SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LI (45) Štev. (N°) 32
ESLOVENIA LIBRE
BUENOSAIRES 20 de agosto - 20. avgusta 1992
i]ps\)!7©a wail [fjajua
V	petek, 21. t. m. bomo na letališču Ezeiza pozdravili rojake iz naše prelepe Koroške, ki prihajajo s pesmijo, da spoznajo nas in deželo, v kateri živimo. Po posamičnih obiskih, ki smo jih od tam prejeli v preteklih letih (župnik Zaletel, msgr. Ko-peinig, dr. Vospernik, dr. Zerzer itd.) je to prvi večji obisk, ki bo nedvomno pomembno odjeknil na tej in oni strani Atlantika.
Mešani pevski zbor „Gallus" iz Celovca, ki šteje okrog 50 pevk in pevcev in ga vodi škofijski kantor prof. Jože Ropitz, je leta 1960 ustanovil mnogim našim rojakom znani glasbenik, skladatelj in zbiratelj narodnega blaga dr. France Cigan z željo, „da bi kot centralni slovenski pevski zbor povezoval slovenske pevce iz Podjune, Roža, Žile in z Gur."
V	letih svojega obstoja si je zbor zagotovil v življenju koroških Slovencev stalno in neizpodbitno mesto. Nastopal je po Koroškem in v Avstriji, v Sloveniji, v zamejstvu in v zdomstvu. Po ustanoviteljevi smrti (1971) so zbor vodili razni dirigenti, od 1,1984 pa ga vodi njegov sedanji pevovodja. Iz kronike številnih nastopov omenimo le najvažnejše: v Rimu, Nici, Gorici, v Ljubljani in Mariboru, v Severni Ameriki in v Kanadi. Zbor je torej nekaka vez, ki s svojimi nastopi opozarja na našo Koroško, zibelko slovenstva.
V	Argentini ima zbor pred seboj obširen program. Že v soboto 22. t. m. se bo predstavil rojakom iz Buenos Airesa in okolice s slavnostnim koncertom v dvora-
ni Slovenske hiše. Naslednji dan bo pel zjutraj pri sv. maši v Slomškovem domu, popoldne pa bo nastopil skupno z našim „Gallusom" in z zborom „Lorenzo Perosi" na pevskem srečanju v Ituzaingó. V dneh od 25. avgusta do 1. septembra bo obiskal rojake v Bariločah in Mendozi ter slapove Iguazu ter povsod imel tudi koncert. V sredo, 2. septembra, bo gost v Slovenskem domu v San Martinu, 4. septembra pa bo gost Našega doma v San Justu. Naslednji dan bo pel rojakom-staronaseljencem v Triglavu. Vmes pa bo seveda napravil več krajših obiskov in izletov. V Celovec se pevci vrnejo preko Rima in Trsta v ponedeljek, 7. septembra, ob 17. uri.
Veseli smo tega obiska, saj se bosta z nji povezali spet dve Sloveniji, tokrat zamejska in zdomska. Mnogi rojaki, ki so ob obisku domovine obiskali tudi Koroško, so bili priče gostoljubnosti naših bratov z one strani Karavank. Deležna sta je tudi bila doslej že dva roja Rasti, posebej pa še naš „Gallus" ob lanski turneji po domovini. S prijateljskim, bratskim sprejemom in udeležbo pri srečanjih z njimi skušajmo tudi mi vsaj delno biti hvaležni gostitelji.
Sestram in bratom s Koroške kličemo naš iskren
DOBRODOŠLI!
Iz vsega srca želimo, da bi se dobro počutili med nami in da bi se v svojo lepo domovino Koroško vrnili polnih lepih vtisov, ki bodo poroštvo še močnejše in trdnejše povezave med nami.
Vse preveč počasi
„Še pred volitvami moramo pozvati politične stranke, da povsem jasno povedo, kaj si mislijo o denacionalizaciji. Potem se bo videlo, kdo jo zavira. Tudi na podlagi tega se bodo odločali volivci.". To je na srečanju predstavnikov Združenja lastnikov razlaščenega premoženja s predsednikom SKD Lojzetom Peterletom dejal član predsedstva ZLRP dr. Edo Pirkmajer.
Predsednik ZLRP Franc Izgoršek je menil, da se denacionalizacija izvaja prepočasi. „Veliko se sicer govori, kaj je že narejenega, toda po naših informacijah stvari niso rožnate," je dejal in dodal, da sta pri vsej zadevi dva temeljna problema.
Prvi so količniki preračunavanja dolarskih cen odvzetega premoženja. Drugi pa je jamstvo republike za obveznice odškodninskega sklada. O tem jamstvu namreč vlada niti slišati noče in je po eni strani zato še slabša kot povojni komunistični režim, ki je tako jamstvo države predvideval. Toda na žalost kasneje stvari ni speljal.
Lojze Peterle je razlaščence v njihovih zahtevah podprl in povedal, da ima občutek, da nekdo denacionalizacijo sistematično zavira. Med ljudmi namreč že krožijo novice, da bo zakon o denacionalizaciji preklican.
Dr. Edo Pirkmajer je dejal, da so se stvari na tem področju v zadnjih mesecih sicer premaknile, toda postopki so nadvse počasni, saj je bilo v Sloveniji do zdaj rešenih samo 1,22 odstotka zahtevkov po vrnitvi premoženja od 9174 vlog. Dejal je, da vlada v vezi s tem ni naredila dovolj, čeprav gre pri tem tudi za proces lastninjenja. „Ni
res, da je denacionalizacija vzrok za socialne probleme. To je nesposobnost vlade, da na te probleme odgovarja z zastarelimi metodami zamenjave lastništva," je še zatrdil Pirkmajer.

Slovenski izseljenci iz Nemčije pri slovenskem predstavništvu v Bonnu ne morejo dobiti zagotovila, da jim bodo omogočene volitve po pošti. V znak prostesta zato podpisujejo peticijo, ki jo bodo poslali slovenski skupščini, različnim ministrstvom, vodstvom vodilnih strank ter časopisom, saj želijo seznaniti slovensko javnost s svojimi zahtevami.
Slovenski izseljenci so v času agresije pisali protestna pisma, zbirali hrano, obleko in zdravila za hrvaške begunce, zato si zaslužijo vsaj oddolžitev s primerno vodilno zakonodajo. V peticiji poudarjajo, da si država, ki uradno navaja, da tretjina njenih prebivalcev živi zunaj matične države, drugačnega načina volitev sploh ne bi smela privoščiti, sicer tvega, da jo lastni, razočarani rojaki spet uvrste med nedemokratične državne tvorbe. Slovenski izseljenci, kot navajajo v peticiji, se bodo rade volje odzvali tudi tokrat ter priskočili na pomoč beguncem iz Bosne in Rdečemu križu.
„Če naša država, kadar je v stiski ve, da nekje smo, potem ne sme pozabiti na nas tudi takrat, kadar mi, Slovenci zunaj meja
Če smo že takoj po koncu Dnevov slovenske kulture v Buenos Airesu ugotovili, da je prireditev izredno uspela, lahko dober mesec po tem dodamo, da odmevi še vedno trajajo. V Sloveniji na primer časopisje še vedno objavlja zapise o dogodkih v Argentini. Tako je na primer pred dnevi Delo na kulturni strani objavilo obsežno reportažo Tomaža Raucha (člana skupine Trinajsto prase) o njegovih doživetjih slovenske skupnosti v Argentini, pred tem je v sobotni prilogi Dela izšel tekst Aleša Debeljaka, ki je o novih kulturnih stikih med Slovenijo in Argentino pisal tudi v ljubljanskem Dnevniku. Zadnji iz množice teh tekstov (vseh ni mogoče našteti) je intervju z dr. Irene Mislej v reviji Svobodna misel, v katerem obširneje predstavlja Dneve slovenske kulture v Buenos Airesu.
Če ob tem omenimo le še to, da je Jure Potokar že takoj po prihodu v Slovenijo nastopil na Radio Slovenija, s podpisanim pa je imel nato tudi triurno oddajo na radiu Študent (z argentinsko glasbo), potem je več kot jasno, da se slovenska javnost še vedno srečuje z Argentino in argentinskimi Slovenci.
Tako kot v Argentini tudi v Sloveniji ni
enostavno prodreti v medije. Atraktivnost dogodkov se lahko meri ravno po medijskem odzivu. Zdaj se kaže, da so bili Dnevi slovenske kulture izredno zanimivi sicer ne le za Slovence živeče v Buenos Airesu, temveč tudi iste doma.
Po zamenjavi sistema v Sloveniji je vse več stikov med domovino in zdomstvom. Ti stiki pa za strani pomenijo nove informacije. Ker je bila delegacija Ministrstva za kulturo, ki je sodelovala na Dnevih v Buenos Airesu, sploh pretežno literarno obarvana (pa tudi med glasbeniki je bilo veliko pišočih ljudi), se to sedaj pozna v časopisih, revijah in najbrž v kratkem tudi v knjigah.
Šlovenija bo morala strategijo sodelovanja med domovino in zdomstvom zgraditi v tem smislu, da bodo naši kulturniki svoja dela odslej predstavljali tako argentinski kot slovenski publiki. Hkrati pa se od zdomstva na nek način pričakuje, da obiskovalcem iz domovine prikaže svojo kulturo. Na ta način bo ustvarjena živa vez slovenske kulture, ki ne bo več tragika nekega naroda, ampak njegova prednost pred drugimi.
Marko Jensterle
18.	avgusta
Društvo slovenskih izobražencev
Trst, Donizettijeva ulica, 3 Telefon (39-40) 370846 - Fax (39-40) 633307
DRAGA ‘92
XXVII. študijski dnevi DSI - Trst - 4., 5. in 6. septembra 1992 Park Finžgarjevega doma - Opčine - Narodna ulica 89
Petek, 4. septembra 1992
Ob 17.00: Predstavitev letošnje „Drage"
Ob 17.30: Prof. Gorazd Kocijančič: APOFATIZEM IN POLITIKA Po predavanju diskusija in družabnost.
