*
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
France Bevk: Pastirčki pri kresu in plesu. Izdala in založila »Slomškova zveza«. Mladinska knjižnica I. zvezek. Ljubljana, 1920. — Ovitek in vinjete narisal p. Kralj.
O ti knjižici so naša poročila povprek molčala, še založništvo ni poskrbelo za reklamo. Vendar ima Bevk svoje ime — ni med zvezdami, a pesnik je. Njegova pesem ne prodira z močjo misli do dna, je bolj harfa, ki ujema glasove in zveni prijetno in sladko v vsaki legi človeške duše. Živ- občutek in toplota južne narave sta lo blagoglasje duše izlila zlasti v ljubezenskih pesmih, ki šo med najlepšimi, kar jih imamo. Dasi pogrešamo osamosvojitve, Dehmlova pesem, bodisi neposredno, bodisi posredno po naši moderni, ni šla brez sledu mimo njega — vendar bi bilo zanj ugodnejše, da bi bil nastopil z drugo kot mladinsko zbirko. Bevk v ti zbirki ni tvoren duh, kar je v mladinski literaturi najtežje: doseči namreč, da bi bila pesem otroška in velika obenem (Ciciban!). Župančič in Sardenko sta pustila močne svetlobne učinke na teh likih, v splošnem pa je Bevk bolj zbral svobodno otroško poezijo kot jo po svoje prepesnil. Pesnik pa je že tisti, mimo katerega ni šla brez sledu vsa otroška domišljija in spomini in vse, kar med otroki živi. Igrivost, svetla nelogičnost mladih možganov, slika poleg slike, vse v posodi golega stavka — to je Bevk mestoma lepo prelil v svojo pesem (Otroci bezajo murčka, Ples, Mrak), s skrbno roko narejal in pazil, da ne bi razdrl, kar je otroškega. To je tudi najznačilnejša dobra poteza zbirke, dasi so nekatere   stvari  šolsko   konstruirane   (Mati
peče potico, Murček, Vraža je na roki i. dr.), to povsod, kjer zaveje šolsko vzdušje. Nekaj stvari je gol folklorističen material (Kaj so jedli, Še ena o prstih, Štejmo). — Bevkovo knjigo v celoti je pogodil Fr. Kralj z naslovno sliko in vinjetami. Z lahno roko, celo z velikim respektom je odstrl obraze Pastirčkom. Dasi sebe ni prav nikjer zatajil, je vendar zlasti v Divjem možu in Nežka je umrla tudi otrokom dostopen — Jurček na kolenu, ki je najboljši - bo seveda pretežek.            Fr   Kob,Qr
Ivan Zoreč: Pomenki. V Ljubljani, 1921. Samozaložba. Natisnila Narodna tiskarna.
Ivan Zoreč se je pojavil zadnja leta v »Ljubljanskem Zvonu« in »Domu in svetu« kot plodovit realističen pripovednik, šteti ga je še med dozorevajoče. Kaže precej darovitosti, ni se pa še ob poprečnosti spretnega diletanta poglobil v duha pravega umetniškega stvarjanja. Njegovi »Pomenki«, ki so ponatis sedmih novel, imajo predvsem tehnične hibe. Več ali manj je v vseh teh novelah pogrešati miselno enotnost in umerjenost miljejnega glasu. Psihologično ne sežejo ne enkrat v dno. Hvalna pa je domačnost pristne besede, dasi velikokrat" kot taka ni na mestu in moti celotno motivno občutje. Utrudljiva je deloma nabrekla orisnost ob mladostnem naivnost dihajočem patosu (str. 158). Po tujih vzorcih posneti naturalizmi poltenosti in telesnosti znervožajo, ker so prisiljeno zelje in ne »volja mesa«. Zaradi njih knjiga ni za mlade ljudi. Naslov knjige ni primeren vsebini. Nadejamo se od Zorca, ki je sam želel moje sodbe, zrelejših zbirk kakor pa so »Pomenki«, ki jih je povzročila mladim. književnikom obligotna ambicioznost. Možu,
40
ki se stoprv predstavlja, rad odpustim malo mladostne nerodnosti.             pr j preqej;
Iv. Ev. Šarič: Salve Regina. Siihovi u čast Gospi. (1895-1920.) Sarajevo, 1920 Kaptol vrhbosanski.
Isti: Judiia. Epska pjesma u pet pjevanja. U heksametru. Sarajevo, 1921. Kaptol vrhbosanski.
