socialno delo
letnik 41 - februar 2002 - št. 1
visoka šola za socialno delo
ljubljana
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Uredniški svet
Vika Beve
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Glavni in odgovorni uredniic
Bogdan Lešnik
Uredniiti
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (01) 43-77-615, faks 43-77-122
ef ošta socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
konnentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru zdmženih
številk, ki pa sledijo istemu dvomesečnemu ritmu izhajanja.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene
avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila
imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh
časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi in/ali
recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, VŠSD,
Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (2001 ).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Časopis finančno podpira Ministrstvo za znanost in tefinologijo.
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Pavla Raposa Tajnšek, Vida Miloševič Arnold,
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta Rozman, Nataša Radonjič,
Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI
NA PODROČJU POSVOJITEV
KONCEPTUALNA IZHODIŠČA
IN PROBLEM RAZISKAVE
Od starega veka dalje je posvojitev, ki so jo po-
zneje formalizirali v rimskem pravu, družinam
brez moških potomcev omogočala ohranjanje
rodu in zavarovanje dediščine. Šele v 20. stoletju
je posvojitev postopoma postala ukrep družbe-
nega varstva mladoletnih otrok (Geč-Korošec,
Kraljic 1997). Institut posvojitve so tudi v novej-
šem obdobju večkrat zlorabili, tako različne ideo-
logije kakor tudi strokovne službe, ki so pri po-
svojitvah favorizirale interese socialno in ekonom-
sko močnejših slojev na račun marginaliziranih.
V zadnjih desetletjih se dogajajo pomembne
spremembe v praksi strokovnih služb, ki dajejo
prednost koristim otroka pred interesi drugih
udeležencev posvojitve, pa tudi v pogledih in
stališčih do posvojitve. Povečuje se število po-
svojiteljev, ki želijo posvojiti otroka zaradi načelne
zavzetosti in družbene odgovornosti za otroke
in ne le zaradi neuresničenega starševstva. Ti po-
svojitelji, ki morda že imajo lastne otroke, so pri-
pravljeni posvojiti tudi otroka iz tujine, starejšega
otroka ali otroka s telesno ali duševno motnjo v
razvoju (Lutter 1997: 37-38). Kljub navedenim
pozitivnim spremembam se na področju posvo-
jitev tudi v današnjem času dogajajo zlorabe, ki
niso le v nasprotju s strokovnimi spoznanji in pre-
vladujočimi družbenimi vrednotami, temveč tudi
z zakonodajo posameznih držav in mednarod-
nimi konvencijami. Zaradi velikih nesorazmerij
med povpraševanjem in »ponudbo« na nacional-
nih in mednarodnem »trgu posvojitev« obstaja
velika nevarnost, da se dogajanje na tem področju
izogne pravnim in strokovnim standardom in se
v najbolj skrajnih oblikah sprevrže v dejansko
prodajo in kupovanje otrok.
Tudi v Sloveniji je povpraševanje potencialnih
posvojiteljev veliko večje od »ponudbe« otrok, ki
nimajo staršev, ali pa jim biološki starši ne zmore-
jo zagotoviti ustreznih življenjskih razmer. Zaradi
tega se povečujejo pritiski na strokovne službe in
državo, naj vendarle kaj ukrenejo za rešitev živ-
ljenjskih stisk ljudi, ki kljub napredku medicine
pri zdravljenju neplodnosti ne morejo izpolniti
želje po starševstvu. Stiske parov, ki so po dolgo-
letnem neuspešnem zdravljenju soočeni z dej-
stvom, da je tudi posvojitev težko dosegljiv in
časovno odmaknjen cilj, ne smejo ostati brez pra-
vočasne in strokovno ustrezne pomoči socialnega
dela. Odgovor na vprašanje, kakšna naj bo ta
pomoč, pa je bolj kompleksen, kot se zdi na prvi
pogled. Nedvomno je večja dostopnost in boljša
organiziranost mednarodnih posvojitev pomem-
ben del rešitve tega problema, vendar pa samo
posredovanje informacij o tem, na katero tujo
službo naj se obrneta potencialna posvojitelja, ne
bo zadoščalo - če ne želimo, da bi rešitev postala
problem. Podcenjevanje družinske resničnosti in
dvojne identitete posvojencev, ki je (bilo) prisotno
v dosedanjih postopkih posvojitev v Sloveniji, bo
Prispevek je nastal na osnovi raziskave, ki jo je izvedla Visoka šola za socialno delo v Ljubljani.
Financiralo jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije po pogodbah
štev. 600-007/98-048 LK in 600-0019/99-048 LK. V raziskovalni skupini so poleg navedenih
sodelovali še Nino Rode (kot svetovalec za metodologijo) in Kristina Kveder, Marija Šauperl, Elvira
Zorko in Metka Žigante kot avtorice dodanih primerov, ki smo jih povzeli iz diplomskih del na
Visoki šoli za socialno delo.
1
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
v primeru pomanjkljivo izvajanih mednarodnih
posvojitev še večje tveganje za vse udeležence po-
svojitev, pa tudi za družbo.
Pri načrtovanju raziskave smo si prizadevali,
da nam trenutno zelo aktualno in medijsko od-
mevno vprašanje, kako pomagati kandidatom za
posvojitelje, da bodo prišh do rešitve svojega
problema, ne bi odvrnilo pozornosti od drugih
problemov, ki so povezani s strokovnim delom
na področju posvojitev. V praksi izstopata pred-
vsem dva problema: prvi problem je zaprtost
prevladujočega modela posvojitve, ki ovira raz-
vidnost in sprejemanje posvojiteljske realnosti.
Drugi problem, ki najbrž ni brez povezave s
prvim, pa so dolgotrajni in za vse udeležene, še
zlasti pa za same otroke zelo mučni postopki od-
vzema roditeljskih pravic v primerih, ko se dru-
žinske razmere kljub velikim prizadevanjem za
izboljšanje niso spremenile in še naprej ogrožajo
otroka. V sklop tega problema sodi tudi nestro-
kovno pristajanje na dolgoletno ali »večno« rej-
ništvo v vseh tistih primerih, ko bi bila posvojitev
najboljša rešitev za otroka (pri tem pa so, v skladu
s specifičnimi okoliščinami, mogoče zelo različne
stopnje odprtosti posvojitve).
KAJ JE ODPRTA POSVOJITEV?
Pomena večje odprtosti posvojitve se naše stro-
kovne službe do nedavnega skorajda niso zave-
dale, ah pa so mu posvečale obrobno pozornost.
V postopkih posvojitve so bili strokovni kriteriji,
ki zagotavljajo pravico otroka, njegove biološke
in posvojiteljske družine do resničnosti in do
participacije v procesu posvojitve, pogosto zelo
zapostavljeni. Namesto tega je prevladovala dom-
neva, da se bo otrok s posvojitvijo tudi dejansko,
ne le formalnopravno, vključil v novo družino,
kakor da ni imel nobene druge preteklosti. K temu
je precej prispevalo tudi dejstvo, da je bila v letih
po uveljavitvi novega zakona večina otrok posvo-
jenih v prvih mesecih življenja. Koncept odprte
posvojitve se je tako največkrat reduciral na pripo-
ročilo posvojiteljem, naj otroku sicer povedo, da
je posvojen, medtem ko je problem dvojne iden-
titete posvojenca ostajal v senci, tako pri posvo-
jenih otrocih, ki so izhajali iz domačega okolja,
kakor tudi pri tistih, ki so v okviru nekdanje
skupne države prihajali iz drugačnega etničnega
in kulturnega okolja. Analize primerov posvojitve
iz preteklosti kažejo, da je bilo priporočilo, da
mora otrok vedeti, da je posvojen, morda res izre-
čeno, vendar ga posvojitelji, premalo pripravljeni
ali povsem nepripravljeni na specifičnost posvo-
jiteljske stvarnosti, niso mogU »slišati« in upošte-
vati. Dogajalo pa se je tudi to, da je strokovna
služba pritrdila zdravorazumskemu prepričanju
posvojiteljev, da bo za otroka in vse druge naj-
bolje, če bodo prikrili dejansko stvarnost.
V Sloveniji smo leta 1977 ob uveljavitvi zakona
o zakonski zvezi in družinskih razmerjih vpeljali
popolno posvojitev, ki je v pravnem pogledu raz-
rešila mnoge težave, značilne za prejšnje obdobje,
ko je bil formalni status posvojenih otrok pogosto
nedorečen, to pa je posvojiteljem povzročalo
številne neprijetnosti (na primer ob izdaji potnega
lista za otroka ipd.). Zdi pa se, da je v Sloveniji
prav popolna posvojitev prispevala, da se je tudi
v strokovnih pristopih ohranjal relativno zaprt
model posvojitve, ki ne upošteva potrebe po večji
razvidnosti posvojiteljske družinske realnosti.
Kmalu zatem, ko smo pri nas vpeljali popolno
posvojitev, je v svetu veliko zanimanje strokovnja-
kov in uporabnikov spodbudil koncept odprte
posvojitve, ki so ga v svojem raziskovalnem po-
ročilu nakazali Sorosky in sodelavci (Sorosky,
Baran, Pannor 1978). Rezultati njihove raziskave
so opozorili na številne, dotlej »skrite« negativne
posledice zaprtih posvojitev, pri katerih je bila
povsem in dokončno pretrgana sleherna vez med
posvojencem in njegovo preteklostjo. Zaradi
destruktivnih učinkov zaprtega posvojitvenega
modela na nadaljnje življenje posvojenih otrok
in njihovih bioloških staršev so avtorji zaprtemu
modelu posvojitve očitali, da manipulira in zlo-
rablja posvojene otroke, poleg njih pa tudi ostala
dva udeleženca v »trikotniku posvojitve«, to je
roditelje in posvojitelje.
Izvor in preteklost posvojenega otroka sta pri
zaprti posvojitvi obdana z veliko skrivnostnostjo,
ki ga kot zlovešča senca spremlja skoz vse življenje
in ga ovira pri oblikovanju lastne identitete ter
pri iskanju odgovorov na tri kompleksna, neiz-
bežna vprašanja: »Zakaj so me oddali? Zakaj so
me ti ljudje sprejeli? Kam dejansko spadam?«
(Swientek 1997: 51.)
Zaradi popolne in dokončne prekinitve stikov
ter odvzema slehernih informacij o nadaljnji usodi
rodnega otroka trpijo tudi roditelji, ki neredko
vse življenje zaman iščejo svojega s posvojitvijo
izgubljenega otroka. Vendar ga ne iščejo zato, ker
bi ga hoteh ali želeli dobiti nazaj, radi bi le vedeli,
kako mu gre.
2
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Prizadeti so tudi posvojitelji, ki predstavljajo
tretjo stranico posvojiteljskega trikotnika. Posvo-
jitelji, ki imajo pomanjkljive informacije o otroko-
vih roditeljih in njegovi zgodovini, le težko poma-
gajo otroku, ki se sprašuje po svojem izvoru in
poskuša premostiti dvojnost svojega življenja, raz-
petega med svet sedanjosti in zamolčane pre-
teklosti. Ko posvojiteljem ponuja iluzijo, da se
stvarnost posvojenega otroka in posvojiteljske
družine v ničemer ne razlikuje od stvarnosti dru-
gih družin, model zaprte posvojitve manipulira
tudi s posvojitelji. S prepričevanjem, češ da je
posvojeni otrok »ravno tako vaš, kot da bi ga sami
rodili«, strokovne službe ne podpirajo posvoji-
teljev pri njihovi starševski vlogi, saj tako zani-
kanje stvarnosti zamegljuje razvidnost družine ter
zmanjšuje njeno sposobnost za komunikacijo in
konflikt (Čačinovič Vogrinčič 1998а in 1998c).
PROBLEMATIČNA VLOGA
STROKOVNE SLUŽBE
V ZAPRTEM MODELU POSVOJITVE
Za strokovne službe je v modelu zaprte posvojitve
pomembno predvsem dvoje: prvič, kako zavaro-
vati tajnost podatkov o biološki in posvojiteljski
družini, in drugič, kako otroku izbrati najpri-
mernejše posvojitelje. Kritiki zaprtega modela so
prepričani, da s takim pristopom strokovne službe
ne koristijo nobeni strani v trikotniku posvojitve;
z njim predvsem ohranjajo svojo moč odločanja
o življenju ljudi, ki so odvisni od njihovih storitev.
Kar se tiče varovanja tajnosti podatkov o
izvoru otroka in o tem, kam je bil posvojen, je
treba v določenih primerih, ko ni mogoč dogovor,
kaj je dobro za otroka, roditelju dejansko za nekaj
časa onemogočiti stik z otrokom in njegovo novo
družino. Ker pa se lahko po določnem času situa-
cija spremeni, ni razloga, da bi tudi stike bioloških
staršev, ki jim je bil morda otrok odvzet zaradi
zanemarjanja ali zlorabljanja, preprečevali za
vedno; taki stiki so mogoči ob posredovanju
strokovne službe in v dogovoru s posvojiteljsko
družino aH z že odraslim posvojencem. O tem,
da so stiki bioloških staršev in posvojenih otrok
pogostejši, kakor bi pričakovali, in to na željo in
v očitno korist obeh strani, pričajo rezultati
študije, ki jo je opravil Ryburn (1996). Najbolj
presenetljivo je bilo, da so se stiki vzpostavili celo
v primerih, ko je bil otrok staršem odvzet s
sklepom sodišča. Vztrajanje pri tajnosti podatkov
o otrokovem izvoru in njegovi novi identiteti, zato
da bi preprečili stike med otrokom in roditelji, se
zato zdi še toliko bolj neargumentirano v pri-
merih, ko se roditelji (največkrat je to roditeljica)
prostovoljno odpovedo otroku z vso ljubeznijo
in z iskreno željo, da bi mu bilo v novi družini
bolje.
Zagovorniki odprtega modela posvojitve so
prepričani, da bi morala biti vloga strokovne
službe manj usmerjena v varovanje tajnosti po-
datkov o posvojencih in njihovih bioloških starših.
Namesto tega bi morala strokovna služba po-
nuditi pomoč posvojiteljski družini in biološki
staršem ali drugim sorodnikom pri ohranjanju
stikov med posvojencem in njegovim izvornim
okoljem, če ti stiki otroku koristijo. Kot je ugotovil
Ryburn (1996), lahko stiki z rodnimi starši posvo-
jencem precej olajšajo negotovost pri iskanju
lastne identitete, zato vidijo koristnost teh stikov
tudi posvojitelji. V vsakem primeru je koristno,
če strokovne službe pri tem vprašanju pokažejo
večjo fleksibilnost in zmožnost prilagajanja
konkretnim situacijam, ki so lahko zelo različne.