Sobota, 5. septembra 1992
Ob 16.00: Slovesna otvoritev, nato:
Prof. Lojze Peterle: KRISTJANOVO POLITIČNO TVEGANJE Ob 18.00: Dr. Jože Pučnik: OD NARODNE IDENTITETE DO DRŽAVNE OSVEŠČENOSTI
Po predavanju diskusija, zaključek, družabnost.
Nedelja, 6. septembra 1992
Ob 10.30: Dr. Edvard Kovač: SLOVENSKO KRŠČANSTVO MED TRADICIJO IN PRIHODNOSTJO Po predavanju diskusija.
Ob 16.00: Dr. Franc Rode: DA BI NAM SRCA VNEL ZA ČAST DEŽELE Sledi diskusija.
Nedeljska služba božja bo ob 9. uri na prireditvenem prostoru.
RS, želimo nekaj, kar bi moralo biti samo po sebi umevno in že zdavnaj urejeno."
V petici poudarjajo tudi naslednje: „Nikakor se ne moremo strinjati, da smo še naprej obsojeni ne na »zdomstvo«, temveč na brezdomstvo.
Če je vlada tako liberalna, da dovoli voliti vsem priseljencem, ki so leto dni živeli v Sloveniji, zakaj to osnovno pravico, tako rekoč izkaznico demokracije, odreka tretjini Slovencev?"
Slovenec, 27. julija
Borcem ni za legalnost
Ko je bivši domobranec Vinko Levstik napovedal, da se vrne na obisk v Slovenijo, ter mu bo sodišče samo izročilo vabilo na zaslišanje, so nekdanji partizanski borci začeli z veliko gonjo proti temu. Zanje je Levstik še vedno "vojni zločinec", a ne marajo te zadeve razčistiti pred sodiščem, ampak ga na stari diktatorski način še naprej blatiti. Sedaj mu nameravajo s protesti na meji onemogočiti dohod.

Cleveland, Ohio, 11. avgusta 1992
Spoštovani gospod dr. Janez Drnovšek predsednik vlade Republike Slovenije
Slovenski ameriški svet, s sedežem v Clevelandu, predstavlja v velikem ameriškem prostoru največji del slovenske politične in podobno misleče emigracije. To so tisti Slovenci, ki so bili rojeni v Sloveniji in so po svojem rojstvu slovenski državljani. Še vedno mislijo in čutijo kot Slovenci in so živ del slovenskega naroda. Prav zato je Slovenski ameriški svet mogel tako odločno, dosledno in z vsemi svojimi zvezami podpreti slovensko državo v njenem boju za samostojnost in mednarodno priznanje.
Poudarjamo, da se smatramo za subjekt in ne objekt v demokratičnem procesu oblikovanja nove slovenske družbe.
Slovenski ameriški svet smatra, da ni pravično in ni v skladu z duhom slovenske ustave, da bi nova demokratična oblast, pa naj si bo katerikoli njena veja, izvršna, sodna ali zakonodajna, bila pristranska do kateregakoli dela slovenskih državljanov. Toda to se dogaja. Tako skrajno pristranost je pokazal dr. Janko Prunk in zato smatramo, da ni primeren za ministra za Slovence po svetu.
Napovedani obisk dr. Prunka v Kanadi in ZDA nas je tudi izzval, da poudarimo svoja stališča naravnost vladi Republiki Slovenije in o tem obvestimo tudi slovensko javnost v domovini in po svetu.
1.	Osebam slovenskega rodu, rojenim v Sloveniji, naj se brezpogojno prizna slovensko državljanstvo in brez slehernih birokratskih zavlačevanj omogoči ponoven vpis v državljanski imenik.
2.	Vlada mora omogočiti vsem slovenskim izseljenskim skupnostim sodelovanje pri formuliranju delovnih in poslovnih načrtov za Slovence po svetu.
Vlada naj se posvetuje z vsemi izseljenskimi skupnostmi v vsaki državi pred imenovanjem tamkajšnjih slovenskih predstavnikov, katerih službe zadevajo interese slovenskih izseljencev.
Slov. ameriški svet smatra, da je monopolni položaj Slovenske izseljenske matice zapuščina komunističnega režima. Zato njen nadaljnji obstoj in njeno redno subvencioniranje od strani države ni v skladu z novo demokratično usmeritvijo slovenske družbe in z moderno izseljensko politiko, ki jo izvajajo druge evropske države.
3.	Slovenski ameriški svet zahteva, da
vlada omogoči ustanovitev in financiranje neodvisne komisije za objektivno preučevanje slovenske zgodovine med drugo svetovno vojno in po njej.
V	komisiji morata biti zastopani domovina in zdomstvo v enakem številu. Le na ta način bo možno zgodovinsko osvetliti tudi vse zločine, ki so jih zagrešili komunisti med vojno in po vojni, o katerih sedanje slovensko zgodovinopisje molči ali pa se priznanju izmika.
4.	Slovenski ameriški svet zahteva, da vlada predloži parlamentu zakon, ki bo razglasil za neveljavne vse sodbe, ki so jih izrekla „ljudska sodišča" v političnih procesih med vojno in po vojni, ker so bili ti procesi inscenirani in se kršila najosnovnejša pravila civiliziranega pravnega postopka. Predlagani zakon mora tudi predvideti način za efektivno moralno in dejansko popravo krivic vsem tistim, ki jih je komunističen režim obsodil ali preganjal.
5.	Vlada naj uvede v državno administracijo na vseh ravneh demokratične metode poslovanja, ki bodo učinkovite, pa vendar v skladu z ustavno zagotovljenimi pravicami državljanov. Dokler bo v zasedbi osebja v sodstvu in mnogih ministrstvih, zlasti v ministrstvih za notranje in zunanje zadeve, popolno pomanjkanje pluralizma, ni pričakovati enakopravnega obravnavanja vseh slovenskih državljanov.
V	naših izkušnjah z oblastmi v domovini se še vedno srečujemo z metodami, taktikami in samovoljnimi interpretacijami posameznih uradnikov v duhu starega komunističnega režima.
6.	Slovenski ameriški svet stoji trdno na stališču, da je edino pravično, da se zaplenjena imovina brez slehernih zavlačevanj vrne pravnim lastnikom, oziroma njih dedičem ali pa se jim izplača pravična odškodnina.
7.	Slovenski ameriški svet pričakuje, da bo vlada čimprej predlagala potrebno zakonodajo, vključno pošten in pravičen zakon o privatizaciji, ki naj bi postavila slovensko gospodarstvo na nove pravne in družbene temelje privatne lastnine in iniciative ter tržnega gospodarstva v skladu z zapadnim svetom, da bi tako čimprej prišlo do zaupanja v novi demokratični red tako v Sloveniji kot zunaj nje.
S slovenskimi pozdravi
za Slovenski ameriški svet dr. Mate Roesman,	Anton Oblak,
predsednik	tajnik


■;K' 'Ct
Predsednik SKD prof. Peterle s nekaterimi predstavniki Slovenskega državnega gibanja v Argentini in predsednikom ZS prof. Vivodom. Srečanje pri J. Trudnu je trajalo več tir. Peterle je izrazil zadovoljstvo nad politično enotnostjo zdomske skupnosti	(-eme).
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Ta posel opisovanja je včasih težak, kajti mnogokrat se dogodku tako hitro razvi-jajo, da kar se zapiše v določenem trenutku, pol ure za tem že nima več veljave. Koliko bolj v našem primeru, ko se te vrstice pišep v ponedeljek proti večeru, berejo pa se šele v četrtek, petek, ali še pozneje. To je zlasti prišlo do izraza v pretekli številki, ko je kriza v Corrientesu izbruhnila med mojim pisanjem in vašim branjem. Hvala Bogu, pisanje ni bilo preveč futuristično, kajti v danih okoliščinah bi kriza lahko zašla na katerikoli tir in bi rezultat mogel biti popolnoma nasproten od napovedi. Do nekega trdnega zaključka je pisec že prišel. Napovedovati v argentinski politiki je včasih težje kot pa o argentinskem vremenu.
UPORNA CORRIENTES
Svojčas smo pisali o dejstvu, kako se usoda maščuje. Lahko bi dodali še, da ima vsak greh kazen že v samem sebi. To smo omenili ob priliki, ko je De la Rua pogazil peronizem na senatorskih volitvah v prestolnici; to trdimo sedaj, ko kriza v Corrientesu postavlja v grdo luč Menemovo vlado.
Kot se bralci gotovo spominjajo, je na guvernerskih volitvah lanskega leta peronizem prepričljivo zmagal širom države. V Corrientesu je tedaj največ glasov prejel avtonomistično liberalni pakt. A ker provincijska ustava predvideva, da guvernerja potrdi volilna zbornica, je tam prišlo do čudnega položaja: peronisti so se zvezali z radikali in izenačili število volivcev avtonomizma. Tega remija niso mogli spremeniti v dolgih mesecih pogajanj in debat, ne po parlamentarni ne po sodnijski poti. Zvezna vlada je poslal interventorja (liberalca Duranono y Vedia), ki je medtem vodil provinco in sklical nove volitve za 27. september.
Kaj je v tem narobe? Legalno nič. Razen da je v Argentini stara politična praksa, ki pravi, naj se glasovi vseh volilcev oddajo tistemu, ki je dobil „prvo manjšino". Zmagali so avtonomisti, guvemerstvo pripada njim. Tega principa se peronizem ni držal, ne pred tremi leti, ko je De la Rua zmagal v prestolnici, a brez lastne večine, ne v Corrientesu. Tedaj pred enim letom se v zmagovitem pohodu memenizma niti ne bi opazilo, da mala in nevažna provinca Corrientes meni drugače kot večina države. A letos, po raznih krizah in težavah vlade, ko gospodarski načrt omahuje in je peronizem doživel hud poraz v prestolnici, si vlada ne more privoščiti novega poraza, pa naj bo tudi v mali in nevažni provinci. In vse predvolilne ankete so kazale, da bo peronizem poražen.
