UREDNIKOVO PERO

Včeraj so se igrali z lutkami, gradili gradove iz peska in se držflli maminega krila. Niso se spraševali, kje dobiti kos zemlje, kos kbuha, opeko. Preživljali so svoje otroštvo, eni lepše, drugi manj lepo. Prerasli so lutke in gradove, v drobovje njihovega življenja je stopila dejanskost.
Igrače so zamenjali z zvezkom in svinčnikom, z delom v tovarni in z delom na polju. Tudi lo generacijo je zajel iivljenjski ritem drugih generaicj: vstajanje ob mraku, namesto zajtrka cigareta in
kava, odhod v šolo ali tovarno, gneča na avtobusu__in tako vse
do večera. Površni opazovalec bi rekel, da ni razlik med eno in drugo generacijo. Toda ti mladi Ijudje so zrasli v drugačnih okoliš-činah kot njihovi starši, starši so jih vzgajali drugače, kot so bili sami vzgojeni, drugače so preživljaliprosti čas... Posledica vsega tega je, da mladi o slvareh, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju, mislijo drugače. Za napake bipoiskali drugačne alterna-live kot njihovi starši, mnoge stvari iz preteklosti bi drugače inter-pretiroli.
Starši so vseskozi bedeli nad rdzvojem svojih otrok, bili z njimipri igri ...,pa kljub temu ne razumejo njihoveegajezika, razumevanja gospodarske in ekonomske krize, politične krize, preteklosti in prihodnosti. Mladi vpijejo, da jim usmerjeno izobraževanje, ni všeč, da tudi oni potrebujejo sluibo in sianovanje, da bi radipoka-zali in uporabili svoje znanje.
Starejši ne razumejo, da imajo mladi lahko lake zahteve in želje, sprašujejo se o uprovičenoti teh ielja. Toda kdoje le zuhteve izo-blikoval injih položil na njihova usta? Da, prav listi maltstarejši s svojimi dejanji v preteklosti, zdaj pa se obnašajo, kot da svojih de-janj ne razumejo.
Preteklost, sedanjost in prihodnost so v medsebojni povezavi, pogojenosti in odvisnosti.                                     Lea Trontelj