravjih drekih gor, na vrat sedla. Taka, malo na zelenkasto vleče. Je pa sedla na tisto In je že stegoval roke, da se bo tam za korenino vrbovo prijel pa da se bo ven potegnil.

umazanijo, ga je pa v vrat v žilo pičila, v žilo mu je pa hudoben strup spustila. Potem ga Ampak vrba, ki je že malo postrani rastla nad vodo, je bila pa tudi malo navihana, tako



pa to ni več držalo in Bedanc je bil še hujši, kot pa prej. Tisti hudobni Bedanc se je spet na kot Kekec, ga je pa zadaj ravno za naramnico zahakljala, potem pa ga je svoja pota vrnil in tisti dan tako premišljeval: »Danes se bom pa Kekcu maščeval, ker mi je vrtela po vodi več kot pol ure in se je kopal. In ker je bil tako umazan, Rožleta odpeljal pa Brinceljčka pa ker sem takole moral zdaj dve leti biti na suhem. Danes se je najprej zmočil, potem je pa v plasteh začela umazanija se bom pa od zadaj pretihotapil, otroci nič ne vidijo in slišijo, on jim pa tudi pripoveduje, odtekat v vodo pa naprej. Tisto umazanijo je voda nesla, voda tudi ne bo pozoren. Od zadaj, iz grmovja ven bom ene dva pobiča zagrabil. Pobiče moram je tekla in pljuskala in naprej šla. Tako da je potem Minkara gledat, take bolj močne, da jih bom zagrabil, jih bom za seboj vlekel.« Tako je imel račun naslednji teden vprašala Pehto, ko sta se pogovarjali, ker je bila brez berta. No, je že blizu prišel, Kekec je levo in desno špegal, je pa zagledal, kako se Minkara radovedna, če Pehta kaj ve, kaj se je v planini godilo, da približuje in vse njegove misli vedel, kaj ima Bedanc za bregom, kaj bo naredil. Je pa je kar naenkrat črna voda pritekla. Minka je pa namočila pranje rekel otrokom: »Tamle po hosti od smreke do smreke, od bukice do bukice, od macesna do in ga je šla v Pišnico splakovat, da je imela čisto in ga na soncu macesna se pa Bedanc približuje in ima strašno čudne misli, da bi ene dva otroka s seboj posušila. Naenkrat je pa črna voda prišla, da je hitro umaknila ta vzel.« Otroci so se kar ustrašili, so se kar stisnili. Je rekel: »Nič se ne bojte! Boste zdajle zadnji bertah. Če bi še tisti bertah notri pomočila, ne vem, kako, bi heca vidli. Okrog mene stopite, jaz bom v sredini, glave notri, tako da boste hrbte s kroga bil bolj umazan pa bi bolj smrdel kot prej, ko ga je ona oprala. Pa ji ven kazali, pa bomo sovo oponašali.« In resno. Otroci s Kekcom na čelu so okrog stopili in ni bilo nič jasno, kako da pri jasnem nebu taka črna Pišnica teče. začeli uhati: »Uhuhu, uhuhu, uhuhu!« Takrat je pa Bedanc ušesa našpičil in si mislil: »Od Čez par dni je pa Pehto srečala, pa je izvedela. Pehta je pa od Kekca kod pa sove zdajle?« Resno je bilo že pozno popoldne, ampak vseeno. Sova ne pride pri izvedela, kaj se je v planini godilo. Je pa povedala, kaj je bilo, da se je dnevu, je še svetlo. Nič mu ni bilo jasno, samo vedel je, da se sova oglaša in se je obrnil Bedanc kopal. No, malo manj kot uro ga je vrba vrtela, potem je bila pa pa v lauf. Seveda, letel je naprej pa nazaj gledal, če se bo tisto sovo še kaj slišalo. On se vrba le toliko usmiljena, da ga je spustila pa še malo potisnila k robu, da se je je ene same sove bal, ko je rekel, da smrt kliče, ne pa celega tropa. Je pa nazaj čez ramo za njeno korenino prijel, da se je ven potegnil. Nič ni levo in desno gledal. Tresel se je kakor

gledal. Ene par dni prej je pa Pišnica tako narastla, ravno pod Kekčevo bajto nasproti je kužek ali pa ovca, ki je mokra, umazane kaplje so pa letele na vse konce. To je bilo na uni

ena velika skala, je pa v tisto skalo notri butala in mlela s tistim peskom, da je precej en strani Pišnice, ko je pa v hosto šel, je pa še palico mimogrede pobral in šel. Potem ga pa

velik bajer ven zmlela. Seveda, pesek je najprej odneslo, ker je bil lahek, jama pa je bila dolgo ni bilo. Kekčevi otroci pa so šli med tem časom domov, čez teden pa ni imel obiskov,

ves čas večja. In tako je veliko jamo skopala, potem ko se je pa vreme uredilo, je voda drugi teden konec tedna so bili napovedani. No, v tistem tednu pa je Kekec rekel: »Čakaj,

naprej odtekala. Tista, ki je pa v tistemu bajerju ostala, je pa notri ostala, ampak se je že Bedanc! Zdaj te bom pa pošteno dražil. Zdaj, ko boš prišel, bom pa že imel pripravljeno

toliko očistila peska, glina je šla pa na dno, da je bila prav čista, lepa voda. Globoka je pa pesem, da te bom dražil.« Je pa sestavil eno pesem in čakal. Bedanc ne bi bil Bedanc,

bila, tako da ni bila več zelenkasta, je že na plavo, na črno šlo na podnu, ko je bila tako prav dolgo ni zdržal, en teden. Čez en teden, na začetku tedna, je pa prišel, takrat je bil

globoka. Seveda, Bedanc ni gledal, tam je bila pa ena korenina, ali en kamen ali kaj je pa Kekec ravno sam, ravno ovce je zavrnil, potem je pa malo okrog hiše starov, pa ga je

bilo, se je pa spotaknil, pa šel v ribo in v bajer čofnil. Najprej na glavo, potem se je hitro zagledal. Ampak Bedanc je prišel samo do Pišnice, čez pa ni šel. Na oni strani se je ustavil



skobacal, da se je na noge postavil, ampak kaj, ko je bila voda mu ravno na bradi, nos pa pa pesti Kekcu kazal sem čez. Kekec je pa na štor stopil, da je bil še malo večji kot Bedanc, malo višje tam gori pa začel deklamirati oziroma prepevati čez Pišnico: Kekec



»Pod Vršičem fletno biti,

tam Kekec hodi nabriti, V slengu uporabljamo besedo »kekec« kot simpatično zmerljivko, je pa tudi poimenovanje

vesel zavriska juhej, juhej, za mulca ali mlajšega pubertetnika. Kekec igra citre in piščal, rešuje ljubljeno deklico,

čakej me stric Bedanc zdej. posmehuje se vaškim paglavcem, ker ve, da je on najboljši in najpogumnejši, ima

Teta Pehta mešto kuha, zvestega psa in kozo, ki ji lahko vse pove. Kekec (Mežnarčev Gregec) je v prvi zgodbi

notri pade zelena muha, Na hudi poti star osem, v drugi Na volčji sledi devet in v zadnji Nad samotnim breznom

Kosobrinč pa pravi, deset let. Dogajanje je postavljeno v planine v Julijskih Alpah, ki se dvigajo strmo nad

fuj in pfej, tle maš Bedanc, kar sam pojej! Zgornjesavsko dolino. Kekec na volčji sledi se godi pod Špikom in v Rutah (današnjemu

Gozdu - Martuljku), Kekec na hudi poti v stenah Škrlatice in v dolini Krnice pod Vršičem,

O, Bedanc je bil užaljen, pa je pesti kazal pa skakal. Kekec mu je fige pokazal pa šel v hosto. Kekec nad samotnim breznom pa v dolini Male Pišnice, ki jo zagledamo, če se z žičnico

Bedanc pa nazaj domov. Hudoben je bil, užaljen, potem ga pa spet dolgo ni bilo na dan.« odpeljemo na vrh Vitranca nad Kranjsko Goro. Kekec se podaja v nevaren gorski svet, kjer

(Ustni vir: Marica Globočnik, 2008) pretenta zlobne sovražnike, divje lovce, divje može in divje babe (kot so Prisank, Bedanc,

Kosobrin in Pehta). Sovražniki ga želijo omejevati, zapreti. Utelešajo naravne sile sveta,

»Najprej se je ene dvakrat zasmejal, da je Bedanc glavo vzdignil, kaj je to za eno čivkanje ki so neskončno grozljive in močne, hkrati pa občudovanja vredne. V zgodbah o Kekcu so

tam v grmovju, ker Kosmatelj je bil majhen in se je bolj tenko smejal, ni imel močnega pomembne samotne jase in skrivne koče. V Kekcu na hudi poti je ena od divjih lovcev, ena

glasu. Potem je pa začel deklamirati: »Teta Pehta je imela včeraj v mali Pišnici žehto, je od divjega moža Prisanka in ena od Vile Škrlatice. V Kekcu na volčji sledi sta dve Pehtini

Bedancove cote prala, je črna voda od njih kapljala. Srnice, ki so hotele spodaj vodco piti, koči, v Kekcu nad samotnim Breznom Bedančevo skrito domovanje in Kosobrinova koča.

so se mogle pa sirotice obrniti. Voda pitna ni preveč, po Bedancu smrdi. Na veji hlače so Kekec se vedno sreča s kakšnim čudodelnim sredstvom, kakšno zdravilno rastlino, ki

visele, oprane niso nič več smrdele, ampak Bedanc se je pa na brino zvlekel pa čakal, da popravi vse, kar je na tem svetu narobe. Pustolovščine se vedno končajo v korist mladega

sonce vodo s hlač bo zvleklo. Takemu ni za okrog hoditi, aha, lahko narajma Kekec ga junaka. Vrne se domov, vse neprijetnosti so pozabljene, vse zlobno pregnano, nered, ki je

nabriti. Še stric Kosobrin bi se smejal, če bi vedel, da Kekec Bedanca brez hlač v kozji rog vladal na začetku, se je spremenil v red. Kekec pa je tudi malo zaljubljen. Kot princ rešuje

je dal. No ja, pa ta storijca se ni v komedijo spremenila, lunca nič več ni hlač novih dobila, kraljično iz rok hudobnih bitij. V prvi pripovedi rešuje Tinko, v drugi slepo Mojco, v tretji

je teta Pehta poskrbela, da še pri sončku jih prav dobro je ožela.« Je bil pa Bedanec spet siroto Meno (Hladnik 1981b; Pečjak, 2003; Šaver, 2005; Urankar, 2017). hudoben in je videl, da nekaj mrgoli, vedel pa je, da ne bo nič ujel tistega, ker je tema. Leta 1918 je v Zvončku izšla prva od znamenitih Kekčevih zgodb z naslovom Kekec na

Je pa pesti kazal pa šel domov. Potem ga pa dolgo ni bilo, da so že spraševali, kje je. Čez hudi poti. Leta 1922 je prav tako v Zvončku izšla druga Kekčeva zgodba z naslovom Kekec

dolgo je spet prišel na dan pa oprezal okrog, če bi se mu kaj posrečilo. Ampak otroci so na volčji sledi. Leta 1924 pa je bila trilogija zaključena, saj je v Zvončku izšla še tretja

zdaj vedeli, da se morajo, če bi ga na samem kje srečali, potuhniti in sovo oponašati, tako knjiga o Kekcu z naslovom Kekec nad samotnim breznom. Vandotovo literaturo o Kekcu

da mu bolj slabo uspeva.« je bolj priljubljeno naredil film, saj so po premieri prvega filma o Kekcu leta 1951 (Kekec, (Ustni vir: Marica Globočnik, 2008)



1951; Srečno, Kekec, 1963 in Kekčeve ukane, 1969) začele izhajati številne knjižne (tudi slikaniške) izdaje (in prevodi) Kekčevih zgodb ter gledališke priredbe, dramatizacije, narodi. Taka interpretacija odhoda germanske kulture je še bolj očitna v Galetovi filmski



interbesedilne in intermedialne obdelave. Režiser vseh treh filmov je bil Jože Gale, upodobitvi Kekca zgodbe, kjer Bedanec ne umre, temveč obvisi nad prepadom. Kekec

prvič je bil scenarist Frane Milčinski, potem pa dvakrat Ivan Ribič. Filmski Kekci so bili ga reši šele, ko obljubi, da bo zapustil njihove kraje: Kekec – Ali boste šli iz naših krajev? – Matija Barl, Velimir Gjurin in Zlatko Krasnič. Kekčeva pesem se je osamosvojila od filma v Bedanec – Bom. – Kekec – Za zmeraj? – Bedanec – Za zmeraj (Šaver, 2005). otroško popevko. Slikanice so izhajale v avtorskih parih France Bevk in Marička Koren, Ivo

Zorman in Matjaž Schmidt, Andrej Rozman Roza in Zvonko Čoh. Filmi se sicer od literarne »Kekec je bil Mežnarcev Gregec. Ena zgodba pripoveduje, da so mu Kekec rekli zato, ker

predloge razlikujejo. V tem primeru torej filmska produkcija ni izkoriščala priljubljenosti so mu govorili, ker je bil majhen, »ti si en majhen drekec«, druga zgodba pa pripoveduje,

literarnega besedila kot sredstva za dosego vnaprejšnjega uspeha pri občinstvu, temveč da so ga spraševali, kako mu je ime in ker je malo pomomljal je iz Gregca nastalo Kekec.

je bilo ravno obratno. Izbira relativno nepoznane literarne predloge pri mladini je No, eno ali drugo. Iz Gregca je Kekec. Kekec je pa Mežnarcev. Tam je Kekec doma. Kekec

vzbudila nov val priljubljenosti tega besedila. Z modernizacijo Vandotovih pripovedk je imel še eno sestrico Jerico, ampak Kekčeva mama pa od Tinkare mama je bila Jeričina

v filmu in slikanicah stopa v ospredje predvsem pripovedovanje skozi oči otroka, ki mačeha. Jeričina mama je zgodaj umrla. Oče je bil gozdar, poleti je bil pa več ali manj

poudarja humorne in zabavne elemente pripovedi, likov in prostora. Mitološke usedline veliko od doma. Mačeha ni bila hudobna in grozna, samo zagrenjena. Je pa od te deklice

folklornih pripovedi in z njimi nadčutno doživljanje gora, poosebljeno v bajeslovnih veliko zahtevala, tako da je vedno hodila na mamin grob jokat: »Oh, mama, vzemite me

bitjih, ki predstavljajo svarilno nagovarjanje mladega občinstva, pa v sodobnih priredbah na tisti svet, vzemite me na tisti svet, imam hudo mačeho.« Čeprav ni bilo ravno tako,

Kekca bledijo. V kontekstu ljudskega pripovedovanja liki, s katerimi se spopada Kekec mogoče so tudi deklici prigovarjali, da ima hudo mačeho, da je bila še bolj žalostna. Kekec

(Bedanec, Pehta, Prisank), niso bili prikazani enodimenzionalno. V njih niso označeni pa Tinkara sta jo pa imela zelo rada in so se med seboj zelo razumeli. Zaradi Tinkare in

le atributi neusmiljenosti, hudobije in zlobe, marveč so se na dobra dejanja odzivali z Kekca je deklica tudi vztrajala, da ni šla kam služit. Ko pa je Kekec že precej odrastel,

darovi. Njihova ključna funkcija v pripovedih pa je vzbujanje strahu oziroma svarjenje je pa vseeno mačeha sprevidela, da bi bilo dobro, da bi šla deklica služit. No, ne služit,

otrok pred nevarnostmi zunaj doma (Pečjak, 2003; Zorman, 2014; Redjko, 2018). ampak so verjetno imeli eno sorodstvo na Koroškem in ji je Jerica rekla, bom šla pa k teti

O Kekcu lahko govorimo tudi v luči slovenstva, čeprav Vandot nikoli eksplicitno ne zajema na Koroško. Kekec je že marsikaj znal in zato je mama rekla: »No, če bi šla rada, pa pojdi.«

narodnega in kulturnega boja tistega časa. Kekec se kot majhen, droben, vendar žilav, zdrav No, sta jo pa Tinkara in Kekec spremljala iz vasi. No, drugače je pa Kekec imel doma kozo,

in prešernega karakterja postavi v bran še tako močnim in robatim karakterjem, kakršen je tista koza je bila že zelo stara in je umrla in ji je prav grobek naredil pa zgoraj napis: »Tukaj

Bedančev. Torej se je majhno, bistroumno in zdravo slovenstvo sposobno kosati z robato počiva moja koza.« Potem je imel pa samo še ovce. Tiste ovce je pa poleti vzel s seboj

velikostjo germanstva, romanstva ali južnoslovanstva. Podrobno branje Vandotove na pašo. Njegov oče je gozdaril za enega kmeta, ko pa je vse naredil, je pa domov prišel.

pripovedke Kekec nad samotnim breznom podaja sporočilo tudi v luči zgodovinskih Zdaj je imel čas, da bo lahko polje podelal. »No,« je rekel Kekec, »potem bom šel pa jaz

dejstev. Hudobni divji mož Bedanec ima v svoji koči vklenjeno deklico Menaro, ki mu lahko v planino. Koroščevi so me že lansko leto prosili, pa nisem mogel iti, ker vas ni bilo

služi kot dekla. To lahko beremo upoštevajoč v skladu z družbenimi strukturami pred doma. Letos bom pa šel, da bom malo zaslužil, bi rad nove irhovce, če se bo dalo. Te so že

letom 1918, ko so slovenski kmetje vklenjeni služili nemškim gospodarjem. Šele kulturni zdrgnjene.« Pa je šel h Koroščevim. Korošci so pa v Rutah, tam imajo veliko živine, imajo

junak Kekec reši Menaro in jo povede domov (njegov alter ego kot prebujeni divji nagon celo konje pri hiši, tam sta doma Mojca in Rožle. In tako je Kekec vzel svoje ovce in šel h

slovenskega naroda v liku divjega volka potisne Bedanca v prepad brez dna in ga ubije). Koroščevim. Tako poleti na planini pase in tam ga lahko potem otroci tudi obiskujejo in se

Slovenski narod je rešen nemškega jarma in najde novo domovino med južnoslovanskimi z njim pogovorijo.« (Ustni vir: Marica Globočnik, 2008)





Kekčeva pesem Kekčeva pesem

(besedilo Frane Milčinski, Marjan Kozina, iz filma Kekec leta 1951) (Kozina, 2007) (besedilo Kajetan Kovič, Marja Vodopivec, iz filma Srečno, Kekec leta 1963) (Ogorelec, 2015)

Kaj mi poje ptičica, Jaz pa pojdem in zasejem

ptičica sinička? dobro voljo pri ljudeh.

Dobra volja je najbolja, V eni roku nosim sonce,

to si piši za uho, v drugi roki zlati smeh.

mile jere, kisle cmere,

z nami vštric ne pojdejo. Kdor vesele pesmi poje,

gre po svetu lahkih nog,

Kaj odmeva mi korak, če mu kdo nastavi zanko,

ko po stezi stopa? ga užene v kozji rog.

Dobra volja je najbolja,

bodi dan na dan vesel, Jaz pa pojdem in zasejem



smej se, vriskaj, pesmi piskaj, dobro voljo pri ljudeh.

pa boš lahko srečo ujel. V eno roki nosim sonce,

v drugi roki zlati smeh.

Kaj mi potok žubori,

ko po kamnih skače? Jaz pa pojdem in zasejem

Dobra volja je najbolja, dobro voljo pri ljudeh.

na vsej širni zemlji tej, V eno roki nosim sonce,

lica rdeča, smeh in sreča, v drugi roki zlati smeh.

to zaklad je, hej – juhej. Bistri potok, hitri veter,

bele zvezde vrh gora,

gredo z mano tja do konca

tega širnega sveta.

Jaz pa pojdem in zasejem

dobro voljo pri ljudeh.

V eni roki nosim sonce,



v drugi roki zlati smeh.



Pehta da se je naučila in rožice nabirala. Revna je bila, takrat bogatih ljudi ni bilo, če so bili

graščaki pa gospoda, drugače kmetje so bili tudi pa kajžarji pa reveži. No, Pehta je bila

pa še malo bolj sirota, ni imela ne polja ne nič, samo od tistih rož, od čajčkov je živela pa

V Slovenskem etnološkem leksikonu (2011) je o Pehtri babi dr. Monika Kropej Telban nemara je še kaj vbogajme prosila. So jo pa začeli tisti, ki so si še malo bolj domišljali,

zapisala: »gre za sredozimko, žensko bajno bitje ambivalentne narave. Kot poosebljena čeprav tudi sami niso bili na visokem stolčku, zaničevati. Ljudje smo že tako narejeni,

svetloba je prijazna in lepa, kot pramati, voditeljica duš mrtvih in gromovnica z železnim da samo okrog sebe gledamo pa mislimo, da smo mi najboljši, kar je manj od nas, pa

nosom ipd., je strašna, povzroča nevihte, dela sneg. V pripovednem izročilu je voditeljica ni nič vredno. Čeprav ni bila po srcu hudobna, saj je čaje nabirala in sušila pa kuhala

divje jage in stroga varuhinja ženskih opravil (preja, tkanje, pranje) in upoštevanja rožice pa proti kašlju zvarke delala pa ljudem dajala, nemara je to zamenjala za živež.

prepovedi v kvatrah. Tistega, ki se do nje vede nespoštljivo, oslepi, mu zasadi sekiro v pleča, Čeprav so imeli koristi od nje, so jo le gledali postrani, tako da se je ženska naveličala.

požrešnešu, ki ne spoštuje posta, razpara trebuh z burklami. Po raziskavah Nika Kureta Se je pa umaknila daleč v gozd in zelo malo med ljudmi hodila. Ljudje, kakor ljudje.

naj bi bila indoevropsko sredozimka, naslednica evrazijske pramatere (Magna mater), Ker v vasi ni bila tako poznana, se je samo govorilo, da je Pehta, so ji pa še to pritaknili,

ženskega numena, ki naj bi pred tisočletji nastal v družbenih strukturah, kjer je dominirala kako je hudobna, pa so otroke začeli strašiti s tem, da jih bo Pehta vzela pa da jim bo

žena. Pod vplivom novih družbenih razmer se je njena narava demonizirala, in sčasoma ušesa potrgala pa ne vem kaj še, same grozote. No, in tako je to šlo naprej skozi leta in

dobila krščansko preobleko v podobi sv. Lucije, se sekularizirala in postala pravljični lik.« leta. To o Pehti je v enem času že malo zamrlo, zdaj se je pa spet začelo oživljati. Pehta

živi že skoraj dvesto let v Črni Vopi, prej pa je bila v Martuljku, tam še od slapa naprej, je

»V tistih davnih časih, kar vas stoji, so Borovci govorili: »Lej jo, Pehto, s Črne Vope dol imela eno tako kajžico, iz tramov narejeno, seveda dež pa sneg pa mokrota pa sonce so

gleda!« Pehta Krulja ji tudi pravijo. Krulja je bil priimek ali pa samo en grozeč prizvok, naredili svoje in se je kajžica začela z leti sušiti.« (Ustni vir: Marica Globočnik, 2008) da so ji Krulja rekli. Krulja se je izgubilo, jaz imam še v spominu. No, Pehta Krulja je bila

v tistem času za otroke strah in trepet, posebej za take, ki niso ubogali, vse sorte se je

govorilo. Pehta je bila v glavnem v Črni Vopi, kar pomnim, v novejšem času pa je začela Pesem, s katero je Kekec strašil Rožleta in jo je potem zapel tudi Pehti. v dolino hoditi. Je pa še ena Pehta v naših krajih, Korenška Pehta, ki je doma na tisti

strani proti Planici, mogoče da ni tako globoka Vopa, kot ta na tej strani proti Borovški, V gozdu čaka črn škrat, tudi v vaškem izročilu ni tako poznana. Nima Črne Vope, ampak samo Vopo. Korenška urno zgrabi te za vrat, Pehta ni zeliščarka in ni kot pravljična žena, ampak se pojavi okrog Miklavža, malo pred živo uro ti navije Miklavžem. Eden od fantov, ki so tisto leto potrjeni za k vojakom, se naštima, si da rjuho in te z drenovko nabije. na glavo, oči že ven gledajo, okrog pasu si da na verigo zvonce, take od volov in juncev, da Ti, Rožle, si zdaj na vrsti, prav globoko zvenijo, pa palico. Potem pa po vasi hodi zvečer, ne vem, po kateri uri, če pa škrata že srbijo prsti. katerega od otrok dobi, od pobov, od tistih, ki niso še za k soldatom potrjeni, mu pa glavo Če pa škrat te ne ulovi, v korito pomoči, tako da se pobiči bojijo. No, to je Korenška Pehta. Borovška Pehta je bila teta Pehta te dobi. pa ženica, ki se je zanimala za rožice. Vsaj jaz si tako predstavljam. To je od stare matere Za kosilo te hrsk zadavi, ali pa od koga drugega pobrala, da je znala z rožicami, malo je še koga vprašala, tako za večerjo te pospravi.





Ti, Rožle, si zdaj na vrsti, Prisank

Pehto že srbijo prsti.

(Ustni vir: Marica Globočnik, 2008)

Predvsem po gozdovih in v hribovitem svetu so se po ljudskem izročilu zadrževali divji

Če vas zanima, koliko je pravzaprav stara teta Pehta, si lahko preberete članek kustodinje možje in žene, ki so bili močnejše postave kot vile pa tudi bolj divjega videza in večji. Tako

za etnologijo Špele Smolej Milat (Smolej Milat, 2023) v Jeseniškem zborniku, kjer lahko kot velikani so bili tudi oni s svojim poznavanjem in obvladovanjem narave, živalskega in

vidite tudi zemljevid domačih ledinskih imen z lokacijo Ta Črne vópe (Črne lope). V Kekcu rastlinskega sveta ter vremenskih pojavov lahko naklonjeni človeku, lahko pa so mu bili

na Volčji sledi iz leta 1957 (Vandot, 1957) Pehta o svoji starosti pravi: nevarni in škodljivi. Bili so jasnovidni in so napovedovali dobro ali sabo letino, kakšno bo »Kekec, ne bom ti

pravila, koliko sem stara, ker ti ne bi razumel tega. A to ti povem, da sem v vaših krajih več vreme in dogodke, ki se bodo zgodili skozi leto. Ljudem so svetovali, kdaj naj sejejo ali

kot sto let in ostanem še dolgo tu.« žanjejo, pa tudi, kje naj potresejo bob ali druge poljščine, da bo letina dobra. Naučili so jih Smolej Milat (2023) pa končuje: »Pehta pač ni več dolgo

ostala v naših krajih. Zaklela se je, da če ji kdo spelje Volka, bo odšla za vekomaj. Kekec tudi določenih veščin, npr. izdelovanja sira, prepoznavanja zdravilnih rastlin, kako gojiti

ji je speljal volka in Pehte v naših krajih ni videl nihče več, njena dobra nrav in mi(s)tična različne poljščine, kje kopati rudo ipd. Če so dobili daritev v obliki hrane, so se zahvalili

preteklost pa sta počasi utonili v pozabo.« in ljudem pomagali na polju, pastirjem pripeljali nazaj izgubljeno živino, lovcem pa so Bomo res pozabili na teto Pehto? Trudimo se,

da ne bi. privedli divjad, da so si lahko nalovili

plen. Toda divji možje in žene so bili ljudem tudi nevarni.



Ugrabljali so jih, jih celo ubijali in jim kradli hrano,

teptali pridelek in odnašali živino. Zato so se jih ljudje

skušali znebiti, jih ujeti, odgnati in celo umoriti. Ulovili

so jih z zvijačo in si pri tem pomagali s predmeti, ki so

bili narobe obrnjeni ali narobe zviti. Tako npr. so udarili

divjega moža s sekiro ali narobe obrnjenim rezilom ali

so ga zvezali z narobe zvitimi hudovitnimi (viburnum

lantana) trtami. Navadno so si ljudje divje može

predstavljali orjaške postave, pogosto tudi poraščene

z dlako ali celo z mahom (Kropej, 2008).





Vila Škrlatica je Jerici (sestra Kekca in Tinke) Prisanka opisala takole: »Prisank sploh ni



tako hudoben, kot o njem govorijo ljudje. Čeprav je zelo jezen nanje, ker lezejo v njegovo PRIPOVEDOVALCI IN LITERARNI POUSTVARJALCI Pripovedovalci

goro, streljajo njegove koze in so toliko njegovih prijateljev nagnali iz teh krajev. Sprl se

je celo z mano, češ da jim pomagam, čeprav si tega ne zaslužijo. Zato zdaj živi v popolni

samoti in le vsako leto enkrat razmakne nekaj skal, da ujame v svoj svet enega ali dva

človeka. Te ljudi potem preizkuša – a jim nikoli ne naredi slabega. Le če ujame koga, ki je Peter Jakelj hudoben, ga zgrabi nekoliko trše. Ampak tvoja bratec in sestrica najbrž nista taka.«



bi prinesla rdečega mežiklja, bi umrla in bi velika nesreča doletela tudi ljudi. A doslej se je Magdalena Jakelj, roj. Košir (1855-1937), je imela največji O sebi pa je vila Škrlatica povedala: »Vsakih sto let zbolim in če mi dobra duša takrat ne

vedno našel kdo, ki se je podal v nevarnost in me rešil.« vpliv na razvoj pripovedovalskega talenta Petra Jaklja. (Vandot, 2002). Šolo je obiskovala dve leti, a še takrat le občasno, pisanja

naj bi se na paši naučila sama. Pri štiriindvajsetih letih se

je poročila z Jožefom Jakljem, ki je podedoval razmeroma

veliko kmečko posest, eno od dveh Smerinjekovih domačij

v Kranjski Gori. V triinpetdesetletnem zakonu je rodila

trinajst otrok, odraslo jih je sedem, Peter je bil tretji med

njimi. Mama Magdalena je bila na Smerinjekovi domačiji

tista, ki je imela glavno besedo. Bila je spretna in za dane

razmere razgledana gospodinja. Izdelovala je pletene

košare in mišnice, veliko je brala in zapisovala. Del teh

zapiskov se je tudi ohranil. Gre za krajše avtobiografske

sestavke, pregovore, razmisleke o Bogu, ki kažejo na njeno

globoko pobožnost. Zapisovala je na hrbtne strani računov ali kuvert, ki jih je vstavljala

v Mohorjev koledar. Naročena je bila tudi na knjige te založbe. Kadar je ob večerih šivala,

je otrokom pripovedovala zgodbe. Od kod njej bogastvo slovstvene folklore, ostaja

neznano. V eni izmed pripovedi, ki jih je ohranila z zapisom, je kot vir navedla svojo

teto. Mogoče velja omeniti še to, da se je zato, da bi v Kranjski Gori dobili vodovod, sama

napotila celo do cesarja. Znala je zelo lepo risati, vsi njeni otroci so igrali na katerega

izmed inštrumentov. Večina njenih otrok je kasneje igrala v vaškem gledališču.