V tem je druga tragika sedanje vlade. Izgleda, da bistre glave v rožnati palači ne poznajo zgodovine, ne pretekle, ne polpretekle. Če bi jo poznali, bi organizirali stvari tako, da edine volitve leta 1992 ne bi padle v dveh res izrednih okrožjih: prestolnici in Corrientesu. Prestolnica nikoli ni bila naklonjena peronizmu. Celo v poplavi peronizma leta 1973, ko se je stari general zmagovito vračal v argentinsko politiko, ga je radikalizem porazil v prestolnici. Corrientes pa je itak poglavje zase. Correntinci se vedno obnašajo kot da bi bili „samosvoja republika" Znana je opazka, po kateri trdijo: „če bo Argentina zašla v vojno, ji bo Corrientes pomagala". Da, tudi na Malvi-nih so imeli Correntinci največ žrtev. Tudi politično delo v najboljših letih peronizma je tam naletelo na težave. Edino leta 1973 so zmagali. A zadnjikrat. Odtlej vlada neizbežno avtonomistično-liberalni pakt. Kdo si je mogel resno nadejati zmago pe-
ronizma?
V politiki se take napake drago plačajo. Peronizem ne bi prenesel novega poraza. Zlasti ne v tako kočljivem trenutku. Minister Cavallo je zahteval, da „letos nobenih volitev več". Tako so sklenili poslati v Corrientes novega interventorja, ki naj preloži volitve in napravi red v politiki in gospodarstvu. Kako napraviti red v gospodarstvu je bolj razumljivo. Kako to storiti v politiki, je težje. Razen če upoštevamo obtožbo opozicije, da menemizem pluje proti diktatorskemu stanju. Nekaj takega je res. In pokazalo se je v trenutku, ko je centralna vlada hotela intervenirati correntinsko guvernerstvo, sodno oblast in tudi parlament. Ta zadnja poteza je pa tako razburila duhove v provinci, da so se združili avtonomisti, radikali in nezadovoljni peronisti, zagrozili z „vzporedno vlado" (to bi enakovredilo dejansko osamosvojitvi) in trdili, da bodo ponesli zadevo na vrhovno sodišče. Predsednik namreč nima pravne moči za tako intervencijo, medtem ko narodni kongres, pravno pooblaščeni organ, mirno deluje.
Konec. Poseg je bil v izvršno in pravosodno oblast province. Nova zvezna komisarka je Claudia Bello, članica tkim. „druge vrste" menemizma. Gotovo ni najboljša izbira osebe, kajti mladost in politična neizkušenost ni dobro priporočilo. A predsednik že ve, kaj dela...
IN MALO ODDIHA
A ni vse tako črno v vladi. Gospodarskemu ministru je končno uspelo doseči nov finančni sporazum s provincami. Bilo je težko, a so vendar pripluli v varen pristan. Do tega je mnogo pripomoglo, da je guverner province Buenos Aires Duhalde s svoje strani pritiskal na ostale guvernerje, zlasti na najbolj uporne, da so končno popustili in se zedinili. Sporazum v bistvu pomeni, da bodo province tudi morale izvesti strogo gospodarsko reformo. Šte-denje fondov, sprememba struktur, privatizacije, kjer so potrebne ali možne... Vse po željah in diktatih Mednarodnega denarnega fonda.
Za zvezno vlado pa sporazum pomeni naknadne fonde, ki so jih doslej požirale province, pa jih bodo sedaj namenili upokojencem. To je star, težak dolg argentinske družbe in zlasti peronistične vlade. Zaenkrat bodo septembra povišali pokojnino, med 20 in 30%. Potem bodo s časom prišli na to, kar določa zakon: 82% aktivne plače. Seveda, tu se bodo začele nove debate: katera je tista aktivna plača, katere 82% mora prejemati upokojenec. Kajti, če gre za učitelje ali sploh državne uslužbence, se povišica ne bo veliko poznala. Znova pridemo do zaključka, da se dajo zakoni obračati po eni ali po drugi strani, revež pa vedno ostane revež.
Medtem pa vlada hiti z novo pokojninsko zakonodajo. Radi bi, da bi zakon čim prej bil potrjen v kongresu, kajti tu gre za fonde, ki jih mora vlada predvidevati. Enako se jim mudi tudi v zadevi kontinentalnega ledu, precejšnjega območja na meji s Čilom. To je zadeva zase, ki potrebuje daljše razlage. Morda kdaj prihodnjič. Danes omenimo le, da tudi v peronizmu niso vsi poslanci pripravljeni potrditi kaj osporavan sporazum s sosednjo državo, po katerem bi Argentina izgubila kos ozemlja, ki ji po vseh določilih razmejitve pripada. Vlada pa je že zagrozila, da bo kaznovala vse tiste peronistične poslance, ki ne bi potrdili omenjenega zakona. Pač svojevrstno spoštovanje osebne vesti. A tako je običajno postopanje v politiki.



PISMA BRALCEV
Štirje dnevi v juliju, ko so sredi Buenos Airesa potekali Jornadas Eslovenas — Dnevi slovenske kulture v uglednem kulturnem domu, ki se imenuje po generalu San Martinu, osvoboditelju Argentine izpod španske kolonialne uprave, najbrž res niso bistveno pretresli argentinskega kulturnega življenja. Vsekakor pa so vsak dan posebej do vrha in še čez napolnili dvorano, ki v svoja nedrja sprejme več kot tisoč gledalcev. Majhen korak za Argentino, a velik za slovensko kulturo.
Zadnji večer, ko se je slovenska kultura pokazala v svojem spektakelskem razkošju glasbe, plesov in petja, torej najbolj atraktivnih scena umetnosti, je namreč moralo kakšnih dodatnih tisoč gledalcev z dolgim nosom zapustiti prizorišče, saj zanje med nagnetenimi telesi v pretesni dvorani ni bilo prostora. Med gledalci seveda sploh niso bili samo argentinski Slovenci, ampak tudi tisti Argentinci, ki so se za „mojo deželo" zanimali tako ali drugače že prej, ali pa zanjo nemara zvedeli šele na sami prireditvi. Bili so namreč tudi taki. Konec koncev se je 7. julija, ko so se Jornadas Eslovenas sklepali, v svetovljanskem mestu ob „srebrni reki" dogajalo več kot sto trideset kulturnih prireditev. In vendar je bila dvorana pred odrom s slovenskimi godci, plesalci in pevci nabito polna. Nastope je med drugimi snemala tudi nacionalna televizija: ena od njenih ekip, ki so krožile po mestu, preprosto ni mogla ignorirati dolge vrste čakajočih, ki se je vila pred Centro Cultural General San Martin. Ne recimo zdaj niti besede o spoštovanih iz argentinskega kulturnega življenja med gledalci, kakor so na primer ne le znani pisatelj Ernesto Sabato, ampak tudi lastnica največjega časopisa La Nación, nekdanji argentinski predsednik države, uredniki kulturnih revij, glasbeniki itd. Ti so pač prišli gledat svoje kolege iz neznano majhne dežele onstran oceana. Samo v Buenos Airesu živi petkrat več ljudi, kot je vseh prebivalcev naše države. Tako je mogoče mirne vesti reči, da je bil led pri promociji slovenske kulture v Argentini nadvse uspešno prebit, seme pa zasejano. Če je kdo v Ljubljani po naključju pričakoval, da bo Argentina zaradi te maloštevilne slovenske kulturne delegacije od zdaj naprej kar nekako avtomatično razširila roke v objem kulturi iz „moje dežele", se seveda moti. Tako pričakovanje ni samo nerealno. Skregano je tudi s sleherno racionalno logiko promoviranja umetnosti in kulture. Kar se mene tiče, je predstavitev povsem uspela. Pisatelji smo namreč poleg predstavitev na odru in literarnih večerov odšli iz Buenos Airesa s sklenjenimi dogovori o bodočem sodelovanju s književnimi revijami, med njimi z revijo Proa, ki jo je ustanovil „prvi metafizik Latinske Amerike", pesnik in pisatelj Jorge Luis Borges, danes pa jo vodi njegov dolgoletni tajnik Roberto Alitano. Dogovori o novih gostovanjih so bili kolikor vem, prav tako uspešni. Rezultati bodo bržkone vidni šele čez določen čas. Le-ta namreč ni potreben le za zorenje individualnega umetniškega dela, ampak tudi za njegovo predstavitev in gostovanje v tujih kulturah, kar še zlasti velja za ustvarjalnost iz dežel, ki so se komaj postavile na svetovni zemljevid in je potemtakem njihova identiteta še neoprijemljiva. Kultura „moje dežele" je bila do sedaj — resnici na 'ljubo'— kljub razmeroma močni emigraciji v Argentini navzoča bolj ali manj obrobno in fragmentarno. Poleg pokojnega arhitekta Viktorja Sulčiča, ki je oblikoval znani stadion v mestu, pa arhitekta Marjana Eiletza, ki je ob zavidljivih priznanjih zgradil vrsto argentinskih cerkva, se slovenska kultura ni zares zarezala v zavest argentinske inteligence. To je seveda na dlani, a ni nenavad-
no. Navsezadnje gre le za prvo predstavitev. Promocija kulturne identitete pa je vendarle podobna teku na dolge proge. Potrebna ni le kvaliteta ampak tudi vzdržljivost in potrpežljivost. Zato pa bo še kako potrebno, da tako matica kot slovenska skupnost v Argentini strneta moči in ustvarita odskočno desko za promocijo slovenskih umetnostnih dosežkov v celotnem prostoru Latinske Amerike. Zdi se, da je pravkar minilo gostovanje tako pot za skupni nastop dodobra utrlo. Vendar moramo po drugi strani tudi vedeti, da ni mogoče spremembe v argentinskih ali la-tinsko-ameriških kulturnih preferencah in „izbiri po sorodnostih" pričakovati čez noč. Samo za primerjavo: ko smo zapuščali Buenos Aires, so potekale priprave na teden francoske kulture v tem mestu. Uganete, koliko francoskih umetnikov in spremljevalcev bo promoviralo kulturo, ki nastaja pod krili galskega petelina? Reci in piši 1400 (z besedo: tisoč štiristo)! Mi ne premoremo toliko niti slovenskih rešiserjev, igralcev, scenskih delavcev in vseh tistih, ki so zapisani v dobrohotno „ekumenski" register samostojnih umetnikov pri Ministrstvu za kulturo, v skupnem seštevku! Po drugi strani je poljska emigracija že celo stoletje navzoča na obalah „srebrne reke". Svetovno znani pisatelj Witold Gom-browicz je desetletja živel v Buenos Airesu, kjer je napisal svoja odmevna dela kot npr. Ferdydurke. A če mislite, da velika poljska umetnost zaradi take tradicije povsem enostavno prodira do argentinskih možganov, se motite. Še en primer: hrvaška emigracija je dala Argentini ustanovitelja trgovske mornarice. Vendar niso danes stvaritve „naše ljepe" nič bolj trdno zasidrane v argentinski kulturni mozaik od slovenskih. Hočem reči: promocija slovenske kulture je dolg, nehvaležen in naporen posel, ki zahteva profesionalno izvedbo, dober tehnični servis in ustrezno managersko podporo.