Ena od raziskav, ki obravnavajo stike med biolo-
škimi in posvojiteljskimi družinami, je ugotovila,
da se pričakovanja in konkretno ravnanje biolo-
ških in posvojiteljskih družin giblje od zavračanja
stikov do njihovega dopuščanja kot vmesne
oblike, pa vse do zelo naklonjenega in zaželenega
medsebojnega sodelovanja obeh družin (Gross
1997).
Zaprti model posvojitve močno poudarja
vlogo strokovne službe pri selekciji kandidatov
za posvojitelje, pri tem pa so metode in učinki te
selekcije, če izvzamemo osnovne, z zakonom
določene pogoje za posvojitelje, marsikdaj sporni.
Optimalne družinske situacije za otroka ne mo-
remo zanesljivo predvideti, ne glede na metode
opazovanja in izbora. Lahko pa domnevamo, da
bo zaprta posvojitev, ki zanika družinsko resnič-
nost, otežila družinsko situacijo vsem posvojitelj-
skim družinam, tudi tistim redkim »družinam z
neobičajno stopnjo zdravja«, kot jih imenuje
Skynner. Delo z bodočimi posvojitelji se v modelu
odprte posvojitve ne usmerja v ocenjevanje njiho-
ve »primernosti in ustreznosti« (razen ugotav-
ljanja z zakonom določenih pogojev), temveč v
pomoč pri odkrivanju in razvijanju motivov in
potencialov za starševstvo ter v usposabljanje za
to, da bodo razumeli potrebo po razvidnosti po-
svojiteljske družinske stvarnosti in da se bodo k
njej vedno znova vračali.
3
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Z raziskavo smo želeli med drugim preveriti,
ali je v naši praksi že prišlo do premika od zapr-
tega k bolj odprtim modelom posvojitve. Naša
predpostavka je bila, da je vztrajanje pri zaprtem
modelu morda najpomembnejša ovira pri zago-
tavljanju bolj kakovostnih storitev v postopku
posvojitve. Nikakor pa to ni edina ovira, saj je
strokovno delo na področju posvojitev močno od-
visno od obstoječih zakonskih in organizacijskih
rešitev na celostnem področju dela z družino in
posebej na področju domačih in mednarodnih
posvojitev, kjer je veliko težav tudi zaradi pomanj-
kanja enotne evidence in šibke koordinacije med
posameznimi izvajalci. Menimo pa, da niti deloma
že zastarela zakonodaja niti neizdelane organiza-
cijske rešitve ne onemogočajo strokovnim delav-
cem sprejeti in uveljaviti sodobnih konceptov in
metod dela na področju posvojitev - to pa je
povezano predvsem s strokovnim znanjem in
boljšo usposobljenostjo za specifične delovne
naloge.
ALI OBSTOJEČA ZAKONODAJA
OMEJUJE STROKOVNO DELO
NA POSVOJITVAH?
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
iz leta 1976 z novelo iz leta 1989 je vsa določila
o posvojitvi zajel v členih 134 do 153 v posebnem
4. poglavju z naslovom Posvojitev. Za posvojitev
pomembna določila so še v 6. in 7. členu uvodnih
določb tega zakona ter v ustreznih členih iz tret-
jega dela zakona z naslovom Razmerja med starši
in otroki. Med dopolnilne pravne vire sodijo pred-
pisi, ki posredno urejajo posvojitvena razmerja:
Zakon o osebnem imenu. Zakon o socialnem var-
stvu, Zakon o dedovanju. Zakon o ureditvi koli-
zije zakonov s predpisi drugih držav v določenih
razmerjih. Zakon o državljanstvu Republike
Slovenije. Osnovna načela posvojitve izhajajo iz
Ustave Republike Slovenije iz leta 1991, ki v 56.
členu poudarja, da otroci in mladostniki, za katere
starši ne skrbijo, ki nimajo staršev aH so brez
ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno
varstvo države.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmer-
jih določa le najnujnejše pogoje in načela pri
posvojitvi, ki jih na kratko povzemamo v nasle-
dnjih odstavkih:
Posvojena je lahko le oseba, ki še ni polnoletna
(čl. 134), posvojitelj pa mora biti polnoletna
oseba, ki je vsaj 18 let starejša od posvojenca. O
izjemah odloča pristojni center za socialno delo.
Če je posvojenec starejši od 10 let, je potrebno
njegovo soglasje (čl. 137).
Otroka oz. mladoletno osebo je mogoče
posvojiti, če je izpolnjen eden izmed naslednjih
pogojev, ki so vezani na njegove roditelje (čl. 141 ):
•	starši so umrli,
•	starši so neznani
•	starši so že leto dni neznanega bivališča
•	staršem je odvzeta roditeljska pravica
•	starši trajno ne morejo izraziti svoje volje
•	starši so pred pristojnim organom (CSD)
privoHli, da dajo otroka v posvojitev.
Zakon ne predpisuje, katere kriterije morajo
izpolnjevati posvojitelji, pač pa določa, kdo ne
more biti posvojitelj (čl. 136 in čl. 139):
•	oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica
•	oseba, za katero se utemeljeno domneva,
da bi posvojitev izrabila v škodo posvojenca
•	oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost
aH je tako duševno motena ali bolna, da bi to
ogrožalo posvojenčevo zdravje in življenje
•	oseba, ki ne daje jamstva, da bo posvojencu
omogočila skladen osebnostni razvoj in ga uspo-
sobila za samostojno življenje
•	oseba, ki je posvojenčev krvni sorodnik v
ravni vrsti in tudi ne sestra ali brat posvojenca
•	oseba, ki je skrbnik mladoletnega otroka.
Posvojitev je mogoča po preteku enega leta
od izpolnitve teh pogojev, izjemoma pa tudi prej,
če CSD ugotovi, da bi bilo to v otrokovo korist
(čl. 141).
S posvojitvijo nastane med posvojencem in
posvojiteljem enako razmerje kot med starši in
otroki, kar pomeni, da s posvojitvijo prenehajo
vse pravice in dolžnosti med posvojencem in
njegovimi biološkimi starši, vključno s pravico do
dedovanja (čl. 143).
Z temi zakonskimi določili, ki so zlasti glede
izbire posvojiteljev dokaj ohlapna, je zakono-
dajalec omogočil dovolj avtonomije strokovnim
službam pri delu na področju posvojitev. Res je,
da zakon določa samo eno pravno obliko posvo-
jitve - popolno posvojitev, vendar pa večjo od-
prtost posvojitve in s tem tudi boljšo kakovost
storitev za posvojence in druge udeležence v
posvojitvi zagotavljajo strokovni pristopi, ki jih
uporabljajo izvajalci storitev. Od uporabljenih
konceptov in metod strokovnega dela je odvisno,
kako bodo strokovne službe izpolnjevale določila
zakona in pričakovanja stroke:
4
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
•	kako bodo, na primer, nekoliko starejšemu
otroku omogočili, da bo dejansko sodeloval pri
odločanju o njegovi nadaljnji življenjski usodi;
•	kako bodo v iskanje najprimernejše rešitve
vključevali tudi roditelje, posvojitelje in rejnike
in se odzivali na njihove potrebe in stiske,
povezane s posvojitvijo;
•	kako bodo zagotovili ohranjanje vezi med
sorojenci, ki so bih posvojeni v različne družine;
•	kako bodo zagotovili, da posvojeni otrok
prinese v novo družino svojo preteklost in jo ohra-
ni, ne zato, da bi ga obremenjevala, ampak zato,
da z njeno pomočjo lažje vstopil v sedanjost in
prihodnost.
POSVOJITVE LAHKO OBRAVNAVAMO
SAMO V KONTEKSTU
SOCIALNEGA DELA Z DRUŽINO
Posvojitev ni enkratno dejanje, ki se začne in
konča s sprejemom pravnomočne odločbe. Za
udeležence posvojiteljskega trikotnika je posvo-
jitev doživljenjski proces, za strokovne delavce
na področju socialnega dela z družino pa je
posvojitev celota različnih, pogosto dolgotrajnih
in kompleksnih interakcij in ukrepov. Strokovno
delo v postopku posvojitve se začne s predhod-
nimi prizadevanji, da bi otroku zagotovili ugodne
življenjske možnosti v biološki družini; pogosto
je povezano tudi z vmesnim rejništvom. Pred po-
svojitvijo morajo potekati priprave bodočih pos-
vojiteljev. Tudi po posvojitvi je potrebno sodelo-
vanje s posvojiteljsko družino, ki bo morda potre-
bovala pomoč tudi pozneje. Po posvojitvi morda
iščejo pomoč tudi biološki starši. Morda bodo
nekega dne želeli pomoč pri navezovanju stika z
roditelji že odrasli posvojenci itn.
Kompleksnost socialnega dela na področju po-
svojitev in njegovo neločljivo povezanost z drugi-
mi vidiki dela z družino lahko ponazorimo s po-
močjo temeljnih načel, ki usmerjajo delo na po-
dročju posvojitev v ZDA (Kadushin 1984: 3-4):
1. Najbolje za otroka je, če živi v lastni družini,
v skupnosti, ki ji pripada, in v svoji lastni državi;
posvojitev ni utemeljena vse dotlej, dokler niso
bile preizkušene vse možnosti za ohranitev ma-
tične družine. Posvojitev je vedno nadomestilo
za izvirni biološki dom in ne bi smela biti oprav-
ljena, dokler ni povsem jasno, da matična družina
ne bo zmogla zadovoljevati otrokovih potreb in
izpolnjevati svojih zakonitih dolžnosti do otroka.
To pomeni, da je družinsko varstvo najboljše
varstvo za otroka in da je skupnost dolžna zagoto-
viti družini vse potrebne vire in storitve, ki jo bodo
usposobile za starševsko vlogo, da bo lahko otrok
ostal doma.
2.	Če otrok potrebuje nadomestno družino,
jo je treba poiskati v njegovi lastni rasni, narodni,
etnični in verski skupnosti. Posvojiteljska družina
izven matičnega okolja je dopustna le v primeru,
če primerne družine z vsemi sorodnimi značil-
nostmi nikakor ni mogoče najti.
3.	Primarni cilj posvojitve je otroku, za kate-
rega biološki starši ne morejo skrbeti, zagotoviti
permanentno družino. Otrokova dobrobit, nje-
gove potrebe in njegovi interesi so torej temeljne
determinante dobre prakse na področju posvo-
jitev. Izbiramo novi dom za otroke in ne otroke
za izbrane posvojiteljske družine!
4.	Posvojitev je nedvomno najbolj zaželena
oblika permanentne nadomestne skrbi za otroke,
kadar potrebujejo alternativo za svojo matično
družino. Je varnejša in bolj trajna od rejniške
družine. Večja verjetnost je, da bo otrok s posvo-
jitvijo dobil potrebno dolgoročno in stalno name-
stitev, ki mu bo zagotavljala trajno ljubečo in
intimno skrb iste osebe, česar v rejništvu aH v
instituciji ne moremo pričakovati v tolikšni meri.
5.	Otrokova korist narekuje, da se odločitev
glede potrebe po trajni nadomestni namestitvi in
varstvu sprejme, kakor hitro je mogoče, in tudi
realizira s kar najmanj odlašanja. Tudi sklenitev
posvojitve naj bo opravljena čimprej, seveda ob
upoštevanju vseh posebnih okoHščin.
CILÍI RAZISKAVE
Temeljni cilj raziskave je bil proučiti obstoječo
doktrino in prakso socialnega dela na področju
posvojitev, ki determinira kakovost storitev in s
tem uspešnost posvojitve kot instituta družbenega
varstva otrok.
IskaH smo podatke o udeležencih posvoji-
teljskega trikotnika: o posvojencih, roditeljih in
posvojiteljih ter o strokovnih delavcih, ki vodijo
postopke posvojitve. Zanimali so nas razlogi za
posvojitev in metode dela, ki jih uporabljajo
strokovni delavci v odnosu do posameznih
kategorij udeležencev.
Ugotoviti smo želeli, kako so posvojitve poraz-
deljene med posameznimi centri za socialno delo
5
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
in kako imajo delo organizirano na CSD, koliko
izkušenj s posvojitvami imajo strokovni delavci
CSD, kakšne so te izkušnje in kakšno oporo imajo
strokovni delavci v timskem delu in v superviziji.
Zanimala so nas mnenja in pogledi strokovnih
delavcev na posvojitve; ugotoviti smo želeli, kak-
šne probleme opažajo pri svojem delu in kje bi
bile po njihovem mnenju potrebne spremembe v
zakonodaji, organizaciji in strokovni doktrini in
metodah dela. Posebej smo pri tem poudarili vpra-
šanje mednarodnih posvojitev in skupinskega dela
s posvojitelji, tako v času priprave na posvojitev
kakor pozneje.
Eden pomembnih ciljev raziskave je bil pro-
učiti razmerje med tremi področji dela z družino,
ki se sicer nujno prepletajo, vendar moramo po-
staviti jasne meje med njimi, če naj bodo stro-
kovne odločitve dejansko v korist otroka. Gre za
razmejevanje med delom z matično družino, de-
lom na področju rejništva in delom na področju
posvojitev.
V okviru dela na področju posvojitev smo si
kot dodatni cilj zastavili vprašanje, kako posvo-
jitelji in bodoči posvojitelji vidijo, ocenjujejo in
doživljajo posvojitev in njene specifičnosti, zlasti
pa sam postopek posvojitve in svojo vlogo v njem.
Čeprav predpostavljamo, da je delo z uporabniki
šibka točka na vseh treh stranicah trikotnika pos-
vojitev, smo se pri zbiranju empiričnih podatkov
usmerili na posvojitelje, saj je delo z njimi temelj-
nega pomena za doseganje ciljev posvojitve tudi
z vidika otrok kot osrednjih uporabnikov. Posebej
smo želeli preveriti vpliv skupinskih priprav bodo-
čih posvojiteljev na njihovo pripravljenost in
usposobljenost za starševstvo, zanimal nas je tudi
njihov pogled na odprtost posvojitve in njihove
izkušnje s strokovnimi službami.
S primerjalnimi študijami primerov posvojitve
iz različnih časovnih obdobij smo želeli ugotoviti
razlike v postopkih in metodah.