Peter Jakelj – Smerinjekov (1886-1979) je bil določen, da gre na kranjsko gimnazijo. Učil

se je rad, a je ni končal, ker se je ustrašil materine želje, naj se izšola za duhovnika. Izučil se je za mizarja. Vojsko je služil v Beljaku (1908–1911) in bil v času prve svetovne vojne v zadosti prostora za vse, ki so želeli slišati njegove zgodbe. Včasih je na pripovedi čakalo





Galiciji. Prvo leto vojne se mu je rodil sin (Fritz), leta 1915 se je z njegovo materjo, Lenko tudi dvajset otrok. Posebej je užival ob izmišljevanju zgodb, ki jih je pripovedoval v

Vandotovo, poročil. Nekaj let kasneje je dobil še hči (Marica). V leseni bajti, ki je ostala na nadaljevanjih. Sam je rekel, da tudi po štirinajst dni, tri do štiri ure na dan. Otroci so med

Smerinjekovi (domače, hišno ime) posesti, katere del je podedoval, si je po prvi svetovni tem zbirali fižol, on pa je rezljal figurice iz lesa. Kadar se je naveličal pripovedovanja, so

vojni uredil mizarsko delavnico. Izdeloval je leseno pohištvo, okraske in igrače, popravljal se igrali skrivalnice ali pa se je izmuznil v hišo. Poslušali ga niso le malčki, ampak tudi

okna, vrata, stene in pode, učil je tudi mizarske vajence. V njegovi delavnici so nastali tudi starejši otroci, štirinajstletniki, in celo mame, ki so zaradi pozne ure prišle po svoje otroke.

osliček z dvema vrečama na hrbtu, pes, prašič, krava, slon, kamela, žirafa, bicek, koštrun, Pripovedi, ki jih je prevzel od mame, so motivno vezane na kmečki vsakdan in lokalno

črna ovca, itd. Otrokom iz širšega sorodstva je za Miklavža izdeloval igrače (kmečke bajeslovno izročilo. Poleg mame je za vir dveh pripovedi navedel še očeta, nekaj jih je

vozičke, lojtrnike, živali vseh vrst ali majhne, pobarvane in poslikane zibke). Izdelal je prevzel od domačega hlapca in dveh dekel ter nekaj pri vojakih. Za ohranitev Jakljevega

tudi leseno miniaturo Smerinjekove domačije, okoli katere so se pasle lesene kokoške pripovedovalskega repertoarja je zaslužen Milko Matičetov, ki je med letoma 1952 in 1955

in druge živali. Na stara leta se je kratkočasil z izdelovanjem v lesene okvirje vloženih zapisal devetintrideset Jakljevih pripovedi in še številna krajša besedila (šale, pesmi,

miniatur kmečkih prostorov. Nečaku Mirku je poklonil podobo svoje stare delavnice, v pregovori). Gradivo je najprej zapisoval v zvezke, leta 1958 in 1962 pa je Smerinjeka obiskal

kateri ga je učil mizariti. Majhno leseno pohištvo in orodje je bilo izrezljano in razporejeno z magnetofonom. Obisk pri Jaklju leta 1958 je bil za Inštitut za slovensko narodopisje sploh

natanko tako, kot je bilo v resnici. Menda je vse svoje izdelke podpisal in dodal letnico. prvi, pri katerem je bil uporabljen njihov magnetofon. Posnel je osemnajst pripovedi,

Peter Jakelj se je ukvarjal tudi s slikanjem. Rad je okraševal svoje izdelke ter naredil nekaj tudi iz ust hčere in vnukov, ki so jih prej slišali od (starega) očeta. Za oddajo Pri naših

samostojnih slik in portretov na lesene table. Sam je bežno omenil poslikavanje sedmih pravljičarjih, ki jo je Matičetov pripravljal za RTV Ljubljana, je Smerinjeka leta 1967 obiskal

srednjeveških tabel po vasi, za kar naj bi ga prosil sam župan. Poznana sta portreta kralja še s kamero. Edinstveno gradivo sta Jakljeva lastna zapisa dveh pripovedi v narečju.

Alexandra I. in predsednika ZDA Wilsona ob koncu 1. svetovne vojne. V rokopisnih zvezkih Pripovedovalci so bili največkrat nepismeni ali pa se jim je takšno delo zdelo nepotrebno,

Milka Matičetovega je z risbo pomagal razložiti, kako si je predstavljal Bédanca, Brinclja zato je to redek primer. Omenjajo se še zapisi, ki naj bi ostali založeni v Matičetovem

in kakšne so bile lesene figurice, ki jih je rezljal. Za praznik svetih treh kraljev je otrokom domačem arhivu. Gre za nekaj Jakljevih pripovedi, ki jih je Matičetov pretipkal, nato jih

iz bližnjih hiš izdeloval krone. Igral je harmoniko, kar mu je prav prišlo v vojaških letih. je Smerinjek še enkrat pregledal. Če je med pripovedovanjem uporabil izraz v knjižnem

Kot godec je gostoval na nič koliko svatbah in drugih veselicah. Najraje je imel pustne. jeziku, ga je popravil v narečnega. Omenjeni domači arhiv so svojci po Matičetovi smrti

Znal je igrati tudi na glavnik in metlo hkrati. Tako kot več njegovih bratov in sester je podarili Inštitutu za slovensko narodopisje. bil aktiven v kranjskogorski gledališki skupini, kjer je opravljal različne vloge. Bil je Jakelj naj bi bil tisti, ki je Vandotu povedal zgodbe o Kekcu, Bedancu, Pehti, Kosobrinu.

igralec, režiser, pisec besedil, izdelovalec kulis in plakatov. Sovaščana sta Matičetovemu Anja Štefan navaja, da sam Smerinjekov z Vandotovimi izpeljavami ni bil zadovoljen.

povedala, da je Jakelj v eni svojih glavnih vlog menjaval narečja, in sicer bovško, koroško Smerinjeka naj bi motilo dejstvo, da je bila karakterizacija Kekčevih nasprotnikov pri

in kranjskogorsko. Besedna umetnost ga je v dijaških letih pritegnila tudi v pisni obliki. Vandotu zožena na slabe lastnosti, medtem ko so v njegovih pripovedih nastopali kot

Napisal je nekaj pripovedi (Islandski ribič, Metin skrivač, Kako je pastir Luka zastrupil spoj dobrih in slabih lastnosti (Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti peta

medveda, Božja dekla Smrt in čevljar Lovro), eno dramo (Pilznar Jaka) in se preizkusil v knjiga; 1958; Štefan, 1999a; Štefan, 1999b; Zorman, 2014; Poklukar, 2021). poeziji. Nekaj tekstov je poslal na Mohorjevo družbo, a mu jih niso objavili.

Peter Jakelj pa je bil izredno priljubljen tudi kot pravljičar. V Jakljevi delavnici ni bilo





Marica Globočnik častno priznanje za življenjsko delo Turističnega društva Kranjska Gora (2014) in naziv



častne občanke Občine Kranjska Gora (2014) (Jamar, 2020).

Marica Globočnik (1918-2016), po domače Smerinjekova »V šoli je bilo organizirano, da so vsako leto Kekčeve dneve pripravljali. Sem bila že

Marica, je po očetu Petru Jaklju (Smerinjekovemu) odrasla. So pa otroci imeli za očetovo rojstno hišo na travniku srečanje, Kekčevi dnevi

podedovala smisel za ohranjanje in pripovedovanje so jim rekli. Jaz pa vidim, Kekca so imeli, drugega pa ne. Sem pa letela domov, sem pa

ljudskega izročila. Javnosti je poznana kot teta Pehta iz od stare mame gvant skupaj spravila pa sem se v Pehto napravila. Sem šla pa mednje.

Vandotovih zgodb o Kekcu. Jakljevi niso bili bogati, šteli so Otroci so me pozdravili in me bili veseli. No, potem je bilo pa par let tako. Vsako leto so

se med bajtarje, imeli pa so spretne roke in veliko veselja me učiteljice povabile, da sem prišla. Me je pa videla gospa, ki je imela Julijano, Darja,

do pripovedovanja zgodb. Marica Globočnik se je rodila 1. me je pa prosila, če bi me lahko enkrat prišla iskat, da bi me v Kekčevo deželo, ki je takrat

februarja 1918 v Kranjski Gori. Peter Jakelj (Smerinjekov), bila že utečena, peljala. Ja, sem pa prišla. Tako se je začel moj obisk Kekčeve dežele.

oče Marice Globočnik (po domače Smerinjekove Marice), Najprej samo redko, nekajkrat na leto, nazadnje sem pa že deset let kar redno hodila.

je Rudiju in Josipu Vandotu pripovedoval pravljice o Pehti, No, po desetih letih so otroci videli, da sem le že preveč stara, da je to zame naporno, so

Bédancu in Kosobrinu. Jakljevi so imeli tudi velik smisel mi pa doma kamro naredili. Kamro sem imela en čas, potem se je kamra po sili razmer

za igralsko umetnost. Igre so igrali kar po domačijah in končala. Zdaj sem pristala na tem, da sem še ves čas Pehta. No, če me potrebujejo, me

pozneje na šolskem odru. V neki igri je igralo kar trinajst pokličejo v domove, kamor otroke pripeljejo. Včasih me potrebujejo tudi v hotelih, če

članov širše Jakljeve družine. Pri enajstih letih se je Marica imajo kakšno skupino. Migam še ves čas, nekajkrat na leto, včasih malo več, včasih malo

Globočnik priključila pevskemu društvu in igralski skupini. Tudi sama je pisala in režirala manj. Zdrava sem. Resno bolna sem bila pri štirih letih, ko sem imela krvavo grižo. To je

igre. Vedno si je želela biti učiteljica, ker pa za to doma ni bilo denarja, je postala šivilja, s bilo takoj po vojski, potem pa angine, ko sem odraščala. Zdaj, ko sem pa stara, pa ni ne

čimer pa se nikoli ni preživljala. Šivala je le za svojo družino. Sezonsko je bila zaposlena v angin ne drugega, edino malo me ravmatizem daje. Malo me noge in roke bolijo, malo jih

gostinstvu in turizmu. Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla namažem z domačim žganjem pa na sonce grem, da se malo pogrejem. Pamet mi pa še

se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati storije iz Črne Vope. Otroci so jo dela. Se nič ne pritožujem. Tudi, če nazaj pomislim. Bilo je vse sorte, malo lepše, malo bolj

zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako hudo, šlo pa je.« (Ustni vir: Marica Globočnik, 2008) je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo

njenega očeta in Josipa Vandota. K sodelovanju jo je povabila agencija Julijana v Kranjski

Gori, ki je uredila Kekčevo deželo. Po desetih letih je zaradi starosti odnehala. Nekaj

časa je teto Pehto še igrala doma v Pehtini kamri in v hotelih v Kranjski Gori. Umrla je

konec septembra 2016 v 99. letu starosti. Leta 2017 so v okviru Mednarodnega filmskega

festivala, ki je potekal v Kranjski Gori, v parku ob Pišnici v njen spomin posadili drevo in

postavili spominsko tablo z njeno fotografijo. Za svoje delo je prejela več nagrad: zlati grb

Občine Kranjska Gora za življenjsko delo na kulturnem in etnološkem področju (2002),





Marsel Gomboc na Radiu Triglav je pridobil tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo radijski napovedovalec



moderator. Na gledališkem področju piše, igra in režira. Prispeval je besedilo za sedem

gledaliških iger, v katerih je tudi igral (Dobrota ni sirota, Dom na Kredarici, Prepadi,

Marsel Gomboc (1966-) se ukvarja z glasbenim in Skrivnost Bvaščeve jame, Kako je šel Trebušnik na Triglav, Kam gremo?, Noben ptič nima

gledališkim delovanjem. Dolga leta je deloval tudi na perutnic naprej). Vse predstave je napisal za igralski skupini Dovški oder in Gledališče Pod

področju medijev. Vse njegove dejavnosti pa prežema lipo na Dovjem. Največ uspeha je doživela gledališka predstava Dom na Kredarici, ki so jo

ohranjanje spomina na kraje in ljudi v Zgornjesavski premierno uprizorili leta 1996. Ponovna premiera je bila leta 2016. Leta 2010 je iz štajerskega

dolini. Od leta 2017 dalje je predsednik KUD Jaka Rabič v gorenjsko narečje prevedel komedijo z naslovom Od jutra do večera. Ogledalo si jo je

Dovje-Mojstrana ter upravnik Aljaževega prosvetnega več kot tri tisoč obiskovalcev v dvajsetih ponovitvah, sedemkrat zaporedoma v domači

doma na Dovjem. Predsednik omenjenega društva je bil dvorani. Posebno mesto v njegovem opusu pa ima predstava Noben ptič nima perutnic

sicer že od leta 1994 do leta 1999. Na glasbenem področju naprej. Tekst je napisala Nika Brgant po zapiskih Marsela Gomboca. Zapiski so nastali

je bil je eden od štirih ustanovnih članov ansambla Vita, po pripovedovanju Malči Polda, vdove pokojnega skakalca in legende Janeza Polde. Gre

kjer je igral bariton, bas kitaro, tako kot vsi člani ansambla namreč za resnično zgodba o našem najboljšem smučarskem skakalcu po drugi svetovni

je tudi pel. Pri ansamblu se je posebej pokazal njegov vojni Janezu Poldi. V predstavi odigra njegov lik oziroma naslovno vlogo, predstavo je

smisel za vodenje in povezovanje programa, animacije tudi režiral in je pomembno prispeval k besedilu. Leta 2011 ga je k sodelovanju povabilo

in zabavno popestritev raznih priložnosti na različnih tudi Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Gorenjske. Predstavo z

odrih, doma in na tujem. Skrbel je tudi za stike z mediji in naslovom Tašča se vrača je režiral in zanjo pomagal napisati besedilo. Predstava je prišla

ves neglasbeni del v ansamblu, ki je žal, po štirinajstih letih zaključil s svojim ustvarjanjem. po mnenju selektorja tudi med pet najboljših predstav tekoče sezone na Gorenjskem

Marsel Gomboc je bil tudi ustanovitelj vokalno-instrumentalne skupine Triglavski in je bila uprizorjena tudi na 14. Festivalu komedijantov na Dobu pri Domžalah. Skupaj

zvonovi. Repertoar sestavljajo verske popevke, črnske duhovne pesmi, zabavne skladbe z Zavodom za turizem in kulturo občine Žirovnice so leta 2012 ustvarili predstavo

in slovenske ljudske pesmi v modernejših aranžmajih. Kot godec (bariton, kontrabas) in Žirovniški častniški konzul. Pri predstavi je sodeloval kot soavtor besedila, dramaturg in

vodja pevske skupine že več kot deset let sodeluje pri folklorni skupini Juliana, ki deluje režiser. Marsel Gomboc sicer že od leta 2001 sodeluje s Teatrom za vse z Jesenic, kjer

v okviru Kulturno športnega društva Hrušica. Na lokalni televiziji ATM je bil enajst let nastopa v več gledaliških predstavah, zadnja leta predvsem v otroški z naslovom Stara

urednik in voditelj glasbene oddaje, v kateri je gostil glasbene goste različnih žanrov iz cele dedkova harmonika. Plesal, pel in igral je v opereti Radovana Gobca Planinska roža v

Slovenije. Na Radiu Triglav na Jesenicah je bil osemnajst let moderator, napovedovalec izvedbi Gledališča Toneta Čufarja z Jesenic. Opereta je bila leta 2008 po štiridesetih letih

in voditelj. S sodelavci je zastavljal uganke Franca Ankersta, prebiral in interpretiral ponovno uprizorjena na deskah jeseniškega gledališča. Že dvajset let pa ga lahko kot

humoreske Evgena Juriča, skrbel za ohranjanje ljudskega blaga v oddaji Zakladi ljudske vodnika in igralca (Mirko Kunčič oziroma Pravljičar Bukovnik) spremljamo v gledališču

modrosti. Za športne navdušence je bila zanimiva Jutranja stava, iz domačega zvezka so v naravi Rajže po triglavskih pravljicah. Za Rajže po triglavskih pravljicah je napisal tudi

prišle otroške zgodbe in tako dalje. Ob praznovanju 45. obletnice Radia Triglav, leta 2010, dramatizacije. Za svoje delo je prejel naslednje nagrade in priznanja: društveno priznanje

je bil s strani poslušalcev izbran za naj voditelja Radia Triglav. Bralke in bralci mesečnika KUD Jaka Rabič Dovje-Mojstrana za delo na gledališkem področju, Gallusovo priznanje



Grafiti pa so ga v aprila leta 2011 izbrali za naj radijski glas Gorenjske. V času delovanja za petnajstletne in dvajsetletne dosežke na pevskem področju, Linhartovo plaketo za dvajsetletno delo na gledališkem področju, častno Linhartovo plaketo za več kot trideset je še pred koncem vojne vrnil v Trst. V Trstu je spoznal Drago Briščik, s katero se je poročil



let delovanja na gledališkem področju, priznanje za pevsko dejavnost ob 25-letnici pevske in dobil hčerko Jelko. Od tam je leta 1918 pobegnil v novo nastalo Jugoslavijo. Služboval

skupine Triglavski zvonovi. Prejel je tudi priznanje TA RELAX za neverjetno energijo in je v Sisku, Radencih in Pragerskem. Predčasno se je upokojil leta 1922 in se posvetil samo

vsakoletna nepozabna druženja - 15 let sodelovanja v projektu Mi ‘mamo se fajn. Posebej še pisateljevanju. Z družino je bil leta 1941 izseljen v okolico Slavonskega Broda. Leta 1944

pa velja izpostaviti priznanje za Naj tematsko pot Gorenjske (Rajže po poteh Triglavskih je bil ob bombardiranju ubit v naselju Trnjanski Kuti na Hrvaškem. Pokopan je v Ljubljani.

pravljic, 1. mesto na regijskem tekmovanju, Turistična zveza Slovenije, 2016) in posebno Leta 1967 so mu na rojstni hiši v Kranjski Gori odkrili spominsko ploščo (Hladnik, 1981a;

zahvalo za prispevek kraju za predstavo o Janezu Poldi z naslovom Noben ptič nima Hladnik, 1981b; Pečjak, 2003). perutnic naprej (Občinska Kranjska Gora in Krajevna skupnost Dovje-Mojstrana, 2023)

(Jamar, 2024). Vandotove daljše mladinske povesti so: Vitranec (Slovenec 1911), Desetnica (Zvonček

1912), Pastirček Orenček (Vrtec 1914), Nad brezdnom (Vrtec 1915), V zagorskem miru

Literarni poustvarjalci (Vrtec 1918), Kekec na hudi poti (Zvonček 1918), Kekec na volčji sledi (1922), Kekec nad

samotnim breznom (Zvonček 1924), Leš v zameni (Vrtec 1925), Romanje naše Jelice

(Zvonček 1925), Kocljeva osveta (Zvonček 1926, 1927; nadaljevanje Romanja), Roža z

Josip Vandot Mucne gore (Vrtec 1926) (Redjko, 2018).



Pisal je tudi pod psevdonimoma Cvetko Slavin in Ivan Kranjskogorski. V revijah in

časopisih Zvonček, Vrtec, Mlado jutro, Dom in svet in drugod je objavil preko dvesto

Josip Vandot (1884-1944) se je rodil v Kranjski Gori kot pesmi, dvesto petdeset črtic, v rubriki kulturne revije Odmevi (1929-1933) pa je napisal

deseti od dvanajstih otrok v železničarski družini. Mati okrog štirideset kritik in študij o mladinski literaturi. Pisal je zanimive zgodbe o pastirčkih,

je bila domačinka iz Rut (današnjega Martuljka). Njeno sirotah, gozdarjih in divjih lovcih. Za šestdesetletnim pisateljem se je v rokopisu iz vojne

pisanje o možeh in ženah v gorah ga je kasneje spodbudilo, zmede ohranilo troje zvezkov njegovih pesmi (Gorske romance) in izseljeniški dnevnik.

da je sam začel sestavljati pripovedke, v katerih so ta bitja Vandotovo bogato knjižnico in rokopise, med njimi tudi četrti del mladinske povesti o

nastopala. Po končani osnovni šoli v Kranjski Gori je leta Kekcu, so med vojno požgali (Hladnik, 1981a in Hladnik, 1981b, Zorman, 1985). Njegovi

1905 maturiral v gimnaziji v Novem mestu. Po maturi zapiski iz pregnanstva v Slavonskem Brodu, ki se končajo sredi stavka, in so njegovo

je služboval kot železničarski uradnik v raznih krajih v zadnje delo, so bili izdani leta 1985 pod naslovom Daleč od Prisanka. Naslov ni njegov.

Sloveniji in na Hrvaškem. Najprej je delal v Št. Vidu blizu

Celovca. Službi se je kmalu odpovedal, ker ni prenesel Leta 2019 je Občina Kranjska Gora izdala knjižico Vandotovih pesmi, ki jih je uredil

zapostavljanja Slovencev na Koroškem. Doma je bil nekaj Benjamin Gracer (Vandot, 2019). Naslov pesniške zbirke je Bele noči, s podnaslovom

časa pastir. Na paši je bral in pisal, dokler ga starši niso gorska romanca. Gorska romanca se je res zgodila leta 1928 med Josipom Vandotom in

pregovorili, da je šel spet v službo, tokrat v Litijo. Od tam so Vido Doboviškovo. Ena izmed njegovih pesmi pravi takole: ga premestili v Postojno in Trst. Leta 1914, ko se je začela



prva svetovna vojna, se je z družino umaknil v Gradec, a se »Jaz sem prebrodil življenje, Mirko Kunčič





užil sem začarani greh,

blodne prevare posmeh. Mirko Kunčič (1899-1984) se je rodil v Lescah, precej časa videl na licih svetniških

pa je živel pri Potočniku na Dovjem. Njegova starša sta



Šel sem skoz sveta nebesa, izhajala iz mojstranških rodbin. Po prekinjenem šolanju, zaradi prve svetovne vojne, je bil najprej uradnik, nato šel sem skoz sveto peklo časnikar in urednik mladinskega dela dnevnika Slovenec. v mislih prevzetnih sem gledal Rubrika se je imenovala Mladi Slovenec, objavljal je pod Bogu v zastrto oko. psevdonimom Kotičkov striček. Po vojni se je preselil v



Kakor atom sem utonil Argentino. Mirko Kunčič je zelo dober poznavalec ljudskega besedoslovja. Ukvarjal se je tudi z glasbo, jo poučeval, vodil v tvojih spokojnih očeh: orkestre ter režiral predstave. Igral je več inštrumentov. in nisem več vedel za solnce, Njegove pesmi je uglasbilo več slovenskih skladateljev, med njimi tudi Mamica moja je in nisem več vedel za greh.« strašno bogata. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem in iz nemškega jezika prevedel znano



Hladnik (1981b) tudi navaja, kako je Josip Vandot gledal na literarno vrsto, ki jo je delo Emil in detektivi Ericha Kästnerja. Objavil je okoli dvajset del za otroke: prozna dela (Dogodivščine v pragozdu, Gorjančev Pavlek, Najdenček jokec, Nebeška lestvica, Od ustvarjal: »Civilizacija je zatrla ljudsko pesem in še bolj ljudsko pravljico, hkrati s tem pastirčka do škofa, Ptiček z dvema kljunčkoma, Triglavske pravljice), mladinske igre (Ali pa tudi otroško poezijo, ki raste in se hrani le iz pravljic in pripovedk. Predzgodovinsko je kaj trden vaš most, Cilka in njena punčka, Mirko in abeceda, Mladi uporniki, Razvijamo človeštvo je imelo še popolnoma otroško fantazijo. Tem ljudem je bil svet in življenje v prapor, Slovenski materi, Triglavska roža), pesmi (Matjažek, Mlada njiva, Pisani vrtiljak, njem ena sama uganka, velika pravljica, narava pa polna bajnih bitij, poleg dobrih bogov Pisani vrtiljak in Cmokec Poskokec, Za židano voljo). Triglavska roža je bila leta 1944 in zlih besov. Ti vsi žive svoje posebno življenje in snujejo iz večnosti v večnost. Fantazija uprizorjena v ljubljanski Drami. Triglavske pravljice so izšle v treh zvezkih: prvi leta 1940, naših davnih prednikov je bila popolnoma enaka fantaziji naših današnjih otrok. Česar drugi in tretji leta 1944. Pod okriljem založbe Magnolija so ponovno izšle leta 1994 in niso dojeli z razumom, so odeli v pravljično kopreno. V ta svet so verjeli otroško preprosti 1995. Leta 2017 (ponatis 2019) so izšle v priredbi Franceta Voge in Metke Kern Trček ter ljudje vse dotlej, dokler ni prišlo spoznanje, z njim pa razočaranje. Sleherno spoznanje nas pod naslovom Triglavske pripovedke. Ilustrirala jih je Špela Oblak. Vsi trije so domačini. sicer postavi na trdna tla, je pa smrt fantazije, smrt velikega, lepega in zanimivega sveta, Leta 2005 so Mirku Kunčiču na njegovi rojstni hiši v Lescah postavili spominsko ploščo ki si ga je ustvarila fantazija. V trezni vsakdanjosti pa pravljica nima več pomena.« (Saksida, 1995; Kjer cvetijo, 2001; Kern, 2024; Kovačič, 2024; Lešer, 2024).

V Mojstrani, v bližini Požgancevega mostu, na sprehajalni poti, kjer je nekoč tekla

železniška proga, želijo domačini pisatelju in pesniku Mirku Kunčiču postaviti spomenik.



Upodobljen bo sedeč na klopci, od koder lahko zremo proti očaku Triglavu. Večstoletno bogastvo naše kulturne dediščine v raju pod našo najvišjo goro, ljudsko izročilo bajeslovja novoletnega osvetljevanja slapu Peričnik in sodeloval na različnih delavnicah za razvoj



triglavskega pogorja in dolin se je ohranilo v treh zvezkih Kunčičevih Triglavskih pravljic. kraja in turizma. Skrbel je tudi za sodelovanje z društvi v kraju in v občini ter sodeloval pri

Na Dovjem pri Potočniku, kjer je Mirko Kunčič zapisoval triglavske pravljice, domači pripravi in izvedbi dogodkov v okviru drugih društev. V letu 2007 je organiziral praznovanje

načrtujejo pravljično pot ob dovških poslikavah za angleško govoreče otroke. stoletnice Turističnega društva Dovje-Mojstrana, obeležene z več prireditvami. Velikega

pomena je njegovo dramsko delo. Za krstno uprizoritev na Dovškem odru je napisal dvoje

dramskih del. Prva igra z naslovom Kar sem rekel, sem rekel (1991, zgodovinska drama),

v kateri je upodobil lik Jakoba Aljaža, je napisana po resničnem dogodku o domačinu

France Voga Ivanu Brencetu, ki se je uprl cesarju. Leta 2019 jo je uprizorilo Gledališče Toneta Čufarja



Jesenice pod novim naslovom Slovenec za vse čase. Druga igra z naslovom Past za ščurke



potem pa na Jesenicah zaključil šolanje za metalurškega pomagal pri režiji. Tretje dramsko delo z naslovom Vlak je pripeljal (2007, odrski omnibus tehnika. Obiskoval je tudi gostinsko šolo v Opatiji. Po o turizmu v Mojstrani) je scenarij za igro na prostem, ki je bila uprizorjena ob 100-letnici končanem šolanju je bil dvajset let delovodja na pripravi Turističnega društva Dovje-Mojstrana. Pri igri na prostem je sodelovalo kar sedemdeset France Voga (1948-) je osnovno šolo obiskoval na Dovjem, Sonji Peternel, ki je režirala prvo, in Veri Skumavc, ki se je pridružila režiranju druge igre, je (1998, psihološki triler, mladinska problematika) pa obravnava družbeno problematiko.



vložka za plavže, nato pa je dvajset let vodil kamp Kamne. igralcev, ki so prikazali razvoj turizma. Objavil je tudi več člankov, v katerih obravnava Od leta 2007 dalje ga vodi njegova hčerka. Bil je tudi član zgodovinsko tematiko. Izšlo je tudi nekaj njegovih monografskih publikacij: Spomini na odbora za kampe pri Gospodarski zbornici Slovenije ter Dovje (1998, 2009), Mojstrana, njen nastanek, razvoj in turizem (2007), Čas, ko so pele član upravnega odbora Gorenjske turistične zveze. Veliko ptičice (2014), Zgodbe iz našega gozda (2020), Mojstrana v ognju športa (2023). Mojstrana svojega časa je namenil razvoju turistične in kulturne v ognju športa obeležuje 110 let organiziranega športa v Mojstrani. Skupaj z Metko Kern dejavnosti v Mojstrani in na Dovjem. V KUD Jaka Rabič Dovje Trček sta priredila Triglavske pravljice Mirka Kunčiča, ki so izšle leta 2017 (ponatis 2019). Mojstrana deluje že od otroštva. Bil je tudi član upravnega Ilustrirala jih je Špela Oblak (Jamar, 2020). odbora in podpredsednik KUD Jaka Rabič. Dvajset let je

bil vodja sekcije za ljudske običaje, v okviru katere je organiziral po deset etnoloških

prireditev letno na vasi in v kulturnem domu: pustovanje, vaganje, pustni sprevod,

vlečenje ploha in pokop, prireditve za dan žena, kresovanje z večerom na vasi. Vsako leto



so sledili sejmi s prikazom kmečkih opravil. Organizirali so tudi tekmovanja s samotežnimi

sanmi in leto zaključili s silvestrovanji v kulturnem domu. Od leta 1994 do 2008 je bil

predsednik Turističnega društva Dovje-Mojstrana. Kot predsednik in tudi lastnik kampa

Kamne je skrbel za promocijo, razvoj in ugled kraja. Sodeloval je tudi pri predstavitvah

kraja v radijskih in TV oddajah. V društvu je skrbel za izvajanje vrste projektov, tisk

propagandnega materiala, animacijsko dejavnost za stalne goste, organizacijo božično





Metka Kern Trček Metka Kern Trček in France Voga leta 2017 (ponatis 2019). Pri Kulturno umetniškem



društvu Jaka Rabič Dovje-Mojstrana so zapisali, da Špela Oblak v svojih slikah namenja

pomembno mesto kulturni dediščini, pokrajinskim značilnostim, sobivanju z naravo ter

Metka Kern Trček (1955-) je bila učiteljica razrednega izraža globoko čustveno povezanost z okoljem. Zapisali so tudi, da presega človekove

pouka na Osnovni šoli Toneta Čufarja Jesenice in Osnovni zaznave realnega sveta in odpira vrata v svet domišljije in pravljičnih junakov (Kern, 2024).