Pristojno Ministrstvo se tega očitno še kako zaveda. Zato je tudi odločitev za manjša individualna, specializirana in strokovni publiki namenjana gostovanja povsem na mestu.
Aleš Debeljak Dnevnik, 5. avgusta
GÜÄ
mm

Želel bi uporabiti ta prostor v vašem časopisu, ki doseže slovensko skupnost v Argentini, da bi pojasnil nekatere komentarje, ki jih je rojak Andrej Rot napisal v svoji pred kratkem izdani knjigi „V obljubljeni deželi".
Najprej bi rad pojasnil primer obiska dr. Janeza Bogataja, ki je prišel k nam v Argentino oktobra lani. V omenjeni knjigi na str. 95, pod datumom 15. septembra 1991 Rot piše: „Ana Ličen mi po faksu sporoča, da se Oskar Molek, organizator obiska etnologa Janeza Bogataja v Argentini, ne more dogovoriti s Slovensko hišo v Buenos Airesu. Zedinjena Slovenija nikakor ne bo sprejela človeka, ki ga pošilja SIM (Slovenska izseljenska matica). Presenetljivo poudari, kar so Moleku povedali: da ne bo sodelovanja, dokler SIM ne prevzame Zedinjena Slovenija..."
Moram pojasniti, da niti prej, ne vmes niti pozneje po prihodu dr. Bogataja v Argentino nisem govoril z go. Ličen, saj tudi nisem imel razloga za to, najmanj pa še glede „zapletljajev", ki so tedaj nastali zaradi gornjega obiska.
Res je, da ZS ni sprejela predavatelja, poslanega od SIM, kar so vsi tedaj vedeli in če ne, vedo sedaj. Čeprav sem globoko obžaloval to odločitev in jo bom še obžaloval v bodoče, sem raje molčal, da sem tako lahko dosegel pametno rešitev, da je obiskovalec končno prišel brez problema in razgrnil svoje znanje pred skupnostjo, ki uživa vse moje spoštovanje in ki vidi v takih obiskih le srečanje rojaka in zbližanje z domovino, in ne sumniči v takem kulturnem nastopu kakšne fantastične politične alkimije ali temnih namenov slučajnih voditeljev.
Na drugem mestu bi komentiral stavek, „da so Moleku povedali, da ne bo sodelovanja s SIM..." Mislim, da je to ga. Ana Ličen interpretirala iz kakšnega napačnega komentarja, ki ga je mimogrede slišala, ali pa se ji je tako zdelo. Za ta komentar je popolnoma odgovorna sama. Žal mi je, da je tako deloma napačno informirala g. Andreja Rota, ki nam v svoji knjigi prikaže vrsto stvari, ki sestavljajo neko njegovo resnico o grenkih izkušnjah v „obljubljeni deželi".
Oscar Molek
WäMI Om DDDQDcsaqOa ®
V ŠPETRU so odprli že 13. razstavo Podobe iz Nadiških dolin, ki se je je letos udeležilo 70 domačih slovenskih in furlanskih umetnikov, pa tudi s Koroške, Slovenije in Bosne.
PISATELJ BORIS PAHOR je pri mariborski založbi Obzorja izdal knjigo Napoved nove plovbe, ki je nadaljevanje Žlahtne tranzverzale. Obravnava obdobje od leta 1986 do 1989.
UPORABA SLOVENŠČINE v tržaškem občinskem svetu in v pokrajinskem svetu je sprožila prvi val protislovenstva. V pokrajinskem svetu so bivšemu senatorju Stojanu Spetiču, izvoljenem na komunistični listi, z žvižganjem in kričanjem preprečili, da bi razložil zahtevo po prevajalcu na sejah sveta. Samo Pahor pa je v občinskem svetu doživel podoben primer, ko je zahteval rabo slovenščine, ki je zagotovljena po londonskem sporazumu. Pahorju pa povrhu še niso hoteli ratificirati mandata, ker naj bi ne bil poravnal vseh davčnih obveznosti.
„Dnevi slovenske kulture" pretekli mesec so bili brezdvomno velik kulturni dogodek tako za Slovence kot za argentinske prijatelje. Z uspešnim prikazom naše splošne kulturne višine se je poglobila in utrdila naša narodna in državna zavest. Skrbno načrtovano organiziranje tako velikopoteznega obsega s sodelovanjem najboljših moči, izbranih iz vseh odtenkov kulturnega udejstvovanja, je obrodilo bogate sadove. Vendar naj ob tej priliki izrazim še nekatera mnenja, ki bi jih v bodoče ne kazalo prezreti v dobro nastopajočim kot gledalcem:
Nekateri nastopajoči posamezniki kot tudi skupine so pozabili na odmerjeni čas v okviru celotnega programa. S tem so bili prikrajšani nadaljnji sodelavci s časovno omejitvijo ali pa se jim iz obzirnosti do že utrujene publike ni zdelo vredno niti nastopati. Tri do štiri ure razvlečen program je bil zlasti za starejše stoječe gledalce več ko dovolj.
Slovenska himna v primerjavi z argentinsko ni imela zaželenega učinka. Slednjo je pelo staro in mlado, medtem ko je pri slovenski, razen zbora, skupno petje v dvorani skoraj zamrlo. Zdi se, da bi štiriglasno
Samo Pahor se jih ne brani plačati, vendar zahteva, naj mu davčna uprava pošlje davke s slovenskim obrazcem. Zaradi tega in zapletljajev okoli tega (ne)plačevanja, je bila sodna obravnava na tržaškem sodišču 16. julija, ki pa so jo morali že drugič odložiti, ker ni bilo zapisnikarja, ki bi obvladal slovenščino. In tako je sodnik Mario Trampuš odločil, da bo naslednja obravnava 28. januarja (!) 1993.
PREBRISANA VDOVA, Goldonijevo komedijo, je Slovensko stalno gledališče v Trstu igralo na domačem odru, potem pa gostovalo po Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in v Kanalski dolini. Režirala je Meta Hočevar, ki je vnesla več glasbenih vložkov, kar je komedijo približalo musicalu.
petje pri tovrstni himni, kot je slovenska, mnogo bolje izzvenela kot tudi skupno petje — seveda s poznanjem besedila.
Morda v prihodnje ne bi bilo tako neizvedljivo, če bi po zgledu drugih narodnih skupnosti za take edinstvene prireditve najeli vsaj za otvoritev godbo na pihala. Nimamo lastne, vendar dobrih in cenenih godb v Buenos Airesu ne manjka, kot npr. mestna, vojaška, policijska, gasilska itd.
Sodobna glasba je za nekatere poslušalce nekaj izrednega. Tudi za tiste, ki si dopovedujejo, da jo razumejo! Mnoga ušesa pa je enostavno ne prenesejo. Gost iz Slovenije Klemen Ramovš je lahko velik u-metnik v interpretaciji sodobne glasbe, a prevladuje mnenje, da bi bil njegov nastop primernejši za ožji krog publike, ne pa za množico poslušalcev z vso pestro raznolikostjo pojmovanja glasbe,
Elegantna predstavitev godcev iz Slovenije z nenavadnim imenom „Trinajsto prase" je občinstvo kar zadovoljilo. Motilo je le mrmrajoče napovedovanje godca, ki brez uporabe zvočnika poslušalcev ni doseglo. Pomisleki se pojavljajo pri uporabi glasbil: violina je bila navadno sestavni del inštruentov godčevske skupine le v Prekmurju, a ne v ostalih pokrajinah. V slednjih so se uporabljale povsem druga glasbila kot npr. žveglja, okarina, trstenice, oprekelj, tamburica, citre itd.
Dvorana v gledališču San Martina je bila za nekatere večere prevelika, za druge, zlasti za zadnji večer, absolutno premajhna. Nepregledna štiristopna vrsta ljudi, segajoča prav do ulice Sarmiento, in množica, ki se je morala vrniti zaradi prenabito polne dvorane, je sprožila splošne presenečenje in prijetno zavest, da nas ni tako malo in da nas spremlja z razumevanjem in simpatijami mnogo argentinskih prijateljev. Zibajoča se dvorana je vzbudila resne dvome v solidnost zgradbe. Oči navzočih, zlasti v zadnjih vrstah so zaskrbljeno begale proti edinemu izhodu — za vsak primer.
Seveda, vsa ta nanizana mnenja niso edina in tudi ne osamljena. Želeti bi bilo, da bi jih bilo še več in od različnih strani.
Tone Šušteršič
Pogovor s prof. Lojzetom Peterletom, predsednikom SKD
ita
mm m ipotastaofe
ina
i 1 n a
Balkanu
„Moja vlada je opravila temeljno delo pri postavljanju neodvisne slovenske države."