Namen raziskave je dopolniti obstoječe zna-
nje, teoretske koncepte in metode na področju
posvojitev ter ponuditi izhodišča oz. priporočila
za izdelavo strokovnih standardov, ki bodo po-
enotih strokovno prakso in izenačili kakovost
storitev vsem uporabnikom posvojiteljskega tri-
kotnika pri vseh izvajalcih. Pričakujemo, da bodo
ugotovitve raziskave koristile strokovnim skupi-
nam, ki bodo predlagale spremembe na področju
družinske zakonodaje, organizacije posvojitev (še
zlasti mednarodnih) in spremembe v doktrini
rejništva.
METODOLOGIJA
Raziskava je bila pretežno empirična in deskrip-
tivna, deloma tudi komparativna. Poleg empirič-
nih metod so bile uporabljene tudi metode kvali-
tativnega raziskovanja. Raziskava je vključevala
več različnih merskih instrumentov in prikazov:
•	poštno anketo, izvedeno spomladi leta 1999
s strokovnimi delavci centrov za socialno delo, ki
delajo na področju posvojitev; merski instrument
je bil standardizirani vprašalnik s 14 vprašanji;
•	osebne intervjuje, opravljene spomladi 1999
s posvojitelji in čakajočimi pari
•	osebne intervjuje, opravljene jeseni 1998 s
strokovnimi delavkami na Centru za socialno delo
v Mariboru in s socialnimi delavkami Ginekološke
klinike v Ljubljani ter Porodnišnice v Mariboru
•	intervjuje (osebne in po telefonu), opravlje-
ne jeseni 1998 s strokovnimi delavkami v ma-
terinskih domovih
•	po pošti izveden intervju (v jeseni 1998) s
psihologinjo v zasebni psihološki svetovalnici, ki
je izpeljala izobraževanje skupine posvojiteljev
in rejnikov
•	prikaz metod socialnega dela na področju
posvojitev v CSD Radovljica in v CSD Ljubljana
Center
•	prikaz metod socialnega dela v Društvu
posvojiteljskih družin Deteljica.
PODATKI O POSVOJITAH
IN STROKOVNEM DELU
NA PODROČJU POSVOJITEV V LETIH
OD 1990 DO KONCA LETA 1998
Podatke o posvojenih otrocih, njihovih roditeljih
in posvojiteljih, o razlogih za posvojitev in o me-
todah strokovnega dela pri posvojitvi povzemamo
iz ankete, ki jo je vsem 62 centrom za socialno
delo poslalo Ministrstvo za delo, družino in social-
ne zadeve avgusta v dveh časovnih terminih: leta
1996 za obdobje 1990-1995 in februarja 1999
(v nekoliko spremenjeni obliki) za triletno ob-
dobje od leta 1996 do konca leta 1998. Na anketo
so odgovorili vsi centri za socialno delo, vendar
pa kar 12 CSD v zadnjih devetih letih ni vodilo
nobenega postopka posvojitve. 11 CSD je v ob-
dobju od 1990 do 1999 izvedlo vsaj 9 ali več po-
svojitev, kar pomeni, da so dosegli povprečno vsaj
eno posvojitev na leto, v preostalih 39 CSD, kjer
so sicer vodili postopke posvojitev, pa niso dosegli
6
postopki, organizacija in standardi na področju posvojitev
Preglednica 1: Število posvojitev v Sloveniji v letih 1990-1998
Leto	1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 Skupaj
Število posvojitev 30 41 46 36 30 27 29 24 30 293
niti tega povprečja. Največ, kar 42 obojestranskih
posvojitev, so v devetletnem obdobju izvedli na
Centru za socialno delo Maribor.
Podatki, ki se sicer nekoliko razlikujejo od
uradnih statističnih podatkov o številu izdanih od-
ločb o posvojitvah, kažejo, da je bilo v navedenem
devetletnem obdobju v Sloveniji skupno posvoje-
nih 293 otrok, največ leta 1992 in najmanj leta
1997. V zadnjih 5 letih se število posvojitev ni
več povzpelo nad 30. Nekoliko več otrok je bilo
posvojenih v prvem obdobju po osamosvojitvi
Slovenije in drugih nekdanjih jugoslovanskih
republik, iz katerih je prihajalo v Slovenijo veUko
posvojenih otrok, največ v sedemdesetih in
osemdesetih letih. Do začetka kriznega obdobja
in vojnih razmer na območju bivše Jugoslavije je
veliko staršev iz Slovenije posvojilo otroke, ki so
bili rojeni v drugih republikah, ali pa so jih mate-
re, ki so v svojem okolju skrivale nosečnost, rodile
in oddale v posvojitev v Sloveniji. Formalne in
dejanske možnosti za posvojitev otrok s teh obmo-
čij so v zadnjem času minimalne, zato je v Slove-
niji prišlo do velikega nesorazmerja med številom
otrok, ki potrebujejo posvojitev, in številom
prosilcev, ki želijo posvojiti otroka.
NESORAZMERJE MED
ŠTEVILOM OTROK,
KI SO KANDIDATI ZA POSVOJITEV,
IN ŠTEVILOM PROSILCEV,
KI ŽELIJO POSVOJITI OTROKA
To nesorazmerje nam potrjujejo podatki o številu
otrok, ki so jih v začetku leta 1999 CSD v Slo-
veniji obravnavali kot potencialne kandidate za
posvojitev in številom vlog za posvojitev otroka.
Posamezni prosilci oddajo prošnje na več raz-
ličnih CSD, zato je nemogoče ugotoviti natančno
število prosilcev, saj centralne evidence o tem še
ni. Ker je parov, ki bi želeH posvojiti otroka, veliko
več kakor otrok, ki potrebujejo novo družino, se
je obdobje, v katerem bodoči posvojitelji dočakajo
uresničitev svojih želja, v zadnjem desetletju zelo
podaljšalo. V preteklosti so bodoči posvojitelji
otroka večinoma dočakaH v enem letu po oddaji
vloge (Zupančič 1987: 23), danes pa je večina
prosilcev obsojena na večletno čakanje. Anketa
sicer ni dala natančnega odgovora na to vprašanje,
saj tretjina CSD podatka o čakalni dobi sploh ni
navedla, ali pa so lahko postregli le z ocenami
stanja o tem, kakšna je povprečna doba čakanja
na otroka v njihovem CSD. Prejeti odgovori kaže-
jo, da prosilci v povprečju čakajo na prihod otroka
5 let po oddaji vloge. V četrtini CSD je čakalna
doba 5-6 let, v slabi petini CSD pari čakajo 3-4
leta, v 3 CSD čakajo 2 leti, v 2 CSD so odgovorili,
da je čakalna doba pri njih leto dni, v 2 CSD pa
kar 10 let.
RAZLOGI ZA POSVOJITEV OTROKA
Razlogi oz. pogoji za posvojitev otroka so dolo-
čeni v 141. členu Zakona o zakonski zvezi in dru-
žinskih razmerjih. Posvojitev je mogoča po prete-
ku enega leta od izpolnitve teh pogojev, izjemoma
pa tudi prej, če CSD ugotovi, da bi bilo to v otro-
kovo korist.
Podatki o razlogih oz. pogojih za posvojitev,
ki so jih posredovali CSD, so točni le pri materah
(privolitev za posvojitev najpogosteje dajo ma-
tere). Podatki za očete so zelo nepopolni, zato
ne dajejo prave podobe, izstopa pa podatek, da
kar 64% posvojenih otrok ni imelo urejenega
očetovstva.
7
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Posvojitev je bila v večini primerov (81,2%)
posledica materine privolitve, da odda otroka v
posvojitev. Vsi ostali razlogi za posvojitev so na-
vzoči v veliko manjšem obsegu. Posvojitev kot
posledica odvzema roditeljske pravice je bila
prisotna v manj kot desetini primerov (8,8%), na
tretjem mestu med razlogi za posvojitev pa je smrt
matere (6,5%). V 5 primerih je bila mati neznana,
v 4 primerih pa je bila trajno nesposobna izraziti
svojo voljo.
Ker je privolitev o posvojitvi otroka v veliki
večini vezana na matere, naj na tem mestu ome-
nimo tudi vprašanje, kdaj so dale roditeljice sogla-
sje k posvojitvi otroka, ali so se za to odločile že
med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu otroka ali
pozneje.
Skoraj polovica mater (41%) je dala soglasje
za posvojitev takoj po porodu, 10% pa celo pred
porodom. V našem zakonu sicer ni definirano,
kdaj naj bi mati dala soglasje, nikakor pa naj bi
to ne bilo pred rojstvom otroka. Soglasje, ki je
bilo dano pred rojstvom ali takoj po njem, je spor-
no tudi s strokovnega vidika, zato so v nekaterih
CSD že uveljavili prakso, da privolitev mati pod-
piše šele takrat, ko že zapusti porodnišnico. Da
bi se izognili pomislekom zaradi morebitnega ma-
terinega spremenjenega doživljanja neposredno
po porodu, bi bilo smiselno doreči, ali in kdaj naj
bi mati še enkrat potrdila soglasje.
Ob navedenih podatkih je treba opozoriti na
vprašanje, kije v tej raziskavi ostalo nedorečeno:
Kakšni so pravzaprav razlogi, zaradi katerih gre-
do otroci v posvojitev? Kaj se dejansko skriva v
ozadju obeh pravniških formulacij: »privolitev
staršev« in »odvzem roditeljske pravice«? Rodi-
teljica pogosto privoli v posvojitev otroka, ker
nima možnosti, da bi otroku zagotovila dobre
razmere za rast in razvoj, ali pa zato, ker ga iz
različnih razlogov (tudi zaradi zlorabe ali drugih
bolečih izkušenj, strahu pred izgubo partnerja
ipd.) ne more ali ne upa sprejeti.
Glede odvzema roditeljske pravice se lahko
ponovno zatečemo k zakonu (116. člen ZZZDR),
ki določa, da se s sodno odločbo odvzame rodi-
teljska pravica roditelju, ki
•	zlorablja roditeljsko pravico,
•	je otroka zapustil ali je s svojim ravnanjem
očitno pokazal, da ne bo skrbel zanj,
•	ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti.
■ Zakon nadalje pravi, da se lahko roditeljska
pravica roditelju vrne, prav tako z odločbo sodi-
šča, če preneha razlog, zaradi katerega mu je bila
odvzeta - razen če je bil otrok posvojen. S posvo-
jitvijo se torej usoda roditeljev, ki jim je bila odvze-
ta roditeljska pravica, dokončno zapečati, vrnitve
nazaj ni več, zato je razumljivo, da so odločitve o
posvojitvi in metode dela z vsemi udeleženimi v
tem primeru še posebej odgovorne.
Odločitev o posvojitvi kot najboljši možnosti
za otroka ne sme v nobenem primeru postati in-
strument za (četudi nezavedno in nehoteno) kaz-
novanje, stigmatizacijo ali izključevanje roditeljev,
ki svoje vloge ne zmorejo zadovoljivo opraviti.
Ravno tako ne bi smela na odločitev o tem, da je
posvojitev v interesu otroka, vplivati želja (četudi
nehotena in nezavedna), da bi s posvojitvijo nare-
dili nekaj dobrega za druge uporabnike, to je za
potencialne posvojitelje, ki lahko otroku v primer-
javi z matično družino praviloma ponudijo zelo
dobre razmere. Čeprav si socialno delo prizadeva
ponuditi vso pomoč parom, ki želijo posvojiti
otroka, pa potrebe in pričakovanja čakajočih ne
smejo vplivati na odločitve o morebitnem od-
vzemu otroka. Bodoči posvojitelji se v postopek
vključijo šele takrat, ko so predhodne odločitve
in ukrepi že sprejeti (v strokovnem timu, ne indi-
vidualno) in izvedeni, sicer se lahko - tudi zaradi
neenake moči obeh kategorij uporabnikov - po-
stopki posvojitve nevarno približajo manipulaciji.
Pomembno je, da se socialno delo zaveda proble-
mov, ki so povezani z različnim socialnoeko-
nomskim položajem in različno družbeno močjo
uporabnikov.
PRIMERJAVA PODATKOV
O DEMOGRAFSKIH
IN SOCIALNOEKONOMSKIH
ZNAČILNOSTIH RODITELJEV
IN POSVOJITELJEV
Pri zbiranju podatkov o roditeljih, zlasti očetih,
je bilo precej težav. Znani so vsaj delni podatki o
105 bioloških očetih, za 188 posvojenih otrok pa
podatkov o bioloških očetih ni. V posameznih
primerih so nepopolni tudi podatki o starosti,
izobrazbi ali zaposlitvi roditeljic, posvojiteljic in
posvojiteljev. Število roditeljic je v tem primeru
le 278 (in ne 293 kakor prej), saj so bili nekajkrat
posvojeni otroci iste roditeljice (v enem primeru
je bilo posvojenih celo pet otrok iste roditeljice).
Strukturne značilnosti roditeljic oz. roditeljev
v primerjavi s posvojiteljicami oz. posvojitelji so
prikazane v preglednici 3.
8
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
VeČina roditeljic oz. roditeljev in skorajda vsi
posvojitelji so imeli slovensko državljanstvo, kar
je tudi pričakovano. Da bi slovenskega otroka
posvojili tuji državljani, je po zakonu mogoče le
v izjemnih primerih. Tri posvojitelj ice so imele
nemško, ameriško in kanadsko državljanstvo, šest
posvojiteljev s tujim državljanstvom pa je imelo
švedsko, hrvaško, belgijsko, bosansko, ameriško
in kanadsko državljanstvo. Zal iz podatkov ne
moremo razbrati, ali je imel tuje državljanstvo
samo eden od posvojiteljev, ali pa sta bila morda
celo oba tuja državljana.
Starost posvojiteljic in posvojiteljev je bistveno
višja od starosti roditeljev. Večina posvojiteljev
se namreč za posvojitev otroka odloči šele, ko so
izčrpane vse možnosti, da bi par rodil otroka.
Posvojiteljski pari so praviloma poročeni, le
dva para naj bi po podatkih iz ankete živela v
izvenzakonski skupnosti, 1 posvojiteljica pa je bila
samska. Nasprotno so roditeljice večinoma sam-
ske (polovica je bila samskih, ena petina jih je
živela v izvenzakonski skupnosti, le 14% roditeljic
je bilo poročenih). Med biološkimi očeti, za ka-
tere so znani podatki, je bila poročena tretjina,
četrtina pa jih živi v izvenzakonski skupnosti.