šoli Mojstrana. Njene najljubše vsebine pouka so bile teme

o krajih pod Triglavom. Na osnovnih šolah je vodila tudi

dramske krožke in pripravljala proslave. Že dolgo sodeluje Anže Svrzikapa

tudi v Kulturno umetniškem društvu Jaka Rabič Dovje-

Mojstrana. Tam imajo domačini možnost, da ustvarjajo

in negujejo kulturo na vasi. Skupaj s Francetom Vogo sta Anže Svrzikapa (1985-) je odraščal v Podkorenu in bil že od

priredila Triglavske pravljice. Ilustrirala jih je Špela Oblak. malih nog v stiku s kulturo, folkloro in etnologijo. Osnovno

Izdane so bile leta 2017 (ponatis 2019). Njen oče je bil Janez šolo je obiskoval v Kranjski Gori nato pa nadaljeval šolanje

Svoljšak, slavist in ravnatelj Osnovne šole Toneta Čufarja na Gimnaziji Jesenice. Ljubiteljsko se zanima za ljudske

Jesenice, ki je bil tudi pobudnik Finžgarjeve bralne značke. Tri leta je bil tudi predsednik običaje, vojno dediščino in ljudsko petje ter glasbo. Po

Odbora za odkup in ureditev Finžgarjeve rojstne hiše pri ZKPO Jesenice (Kern, 2024). možnostih skuša ohraniti »karenški dialekt« in prihodnjim

rodovom posredovati običaje, zgodbe in anekdote iz

vasi v občini Kranjska Gora. Dolga leta je bil prostovoljni

Špela Oblak gasilec v domačem Podkorenu. Okoli leta 2012 je začel



zbirati militarije in predmete, povezane z vplivom obeh



svetovnih vojn na domače okolje in prebivalstvo. Od leta

Špela Oblak (1985-) je po Srednji šoli za oblikovanje in 2021 ima urejeno spominsko sobo, kjer lahko s pomočjo

fotografijo v Ljubljani zaključila študij na Akademiji za zbranih predmetov pokaže, kaj so pomenila vojna leta. Anže Svrzikapa je ustanovni član

likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. Odprla je in podpredsednik Društva Vršič, ki se ukvarja z raziskovanjem in proučevanjem vojaške in

svoj AteljemedOblaki, v katerem ustvarja. Špela Oblak je tehniške dediščine.

tudi avtorica logotipa projekta Rajže po poteh triglavskih

pravljic. V Rajžah po poteh triglavskih pravljic tudi nastopa

v več vlogah. Zgodbe iz Zgornjesavske doline po zaslugi

Špele Oblak nosijo tudi pročelja nekaterih kmečkih hiš po

Dovjem in v Mojstrani. Poslikave pa še nastajajo. Ilustrirala

je tudi priredbe Kunčičevih pravljic, ki sta jih priredila





Lea Svrzikapa PRIPOVEDNO IZROCILO MARICE GLOBOCNIK

Lea Svrzikapa (1988-) je odraščala v Velenju, katerega

mestni utrip in zgodovina sta ji vedno služila kot navdih.

Korenine njene družine segajo v kraj Družmirje, ki je zaradi Marica Globočnik

izkopavanja lignita izginil pod vodo, vpliv industrializacije



slikarju Tomažu Milaču. Po zaključeni srednji šoli je bila leta 2008 sprejeta na Akademijo bila. Kruh je bil vedno pri hiši. In to bel kruh. Ne vem, zakaj so naša mama vedno bel kruh pekli. Sosedje, tisti, ki so samo en hlebec ali pa eno štruco na teden k peku nesli, za likovno umetnost in oblikovanje, med drugimi so bili njeni mentorji akademski slikarji so tudi malo mešali, da je bil kruh malo črn. Naš je bil pa ves čas bel. No, saj je bil dober, Marjan Gumilar, Zmago Lenardič in Žiga Kariž. Leta 2011 je odšla na izobraževanje v Anglijo ampak, ko sem v šolo hodila, sem videla, da so posebej tiste kmečke deklice nosile ržen, na Winchester School of Art, kjer se ji je odprl nov svet umetnosti. Izkušnje in znanje iz prav ta domač kruh. Se mi je zljubilo, da bi ga jedla in sem po navadi, ko sem v šolo tujine je prenesla v popolnoma nov stil ustvarjanja. Ob prihodu nazaj v Slovenijo je leta malico nesla, kos kruha z dečvami zamenjevala. Presita sem ga bila, belega kruha. Tudi 2016 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost z diplomskim delom Podobe spomina. čompe so bile doma pa kupus pa take reči. Lačna nisem nikoli bila. Tudi med vojsko, Leta 2014 se je preselila v Kranjsko Goro, kjer je vodila šolo risanja in slikanja, leta 2021 pa sicer kruha ni bilo, ampak druge reči so pa bile, tako da je šlo. Bili so pa ljudje, ki so zaključila še program andragoško-pedagoške izobrazbe na Filozofski fakulteti Univerze bili že od otroških let lačni. Spomnim se, ko so otroci rekli, da pri njih kruh zaklepajo. v Ljubljani. Trenutno največ časa posveča družinskemu življenju in slikanju, še vedno pa Gimnazije Celje — Center, kjer jo je pod okrilje vzel akademski slikar Ratimir Pušelja in jo vojske konec, tako da sem se pravzaprav rodila v Avstriji. Potem sem pa živela v prvi Jugoslaviji, potem v drugi Jugoslaviji, vmes je bila Nemčija en čas, nazadnje pa je prišla predstavil znanemu slikarju Rudiju Španzlu. V času srednješolskega izobraževanja je svoje Slovenija. Skromno smo živeli, iz rok v usta. Ampak lahko rečem, da lačna nikoli nisem znanje dodatno izpopolnjevala tudi pri akademski slikarki Nataši Tajnik Stupar in celjskem v Velenju je šolanje nadaljevala na umetniškem programu Zdaj bom pa še malo o sebi povedala. Rodila sem se davnega leta 1918, še ni bilo na Velenje in okolico pa se kaže še danes. Po osnovni šoli



se ukvarja z izdelovanjem nakita, keramiko in ilustracijami, poklicno pa z znanstveno- Jaz tega nisem mogla razumeti. Pri nas je bil hlebec zmeraj na razpolago. V jerbaščku je bil, v katerem smo ga k peku nesli, da ga je spekel. Potem si ga pa odrezal, kolikor in tehničnim risanjem arheoloških najdb. Lea Svrzikapa je ustanovna članica Društva za kadar koli si želel. No ja, oblečena pa obuta sem bila tudi. Gvant sem imela, saj so mi raziskovanje in proučevanje vojaške in tehniške dediščine Vršič. Njen navdih ostajajo doma naredili, za pozimi sem imela po navadi štrikane gvante, potem je pa tisti gvant industrijske zgradbe, nostalgija, rabljeni avtomobili in stare fotografije, ki jih združuje s z menoj rastel. Sivega sem imela za med delavnikom, belega pa za v nedelje. Kadar je podobami lepote svojih domačih krajev. Skupaj z možem Anžetom Svrzikapa je izdala pa zmanjkalo, so mi ga pa celo prištrikali, tako da sem bila že precej odrasla, ko je tisti knjižico z naslovom Pavestice, v kateri sta zbrala deset povesti iz Zgornjesavske doline. gvant še kar z menoj rastel. S čevlji je bilo pa malo bolj hudo. Čevlje sem po navadi Tudi pobarvanke, ki so del knjižice, so delo Lee Svrzikapa. Imela je že nekaj samostojnih imela, pravzaprav cokle sem nosila. Še ko sem pasla, so mi ata take fajne cokle naredili, razstav (npr. Divja urbanost v Kamniku leta 2019, re_bild(ung) v Kranjski Gori leta 2024) da so se nogi prilegale, da mi niso dol ušle, tako da sem lahko tudi po bregu gor in dol (Svrzikapa, 2024). v njih hodila. Ene cokle sem v življenju do konca zbila, da so bile jamaste. No, potem je bilo pa s coklami konec. Bosa pa nisem rada hodila nikoli. Ali sem imela opanke, doma ampak da bi se pa posvetila, da bi si s tem kruh služila, to pa nisem. Potem je pa tako





narejene, ali pa kakšne sandale. Samo nikoli, dokler nisem odrasla, pa nisem, na žalost, naneslo, ko sem bila osemnajst let stara in sem šiviljsko dobo končala, sem se pa znašla

imela takih čevljev, da bi vodo držali. Tako, ko sem bila še majhna, ko sem začela v šolo v gostinstvu. No, potem sem bila pa vsa leta v gostinstvu, v turizmu, redno nisem bila

hoditi pa ko je bila šola blizu, so me ata pozimi štuporamo v šolo nesli, da nisem bila zaposlena, v gostinstvu samo v sezonah, poleti in pozimi. Vmes pa doma, smo imeli

mokra v noge, potem so me pa spet iskat prišli. kravo in ovce, da sem še doma pomagala. Tako da sem vsestransko delala. No, vmes

No, živeli smo pa pod Vitrancem, tako da sem ves čas v Črno Vopo gledala. Tam gori sem se pa že z enajstimi leti priključila pevskemu društvu, igralski skupini. Tam sem

je bila ena velika jama in en bel kamen, saj se še zdaj vidi, so mama kazali gor, so rekli, nastopala, pisala igre. S tem sem se doma že kot otrok ukvarjala, še preden sem bila

če ne boš pridna, bo pa Pehta iz Črne Vope prišla pa te bo vzela. Jaz pa nisem mogla v društvu, sem otroke zbirala in igrice pisala, da smo doma igrali pa po kmečkih hišah

razumeti, kako da bo Pehta me vzela, saj sem se trudila, da sem bila pridna. Sem pa ene par let. Ko smo bili pa v društvu, smo pa tam. In to je šlo skoraj pol mojega življenja.

rekla: »Mene pa že ne bo vzela.« No, imela sem pa štiri leta starejšega brata. Jaz sem Vmes sem pa enkrat naletela na otroke. V šoli je bilo organizirano, da so vsako leto

bila pet let stara, on je bil devet. Sva koze pasla, ves čas me je dražil nekaj. Posebej Kekčeve dneve pripravljali. Sem bila že odrasla. So pa otroci imeli za očetovo rojstno

sem se bala, kadar se je bliskalo in je grmelo. Včasih je rekel: »Strela bo ravno vate hišo na travniku srečanje, Kekčevi dnevi so jim rekli. Jaz pa vidim, Kekca so imeli,

udarila.« Jaz sem pa jokala. Mama so pa vedeli, da me draži, so pa rekli, ti pa ne boš nič drugega pa ne. Sem pa letela domov, sem pa od stare mame gvant skupaj spravila pa

več z njim hodila. Potem jo je pa znal tako prositi, da je obljubil in prepričeval, da sva sem se v Pehto napravila. Sem šla pa mednje. Otroci so me pozdravili in me bili veseli.

spet skupaj hodila. No, potem sva pa koze imela. Imela sva jih več. Nazadnje vem, da No, potem je bilo pa par let tako. Vsako leto so me učiteljice povabile, da sem prišla. Me

jih je bilo trinajst. Takrat, ko sva jih skupaj pasla, jih je bilo nemara ene deset, potem je pa videla gospa, ki je imela Julijano, Darja, me je pa prosila, če bi me lahko enkrat

so jih pa še nekaj kupili, ko sem sama pasla. Jih je bilo pa trinajst. Tistih trinajst koz prišla iskat, da bi me v Kekčevo deželo, ki je takrat bila že utečena, peljala. Ja, sem pa

je meni zelo preglavice delalo, ker so šle vsaka po svojem. Večina so bile gorske koze, prišla. Tako se je začel moj obisk Kekčeve dežele. Najprej samo redko, nekajkrat na leto,

ena med njimi je bila pa dolinska. Tista je pa vedno nekaj zadaj ostajala. Zdaj, če sem nazadnje sem pa že deset let kar redno hodila. No, po desetih letih so otroci videli, da

tisto ta dolinsko pazila, je tista gorska naprej letela, pa nekam v škodo zašla. Zraven sem le že preveč stara, da je to zame naporno, so mi pa doma kamro naredili. Kamro

sem se bala, ker so bile razkropljene in so po cesti hodile. No, saj takrat ni bilo toliko sem imela en čas, potem se je kamra po sili razmer končala. Zdaj sem pristala na tem,

avtomobilov kot danes. Kakšen je pa le pripeljal, da bi lahko kakšno kozo zbil, ali pa se da sem še ves čas Pehta. No, če me potrebujejo, me pokličejo v domove, kamor otroke

bi izgubile. Tako da sem imela zelo veliko dela, da sem jih do konca pasla. No, potem pripeljejo. Včasih me potrebujejo tudi v hotelih, če imajo kakšno skupino. Migam še

so se pa oča odločili, da so vseh tistih trinajst koz zamenjali za eno kravo. No, potem, ves čas, nekajkrat na leto, včasih malo več, včasih malo manj. Zdrava sem. Resno bolna

ko je bila pa krava, je bilo pa lepše. Krava pa ni bila tako muhasta, ni tako letala okoli, sem bila pri štirih letih, ko sem imela krvavo grižo. To je bilo takoj po vojski, potem

se je bolj rada pasla. Potem so pa še vsi drugi imeli krave, smo skupaj pasli, tako da je pa angine, ko sem odraščala. Zdaj, ko sem pa stara, pa ni ne angin ne drugega, edino

bilo bolj kratkočasno. No, potem, ko je bilo pa šole pa moje paše konec, sem se šla pa malo me ravmatizem daje. Malo me noge in roke bolijo, malo jih namažem z domačim

šivati učit. Pravzaprav sem si ves čas želela, dokler sem še v osnovno šolo hodila, da bi žganjem pa na sonce grem, da se malo pogrejem. Pamet mi pa še dela. Se nič ne

šla študirat, da bi bila učiteljica. Potem pa denarja ni bilo, sem se morala pa zadovoljiti, pritožujem. Tudi, če nazaj pomislim. Bilo je vse sorte, malo lepše, malo bolj hudo, šlo pa

da sem bila pač šivilja. Sem se izučila. No, saj šivala sem za svojo družino in za sebe pa je.



za otroke. Šivilja biti mi nekako ni ležalo. Naredila sem vse dobro, kar sem naredila, Zgodba o nastanku Borovške vasi kje bi bil beli prod, pa je rekel: »To je pa pri nas.« Pa je napisal, kam in kako, tako da je



španska kraljica poslala svoje ljudi, da so res na belem produ kapelico naredili. Najprej

samo kapelico, potem je iz tiste kapelice nastala majhna cerkvica in tako naprej. Tam je

To je zgodba o nastajanju Kranjske Gore. To je bilo pa v tistih zelo zelo davnih časih, ko bilo že nekaj takih kolib iz smrekovih skorij, ki so jih naredili gozdarji, da so prenočevali

je bil okoli in okoli gozd, po sredi sta pa tekli Sava in Pišnica precej skupaj; Pišnica je v njih. Tukaj so se zadrževali bolj v poletnem času, tako kot tudi koroški pastirji, ampak

tekla po prodastem svetu, Sava pa bolj po ilovnatem svetu, po taki sivi ilovici. Ampak pozimi so se pa najbrž spet umaknili. Čez čas pa so tudi po dolini gori iz drugih krajev

takrat je bila dolina, ni bilo nasuto, voda ni nasuvala in je bila dolina bolj globoka pa prišli, tako da so se naseljevali iz vseh strani. In Beli prod so poimenovali tisti zaselek,

bolj ozka, tako da sta vodi precej skupaj tekli. Iz rateške strani, iz Planice priteče Sava, saj je bil šele začetek, je bila šele kapelica pa skorjaste hišice. Več let je bilo tako, da se

v Planici ponikne, potem skozi Zelence ven priteče in potem teče naprej. Pišnica pa je ta del imenoval Pri Mariji na belem produ. Potem so pa ljudje le začeli malo bolj sekati

tam v Pišnici izvira in tudi gre v pesek, usahne pa ne nobena. Včasih je vode v reki malo in delati že tudi njive, so pa začeli premišljevati, da bi bilo le dobro, da bi bili tudi čez

več, včasih malo manj, brez vode pa ni nikoli nobena. Pod Podkorenom je pa še Rojca zimo v teh krajih. Tam pri kapelici je bilo okoli zelo veliko borovcev. Ljudje so jih gledali

izvirala. Pod vasjo, konec Kranjske Gore so se pa vse skupaj, Sava, Pišnica in Rojca, v in si mislili, tole bi bil pa zelo lep les, da ne bi imeli skorjastih hišic. Bi bilo dobro, če bi

Savo zlile. Naprej teče Sava. Koroške pastirje, ki so na koroški planini svojo živino pasli jih obtesali pa kaj bolj trdnega naredili. In tako so sekali, žagali, najbrž so imeli že žage,

in prišli na poljano, kjer je bil prelaz, pa je mikalo, da bi šli še na tole stran pogledat, da so žagali, in so obtesali tramče in naredili take štirioglate hišice, tudi streha je bila

kaj je tukaj. Tukaj pa so v tistih davnih, davnih časih že bili pastirji. Na produ je bilo štirioglata, v njih pa je bil samo en prostor. So imeli najbrž v njih eno ognjišče, kakšen

zaslediti, da tam že ljudje hodijo. Najprej so prišli s Koroške pastirji, da bi videli, kako pograd pa še malo prostora in tako so se počasi širili. Zdaj, ko so iz borovcev naredili

je kaj na tej kranjski strani, če bi bil mogoče kakšen tak prostor, da bi tudi sem hodili hiše, so pa pomislili na to, da bi bilo lepo, če bi to vas poimenovali kako drugače, in so

past. No, potem so pa videli, da je in začeli počasi s čiščenjem gozda. Prišli so tudi že jo poimenovali Borovška vas. No, ime Beli prod se je kar nekako izgubilo, v zapisih je še

gozdarji in začeli s sekanjem, trebljenjem, začeli so delati čistine, da ni drevje raslo, in v ljudskem izročilu, ampak ime Borovška vas se je pa ohranilo do danes. Danes je tudi

da je rasla trava. Tako so počasi, počasi začeli s Koroške prvi pastirji in gozdarji leta in Borovška cesta, ampak ob tem velja omeniti, da pred tem ceste niso bile poimenovane.

leta širiti to dolino, tudi vodo so speljali. Zelo veliko so morali delati, vse z rokami, da Cela vas je bila tako poimenovana, da so bile hišne številke, od prve pa do zadnje, od

so dolino širili in Savo z zgornje strani na levo, Pišnico pa bolj na desno, da je ostala na ena pa do dvesto je bilo hiš. Kjer se je hiša postavila, je bila tudi hišna številka. Potem je

tistem koncu, kjer je bil prod. Ko je kamen nosila za seboj in tudi poplavljala, je bil sam bila nazadnje na Požarju številka stošestindvajset, na Pruhu, ker je bila hiša delana za

bel prod. V tistih davnih časih je en človek, ki je bil verjetno že en čas doma v teh krajih, hišo, ki je imela številko stošestindvajset, je bila pa hiša številka stosedemindvajset. In

začel premišljevati o tem, kako je kaj po svetu. Bil je radoveden, čez rame je dal, kar je če kdo ni bil navajen in je po vasi iskal številke, pa je vprašal pri številki stošestindvajset,

imel, in šel po svetu. Malo je hodil z nogami, nemara so imeli že konje pa vozove, da se no, pri stošestindvaset so po navadi vedeli, kje je stosedemindvajset, da so ga prav

je pridružil. Pa je hodil, hodil, prav dolgo, tako da je prišel na španski dvor pred kraljico. napotili. Če je pa kdo koga drugega vprašal, pa da ni vedel, je pa lahko cel dan iskal

Španska kraljica je bila pa zelo verna žena in se ji je sanjalo, da mora kapelico Mariji številko stosedemindvajset, pa je ni dobil. Potem so se pa le Borovci (takrat so se tako

na čast na belem produ narediti. Potem so pa hodili tudi iz drugih krajev popotniki in imenovali, domačini se še danes tako imenujejo, niso Kranjskogorci, so tudi, ampak

so se tam na dvoru ustavljali pa je španska kraljica spraševala za beli prod, pa nihče ni v glavnem so Borovci) domenili, da bi bilo dobro, če bi malo drugače poimenovali



vedel, kje bi bil. Ko pa je ta človek iz naših krajev prišel, ga je ravno tako vprašala, če ve, številke, da bodo šle po vrsti. In potem so jih res uredili tako, da so ena zraven druge. No, to se je ohranilo kar precej let. V novejšem času so pa stvar spet malo drugače Tretja terasa je bila pa včasih od Vandotovih. Vandotovi so imeli hišo sredi vasi, potem



obrnili. Rekli so, številke gredo po vrsti, ampak so tako daleč narazen, bi bilo pa pa je stari Vandotov oče umrl, stric pa je imel bolno ženo, ki je bila na berglah. Imela

bolje, če bi mi ulice in ceste poimenovali, potem bi imela pa vsaka ulica in cesta svojo sta samo eno kravo in stric je polja malo prodal, da je imel malo manj. Žena ni mogla

številko, da bi jih bilo manj na vsaki cesti in na vsaki ulici. Na občini so skupaj stopili delati na polju, mu je pa gospodinjila. Polja je toliko obdržal, kolikor ga je sam obdelal,

pa najprej premišljevali, kako bi bilo dobro, da bi ulice poimenovali. No, ko je pa tam to njivo je pa Lohneževem, Jernejevem predal. So pa ravno tako sadili krompir, sirk in

na občini moja sestrična Minca stanovala, jo je precej zanimalo, kaj se dogaja, pa je en vse tako, kot spodnja dva. No, potem je bila pa Anškova na četrtem klančku, potem je bil

dan stopila tudi v tisto pisarno na občino, ko so ravno razpravljali o ulicah. Je pa rekla, pa še en klanček. Peta, v gozdu gor, je bila pa zgornja Anškova, tako da je bilo pet teras.

naj ji pokažejo, kaj so se pomenili. »Ja, kje je pa Borovška cesta?« je rekla. »Ta glavna Poleti je raslo, jeseni pa so pospravili, po rži so sejali še repo in še repo pobrali, potem

mora ja Borovška biti!« In tako je zaslužna moja že pokojna sestrična Minca, da je bila so bile njive prazne in je sneg padel. No, potem pa so začeli turizem razvijati in je bilo

poimenovana Borovška cesta. In vas se je širila, širila. Kdaj je iz Borovške vasi Kranjska zelo lepo. Spodaj s prvega ali pa drugega klančka so se začetniki učili, ko pa smo otroci

Gora nastala, pa ne vem. Mogoče je kje kaj zapisano. Jaz imam zdaj devetdeset let in ko že malo bolj znali, smo šli pa na peti klanček, pa smo se za roke prijeli, pa smo se peljali

so bili moji starši še majhni, je bila že Kranjska Gora. dol in vriskali. Prvi je majhno rido naredil, zadnji je moral pa že kar velik krog, in ko smo

Ampak je bilo pa tako v tistih časih, no, to so pa stari ljudje vedeli povedati, da so vse se za roke držali, smo bili trdni, tako da skoraj nikoli ni nihče padel. Po navadi smo proti

delali z rokami. Tukaj je bila graščina, zraven graščine je bila Smerinjekova hiša, ki je večeru plezali tam gori. No, pravili so pa, da so bile te njive vse z roko narejene, da je en

bila precej velika, zidana. Taka je bila že, ko so bili lastniki moji stari starši. In najbrž, star možek stolček s seboj nesel, da je počival, medtem ko je delal. Če danes pogledaš,

da sta ta hiša pa na drugo stran Kaucova, za katero se tudi nihče ne spomni, da bi bila so terase zravnali, vse je puščava postalo. Človeka prav srce boli, če v breg pogleda,

bolj majhna in da bi jo prizidovali, spadali h graščini. H graščini, potem le še sodniji, je kako je bilo včasih lepo, ko je rž valovila in je šel stric vsako nedeljo po maši z rokami

spadalo še kakor eno skladišče, to je bil nemara grajski hlev. Hiše so bile pa že dolgo na hrbtu na polje in je vse njive okrog in okrog gledal, kako raste. Trava je še, pa še tiste

nazaj v privatni lasti, lahko da so bile kupljene, lahko da so bili predniki služabniki v nihče ne seče. gradu, ki so bili tako zaslužni, da so potem to dobili. To verjetno kje piše, mi smo rod že

malo raziskovali, kako so ti ljudje prišli do teh hiš, pa ne vemo. Ampak rečeno je bilo, Običaji v Kranjski Gori da so bile tamle na Podlesu, kjer so danes v glavnem vlečnice in žičnice, no, to je bilo



bila zgoraj precej široka terasa pa zelo dolga. Čez ves Podles in na tisti terasi, kar je bilo delali. Veste, v tistem času, ko sem bila jaz majhna, ko sem bila stara ene deset let, no, je bila vsaka zima zelo huda. Drevje je pokalo in dolga zima je bila in bili so tisti dolgi ravnine, je bila prva Šmonova. Šmon je sadil krompir, ene deset vrst, da je imel za vse zimski večeri. Seveda, na vasi ni bilo drugega. Proti novemu letu, tisti večer, so se po leto dovolj, zraven je ene par vrst sirka tudi skozi vso dolžino sadil, potem pa še rž. To je zraven Dolencov in Škrbcov. To je bilo po ravnini. Potem pa je bilo malo brega, tam je Danes bom povedala malo o svoji mladosti, kako smo se družili in kaj smo po večerih pa še v mojih otroških letih, take terase narejene, spodaj v dolini je bil Čičnjekov svet,



bilo na Šmonovem. Potem je bil pa malo večji breg pa spet taka terasa čez ves Podles, navadi ljudje doma po hišah zbirali pa malo praznovali. Ko smo polnočnico čakali, so vse sorte storije pripovedovali pa smešnice. Smo se zelo zabavali. Kaj posebnega pa ni tisto je bilo pa Maksovo. Aljalnjekov Maks je bil lastnik, to je bil že potomec, oče mu bilo. je zgodaj umrl, tako da je bil potem Maks lastnik s svojo mamo vdovo, pa še Maksova No, v Borovški vasi, pa tudi v okolici, je bila glavna veselica gasilska. Tista je bila, ker je stara mama je bila. So pa ravno tako sadili krompir, rž in sirk. No, to je bila druga terasa. bilo po navadi lepo vreme, zunaj. Saj se še danes dogaja, da gasilci po hišah pobirajo ovčjo kožo notri naredili, tako da je bilo toplo. Ena vrsta bunde. No, tisto so moški nosili.





dobitke, pa potem iz tistega srečelov naredijo. To je bilo že od nekdaj, da je pač vsak dal Ženske so imele pa po navadi henkerje. Henker je bil pa en velik kos podolgovatega

ali v denarju ali v materialu nekaj. In tista veselica je bila tak dogodek, da so tudi tisti, blaga, tako da če si ga na postelji pokril, je skoraj celo posteljo pokril. Potem so pa

ki celo leto niso hodili nikamor na veselice ali pa sploh nikamor niso hodili in so se bolj henkerje ženske čez pol prepognile, pa pozimi v hudem mrazu so jih imele čez vso

doma držali, prišli. Vse, kar je lahko hodilo, je bilo navzoče že zato, da so gasilce podprli. obleko. Spodaj so imele šlabanke z dolgimi rokavi pa krila do tal pa tople bluze pa še

To je bilo že od nekdaj najbolj glavno. henker. Čez vse pa volneno ruto. Na rokah so imele rokavice iz domače volne, da so bile

Drugo je bil pa pust. Pust je bil pa spomladi. Takrat, ko se je sneg začel topiti in so doma zavarovane pred mrazom. Plaščev pa ženske, vsaj na vaseh, takrat niso poznale. No, to

naredili vse sorte. So sešili gvante iz starih oblek in doma naredili larfe (tako smo rekli je bilo ene vrste ogrinjalo, so mu rekli henker. Potem so bila pa tudi kvačkana ali pletena

maskam). Tako da je bilo zelo živahno. Je bilo vsako leto prav nekaj posebnega. So se že ogrinjala, ki so jim rekli pleti. Plet je bil pa lahko podolgovat ali ozek pa na koncu s

pobje kaj spomnili, da so kakšen hec naredili. franžami ali okrogel, ki so ga na pol dali in nosili čez rame ali pa je bil trikotna ruta.