Malo kmečko robat in skoraj po vseh teh prigodah predsednikovanja nezaupljiv in možato dolenjski, s prirojeno iskrico humorja in trpežen, kakor se spodobi za strankarskega prvaka, in seveda uglajen in kultiviran mestni gospod, pa vendar z zdravim jedrom prebrisanega politika.
— Če bo okroglo, bo lopata, če pa bo Spičasto, bodo vile... Kako seje vse to skupaj zapičilo in zaokrožilo po dveh letih vašega vladanja? Bili ste prvi zvezdnik mlade slovenske države. Zdaj pa ste samo predsednik krščanskih demokratov. Je bil sestop z vlade razočaranje?
„Razočaranje? Ne!" reče, pa se že pri naslednji besedi premisli in pravi:
„Je dolga zgodba na to temo. V nekem smislu bi bilo potrebno govoriti tudi o razočaranju. Mislim na politične partnerje, pri katerih res nisem računal, da bodo izstopili z vlaka, ki je peljal v pravo smer.
Tisto o vilah in lopati je tako, kot kar bo, pa bo — mislim na prvo nezaupnico. Voljč ni ponujal nič novega in tudi pri drugih mandatarjih ni šlo za revolucionarne novosti. Zdaj sem kar zadovoljen, da je stvar za mano. Malo več se posvečam družini in tudi političnega dela je dovolj."
—	Malo nenavadno, ampak izkazalo se je, da sem bil najbrž edini na svetu, ko sem vam kakšno leto pred volitvami osebno prerokoval, da boste postali prvi predsednik slovenske države. Verjamete v jasnovidce in kakšne zvezde so se vam prikazovale v času vladanja?
„Res je bilo vsaj leto prej. S Petrom Kovačičem sva sedela v gostilni pri Mačku, ko sta prišli mimo in med drugim rekli: „Ti boš predsednik vlade!" In zgodilo se je. Tudi na jasnovidnost dam nekaj. So ljudje, ki imajo ta dar. Ne vem, če ga imate vi, vendar vaše besede so se uresničile. Zvezde med mojim vladanjem so bile dobre, saj smo v tem času napravili veliko dobrih stvari."
—	Zdaj pa zares. Na šentiiškem pevskem Taboru sva se pogovarjala o družinskem petju in še posebej o vaši družini, kjer vi prepevate. Pa ni bilo pravega časa za takšno srečanje. Petje je vaša posebna ljubezen, vtkana v vaš človeški in slovenski značaj. Kaj v resnici menite o petju in tudi o usodi pevskega Tabora, ki mu sojenice niso naklonjene?
„V svetem pismu piše, da je bila na začetku Beseda. Po mojem je bila prva beseda zapeta. Petje je zame nekaj izjemnega, je posebno človekovo izrazilo in o njem veliko pove.
Rodil sem se v krajih, kjer se še zmerom prepeva in kjer ima dober pevec med ljudmi vedno dober glas. Poseben pomen zame in za mojo družino pa ima družinsko petje, ki na svojstven način povezuje družino. Vsi pri nas smo pevci. Tudi mama in oče in sestre in bratje in kadar nanese, da se dobimo skupaj, tudi zapojemo. Kar petnajst let sem prepeval v zboru Anton Förster. Zdaj pa imam družbo prijateljev in če je le mogoče, skočimo kdaj na kakšno podoknico ali pa do kakšnega jubilanta. Za pesem se vedno najde čas. Trdno verjamem tudi v naš največji pevski zbor pod milim nebom v Šentvidu pri Stični. Ljudje, ki jih drži pokonci tako močna ideja, kot je pesem, ne popustijo."
— Po vsem, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, z že kar histerično gonjo proti vaši osebnosti, ste postali še bolj priljubljeni, ko ste se rokovali s svojimi poraženci in tudi zmagovalci. Je pa tudi veliko očitkov na vaš račun, saj zadnja leta slovenskega političnega življenja le niso bila več boljeviško enoumje?
„Poglejte, kako hitro se vse pozabi. Moje začudenje izhaja iz mojega pogleda na delo in dano besedo in moje pojmovanje demokratičnih pravil igre. Rad opravim delo do konca. Koalicija Demos pa tega dela zaradi lastnih političnih trenj ni zmogla. Ta politična histerija ima seveda več korenin, sicer se ne bi tako trudili, da bi tik pred volitvami za vsako ceno hoteli zamenjati vlado. Seveda ni šlo toliko za vlado kot za moje ime, saj je kar polovica stare vlade ostala.
Nekaterim krogom preprosto ni všeč, da so krščanski demokrati prevzeli predsedstvo vlade. Gotovo pa je ta vlada opravila temeljno delo pri postavljanju neodvisne slovenske države. Ob tem ključnem uspehu je razumljivo, da pozabljamo na odpravo takih bremen, kot so bili misteriozna Kočevska Reka, prepovedani Kočevski Rog, politična policija (UDBA), ukinitev rudnika Žirovski Vrh, in veliko bi se dalo še naštevati. Vladi se očita, da smo premalo napravili na gospodarskem področju, seveda bi rad poudaril, da je imelo osamosvajanje ves čas tudi gospodarsko vlogo. Pomislite, kje bi bili danes, če ne bi v okviru osamosvajanja uvedli lastnega denarja! To je bilo izrazito gospodarsko dejanje. Glede revanšizma, ki mi ga nekateri očitajo, pa tole:
Rad bi spoznal primer revanšizma, ki ga je mogoče povezati z mojim imenom. Še naprej pa se bom trudil za popravo krivic, ki jih v prejšnjem sistemu ni bilo malo."
—	Ne vem, če je res rojen politik, ampak tudi kot zaprisežen kristjan nosi odgovornost za vsa svoja dejanja, zato ga vprašam: Gospod Peterle, ste v resnici veren človek, kristjan, a kaj je za vas kristjan, če vemo, da so tudi kristjani lahko hudo grešni ljudje in da jih je veliko, ki vero le izkoriščajo?
„Bolj pošteno bi bilo reči, da bi bil rad kristjan, kot pa da sem krstjan. Zame kristjan ni tisti, ki bi se imel za kaj več od koga drugega, ampak tisti, ki bi moral v skrbi za človeka tekmovati z drugimi. Glede skušnjav in grešnosti smo si bolj ali manj enaki. Vsi imamo podobno človeško naravo. Razlike se pokažejo v načinu odzivanja na izzive časa..."
—	Besede pa se iščejo naprej, v času kataklizme in balkanske groze, koje odpovedal tudi krščanski etos svetovnih politikov in tečejo potoki nedolžne krvi, je resnično prizadet tudi Lojze Peterle.
„Evropska in svetovna politika sta podcenjevali balkanko „komšiluštvo" in v etičnem smislu so padla na izpitu tudi velika politična imena, saj igra interesov res ne kaže na kakršenkoli moralni ali krščanski etos. Tudi prave solidarnostni glede beguncev ni čutiti. Prej bi rekel, da navijajo ploščo — želeli ste, poslušajte. Žalostno je, da se tej umazani vojni ne vidi konca in kaže, da ne bo obšla nikogar v bivši Jugoslaviji."
Nepopustljivi boji srbske vojske ne prikrivajo ciljev komunistične soldateske, ki si hoče s pomočjo četnikom prilastiti čimveč ozemlja v Bosni in Hercegovini in jih priključiti „novi" Jugoslaviji. Srbi predstavljajo manjšino v Bosni in Hercegovini, ki so jo zavezniki priznali za samostojno republiko. Po časopisnih vesteh so zasedli dve tretjini ozemlja, kjer predstavljajo dejansko le 34% prebivalstva. Večmesečni boji med srbsko vojsko, ki jo še vedno vodijo bivši komunistični generali in Titovi poklicni hajduki skupno s četniki potrjujejo, da bo državljanska vojna na Balkanu trajala še dolgo, če ZN in Evropska skupnost ne bodo nastopili odločno še pred bosansko zimo, ki bi povzročila med prebivalstvom še večjo lakoto in še več beguncev, da ne omenjamo tisoče mrtvih in ranjenih, med njimi največ otrok, starčkov in žena. Dva milijona beguncev — strašna številka — srbska sramotna taborišča, kjer umirajo tisoči od gladu, opozarjajo svobodni svet o zahtevi človečanstva, po nujnem in močnem nastopu ZN na Balkanu.
Kaj bo z BiH republiko, ki ji je svet priznal suverenost? Kaj z „novo" Jugoslavijo, Srbijo in Črno goro, Kosovom in tam večinsko albansko narodnostjo? Kaj bo z milijoni beguncev, ki jih je vedno več? Vsiljuje se nam strah pred negotovo bodočnostjo, ko se bo znova uveljavila žalostna dediščina osvete. Svobodnemu svetu je to težko pojasniti, ki jo etnična razklanost uveljavlja že od srbskih in hrvaških bojev s Turki, Benečani, Avstrijci itd.
„Zahod nas je zapustil", je slogan časnikarke Livie Klingove v njenem poročilu iz Sarajeva 30. julija. V daljšem članku poroča o srbskem nasilju v Sarajevu. Sarajevčani obupujejo nad razdelitvijo svoje prestolnice po beograjskem načrtu. Boji se nadaljujejo in „le pokopališče združuje muslimane, Srbe in Hrvate, žrtve umišljenega jugoslovanstva".
Različne odločbe VS za rešitev držav-
—	Kako pa je z vašim publističnim delom? Včasih ste bili urednik revije 2000 in mesečnika Tretji dan. Zanima me, kako se na Slovenskem uveljavlja krščanska filozofska misel. In kakšna je vaša ocena slovenskih časopisov?
„Bil sem odgovorni urednik revije 2000 in glavni urednik mesečnika Tretji dan. Pisal sem v različne časopise. Nesreča mojega predsednikovahja pa je bila v tem, da je vse to delo usahnilo, če ne upoštevam priložnostnih govorov.
Nikoli si nisem predstavljal, da bi marksistično ideologijo lahko zamenjala kakšna druga — recimo krščanska linija. Ves čas pa sem bil za to, da morajo imeti različne smeri vse možnosti izraza oziroma normalnega uveljavljanja. Za krščansko filozofsko misel je seveda slovenski prostor sedaj bolj odprt.