Zelo opazne so razlike v izobrazbi in zaposlit-
vi, iz katerih lahko sklepamo, da imamo pri po-
svojitvah opraviti z dvema povsem različnima
socialnima poloma. Z redkimi izjemami so rodi-
teljice slabo ali vsaj podpovprečno izobražene:
kar tri četrtine roditeljic ima končano osnovno
šolo ali manj (40% jih ima osnovno šolo, tretjina
ima nedokončano osnovno šolo), ena petina jih
ima srednjo šolo in le 2% roditeljic imata višjo
izobrazbo. Podobna, le še nekoliko nižja je izo-
brazba bioloških očetov, za katere so znani podat-
ki, nekaj višji pa je med njimi delež zaposlenih.
Posvojiteljski pari, ki so skoraj vsi zaposleni,
imajo pretežno srednjo izobrazbo (56% žensk in
60% moških), sledi višja ali visoka izobrazba (29%
žensk in 35% moških), ostaH imajo končano
osnovno šolo, le en posvojitelj ima nedokončano
osnovno šolo.
Nimamo sicer podatkov o dohodku in premo-
ženju obeh kategorij, domnevamo pa, da je mate-
rialni položaj večine posvojiteljev najmanj povpre-
čen ali vsaj razmeroma ugoden, tako kakor lahko
na nasprotni strani upravičeno domnevamo (to
potrjujejo tudi študije posameznih primerov, ki
smo jih dodali raziskavi), da marsikatera roditelji-
ca in roditelj živita v revščini in socialni izključe-
nosti. Tako bi lahko tudi za slovenske razmere
pritrdili ugotovitvam Blandowa, ki opozarja na
marginalizacijske vidike posvojitve: »Še vedno se
daje prednost posvojiteljem višjih slojev in majh-
nim, neprizadetim, tudi danes še izven zakona
rojenim otokom. Otroci 'slabih mater' se izročajo
v vzgojo 'dobrim staršem'.« (Cit. po Lutter 1997:
30.) V situaciji, ko so otroci depriviranih, socialno
izključenih posameznikov ali družin težko pri-
čakovana rešitev za stiske parov iz srednjega in
višjega družbenega sloja, je tudi razumljivo, da v
družbi veliko bolj odmevajo neizpolnjena pričako-
vanja in človeške stiske potencialnih posvojiteljev
kakor pa problemi in boleče izkušnje bioloških
staršev, ki imajo bistveno manj moči in prilož-
nosti, da bi opozarjali javnost in strokovne službe
na svoje (in s tem tudi otrokove) prezrte potrebe
pred posvojitvijo in po njej.
9
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
starost otrok ob posvojitvi
Strokovno delo z otroki je v veliki meri povezano
s starostjo otrok v času posvojitve, zato si najprej
oglejmo podatke o starosti otrok ob posvojitvi. V
letih od 1990 do 1998 je bilo največ (53%) otrok
posvojenih v prvem letu starosti, povečini okrog
6 meseca starosti, najmlajša dva sta bila posvojena
že v starosti 3 mesecev. Razlogov za te zgodnje
posvojitve ne poznamo, zato lahko le ugibamo,
aH je bila posvojitev poledica smrti roditeljev aH
česa drugega. Otroci, ki so bili posvojeni v prvem
letu življenja, so bili nameščeni v družine z na-
menom posvojitve takoj po rojstvu aH v prvih
mesecih po rojstvu. Sledi druga skupina otrok,
posvojenih med prvim in drugim letom starosti
(19%), tako da je bila večina otrok (skoraj tri
četrtine) posvojenih do konca drugega leta. Posvo-
jitve starejših otrok, ki zahtevajo participacijo in
soodločanje otroka v procesu in so zato še bolj
zahtevne, so manj pogoste. Redke so zlasti posvo-
jitve po 10. letu otrokove starosti. Najvišja starost
posvojenih otrok se v posameznih letih giblje med
8 in 17 leti. Dva sedemnajstletnika sta bila posvo-
jena le malo pred iztekom z zakonom določenega
roka za posvojitev; tudi v tem primeru lahko samo
ugibamo, ali so ju morda posvojiH dotedanji
rejniki.
posvojena že v prvih 6 mesecih bivanja pri
bodočih posvojiteljih, druga desetina pa je do
posvojitve pri njih živela od leta do dveh. Glede
dolžine bivanja pri bodočih posvojiteljih pred
posvojitvijo so razlike med posameznimi leti v
opazovanem obdobju zelo majhne. Ugotovimo
lahko, da je večji del otrok pri bodočih posvo-
jiteljih živel v skladu z obdobjem, ki ga določa
zakon. V primerih, ko so se na centru za socialno
delo odločaH za skrajšanje zakonsko določenega
roka, so kot najpogostejši razlog navedli željo po-
svojiteljev po skrajšanju tega obdobja, na drugem
mestu so navedH željo otroka in na tretjem željo
roditelja oz. obeh roditeljev, da bi hitreje prišlo
do posvojitve. Pri prizadevanjih za skrajšanje roka
prevladujejo torej želje posvojiteljev, ki se počutijo
zelo negotove, dokler posvojitev ni pravno zaklju-
čena. Želje otrok po hitrejši posvojitvi so manj
pogoste predvsem zaradi nizke starosti večine
posvojencev.
Za skrajšanje roka so se delavci CSD najpogo-
steje odločiH na podlagi opravljenih razgovorov;
drugih metod dela večinoma niso navajaH, zelo
redko so uporabiH obiske na domu ali pridobi-
vanje drugih mnenj. V enem primeru so navedH,
da je bila predčasna posvojitev rezultat psiho-
loškega testiranja otroka.
kje so živeli otroci,
preden so jih namestili
k bodočim posvoiiteliem
z namenom posvojitve?
Polovica otrok (50%) je bila nameščena v bodoče
posvojiteljske družine neposredno iz porod-
nišnice. Večji oz. starejši otroci so pred odhodom
v bodočo posvojiteljsko družino največkrat (v
25%) živeH v rejniških družinah, 11% otrok je
prišlo k posvojiteljem iz bolnišnice, 6% otrok je
do posvojitve živelo v rodni družini, ostali pa so
živeU pri sorodnikih aH prijateljih svojih roditeljev.
koliko časa so otroci preživeli
v bodoči posvojiteljski družini
pred posvojitvijo?
Največ (67%) otrok je bilo posvojenih potem, ko
so v družini, ki jih je pozneje posvojila, prebiH
od 6 do 12 mesecev. Približno desetina jih je bila
STROKOVNO DELO Z OTROKI
V PROCESU POSVOJITVE
V času pred posvojitvijo so strokovni delavci
CSD uporabljaH naslednje oblike dela z otroki:
•	obiski v bodočih posvojiteljskih družinah
(227 storitev)
•	obravnavo otrok v matičnih družinah (144
storitev)
•	razgovori v okolju, kje je otrok bival, pri
čemer so verjetno mišljene predvsem rejniške
družine (119 storitev)
•	obravnave v zdravstvenih ustanovah (41
storitev)
•	pridobitev otrokovega mnenja pred posvo-
jitvijo (31 primerov - mnenje so dali otroci, ki so
bili ob posvojitvi dovolj stari, da so razumeh
pomen posvojitve)
•	pogovori na šoH (21 storitev)
•	vključevanje otrok v organizirane dejavnosti
(18 storitev)
•	obravnava otroka pred namestitvijo v druži-
no zaradi fizičnega ali psihičnega trpinčenja,
10
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
spolnega zlorabljanja ali zanemarjanja (11 pri-
merov - odgovori veljajo le za obdobje po letu
1996, ker v prvi anketi tega vprašanja še ni bilo).
Tudi po namestitvi otroka v družino z name-
nom posvojitve so strokovni delavci centrov kot
najpogostejšo obliko dela z otrokom izvajali obi-
ske v družini. V povprečju naj bi obiskali vsakega
otroka od 2 ali 3 krat. Kot drugo obliko sprem-
ljanja so navedli razgovore na CSD, ki naj bi pote-
kali pred posvojitvijo. Podatki o teh razgovorih
so zelo različni in nepopolni. Nekateri CSD so
odgovorili, da imajo s posvojitelji redna mesečna
skupinska srečanja, drugi so napisali, da se ti
razgovori vršijo redno, vendar bolj poredko, veli-
ko CSD pa je zapisalo, da opravljajo razgovore
po potrebi, glede na potrebe posvojiteljev ali otrok
oziroma glede na oceno strokovnega delavca, da
je treba o določenih zadevah, vezanih na posvo-
jitev, še skupaj razmišljati in kaj razjasniti. Vklju-
čevanje otrok v novo okolje strokovni delavci
spremljajo tudi prek šole, napredovanja v šoli in
doživljanja nove družinske situacije, pa tudi prek
zdravstvenih ustanov, predvsem patronažne
službe in pediatričnih ambulant.
Nekateri strokovni delavci so zapisali, da se
pred posvojitvijo obračajo tudi na društvo Dete-
ljica, če so bodoči posvojitelji njihovi člani. Stro-
kovni delavci pogosto uporabljajo tudi telefonske
komunikacije.
Med storitve socialnega dela sodi tudi svečana
posvojitev, ki bi jo morali organizirati v vseh pri-
merih posvojitve, a se tega pogosto ne držijo. Od-
govori na vprašanje, ali je bil otrok prisoten na
svečani posvojitvi, kažejo, da to drži le za kakšno
tretjino otrok, za dobro tretjino posvojenih otrok
so CSD odgovorili, da niso imeli svečane posvo-
jitve, za preostale primere pa niso dali jasnega
odgovora - navedli so le, da je svečana posvojitev
odvisna od želje posvojiteljev.
Po posvojitvi so strokovni delavci otroke
spremljali na dobri polovici CSD (v 37 CSD), 15
CSD je odgovorilo, da otrok po posvojitvi niso
spremljali, 10 CSD pa o tem ne vodi evidence.
Glede na to, da niso vsi strokovni delavci natan-
čno zapisovali spremljanja po posvojitvi, lahko
ugotovimo le nekaj osnovnih značilnosti. Očitno
je, da strokovni delavci v prvem letu po posvojitvi
obiščejo skoraj 60% otrok, v naslednjem letu 30%,
pozneje pa le še slabo petino. Največ obiskov je
nenapovedanih, sledijo obiski ob rojstnih dnevih
in družinskih praznikih, opazno pa je tudi število
obiskov, namenjenih reševanju težav.
Podatki o delu z otroki so sami po sebi dovolj
zgovorni in potrjujejo domneve o zelo različnem
in pogosto tudi pomanjkljivem strokovnem pristo-
pu k posvojitvi. Ker pa ne vemo, kakšna je bila
konkretna vsebina storitev, ki so jih navedli CSD,
bi na osnovi skope navedbe o »obravnavi«, »raz-
govoru«, »obisku«, »pridobitvi mnenja«, »sprem-
ljanju« ipd. le težko podali zanesljivo oceno, kako
so bili v postopku posvojitve upoštevani koncepti
socialnega dela z družino in kako so bile prepo-
znane in spoštovane potrebe in pričakovanja
otrok, pa tudi ostalih udeležencev v tem procesu.
STROKOVNO DELO Z RODITELJI
OZ. MATIČNO DRUŽINO
Podatke o tem, ali se biološki starši po ukrepu
posvojitve še kdaj oglasijo na CSD, je navedlo le
nekaj centrov za socialno delo. Podatki so zbrani
za približno polovico otrok, ki so bili posvojeni.
Le desetina roditeljev se po teh podatkih še kdaj
oglasi na CSD v zvezi s posvojitvijo njihovega
otroka, več pa je bioloških staršev, ki se na CSD
oglašajo zaradi težav in stisk, ki naj ne bi bile
neposredno v povezavi s posvojitvijo.
Iz navedenih podatkov je težko sklepati kar
koli. Ne vemo, ali se roditelji ne obračajo po po-
moč zato, ker jim posvojitev ni pustila posledic,
zlasti občutkov izgube in krivde ob dokončni
ločitvi od otroka, kar pa je malo verjetno. O tem
pričajo izkušnje pri delu z roditeljicami, ki so dale
soglasje k posvojitvi otroka (Beve 1995). Morda
se roditelji na CSD v tej stiski ne obračajo zato,
ker od njega ne pričakujejo pomoči, še zlasti, če
v CSD vidijo predvsem organ, ki jim je odvzel
otroka, pa čeprav ukrepa ni izvedla ista oseba, ki
jim sicer ponuja pomoč in oporo. Mogoče pa je
tudi, da ob tem, ko pridejo iskat kakšno drugo
informacijo ali pomoč, v resnici želijo zvedeti tudi
kaj o otroku, se pogovoriti o njem, pa tega ne
storijo. Tudi če jim tega nihče na CSD ni rekel ali
pokazal, se čutijo ožigosani kot nezmožni ali slabi
roditelji. Razmisliti bi morali o tem, kje in kako
bi lahko dobili pomoč roditelji posvojenih otrok,
saj izkušnje in raziskave iz tujine kažejo, da bio-
loški starši tudi po dolgih desetletjih niso pozabili
na otroka, da želijo dobiti informacije o njem in
morda vzpostaviti stike, kar praviloma koristi tudi
otroku.
Daje teh stikov pri nas izredno malo (verjetno
pa tudi razmišljanja o tem, da bi bili koristni),
11
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
kaže tudi odgovor na vprašanje, ali so bili med
posvojiteljsko in matično družino kdaj urejeni
medsebojni stiki. Na to vprašanje je odgovorila
dobra polovica (38) CSD. Samo v dveh primerih
posvojitve naj bi obstajali stiki med biološko in
posvojiteljsko družino, v enem primeru pa piše,
da obstajajo stiki med posvojiteljsko družino in
starimi starši posvojenca.
DELO S POSVOJITELJI
V tujini ugotavljajo, da je med posvojitelji precej
takih, ki že imajo otroke in torej tudi izkušnjo z
otrokom. Pri nas močno prevladujejo posvojitelji
brez lastnih otrok, čeprav podatki, ki so jih po-
sredovah CSD, niso popolni. Od 83 posvojitev,
ki so bile sklenjene v letih 1996-1998, je za 43
parov podatek, da niso imeli še nobenega otroka,
16 parov naj bi že imelo vsaj enega otroka, za
preostalih 24 parov pa ni podatka, kar bolj ver-
jetno pomeni, da pred posvojitvijo še niso imeli
otrok.
Med tistimi 16 pari, ki so že imeh otroka, je
imelo 7 parov 13 lastnih otrok, 7 parov je imelo
že po enega posvojenega otroka, 2 para pa sta
imela vsak po enega otroka v reji.