Prva teh dveh knjižic je posvečena knezu in škofu ljubljanskemu Ant. B. Jegliču. — Nadškof vrhbosanski Šarič je že zdavnaj znan kot človek, ki. mu je pesem notranja potreba in iskren izraz njegovega razmerja posebno do Marije. V prvi knjižici so zbrane njegove pesmi v čast Marije; tudi posebej izdana Judiia se nahaja v ti zbirki. Po svojem slogu so to po večini lahke, pogosto skoro v poskočnem ritmu pisane pesmice, kjer v ritmu in dikciji pa tudi v preprosto podanem čuvstvu pogosto začutiš sorodnost z narodno poezijo. Ritem romarske pesmi in njena melodija, kakor sem jo slišal svoj čas v bližini priljubljene hrvatske božje poti Marija Bistrica, sta mi nekolikokrat zazvenela v ušesih pri čitanju s tako silo, da sem prepričan, da je hotel pesnik tudi zavedno dati tak značaj svojim pesmim, ker jih ni pisal samo zato, da se poigrava z besedami sebi v uteho, ampak posebno zato, da z njimi širi ljubezen do Gospe med narodom. ~ Vsebinsko so te pesmi iskreno zasnovane molitve, par je tudi pripovednih v legendarnem duhu, največja in najgloblje zasnovana pa je epska pesem o Juditi. — Tudi v dikciji posnema Šarič narodno pesem, razen tega molitve in sveto pismo; pogosto kopiči epiteta kakor v litanijah in- hvalnicah in hvalnice ter v narodni slog prenesene litanije v čast Marije bi lahko nazvali njegove pesmi in jih obenem  že tudi formalno  in  vsebinsko
označili.                                                   K   ,
rrst.
Milan Begovič: Dunja u kovčegu. Roman. Naklada St. Kugli. Zagreb, 1921. Naslovni list izradio Ljubo Babic.
Ne poznam Begoviča in ne vem, kolik sloves uživa kot pripovednik. Njegova »Du-nja u kovčegu« — kar je svobodno prevedel Jos. Schlegel v »Agr. Tagblattu« z »Das Herz im Schaifen« — prav gotovo ni
umetnina, je povprečnost listkarja, ki je vrgel v dobi dveh mesecev trideset poglavij stare novelske motivnosti na papir in si dal v »predgovoru«, ki mu ga je napisal mladostni prijatelj Artur Grado, napraviti usiljivo pompozen in v tujstvu termina toneči in bobneči uvod, ki naj bi reklamsko uveril, da je hotel seči Begovič v problem. Ta problem, ki mu sioer že neokusni simbolni naslov knjige (prim. še str. 36) ugovarja, naj bi bil znani epski motiv grofa gleichenskega s filozofskim podteoremom jugoslovenstva kot sinteze vzhoda (Dušan) in zapada (Rodena, Kristina). Vsa mizerija epske snovi je motiv Ijubavnega razmerja donhuanskega Dušana do dveh deklet, kateri istočasno ljubi, Kristino poroči in potem z omoženo Rodeno (»dunjo«) prešušivuje. Da je mogla vzrasti siromašna fabula v nekak dramatski pogon in razvojni tek, je nakazal Begovič še motiv iz Shakespearjevega »Romea« (Ra-dišičevo in Mandušičevo družino); zavedno sicer (str. 89, 97), pa nerodno kot začetnik. Dopisovanje med Dušanom in Rodeno, ki je neokusno staro in netipično, bi človek s pridom prepisal v ljubavni spisovnik za poluizlikano dečad in dekel-stvo. Močno je pač le zadnje poglavje, ki sicer diši po že obrabljeni efektnosti drugod. Osebe so literarno medle, stare epi-gonske epizodalne lutke brez duše in krvi, brez jedrovitega govora, celo tehnično nepotrebne, kakor navlaka v mladinstvu nedozorelih poskusnikov. Jezik je neužitno izkvašen z besedami poprečne naše vsakdanjosti, tujke iz kluba in kavarne, vse strašno »konvencionalno«. Lokalnosti ni Begovič prav nič impresivno zadel, če izvzamem par krajevnih imen in par malo-mestnih dalmatinskih idiotizmov. Hladni razumarski materializem veje iz knjige. Brez predikatne vezi so številni stavki, kar je smešno posnemanje nemškega in francoskega impresionalnega sloga in v hrvaščini menda prav tako neslovansko kol v slovenščini. Raztrgani tiskovni stavek je pač tudi že star in poceni surogat za izvirnost, nič manj kot notna navedba iz Griega, op. 46. II., str. 195. Delo literarno-veščega Človeka ne bo zadovoljilo. Malemu obzorju    našega    malega    meščanstva    in