No, potem je bila pa še druga nedelja v oktobru, ko je Borovški semenj. Štirinajst dni Vse od kraja so ženske znale. Imeli so pa kvačkane ali pletene vzorce. Barv so bili tudi

prej je v Podkorenu semenj, en teden za našim, tretjo nedeljo v oktobru pa v Ratečah. različnih. So doma znali tudi volno pobarvati, tako da so imeli plete za poleti, če je bilo

Semenj je bil tudi en tak dogodek, da smo ga celo leto težko čakali. Ker takrat ni bilo malo bolj mraz. Jopic včasih niso nosili. Šlabanke so bile, drugače pa pleti in henkerji.

trgovin, kot so danes. Olje, kis, sladkor, petrol (ljudje so imeli lampe na petrol), sveče, Rute so pa starejše gospe spredaj zavezale, mlajše pa zadaj. Odkrite glave so imele

sirkico je bilo že dobiti. V trgovinah, tistih majhnih, kaj več pa ni bilo. Če smo pa čevlje samo tamale deklice in potem, ko so odraščati začele. Ko pa so bile že malo starejše,

hoteli, smo pa vedno čakali semenj. Na semenj so pa prišli po navadi trije šuštarji so imele pa po navadi vse pokrite glave. No, to je bila noša za vsak dan. Za nedeljo

od Ljubnega gor, ki so imeli tiste močne čevlje, ki smo jim rekli grifarji. Tako da so so imeli pa narodno nošo. Tisto je bilo pa volneno krilo, spodaj sta bili dve spodnji

gospodarji za celo družino (za sebe, za ženo, otroke, pa nemara še za hlapce in dekle) krili, zelo poškrobljeni, da je krilo široko stalo. Krilo ni smelo biti ob telesu, je moralo

ob semenju tiste čevlje kupili, ki so bili iz takega rdečkastega usnja narejeni pa prav fajn široko stati. Zraven so bile nogavice, za poleti so bile bele iz pavole pletene z vzorcem,

so bili. Potem so imeli pa še navado, no, ne vem, če vsi, ampak eni, da so tiste čevlje, za pozimi so bile pa bolj navadne, volnene. K narodni noši so imele, posebno malo

ki so bili novi, narobe dali, tako da so bili podplati obrnjeni v zrak, potem so pa vsak bolj bogate ženske, že čevlje, jih je kakšen šuštar naredil, drugače pa cokle. Za lepše

dan podplate s firnežem mazali tako dolgo, dokler je usnje požiralo tisti firnež. Ko pa ni so imeli k narodni noši volnena krila, za vsak dan so imeli pa krila iz raša. Raš je blago

več požiralo, takrat so pa vedeli, da so podplati napojeni, potem so jih pa okovali tudi z iz raševine, raševina pa je blago iz volne in lanu. Iz takega blaga so tudi kovtre delali.

žeblji, še posebej, malo so bili že okovani, so jih že šuštarji. Tisti, ki so pa veliko po gorah Zgoraj je bilo rašasto, barvali so, da je bilo lepo modro, vijoličasto ali zeleno. Na spodnji

hodili, so jih pa še z enimi posebnimi žeblji okovali spredaj in na petah, da se jim niso strani je bilo pa platno. Iz lanene niti je bilo platno narejeno. Ena stran je bila topla,

tako obrabljali. Taki čevlji so bili potem veliko bolj trpežni, vodo so držali, ker so bili s ena pa hladna. Rjuhe so bile iz platna narejene in vzglavniki. Potem so pa kupovali na

firnežem napojeni, pa fajn so bili. Take navade so imeli ljudje. Za gvante so pa po navadi metre blago v rdeči barvi, lim se mu je reklo, s takimi lepimi narodnimi vzorci. Tisto so

ovce ostrigli in v Zapuže nesli, tam so jim pa loden naredili, v navadni zeleni barvi, nič pa ženske kupovale, kar se spomnim, so imeli tudi po navadnih kmečkih hišah tiste

po željah. Včasih je bil tudi moder loden, ampak v glavnem je bil rjavkast pa sivkast pa limaste vzglavnike. Samo tisti vzglavniki niso bili za to, da bi se na njih ležalo, ampak za

zelen. Loden pa je bil potem osnova za zimske hlače, telovnike pa še taka bolj dolga lepše. Pri kraju so imeli rdečo črto, na koncu so imeli čopke, verjetno iz pavole narejene,



ogrinjala, kakor plašče, ampak ni bil plašč, je bilo krajše. Po navadi so še eno kosmato pa tudi so bili barvasti: beli, rdeči, modri. Tako da so, ko so posteljo postlali, nazadnje eno lepo rjuho (ki je bila namenjena samo za to) čez kovter dali in tisti vzglavnik čez povezani. Zdaj se je pa to končalo, živina je iz vasi skoraj izginila. Vse je moderno. Danes



položili. V Ribnkovi kajži so Ribnkova ta stara mati pa hči Neža, ki ni bila poročena, je pa sploh tak čas, da se vsem zelo mudi. Se zelo redko zgodi, je pravi dogodek, če se

in sin Janez, ki tudi ni bil poročen, notri stanovali. To je bilo zraven domače kmečke kakšna družina in sorodniki kdaj ob kakšnem prazniku zberejo. Bilo je bolj skromno,

hiše, kjer je bil en brat, ki je bil poročen, drugi so se pa v kajžo umaknili. Neža je imela ampak bolj fletno in kratkočasno. zmeraj tako lepo, čisto, prav zračila je in pometala. Strašno čista ženska je bila. Bila je

pa malo bolj prizadeta, da je težko govorila, pa tudi ene svoje pameti je bila. Če je bila Parkeljni v Borovški vasi dobre volje, si se lahko z njo pogovarjal, če je bila pa slabe volje, te je pa kar odslovila:

»Danes pa nočem. Kar beži!« Jaz sem bila še deklica, sem pasla tam okrog kravo. Če je

bila dobre volje, je pustila, da se je pasla tam pred hišo, kjer je bila trava, če ne, pa ne. No, danes bom pa povedala, kako je bilo včasih v Borovški vasi, ko so bili še bolj verni

Ampak ona je kar rekla, ker ni želela, da bi bila ona kriva: časi. Povedala bom, kako je bilo okrog Miklavža. V Borovški vasi, pa ne samo v Borovški »Joža hud! Joža hud! Kar beži!«

Takrat je bilo najbolje, da sem se umaknila. Ta stara mati so bili pa že blizu osemdeset in vasi, sploh pri nas na tem koncu, se je bolj Miklavž praznoval, pravzaprav se je Miklavž

so na soncu sedeli, pa koprivo odtrgali in so se po roki tepli, ker so imeli kratke rokave. skozi vse obdržal. Po vseh letih, ko je bilo nekako zadržano in skrito vse, se je zdaj spet

Koprive naj bi namreč revmatizem pregnale. To je bilo takole. obnovil, tako da je na staro prišel. No, takrat je bil poudarek samo na Miklavžu. Miklavž

Mladi smo se tudi strašno družili, vsi smo prepevali pa včasih smo se tudi pri sosedu se je praznoval. Miklavž je bil za vse otroke en tak dogodek, pod lipo zbrali. Sosedov sin je harmoniko igral, moj brat je harmoniko igral pa še eden hodil je po hišah, ženske so se potrudile, da so nekaj izmed pobov je harmoniko igral, moj sošolec. So s harmonikami prišli, dečve pa s piškotov napekle, orehe so skupaj zbrali ali pa krhlje, kitarami, smo imeli cel koncert pod lipo. Pa sploh smo se tiste dolge, zimske večere, ko še bolj krhlje, bi rekla, kar je bilo pač doma. Potem je bilo veliko časa, veliko družili. Zdaj opazujem zidarje pa na sploh vse poklice, pozimi je pa Miklavž hodil okoli. Imel je pa za predhodnika in poleti delajo, ker imajo tak material, da lahko. Takrat je bilo pa tako, da so zidarji v tistih prvih časih Svetega Antona. Sveti Anton je in taki samo poleti delali, pozimi pa niso, so pa doma delali. So orodje popravljali ali imel lučko, lanternico, in zvonček, da je šel naprej pripravljali za naslednje leto. Pa veliko več je bilo časa pozimi. Ko se je živina v hlevu in je naznanjal, da Sveti Miklavž v hišo pride. To je odpravila, se je šlo v hiše. Mi smo vedno k sosedu hodili. Poleti smo bili pod lipo, pozimi bil prvi, ki je prišel v hišo. No, potem za njim je pa smo bili pa v eni ali drugi kmečki hiši pri enem ali drugem sosedu pa peli pa rajali pa se prišel Miklavž. Po navadi je imel dva angela s seboj. smejali. Veliko časa je bilo in veliko smo se družili. Potem sem se pa društvu pridružila, Seveda, vse so doma sešile ženske pa naredile, iz brat je bil že vključen, da smo igrali in peli naprej. Tako je bilo življenje na vasi. Župan je papirja so naredili krone pa jih pobarvali, da so se bil malo bolj viden, so imeli pekarno, gostilno in trgovino. So veljali za najbolj bogate. svetile. Zadaj so pa parkeljni prišli. Parkeljni so imeli Samo kljub temu, da so bili bogati, so se z nami družili pa prepevali z nami, nič niso pa kožuhe oblečene. Stari ljudje so imeli vsak, moški bili prevzetni. Potem je bilo pa še nekaj gostilničarjev, levo in desno, pa malo kmetov. in ženske, kožuhe, tako da so imeli ta kosmato Ostali smo bili pa kajžarji. No, vsaj v vsaki drugi hiši so imeli kravo in ovce. Veliko smo notri obrnjeno. Parkeljni so jih pa okrog obrnili pa se ukvarjali s tem, da smo spomladi in jeseni na polju pospravljali. Ko pa smo doma oblekli. Tisti, ki so bili malo bolj slabotni parkeljni, pospravili, smo šli še k sosedom, ki so imeli kaj več, pomagat, tako da smo bili zelo so lahko ženske kožuhe oblekli, tisti, ki so bili pa malo bolj močni, pa moške. Tako da so bili vsi oblečeni. Parkeljnov je bilo po navadi je imel spravljen, več srebrnih goldinarjev, vsi so vedeli, da je malo bolj premožen. Če





več, na nogah so imeli, kar so pač imeli. Najbrž so imeli doma narejene škornje pa okrog pa je kdo kaj potreboval, pa je prišel k njemu na posodo, tudi velikih obresti ni zahteval,

pasu so imeli ketno, žlajdra so ji rekli. Z njimi so vozove privezovali. Gor so imeli pa malo pa je le še zraven zaslužil. No, en dan pa je prišel k njemu en tuj človek, ne domač,

kravje zvonce pa volovske. Eni so zvonili bolj nizko. Da je bilo en kup enega ropotanja. in je pripovedoval, da ima korenine v tej vasi, da so njegovi predniki pred davnimi,

Na glavo so pa larfe sami naredili, eni so imeli samo kožo skupaj, nos pa luknje notri pa davnimi leti tukaj živeli, ampak da so se po svetu razšli, on pa je kot zadnji potomec

na glavi kakšen kriv rog. Včasih so se krave bodle, pa se je kateri rog zlomil pa ga je dol prišel nazaj v to vas, v kateri so njegovi predniki živeli. Rad bi začel z rokodelstvom, rad

vrgla. Eni so bili krivo zviti, kakšen kozji rog je bil še bolj zvit. Vse sorte so imeli, da so bi imel eno majhno trgovino ali kar koli, ampak nima denarja, pa bi si ga rad sposodil.

bili grozni. Za jezik so pa rdečo trikotno coto gor našili. Roke in noge so imeli pa s sajami Ko pa bo zaslužil, bo pa vrnil. On je zvedel, da je ta človek malo bolj premožen in da

po navadi namazane, so šli v dimnik v saje ali pa v kmečko peč, da so potem tiste, ki posoja, pa je k njemu prišel in mu povedal, kako in kaj stvari stojijo. Možu se je predlog

so bili poredni, po obrazu mazali. No, Miklavž je ves čas parkeljne krotil, angelčka pa zdel v redu in mislil si je, če so njegove korenine iz te vasi, mu bo pa pomagal. Pa ga

sta imela zlate bukle in črne bukle. Eden je pisal tiste, ki so bili pridni, notri. To je čez je povprašal, kaj bi potreboval. Tuj človek pa mu je odgovoril, da bi potreboval enih

leto gledal angelček z nebes dol in popisoval, kateri so pridni. Drugi pa so bili v črne trideset srebrnih tolarjev, da bo začel. bukve napisani. Tisti, ki so bili v ta zlatih, ta lepih buklah napisani, so dobili nekaj, tisti, »Malo bom dal v tisto, s čimer bom začel, malo bom imel za sproti, za živeti, da bom

ki so bili pa v črnih, so pa s šibo dobili. Tako da je bilo en kup smeha in en kup žalosti lahko začel služiti svoj denar,« je rekel. Ampak v resnici ni bilo to nič resnega, kar je

pri otrocih. Ko so pa rekli, da se bodo poboljšali, no, je pa tudi kateri krhlje dobil, če je ta poba pripovedoval, je bil samo en lump, ki si je vse izmislil, pa od nekod drugje je

resno rekel, da se bo poboljšal. To je šlo leto za letom, vsa leta. Med vojsko je bilo sicer prišel in je mislil, da je tukaj ena taka bolj zakotna vas, ljudje so še bolj zaupljivi, jih bo

malo bolj skrivanje, ampak vseeno je še nekako odpravil svoje. Takoj po vojski so pa pa lahko izkoristil za svoje namene. No, in tako je res prejel trideset srebrnih tolarjev,

taki čudni, zamrznjeni časi nastali pa Miklavž ni bil zaželen. No, takrat se je pa skrivaj to potem pa je malo začel, samo na videz, z delom. Za eno kajžo vegasto je prosil, če jo

dogajalo. Ker ta mladi se niso pustili, so se pa na skrivaj napravili. Od leta 1990 naprej, lahko v najem vzame, potem pa jo je začel malo popravljati, ampak je delal samo na

ko je bilo malo bolj sproščeno, se je pa spet začel Miklavž, samo danes je pa že malo bolj videz, češ da bo začel z enim poslom. V resnici se mu sploh ni ljubilo delati, samo dajal

bogat. Možnosti so, da se marsikaj kupi in dobi pa starši prispevajo, tako da je Miklavž je videz, da dela. Dogovorila pa sta se s tem človekom, da mu bo v enem letu, ko bo že

po vasi pa tudi potem ponoči doma bolj bogat. malo na konja prišel, vrnil. Potlej je pa leto minilo, malo je začel s trgovanjem, zdelo

se je, da mu gre, ampak nihče ni nič vedel, ali je resen, ali ima uspeh, ali ga nima, pa

Divja jaga v Borovški vasi tudi zelo čudno se je obnašal, tako da so ga ljudje začeli že malo sumljivo pogledovati.

Bili so pa vseeno še toliko pošteni, da so mislili, da če so oni pošteni, da so tudi drugi

pošteni. No, leto je bilo okoli, mož pa ga je le opomnil pa mu je rekel: »Leto je naokrog.

Borovška vas se je ravno dobro začela razvijati, no, pravzaprav je bila že kar razvita, Nič se nisva pogovarjala, zdaj si pa moral že kaj prihraniti, saj vidim, imaš svoj posel,

saj je bila v vasi že graščina in v graščini je bil graščak, ki je tudi sodil. Včasih so imeli ljudje hodijo k tebi, najbrž si že kaj zaslužil, da mi boš lahko vrnil srebrne tolarje.« »Kako

graščaki sodno oblast, ki je bila najvišja oblast v vasi. Nasproti graščine pa je bila ena srebrne tolarje vrnil? Saj sem jih pred letom že vrnil! A se nič ne spomniš? A si tako

majhna lesena kajža, ki je bila narejena iz tesanih štokov. V vasi pa je bil tudi en človek, pozabljiv?« Potem pa mu je začel dopovedovati: »V septembru en dan, se spomniš?



ki je nemara že malo kupčeval okoli in ni bil tako reven kot kmetje z živino, konji. Denar Takrat, ko je bil semenj.« »Nič nisi vrnil, ne me vlečt,« je rekel. Zdelo se mu je, da ne bo pošteno. »Veš kaj, ti mi nisi vrnil,« je rekel. »Seveda sem! Tam imaš graščino, imaš Lumpa pa ni bilo nikjer. Mož se je nazaj obrnil pa graščaka poklical pa ga prosil, naj pride



grofa, ki je sodnik, pa me tožit beži. Bom pa dokazal, da sem ti jih vrnil.« No, in ta človek pogledat. »Nekaj sem videl na stopnicah, pa ne vem, ali je res ali ni, ali imam jaz že tako

se je s tistim denarjem več ali manj lepo oblekel, da je bil nobel, pa s paličico je hodil, oči utrujene, da narobe vidim.« Pa je prišel graščak in rekel: »Res je. Palica je. Tale je pa

špancirštokom, s srebrno glavico gori. Obnašal se je, kakor da je največji bogataš. pravi lump. Oba naju je pretental, ampak se je najbrž ustrašil in ušel.« Pa so poklicali

Videz je tak delal. V resnici ni bil. Ta zaupljivi mož pa je šel vseeno v grad pa je povedal sluga, da je tolarje srebrne pobral, da jih je možu dal. »No, vidite, pa se je pravica še

grofu: »Takole, temu človeku, ki je prišel, sem zaupal, sem mu posodil trideset srebrnih hitreje izkazala, kakor ste domov prišli,« je rekel graščak. Mož je bil vesel, samo uganka

tolarjev. Obljubil je, da jih bo čez leto vrnil, zdaj mi pa grozi, da jih je že vrnil, da naj ga je pa ostala, kje je zdaj lump. »Lumpa pa sploh iskali ne bomo, je poduk dobil, da se tako

kar tožim.« »No, ga bomo pa na zagovor poklicali. To moramo pa razčistiti. A jih je vrnil ne dela,« je rekel graščak. a jih ni vrnil?« Tako sta bila oba poklicana pred grofa. In oné je prav prižvižgal notri, Zvečer, ko je možek s svojo ženco že legel spat, je bil pa zunaj en tak čuden nemir, en

prav prevzetno, in je imel desno roko v obvezi, v levi je imel pa paličico, pa prav sukal tak čuden veter, se je k dežju pripravljalo, da nista mogla počit pa jih je ena skrb gnala.

jo je, da se je srebrna glavica svetila zgoraj. No, v resnici je bila pa tista palica votla in Zaslišala sta tudi eno ropotanje zunaj, mož je vstal pa je šel pogledat, zakaj je danes

on je trideset srebrnih v palico naložil pa z glavico pokril, tako da je palica izgledala kot tako nemirno zunaj. Sta pa pogledala ven in nasproti, ravno pred durmi graščine, je ena

špancirštok. Ko sta prišla v graščino, je pa sodnik začel z zasliševanjem, mož je svoje črna kočija stala pa črne postave so okrog kočije letale. V kočijo pa sta bila vprežena dva

povedal, tisti pa tudi, da je vrnil. »Ja, zdaj pa drugega ne morem, kot da vaju dam pod konja, mož pa je rekel: »Urša, pojdi, pojdi! Boš še ti pogledala. Ali prav vidim? Ali vidim

prisego,« je rekel sodnik. Najprej je moral mož priseči, da mu ni vrnil, potem pa je prišel prav črne konje, se jim iz oči bliska pa z gobca plamen šviga? Joj, kaj pa je to? Kako pa se

lump na vrsto, da bo prisegel, da je vrnil. Lump je imel opornico okrog vratu, palico pa je to zgodilo?« Prestrašena sta ven gledala, eno culo zavito sta dva nesla, eden spredaj,

je držal v levi roki, no, saj desna roka ni bila zlomljena, je bilo le navidez, kakor da je bila eden zadaj, pa so na kočijo vrgli, potem sta pa gor na konja poskočila pa pognala in

zlomljena, in rekel: »Ja, jaz z desno roko ne morem prisegati.« »Boš pa z levo, saj ravno tista kočija v galop okrog hiše pa naprej po vrtovih. Mož pa žena nista upala ven iti, da bi

tako velja,« je rekel sodnik. Lump pa je rekel možu: »No, potem pa za ta čas, ko bom jaz videla, kaj je to. Hitro sta šla ležat in potem, ko sta žebrala, je mož rekel: »Tole, tole je pa

prisegel, mojo palico držite.« In mu je dal palico, seveda je prisegel, mislil je, da se bo nekaj čudnega. Ne vem, kaj bi to bilo. Bova zjutraj pobarala graščaka, kaj je to bilo.«

zavaroval, saj je mož, medtem ko je bil on pod prisego, držal svoj denar v roki. Ko pa je V graščini so imeli pod streho ene omare, v katere so odlagali stare akte. Je pa graščak

bilo konec prisege, pa je seveda vzel palico nazaj. Imel jo je spet on. Mislil je, da to velja, sluga poslal pod streho in mu rekel: »Jože, stopi pod streho, v tisti levi omari je en

da to ni kriva prisega, ker se je le malo bal, da kriva prisega pa le ni tako enostavna. sveženj pa velik pečat je na njem. Tisto prinesi dol, ena stara zadeve je, že dolgo

No, to se je zgodilo dopoldne, ob enih desetih. Mož je šel seveda žalosten domov, ker odlašam.« Pa gre sluga gor, tam je bilo malo bolj temno, line so bile rahle, za špero so

prisega je le potrdila, da graščak ni mogel razsoditi, ni mogel kaznovati, ker je bilo vse bili tramovi, tam zadaj pa je bilo nekaj zatlačeno. Je pa šel bližje, Joža, tisti sluga, ki

pod prisego. Prisega je veljala. Možak je še malo pri graščaku ostal, lump je šel že pred je prejšnji dan videl tistega lumpa, za katerega niso vedeli, kam je izginil. Zdaj ga je pa

tem ven, se še malo pogovarjal z njim, graščak pa ga je tolažil in mu rekel: »Veste, danes zagledal, kako je bil za šperami zatlačen, pa ves plav je bil v obraz, usta je imel odprta pa

se ni vaša pravica izkazala, ne veva pa, zakaj je to dobro.« V graščini so bile ene kamnite jezik mu je ven visel pa mrtev je bil. Pa je šel sodnika, graščaka, klicat pa mu je povedal,

stopnice, enkrat so bile prelomljene, vmes je bil podest, potem pa je sledil drugi del kakšna groza je na vrhu, pa nista mogla ugotoviti, kdo ga je umoril pa kdo ga je za špero

stopnic. Mož je šel zamišljen po tistih kamnitih stopnicah, pa je zagledal na podestu spravil. tisto polomljeno palico, ki je ležala na tleh. Pa srebrni tolarji so bili po tleh raztreseni. No, tistega večera pa je v Borovško vas en stric s Srednjega Vrha eno živino pripeljal, prodal, potem se je pa še v vasi zadrževal, malo so popili, malo povečerjali. Je bil že tam je šla sled, in ko greš na Srnjak, med tistim potom pa med tistim potom, ko gre v





mrak, ko je šel domov. Šel pa je iz Borovške vasi do Loga, potem pa je na levo zavil Rob, en prostor, ki se mu reče Mkvavnjek. To pa zato, ker se v Borovški vasi reče, da če

proti Srednjemu Vrhu. Ko pa je na Vrh prišel, na ravnico, pa se je pri kapelici ustavil, se eden zmanjka, da ga je mknilo (zmanjkalo). malo oddahnil, ves moker je že bil, ker je precej hitro šel, da bo čim prej doma, se je pa

brisal, je pa malo pogledal in z drugega konca videl, da se mu nekaj približuje, nekaj Pehta čudnega, pa en čuden šum je bil. Pa si je mislil, da bo verjetno nevihta. Se je pa spomnil,

da so rajna mamca rekli, ko je bil še otročiček: »Janezek, če boš kdaj videl, da se nekaj

čudnega približuje, pa da ne boš vedel, kaj je to, vedi, da je to divja jaga. Takrat moraš Danes vam bom pa o Pehti nekaj povedala. No, veliko vam bom povedala. Kar vem.

v levi glajz na potu leč tako, da bo šel obraz proti tlom, pa roke daj nad glavo pa bo šla V tistih davnih časih, kar vas stoji, so Borovci govorili: »Lej jo, Pehto, s Črne Vope dol

tista groza mimo tebe, če boš pa stal in gledal, te pa bo za seboj pobrisalo. Deset starih gleda!« Pehta Krulja ji tudi pravijo. Krulja je bil priimek ali pa samo en grozeč prizvok,

mater zmoli, ker je taka groza, je tak piš pa ropotanje pa žvižganje pa cviljenje.« Je pa da so ji Krulja rekli. Krulja se je izgubilo, jaz imam še v spominu. No, Pehta Krulja je bila

Janezek hitro v levo glajzno legel, kakor so mu mamca rekli, pa roke nad glavo dal pa v tistem času za otroke strah in trepet, posebej za take, ki niso ubogali, vse sorte se je

je šla tista groza čez njega. Vse je vršalo, tak veter je bil, on pa se je stisnil pa čakal, kaj govorilo. Pehta je bila v glavnem v Črni Vopi, kar pomnim, v novejšem času pa je začela

bo. Ko so bili ravno nad njim, je slišal en glas: »Ho, ho! Mi gremo pa v Borovško vas, na v dolino hoditi. ohcet.« Pa je šlo vse naprej. In takrat je mož videl, da je šla divja jaga čez. No, divja jaga Je pa še ena Pehta v naših krajih, Korenška Pehta, ki je doma na tisti strani proti

je sestavljena iz samih peklenščkov. Pa si je mislil, le kaj se je naredilo v Borovški vasi, Planici, mogoče da ni tako globoka Vopa, kot ta na tej strani proti Borovški, tudi v

da gre divja jaga zdaj tja. Pa je prišel domov, sploh ni vedel, kako, pa je prišel v vežo, vaškem izročilu ni tako poznana. Nima Črne Vope, ampak samo Vopo. Korenška Pehta

žena se ga je kar ustrašila, ker je bil tako bled, nobene barve ni imel, pa kar jecljal je, ni zeliščarka in ni kot pravljična žena, ampak se pojavi okrog Miklavža, malo pred

komaj je povedal, kaj je bilo. Pa mu je rekla: »O Janez, ti bom hitro mleko zavrela, da Miklavžem. Eden od fantov, ki so tisto leto potrjeni za k vojakom, se naštima, si da rjuho

boš malo toplega mleka popil, da se malo pomiriš.« Potem enkrat pa je šel Janezek k na glavo, oči že ven gledajo, okrog pasu si da na verigo zvonce, take od volov in juncev,

maši v Borovško vas, pa so se možje pod lipo ustavili in se pogovarjali pa je Janezek da prav globoko zvenijo, pa palico. Potem pa po vasi hodi zvečer, ne vem, po kateri uri,

tole povedal. Zdaj je pa postalo jasno, kaj je bilo. Pa so Janezu povedali zgodbo o če pa katerega od otrok dobi, od pobov, od tistih, ki niso še za k soldatom potrjeni, mu

krivoprisežniku. Potem sta še možek in ženca povedala, kaj sta videla. S skupnimi pa glavo v korito pomoči, tako da se pobiči bojijo. No, to je Korenška Pehta. močmi so ugotovili, kaj je bilo s krivoprisežnikom; kam so ga odpeljali, pa še ni bilo Borovška Pehta je bila pa ženica, ki se je zanimala za rožice. Vsaj jaz si tako jasno. predstavljam. To je od stare matere ali pa od koga drugega pobrala, da je znala z

Potem pa so na Brvogah - tam je bila senožet, danes je vse zaraščeno - ko so jeseni sekli, rožicami, malo je še koga vprašala, tako da se je naučila in rožice nabirala. Revna je bila,

pravzaprav so na Brvogah že avgusta sekli, gledali dol. Takrat so bile hiše samo okoli takrat bogatih ljudi ni bilo, če so bili graščaki pa gospoda, drugače kmetje so bili tudi

sodnije in cerkve, ostalo pa so bili travniki in njive. Nasajeno je bilo čompe in sirk pa pa kajžarji pa reveži. No, Pehta je bila pa še malo bolj sirota, ni imela ne polja ne nič,

rž. Tam, kjer je šla kočija s tistimi konji, ravno tako se je videlo čez polje, še več let po samo od tistih rož, od čajčkov je živela pa nemara je še kaj vbogajme prosila. So jo pa

tistem, posebej če je sonce sijalo, kakor da bi nekdo eno seneno rjuho vlekel. Prav tam začeli tisti, ki so si še malo bolj domišljali, čeprav tudi sami niso bili na visokem stolčku,

pa tudi rž, sir, čompe niso zrasli tako, kakor bi lahko. Tako je še danes pod Karavankami, zaničevati. Ljudje smo že tako narejeni, da samo okrog sebe gledamo pa mislimo, da smo mi najboljši, kar je manj od nas, pa ni nič vredno. Čeprav ni bila po srcu hudobna, malo zapela. Nemara bodo pustili, da se ne bodo bali.« Žena je šla, v cekar je nabasala





saj je čaje nabirala in sušila pa kuhala rožice pa proti kašlju zvarke delala pa ljudem suhe čaje pa nekaj tistih zvarkov proti kašlju pa malo maž za rane zdraviti pa še en

dajala, nemara je to zamenjala za živež. Čeprav so imeli koristi od nje, so jo le gledali pehovc je imela, ki ga je iz ene rožice naredila. To je bilo za živino. Kadar se je napihnila,

postrani, tako da se je ženska naveličala. Se je pa umaknila daleč v gozd in zelo malo so pehovec dajali, to je bilo eno črno olje, ki je potem pomagalo. Če je bilo pa hujše, da

med ljudmi hodila. Ljudje, kakor ljudje. Ker v vasi ni bila tako poznana, se je samo pehovc ni pomagal, potem so morali pa že enega ta domačega, no, ne vem, kako so jim

govorilo, da je Pehta, so ji pa še to pritaknili, kako je hudobna, pa so otroke začeli strašiti rekli, veterinarji najbrž ne, kakor zdaj, so mu pač rekli dohtar za živali, poklicati. V vsaki

s tem, da jih bo Pehta vzela pa da jim bo ušesa potrgala pa ne vem kaj še, same grozote. vasi je bil kakšen kmet, ki se je zanimal, da se je naučil brati, malo pa tudi po ustnemu