Priprave bodočih posvojiteljev na starševstvo
in na razumevanje specifičnosti posvojiteljske
družine so najpomembnejša sestavina strokov-
nega dela s posvojitelji, ki pa vključuje tudi pre-
verjanje, ali kandidati za posvojitelje izpolnjujejo
predpisane pogoje. Iz podatkov CSD ne moremo
zanesljivo ugotoviti, kakšno je razmerje med tema
osrednjima nalogama. Med metodami dela, ki jih
s kandidati za posvojitelje izvajajo na posamez-
nem centru za socialno delo, so skoraj vsi CSD
(57) navedu individualne razgovore na centru za
socialno delo; večina CSD (48) je navedla tudi
obiske na domu in zbiranje dokumentacije. Poleg
teh treh prevladujočih oblik dela z bodočimi po-
svojitelji se v slabi polovici CSD (27) pojavlja še
psihološka obravnava, še nekoUko manj pa je
CSD, iz katerih so kandidate napotili na priprave
ali jih vključili v lastne skupinske priprave (skupno
25 CSD - vendar je bilo vprašanje o vključitvi v
skupino zastavljeno le za obdobje 1996-98).
Na vprašanje, kakšne metode dela uporabljajo
na CSD pri selekciji posvojiteljev in kako določajo
vrstni red med prijavljenimi kandidati, so CSD
večinoma ponovno navedli metode dela, ki so jih
obkrožiU že pri vprašanju o delu s kandidati za
posvojitelje. Sicer pa so dodatno navedH še nas-
lednje kriterije izbora, iz katerih je razvidno, da
upoštevajo predvsem pričakovanja posvojiteljev,
medtem ko so potrebe otrok na zadnjem mestu:
•	bistven element pri selekciji so pričakovanja
posvojiteljev, ki bi želeli posvojiti dojenčke,
•	ne pa kakor koli bolnih in prizadetih otrok;
nekateri posvojitelji imajo pomisleke tudi glede
posvojitve otrok, ki nimajo staršev slovenske na-
rodnosti (16 odgovorov)
•	pomemben element pri odločitvi je dolžina
čakanja na otroka (7 odgovorov)
•	prednost imajo kandidati iz krajevne pristoj-
nosti njihovega centra (5 odgovorov)
•	pri odločanju so bistvene potrebe otrok (4
odgovori)
•	vse dosedanje posvojitve je CSD prepustil
ljubljanskim centrom ( 4 odgovori).
Če bi sodiH le po teh podatkih, bi smeH tvegati
trditev, da je strokovno delo na CSD bolj usmer-
jeno v zadovoljevanje pričakovanj posvojiteljev
kot potreb otrok. Podobno kot sta ugotavljaH že
Batičeva (1990) in Vrliničeva (1993), je delo s
posvojitelji še vedno zelo pomanjkljivo in se le
počasi premika v smeri večjega ozaveščanja in s
tem tudi delnega samoizbora kandidatov. To pa
je mogoče doseči le v načrtno vodenih, sistema-
tičnih skupinskih pripravah, ki jih CSD le izje-
moma organizirajo; namesto tega včasih napotijo
kandidate na priprave drugam, praviloma v dru-
štvo »Deteljica«. Pri delu s posvojitelji tako še ved-
no prevladujejo individualni razgovori na CSD,
obiski na domovih posvojiteljev ter seveda zbi-
ranje z zakonom določene dokumentacije.
TIMSKO DELO NA CSD
IN POVEZOVANIE CSD
Z DRUGIMI IZVAJALCI
NA PODROČJU POSVOJITEV
Razveseljiv je napredek na področju timskega
dela. Medtem ko je bilo po ugotovitvah Batičeve
(1990) timsko delo na področju posvojitev navzo-
če le v majhnem številu (14%) CSD, pa je v letih
1990-1998 vse posvojitve obravnaval strokovni
tim že v polovici CSD (v 33 CSD), nadaljnjih 14
CSD pa obravnava v timu večino posvojitev.
OstaH CSD so bodisi odgovorili, da posvojitev
ne obravnavajo v timu (7 CSD), aH pa sploh niso
odgovorih na to vprašanje. Domnevamo lahko,
da tudi v teh primerih timskega dela ni, odgovor-
12
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
nost za strokovno delo in odločitve je prepuščena
posameznemu izvajalcu.
Velika večina centrov za socialno delo (50
CSD) se pri delu na področju posvojitev povezuje
z drugimi centri. Pri povezovanju izstopajo
povezave med sosednjimi centri (znotraj regije);
v prvi polovici devetdesetih let je bilo bolj opazno
povezovanje s Centrom za socialno delo Ljubljana
Center, ki je nato upadlo. Nekajkrat omenjajo
CSD med povezavami tudi druge ljubljanske
CSD, gorenjske CSD, CSD Maribor, CSD Dom-
žale ter primorske CSD, sicer pa se pri posamez-
nih posvojitvah pojavijo povezave med dvema
centroma s povsem različnih koncev države.
Vsebina povezav med CSD kaže, da je največ-
krat šlo za posredovanje mnenja o primernosti
za starševstvo za posvojitelje, ki so posvojili otro-
ke iz pristojnosti drugih centrov. Poleg tega so
posebej omenjeni pravna pomoč, informativno
svetovalni razgovori, posredovanje vlog, obiski na
domovih, izdaja potrebnih mnenj in potrdil.
Med opraviU, za katera so posamezni CSD
zaprosih druge centre, je bilo prav tako največ
mnenj o primernosti kandidatov za posvojitelje.
V primerih, ko kandidati za posvojitelje niso živeli
na območju krajevne pristojnosti CSD, v katerem
so imeli otroka s pogoji za posvojitev, so iz tega
CSD prosili pristojni center za mnenje o primer-
nosti kandidatov za posvojitelje. Nekateri CSD,
zlasti v primeru oddaljene namestitve otroka, pa
po namestitvi prosijo pristojni center, da spremlja
otroka. Poleg navedenih opravil so CSD omenjaH
še pomoč pri pravnih zadevah in prošnjo za
psihološko mnenje, kadar CSD nima zaposlenega
pravnika in psihologa.
Za obdobje od leta 1996 do 1998 je na voljo
tudi podatek o sodelovanju z drugimi službami
in drugimi udeleženimi v postopkih posvojitve.
22 CSD je navedlo, da so v tem času sodelovaH z
društvom »Deteljica« (verjetno pri napotitvi pos-
vojiteljev v skupinske priprave), posamezni CSD
pa so sodelovali še s porodnišnico, zdravstvenim
domom, otroško bolnišnico, z Ministrstvom za
delo, družino in socialne zadeve, z množičnimi
mediji in tujimi veleposlaništvi.
Kakšna tretjina CSD je v tem času že imela
opravka z mednarodnimi posvojitvami. Zvečine
je bilo njihovo sodelovanje omejeno na pripravo
strokovnih mnenj o posvojiteljih in izdajo potre-
bnih potrdil. V treh primerih pa je šlo tudi za
neposredno spremljanje otroka iz tujine k družini
posvojiteljev.
MNENJA IN STALIŠČA SOCIALNIH
IN DRUGIH STROKOVNIH DELAVK
OZ. DELAVCEV, KI DELAJO
NA PODROČJU POSVOJITEV
Anketo, namenjeno strokovnim delavcem na
področju posvojitev, smo v začetku februarja
1999 poslali na vseh 62 CSD. Do konca maja
1999 smo dobili vrnjenih 54 vprašalnikov, ki so
jih v veliki večini izpolnile socialne delavke oz.
delavci, poleg njih pa še nekaj drugih strokovnih
delavcev.
Velik odziv strokovnih delavcev na anonimno
poštno anketo ter zavzetost in natančnost pri od-
govorih na anketna vprašanja potrjujejo domne-
vo, da se strokovno delo na področju posvojitev
ubada s problemi, ki zahtevajo nove pristope in
rešitve. S svojimi pogledi na obstoječe probleme
in s predlogi za spremembe so respondent! poka-
zali veliko odgovornost do svojega dela in pri-
pravljenost prispevati k ustreznejšim zakonskim
in organizacijskim rešitvam ter k bolj strokovnim
metodam dela z vsemi udeleženci v postopku
posvojitve.
Tudi respondent!, ki so posebej omenili, da
imajo le malo izkušenj s posvojitvami, so se po-
trudili in izrazili svoje mnenje v odgovorih na
večino zastavljenih vprašanj.
Pri interpretaciji ankete s strokovnimi delavci
smo si dodatno pomagah z osnovnimi podatki o
posvojitvah, ki so jih v istem času, od februarja
do aprila 1999, vsi centri za socialno delo posre-
dovah Ministrstvu za delo, družino in socialne
zadeve. Pri zbiranju podatkov smo se želeH izo-
gniti nepotrebnemu podvajanju, zato v poštni
anketi nismo spraševali po konkretnih podatkih
v zvezi s posvojitvami, omejili smo se predvsem
na menja in stališča strokovnih delavcev. Ker je
bila anketa anonimna, smo se morah odreči pri-
merjavam, ki bi bile morda zanimive, na primer,
kako na določena stališča vpliva večje ali manjše
število posameznih posvojitev v posameznem
CSD ali število in struktura zaposlenih na CSD
ipd. Z anonimno anketo smo želeli doseči, da bi
strokovni delavci manj obremenjeno spregovorili
o problemih, s katerimi se srečujejo pri svojem
delu, o svojih mnenjih in stališčih do posvojitev
ter o spremembah, ki bi izboljšale kakovost so-
cialnega dela na tem občutljivem in odgovornem
področju socialnega varstva.
Velika večina (skoraj 90%) anketiranih stro-
kovnih delavk in delavcev ima več kot 10 let
13
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
skupne delovne dobe, polovica vseh ima celo nad
20 let skupne delovne dobe. To pomeni, da pri
delu s posvojitvami, ki sodi med najodgovornejše
naloge v socialnem delu, le redko najdemo pov-
sem neizkušene strokovne delavce. Vendar pa niti
dolgoletne izkušnje na drugih področjih social-
nega (oz. drugega strokovnega dela) same na sebi
še ne zagotavljajo specifičnih znanj in usposob-
ljenosti za delo na posvojitvah.
Čeprav ima velika večina respondentov nad
10 let skupne delovne dobe, pa je njihova delovna
doba pri delu s posvojitvami občutno krajša.
Pomemben delež (42%) anketirancev se s posvo-
jitvami ukvarja manj kot 10 let, petina pa manj
kot 5 let. Ta podatek nam glede na majhno število
posvojitev na večini CSD dopušča sklep, da so se
številni respondent! v svoji dosedanji praksi sre-
čali le s posameznimi primeri posvojitve aU pa z
nobenim. Najkrajšo delovno dobo na področju
posvojitev, manj kot pol leta (njena skupna delov-
na doba je sicer 5 let), je v času anketiranja imela
diplomirana socialna delavka, ki sicer edina od
vseh sodelujočih v anketi dela samo na področju
posvojitev.
Podatki kažejo, da strokovno delo na področju
posvojitev ostaja domena socialnega dela, pa tudi
domena žensk - ne glede na dejstvo, da je social-
no delo že nasploh zelo feminizirano. Med našimi
respondent! izrazito prevladujejo socialne delavke
in diplomirane socialne delavke, skupaj s 3 moški-
mi pokUcnimi kolegi jih je med anketiranimi kar
80%. Na vprašalnik je odgovorilo tudi 10 psiho-
loginj in psihologov (njihova spolna struktura je
sicer bolj uravnotežena, kar pa je morda posledica
majhnega vzorca) in ena profesorica socialne
pedagogike.
Če primerjamo naše rezultate s podatkih, ki
so jih CSD posredovah Ministrstvu za delo, druži-
no in socialne zadeve, ugotovimo razlike pred-
vsem pri psihologih.
Preglednica 7: Izobrazba strokovnih delavcev,
ki na posameznih CSD obravnavajo posvojitve
Socialni delavec	52 CSD
Psiholog kot nosilec dejavnosti	2 CSD
Psiholog skupaj s soc. del.	30 CSD
Pravnik skupaj s soc. del. in psihol.	5 CSD
Drugi: sociolog, specialni pedagog	2 CSD
Ni podatka	8 CSD
Kot vidimo iz primerjave obeh tabel, se s pos-
vojitvami - vsaj občasno - ukvarja bistveno več
psihologov, kot jih je sodelovalo v naši anketi, v
dveh primerih pa sta psihologa navedena kot no-
silca dejavnosti na področju posvojitev. Pravniki
sodelujejo kot člani strokovnega tima le v 5 CSD;
poleg njih so navedeni še sociolog in specialni
pedagog (ni pa socialnega pedagoga, ki je sode-
loval v naši anketi).
Iz podatkov o izobrazbeni strukturi strokovnih
delavcev na področju posvojitev lahko sklepamo
tudi o tem, kakšna je sestava strokovnih timov, ki
bi morali obravnavati in sprejemati odločitve o
vseh pomembnejših strokovnih korakih v pos-
topku posvojitve. V polovici CSD (33 oz. 53%
od skupno 62 CSD) obravnavajo vse posvojitve
timsko, v petini (14 oz. 22% CSD) pa v strokov-
nem timu obravnavajo večino posvojitev. Strokov-
ne time na področju posvojitev naj bi torej vsaj
občasno skhcevaU v skoraj treh četrtinah CSD.
Domnevamo, da so strokovni timi za delo na
14
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
področju posvojitev v večini primerov timi za delo ki to odgovorno nalogo prevzemajo nase.
z družino in da v njih poleg socialnih delavcev
pogosteje sodelujejo psihologi, pravniki pa le
redko, saj se jih v timih skupaj s socialnim delav-
cem in psihologom pojavlja le 5. Domnevamo,
da se pravniki in drugi izobrazbeni profih (razen
če so se specializiran za delo z družino aH sveto-
vanje) vključujejo v delo pri posvojitvah le po
potrebi, ko gre na primer za upravne ukrepe, za
otroke s posebnimi potrebami ipd.
Preglednica 9: Kaj je za strokovne delavke oz.
delavce najlepše v zvezi s posvojitvami (mogočih
je bilo več odgovorov)
Po rezultatih ankete lahko sklepamo, da spe-
cializacija za delo s posvojitvami na CSD prak-
tično ne obstaja, edina izjema je diplomirana
socialna delavka, ki se že nekaj mesecev ukvarja
izključno s posvojitvami. Znano je, da je specia-
lizirana strokovna delavka za področje posvojitev
trenutno zaposlena samo na CSD Maribor, ki je
imel v obdobju po letu 1990 največ posvojitev v
Sloveniji (opravili so 42 posvojitev, v povprečju
torej skoraj 5 na leto, medtem ko se v drugih CSD
povprečno pojavlja največ 1 posvojitev na leto.