Pluralizacija časopisov pa se odvija počasi. Ne morem soditi kar počez, navsezadnje je pri vsakem časopisu mogoče brati dobre in slabe prispevke. Skoraj pri vseh časopisih so na odgovornih položajih ljudje, ki so bili izbrani po bivših političnih merilih in se v dveh letih res ne morejo predrugačiti. Kot predsednik vlade nisem bil za trdo roko. Zakorakali smo v nov čas. Poti nazaj ni. In tudi tu bo tržišče opravilo svoje. Prepričan sem, da bodo ljudje bolj brali tiste časopise, ki bodo imeli bolj pošten odnos do resničnosti."
—	Tu sva pri njegovi rojstni vasi in Dolenjski in Koroški, na katero je še posebej navezan.
ljanske vojne so v večini zelo nejasne in neživljenjske . „Veliki politiki" sicer že mesece razpravljajo, zgleda pa, da vidijo rešitev balkanskega vprašanja le v odločnem nastopu pomožnih sil, ki naj ščitijo humanitarno pomoč beguncem. Predsednik Bush posveča vso pozornost bodočim volitvam v ZDA. Angleži in Francozi so idejno za mir in pomoč beguncem in preganjanim v srbskih taboriščih, ni pa ugotoviti resne volje za vojaški nastop na Balkanu.
Ni skrivnost , da t.i. jugoslovanska mornarica nadzoruje pristanišča pred hercegovsko obalo. Reuter je pred nedavnim poročal, da Srbi že mesece dni sprejemajo tisoče ton bencina in orožja iz prijateljske Grčije. In to kljub Bushovi prepovedi, da vse evropske članice NATO izpolnjujejo odločitve trgovske zaplenitve v Helsinkih. Ali ni to čudna in nevarna igra? Nihče si ne želi, da bi postal Balkan drugi Libanon.
Upanje za mir v Bosni odvisi v prvi vrsti od Beograda in tamkajšnjega političnega vodstva. Panič, sedanji predsednik t.i. zvezne vlade v Beogradu, upa, da se mu bo posrečilo obvladati Miloševičevo komunistično kliko, da bo pristala na razgovor pri zeleni mizi in končala z državljansko vojno.
Je pa zadnje upanje za konec državljanske vojne na Balkanu in nevarnosti, da bi se vojni ogenj razširil po Evropi. Bosanski predsednik Izetbegovič se boji, da bi srbsko politično vodstvo sledilo hrvaškemu scenariju. Najprej obrobiti ozemlja... šele potem se razgovarjati o premirju. Nihče ne dvomi, da Panič želi ostati pred južnoslovanskimi narodi „apostol miru". Da bo lahko skupno z Bosanci, Srbi in Hrvati kadil „pipo miru", je še daleč.
18. avgusta je poveljstvo srbske vojske zapovedalo t. i. zveznemu letalstvu napasti vse tovornjake z živežem in zdravili, češ da privažajo hrvaški vojski orožje in strelivo. Poročilo je navedlo, da je srbska vojska
Nad. na 6. str.
Rodil sem se v Čužnji vasi pri Trebelnem ob robu gozda v samotni kajži kot prvi otrok in vesel sem, da sem preživel rano mladost v tistih odmaknjenih krajih, kjer so nekateri starejši možakarji še prižigali pipo s kresilnim kamnom. Zato imam srečo, da sem doživel slovenskega človeka na vseh ravneh in slojih: od kmeta do meščana, od reževa do bogatina. Zato mi ni težko razumeti takšnega ali drugačnega človeka. Seveda smo bili doma verni in to dediščino sem odnesel s seboj.
Ko sem se naučil brati, je bila moja prva knjiga Gremo v Korotan. Ta knjiga me je čustveno povezala s Koroško in kasneje sem jo vsa leta pridno spoznaval in obiskoval. Rad pa imam vse slovenske pokrajine, posebno tiste z vinogradi... In rad si zapojem: po polju že rožce cvetejo."
— Pa družina?
„V družini nas je pet. Žena Branka, otroci Neža, Ožbej in Meta. Imamo trinajst let starega golfa in stanujemo v triinpolsobnem stanovanju za Bežigradom v Ljubljani."
Lojze Peterle ima tudi dvanajst panjev čebel in ovco, ki somu jo podarili krščanski demokrati iz Ilirske Bistrice. Nekaj skulptur in slik, kijih je dobil v dar kot predsednik vlade, in neomejeno voljo delati naprej.
„Zobe so mi že uredili, sedaj si bom vzel teden počitka, potem pa k družini in stranki ter seveda na volitve. Ljudje pravijo, da nam ne kaže slabo. Pa me res zanima, kaj bi mi ob tej priložnosti prerokovali pri Mačku?"
Ladislav Lesar, Kmečki glas, 8. julija
NOVICE IZ SLOVENIJE 21 SLOVENCI V ARGENTINI
LJUBLJANA — Slovnski tolar ima drugačno kratico. Parlament je dosedanjo kratico SLT spremenil v SIT, s čimer je zadostil pogojem mednarodnih ustanov. Torej: slovenski tolar je po novem SIT.
LJUBLJANA — Demos je ob zamenjavi vlade zahteval nadzor nad odbori in komisijami v parlamentu. Tako se je zgodilo pod vladanjem Demosa, naj bi tudi sedaj opozicija imela vodilna mesta v komisijah in parlamentarnih odborih.
LJUBLJANA — Ob 70-letnici slikarja Marijana Tršarja je izšla knjiga z monografijo o njem in njegovem delu. Konstrukcija in izraznost v slikarstvu Marijana Tršarja je prispeval dr. Milček Komelj, dr. Milan Butina pa je pisal o Tršarju kot teoretiku likovne umetnosti in likovne kritike. Ištočasno so odprli v ljubljanski Mali galeriji razstavo z najnovejšimi deli. Marijan Tršar je z lesorezi opremil Sonetni venec Franceta Balantiča, ki je s spremno besedo dr. Tineta Debeljaka izšel v Ljubljani leta 1944. Izdala ga je Zimska pomoč.
RADOVLJICA — Ob prvi obletnici smrti psihologa in pisca Janeza Svetine (umrl je v Gornji Radgoni pod kroglami tanka jugoslovanske armade) so v radovljiški knjižnici pripravili spominski večer. Govorili so o pokojnikovem vplivu na šolo, na vzgojitev učiteljev in oblikovanju slovenske samozavesti. Letos so ali bodo izšle nekatere knjige, ki jih je pokojnik spisal: Znamenja časov in šola, Slovenci in prihodnost in knjiga o njegovih razmišljanjih o pravljicah.
NEAPELJ, Italija — Evropska akademija v Neaplju je podelila trem Slovencem razne nagrade in priznanja. Dr. Janko Čar je dobil nagrado za poezijo in tudi postal član akademije. Dr. Julij Titi je postal častni konzul akademije in tudi dobil nagrado za znanstveni opus. Za grafični opus pa je dobil nagrado Grand prix Mediterranée d'Europe slikar in grafik Polde Oblak.
BARCELONA, Španija — V času olimpijskih iger je v Barceloni prepeval Ivan Urbas v vlogi Nourobada v Bizetovi operi Lovci biserov. Med drugimi sopevci je bil tudi slavni tenorist Alfredo Kraus.
LJUBLJANA — Pri RTV Slovenija so po odstopu dr. Janeza Jerovška povišali naročnino na 816 SIT na mesec.
PLANINA PRI RAKEKU — Slovenska Karitas je pred časom kupila v vasi hišo, da bi v njej uredila skupnost za zdravljenje drogadiktov. Projekt Srečanje je pripravljal portoroški župnik France Prelec po navodilu italijanskega ustanovitelja Comunità incontro Pierino Gelmini. Po prvih propagandnih srečanjih in prostisrečanjih so oblasti krajevne skupnosti odločile, da skličejo referendum, ki se ga je udeležilo kakih 90% volilnih upravičencev. Rezultat pa je podrl Karitasove načrte, saj je 286 vaščanov glesovalo proti ustanovitvi skupnosti in le 68 glasov je bilo za terapevtsko skupnost.
LJUBLJANA — Težko je padla novica, po kateri je hrvaška vlada uvedla 23% davek na uvoz blaga iz bivših republik Jugoslavije. Kot protiudarec so bili večina direktorjev podjetij v Sloveniji mnenja, da bi morala Slovenija vrniti milo za drago in tudi uvesti enak davek na hrvaško blago. Že prej so se pritoževali, da prav od Hrvatov najtežje izterjajo plačilo za prodano blago, da se hrvaška podjetja ne držijo dogovorov in postavljajo še posebne pogoje za medsebojno sodelovanje.
LJUBLJANA — Slovenska filharmonija je dobivala nov obraz, a so pred koncem dela delavci podjetja Universal Ljubljana podrli zidarske odre, ker ima podjetje težave s poslovanjem. Nadomestilo jo bo podjetje Sanfas in dokončalo obnovitev
pročelja brez dodatnih stroškov.
LJUBLJANA — V sklopu 40. Mednarodnega poletnega festivala je bil v frančiškanski cerkvi vokalno instrumentalni koncert z naslovom Glasbena dediščina Slovenije. Na njem so predstavili skladbe, ki so bila zapisane le v rokopisih in shranjene v Ptujski zbirki, v koprski katedrali in v proštijski cerkvi na Ptuju. Ob tej priliki so uredili partiture, jih redakcijsko pripravili in nato natisnili pri Edition Bizjak.
PITSBURGH, ZDA — Na Mednarodni kemijski olimpijadi so se med 130 mladimi kemiki iz 33. držav udeležili tekmovanja tudi štirje dijaki iz Novega Mesta, Celja in Ljubljane. Po teoretičnem in praktičnem delu tekmovanja so podelili 16 zlatih medalj, 26 srebrnih in 39 bronastih. Med dobitniki zadnjih je bil Tomaž Urbič. Vsakoletna kemijska olimpijada bo prihodnje leto v Italiji.