No, in tako je to šlo naprej skozi leta in leta. To o Pehti je v enem času že malo zamrlo, izročilu, da je šel in je puščal luft. Če je žival mokro deteljo jedla, se ji je notri zapahnilo,

zdaj se je pa spet začelo oživljati. potem jo je napihovalo in napihovalo, če pa ni bilo pomoči, je govedina poginila in to je

Zdaj bom pa povedala od Pehte pravljico. O Kekcu in Pehti. Kekec ni bil zloben, samo bila velika škoda, še posebej, če je kakšnemu revežu poginila. Če pehovec ni pomagal,

nagajal je rad in korajžen je bil že tako. Ko so ga strašili, da ga bo Bedanc vzel, da ga bo da bi tisto sapo ven spravil, so pa že mogli po tistega dohtarja, da je luft ven spustil,

Pehta vzela, je rekel, da se jih nič ne boji, da se jim bo v bran postavil, kakor je tudi resno ampak je moral biti zelo izvežban, da ni nikamor drugam ranil, da ni žile prerezal, da je

naredil. Pehta živi že skoraj dvesto let v Črni Vopi, prej pa je bila v Martuljku, tam še od luft šel ven, potem pa si je počasi živalca opomogla. No, vse to je imela pripravljeno.

slapa naprej, je imela eno tako kajžico, iz tramov narejeno, seveda dež pa sneg pa Pehta si je mislila: »Denarja nimam, bom pa ljudem tole dala. Nemara, da bo dovolj.« Ko

mokrota pa sonce so naredili svoje in se je kajžica začela z leti sušiti. Tisti tram, ki je pa je v vas prišla, ko se je sredi vasi znašla in so jo zagledali, tudi utegnila ni reči, kaj bi

streho nosil, je že malo gniti začel, ker je vedno zamakalo. Zdržala je precej dolgo, čez en rada. Vsak je bližnjo palico pograbil, ampak hujšo palico, kot jo ima Pehta, Pehta ima

čas pa se je streha začela nagibati, k sreči pa je bajtica pri skali stala. Vsa zadnja stena je drenovko, oni so pa imeli prav ene vrste kole, gorjače, ja, pa bi jo resno namahali, če se

bila na skalo naslonjena. Če ne bi bila naslonjena, bi se najbrž že prej podrla. No, potem ne bi umaknila. En čas je še hitela zapovedovati, zakaj je prišla, ampak je niso pustili do

pa je Pehta pogledala v streho in jo je začelo skrbeti, bilo je že konec avgusta, je šla že besede. Eden čez drugega so vpili: »Nesramnica, a si upaš priti, ti, ki naše otroke kradeš,

jesen v deželo in si je mislila: »Tole pa ne vem, če bo velik sneg.« V tistih časih je ti, ki našim otrokom ušesa režeš!« Vse take grdobije. Ona je kar gledala, od kod taka

posebno v hribih veliko snega padlo, še v dolini, včasih po dva metra, tako da so, če so jeza, kdo jih je nahujskal, pa nič ji ni bilo jasno. Vedela pa je, da če ne bo ušla, da jo bodo

želeli k sosedovim, tunel skopali. Pomladi, ko se je pa sneg začel topiti, je bilo pa mokro, nagarbali. Pa se je umaknila, prav žalostno je šla nazaj v hosto, prav žalostno je je pa po vseh potih voda tekla. »No,« si je mislila, »če bo veliko snega padlo pa bo teža ogledovala tisto bajtico tam gori in si mislila: »Zdaj mi pa res drugega ne ostane, kakor

na strehi, se mi bo pa streha na hrbet podrla, kaj bom pa potem? V globokem snegu da tole moje pospravim. Pa še danes moram bandrati. Bom šla pa kar h sodniku

sama, v vas ne bom mogla pogasti, če se mi kaj naredi, da me kaj udari pa polomi, bom Vitrancu na Vitranc, pa ga bom prosila, saj Črna Vopa je najbrž prazna, ne vem, kdo je bil

pa konec vzela. Moram poskrbeti, da bom bolj zgodaj šla v vas, vseeno, kakor grem zadnji notri, in če je prazna, jo bom malo uredila pa se bom notri vselila. Če bo sodnik

nerada, pa bom Kovaričeve prosila, ker so vsi cimpermani, oče in sinovi pa še bratranci, Vitranc dovolil to. Upam, da bo.« No, s tem upanjem je pobrala, saj ni imela veliko. En

da mi bodo popravili. No, zraven bom pa še izkoristila priliko, ker sem slišala, da ima košek je imela, v katerega je zmeraj rožice nabirala, pa korbo, malo pa je dala še v en

Koroščeva Mojca slepe oči že od rojstva, zdaj imam ravno pripravljene kapljice. Mogoče žakelj. No, potem pa je vzela palico v roko, zadnje mleko zavrela pa zadnjo polento

se mi bo pa posrečilo, da ji bom učke pozdravila. Deklica se mi smisli pa menda prav skuhala tisti večer, ker je upala, da bo v Rutah dobro opravila, da bo mogoče še malo



lepo poje. No, jo bom pa še malo prosila, ko tako rada petje poslušam, da bo deklica sirkice pa mleka dobila. Tisto je pojedla, take debele solze so ji tekle, žalostna je bila, malo je bilo še žerjavice na ognjišču, kjer je prej kuhala. V kotu je stal vegast pograd, bil eno tako oné, od divjega prašiča mehur, tako da je nekakšno zavezal ali zalimal ali zabil,



je že star. Noge so se mu polomile, da je bil na eni strani prav do tal. Slama je tudi že tako da mu ni notri pihalo, pa skozi mehur je še malo dnevna svetloba svetila, da ni bila

začela preperevati, saj jo je nosila na sonce in sušila, ampak to ni pomagalo. Tako da je prav tema v tisti njegovi kamri. Ko je potrkala na duri, je pa pogledal na zvezde, kaj

bilo zelo borno vse. Je pa premišljevala, da se bo bajta, če bo sneg, sigurno podrla. mora biti, je pa vedel, da je že zelo pozno, da gre že proti polnoči. Je pa mislil: »Kdo pa

Bajta bo polomljena, ljudje bodo hodili na senožeti pa bodo videli, da je bajta podrta. zdajle tako pozno tukaj okoli štmra?« Pa je odprl duri, je pa videl, da Pehta na pragu stoji

Pa si bodo mislili, kdo je bil tako zelo zanikrn, da je pustil bajto, da se mu je podrla. z vsem, kar je s seboj prinesla. »O, Pehta, tebe se pa nisem troštal.« »Ja, vem, da ne,« je

»Najbolje,« si je mislila, »da jo zažgem.« Pa je vzela en ogorek tam, prej je še vse drugo z rekla. Potem je pa vse odložila pa sedla k ognjišču. Je rekel Vitranc: »Zdaj si pa vodo pogasila, samo ogorek ji je ostal. No, saj bo tako pogorelo, ampak vseeno je rajši zmatrana, ko si tako daleč prišla pa še tole si morala vleči.« »Saj nisem tako zmatrana.

videla, da se ne bi samo od sebe vžgalo, da bi lahko rekla, da je sama zažgala. Pa je vrgla Saj sem počasi hodila.« »Ja, zgleda, da si z vsem prišla. Kaj pa bi rada?« »Oh,« je rekla,

zadnji ogorek na pograd. Slama, tisti čas ni bila mokra, je bila že kar suha, čeprav je bila »tole sem v Rutah doživela.« Pa mu je zgodbo povedala. »Sem se morala umakniti, ali pa

preperela, je začela hitro goreti. Ko se je Pehta odpravila in ko je bila že na poti proti bi se mi bajta na hrbet podrla. Zdaj sem pa prišla prosit tebe, če bi šla lahko v Črna

Črnemu Vrhu, je po stezi šla pri strani gor pa je nazaj pogledala in je videla, da se kadi. Vopa.« »O, saj je prazna že več let. Ne vem, a je bil prej nemara Kosobrin notri, potem se

Fajn se je do tam videlo, kjer je bila bajta, da je vse skupaj že skupaj padlo pa da je do je pa umaknil v Malo Pišnico, da je bil daleč od Bedanca, ki se ga je tako bal. Najbrž, da

konca pogorelo. No, potem je bila pa prav zadovoljna. »No, zdaj pa naj bo tako, če me je bil Kosobrin. Veš, zdaj ti bom pa jaz svetoval takole. Saj je notri še ognjišče, ampak je

nočejo, me pa ne bo tukaj,« je rekla. Je pa šla čez Črni Vrh. K sreči je tisti večer luna že malo podrto. Ko sem nazadnje tam okrog hodil, sem špegal, kako izgleda. Pograd je

sijala, da je videla, drugače, no, steza je bila, ampak vseeno, če ne bi bilo lune, bi bila še kar v redu, pa tudi skrinja je še notri, tista, ki jo je imel Kosobrin. Je vse tukaj pustil.

tema pa bi se lahko v kakšno korenino zapletla pa padla. Tako je pa prav fajn šla. Mudilo Je rekel, da bo stesal drugo, da jo bo sam, ali pa bo prosil Trentarje, ki to znajo delati, da

se ji pa ni. Počasi je šla gor, čez Črni Vrh, s Črnega Vrha je šla pa doli po stezi, da je prišla mu bodo naredili. Kosobrin ni nič s seboj nesel. Je vse notri pustil. Postiljala in pucala

na Trebež. Pa je šla čez Trebež. Svetlobe ni bilo nikjer. Če so s treskami svetili ali pa z boš pa že. Ampak, ko boš malo počila, čez ene par dni, ti pa svetujem, da greš v Trento

leščerbami, so že davno vsi šli leč in so vse pogasnili, tako da je bila tema na vasi. Edino pa Joza pa Hanza, brata naprosiš, da ti bosta prišla popraviti ognjišče, da se ne bo še

kar je luna osvetljevala hišice. Pa je šla čez Trebež pa na Drčov rut pa z Drčovega ruta do bolj sesulo, kot se je že. A si kaj večerjala?« »Ja. Polento in mleko sem skuhala.« »No,

Babe. V Babi je šla pa čez most, saj je bil nizek most čez Pišnico, no, bil je bolj brv, kakor potem pa leč pojdi, zajtrk ti bom pa jutri dal. Pa ene par dni tudi še lahko k meni prideš,

most, da je čez prišla, potem je šla pa po uni strani gor, tja, mimo studenčka pa po stezi da boš jedla. No, potem pa beži v Trento, da boš stvari v red spravila.« Ognjišče sta prišla

proti Vitrancu. No, tam je pa že prej hodila včasih, ko jih je Vitranc skupaj poklical. popravit pa ena teta je prišla, ki jo je Pehta že prej v Borovški vasi spoznala, Minkara, ki

Vitranc je vrhovni sodnik te doline, je pa vse te gorske one, Pehto pa škrate pa vile pa je bila tudi malo starejša ženica in je jagode nabirala pa močnice je nabirala pa divji

Brinceljna poklical, da jim je povedal, kaj smejo pa kaj ne smejo. Tako da je vedela, kje kostanj, ki so ga jagri potrebovali, da so ga jelenom nastavili, da so ga jedli. Vse to je

se gre, pa tudi tako, saj je tam okoli že včasih prišla pa rožice nabirala. No, ko je pa gor prodajala. Pravzaprav zamenjevala. Pa tudi živež so ji dali, malo je že naprosila pri

prišla (Vitranc je bil zelo dolgo pokonci, je imel pa leščerbo prižgano in je nekaj štmral ljudeh. Sami so bili reveži, ampak vseeno dobrega srca, da so tisto, kar so imeli le več

tam okoli), je na okenč potrkala. No, saj je bila samo taka lina, ni bilo pravega okna, pa kakor tisti tazadnji revež, so ji zmeraj kaj dali. In tako je imela Minkara sirkico v enem

mreža, železna skovana. Ne vem, a je Vitranc to sam naredil ali mu je en kovač naredil, žakeljčku. No, potem jo je Pehta prosila, če bi ji malo tiste sirkice dala. Pehta ji je



da je imel skovano mrežo, tako da je bilo zavarovano. Stekel takrat še ni bilo, je imel pa obljubila, da ji jo bo, kadar jo bo malo več dobila, ko bo zamenjala za čaje, vrnila. Tako da je šlo največ na vračanje, ker denarja v tistih časih pač niso imeli. Tamali že ne. povedati. Vsa leta me že peče vest, ker ste mogli iz Rut bandrati pa kako sem se ustrašil,



Bogati so že imeli zlate tolarje pa vse sorte, tamalim pa to ni v roke prišlo, cekina pa ko so rekli, da je bajta pogorela, ker sem mislil, da ste tudi vi pogoreli.« »Ja, kaj pa imaš

najbrž še videli niso, ampak se zato niso nič obremenjevali, niso bili navajeni. Tiste ti zraven. Zdaj mi pa ni jasno.« »No, dol sedva, vam bom povedal. Veste, navihan sem,

njivice so obdelali, malo čomp nasadili, malo kupusa pa malo repe pa malo rži, da so za ampak škodit vam pa nisem hotel. Koroščev Rožle, ki je tak boječnež, sem si ga pa

kruh imeli, pa še sirk je takrat tudi ratal. Mlin so tudi imeli, preprost mlin sicer, da so malo sposodil, sem pa pesem sestavil in jo prepeval, da ga je bilo še bolj strah. Stara

mleli žito, malo bolj na grobo, ampak za pojesti je bilo pa prav fino. No, potem pa so mati Koroščeva so me kregali, so rekli, naj pobiča pustim pri miru, da je tako ali tako

tisti, ki so bili malo bolj pridni pa so malo več čomp nasadili in imeli malo več njivice, še prestrašen, ti ga pa še s tem strašiš. Drugi pa, ki so slišali tisto pesem, ki sem jo prepeval,

katerega prašička priredili, tako da so imeli še zaseko in mast, tisti, ki so bili pa bolj so pa vse narobe razumeli.« »Ja, kaj pa je to za ena pesem?« »No, vam jo bom pa zapel,

revni, so pa delat hodili, da so za hrano zaslužili pa še kaj za jesti so jim dali. Takole so se da boste videli, da je resno, da sem vas užalil, se pa opravičujem pa obljubim, da kadar

ljudje skromno preživljali leta in leta, pa so ohranili to vasico, Borovško vas, ki je danes bom imel malo časa, vam bom pa jaz kakšen žakelj čurčelnov prinesel, ker vidim, da jih

Kranjska Gora. Dolgo so jo ohranjali iz roda v rod. Danes, v modernem času, pa človeka za kurit nabirate, da se bom odkupil.« »No ja, bom vesela, če boš res to naredil.« »Zdaj

prav srce boli, če pogledaš tle gor, kjer je včasih rž rastla pa čompe pa sirk. Je bilo tako vam bom pa pesem zapel, pa vam bo vse jasno.« lepo. Potem pa jeseni, ko so rž pospravili, je še zrnje ostalo, so pa škorci prišli pa so sedli

na njivo pa so pozobali zrnje, potem so se pa tako lepo dvignili pa malo zaokrožili, pa na V gozdu čaka črn škrat, drugo njivo. Tako da so pred zimo tudi ptički vse pospravili in ni šlo nič v nič. Danes se urno zgrabi te za vrat, pa vse, so rekli, ne splača. Revnemu pa preprostemu človeku se je vse splačalo in se je živo uro ti navije trudil iz leta v leto. Pa bolj so se razumeli pa bolj so se imeli tamali ljudje radi med seboj. in te z drenovko nabije. Pa od tistega skromnega živeža so živeli. Danes je pa tak čas, da se jim nič ne splača, Ti, Rožle, si zdaj na vrsti, samo en kup enga rumelna je, tam, ko so bile tiste lepe njive pa ko je vse rastlo, je zdaj škrata že srbijo prsti. puščava ratala. No ja, edino korist je, da se pozimi sankajo, zaslužka je nekaj, tistega pa Če pa škrat te ne ulovi, ni, kakor je bilo včasih. teta Pehta te dobi.



Potem pa ne vem, kdo je povedal Pehti, a tudi s tega gorskega sveta, da so menda Za kosilo te hrsk zadavi, Rutarjani potem enkrat šli gor pogledat, kjer je Pehta. So vedeli, kje je. Ponoči so videli za večerjo te pospravi. eno svetlikanje od daleč pa so bili radovedni, kaj se je naredilo. Videli so en kup pepela, Ti, Rožle, si zdaj na vrsti, tramovje je bilo posušeno, skupaj je padlo pa do konca je zgorelo. In so menda vzeli Pehto že srbijo prsti. ene palice pa v pepelu so iskali Pehtine kosti, so mislili, da je Pehta zgorela. Ampak

Pehta se je pa smejala gor v Črni Vopi pa si je mislila: »Kar naj vas vest peče, ker ste bili »No vidite, takole nemarno pesem sem sestavil, pa nič hudega nisem mislil s tem. Sem

tako nesramni.« Nihče ni vedel, kje je Pehta, ona pa je hodila gor po vrhovih pa bolj po mislil, da se bo Rožle samo majčkeno cmeral pa da ga bo strah. Ampak Rutarjani, veste,

samoti proti Mali Pišnici. Enkrat je pa le Kekec, ki je bil ravno prav navihan, ošnofal, te so pa resno v telih časih tako daleč zadaj. Seveda, pri vsaki hiši imajo po trinajst ali pa

kje je Pehta doma. Ovca mu je ušla gor v skalce, je pa prišel do Pehte pa pobaral, če še več otrok. Šteti pa ne znajo drugače, kakor kar imajo na rokah obeh prstov za deset.



je huda na njega. Je pa rekla: »Kako pa da huda?« »Ja, teta Pehta. Nekaj vam moram Potem pa prste gledajo pa otroke štejejo pa vse zmešajo. Deset jih naštejejo, kar jih je pa več kot deset, jih pa ne znajo prešteti, jih pa kar ni. Tisto pa so kar pripisali, da ste zihr vi ampak sta se nekje sredi gozda izgubila in hodila čisto nekje drugje, no potem sta pa



ukradli.« prišla do ene hiše. Tista hiša je bila pa od enih lovcev. Tisti lovci so se pa tam zadrževali

»O, a so res tako zagamani?« »Ja,« je rekel Kekec, »še bolj. Zato se pa jaz rad iz njih norca vsaj v tistem času, ko je bilo potrebno živeti za živali, tako v tistem je bil gozd še malo

delam.« No, tako je bilo potem to rešeno. No, potem je pa Kekec resno, kakor je obljubil, bolj divji in ljudje niso vedeli, kdo je tam doma. Prišla sta v tisto hišo. Deklica je bila že

Pehti čurčelne nosil. »No, veš kako! Zdaj, ko si mi pa tako po pravici povedal. Mojca je zelo utrujena, ker je bila majhna, en čas jo je pobič že nosil. Hiša je bila odprta, ni bila

tudi tam doma, a ne?« »Ja, tudi je tam doma. Kaj pa bi radi?« »Oh,« je rekla, »že takrat, zaklenjena, sta pa prišla v hišo, deklica je bila lačna. Pobič jo je dal na pograd in jo sezul

ko sem šla prosit, da bi mi streho popravili, že takrat sem imela kapljice s seboj, da bi in malo ji je noge masiral, ker so jo bolele. Pa je videl, da je bil tam kruh, si ga je pa malo

ji oči pozdravila. Zdaj bom pa tebi kapljice dala. V vsak uček ji tri kapljice ulij, pa bodo sposodil, opravičil se bo pa že, ko bo kdo prišel in mu drugič prinesel kruh nazaj. Deklica

učke zdrave.« No, tako se je res naredilo. je na pogradu zaspala, ko je kruhec pojedla. Kekec pa ji je rekel: »Nikamor ne smeš, da

se ne boš izgubila. Jaz bom šel malo pogledat, kje sploh sva. V hosti je bilo veliko potov,

Pehtina zgodba o Kekcu steza, levo, desno, bom šel višje, pa mogoče bom še na smreko splezal, da bom smer

vedel, kam morava.« Medtem ko je Kekec iskal pravo pot in smer in je deklica dremala,

je pa lovec prišel domov. Vrata so bila odprta, prej so bila zapahnjena, podprta, si je pa

Tole je Pehtina zgodba, ki pripoveduje, kako je bil Kekec včasih navihan. Kekec je mislil: »Kaj pa je zdaj? A je kakšna žival uspela odpreti?« Pa je notri stopil in zagledal

bil Mežnarcev Gregec. Ena zgodba pripoveduje, da so mu Kekec rekli zato, ker so mu svetlolaso glavico s kitami na vzglavniku.« »O,« je rekel, »a je Miklavž eno punčko

govorili, ker je bil majhen, »ti si en majhen drekec«, druga zgodba pa pripoveduje, da prinesel?« Pa je le gledal. Takrat se je pa deklica zbudila, mož je imel brado, seveda,

so ga spraševali, kako mu je ime in ker je malo pomomljal je iz Gregca nastalo Kekec. ker je bil v gozdu, se ga je pa ustrašila in zajokala. Pa tako je jokala! No, v tistih časih so

No, eno ali drugo. Iz Gregca je Kekec. Kekec je pa Mežnarcev. Tam je Kekec doma. radi brado nosili. Mož je pa malo vstran stopil, ko je videl, da se ga deklica boji, in rekel:

Kekec je imel še eno sestrico Jerico, ampak Kekčeva mama pa od Tinkare mama je bila »Deklica, nič se ne boj, nisem divji mož. Sem lovec Jaka.« Pa se je deklica spomnila, da

Jeričina mačeha. Jeričina mama je zgodaj umrla. Oče je bil gozdar, poleti je bil pa več je oče pravil, da je en lovec, ki živi v hosti in da jima je rekel: »Saj če bom imel enkrat

ali manj veliko od doma. Mačeha ni bila hudobna in grozna, samo zagrenjena. Je pa od malo časa, vaju bom pa peljal, da bosta videla, kako pri nas še drugi ljudje živijo.« Pa je

te deklice veliko zahtevala, tako da je vedno hodila na mamin grob jokat: »Oh, mama, rekla: »O ja, saj jaz to vem,« je rekla. »Je moj oče rekel, da vas pozna.« Pa jo je vprašal,

vzemite me na tisti svet, vzemite me na tisti svet, imam hudo mačeho.« Čeprav ni bilo čigava je, pa je rekla, da je Mežnarceva. »Ja, Mežnarca pa dobro poznam, saj je gozdar. A

ravno tako, mogoče so tudi deklici prigovarjali, da ima hudo mačeho, da je bila še bolj je doma?« je vprašal. »Oča pa niso doma, oča pa gozdarijo. Čez ene štirinajst dni so rekli,

žalostna. Kekec pa Tinkara sta jo pa imela zelo rada in so se med seboj zelo razumeli. da bodo domov prišli. Pa enkrat so rekli, da če bodo imeli kaj več časa, da bodo malo

Zaradi Tinkare in Kekca je deklica tudi vztrajala, da ni šla kam služit. Ko pa je Kekec prosti, da bomo šli malo pogledati, kje vi živite.« Takrat so otroci starše vikali. »No, to

že precej odrastel, je pa vseeno mačeha sprevidela, da bi bilo dobro, da bi šla deklica me pa veseli,« je rekel lovec Jaka. Medtem je pa Kekec na drevesu od daleč videl zvonik

služit. No, ne služit, ampak so verjetno imeli eno sorodstvo na Koroškem in ji je Jerica v svoji vasi, pa je že smer vedel in prišel nazaj. Pa je videl, da je mož prišel in se kar

rekla, bom šla pa k teti na Koroško. Kekec je že marsikaj znal in zato je mama rekla: malo ustrašil. Ko pa je potem ugotovil, da se tako lepo s Tinkaro pogovarja, se mu je pa

»No, če bi šla rada, pa pojdi.« No, sta jo pa Tinkara in Kekec spremljala iz vasi. Sta jo pa duša privezala in ga ni bilo več strah in rekel: »O, tako sem se ustrašil. Oh, ne zamerite.



spremljala precej daleč, deklica je šla po svojem, Kekec in Tinkara sta pa šla po bližnjici, Tinkara je bila tako lačna. Sem si malo vašega kruha sposodil, da se je najedla.« »A ti ga pa nisi jedel?« »Ne, jaz ga pa nisem upal. Pa jaz nisem tako lačen. Sem že bolj velik.« morala večno pri njemu služiti. Potem pa je Kekec prišel takrat, ko Bedanca ni bilo, je



»Ja, vem da si velik. Saj zato, ker si že velik, bi bil lahko še bolj lačen.« »No, že v redu.« pa skozi streho prišel pa jih je rešil, tako da je zgoraj odrezal, kletka je padla na tla, je

»Saj vam ga bom nazaj prinesel, ampak pri nas nimamo rženega kruha, imamo samo zagrmelo in se je odprla, Brinceljček pa je ven zlezel, potem so pa vsi ušli. Bedanc, ki

ovsenega.« »Saj je vseeno. Saj je ovsen ravno tako dober. Pa nič ne boš kruha nosil je od doma šel, je pa nekaj pozabil pa se je nazaj vrnil. Je pa pobiče videl, da letijo in je

nazaj, na, tukaj imaš še ti en kos kruha, da si boš malo dušo privezal. Na studenčku pa videl, da je Kekec z njimi, je pa vedel, ko so zašli po bregu in hodili v krogu in gledali,

je voda, da se je bosta napila. No, zdaj vaju bom pa spremil.« »Saj zdaj vem, kje sem, pa kje bodo ven prišli. On je pa kar naravnost presekal tisto linijo. Je točno vedel, kje jih bo

tudi smer malo vem,« je rekel Kekec. »Ja, pa tukaj je toliko stezic. Mimogrede boš katero zgrabil, tam na vogalu, ko bo do njih prišel. Pobiči seveda nič niso vedeli. Bedanc je bil

zgrešil. Pa boš dolgo hodil, pa boš moral spet nazaj. Vaju bom tako daleč spremil, da navajen, pobiči so pa po tisti stezi okrog kuclna leteli, spodaj pod kuceljnom jih je pa

bosta znala nazaj domov.« Bedanc zgrabil. Ampak Bedanc je pa pozabil, da je malo pred, takrat so še medvedje in

No, drugače je pa Kekec imel doma kozo, tista koza je bila že zelo stara in je umrla in ji je volkovi strašili tam okrog, jamo skopal. Tista jama je bila pa globoka več kot za enega

prav grobek naredil pa zgoraj napis: »Tukaj počiva moja koza.« Potem je imel pa samo še moža, da ko bo medved notri, da ne bo mogel ven zlesti, da ga bo pobil pa kožo mu odrl

ovce. Tiste ovce je pa poleti vzel s seboj na pašo. Njegov oče je gozdaril za enega kmeta, pa kožo prodal. Seveda, jamo je pokril, da se ni nič videlo, medved tudi ni tako neumen,

ko pa je vse naredil, je pa domov prišel. Zdaj je imel čas, da bo lahko polje podelal. tudi vse ovoha. No, ko pa je bilo vse zeleno, bi seveda medved prišel pa bi gor stopil in

»No,« je rekel Kekec, »potem bom šel pa jaz lahko v planino. Koroščevi so me že lansko notri zdrknil. Ker je pa Bedanc pozabil na tisto jamo, šlo se mu je samo, da bo pobiče

leto prosili, pa nisem mogel iti, ker vas ni bilo doma. Letos bom pa šel, da bom malo ujel, je pa ravno na jamo naletel pa sam vanjo padel. Ja in tako je. Kdor drugemu jamo

zaslužil, bi rad nove irhovce, če se bo dalo. Te so že zdrgnjene.« Pa je šel h Koroščevim. koplje, sam notri pade. Seveda, ven ni mogel. Je pa z ilovico bilo okrog in okrog, da je

Korošci so pa v Rutah, tam imajo veliko živine, imajo celo konje pri hiši, tam sta doma bilo povsod še malo mokro, da je bila ilovica, kamor koli je prijel, pa mu je spodrsnilo.

Mojca in Rožle. In tako je Kekec vzel svoje ovce in šel h Koroščevim. Tako poleti na Poskočiti ni mogel, pri rokah ni imel nič pametnega. Mu je še palica odletela, ko je notri

planini pase in tam ga lahko potem otroci tudi obiskujejo in se z njim pogovorijo. padel, da še palice ni imel s seboj. Tako da je bil gol, samo roke je imel. Zdaj, ali bo z

rokami štenge kopal v ilovico, ki je bila vsa speštana, bi si prej verjetno do krvi prste

Kekec in Bedanec obribal. Je pa rjul notri v tisti jami, pobiči pa slišijo, da nekaj rjove, so pa vstali in šli

pogledat, je bil pa Bedanc notri v jami in je skakal. Rožle se ga je bal, Brincelj tudi, sta se

kar umikala. Kekec je bil pa korajžen pa je rekel: »Ja, stric Bedanc! Kaj pa iščete tukaj?