Na naših CSD je razmeroma redka tudi spe-
ciaHzacija za delo z družino, saj le petina respon-
dentov, ki po vsej verjetnosti delajo na večjih CSD,
navaja, da je njihov delokrog omejen na delo z
družino. VeHka večina anketirancev opravlja po-
leg dela z družino še druge naloge. Domnevamo,
da gre v teh primerih pogosto za poHvalenco, po
teritorialnem principu organizirano socialno delo.
V dveh primerih smo prav zaradi tega razloga
dobili iz istega CSD več izpolnjenih vprašalnikov,
saj se lahko potencialno vse socialne delavke sre-
čajo s posvojitvami (dejansko pa so tudi omenjene
anketiranke navedle, da posvojitev že nekaj časa
niso imeli). Domnevamo tudi, da gre pri tistih
respondentih, ki so navedH, da opravljajo druge
naloge (izven dela z družino), ob tem pa se po-
sebej ukvarjajo s posvojitvami, za direktorje CSD,
Samo dobra polovica anketirancev je v skladu
z osnovnim ciljem posvojitev odgovorila, da se
jim zdi najlepše pri delu s posvojitvami dejstvo,
da s tem otroku priskrbijo topel dom, ljubeče
starše in ugodne možnosti za rast in razvoj. Tre-
tjina respondentov, prav narobe, doživlja največ
zadovoljstva ob tem, da lahko ljudem, ki si zaman
želijo otroka, omogoči starševstvo: »Najlepše je,
ko bodočim posvojiteljem sporočim, da imamo
otroka zanju, še posebej, če je to dojenček v poro-
dnišnici, po katerega lahko takoj prideta.« Priča-
kovanja parov, ki si zaman želijo otroka, so pri
posvojitvah zelo pomemben vidik, vendar je
posvojitev primarno namenjena otroku. Idealno
je, kadar se v določeni družbi ujamejo potrebe
po nadomestnem domu za otroke s pričakovanji
ljudi, ki v posvojitvi otroka vidijo izpolnitev svoje
potrebe po izražanju starševske ljubezni in odgo-
vornosti. Žal je ravnotežje med potrebami otrok
in željami potencialnih posvojiteljev večkrat po-
rušeno; pogosto je zelo težko aH skoraj nemogoče
najti posvojitelje za otroke s posebnimi potrebami
aH z določenimi značilnostmi, po drugi strani pa
posamezni pari aH posamezniki zaman čakajo na
otroke, ki jih ni. Prav zaradi tega problema je pre-
senetljivo, da je skrajno malo strokovnih delavcev
odgovorilo, da so jim dragoceni trenutki priprave
na posvojitev, ki ima v procesu posvojitve odlo-
čilno vlogo. Petina jih je kot najlepše trenutke
navedla prihod in medsebojno prilagajanje po
prihodu otroka k (bodočim) posvojiteljem.
Precej težav (vsak četrti respondent) doživljajo
strokovne delavke oz.delavci pri dolgotrajnih in
mučnih postopkih odvzema otroka roditeljem. Ti
postopki pravzaprav še niso del procesa posvojit-
15
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
ve, temveč sodijo v okvir dela z matično družino.
Ker respondent! ne delajo le na posvojitvah, je
razumljivo, da jih obremenjujejo neuspešna priza-
devanja za izboljšanje razmer v matični družini,
še preden pride do razmišljanja o posvojitvi.
Dolgotrajen in zelo stresen je postopek odvzema
roditeljske pravice, v katerem se socialni delavci
pogosto počutijo nemočni ob trpljenju otrok. Več
respondentov je že ob tem vprašanju navedlo, da
v primeru odvzema zakonodaja in praksa sodišč
ovirata prehod k posvojitvi kot najboljši rešitvi
za otroka in preveč ščitita biološke starše. Po dru-
gi strani pa anketiranci zelo boleče doživljajo tudi
stiske roditeljev, zlasti mater, ki se odrekajo otro-
ku (navaja jih vsak peti respondent).
Glede na to, da so anketiranci pri drugih vpra-
šanjih poudarjali neizdelane strokovne postopke
in kriterije pri odločanju, bi pričakovali, da jih
bo več omenilo težavnost in odgovornost postop-
kov pri sprejemanju odločitve o posvojitvi in strah
pred morebitnimi napačnimi odločitvami. O tem,
da jim je najtežje sprejemati odgovornost pri stro-
kovnih odločitvah, poroča četrtina respondentov.
Odločitev, ko morajo presoditi o ustreznosti
potencialnih posvojiteljev, doživlja kot težavno
18% respondentov, pol manj pa odločitev, da je
posvojitev najboljša možnost za otroka (7%). Je
morda navedena razhka tudi posledica dejstva,
da kandidati za posvojitelje bolj obremenjujejo
strokovnjake s svojimi pričakovanji in zahtevami
kot sami otroci, ki so pogosto premajhni, da bi
izražali svoja pričakovanja, sicer pa zanje tako
vselej odločajo odrasU?
Več anketirancev (15%) najtežje doživlja stiske
parov, ki že dolgo, pogosto že kar brezupno čaka-
jo na otroke, teh pa ni mogoče najti. Neka anketi-
ranka je posebej omenila, da težko prenaša pritis-
ke čakajočih parov, še posebej zato, ker se zaveda,
da so njihove možnosti, da pridejo do otroka, mo-
čno neenake.
Desetina respondentov navaja, da jim je težko,
ko doživljajo negotovost bodočih posvojiteljev, ki
se bojijo, da si bodo roditelji pred koncem adap-
tacijskega obdobja morda premislili in zahtevah
otroka nazaj - pa čeprav so taki primeri v naši
praksi zelo izjemni. Ena anketiranka je odgovo-
rila, da ji je najtežje iskati posvojitelje za otroka
umirajočega roditelja.
Tudi v tem primeru je več kot polovica anke-
tirancev izhajala iz potreb potencialnih posvoji-
teljev, saj so kot glavni problem navedli pomanj-
kanje otrok za posvojitev. Četrtina anketiranih
omenja neurejeno evidenco na področju posvoji-
tev: vloge se kopičijo na različnih CSD, ni ne cen-
tralne evidence ne koordinacije.
16
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Petina odgovorov poudarja pomanjkljivo
strokovno znanje na področju posvojitev in od-
sotnost enotne doktrine, ki bi usmerjala delo
strokovnih delavcev na področju posvojitev in
rejništva, pa tudi pri delu z matično družino.
Tudi pri tem vprašanju je bilo precej pripomb
na račun pomanjkljive zakonodaje in postopkov,
ki omogočajo neperspektivno, večno rejništvo,
namesto da bi olajšaU posvojitev, ko vsi poskusi
pomoči roditeljem dokončno odpovedo. Na pro-
blem večnega rejništva, morda pa tudi na vpra-
šanje bolj fleksibilnih in bolj odprtih oblik posvo-
jitve, kaže na primer naslednji odgovor: »Ker
dolga leta delam na rejništvu, menim, da bi lahko
uredila posvojitev za več otrok, za katere ni verjet-
no, da se bodo kdaj vrnili k staršem, saj ti ničesar
ne storijo za to. To so starši, ki sicer sodelujejo,
vendar svojega življenja ne morejo spremeniti v
pozitivni smeri. Ves čas so nekako na robu, ob-
časno obiskujejo otroka, ga imajo radi, prav tako
otrok njih, vendar ostaja otrok v rejniški družini,
čeprav bi lahko zanj bolje poskrbeli s posvojitvijo.
Naša zakonodaja na vsak način bolj ščiti starše
kot otroke.« Podobno meni tudi druga respon-
dentka, ki pravi: »V naši občini je ogromno večnih
rejencev, ki nimajo urejenih 'papirjev' za posvo-
jitev. Menim, da bi se v dobro teh otrok moral
spremeniti tudi Zakon o zakonski zvezi in družin-
skih razmerjih.«
Neka socialna delavka, ki je verjetno zaposle-
na na manjšem centru, pa je v odgovoru na to
vprašanje zapisala, da jo zelo moti, ker so veliki
centri pri posvojitvah preprosto »odrezali« manj-
še. Pari, ki so vlogo za posvojitev oddali na matič-
nih CSD v manjših krajih, nimajo nobene mož-
nosti, da bi dobih otroka, v večjih mestih pa so
priložnosti za posvojitev le nekaj večje. Podoben
očitek, češ da morajo v manjših CSD otroke s
svojega območja oddati v posvojitev drugam, če
želijo delati strokovno, od drugod pa jih sploh ne
dobijo, je v odgovoru na eno od poznejših vpra-
šanj zapisala še ena socialna delavka.
Ker so anketiranci kot največji problem naved-
li pomanjkanje otrok za posvojitev, so tudi v tem
primeru na prvo mesto postaviH zakonsko ure-
ditev mednarodnih posvojitev in podpis medna-
rodnih sporazumov (predvsem z državami, ki so
nasledile nekdanjo Jugoslavijo), za kar se zavzema
tretjina anketirancev. Dobra četrtina jih predlaga
enotno službo ali vsaj osrednji register in koor-
dinacijo za področje posvojitev; večina teh meni,
da je to nujno predvsem za mednarodne posvo-
jitve. Naslednja četrtina anketirancev se zavzema
za hitrejše in učinkovitejše postopke pri odvzemu
roditeljske pravice, ko ni več možnosti za izbolj-
šanje razmer. Moti jih težavnost dokazovanja, da
starši niso zmožni skrbeti za otrokove potrebe,
ali da ga ogrožajo. Čeprav so ti postopki za stro-
kovne delavce resnično obremenjujoči, pa je
rešitev verjetno bolj kompleksna, kot jo nakazuje
eden od predlogov (morda porojen iz trenutnega
obupa ali iz nerazumevanja vloge strokovnih
služb): »CSD moramo staršem dokazovati, da
niso dobri starši, da zanemarjajo otroka, čeprav
bi bilo bolj prav, da oni dokazujejo, da so dobri
starši in da so sposobni poskrbeti za otroka.« En
odgovor posebej opozarja, da je treba biološki
materi oz. staršem ponuditi več pomoči in mož-
nosti, preden se odločijo za oddajo otroka.
Poenotenje strokovne doktrine in večjo stro-
kovnost dela z vsemi udeleženci v procesu posvo-
jitve (z matično družino otroka in z otrokom, s
posvojitelji in rejniki) predlaga prav tako dobra
četrtina odgovorov; med njimi se jih skoraj po-
lovica zavzema za obvezne strokovne priprave
bodočih posvojiteljev. En odgovor se zavzema za
več psihološke obravnave v postopkih posvojitve.
Na vprašanje o spremembah zakonodaje so
mnogi respondenti odgovarjah že v prejšnjem,
bolj splošno zastavljenim vprašanjem, zato je bilo
17
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Preglednica 13: Kaj bi bilo treba spremeniti v zvezi z zakonodajo (mogočih je več odgovorov)
odgovorov tokrat manj. 12 respondentov na to
vprašanje sploh ni odgovorilo, kar morda pomeni,
da se jim spremembe zakonodaje ne zdijo tako
nujne kot druge spremembe v strokovni praksi
na področju posvojitev. Največ, četrtina danih
odgovorov se zavzema za dopolnitev zakonodaje,
ki naj v postopku posvojitve še bolj zavaruje
koristi otrok, pa tudi posvojiteljev. V tem smislu
jih je največ predlagalo skrajšanje rokov do pos-
vojitve, tudi hitrejši prehod iz rejništva v posvo-
jitev, nekaj predlogov pa se je dotaknilo spošto-
vanja otrokovih pravic v postopku posvojitve. Dva
anketiranca sta predlagala, da se dopolni 137. člen
ZZZDR, ki predpisuje soglasje otroka po 10 letu
starosti. Kaj storiti, če stroka oceni, da bi načr-
tovana posvojitev otroku koristila, otrok pa s tem
ne soglaša? Lahko odgovornost za odločitev pre-
ložimo na otroka? Drugi anketiranec je napisal,
da je treba ob posvojitvi starejših otrok zagotoviti
njihovo dejansko soglasje in ne le formalno
pridobljeno soglasje. Med odgovori je bil naveden
tudi predlog, da se z zakonom prepreči spremem-
ba otrokovega imena brez njegovega soglasja (v
150. členu ZZZDR je rečeno, da se v odločbo o
posvojitvi vpiše ime in priimek posvojenca, ki mu
ga je določil posvojitelj).
Menimo, da so navedeni predlogi, skupaj z
drugimi mnenji, opozorili in dilemami glede
varovanja otrokovih pravic, ki jih najdemo v
odgovorih na ostala anketna vprašanja, vredni
posebne pozornosti. V njih se namreč odraža po-
ložaj otroka kot udeleženca v postopku posvojit-
ve. Dobra strokovna praksa otroka kljub njegovi
mladoletnosti upošteva kot osebo, ki je ob pomoči
odraslih zmožna presojati in skupaj z njimi
oblikovati odločitve o svojem življenju. Pri delu z
otrokom v postopku posvojitve ni dovolj, da ga
samo formalno vprašamo, ali se z načrtovano
posvojitvijo strinja aH ne. Za to, da bi upoštevali
pravico otroka, da pove svoje mnenje (in to ne
velja le za primer posvojitve, temveč tudi za druge
situacije), je treba zagotoviti veliko več, opozarja
Lansdown (1992: 4, cit. po Roche 1995). Otroku
moramo zagotoviti dovolj relevantnih informacij,
da si lahko, ustrezno svoji starosti, oblikuje lastno
mnenje. Omogočiti mu moramo dovolj primernih
priložnosti, da lahko izrazi svoje mnenje in pogle-
de na situacijo in da lahko prouči rešitve, ki so
mu na razpolago. In nato je treba njegove poglede
in želje obravnavati z vso resnostjo in spoštljivo-
stjo. Če na ta način pristopamo k celotni udeležbi
in vlogi otroka v procesu posvojitve (vključno z
njegovo pravico, da izrazi svoje mnenje), je malo
verjetno, da se pogledi otroka in strokovnih delav-
cev na to, aH je posvojitev otroku v korist, ne bi
zbližali. Z večjo strokovnostjo pri delu z bodočimi
posvojitelji pa bi dosegli tudi ustrezno občutljivost
in spoštljiv odnos posvojiteljev do identitete pos-
vojenca, pri čemer je vprašanje imena vsekakor
ena od pomembnih postavk. Tudi v tem primeru
bi kazalo razmisliti o večji fleksibilnosti zakonskih
rešitev, ki izhajajo zgolj iz popolne posvojitve in
ne upoštevajo sodobnih konceptov odprte
posvojitve.