PORTOROŽ — Brata Jakopin imata že dolgo tradicijo v navtičnih projektih. Zdaj sta predstavila svoj najnovejši projekt: jadrnico Sunbeam 44 (dolga 13,40 m), izdelano v prototipni razvojni enoti Seaway na Gorjah nad Bledom (vzela sta jo v najem od Elana). Naročilo jadrnice sta prejela od avstrijske firme Schöchl, ki bo na leto izdelal kakih dvanajst primerkov; vsak bo stal približno 450 tisoč mark. Brata Jernej in Japec Jakopin sta v svojem navtičnem studiu J and J design izdelala načrte za pet tisoč plovil, ki režejo valove vseh morij.
LJUBLJANA — Papirnico Količevo je postala last podjetja Saffa iz Milana ker je kupila 76% delnic. Zaenkrat je en izmed največjih investicij tujega kapitala v Sloveniji. Najprej bodo dvignili produkcijo kartona od sedanjih 90.000 na 150.000 ton letno, izboljšali kakovost in zmanjšali proizvodnje stroške. Saffa bo prenesel tudi tehnološko znanje, saj je v samem vrhu evropskega trga kartona.
VRHOVO — Za nadaljevanje gradnje hidroelektrarne Vrhovo so zagotovili novih 20 milijonov mark, rabili bi jih pa še vsaj dvajset, da bi konec leta mogli izvesti izkusni zagon vseh treh agregatov. Z gradnjo se mudi, ker na Vrhovem obrambni nasip gradbene jame že nižajo, imajo že vso strojno opremo, manjkajo pa še komunalne in industrijske čistilne naprave, ker mora biti Sava na tem mestu za kakovostni razred manj onesnažena.
LJUBLJANA — Kot članica mednarodnega sistema EAN za označevanje s črtno kodo (po špansko: código de barras) je Slovenija dobila znak 383. Tem številkam sledijo štiri, ki predstavljajo podjetje in jih podeljuje Gospodarska zbornica Slovenije; nato še pet številk, ki označujejo izdelek, zadnja pa je številka za kontrolo.
Mogoče ne veste, da...
—	da je slovenska Komunstična partija nameravala zgraditi Titu (potem, ko je že imel okrog dvajset rezidenc) vilo v Logarski dolini, toda ko so diktatorja nekoč pripeljali na ogled tistega alpskega bisera, je bilo zelo slabo vreme z dežjem in meglo in Tito je rekel slabe volje volje: „Kaj ste me privlek-
• li v to grapo!" zaradi česar je k sreči nameravana gradnja odpadla...
—	da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti šele med nemško okupacijo dobila z Rupnikovim dekretom naziv „slovenska". ..
—	da je pokojni Josip Vidmar imel dve vili, Dukičevo v Ljubljani in vilo v Strunjanu...
/ Mladika, Trst, St 5-6,1992
Osebne novice
Rojstvo: Zakoncema inž. Marku Gaserju in ge. Ani Mariji roj. Rant se je 4. t. m. rodil prvorojenec, sinček. Krstili ga bodo na ime Leonard David.
Čestitamo!
Krst: V nedeljo 16. avgusta je bil krščen Aleksander Danijel Iglič, sin Danija in Marte roj. Smole; botra sta bila Anka Smole in Niki Iglič. Krstil ga je Jože Bokalič v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi.
Čestitamo!
BARILOCHE
+ Davorin Jereb
Danes opoldan, 7. avgusta, smo pokopali na grobu pod Cerrom Otto „šumskega brata" Davorina Jereba, poznanega plezalca iz prvih zagnanih bariloških let.
Davorin je bil letnik 1928, doma iz Idrije. Kot mlad fantič se je priključil domobrancem in živel v begunskih taboriščih v Italiji.
V Bariločah se je naselil leta 1952. Pozneje je nekajkrat poskušal srečo tudi kje drugje, pa se je vendar stalno vračal v naš kraj. Tako iz Kanade, kjer je preživel nekaj let, kot iz Združenih držav, kjer je vrsto sezon opravljal posle smučarskega učitelja. „Kdor jé kalafate, se povrne v Patagonijo", pravi poznana rečenica južnih argentinskih predelov.
Davorin se je odlikoval kot andinist in kot smučar. Plezal je številne težavne smeri, pa sta ga Tronador in Katedralski Stolp dobro poznala. Prav tako Lópezove špice in
druge gore v okolici našega mesta. Sodeloval je v prvenstvenih vzponih in dosegel svoj planinski višek v poznani odpravi na Cerro Paine leta 1957, ko sta on in Carlos Sonntag kljub prepovedi čilske vlade poskušala „ukrasti" Cerro Paine. Nista prišla do vrha, morala sta odnehati malo pod vršnjim grebenom, a sta začrtala smer, po kateri je pozneje uspela italijanska ekspedicija.
Jereb je bil ustanovni član Slovenskega planinskega društva in je zmeraj sodeloval pri društvenem delu. V tem ga je dostikrat spremljala njegova žena, čeprav ni Slovenka, temveč nemškega pokolenja. Davorin je bil dober in hiter delavec pa še izredno močan človek, zato se je zmeraj poznalo, če je zagrabil, pa najsi je bilo to pri Skalci, na Capilli ali v Planinskem stanu. Včasih je tudi kaj dobrega skuhal ali pripravil tečen „asado".
Usoda mu je določila gorniški konec, dasi ni umrl v gorah.
Povabljen za Praznik planincev (Virgen de las Nieves — Dia del Montanes) dne 5. avgusta na prireditev gorskih vodnikov, ki je bila po dogovoru v našem Planinskem Stanu, je prisostvoval celotnemu večeru, čeprav se je slabo počutil. Z zadovoljstvom je sprejel diplomo častnega člana Vodniške zveze in potem z zanimanjem sledil projekciji najboljšega argentinskega plezalca Sebastiana de la Cruza, ki je z edinstvenimi posnetki prikazoval čudovite južne gore, med njimi seveda njegov Paine. Ko se je projekcija zaključila, je med zadnjimi zapustil Stan in se napotil k svojemu avtomobilu. Tam se je zrušil in čez nekaj minut so ga našli mladi plezalci, ki so nemudoma klicali rešilni avto. Ta je prispel v zelo kratkem času, a medtem se je duh patagonskega gornika že preselil v višine, ki so ga danes zasnežene pozdravljale, ko smo spremili njegovo truplo k večnemu počitku.
VA
i[L®miKK§Q SÜÄ K(ŠXJ3®iKS»fl
KOROŠKI DIJAKI V RUSIJI: Dvojezična šolska svetovna navada je, da učenci raznih šol gredo na obisk k učencem druge dežele, katere jezik se uče. Na Koroškem je bil obisk ruskih gimnazijcev, ki so povabili gimnazijce iz Koroške v Kaliningrad pri Moskvi. Lepo presenečeni so bili nad rusko gostoljubnostjo, začudeni opazovali, kako stojijo ljudje v vrsti za kruh ali riž, kako manjka meso, mleko, itd. Bili so na obisku v mestu za upravljanje vesoljskih poletov, kraj kjer se kozmonavti vadijo in kjer je tudi muzej, kjer se kaže razvoj vesoljske tehnike. Stanovanja so majhna a vendar okusna, tako da v njih vlada domačnost; a ko so prestopili prag, so doživeli drug svet, neurejenost in umazanija vladata vsepovsod. Obiskali so srednjo šolo št. 5 in opazili, da v nižjih razredih poteka pouk skoraj z vojaško strogostjo, v višjih razredih je bolj demokratično, je pa še mnogo starega načina kljub vsem spremembam. Učijo se tudi jezike bolj površno, ne kot živ jezik ampak samo slovnico. Šola št. 17 je „Šola harmoničnega razvoja in aerokozmična šola", to je večerna šola, za katero morajo starši odšteti šolnino.
ŠENTJAKOBSKA CERKEV: Njena zgodovina se prične 1.1161 kot kapela Sv. Jakoba v Rožu, darilo štajerskega mejnika grofa Otokarja V. osojskemu samostanu; 1. 1171 je oglejski patriarh Ulrich II. samostanu predal cerkev v Sv. Petru. Farna cerkev je omenjena šele 1.1267, ko jo patriarh Gregor podredi osojskemu samostanu, ki je
upravljal župnijo Sv. Jakoba skozi 250 let. V16. stol. so bili izgnani osojski duhovniki in z grožnjo izobčenja cerkve je beljaški ar-didiakon vrnil cerkev samostanu.
V 1. 1476/78/83 so Turki divjali po Rožu, ljudje so se branili za obzidjem cerkve. L. 1489, ko so Turki odšli, so farani ponovno sezidali cerkev, katero je blagoslovil škof Valerij. Po požaru 1.1972 je dolgoletni župnik Karicelj s pomočjo faranov pričel z zidavo in tudi razširil novo cerkev. Letos v marcu so skupaj z novo cerkvijo blagoslovili Omanov „Križev pot človeštva".
PESNIŠKA ZBIRKA: Katoliška kulturna zveza je izdala pesniško zbirko „Mi muzikanti smo, veselo pojemo", predstavila sta jo Egi Gašperšič, ki je izbral in priredil pesmi za klavir, ter tajnik KKZ Nuzej Tol-majer. V tej je cela vrsta koroških in drugih slovenskih pesmi, ki še nimajo priredbe za klavir - nekaj jih je prav za začetnike, nekatere celo za dvojno ali trojno muziciranje. Avtor jo poklanja mladim pianistom na Koroškem, predvsem pa učencem glasbene šole.
AVSTRALIJA
V Avstraliji sta umrla dr. Jure Koce, bivši slovenski poslanec, ter Vladimir Menart, bivši član Slovenskega narodnega odbora. Naj počivata v miru!