Zdaj bom pa povedala, kako je bilo, ko je enkrat Bedanc prišel. Kekec je imel ravno Kaj pa imate v tej jami?« »Ti bom že dal, kaj imam v tej jami! Rajši mi pomagaj, da bom

otroke. Kekec zmeraj poleti povabi otroke pa pridejo k njemu na obisk, potem imajo pa ven prišel!« »Ho, ho, tako se pa nisva zmenila!« je rekel. »Kako pa?« »Ja, bom pomagal!

zunaj, se ne tiščijo notri, malico pred bajto pa jim da črn ržen kruh, po navadi pa mlekca Bom pomagal! Samo mi morate najprej obljubiti, da boste mir dali! Da ne boste živali

ali pa čaj, če je malo bolj mraz. Nekaj jim pač da. Potem pa sedijo. Otroci so brez skrbi, več pobijali, da ne boste pasti več nastavljali pa da ne boste otrok strašili in dražili!«

še posebej, ker je Kekec zraven pa po navadi čebljajo in se zgovarjajo, Bedanc pa zmeraj Bedanc je malo gledal pa rekel: »Obljubim, obljubim.« Brinceljček in Rožle pa: »Kekec,

oprezuje. Pred leti enkrat je imel Rožleta pa Brinceljčka zaprta. No, Brinceljčka je imel nikar ne verjemi! Kekec, nikar, nikar mu ne pomagaj!« »Ja, ali naj ga v jami pustim? Ko

v lesenem foglovšu pod streho, zato da mu je na piščalko žvižgal, Rožle mu je moral bo medved prišel, se bo pa na njega zvrnil, ga bo pa fental. Potem bodo pa ljudje rekli,

pa pucati. No, oba sta bila zelo žalostna, ker jih ni nikamor pustil, sta mislila, da bosta vedeli ste, pa ga niste rešili. To pa ne moremo narediti.«





Pa sta šla v graben, kjer je voda tekla in tista voda je bil hudournik. Kadar ni bilo veliko jih bom zagrabil, jih bom za seboj vlekel.« Tako je imel račun brez berta. No, je že blizu

snega, je nosila za seboj podrte smreke pa vse. Pa je prineslo eno tako precej dolgo prišel, Kekec je levo in desno špegal, je pa zagledal, kako se približuje in vse njegove

smreko. Smreka je bila že čisto suha, tiste smrekove veje so pa še štrlele na vse strani, misli vedel, kaj ima Bedanc za bregom, kaj bo naredil. Je pa rekel otrokom: »Tamle po

tako da je bila ravno taka, kakor ene štenglce. No, sta pa pomagala, čeprav sta se bala, hosti od smreke do smreke, od bukice do bukice, od macesna do macesna se pa Bedanc

pa sta le verjela, da ne bo nič hudega, sta mu pa pomagala privleči do jame smreko pa približuje in ima strašno čudne misli, da bi ene dva otroka s seboj vzel.« Otroci so se

notri sta jo spustila, tako da je potem Bedanc ven zlezel. Ampak Bedanc, ko je ven zlezel, kar ustrašili, so se kar stisnili. Je rekel: »Nič se ne bojte! Boste zdajle heca vidli. Okrog

bi ne bil Bedanc, je pa besedo požrl, z eno roko se je stegnil za Kekcem, z eno bi pa kar mene stopite, jaz bom v sredini, glave notri, tako da boste hrbte s kroga ven kazali, pa

una dva oba zgrabil, ker sta bila malo bolj švoh in malo bolj majhna. Ampak, takrat se bomo sovo oponašali.« In resno. Otroci s Kekcom na čelu so okrog stopili in začeli uhati:

je pa v grmovju za macesnom sodnik Vitranc pojavil. Že prej je bil tam pa je vse slišal pa »Uhuhu, uhuhu, uhuhu!« Takrat je pa Bedanc ušesa našpičil in si mislil: »Od kod pa

vse videl. Je ravno prišel v dolino nekaj iskat, je pa vzdignil prst: »Bedanc, Bedanc, vse sove zdajle?« Resno je bilo že pozno popoldne, ampak vseeno. Sova ne pride pri dnevu,

sem slišal. Če ne boš to izpolnil, kar si obljubil, bova pa midva obračunala!« No, potem, je še svetlo. Nič mu ni bilo jasno, samo vedel je, da se sova oglaša in se je obrnil pa v

seveda, je Bedanc videl, da sodniku Vitrancu se pa ne bo mogel zoperstaviti, je pa rekel: lauf. Seveda, letel je naprej pa nazaj gledal, če se bo tisto sovo še kaj slišalo. On se je

»Saj bom, saj bom.« Takrat je sodnik Vitranc ukazal: »Že pred tem enkrat si Brinceljčku ene same sove bal, ko je rekel, da smrt kliče, ne pa celega tropa. Je pa nazaj čez ramo

bajto požgal. Zdaj mu jo boš pa nazaj postavil. Pa ne tam, kjer je bila. Blizu mene, da gledal. Ene par dni prej je pa Pišnica tako narastla, ravno pod Kekčevo bajto nasproti

Brinceljčka ne bo strah.« Vse je obljubil, no, saj potem je tudi naredil to. »Potem nič več je ena velika skala, je pa v tisto skalo notri butala in mlela s tistim peskom, da je precej

ne boš pasti nastavljal pa nič več ne boš živali jagal. Če ravno rad jagaš, pa se jagrom en velik bajer ven zmlela. Seveda, pesek je najprej odneslo, ker je bil lahek, jama pa je

pridruži, borovškim, trentarskim ali pa rutarskim. Pa bodo že povedali, kdaj boš jagrov bila ves čas večja. In tako je veliko jamo skopala, potem ko se je pa vreme uredilo, je

žihr.« Malo je godrnjal, pa vse obljubil. Bedanc je menda dve leti držal te besede, da ni voda naprej odtekala. Tista, ki je pa v tistemu bajerju ostala, je pa notri jagal pa pomagal je holzerjem, ki so drva podirali, da jim je pomagal špacati pa drva ostala, ampak se je že toliko očistila peska, glina je šla pa na dno, skupaj vlačiti pa ravnati. Dve leti je pa Kekcu pomagal živino zavračati, zato so mu da je bila prav čista, lepa voda. Globoka je pa bila, tako da ni bila potem hrano dali, da ni bil lačen. Ampak malo so si pa le mislili, kako dolgo bo zdržal. Je več zelenkasta, je že na plavo, na črno šlo na podnu, ko je bila le videl, da je le bolje, da ima več koristi, da ga ljudje ne sovražijo, če dela, če pomaga. tako globoka. Seveda, Bedanc ni gledal, tam je bila pa ena korenina, Ampak umival se pa ni, ko pa je bil še tako umazan, mu je pa tista zelena muha, ki gre ali en kamen ali kaj je bilo, se je pa spotaknil, pa šel v ribo in v bajer samo na umazanijo, največ se pase po kravjih drekih gor, na vrat sedla. Taka, malo na čofnil. Najprej na glavo, potem se je hitro skobacal, da se je na zelenkasto vleče. Je pa sedla na tisto umazanijo, ga je pa v vrat v žilo pičila, v žilo mu je noge postavil, ampak kaj, ko je bila voda mu ravno na bradi, nos pa hudoben strup spustila. Potem ga pa to ni več držalo in Bedanc je bil še hujši, kot pa pa usta pa brada so mu ven gledale. Potem je pa hitro gledal, prej. Tisti hudobni Bedanc se je spet na svoja pota vrnil in tisti dan tako premišljeval: kje se bo ven skopal pa kako. In je že stegoval roke, da se bo »Danes se bom pa Kekcu maščeval, ker mi je Rožleta odpeljal pa Brinceljčka pa ker tam za korenino vrbovo prijel pa da se bo ven potegnil. Ampak sem takole moral zdaj dve leti biti na suhem. Danes se bom pa od zadaj pretihotapil, vrba, ki je že malo postrani rastla nad vodo, je bila pa tudi otroci nič ne vidijo in slišijo, on jim pa tudi pripoveduje, tudi ne bo pozoren. Od zadaj, malo navihana, tako kot Kekec, ga je pa zadaj ravno za iz grmovja ven bom ene dva pobiča zagrabil. Pobiče moram gledat, take bolj močne, da naramnico zahakljala, potem pa ga je vrtela po vodi več kot pol ure in se je kopal. In ker je bil tako umazan, se je najprej zmočil, potem je pa v notri pade zelena muha, plasteh začela umazanija odtekat v vodo pa naprej. Tisto umazanijo je voda nesla, voda Kosobrinč pa pravi, je tekla in pljuskala in naprej šla. Tako da je potem Minkara naslednji teden vprašala fuj in pfej, tle maš Bedanc, kar sam pojej! Pehto, ko sta se pogovarjali, ker je bila Minkara radovedna, če Pehta kaj ve, kaj se je v





planini godilo, da je kar naenkrat črna voda pritekla. Minka je pa namočila pranje in ga O, Bedanc je bil užaljen, pa je pesti kazal pa skakal. Kekec mu je fige pokazal pa šel v

je šla v Pišnico splakovat, da je imela čisto in ga na soncu posušila. Naenkrat je pa črna hosto. Bedanc pa nazaj domov. Hudoben je bil, užaljen, potem ga pa spet dolgo ni bilo

voda prišla, da je hitro umaknila ta zadnji bertah. Če bi še tisti bertah notri pomočila, na dan. Med tem časom se je pa to razvedelo. Kekec je povedal teti Pehti, Pehta Minkari,

ne vem, kako, bi bil bolj umazan pa bi bolj smrdel kot prej, ko ga je ona oprala. Pa ji ni potem pa so vsi v Borovški vasi vedeli za to zgodbo, kako se je Bedanc kopal. To je

bilo nič jasno, kako da pri jasnem nebu taka črna Pišnica teče. Čez par dni je pa Pehto prišlo na ušesa tudi Škrateljnu Kosmateljnu, ki pa v mali Pišnici živi. Škratelj Kosmatelj

srečala, pa je izvedela. Pehta je pa od Kekca izvedela, kaj se je v planini godilo. Je pa je pa kakor ene tri- ali štirileten pobič, ves zeleno oblečen. Od opank, čeveljcev, cokel,

povedala, kaj je bilo, da se je Bedanc kopal. No, malo manj kot uro ga je vrba vrtela, ali kaj je imel, do klobučka ali kapice je imel zeleno. To pa zato, da se je med listjem

potem je bila pa vrba le toliko usmiljena, da ga je spustila pa še malo potisnila k robu, hitro skril. Malo je navihan, zloben pa ni bil. Je pa slišal to zgodbico. Vedel pa je, da bo

da se je za njeno korenino prijel, da se je ven potegnil. Nič ni levo in desno gledal. Tresel enkrat sigurno Bedanc prišel v malo Pišnico postrvi lovit. In je samo na to čakal. Je pa

se je kakor kužek ali pa ovca, ki je mokra, umazane kaplje so pa letele na vse konce. To tudi pesem sestavil, da bo Bedanca dražil, ko bo prišel. Bedanca precej dolgo ni bilo,

je bilo na uni strani Pišnice, ko je pa v hosto šel, je pa še palico mimogrede pobral in šel. potem pa se mu je le zdelo, da je že dovolj dolgo, je pa šel v malo Pišnico. Takrat ga je pa

Potem ga pa dolgo ni bilo. Kekčevi otroci pa so šli med tem časom domov, čez teden Kosmatelj zagledal in si mislil: »Aha, danes se bova pa zavrtela.« Je pa Bedanc škornje

pa ni imel obiskov, drugi teden konec tedna so bili napovedani. No, v tistem tednu pa ali cokle ali kaj je imel obuto, sezul, štumfe ta volnaste je dol dal, na sonce, hlače je

je Kekec rekel: »Čakaj, Bedanc! Zdaj te bom pa pošteno dražil. Zdaj, ko boš prišel, bom malo nad koleno zavihal, tako da je imel golo nogo, pa je v vodo stopil, da bo postrvi

pa že imel pripravljeno pesem, da te bom dražil.« Je pa sestavil eno pesem in čakal. lahko ujel. Tam je bil pa en tolmunček, pod katerim so bile postrvi. Pod skalco je bila pa

Bedanc ne bi bil Bedanc, prav dolgo ni zdržal, en teden. Čez en teden, na začetku tedna, daleč notri jama, ampak postrvi so se, ko so senco zagledale, ker se ni nič pazil, s katere

je pa prišel, takrat je bil pa Kekec ravno sam, ravno ovce je zavrnil, potem je pa malo strani bo prišel, in je senca na vodo padla, poskrile pod skalco pa daleč notri. Tako tudi,

okrog hiše štmrov, pa ga je zagledal. Ampak Bedanc je prišel samo do Pišnice, čez pa ni če bi Bedanc notri zlezel in štmrov notri, jih ne bi zasegel, tako daleč notri so se skrile,

šel. Na oni strani se je ustavil pa pesti Kekcu kazal sem čez. Kekec je pa na štor stopil, ker je bila skalca vzdignjena pa jama notri. So se dobro zavarovale. En čas se je matral,

da je bil še malo večji kot Bedanc, malo višje tam gori pa začel deklamirati oziroma potem je bil pa tako hudoben, je pa nazaj na prod šel pa sedel in premišljeval, kam bi

prepevati čez Pišnico: šel in kaj bi pa da bi nad kom svojo jezo stresel. V tistem je pa Kosmatelj glavo skozi

grmovje pomolil. Je imel pa že pesem pripravljeno. Ampak Kosmatelj ni prepeval, ali je

»Pod Vršičem fletno biti, bil prehlajen ali ni znal peti, v glavnem jo je le deklamiral. Je pa začel. Najprej se je ene

tam Kekec hodi nabriti, dvakrat zasmejal, da je Bedanc glavo vzdignil, kaj je to za eno čivkanje tam v grmovju,

vesel zavriska juhej, juhej, ker Kosmatelj je bil majhen in se je bolj tenko smejal, ni imel močnega glasu. Potem je

čakej me stric Bedanc zdej. pa začel deklamirati:



Teta Pehta mešto kuha, »Teta Pehta je imela včeraj v mali Pišnici žehto, je Bedancove cote prala, je črna voda od niso drugega kot lumparij pa tudi lumparije so zganjali, ampak so bili lumpje, da so se



njih kapljala. Srnice, ki so hotele spodaj vodco piti, so se mogle pa sirotice obrniti. Voda vedno znašli, da so ljudi okrog prinesli in nazadnje so jo še bolje odnesli kot tisti, ki so

pitna ni preveč, po Bedancu smrdi. Na veji hlače so visele, oprane niso nič več smrdele, bili pridni. No, eni trije taki, včasih so jim tudi fičfiriči rekli, so hodili pa samo gledali, kje

ampak Bedanc se je pa na brino zvlekel pa čakal, da sonce vodo s hlač bo zvleklo. bodo koga okrog prinesli. So se pa sprehajali skozi mesto, so pa zagledali tega možička,

Takemu ni za okrog hoditi, aha, lahko narajma Kekec ga nabriti. Še stric Kosobrin bi se ki je prav zadovoljno tisto kravico peljal. So ga pa ustavili, so pa rekli: »Oča, dober dan!«

smejal, če bi vedel, da Kekec Bedanca brez hlač v kozji rog je dal. No ja, pa ta storijca se Mož je, seveda, ker so ga prijazno pozdravili, odzdravil: »O, dober dan! Dober dan! Bog

ni v komedijo spremenila, lunca nič več ni hlač novih dobila, je teta Pehta poskrbela, da ga dej! Kaj pa vas zanima, kaj pa bi radi?« »Tole vašo kozo gledamo, saj je fletna kozica,

še pri sončku jih prav dobro je ožela.« ampak malo suha je. A jo boste prodali?« Mož pa pravi: »O, to pa ni koza! To je kravica!

Je bil pa Bedanec spet hudoben in je videl, da nekaj mrgoli, vedel pa je, da ne bo nič To je kravica!« ujel tistega, ker je tema. Je pa pesti kazal pa šel domov. Potem ga pa dolgo ni bilo, da »O, ne!« so rekli. »To je koza, to ni kravica! No, saj je fletna. Oča, oča, da se ne boste

so že spraševali, kje je. Čez dolgo je spet prišel na dan pa oprezal okrog, če bi se mu zmotili, da je ne boste za kravo prodajali, da se vam bodo vsi smejali!« Mož je pa takoj

kaj posrečilo. Ampak otroci so zdaj vedeli, da se morajo, če bi ga na samem kje srečali, videl, koliko je ura. Je bil pa tudi dovolj brihten, da je videl, da se želijo iz njega norca

potuhniti in sovo oponašati, tako da mu bolj slabo uspeva. delati. Je pa rekel: »Veste, kaj bom zdaj jaz vam povedal? Najlepša hvala, ker ste mi

povedali! Veste, zgodaj je bilo, malo bolj slabo vidim, malo bolj sem že tak, malo mi gre

Storica o fičfiričih že na otročje, sem se pa zmotil. Namesto da bi Šekico zavezal, saj se mi je zdelo, da se

malo prelahko gre. Joj, sem pa tole kozico, tole Srnico. Ja, saj bi mi bilo prav žal, sploh,

če bi jo kdo kupil. Srnice pa nisem mislil prodati. Jaz sem mislil Šeko, kravo. O,

To storico sem jaz kot otrok slišala od mojega ateja, ko so vsako leto posebej pozimi eno gospodje, kako sem jaz vesel, da ste vi mene take sramote rešili! Bom pa Srnico domov

seneno rjuho fižola pripravili pa so otroci prišli. So imeli mizarsko delavnico in so zvečer peljal, bom pa Šeko drugič pripeljal. Saj bo še semenj! Ampak, jah, veste kaj, na semenj

les vzeli v roke pa rezljali konjičke, živalce po navadi. Otroci smo fižol luščili. Potem je pa bom pa vseeno šel. Pravzaprav je pa tako, saj Srnica ima pa ta mlade. O, zdaj ko sem že

storica šla. So pa pravili eno storijo, ki so jo oni najbrž kje brali. prišel, bom pa drugo Srnico priredil, bom pa vseeno kozo prodal.« »No, no, prav oča,

En mož se je odločil, da bo šel v mesto. V mestu je bil semenj, so živino prodajali. On je prav ste se odločili. Saj nemara boste kozo še lažje prodali, kot bi kravo,« so rekli

imel eno kravo pa celo poredil je eno mlado kravico in se je odločil, da bo tisto, ki je že gospodje. »Ja, nemara pa res, ker je taka fletna.« Pa je Srnico pogledal, pa rekel: »Veš,

par let imela, da jo bo prodal, da bo en denar dobil, da bo potem lahko kaj kupil za dom Srnica, ne smeš zameriti. Takole je. No ja, kdor te bo kupil, boš pa tistega in za družino. Žena mu je pripravila malo malice, malo kruha pa nemara mu je katero razveseljevala.« No, potem je pa rekel: »Zdaj, ko ste bili pa tako prijazni, da ste mi oči

klobaso dala s seboj. Možek je šel v mesto na trg. Saj tisti semenj ni bil ravno daleč, je odprli, ko bo vsega tega konec, ko bo semenja konec, pa jaz mislim iti v tisto gostilno

pa bilo ene par kilometrov. Je pa lepo gnal tisto kravico. V tistem času so bili pa vseh tamle na koncu malo pojesti. No, vi pa, ne vem, ali se bomo še srečali ali ne. Zdaj mi pa

sort ljudje v mestu. So bili po navadi tisti, ki so študirat hodili. Eni so pridno študirali, povejte malo imena vaša, da bom jaz tam naročil kosilo za vas tri, ko bom dobro nemara

tisti so prišli do poklicev, da so bili vse sorte potem, so bili učitelji ali so bili v pisarnah. kozo prodal pa še vsakemu en polič vina na vrhu. Se boste najedli.« No, so se pa

Eni, ki jim pa ni dišalo in so bolj lumparije špilali, in tistim, ki niso študirali, so rekli tudi domenili tako. Mož je šel, kravico prodal, dobro prodal, seveda je ni za kozo prodajal, jo



ta večni študentje, po navadi so jim pa rekli, to so pa ta falirani študentje. Naučili se je za kravo. Potem je pa s tistim denarjem šel v tisto gostilno. Potem je pa mož kosil in navsezadnje se je tako zgodilo, da mož še ni šel, ko so v gostilno prišli že tisti pobje. No, se fajn napili, kar je bilo. Potem je pa eden začel klobuk na glavi sukati, pride gostilničar



potem je pa mož hitro načrt spremenil in jim rekel, naj sedejo k mizi. No, mož se je pa že za račun, jim je račun povedal, ki je bil kar precej velik. Ja, zdaj pa denarja ni bilo. O,

prej domenil z gostilničarjem, da bodo prišli trije pobje, je pa rekel gostilničarju: »En hec ježeš, kaj pa bo zdaj. Potem so pa na vse načine klobuk sukali, ampak klobuk ni nič dal

bi rad naredil. Trije pobje bodo prišli in smo nekaj eno stavo imeli. Jaz jim bom kosilo od sebe. Ker niso hoteli plačati, jih je gostilničar naznanil županu, da so jih zaprli čez

plačal pa vsakemu en polič vina. Če bom jaz zraven, meni pomežiknite, kosilo prinesite, noč. Naslednji dan so jih spustili, ampak so morali obljubiti, ali da bodo plačali ali pa

jaz bom pa kosilo zdajle plačal. Ko bom pa baral za račun pa recite, da je že plačano.« Pa bodo morali delati in odslužiti. So rekli, da jih bodo imeli na očeh, da jih ne bodo

še en denar je dal gostilničarju, da bo res tako naredil. No, pobje pridejo. »O, očka, a ste spustili, da to bodo pa plačali. Zdaj pa, kaj bodo naredili! Želeli so iti do moža, da se mu

še tukaj?« »Ja, sem se malo zadržal. Jaz sem že pokosil, jaz bom šel. No, vi pa zraven oddolžijo, ker jih je najbrž za nos potegnil. Potem so se med seboj prepirali in se

sedite.« Pobje so sedli zraven, gostilničar je prinesel. Oni so jedli. Ko so že skoraj pojedli, obtoževali, kdo in kako bi moral vrteti klobuk. So se med seboj še najprej skregali.

je pa možek gostilničarja poklical in rekel: »No, zdaj bom pa jaz tole plačal. Kar sem jaz Potem so se pa vseeno odločili, da bodo poiskali moža. Malo približno so vedeli, iz

pojedel in kar so pobje pojedli.« Obenem je pa prijel za svoj klobuk in ga je trikrat na katere vasi je, da bodo šli, da se mu bodo šli oddolžit. Da ga bodo zmerjali. Mož je pa to

desno zasukal. Velik klobuk je bil na glavi. Ko mu je gostilničar pomežiknil, je klobuk vedel, je pa ženi rekel: »Urša, pričakujva danes, jutri ali pojutrišnjem obisk. In to ne bo

zasukal. Pobje so pa gledali, kaj zdaj mož dela, so pa le ujeli, da nekaj klobuk suče. tak poceni obisk, ampak jaz imam že načrt narejen, kako se bom tega obiska znebil.«

Gostilničar pa pravi: »Očka je že dobro, je že plačano.« »A vse?« je rekel. »Vse.« »No ja, Žena je pa rekla: »Kaj pa je?« »Ti bom že potem povedal, ti samo mene poslušaj. Bova

prav, prav.« Tako da se je potem mož poslovil pa šel. Te so tudi že skoraj pojedli, potem parne naredila, kakor za mrliča.« »Ja, kaj pa to?« »Ja, boš že videla, ti bom vse povedal.

so pa debelo gledali. »Ja, kako plačano?« so spraševali drug drugega in jim ni bilo nič Zdaj tiho bodi in ubogaj.« Žena je resno kakor za mrliča pare naredila. »Janez, s tem se

jasno. Potem so pa rekli: »O, ježeš, tole moramo pa zvedeti. Moramo zvedeti, kako to, da pa ni norca za delati!« »Saj se ne bom norca delal. Imam obračun. Bodo sigurno tisti tiči

je bilo že plačano. »Ja, nekaj je bilo s klobukom,« so si mislili. So pa leteli za njim, so ga za menoj prišli, da jih bom fajn plačal.« Urša je pa mislila, naj pa bo in naredila parne.

pa ujeli. Mož je šel bolj počasi, ker je tudi vedel, da bodo za njim prišli, da bodo Svečo prižgala, no, prižgala jo ni, pripravljeno je pa imela. Moža je v nedeljsko obleko

radovedni. So ga pa pobarali: »Ja očka, kako pa je bilo zdaj tole, da je bilo že vse oblekla, roke pa obraz mu je z moko posula, da je bil bled. Pa ga je na parne dala. No in

plačano?« »Ja, to je pa moj klobuk. Tega imam pa še od pradeda. Ima pa tako moč, če ga tako. Tisti dan ni bilo nič. Drugi dan tudi nič. Tretji dan, ko je mož že mislil, da ne bodo

prav zasučem pa pobaram, je pa vse plačano,« je rekel. »A bi vi nam prodali ta klobuk?« prišli, so pa prišli. Prej niso imeli časa. Jih je pa že od daleč zagledal. Se je precej daleč

»O, tega klobuka pa ne prodam.« »No, pa če bi ga za dobre peneze predali?« »Ne, ga ne naprej videlo po cesti, ki gre v mesto. Je še rekel: »Lej jih, lej jih, Urša! Zdaj pa strašno

prodam.« »Oh, ja, mi bi pa tako radi ta klobuk imeli.« »No, ja, pravzaprav moram pa vam žalostna bodi pa roženkranc žebrej pri mojih parnah. Pa ja, da se ne boš izdala!« No, in ti

hvaležen biti, da se nisem danes osramotil. Ga vam bom pa dal. Za majhne denarje.« pridejo, aha, tamle je tista hiša. So še nekaj pri eni drugi hiši barali, da so bili sigurni, da

Potem so pa pogledali, kaj imajo v žepih, niso veliko imeli in so plačali tisti klobuk. je v tisti hiši doma, in pridejo notri. Vežne duri so bile odprte, v veži je bil pokrov od

Potem so se poslovili. Očka se je počasi domov prismejal in rekel: »Zdaj boste pa videli, truge, prislonjen k hišnim durim. V hiši so bile duri tudi odprte pa strašen jok notri: »O,

zdaj boste pa plačali za vaš norca delanje.« Mož je šel domov, oni so šli, za tisti dan so se moj Janezek! Kaj bom počela zdaj sama!« je jokala žena pri parnah. Pa pridejo notri pa

najedli. So rekli: »Jutri bomo pa poskusili.« Ampak niso zdržali. »Ne bomo do jutri čakali, vidijo: »Ja, kaj pa je?« »O, gospodje, moj Janezek je umrl. A ste ga kropit prišli? O, moj

bomo šli pa večerjat.« No, in so šli. Eden je vzel klobuk, ga je dal na glavo pa so prišli v Janezek, moj Janezek!« je jokati začela. In seveda so bili presunjeni pa razočarani, kaj



drugo v gostilno. So se pa fajn navečerjali. Bili so pa brez ficka. So se fajn navečerjali, so bo zdaj. Kar pojdimo, kar pojdimo, tukaj je pa nekaj narobe. Kar pojdimo. Pri durih je bila pa prislonjena krevlja, tista, ki jo je imel v mestu. Je pa tisti, ki je bil najbolj Coprnica Anja Panja hudoben in navihan, tisto krevljo zagledal. Je pa rekel: »Nekaj pa moram narediti, tako



me jeza razganja, da nam je ušel ravno, preden smo plačali. Bi morali še plačati.« Je pa

krevljo zagrabil in moža s tisto krevljo udaril. V tistem so se pa parne prebrnile in možek Turnova teta Mina je čakala svojo nečakinjo Jelico, ki je prišla na počitnice. Jelica je

je sedel in začel: »O, hvala bogu. O, hvala bogu, da ste prišli!« Vsi so obnemeli, žena tudi počitnice vsakokrat preživela pri teti Mini v Borovški vasi. Tisto poletje je prav tako

ni mogla verjeti, ko je moža videla. Prej je rekel, da je mrtev. »O, gospodje. Že v drugo prišla. S teto sta doma gospodinjili, deklica je bila zelo pridna in je vse ubogala, kar ji

ste me rešili.« Uni so bili pa tako neumni, da so prav neumno gledali vanj: »Ja, kaj pa je, je teta naročila. Strašno hitro se je učila in si tudi vse zapomnila. Okrog konca julija,

oča? » »Ježeš, kaj sem se pripravljal, da bi moji Urši povedal v slučaju, če umrem, da ima že avgusta, so v dolini že pokosili in so šli še v senožeti pospravljat seno. Vsi, moški in

krevlja tako moč, da mrtve obuja. O, ježeš, ja v grob bi šel, če bi vas ne bilo! Bohlonej! ženske, so si med seboj pomagali. V senožeti so šli že zvečer, da so že zgodaj zjutraj

Zdaj sem pa tako vesel, klobuk ste mi plačali!« »Ja, klobuk smo plačali, pa nič dosegli. V lahko začeli z delom. Grabljice so šle malo kasneje, ko je bilo sonce, da so sušili seno.

nemilost smo padli pri županu, smo bili eno noč v arestu.« »Ja, kako pa ste klobuk Tako je bilo vsako leto, leto za letom. Sosedje so eden drugemu pomagali, tako da so

sukali?« »Ja, pravzaprav ga nisem sukal, sem ga le vzdigoval.« »Ja, vidite, da ste naredili vse senožeti spravili. Senožeti so bili majhni pa večji. Senoseki so se postavili v vrsto in

narobe. Morali bi ga sukati! Sukati! Ne pa vzdigovati! Klobuk je treba dati do ušesa, začeli seči. Preden je sonce gor prišlo, so že ogromno posekali, trava se je v zgodnjih

potem pa trikrat na desno, trikrat na levo, pa nič več in nič manj.« »A ja?« »No, zdaj, ko jutranjih urah tudi najbolje rezala. Potem pa so prišle grabljice. Jelica pa je bila doma

ste bili tako dobri, kaj pa ste dolžni za tisto. Vam bom jaz denar dal pa še krevljo vam in pomagala svoji teti. Potem pa je teti le rekla, da bi tudi ona šla v planino pogledat na

bom dal. To pa zastonj.« O, zdaj so bili pa veseli. Najprej so šli plačati tisti dolg, ki so ga senožet, kako so posekli. imeli. Potem pa so šli s krevljo po svetu, v druga mesta. Mož pa: »Urša, zdaj jih pa ne bo »A grem lahko?« je vprašala. »Ja, saj si navajena. Izgubila se ne boš. Najprej pozajtrkuj,

več nazaj.« »Kako pa to?« »Boš videla.« Oni pa pridejo v mesto, tam je bil pa mestni potem pa ti bom pripravila malico.« Teta je v nahrbtnik pripravila malico, malo zaseke

načelnik, mesto je bilo več ali manj v črnih zastavah, vse se je jokalo. So pa rekli, kaj pa in črnega rženega kruha pa košček klobase. Potem je rekla: »Žejna boš pa tudi, v eno

je tak vek in taka žalost. Ja, mestnega načelnika edina hči je umrla. Na parnah leži kanglico bom dala hrušico, iz suhih hrušk vodo skuhano, pa še hruške so notri. Pa še

doma, popoldne pa jo bodo pokopali. So si pa pomežiknili: »O, zdaj bomo pa slavni, kakšno hruško s seboj vzemi.« Jelica je rekla, da hruške ne bo jemala, ker so povsod

zdaj bomo pa mestnega načelnika hčerko oživeli.« In res pridejo pa so barali še enkrat, studenci. »Zdrava voda je, bom kar vodo pila.« »No, prav,« je rekla teta. kaj je, pa so jim odgovorili: »Ja, naša deklica je umrla. Popoldne jo bomo pokopali. Kaj Deklica je šla z nahrbtnikom in prišla že kar daleč iz vasi ven, pa je kar naenkrat, ko je šla

bi dali, če bi jo lahko videli, da bi živa hodila okoli!« So rekli: »Nič ni bolj dobrega kot to. že proti senožetim po ozki poti, na pot padel en kamen. Pa si je mislila, da se najbrž kdo