V drug sklop odgovorov smo združih predlo-
ge, po katerih je treba spremeniti zakonodajo in
neučinkovite postopke, ki preveč ščitijo pravice
staršev, ko gre za odvzem roditeljske pravice, pre-
malo pa upoštevajo potrebe otrok. Predlagatelji
menijo, da bi s spremembami omogočih hitrejše
in bolj učinkovito ukrepanje v korist otrok. Med
temi predlogi najdemo tudi izrecno zahtevo, da
bi morali v 116. členu ZZZDR bolj natančno
opredeliti, kdaj gre za zlorabo roditeljske pravice,
za zapustitev in zanemarjanje otrok, saj so se-
danja določila preohlapna in vodijo v neskončno
dolge postopke, ki škodujejo otrokom.
Predlog za pravno ureditev mednarodnih po-
svojitev je pri tem vprašanju podalo pol manj
anketirancev, kot pa se jih je v prejšnjem
18
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
vprašanju zavzelo za ureditev mednarodnih po-
svojitev. Predlagah so predvsem poenotenje dela
na področju mednarodnih posvojitev in pa pod-
pise mednarodnih sporazumov in ratifikacijo
Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri
meddržavnih posvojitvah (ta je bila maja 1999
že ratificirana - Uradni list RS, št.45/99. Medna-
rodne pogodbe št. 14).
Del anketiranih je predlagal uporabo enotnih
standardov in postopkov pri strokovnem delu, ki
se zdaj precej razlikujejo od enega do drugega
CSD. Nekateri od teh so predlagali odpravo teri-
torialne pristojnosti CSD, ki jo najtežje občutijo
roditeljice (problem anonimnosti v manjših kra-
jih), moti pa tudi kandidate za posvojitelje, ki
lahko vlogo za posvojitev oddajo le na krajevno
pristojnem centru.
Nekaj manj kot petina respondentov na to
vprašanje ni mogla odgovoriti, ker premalo po-
znajo problematiko mednarodnih posvojitev.
Polovica anketiranih meni, da so mednarodne
posvojitve dobra rešitev tudi za Slovenijo. Z njimi
bomo omogočili večjemu številu čakajočih parov,
da izpolnijo svoje želje po otroku, obenem pa
bomo otrokom iz tujine, ki bi morda ostah brez
staršev, omogočili varen dom in ugodne razmere
za življenje in razvoj. Torej podpirajo mednarod-
ne posvojitve in veliko pričakujejo od ureditve
tega problema, kot kaže tipični odgovor: »Poz-
dravljam mednarodne posvojitve, glede na to, da
je kandidatov za posvojitelje vedno več, otrok za
posvojitev pa ni. Predvidevam, da je to dobra
rešitev, tako za bodoče posvojitelje, ki si otroka
močno želijo, kot za otroke, ki bi na ta način našH
dom in ljubeče starše.«
Ena respondentka je v svojem odgovoru opo-
zorila na sicer že večkrat omenjeni problem pos-
vojitve otrok s posebnimi potrebami. Napisala je,
da z vidika naših prizadetih otrok mednarodnih
posvojitev ne rabimo, saj za prizadete otroke tudi
z odpiranjem posvojitev v mednarodni prostor
ne bomo našli rešitve v posvojitvi.
Druga vrsta odgovorov, ki jih je skupno dalo
41 % anketiranih, poudarja predvsem potrebo po
tem, da se uredi zakonodaja za mednarodne po-
svojitve, da se sklenejo sporazumi in da se organi-
zira enotna služba za mednarodne posvojitve.
Tistih, ki izražajo večje pomisleke v zvezi z
mednarodnimi posvojitvami in opozarjajo na
večjo previdnost, je malo. Bojijo se komerciaUza-
cije, trgovanja z otroki in zlorab, ki se dogajajo v
svetu; ne bi želeli, da bi se to preneslo tudi v naše
okolje. Posamezniki so omenih, da morda tudi
naši pari že uporabljajo ilegalne poti, kako priti
do otroka, zato bi bilo vseeno koristno, če to po-
dročje uredimo in s tem zmanjšamo potrebo po
trgovanju oz. po iskanju nezakonitih poti, kako
priti do otroka.
Nekaj respondentov je opozorilo na pomen
kulturnih razlik pri mednarodnih posvojitvah.
Otroku, ki smo ga »presadili« v povsem drugačno
kulturo, ni lahko; to kažejo izkušnje držav, kjer
je bilo v zadnjih desetletjih veliko medrasnih in
medetničnih posvojitev. Na Švedskem, na primer,
kjer je prevladujoče družbeno okolje (podobno
kot v Sloveniji) do tujcev dokaj zaprto, so nam
socialni delavci povedali, da imajo posvojeni otro-
ci, ki po zunanjem videzu odstopajo od domači-
nov, težave z identiteto, pa tudi občutke, da niso
sprejeti v okolju kot »pravi« Švedi. Ker so pred
leti na Švedskem posvojili veliko otrok iz Viet-
nama in sosednjih držav, se danes mladi ljudje,
ki izvirajo iz tega območja, organizirajo v samo-
pomočne skupine posvojencev in se tudi skupaj
odpravljajo odkrivat svoje korenine. O problema-
tiki medrasnih in medetničnih posvojitev je veliko
razprav tudi v državah, ki so rasno, etično in
kulturno bolj heterogene, na primer v ZDA in v
VeUki Britaniji. V obeh državah že nekaj časa te-
žijo k temu, da otroke, če je le mogoče, namestijo
k staršem iz iste rasne ali narodnostne skupine
in jim s tem olajšajo kulturno identiteto. Nekatere
novejše raziskave ugotavljajo, da negativne po-
sledice medrasnih in medetničnih posvojitev niso
19
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
tako samoumevne in obremenjujoče, kot so me-
nili še pred kratkim, potrebno pa je, da posvojitelji
otroku omogočijo, da pride v stik s svojo izvirno
kulturo in da se lahko z njo pozitivno identificira
(Simon, Alstein, Melli 1994; Bausch, Serpe
1997). V primeru, da so beh posvojitelji priprav-
ljeni na tako vlogo, ni nobenega razloga, da ne bi
v večjem številu posvajah afroameriških otrok,
ki zdaj ostajajo v zavetiščih in rejniških družinah,
ker zanje ne najdejo posvojiteljev iste rase, menijo
Simon in sodelavci. Podobna ugotovitev velja za
mednarodne posvojitve nasploh, pravijo isti
avtorji. Prepričani so namreč, da so mednarodne
posvojitve za otroke iz nerazvitih dežel kljub več-
krat spornim rezultatom še vedno boljša rešitev,
kot da ostajajo nepreskrbljeni v svojem domačem
okolju.
Take dileme, povezane s kulturnimi razlikami
in težavami pri identificiranju z zelo oddaljeno
kulturo, je morda imela v mishh anketiranka, ki
je zapisala, da so pri mednarodnih posvojitvah
priprave posvojiteljev še bolj potrebne in zahtev-
ne. Enako potrebna je po našem mnenju tudi
dolgoročnejša pomoč družinam, ki bodo posvojile
otroke iz tujega okolja, saj bo treba ne le premago-
vati običajne težave posvojenih otrok in njihovih
družin, temveč jim bo treba pomagati pri medse-
bojnem povezovanju in spoznavanju kulture, iz
katere izvirajo. Verjetno se vsi bodoči posvojitelji,
ki danes razmišljajo o tem, da bi posvojih dojen-
čka ali malčka iz Afrike ali na primer iz Kitajske,
tovrstnih posledic mednarodnih posvojitev ne
zavedajo zadosti, zato bi jim morah omogočiti.
da se še pred odhodom po otroka pripravijo na
to, kako mu bodo dolgoročno stah ob strani pri
vzpostavljanju mostu med »tu in tam«. Ob tem
bi jim lahko, čeprav gre v njihovih primerih za
veliko manjše kulturne razlike, kakšno izkušnjo
posredovah posvojenci iz drugih območij ne-
kdanje Jugoslavije, posvojeni v času, ko se stroka
problema medetničnih posvojitev, pa čeprav v
okviru skupne države, skorajda ni zavedala.
V tem vprašanju smo združih štirinajst razhč-
nih problemov, ki jih zaznavamo na področju
posvojitev. Anketirance smo zaprosili, da označijo
in na koncu še rangirajo, katere spremembe bi
bile po njihovem mnenju nujne.
Glede na prikazane rezultate lahko sklepamo,
da se strokovni delavci na področju posvojitev
najbolj zavzemajo za spremembe, ki bodo omo-
gočile učinkovitejše ukrepe v korist otroka. O teh
problemih in predlogih smo razpravljali že pri
prejšnjih vprašanjih.
Na drugem mestu so spremembe, povezane z
večjo preglednostjo in izenačevanjem strokovne
prakse in priložnosti na področju posvojitev. K
temu naj bi prispevala skupna koordinacija in
centralni register, v katerem bi se združevah
podatki o otrocih, ki potrebujejo posvojitev, in
podatki o kandidatih za posvojitelje. Poleg tega
bi v takem registru hranili tudi podatke o rodi-
teljih, ki bi jih morda želeli zvedeti odrasli
posvojenci.
Na tretjem, četrtem in petem mestu si sledijo
(zelo blizu druga drugi) potrebne spremembe, ki
poudarjajo kakovost strokovnega dela in usposob-
20
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Ijenost izvajalcev. Timsko delo, ki je pri posvojit-
vah pogoj za strokovno opravljeno delo, zaenkrat
redno prakticirajo komaj na polovici centrov,
vehko strokovnih delavcev še ni vključenih v su-
pervizijo, ni še rednega vsakoletnega izobraže-
vanja in usposabljanja za strokovno delo. V pre-
cejšnjem številu so se anketiranci zavzeli tudi za
obvezne priprave bodočih posvojiteljev in za
podporo samopomočnim skupinam posvojiteljev
in posvojiteljskih družin.
Na koncu lestvice, na zadnjih treh mestih, so
spremembe, ki jih večina anketiranih ne podpira.
Prav na zadnjem mestu je odprava krajevne pri-
stojnosti za roditeljice, ki se zdi manj tvegana spre-
memba kot morebiten prenos ukrepov s centrov
za socialno delo kam drugam.
Skupinsko delo z bodočimi posvojitelji so prvi
začeh izvajati na CSD Ljubljana Center, kjer so
to metodo dela pozneje opustih in jo prenesH na
Društvo posvojiteljskih družin Deteljica, ki ima
trenutno največ izkušenj s skupinskim delom na
področju posvojitev, saj so skupinske priprave v
okviru tega društva doslej potekale že v petih sku-
pinah. Trenutno so skupinske priprave na posvo-
jitev organizirane le na CSD z območja gorenjske
regije in na CSD Maribor; za nekaj parov s svo-
jega območja pa so v letu 1998 organizirali en-
kratno usposabljanje tudi v celjski regiji. Obseg
in vsebino obstoječih skupinskih priprav bodočih
posvojiteljev smo podrobneje predstavih v razi-
skavi Postopek posvojitve (Rapoša Tajnšek 1998:
42-50, 62-67).
Domnevamo, da večina naših respondentov
le posredno pozna priprave v skupini, in sicer
prek dela s pari, ki so še ali so bili vključeni v
skupinske priprave drugje, največkrat v društvu
»Deteljica«. V podatkih, ki so jih CSD posredovah
ministrstvu, je kar tretjina (22) CSD navedla, da
so v letih 1996 do 1998 sodelovali z »Deteljico«.
Zaradi nerazvitosti skupinskega dela s posvo-
jitelji v večini CSD se pri vprašanju, kaj menijo o
pomenu priprav v skupini, ni mogla opredeliti
kar petina anketiranih. Po drugi strani pa je raz-
veseljivo, da jih dobra polovica meni, da je delo v
skupini pri pripravah na posvojitev in tudi po njej
potrebno in koristno. Videti je, da so strokovni
delavci veliko bolj prepričani v koristnost sku-
pinskega dela s posvojitelji, kot pa bi lahko sodili
na osnovi dejanske prakse, ki skupinskih priprav
še ni sprejela med nujne delovne metode. Nekaj
respondentov je ob tem pripomnilo, da jim za
skupinsko delo preprosto ne ostane dovolj časa,
oziroma, da to delo ni upoštevano v delovnih
obvezah in normativih.
Samo kakšna desetina anketiranih je menila,
da skupinsko delo s posvojitelji ni nujno ali potreb-
no. Trije anketiranci so odgovorih, da skupinske
priprave niso nujne, vendar ne škodijo oz. so lah-
ko dobrodošle. Drugi trije anketiranci pa izrecno
pravijo, da obvezne priprave v skupini niso po-
trebne. Navajamo mnenje ene od anketirank, ki
zanika specifičnost posvojiteljske situacije: »Sku-
pinsko delo ni nujno za vsak par, saj so nekateri
ljudje že po naravi skrbni, ljubeči starši in bodo
znah vzgajati otroka tudi brez teh priprav.« Druga
respondentka, ki pravi, da sama sicer nima izku-
šenj, razmišlja pa o tem, da s pripravami priča-
kovanja parov samo še povečujemo in da jim
vzbujamo lažno upanje, da bodo dobih otroka.
Delež respondentov, ki nimajo izkušenj s pri-
pravami v skupini, je 30%; k tem lahko prištejemo
še tiste, ki odgovora glede izkušenj s skupinskim
delom sploh niso napisali. Slaba polovica (45%)
21
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
respondentov tako ni mogla posredovati svojih
izkušenj s skupinskim delom s posvojitelji. Druga,
malce večja polovica, pa je v veliki večini navedla
pozitivne izkušnje, o katerih poroča 39% vseh
anketirancev. Njihove izkušnje povzemamo v
naslednjih značilnih odgovorih:
Posvojiteljske družine, ki so vključene v
priprave, ob medsebojni izmenjavi izkušenj
lažje sprejmejo tveganja, se ozavestijo za star-
ševstvo, pridejo v stik s svojimi željami, priča-
kovanji, strahovi, se opredelijo glede izvora
otroka (rasa, vera, zdravstvena situacija, matič-
na družina). Na splošno so bolje pripravljene
na sprejem otroka, strokovni delavci pa na ta
način bolje spoznamo kandidate in lažje iz-
beremo starše konkretnemu otroku.
Priprave v skupini so morda še bolj potreb-
ne potem, ko je otrok že v družini: koristijo
pri vključevanju družine v okolje, pri soočenju
z morebitnimi težavami, pri izmenjavi iz-
kušenj.