MAM OGLASI
Splošna pomoč in nasveti o industrijski higieni in varnosti; Tel: 659-3574; Viktor Fekonja Proyectos de Informàtica S.A. - Avditorija pri kompjuterjih, programe 3419/91 D.G.I. - Franci Šturm - Emilio Mitre 435 -13. nadstr. „D" - Capital -Tel.: 433-1713
PSIHOANALIZA
Psihoanalitični konzultorij; lic. psih. Marko Mustar; Santa Fé 3228, 3° „M" — Capital —Tel: 83-7347 in 826-5005.
ELEKTRONIKA
Električni material za industrijo in dom. Elektro Ader
-	Franci Jarc. Av. Ader 3295 - Munro; Tel.: 766-8947 / 762-1947
Varnostni elektronski sistemi (alarmas) za hiše -tovarne - avtomobile. Inž. Janez M. Petkovšek, Amianot 9969 - Tel.: 769-1791 - Loma Hermosa DENAR S.R.L. - Kocmur in kompjuterji Tel/Fax: 942-8681/943-6023
ZOBOZDRAVNIKI
Viktor Leber- splošna odontologija, implantes óseo-integrados; sreda in petek, od 14 do 18; Belgrano 3826
-	7. nadstr. „B" - San Martin - Tel.: 755-1353.
TURIZEM
Alas TourVam nudi po ugodnih cenah potovanja po Argentini, svetu in v domovino, tudi skupinska. Na uslugo Vam je Juan Kočar. Rivadavia 5283 - Loc. 34
-	Tel.: 903-4006.
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in omorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta
enk- Tel.: 762-:
ingoyen
LEGAJO Ns 3545-82 Počitnice, izleti inpèlóvanja v domovino informacije, hotelske namestitve, avtobusni prevozi, posredovanje vizumov in menjalnica. H. Vrigo^ 2742 - San Justo - Tel.: 441-1264/1265 ARHITEKTI
Arh. Aleksander Jure Mihelič - Načrti in vodstvo novih zidanj in prenovitve v Buenos Airesu, Miramaru in okolici. Tel.: 631-9600 in 0291-22977. ADVOKATI
dr. Vital Ašič— odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19 - Don Bosco 168 - San Isidro - Tel.: 743-5985.
dr. Franc Knavs — odvetnik - ponedeljek, torek, petek od 16 do 20 - Tucumän 1455 - 9. nad;
Capital - Tel.: 45-0320 in 46-7991
. nadstr. „E" -
dr. Mariano Radonič, odvetnik, od ponedeljka do
getka od 17 do 20 ure, Mar del Plata in okolica.
'lavama 2555, Mar del Plata (7600) Tel.: (023) 51-Q180/0177
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave—privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov — Andrej Marolt -Avellaneda 216 - San Miguel - Tel.: 664-1656. ŽADOM
REDECORA - Celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge - Bolivar 224 - Ramos Mejia - Tel.: 654-0352.
Matija Debevec - soboslikar. Barvam stanovanja, pohištvo. Péguy 1035 - (1708) Morón.
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom - L. Vemet 4225 - (1826) Rem. de Escalada - Tel.: 248-4021.
Garden Pools — konstrukcije bazenov - filtri -avtomatično zalivanje - Andrej Marolt - Pte. Illia (Ruta 8) Na3113 - (1663) San Miguel - Tel.: 664-1656. GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385 -1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - Tel.: 325-2127.
Kreditna Zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka ao petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97 - (1704) Ramos Mejia - Tel.: 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS -Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hemandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 ure (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Republica de Eslovenia 1851 - Uraduje od sredah od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10.30 do
12.30	(g. Nande Češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) - H. Yrigoyen 2756 - Tel.: 651-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do
11.30	ure (gdč. Julka Moder).
SLOGA —PODRUŽNICA SAN MARTIN Slovenski dom - Cordoba 129 - Tel.: 755-1266 - Uraduje ob četrtkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
Cena največ štirih vrstic $ 3- za enkratno objavo, za vsak mesec —4 številke— $ 9,-
Za dobrodelni sklad Zveze slovenskih mater in žena namesto cvetja na grob dr. Jožeta Dobovška so darovali: ga. Marija C. Malavašič $ 50; ga.lic. Marija K. Rant $ 20; družina Breznikar $ 20; ga. Vera Podržaj S 20; ga. Kristina Prijatelj $ 20; dr. France Zupanc $ 50; Tone Truden $ 50;N. N. $ 10; družina M. Eiletz $ 50 za dr. J. D. in Avgusta Clemente; podjetje Ciba-Geigy 300 USA dol; Jože Dobovšek ml. 500 USA dol.; Tone Truden v spomin Francu Flisarju $ 50 in Janku Šterbencu $ 50.
Vsem najlepša hvala!
/-------------------------------------------------
Slovenska kulturna akdja
6. kulturni veča:
Avgust Horvat:
Ob 100-letnici prvega slovenskega katoliškega shoda
Sobota, 29. avgusta ob 20. uri v mali dvorani Slovenske hiše.
Mešani pevski zbor „GALLUS” iz Celovca
nam bo ob obisku Argentine
s pesmijo prikazal košček naše lepe in nepozabne Koroške na
KONCERTU
v soboto, 22. t. m., ob 20.30 uri v dvorani Slovenske hiše.
S svojo udeležbo bomo izpričali zvestobo naši Koroški in ljubezen bratom, ki v njej prebivajo.
Vstopnice v predprodaji v Slovenski hiši in pri pevcih „Gallusa".
Mladinski dan v Carapaehayu
bo v nedeljo, 23. avgusta,
s celodnevnim sporedom.
Igral bo domači orkester. Lepo vabljeni.
OBVESTILA
SOBOTA, 22. avgusta:
Redni pouk slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri Koncert MePZ Gallus iz Celovca v Slovenski hiši ob 20.30.
NEDELJA, 23. avgusta:
V	cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu, nova maša lazarista Toneta Burja ob 11.30
Mladinski dan v Carapaehayu. SOBOTA, 29. avgusta:
Redni pouk slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri Predavanje pri SKA: Avgust Horvat, Ob 100-letnici prvega slovenskega katoliškega shoda, ob 20. v Slovenski hiši NEDELJA, 30. avgusta:
V	cerkvi Marije Pomagaj bo Andrej Poznič pel novo mašo ob 11. uri.
Proslava obletnice Rozmanovega doma: sv. maša in skupno kosilo.
SOBOTA, 5. septembra:
Dan ZSMŽ, sv. maša ob 19. v Slovenski hiši.
NEDELJA, 6. septembra:
Mladinski dan na Pristavi.
Sv. maša in komemoracija za pok. gen. Rupnikom v Slovenski hiši SOBOTA, 12. septembra:
Redni pouk slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri
Vi vprašujete
„Slišala sem, da bo izžreban med ugankarji STIKA eden od tistih, ki bodo petkrat pravilno rešili križanko, in da bo za nagrado lahko šel v otroško kolonijo v Cordobi z vsemi stroški plačanimi? Ali smejo uganjevati samo otroci članov SLOGE?"
SLOGA odgovarja
„Tako je, vendar če kak otrok še ni član, ni težave! Dovolj je, da ga vpišete za člana (S 50.-), saj bo s tem imel (poleg pravice do nagrade) tudi že razne ugodnosti, ki jih SLOGA nudi. Podrobnosti? Berite zadnji STIK! Ali pa: pokličite nas!"
Wcftim ma Balkamoo
Nad. s 4. str.
pretrgala vse električne vode in je prebivalstvo brez luči in vode, tudi bolnišnice in taborišča z ranjenci.
Zgleda, da vsak dan narašča večja nevarnost za totalno vojno. V času, ko je predsednik Bush izjavil,da imajo velesile pravico uporabiti (zaradi petroleja - sic) silo in so Iraku prepovedale letalske polete, ponudile Arabiji modeme bombnike, ki naj bi branili Kurde pred iraškimi napadi, do danes še ni nobenih znakov za resno vojaški poseg na Blakanu...
Glasnik ameriškega zunanjega ministrstva Micheli je še te dni poročal, da je vlada ZDA odstranila s poslopja bivšega
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovenia Unida Redacción y Administration: RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 643-0241
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Sue. 7	FRANQUEO PAGADO Concesión Ne 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión Ns 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual NB 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino S 50; pri pošiljanju po pošti pa $ 55; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 75 USA dol.
C Čeke na ime „ESLOVENIA LIBRE" J
Stavljenje in oblikovanje: MALJV1LKO - Telefax: (54-1) 362-7215
TaUeres Gräficos "VILKO" S.R.L., Estados Unidos 425 - Tel./Fax.: 362-7215 (1101) Buenos Aires
Ne pozabi!
Mladinski dan na Pristavi
bo 6. septembra 1992
Te pričakujemo!
jugoslovanskega poslaništva v Washingto-nu Titovo jugoslovansko zastavo in izobesila slovensko, hrvaško in bosansko zasta-
vo.
Priredil Slavko Skoberne
V NEDELJO, 30. AVGUSTA 1992
praznuje
ROŽMANOV DOM v San Justu
22. obletnico BLAGOSLOVITVE IN OTVORITVE
•	ob 11.30 sv. maša za odbornika dr. Jožeta Dobovška in ostale rajne člane in odbornike,
*	skupno kosilo (pribor prinesite s seboj!).	Vsi rojaki prisrčno vabljeni!
V Slovenijo? Brez znanja jezika...?
POUK SLOVENŠČINE, INTENZIVNOST RAZGOVOROV
po slovensko, vam bo omogočalo sproščenost izražanja in seveda — prijetnejše potovanje križem Slovenije.
Martin Fierro 4262 — San Justo — tel. 669-1684 (Na višini 1500 Camino de Cintura - 3 kvadre)
TONE ŠUŠTERŠIČ
Nedelja, 6. septembra — Slovenska hiša
Sv. maša za pok. generala Leona Rupnika
Komemoracija pred spomenikom žrtev. Spominska beseda: Tone Brulc. Borci in prijatelji, udeležba je naša častna dolžnost!
TABOR - Argentina