Mi jo bomo oživeli! Samo sami moramo biti notri, nihče ne sme biti zraven. In so začeli heca in je šla naprej. Potem je priletel še en kamen, pa se je le ustavila. Deklica je bila

udrihati po parnah tako, da so se parne podrle. Ampak uboga deklica je bila še vedno zelo pogumna, ni se bala, saj je bila že od malega vsega navajena, pa se je ustavila in

mrtva. Ko so ljudje tisti hrup slišali, so notri udrli in so videli, kaj so lumpi naredili in so poklicala: »Kar pokaži se, kdor si, ne straši me, ustrašil me ne boš!« jih prijeli. Pa je prišel glas tudi za njih, kako so bili lumpje, da so želeli zastonj večerjati Pred deklico je skočil en pobič, ki je bil že malo večji kot ona, imel je razcefrane kratke

in nekaj coprati. Pa so jih potem resno zaprli. Mož je imel mir, jih ni bilo več. Za dolgo so hlače pa naramnice in srajco, klobuk je imel malo potlačen, drugače pa je imel kar na

jih zaprli, ko so jih pa ven spustili, so pa šli po svetu pa nič več ni bilo slišati za njih. Ali so boso nogo obute cokle. Jelica pa je rekla: »Saj ne morem verjeti. A si ti Jankov Kocelj?«

nekje konec vzeli ali so se pa poboljšali. »Ja. Sem, sem. Kako pa to, da me poznaš?« »Ja, saj vsako leto pridem k teti.« »A ti si Turnova Jelica?« »Ja, jaz sem Turnova Jelica.« »No, kam pa greš?« »Na senožeti grem. zvesto so jo gledale. Kar enih osem jih je bilo, Anja pa je mahala z rogljičkom in rekla:





Naši sečejo seno, pa bom šla malo pogledat, pa če se mi bo ravno dalo, bom pa še malo »Zdaj pa, če ne boste ubogale, vam bom pa kar repe postrigla,« je rekla Anja Panja.

pomagala.« Veverice so jo zelo zvesto gledale in se je bale. Ona je pa mahala z rogljičkom. »Zdaj pa

»No, saj jaz grem tudi gor skozi. Bom malo pogledal, zdajle avgusta, kako kaj maline v gozd zletite in lešnikov mi prinesite.« In veverice so se razkropile na vse strani nabirat

cvetijo. Tamle za senožetjo je ena velika poseka, ko so lansko leto sekali. Zdaj se je pa lešnike za Anjo Panjo. Potem pa je Anja Panja, sonce je namreč že zelo sijalo, postala

zaraslo, so pa same maline. Najbrž še ne bodo zrele, ampak bom pogledal, kako kaj malo zaspana. Bila pa je res odurna babnica, vsa skuštrana, s preluknjanim slamnikom,

kaže. Bova šla pa skupaj.« grda in zoprna. Za hrbet je dala palico z rogljičkom, jo odložila, saj je bila sicer v senci,

»No ja, pa pojdiva,« je rekla Jelica. Pa sta šla gor skozi, pa zadremala. In je dremala. Rogljiček pa je bil na soncu in se je strašno bliskal na vse



sta bila že precej visoko. Pobič je rekel: »A ti moraš strani. In je tako zadremala, da je prav zadrnjohala. Koceljček pa je to videl, je pa rekel:

na senožeti?« »Ja. Rada bi šla.« »Veš kaj. Bova eno »Jelica, ti kar tukaj počakaj, ko boš zdajle heca vidla. Ji bom jaz rogljiček ukradel.« »O

bližnjico usekala proti malinovju, pa se bova še na jej,« je rekla, »to pa ne!« »Ja,« je rekel, »pa ga bom.« Jelica je sama sedela, ni si nikamor

spodnji planini ustavila.« »Kako pa je na spodnji upala, se je kar malo bala Anje Panje. Pobič pa je sezul levo coklo, da se ga ne bi slišalo

planini?« »Ja, ti bom povedal. V dolini tega ne ne videlo in je res ukradel paličico z rogljičkom. Skoraj bi zavriskal, pa se je le še pravi

vedo, nočem povedati, ampak jaz sem zasledil, čas spomnil, da mora biti tiho, se prijel za usta, se skril v hosto in prišel nazaj do Jelice.

da tam, na spodnji planini, večkrat pride coprnica »Poglej, zdaj ga pa imam. Zdaj jo pa imam v pesti,« je rekel. Anja Panja.« »Pa ja ne boš copral!« je rekla Jelica. »Oh, jaz pa ne bom copral. No, veš kako je, tam

Jelica pa je rekla: »Ja, saj jaz sem to že slišala. Da gori pri sodniku Vitrancu Brinceljček živi in Brinceljček je tisti škrateljc s črno kučmo, na

je Anja Panja tukaj. Samo sem mislila, da so si to nogah ima tudi ene cokle, kakor jih imam jaz. Noge ima zelo tanke, okrog njih ima pa

izmislili.« ene take gamašne ovite, zato da ga ne bi zeblo pa da ima bolj debele noge,« je rekel. »Pa

»O, niso si izmislili. Veš, saj ne živi tukaj. Ampak na irhovce ima. Za tisto kučmo ima pa petelinjevo perje, nič ne vem, kje je enega domačega

planino večkrat hodi. Tukaj so veverice doma in Anja petelina oskubil, ali pa je kakšen petelin perje izgubil, tako da ima zataknjeno tako

Panja ima vse te veverice pod svojo komando. Eno tako petelinje pero, da mu po celem hrbtu maha. Brinceljčka sem enkrat nekaj prosil, pa

palico ima, z zlatim rogljičem, tisti rogljiček ima tako moč, me ni hotel slišati, sicer sva bila prijatelja, ampak zdaj sem mu jaz kar malo zameril.«

da z njim copra,« je rekel. Koceljček je bil en tak malo bolj reven pobič, v vasi so si ga pobje zmeraj sposodili in ga

»O, to pa skoraj ne verjamem,« je rekla Jelica. »Ja, boš videla, če te ni strah. Anja Panja dražili. Niso ga hoteli v svojo družbo. Si je pa mislil, da se bo z Brinceljčkom sprijaznil,

je grozna babnica.« »O, strah me pa ni.« »No, potem bova pa šla, ampak nikomur ne vsaj enega dobrega prijatelja bo imel. Ampak Brinceljček je imel tudi svoje muhe, no,

smeš povedati. To naj bo najina skrivnost,« je rekel. Deklica je postala radovedna in saj je bil drugače prijatelj z njim, ampak enkrat je bilo nekaj, nič posebnega, samo ga ni

rekla: »Ja, bom šla ja s tabo.« No, in tako sta šla. Bila je malo bolj tema, hodila sta po hotel slišati. Je pa rekel Koceljček: »Veš kaj, Jelica. Zdaj bova pa takole naredila. Danes

eni zapuščeni stezici, skozi drevje sta se tlačila in malo bolj skrivala. »Zdaj pa malo bom šel jaz sam do Brinceljčka, ti pa pojdi na senožeti, ti bom pot pokazal, potem te

počakaj,« je rekel. In ko sta prišla na rob spodnje planine, sta jo pa zagledala. Anja Panja bom pa jaz čez en teden poiskal, pa bom povedal, kako je bilo.« je sedela na enem kamnu, veverice so pa na repkih sedele pred njo v krogu pa strašno Jelica je šla na senožeti. Anja Panja je dremala. Koceljček pa je snel s palčke rogljiček, ga dal v žep, palico pa je zlomil in jo vrgel v grmovje. Potem je pa šel na Vitranc, da bo veverice nato šle. Brinceljčka poiskal. Brinceljček pa je bil en škrateljc, saj je bil drugače prijazen, imel pa Koceljček je en teden čakal, čez en teden pa res prišel nazaj pa Brinceljčka poiskal, da





je svoje muhe. Brinceljček je imel precej dolg nos pa očala je nosil, ker je slabo videl, mu je nosek odcopral. No, potem pa je rekel: »Če bo Anja Panja iskala rogljiček pa da ga

zato so se mu pa veverice smejale, pa tudi če ga je kdo drug srečal, se mu je smejal in se bo dobila, se bo že kaj spomnila, da me bo ujela. Jaz se moram znebiti tega rogljička.«

norčeval iz njegovega nosu. Ampak Brinceljček je bil na tisti nosek strašno ponosen. To Pa je šel celo na drugo stran v Rateče. Tam je bilo eno precej veliko jezerce pa je zvečer,

je bilo njegovo največje bogastvo, nosek namreč. Koceljček pa je bil tudi malo navihan ko je sonce zahajalo, rogljiček na sredo jezera vrgel, tako da se je potopil, in prišel nazaj

in je rekel: »Zdaj ga bom pa jaz malo v zadrego spravil.« Pa je prišel do Brinceljčka, ga domov. Anja Panja je iskala rogljiček, pa ga ni dobila, bila je huda, vedela pa ni, kam je

dobil in ga poklical k sebi. »Veš, Brinceljček, čakaj, bom jaz malo nosek tvoj pogledal.« rogljiček izginil in tako se je copranje Anje Panje končalo. Brinceljček je bil vesel, ker je

No, Koceljček je že enkrat oprezal in poslušal, kako Anja Panja copra: »Čira čara, mačka imel spet nosek nazaj, no, počitnice so šle pa tudi h koncu. Jerica je šla nazaj in odnesla

stara.« Pa se je dotaknila z rogljičkom enega predmeta, potem pa je povedala, kaj v mesto lepe spomine in obljubila, da bo naslednje leto spet prišla, poiskala Koceljčka

hoče. In tako je Koceljček malo navihan k sebi privabil Brinceljčka in mu rekel: »Veš kaj! in da bosta spet šla na planino in kaj novega doživela. Tale tvoj nosek je pa res tako lep. Poglej, tukaj imam zlat rogljiček, ti ga bom še malo

polepšal, da bo še lepši, kot je zdaj.« No, zdaj mu je Brinceljček zaupal, sedel na štor Ciganova jetra in vzdignil glavico. Koceljček je iz žepa vzel rogljiček, se dotaknil noska in začel: »Čira

čara, nos se čara, štor se čara, vija vaja ven.« Nos se je spremenil v smrekov čurčel. Iz

ta lepega noska je bil čurčel sredi obraza. »No, zdaj pa pojdi k vodi,« je rekel Koceljček, Mož je imel strašno bolno ženo. Zdaj pa ne vem, a mu je zdravnik svetoval, no, takrat so

»pa boš videl, kako imaš lep nosek. Brinceljček je zaupal Koceljčku, šel k vodi, ko pa je bili bolj domači zdravniki, ali je kje drugje slišal. Meni se zdi, da so mu rekli, da mora od

prišel k vodi, pa je videl, da ima čurčel na nosu. Brinceljček je zelo zajokal: »A bom zdaj ene posebne divje živali jetra prinesti, da če bo tiste jetra pojedla, da se bo pozdravila.

s čurčelnom po svetu hodil?« je rekel. »Koceljček, ti si pa hudoben pobič. Kaj sem ti pa No, mož bi rad videl, da bi se žena pozdravila in je šel in je dobil od ene tiste, no, ne vem

naredil, da si mi nosek zacopral?« »Sem te takrat prosil za eno stvar, pa me nisi hotel ali je bil ptič ali kakšna druga žival, jetra. Mož je bil utrujen tako ali pa je malo popil, v

slišati,« je rekel Koceljček. »A zato je taka zamera! Pa bi mi še enkrat povedal, pa bi se senci je zaspal in se zbudil, ko je že sonce zašlo, in mu je pes ali kakšna druga zverina

pogovorila!« »Ja, en teden boš nosil takle nosek, čez en teden ti ga bom odcopral nazaj. jetra ukradla. Bil je brez jeter in se je za glavo prijel in si je mislil: »Kaj pa bo zdaj?« Pa je

No, potem sta se pa razšla, Koceljček je šel v planino, pa nazaj domov. Čez en teden je šel, jeter ni bilo, domov bo moral in moral bo povedati, da jih je izgubil. Je pa šel mimo

Jelico srečal, kot sta se domenila. Jelico je zanimalo, če ji bo povedal, kam je šel in kaj je enega gozda, se mu je pa nekaj čudno zazdelo, luna je sijala in tam je bil en cigan. Kaj

naredil. Pa ji je vse povedal. je bilo ciganu, saj cigani so bili pogumni, niso obupali, mu je moralo strašno hudo biti,

Ko se je Anja Panja zbudila in ko so se veverice vrnile z lešniki in je hotela vzeti palico, da se je obesil. Veter je pihal, mož je nekaj slišal, najbrž se je tista vrv ribala, da se je

da bi jih lahko strašila, palice ni bilo nikjer. Takrat pa se je Anja Panja ustrašila. Veverice slišal en čuden glas. Pa je mož bližje prišel in je videl cigana tam. O, ježeš. Najprej je

pa so videle, da je Anja Panja brez palice in so postale pogumne, namesto da bi ji dale malo pomislil, nato pa si je rekel: »Ne, to pa ne smem! To pa ne smem!« Ampak potem

lešnike, so v njo skočile in jo začele cofedrati. Najprej so ji slamnik z glave strgale, potem pa ni bilo drugače, in si je le mislil: »Oh, bom kar naredil. Saj ne more nič hudega biti.

so ji slamnik začele gristi. Anja Panja jim je komaj ušla. Pri strani je imela eno tako hišo, Saj je mrtev cigan.« In je lepo ciganove jetra vzel. Pa je nesel jetra domov in jih naredil



zapuščeno gozdarsko, kjer se je zadrževala na planini, se hitro zaprla v njo, tako da so ženi. Žena je tista jetra pojedla. No, nemara je bilo, da niti ni bila tako bolna. Ko jo je prepričal, da če bo ta jetra pojedla, da se bo pozdravila, se ji je resno na boljše obrnilo. svečo prižgal pa orehe tolkel in rekel drugemu, naj zdaj gre, da že vsi spijo, da je mir



Ampak žena se je pozdravila, je pa mož zbolel. Moža je pa vest začela gristi. Podnevi in in naj muša pripelje. No, in drugi je šel po muša in se malo prikril. Mežnar pa ni mogel

ponoči je bil pokonci. Ni spal, kakor je oči zaklopil, se mu je cigan prikazal, kako ga veter spati ponoči, je pa slišal, da na pokopališču nekaj tolče pa svetlobo je videl. Je pa malo

goni. Potem se mu je zasanjalo, da je mislil, da je resno, da je prišel cigan pod okno čez zid pogledal in videl, da nekdo na grobu sedi in da ima svečo prižgano. In mežnar je

in zahteval nazaj svoja jetra. Vsega skrušenega ga je gledala žena in rekla: »Kaj pa je s mislil: »Zdaj pa ena duša nima pokoja. Moram pa župnika zbuditi, da bodo šli požegnat,

teboj? Jaz sem se pozdravila, tebe je pa vsak dan manj.« »O, če bi ti vedela! O, če bi ti da bo duša v grob šla, da bo pokoj imela.« Župnik je bil pokonci, pa pride mežnar.

vedela!« »Ja, pa povej!« »Ne morem! Ne morem!« Seveda, ura je bila že čez polnoči in trka na duri. Župnik se je spraševal, kdo je zdaj

No, potem se je pa vseeno toliko skupaj vzel, da je šel do župnika k spovedi. In je lepo prišel, in povabil naprej. Pa stopi mežnar notri in reče: »Gospod, ena duša nima pokoja.

povedal. Gospod župnik so rekli: »To je pa grozno, grozno! Si pa grozno dejanje naredil!« Ali bi šli, bom šel z vami, da boste pokropili in malo požebrali, da bova dušo nazaj

»Ja, saj vem. Saj vem. Pa saj je bil mrtev!« »Pa vseeno. To se ne gre!« »Kaj bom pa spravila.« Ne vem, ali je bilo župnika malo strah ali se mu ni zdelo, da bi šel sredi noči

naredil? Noči ne spim. Se mi prikaže cigan pa jetra nazaj hoče.« »To je pa vest,« so rekli na pokopališče. Je pa mož klecnil: »Ojoj, zdaj me je pa ravno krč v nogo prijel. Nikamor

župnik. »Nič drugega ti ne bo pomagalo kot pokora.« »Kakršno koli pokoro mi dajte, ne morem. Kar sam pojdi pa kar sam požebrej.« Mežnar pa sam ni želel, je pa le tako

samo da mi bo odleglo.« »Bo pa težka pokora.« »Pa naj bo.« »Moraš iti na romanje v Rim, dolgo prosil župnika: »Bom vas nesel, če ne morete hoditi. No, ja.« Potem je mož mislil:

k nogam.« »O, ježeš. Kako dolgo bom pa hodil?« »Ja, kolikor dolgo boš hodil.« Mož je pa »Saj ne more nič hudega biti. Če bom na hrbtu, bom že zavarovan.« Mežnar je bil malo

malo premišljeval in si mislil: »Moram, če hočem da mi bo greh odpuščen.« Pa je še ženi bolj močan, župnik pa malo bolj šibek. Je moža prav lahko nesel. Tema je bila, tisti, ki

vse zaupal. »O, ježeš! Kaj si naredil! Zdaj pa hitro izpolni, kar si obljubil,« je rekla žena. je orehe tolkel, je bil zaverovan v tisto tolčenje in je samo slišal, da so na pokopališču

No, in tako se je podal na romanje. Leto in dan je romal in je šel v Rim, se tam še enkrat vrata zaškripala, ker niso bila namazana, pa nič ni okrog pogledal. Mislil si je, da je tisti

spovedal in odvezo dobil. No, rečeno je bilo, da mora samo na eno stran k nogami iti, z mušam prišel, ker je videl eno veliko senco, in rekel: »A si ga dobil? A si ga dobil? A si

nazaj se pa lahko pripelje, če bo kaj dobil. Tako da je nazaj potem prosil, da se je malo ga pripeljal?« Takrat je pa župnik mislil, da je mežnar s tistim dogovorjen in je najhujše

peljal, malo k nogam. In je čez eno leto nazaj prišel. Od tistega časa naprej ni imel nič mislil, kaj so za eno zaroto naredili. Je pa zdrknil s hrbta doli, se obrnil in ušel. Tisti je

več obiskov cigana. Je cigan tudi v miru počival. pa vpil: »Ujemi ga, ujemi! Drži ga, drži ga!« Tako, da je župnik letel, mežnar se je ustrašil

in letel za njim. Župnik, ki je mislil, da ga lovijo, je hitro v farovž šel. Takoj za njim je pa

O tistem, ki je na britofu orehe tolkel tudi mežnar poskočil. Župnik je vrata zaprl in z mežnarjem sta jih oba tiščala. Onadva

sta priletela za njima in videla, da je bila pomota. Da so bili le ljudje in sta le ugotovila,

kaj bi lahko bilo in sta še hitreje ucvrla, svečo ugasnila pa žakelj na rame in ušla. Onima

Dva lumpa sta hodila po svetu in gledala, kje bosta lahko kaj ukradla. In sta mimogrede dvema pa tudi ni bilo nič jasno, kaj se je na pokopališču dogajalo. Naslednji dan je bilo

nekje en žakelj orehov ukradla, pa sta jih na pokopališču, kjer sta mislila, da bo najbolj tam samo malo orehovih lupin in vosek od sveče. Potem so pa vseeno malo požegnali,

mir, tolkla. Za zidom. Pa svečo sta imela prižgano, da sta videla. Potem sta pa še nekaj za vsak slučaj. želela. Župnik so imeli enega muša, da bosta še tistega muša ukradla, da ne bosta k

nogam hodila, da se bosta okoristila, da bosta žakelj gor dala, pa še eden bo nemara



zraven sedel, drugi bo pa zraven šel pa se bosta malo menjala. Najprej je eden dol sedel, O kovaču, ki je strašno preklinjal O treh bratih



Je bil en kovač, dober kovač, zelo dobro je koval, samo kaj pomaga, če je bil tak, da je Danes vam bom povedala zgodbo o treh bratih. En oče je imel tri sinove, ki bi radi kaj

strašno preklinjal. So se še hujše iskre prikazovale, ko je preklinjal, kakor takrat, ko je zaslužili. Tam pri njih namreč ni bilo nobenega zaslužka.«Oh,« je rekel ta starejši sin,

koval. Žena ga je pa vedno opominjala. Je rekla: »Boš videl, da bo hudič po tebe prišel!« »saj sta še dva brata, boste že podelali, bom šel jaz pogledat za kakšno službo. Da bom

»Nobenega ne bo,« je rekel. No, potem je pa le enkrat, ko je bil že precej star, ampak še nekaj zaslužil, pa malo sveta bom videl.« Oče pa reče: »Ja, pa beži.« Pob nabaše eno

pri moči, smrt prišla, da ga bo vzela. »Ampak prej bi še rad, da bi se malo napil. Zadnjo tako malho za čez ramo, je dal notri ene par srajc pa nogavic pa kar je potreboval za

željo pred smrtjo mi moraš izpolniti,« je rekel. »Imam sod zgoraj. Precej velika jama je. preobleči pa malo malice pa je šel. Je pa hodil in hodil, že skoraj cel dan. Proti večeru

Ti, ki si suha, boš notri v sod zlezla. Je nagnjen sod. Samo na dnu je malo. En polič boš se je pa ustavil. Kmet je bil pa mlinar pa precej zemlje je imel mož pa prašiče je redil. Je

pa že zajela, da mi boš dala, da se bom še napil.« Smrt je rekla: »No, ja, resno, zadnjo rekel, ko je videl: »Tukaj bo pa nemara kaj, da se bom ustavil pa službo dobil. Je šel pa

željo pa moram izpolniti.« In je skozi precej široko jamo v sod zlezla. On je pa hitro sod barati notri. Je rekel: »Dober večer.« »Dober večer voščim,« je odgovoril glas. »Kaj pa

zaprl. Je bila smrt v sod zaprta. In je smrt trkala, ven ni mogla sama, spustil jo pa ni. ti?« »Ja v svet bi šel malo rad, da bi se malo razgledal pa eno službo bi rad. A imate vi

Ljudje niso umirali, ljudi je bilo že toliko, da je bil svet ves preveč poln ljudi. Ljudje so se mogoče vsaj za en čas službo, da bom potem naprej šel, da bi me v službo vzeli.« »Ja,

rojevali, umrl pa ni nihče. Navsezadnje se je sod osušil in narazen padel, da se je smrt če si priden, seveda. Samo veš kaj. Jaz imam tako navado, da vsakega, ki je pri meni v

rešila. Ampak ga ni hotela. Je hitro ušla, ker je imela take slabe izkušnje z njim. Potem službi malo preizkusim. Ljudi, ki so zamerljivi pa hitro užaljeni ne maram.« Je rekel: »A

je pa enkrat, ker je tako klel, hudič prišel. Je rekel hudič: »Dolgo me že kličeš, zdaj boš si ti zamerljiv.« »Oh, nisem.« Je rekel: »Veš kaj, takole se dogovoriva. En teden boš pri

šel pa z menoj.« »Oh, nič ne bom šel s teboj. Kaj pa misliš? S teboj pa res ne bom šel!« meni. Ne boš imel prav težkega dela. Potem konec tedna, če bom zadovoljen s teboj,

No, potem je pa, ne vem, kaj je s hudičem naredil, tudi ga je zelo hudo okrog prinesel, boš še ostal. Če ne, boš šel pa lahko naprej. Ampak nekaj si pa pridružujem eno pravico.

tako da je hudič tudi ušel. No, potem je pa imel mir. Smrt ni po njega prišla, hudič ni po Če se boš pa ujezil, da boš užaljen, takrat bova pa drugače govorila.« Je rekel: »Te bom

njega prišel. Potem je smrt iskal, smrt se sploh ni pokazala. Pa je šel v pekel in rekel, hudo naklestil pa brez vsega te bom pognal naprej. Če bom pa slučajno jaz užaljen pa

da bo hudiča prosil, če bi ga k hudiču v pekel vzeli. Zdaj se je že naveličal na zemlji biti. ti mene lahko naklestiš. Naprej me ne boš pognal, ker sem tukaj doma, naklestiš me pa

In ko ga je hudič zagledal, je hitro vrata zaprl. Tako zelo hitro, da mu je malo kremplja lahko.« Pa je roko stegnil in vprašal, če sta domenjena. »Ja, sva domenjena.« Fantu se

zunaj ostalo. Ko je kovač tisti krempelj videl, ga je celo pribil, da je bil hudič pribit na nič ni čudno zdelo, ker nič ni vedel, kakšni so ljudje po svetu. Je pač mislil, da bo to ena

vrata s krempljem. In je videl, da tudi v peklu ne bo nič več opravil in je šel nazaj. En čas lepa izkušnja in da se bo nekaj novega naučil. je še bil na zemlji. Potem se je pa naveličal. Ne vem, kako se mu je pa posrečilo, je šel pa Naslednji dan, ko se je dobro naspal pa zajtrkoval pa pravi mlinar: »Lej, tamle za durmi

nazadnje na luno. In če otroci na luno pogledate, boste videli, kako kovač kuje na luni že je en žakelj pšenice,« je rekel. »Tamle na koncu je pa njiva. Je že zorana. Je hlapec

od nekdaj. prejšnji teden zoral. Je že pripravljena za posejat. To pšenico posej pa z grabljami

poravnaj, da ne bodo ptički pšenice pobrali.« »A samo to?« »Ja, samo to. Saj sem ti rekel,

da ne boš imel veliko dela.« »Ah,« je rekel poba,« to pa ni nič.« In je šel in je resno lepo



pšenico posejal, lepo z grabljami poravnal, potem pa je še malico, ki jo je imel s seboj, v senci pojedel. Pa je počasi prižvižgal nazaj domov. Pa pride domov pa pravi: »No, prijokal. jaz sem naredil. Zdaj pa a mi boste kaj lona dali?« »Ja,« je rekel. »Seveda, če si dobro Potem je spet minil en teden. Pa tamali pravi, ker sta ga imela druga dva malo za enega



naredil, ti bom ja lon dal pa še pohvalil te bom.« Je rekel: »Ampak veš kaj se je naredilo. tepčka. Vidva sta oba preveč scrkljana. Pa nič ne vesta in nič ne znata. Zdaj bom šel

Jaz sem v tisti naglici one zamenjal. Saj nič hudega. Dan je še dolg. Pol dneva imaš še pa jaz. »No, no, kar pojdi. Ti boš ta pravo odnesel.« »No, bosta videla, da bom prišel z

čas. Zdaj pa vzemi drugi žakelj. Tisti žakelj pšenice ni bil pravi, drug žakelj vzemi. Pa mošnjo denarja nazaj.« »Ja, ja,« sta rekla. »Ti boš pa prišel z mošnjo denarja.« In res

tistega, ko si pšenico že porabil, tudi s seboj vzemi, pa tisto pšenico, ki si jo zdaj posejal, pob gre, malo se je smejal, ker je po soncu hodil. Mlinar ga zagleda pa se že na skrivaj

jo poberi. Zrno za zrnom. Pa da nobeno zrno ne bo notri ostalo. Ko boš to naredil pa tole smeje. »No, zdaj pa že ta tretji pride,« si je mislil. Pa ga je baral, če ima kaj bratov. »Dva,«

drugo posej.« Pob pa prav debelo zazja pa pogleda, ker je vedel, da če bo zdaj pšenico je rekel. »Saj sta pri vas služila pa nista znala. Ste jih pretepli.« »A ti si brat?« Mlinar se

pobiral, da je nemogoče, da bi vso seme pobral. »A si kaj hud?« Pob je že premislil, je pa že naprej smejal, da bo še tretjega pretepel. Je pa rekel: »Zdaj pa pojdi in se uleži,

kakšno delo ga čaka, da je to nemogoče narediti, je pa res en slab obraz naredil in rekel: da se boš dobro naspal. Boš zjutraj navsezgodaj posejal pšenico potem boš pa prašiče

»Kaj ne bom hud, se norca delate z mene!« Takrat je pa že mlinar korabač vzel da ga je pasti gnal.« »Bom, bom.« In res je navsezgodaj zjutraj, ko je pozajtrkoval, pšenico na

čez hrbet namazal da mu je prav koža počila. Pob je tiste svoje cunje pobral in takoj letel hrbet dal. Ampak tamali, čeprav so rekli, da je malo prizadet, ni bil neumen. In je za grm

brez vsega proti domu. Proti večeru, ko je že luna sijala, sredi noči, je domov prijokal. legel in pšenico naslonil k enem drevesu pa lepo spal. Ko je tako dolgo spal, da bi tisto

Oča pa pravijo: »Ja, kaj pa zdaj? A si že nazaj?« »Ja,« je rekel. »To je pa čudno. Ljudje so vse že lahko podelal, je pa šel domov. Nekje je en prazen žakelj dobil, da ga je zamenjal.

pa po svetu čudni. Nikamor več ne grem.« »Ja, si preveč scrkljan. No, ja, pa kar doma Pšenica je še kar tam ostala. Pa pride pa ga kmet vpraša: »A si posejal pšenico?« »Ja,

bodi. Saj imaš doma tudi delo.« sem. Zdaj pa plačilo tudi.« »Saj še nisi vse naredil. Saj še prašiči čakajo. Ampak najprej

No en teden mine. Čez en teden pa ta srednjega začne mikati. Je pa rekel: »Eh, ti si pa še pšenico.« »Kaj pa je s pšenico narobe?« »Veš, zjutraj je bila tema pa nisem nič luči

preveč mehkužen. Jaz sem pa bolj kšajt, zdaj bom šel pa jaz. Kje pa je tisti mlinar?« Brat prižigal. Sem prvi žakelj zagrabil in sem ti narobnega dal. No, saj nič hudega. Saj je še

mu je opisal pot do mlinarja. »Oh, saj ga boš lahko dobil. Ni preveč daleč.« Drugi dan je cel dan časa. Tričetrt dneva. Zdaj pa drugi žakelj vzemi pa glej, da boš vsa zrna pobral

šel pa drugi, kakor on. No, pa pride. Sta se z mlinarjem tako dogovorila kakor s prvim. In pa tole vsej.« »Bom, bom.« No, seveda. Pob je šel. Je pšenico, eno ali drugo, saj je bilo

mu je tudi obljubil, da ga bo dobro plačal, če bo dobro delal. Naslednji dan, ko se je pob vseeno, to je bila samo pretveza mlinarjeva, jo je posejal in drug žakelj nekam skril. Pa

naspal in pozajtrkoval je pa rekel: »Zdaj pa tamle v gozd pelji prašiče, se zelo radi pasejo. veje je gor nametal, da se ni nič videlo. Pride poba s praznim žakljem nazaj. Je rekel:

Toliko jih imaš, pa pazi, da ti kateri ne bo ušel. Če ti bo kakšen ušel, ne bova dobro orala. »A si posejal pšenico?« »Ja, sem.« »No,« je rekel. »Prav, prav. Zdaj pa hitro malo pojej,

Ti bom zaračunal ga.« Tako je šel pa je pasel. Prašiči so bili navajeni, so se razdivjali potem pa prašiče pasti.« Prašičev je bilo kar precej. In pob je lepo imel prašiče pod

po tistem gozdu, jih je lovil po celem onem, po celem gozdu, Komaj jih je ves utrujen kontrolo. Nobeden mu ni ušel. Ampak je bil pameten. Namesto da bi jih v gozd pognal,

zvečer vseeno pripeljal vse domov. Ampak je bil ves ožuljen, ker je tako letal, da mu je jih je tam v eno ogrado, da niso mogli nikamor uiti. Pa je čakal. V tistem pa zagleda, so

prav kri iz čevljev ven tekla. In je ves slabe volje nazaj prišel in je mlinar rekel: »O, a je pa po cesti prišli eni, ki so prašiče kupovali. Je pa baral: »Kam pa greste?« »Ja, vidimo

bilo lepo pasti? A imaš vse?« »Nobenega nisem izgubil.« »No,« je rekel one, »saj mislim da imaš take fajn prašiče. A jih kaj prodaš?« »Jih ja prodam.« »A vse?« »Ja, kar vse.« Pa

da nisi hud.« In pob, seveda, se tudi ni mogel zadržati. »Kaj ne bom hud! Take prašiče so se za eno dobro ceno domenili. Ja je rekel: »Malo cenejše vam jih bom pa dal, zato

imate, da sem jih moral cel dan samo loviti, da sem ves ožuljen.« »A si užaljen?« »Seveda ker bom polovici prašičev za spomin repčeke porezal na koncu.« »Ja, pa jih poreži. Saj

sem.« No, takrat je vzel korabač in ga namajil, tako kot prvega. Ves pretepen je domov ne bo hudega.« Pa je porezal repčeke, prašiče prodal, denar pospravil in počakal tako dolgo, da je sonce že zadaj šlo. Pa je prižvižgal domov s tistimi repi v žepu. Pravi mlinar: slišal, da je tam čez goro ena vas Butale in da so Butalci malo zaostali in da marsikaj ne





»Ja, kje pa so prašiči?« »So pa prišli eni taki grozni psi, so pa prašiče zjagali, so pa prašiči znajo. No, nekaj že znajo. Ampak marsikaj pa ne vejo in ne znajo in si je mislil: »Danes

čez močvirje leteli. Zdaj močvirje, če bi bila voda, bi lahko splavali, ker znajo plavati. V se bom pa malo nasmejal, se bom malo pohecal s temle pobom.« Je pa rekel: »Ja, veš.

močvirju so se pa pogreznili. Če ne verjamete. Polovica je bila že pogreznjenih, ko sem A ne veš? To so muševa jajca?« »A muševa jajca? Kako pa zdaj to?« »Ja, veš, če prav znaš

šel. Polovici pa repi ven gledajo.« No tiste repčke, ki jih je porezal, je tam v močvirje kar uredit, iz tega jajca muš ven zleze po enem času.« »A resno?« »Ja, prav zaresno.« Butalec

tako malo potlačil, da je izgledalo, kot da so repčki od prašičev. »Lahko greva pogledat.« bi imel pa strašno rad muša, da bi ga jahal pa da bi ga vpregel v vozek, v kuretco pa da

Mlinar je mislil, kaj je to za ena reč in je šel z njim. Je pa ravno sonce zahajalo, ko so bi kaj peljal z njim. Je pa mislil: »O, nemara bom pa poceni do muša prišel.« Malo enega

se tisti repki malo videli. Ko sta pa zraven prišla so se pa zadnji potopili pa nad vsakim cvenka je imel v žepu pa je rekel: »A je tole jajce kaj drago?« »No, ja, če bi ga ti rad, ker

repčkom se je en kolobarček naredil in je zaklokotalo. »No, pomahate jim še lahko.« Pa si tak fejst pob, tebi ga bom malo bolj poceni dal.« In je povedal mož eno ceno. Pob je

je pob mlinarja pogledal in rekel: »A ste kaj hudobni? A ste kaj užaljeni?« »Kaj ne bom imel res toliko enih krajcarjev v žepu, da je res tisto jajce kupil. Potem pa ga je nekako

hud, če si mi pa vse ta boljše prašiče potopil!« »No, zdaj pa takoj korobač sem. Korobač zavezal, da ni kar tako nesel. Pa ga je na palico obesil pa čez rame. Pa je šel z jajcem. Še

pa mošnjo. Tako, kot sva se prej domenila.« Prej sta se domenila, da bo mošnjo denarja prej mu je pa kmet povedal: »Veš, pa moraš previdno s tem jajcem. Ni tako enostavno

dobil. No in tako je pob mošnjo denarja dobil, mlinarja pretepel in šel domov. No, pa vse to. Ko ga boš prinesel, ga skrij nekam v eno zavetje. Za en grm ga daj, tako da ga ne

je prižvižgal domov in rekel: »Lejta!« Bratoma ni šlo v račun in sta rekla: »Pa ni tako bo vsak videl. Pa nikomur ne povej, kaj se godi z njim. Šele potem, ko bo vse končano,

neumen, kot sva mislila.« lahko poveš, kako si prišel do muša. Pa malo more sonce sijati, da ga bo vsak dan malo

ogrevalo pa malo more vetrč pihljat pa senca biti. Samo ti moraš vsak dan pogledati,

Muševa jajca kaj se z jajcem godi. Tudi zato, da ti ga kdo ne bo odnesel.« Pob je res cel teden pazil na

jajce, nič ni bilo. Potem je pa že malo v senci sedel in zadremal, je pa malo veter zapihal

zgoraj. Tam je bil grm, na grmu je bila pa ena suha veja in se je tista suha veja odlomila.

No, zdaj vam bom pa povedala, kako je Butalec muševa jajca kupoval. Samo enega je Na oni strani grma je pa bila ena vdolbina, je bil en kamen, kjer je zajec spal. Zajec je

kupil. Je pa šel Butalec malo po svetu iz domače vasi v drugo vas. Da bo malo pogledal, spal, ni nič čutil, pob ga tudi ni videl. Veja se je odkrhljala pa je bila dovolj ostra, da je

kako ljudje drugje živijo. Pri njih v Butalih niso poznali buče, v sosednji vasi je pa kmet bučo preklala na pol. V tistem, ko je bučo preklala, je pa resk naredilo, se je pa zajec

imel take lepe rumene buče. Jih je ravno iz polja pripeljal in jih dal na sonce pred hišo, ustrašil in letel. Pob se je zbudil. Videl je preklano bučo in da nekaj čez polje leti. Zajec

da se mu bodo lepo posušile, da jih bo potem razrezal in da bo peške ven pobral, da je letel, ušesa je imel tudi dolga, je pa mislil, da muš leti in rekel: »O, počakaj mušek.

bo ali olje naredil ali da bo ptičke nahranil ali da bodo prašiči pojedli. No, vsestransko Počakaj. Ja, sej si še majhen. Pa že majhen takole letiš.« Seveda, muš je ušel. Pob je pa dol

so buče potrebovali. Butalec, ki ni poznal buč, je pa baral kmeta, je rekel: »Oča, kaj pa sedel in jokal: »Oh, tako lep mušek je bil pa mi je ušel. Boh vedi, a ga bom še kdaj videl?«

imate vi tole za ena jajca?« Je mislil, da so taka velika jajca. Oblika je bila že taka. No,

malo se mu je čudno zdelo, ker so bila rumenkasta in zelenkasta. Ena žival se že more

izleči iz njih. Kmet, ki ni vedel, kdo je, ampak je po vprašanju mislil, da mora to biti pa en

čuden človek, ga je pa pobaral: »Od kod si pa ti doma?« Je pa rekel: »Če kaj veste, tamle



čez goro sem prišel. Na oni strani so Butale. Tam sem jaz doma.« Kmet je pa že nekaj O čifci ta bogati kmetje, so že imeli konje, da so jahali ali pa so se s kočijo vozili, kar je bilo pa



navadnih ljudi ali pa te ta navadne živalce, to je pa vse k nogam hodilo. Hodijo, hodijo,

vmes so malo počivali. Kjer je bilo v grmovju so malo jagode obirali pa malo so med

Ena strašno fletna čifca je bila. No, to je kura. Pa si je mislila: »Oh, čas imam.« Tak potjo vodo pili, da niso bili ravno žejni in lačni. Pa počasi so šli naprej. Potem se je pa

lep dan je bil pa je navsezgodaj vstala in se naštimala. Danes grem pa na božjo pot. že noč začela delati pa še niso prišli do tiste cerkve, kjer je bila božja pot. »Ja,« je rekla

Podelala sem vse, kar sem imela. Zdaj imam pa ene par dni miru. Bom šla pa malo na čifca. »Je precej daleč. Saj jaz sem se že tudi namenila, da bom morala nekje najbrž med

božjo pot, da se bom malo prehodila. Pa hodi in hodi že precej dolgo, pa sreča en jajček, potjo malo prenočiti. »Lejte, lejte.« je rekel petelinček. »Tamle v daljavi je pa ena lučka.

ki se je valil po cesti. Pa pravi čifca: »Ja, jajček. Kam pa greš?« »Jah,« je rekel. »Malo mi Oh, tam so pa gotovo ljudje ali pa nekaj je gotovo obljudeno, bomo pa za prenočišče

je bilo dolgčas, sem šel pa malo na sprehod. Čifca, kam greš pa ti?« »Ja, jaz grem pa na prosili.« No, ko so prišli bližje, je bila pa že trda tema. Luč je pa še svetila. Svetila je bolj

božjo pot.« »O, a resno? Oh, jaz bi šel pa tudi. A grem lahko s tabo?« »Ja,« je rekla, »kar malo, bolj leščerba je bila, ker je bila pa noč, se je pa daleč videlo. Pridejo, pa trkajo na

pojdi. Če bova dva, nama ne bo tako dolgčas.« No, sta pa šla. Hodita, hodita, že precej duri. Pridejo v hišo pa vpijejo: »Halo, halo.« Pa se nihče ni oglasil. Pa grejo po vseh sobah

dolgo. Se pa zasveti tam na sredi ceste nekaj, ker je ravno sonce posijalo. Sta pa gledala. pa je bilo vse prazno. Videlo se je, da že dolgo najbrž nihče ni bil notri. Ampak od kod

Prav malo bolj sta se morala potruditi, da sta videla. Je bila pa šivanka, ki je tudi zdaj ta luč. Se pa niso nič veliko spraševali, ker so bili utrujeni. So pa vedeli, da bo zjutraj

korakala po cesti. Šivanka jih zagleda: »Oho, kam pa vidva?« »Ja,« sta rekla, »na božjo že zgodaj dan in da bodo mogli že zelo hitro naprej in so se odpravili spat. No in sta se

pot greva.« »Oh, a resno? A grem lahko z vama?« »Ja, kar pojdi. Če bomo trije, bomo petelinček in čifca gledala, tam je bila panta, palica pri peči, da nanjo lahko kaj obešajo

hitreje hodili pa nekaj se bomo lahko pogovorili.« Pa so bili že trije. Grejo, grejo, precej in sta na tisto panto sedla. Petelinčki in čifce najraje na panti sedijo, da dremajo. Vem,

dolgo grejo. Tam na grmovju pa sedi en petelinček, ki se je malo oddihoval, malo mu je da ste jih že videli, kako čepijo. Ste že videli, kako spijo čifce? Glavo dajo pod perutnico.

bilo toplo, da se je malo v senco umaknil. Jih pa zagleda: Petelinčki pa čifce pa ptički delajo tako. Ptički na vejici zaspijo, čifce pa petelinčki pa



»Ja, tole je pa lepa druščina. Kam pa greste?« »Ja, gremo na panti. No, jajce se je malo razgledalo je pa tam, kjer je še leščerba svetila, na klopi

na božjo pot.« »A grem lahko z vami?« »Ja, kar pojdi, več eno tako pleteno košaro zagledalo, notri je bilo malo listja. »Tukaj bo pa mehko,« si je

kot nas bo, bolj luštno bo.« No, pa se je še petelinček mislilo in se zakopalo v tisto listje, da bo tam spalo. Šivanka je pa prav tako gledala,

pridružil. Pa so šli naprej. Tam v daljavi se je pa prav je pa na durih ena brisača visela, je pa gor poskočila in se v tisto brisačo zapičila in si

nekaj velikega premikalo proti njim pa prihajalo. Pa so mislila: »Jaz bom pa tukaj lepo prespala.« Muš je pa rekel: »Vsi ste si že lepo uredili. Jaz

rekli: »Kaj pa je to za ena žival?« Pa pravi petelinček: »A bom pa kar tukaj, ker sem največji, pri vratih legel, da bom tudi malo pazil, če bi kdo

ga ne poznate? Ja, to je mušek. Mušek, osliček je.« »A slučajno prišel, da se nam ne bo v spanju kaj naredilo. Dobro slišim pa pri vratih bom,

resno?« »Ja, ja.« Mušek pride bližje, pa pravi: »O, taka bo moral najprej mene preč odmakniti, če bo želel notri priti. Od zunaj. Od notri pa tako

luštna pisana družba. Kam ste se pa vi namenili?« »Ja, so nikogar ni. Saj smo videli, da nikogar ni.« No, potem so si lahko noč voščili in zadremali.

rekli. Takole smo se skupaj dobili. Gremo na božjo pot.« Pri vratih je visela tudi ena ura, ki je pa vsako uro bila. Eno uro, dve uri. Potem pa je

»O, to bi šel pa še jaz. A grem lahko?« »Ja, kar pojdi, če začelo dvanajst biti. Vsi so že smrčali. Ko je zadnji udarec ure udaril, je pa v dimniku od

dobro hodiš.« No pa hodijo, hodijo. Takrat se nič niso peči zaropotalo. Pa so zaslišali glas. Vsi so bili naenkrat budni, ko je zaropotalo. »Padu



vozili, so kar hodili. Tisti grofje, pa tisti, ki so bili bogati in bom, padu bom.« Pa se je petelinček oglasil: »Eh, kar padi.« Pa je iz dimnika priletela oglasila: »Eh, kar padi.« Pa je priletela druga roka. Čez en čas se je spet oglasilo: »Padu ZAKLJUCEK ena roka. Pa je bilo malo tiho, čez en čas spet. »Padu bom, padu bom.« Pa se je čifca bom, padu bom.« Pa je jajček iz košarice pogledal in rekel: »Ja, padi, če ne moreš



drugače.« Je pa prva noga priletela. Spet je bilo en čas tiho. Pa so vsi poslušali, če bo še Toliko zaenkrat o zgodbah iz Zgornjesavske doline. O tem bi lahko napisali še in še.

kaj in je bilo spet: »Padu bom, padu bom.« Se je pa šivanka oglasila: »Ja, padi, padi, pa Pripovedovali še in še. Ampak zgodbe, ki tako ali drugače prihajajo v naša življenja, nam

še ti padi.« In je priletela še druga noga. Potem je bilo pa dolgo časa tiho. So mislili, da je toliko dajo, da bi se od vsega lepega v nas najraje kar razleteli. Naj bo zaenkrat dovolj,

že konec, je pa spet zaropotalo: »Padu bom, padu bom.« Takrat se je pa mušek oglasil: ker se trenutno počutimo verjetno točno tako, kot štiri črne mravljice Anje Štefan, ki se

»Ja, padi že enkrat, da bomo videli, kaj bo padlo.« Je pa truplo priletelo. Zdaj se je pa je veliko ukvarjala s pripovednim izročilom Zgornjesavske doline. hitro postavil, roke so se notri postavile, noge so se zraven pridružile, samo glave še ni

bilo. Čez en čas se pa spet zasliši: »Padu bom, padu bom.« So pa vsi enoglasno zavpili: Štiri črne mravljice so sedele sredi resja. 'Včasih se mi zdi, da je v meni toliko besed, da

»Saj samo še ti manjkaš! Kar padi!« Je pa še glava prišla. Je bil pa strah, ki je iz dimnika se bom razletela,' je rekla prva. 'In potem?' so jo vprašale druge tri. 'Nič. Vzamem papir

prišel. Strah je pa začel: »Buuuuu, buuuu, požrl vas bom, buuuuu, buuuuu!« Malo so in besed ni nikjer.' se ustrašili, veliko pa ne. Petelinček je poskočil in močno zakikirikal. Strah, ki ni bil

kikirikanja navajen, je pa mislil, da je to ena huda pošast, je pa poskočil pa mu je malo Do naslednjih zgodb. spodrsnilo. V tistem je čifca zafrfotala, mu je na glavo sedla, ga je v nos kavsnila. »O,« je



rekel, »tukaj so pa hude zveri.« Se je pa opotekel, ko ga je kavsnila in ga je zabolelo in

je z roko udaril nekam in mu je kri začela teči. Pa je na jajce udaril, jajce je počilo in se

mu je malo pocedilo po roki. »Ježeš, kaj je bilo pa zdaj. Pa kri mi teče.« Je pa iskal, da bi

si roke obrisal, saj je bil navajen v hiši. Mislil si je roke v brisačo na vratih obrisati, je pa

za šivanko prijel. Šivanka ga je pa kar hudo pobucnila. »Ne, v tej hiši pa ne bom. Tukaj

so pa hujše reči, kakor sem jaz. »Je pa hotel ven iti, se je pa čez oslička spotaknil, čez

muša, je pa v ribo zletel. Muš je pa hitro vstal, pa ga je z enim kopitom v ta zadnjo, tako

da ga je čez hišni prag vrgel in je strah na nos priletel. In se je strah pobral pa ušel. En

čas so poslušali in slišali, kako strah ves čas vpije. Straha je bilo bolj strah kot njih. No,

potem je pa strah utihnil in so šli vsi nazaj ležat. Tisto noč so imeli mir. Naslednji dan so

pa nadaljevali svojo pot, proti popoldnevu, sredi popoldneva, so pa prišli na svoj cilj, na

božjo pot.





SLOVARCEK NARECNIH IZRAZOV leščerba preprosta svetilka na loj, olje

loden trpežno tkano blago iz volne, zlasti za plašče, lovska oblačila

Narečna beseda luft zrak Knjižna beseda

lump ničvreden človek, malopridnež

bandrate seliti se, odhajati z imetjem maža mazilo, krema

barate vprašati, spraševati močnica brusnica

bertvate iti se gostičničarja mrkniti izginiti, izgubiti se

cimprate tesati, opravljati tesarska dela muš osel

cmevate cmeriti se narajmati najti, zalotiti

čifca čibca, mlada kokoš šnofate vohljati, nuhljati

čompe krompir pavola bombažna preja

čurčel storž penez novec majhne vrednosti

fentate umoriti, pokvariti, uničiti piš kratkotrajen, navadno oster, močen veter

firnež plast snovi, s katero je kaj premazano pucate čistiti

foglovš ptičja kletka raš raševina, groba tkanina iz volne in lanu

glajz sledi, ki jih pustijo kolesa, vozila, sani rida serpentina, vijuga

grifarji močni čevlji rumel hrup, trušč

henker ogrinjalo seče kositi

holcvate drvariti, delati v gozdu sirek koruzi podobna kulturna rastlina

irhovina mehko usnje iz kož divjadi, drobnice storija zgodba, povest

jager lovec šlabanka kratka oprijeta ženska jakna

kajža majhna, preprosta hiša špacati klestiti

kamra manjša soba v kmečki hiši špancirštok sprehajalna palica

korabač biču podobna priprava iz spleteni šib, jermenov, vrvi za udrihanje špera tram (štirikotno obtesano ali obžagano deblo) ostrešja

ketna veriga štmrate brskati po hiši

korba košara šuštar čevljar

krevlja palica z ukrivljenim koncem, namenjena opiranju švoh šibak, slaboten

kšajt prebrisan troštate tolažiti, pričakovati

kucelj klanček vegast nepravilno, nezaželeno neraven, zvit

kupus zelje vopa votlina

lampa svetilka zagaman neumen, tog, trdovraten

larfa maska žebrate žebrati, moliti

laufate teči žlajdra veriga za spenjanje ročic pri vozu, za zaviranje voz VIRI IN LITERATURA mesto: Knjižnica Mirana Jarca.

Kropej, M. (2008). Od ajda do zlatoroga: slovenska bajeslovna bitja. Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva.

Kunčič, M. (1994a). Triglavske pravljice. Knj. 1. (1994). Ljubljana: Magnolija.

Blažič, Milena. (2010). Primerjalna analiza lika čarovnice v ruskih in slovenskih pravljicah – študija Kunčič. M. (1994b). Triglavske pravljice. Knj. 2. (1994). Ljubljana: Magnolija.

primera: Jaga baba in Pehtra. V Slovanstvo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik Lah, K. in Inkret, A. (2002). Slovenski literarni junaki. Nova Gorica: Grafika Soča. predavanj (str. 95-106). Lešer, M. RE: Občinska knjižnica Jesenice. (elektronska pošta). Sporočilo za: Občinsko knjižnico

Cerar Drašler, I. (2004). Pravljične poti Slovenije. Ljubljana: Sidarta. Jesenice. 24. 4. 2024 (citirano 29. 4. 2024). Osebno sporočilo. Dovč, S. (2013). Povesti o Kekcu: folkloristična analiza [Diplomsko delo]. Ljubljana: [S. Dovč]. Letopis Slovenske akademije znanosti in umetnosti deveta knjiga. Knj. 9. (1958). Ljubljana: Fran: slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Inštitut za slovenski jezik Frana Založba SAZU.

Ramovša ZRC SAZU. https://fran.si/ Logar, T. (1993). Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Gomboc, M.. RE: Občinska knjižnica Jesenice. (elektronska pošta). Sporočilo za: Občinsko knjižnico Ogorelec, G. (2015). Mladinska književnost in predelave – študija primera Kekec [Diplomsko delo].

Jesenice. 23. 2. 2024 (citirano 28. 2. 2024). Osebno sporočilo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Hladnik, M. (1981a). Preglednica življenja in dela Josipa Vandota. V Josip Vandot (knj. 2, str. 235-236. Pečjak, M. (2003). Lik Kekca v Vandotovih pripovedih [Diplomsko delo]. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Hladnik, M. (1981b). V svetu Vandotove planinske pripovedke. V: Josip Vandot. Ljubljana (knj. 1, str. Oddelek za razredni pouk.

229-235). Poklukar, M. (2021). Tekst, kontekst in tekstura štirih zvočnih posnetkov Milka Matičetovega pri Petru

Hladnik, M. (1980). Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke. Slavistična revija: časopis za Smerinjekovem in drugih gorenjskih pripovedovalcih [Diplomsko delo]. Ljubljana: Filozofska

jezikoslovje in literarne vede, 28(3), 311-324. fakulteta, Oddelek za slovenistiko.

Jamar, N. Teta Pehta – Marica Globočnik. (2012). Celje: Kamra. https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/ Redjko, M. (2018). Kekec: otroški balet po motivih planinske pripovedke Josipa Vandota: pedagoško

teta-pehta-marica-globocnik/ gradivo. Maribor: SNG.

Jamar, N. GLOBOČNIK, Marica. (1918-2016). (2020). Mestna knjižnica Kranj. https://www. Rpečnekova vučca: folklorne pripovedi visoke Gorenjske in Kanalske doline. (1999). Ljubljana: Kmečki

obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/globocnik-marica/ glas.

Jamar, N. VOGA, France. (1948-). (2020). Mestna knjižnica Kranj. https://www.obrazislovenskihpokrajin. Saksida, I. (1995). Mladinska književnost Mirka Kunčiča. V: Zbornik predavanj. Seminar slovenskega

si/oseba/voga-france/ jezika, literature in kulture. Ljubljana (175-190).

Jamar, N. GOMBOC, Marsel. (1966-). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: Slovenski etnološki leksikon. (2011). Ljubljana: Mladinska knjiga.

17. 10. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/gomboc- Smolej Milat, Š. (2023). Koliko je pravzaprav stara teta Pehta? Jeseniški zbornik, 13, 524-271. marsel/ Snoj, M. (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan: Založba ZRC.

Kern, M.. RE: Občinska knjižnica Jesenice. (elektronska pošta). Sporočilo za: Občinsko knjižnico Svrzikapa, A. (2020). Pavestice. Kranjska Gora: Občina.

Jesenice. 21. 2. 2024 (citirano 28. 2. 2024). Osebno sporočilo. Svrzikapa, L. SVRZIKAPA, Lea. (1988-). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020.

Kjer cvetijo pravljice. (2001). Mojstrana: Osnovna šola 16. decembra ; Kranjska Gora: Občina. (citirano: 17. 10. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/

Košir, S. (1997). B's'dnjak starê barovšćê, rutaršćê 'n srenščê šprašê = Slovar stare kranjskogorske, svrzikapa-lea/

martuljške in srenške govorice. Gozd Martuljek: [S. Košir], 1997. Svrzikapa, L.. RE: Občinska knjižnica Jesenice. (elektronska pošta). Sporočilo za: Občinsko knjižnico

Kovačič P., S. (2024). Spomin na Mirka Kunčiča. Jesenice. 5. 11. 2024 (citirano 7. 11. 2024). Osebno sporočilo. Gorenjski glas, 77(32), 15. Kovačič P., S. (2020). Pavestice iz Zgornjesavske doline. Šaver, B. (2005). Nazaj v planinski raj: alpska kultura slovenstva in mitologija Triglava. Ljubljana: Gorenjski glas. https://www.gorenjskiglas.si/

zgodbe/pavestice-iz-zgornjesavske-doline-77714/ Fakulteta za družbene vede.

Kozina, M. (2007). Šimenc, S. (1983). Slovensko slovstvo v filmu. Ljubljana: Mestno gledališče ljubljansko. Dobra volja je najbolja: faksimile notnega gradiva Tri pesmi iz filma Kekec. Novo Šlankovič, Mateja: Vrednote pri Josipu Vandotu: študija primera Kekec [Diplomsko delo]. Ljubljana: [M.



Šlankovič], 2016.

Štefan, A. (1999a). Folklorno pripovedovanje kot prepletanje izročila in osebne ustvarjalnosti

[Magistrsko delo]. Ljubljana: [A. Štefan].

Štefan, A. (1999b). Folklorni pripovedovalec Peter Jakelj – Smerinjekov. Traditiones, 28(1), 119-128.

Urankar, P. (2017). Primerjava Heidi in Kekca kot literarnih in filmskih junakov [Magistrsko delo].

Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Ustni vir: Marica Globočnik, 2008.

Vandot, J. (1941). Od divje koze do Zlatoroga. Planinski vestnik, (2), 41-42.

Vandot, J. (1957). Kekec na volčji sledi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Vandot, J. (2002). Kekec in Prisank. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Vandot, J. (2019). Bele noči: gorska romanca. Kranjska Gora: Občina.

Zorman, Iv. (1985). Človek in pisatelj Josip Vandot. V Daleč od Prisanka (str. 5-9).

Zorman, B. (2008). Film in literatura: primerjave, izmenjave, priredbe. Primerjalna književnost, 31(2),

93-112.

Zorman, B. (2014). Intermedialne priredbe pripovedi o Kekcu. Otrok in knjiga, 41(89), 20-35.



FOTOGRAFIJE

• Marica Globočnik (osebni arhiv Jožice Globočnik, hrani Jožica Globočnik)

• Pravljičar Bukovnik (foto: Gregor Kofler, osebni arhiv Marsela Gomboca, hrani Marsel

Gomboc)

• Peter Jakelj Smerinjek (osebni arhiv Jožice Globočnik, hrani Jožica Globočnik)

• Metka Kern Trček (osebni arhiv Metke Kern Trček, hrani Metka Kern Trček)

• Mirko Kunčič (osebni arhiv Marjance Lešer Kunčič, hrani Marjanca Lešer Kunčič)

• Špela Oblak (osebni arhiv Špele Oblak, hrani Špela Oblak)

• Anže Svrzikapa (osebni arhiv Anžeta Svrzikapa, hrani Anže Svrzikapa)

• Lea Svrzikapa (foto: Nives Brelih, hrani Lea Svrzikapa)

• Josip Vandot (fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice, hrani fototeka Gornjesavskega

muzeja Jesenice)

• France Voga (osebni arhiv Franceta Voge, hrani France Voga)