Pari, ki so obiskovali skupino, so bolj pri-
pravljeni na sprejem otroka in na težave. Tudi
po prihodu otroka je pomembno, da par še
obiskuje skupino in s skupno pomočjo rešuje
morebitne težave.
Posvojitelji, ki so bili vključeni v skupino,
so bolje pripravljeni na posvojitev, ker so pred-
hodno razčistili pomembna vprašanja, priprav-
ljeni so tudi sprejeti otroka s težavami.
Moje izkušnje so, da se pari, ki so bili v
skupinah, lažje odločajo za posvojitev večjih
otrok in so bolj pripravljeni sprejeti otrokovo
zgodovino.
V skupini ljudje lažje spregovorimo o
svojih problemih, dilemah, željah, do tega
pride spontano. Zakonci dobijo v skupini tudi
splošno znanje s področja odnosov v družini
in priprave na starševstvo, zelo pomembno pa
je, da jih skupina pripravi, da otroku ne smejo
zamolčati preteklosti.
Ker smo šele pred kratkim začeli skupin-
sko delo, imam malo izkušenj, menim pa, da
je bilo skupinsko delo s posvojiteljskimi druži-
nami zelo pozitivno. Posebej pomembno je
pred posvojitvijo, po njej pa morda prav tako,
verjetno le z manjšo intenziteto. Ko smo po-
vabiH na srečanje posvojitelje, ki imajo danes
že nekoliko starejše posvojene otroke, so nam
povedali, da so pogrešali skupinsko delo.
Družine, ki so vključene v priprave, so bolj
odprte, pogovarjajo se o težavah in tudi poz-
neje se ob problemih veliko hitreje in lažje
obrnejo po pomoč na CSD.
Priprave omogočajo optimalno priprav-
ljenost na sprejem tujega otroka, preseganje
lastnega življenjskega primanjkljaja (neplod-
nosti) in odprtost posvojiteljev navzven in
navznoter, pripravljenost govoriti o posvojitvi
v družini in izven nje ter pripravljenost posre-
dovati izkušnje drugim parom ali javnosti.
Opažamo razlike med posvojitelji, ki pri-
hajajo po naše otroke. Tisti, ki so bili vključeni
v skupine (na primer v »Deteljico«), so veliko
bolj seznanjeni s predpisi o posvojitvi, bolj so
pripravljeni na sprejem otroka, bolj so samo-
zavestni itn.
Usposobljene družine so pripravljene na
reševanje problemov in jih ne kopičijo v strahu
pred mnenjem drugih. Opažamo tako velike
razlike v vzgojnem ravnanju in osebnosti
zrelosti posvojiteljev, ki so bili vključeni v sku-
pinske priprave v »Deteljici«, da posvojiteljske
družine izbiramo samo med njimi.
Pri navedenih pozitivnih izkušnjah ne vemo,
na katere obstoječe oblike skupinskega dela s po-
svojitelji v Sloveniji se nanašajo odgovori anke-
tirancev, razen pri tistih, ki se sklicujejo na sku-
pinsko delo v društvu »Deteljica«.
V treh odgovorih, ki deloma izražajo pomi-
sleke ali celo negativne izkušnje v zvezi s sku-
pinskim delom, respondenti žal niso pojasniH, za
kaj gre. Vse tri odgovore navajamo v celoti:
Razlik ne opažam, odločitve o sodelovanju bi
prepustila parom. Izkušnje nekaterih, ki so bili
vključeni v društvo »Deteljica«, so negativne.
Priprave in skupinsko delo bi bile potreb-
ne, vendar pa bodoči posvojitelji ne bi smeU
biti izpostavljeni prevelikim zahtevam.
Priprave so zaželene, ne pa nujne. Če že
so, naj se izvajajo po vseh CSD po usklajenem
strokovnem programu. Izkušnje bodočih po-
svojiteljev glede priprav, ki so se jih udeleževah
po centrih v Sloveniji, niso vedno pozitivne.
Bistvenih razlik pri vključenih in tistih brez
priprav ni.
Še nekaj drugih respondentov je odgovorilo,
da razlik ne opažajo oziroma da jih ne spremljajo.
Značilna odgovora v tej skupini sta naslednja:
22
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Sodelovala sem s pari, ki so bili vključeni v
skupino in tistimi, ki niso bili. Razlike nisem
opazila. Mislim, da je treba odločitev o sodelo-
vanju v skupini prepustiti posvojiteljem.
Pri svojem delu nisem opazila razlik. Me-
nim, da posvojitelji lahko brez skupinskih pri-
prav dobro izpolnijo starševsko vlogo ob lastni
motivaciji za starševstvo in ob poglobljeni ob-
ravnavi na CSD, kjer je izpeljan postopek
posvojitve.
Skupinske priprave bodočih posvojiteljev in
skupinsko delo s posvojiteljskimi družinami po
prihodu otroka sodijo - podobno kot delo z otro-
kom in matično in rejniško družino v postopku
posvojitve - med temeljne metode in principe
socialnega dela na področju posvojitev. Ne gre
za to, da bi s ponudbo skupinskih priprav kot
obveznega dela v postopku posvojitve ter s po-
vabilom na sodelovanje v skupini po prihodu
otroka izražali dvome v sposobnost posvojiteljev
za starševstvo, ah da bi jih prek dela v skupini
ocenjevali, kontrolirali, jim vzbujali mučne
občutke, da niso »pravi« starši in da morajo biti
zato »kaznovani« s pripravami na starševstvo, ki
bi koristile prav vsem staršem. Sodelovanje v
skupini morajo strokovni delavci najprej sami
razumeti in ga sprejeti kot najboljšo možnost in
priložnost za to, da se skupno življenje v posvo-
jiteljski družini začne in nadaljuje v dobro vseh
družinskih članov, ki morajo znati živeti z dvojno
realnostjo posvojenega otroka in posvojiteljske
družine. Ob takem izhodišču strokovni delavci
ne morejo imeti »slabega občutka«, da s pripra-
vami na posvojitev obremenjujejo in kaznujejo
ljudi, ki želijo storiti nekaj najlepšega - ponuditi
dom otroku, ki je ostal brez njega. Celotno delo
s posvojitelji v postopku posvojitve in tudi po
zaključeni posvojitvi je usmerjeno v to, da bo
posvojiteljska družina bolje spoznala, razvila in
izkoristila svoje potenciale za družinsko življenje
in starševske naloge v situaciji, ki je specifična in
jo je včasih težko obvladovati brez dodatne
pomoči.
Posvojitelji, ki so že preživeH »medene tedne«
prvih mesecev in let skupnega življenja z otrokom,
sami najbolje vedo, da posvojitev nikakor ni
najlažji način, kako priti do otroka, kako z njim
živeti in preživeti. To vedo tudi posvojeni otroci
- biti posvojen je zahtevna življenjska vloga, ki
celo v najbolj idealnem in najbolj odprtem pri-
meru posvojitve od otroka zahteva, da razreši svoj
dodatni problem, problem dvojne identitete
(Swientek 1997). »Živeti nekje vmes« ni lahko,
zato morajo biti posvojiteljske družine vnaprej
pripravljene, da lahko pride do težav, da bodo
hitreje in manj obremenjeno poiskale tudi stro-
kovno pomoč. Izkušnje v ZDA kažejo, da je pravo-
časna strokovna pomoč posvojiteljskim družinam
potrebna in učinkovita tako v prvem obdobju po
posvojitvi kot tudi pozneje, zlati v obdobju od-
raščanja (Smith, Howard, Monroe 1998). Velik
pomen strokovne pomoči, ki so je posvojeni otroci
in posvojitelji deležni zlasti v rizičnem obdobju
adolescence, potrjuje tudi longitudinalna primer-
jalna študija, ki so jo na velikem vzorcu opravili v
ZDA (Feigelman 1997). Raziskava je spremljala
razvoj otrok iz treh razhčnih tipov družin (popol-
na, nepopolna in posvojiteljska družina) in njiho-
vo življenje v odrash dobi. Otroci, ki so do 18.
leta živeH v družinah z obema staršema, so imeH
najmanj težav v dobi odraščanja in so se najbolje
znašh tudi kot odrash ljudje. Največ problemov v
letih adolescence, ki so se nadaljevah tudi v odra-
slem življenju, so opažih pri otrocih, ki so rasli v
vseh drugih oblikah nepopolne nuklearne dru-
žine. Vmes med obema tipoma družin so se znašH
posvojeni otroci, ki so odraščaH ob obeh posvo-
jiteljih. Tudi zanje je bilo, podobno kot za otroke
iz nepopolnih družin, značilno precej viharno
mladostniško obdobje, ki je nekaterim povzročalo
težave tudi v poznejših letih. Vendar pa so imeh
posvojeni otroci v svojih poznih dvajsetih in v
zgodnjih tridesetih letih starosti veliko bolj ureje-
no in stabilno življenje kot otroci, ki so v otroštvu
ŽiveH v nepopolnih družinah. Kot odrash ljudje
so se posvojenci skoraj povsem izenačih z otroci
iz popolnih družin pri večini opazovanih lastnosti:
pri doseženi izobrazbi, pri zaposlitvi in uspehih
pri delu, pri dohodku oz. pridobljenem premo-
ženju, lastništvu hiše, stabilnosti zakonske zveze
in uživanju drog (v tem obdobju). Razlike med
tema skupinama so bile le v tem, da so nekdanji
posvojeni otroci imeh nekaj več partnerskih zvez
pred poroko in da je več žensk iz skupine po-
svojenih otrok poročalo o manjšem zadovoljstvu
v zakonu.
Dileme o tem, ali so strokovne priprave v sku-
pini in delo - tudi v skupinah - s posvojiteljskimi
družinami po posvojitvi strokovno utemeljene,
potrebne in koristne, v socialnem delu ni. Ko vsto-
pajo v proces posvojitve in po zaključeni posvoji-
tvi, mora biti posvojiteljem zagotovljena strokov-
na pomoč kot proces skupnega odkrivanja in
23
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
sprejemanja posvojiteljske družinske stvarnosti.
Brez sodelovanja v skupini je strokovna pomoč
posvojiteljskim družinam neučinkovita, odprtost
posvojitve, realnost dveh svetov v življenju posvo-
jenca in pristajanje družine na resničnost bodo
brez izmenjave izkušenj v skupini (in ob sodelo-
vanju starejših posvojiteljev in posvojencev) ostali
le prazni teoretski koncepti.
Ob vsej podpori, ki jo dajemo pomenu sku-
pinskega dela s posvojiteljskimi družinami, pa
moramo ob pozitivnih izkušnjah analizirati tudi
nekatere vsebinske in organizacijske nedoreče-
nosti v okviru obstoječih skupinskih priprav.
Kakšen je osnovni cilj in namen priprav, kakšne
naj bi bile obvezne vsebine, koHko časa naj
potekajo, kdo in kje naj jih izvaja, ali naj bodoči
posvojitelji sami financirajo ali vsaj sofinancirajo
priprave ali pa je to dolžnost države, kakšna je
vloga socialnih in drugih strokovnih delavcev v
skupinskih pripravah - na vsa ta vprašanja bo
treba kmalu odgovoriti. Ni nujno, da se uveljavi
en sam model, zagotoviti pa bi morali, da bodo v
vseh modelih in konkretnih organizacijskih obli-
kah spoštovani temeljni strokovni koncepti. Pri
tem lahko koristno uporabimo izkušnje iz vseh
dosedanjih oblik skupinskega dela s posvojitelj-
skimi družinami na centrih za socialno delo in v
društvu »Deteljica«, ki je razvilo uspešen program
preventivne pomoči otrokom, namenjen bodočim
in aktualnim posvojiteljskim družinam (Beve
1997, Kovačec 1998). Njihov program dela v sku-
pini bi lahko z določenimi prilagoditvami koristno
uporabiU tudi v drugih skupinah, ki povečini še
preizkušajo ustrezne vsebine in oblike priprave
na posvojitev.
V zvezi z »Deteljico« se v strokovnih krogih
pojavljajo tudi nekateri pomisleki in očitki v zvezi
z delom te prve samopomočne organizacije po-
svojiteljev v našem okolju. Gre predvsem za dile-
me, ah društvo morda ne posega v pristojnosti
strokovnih služb oz. jim »jemlje« njihove pristoj-
nosti in aU niso metode dela v društvu prezah-
tevne in neprimerne za udeležence, češ da se pre-
več opirajo na metode, ki so se razvile in potrdile
pri zdravljenju zasvojenosti. V društvu so medtem
spoznah, da je priprave na začetku bolje malce
intenzivirati, skupina pa še vedno deluje dalj časa,
tudi še potem, ko precej parov že ima otroka. Z
vidika socialnega dela se zastavlja vprašanje, ali
ne bi že prve tretjine delovanja skupine, ki daje
velik poudarek preteklosti in »preseganju življe-
njskega primanjkljaja - jalovosti oz. neplodnosti«.
usmerili bolj v pozitivne potenciale, ne da bi spre-
gledaU sicer nujno potrebno soočanje s stiskami
in razočaranji ob neuspehh poskusih starševstva,
ki pa ne bi smelo biti v ospredju, če žehmo pogled
obrniti v sedanjost in prihodnost.
V vsakem primeru je »Deteljica odigrala po-
membno vlogo pri samoorganiziranju posvojite-
ljev in vstopu civilne družbe na področje posvo-
jitev, prispevala pa je tudi k izboljšanju strokovne
prakse v državnih socialnih službah. O pozitivni
vlogi civilnih združenj na področju posvojitev
poročajo tudi v drugih državah, saj so prav priča-
kovanja in zahteve udeležencev v posvojiteljskem
trikotniku državne službe prisilile k uvajanju no-
vih konceptov in metod (Greenfield 1995). Za
državne službe včasih neprijetno, a koristno dejst-
vo, da so udeleženci posvojitev, ki imajo podporo
skupine, bolj zahtevni in bolj kritični, pa po-
trjujejo tudi ugotovitve naše ankete s posvojitelji.
Pri odgovorih na to vprašanje so strokovni de-
lavci omenjah dve kategoriji uporabnikov: rodi-
telje, ki jim je bil otrok odvzet, in roditelje, ki so
daU soglasje k posvojitvi otroka. V obeh primerih
so obstoječe metode dela z roditelji nepopolne.
Polovica anketirancev je ponovno pokazala na
eno od najbolj kritičnih točk pri socialnem delu z
družino: na neustrezne oblike in metode pomoči
matični družini, na drugi strani pa na predolge
in neučinkovite postopke odvzema otroka, ko je
to potrebno v korist otroka. Namesto strategije
pomoči, ki bi pravočasno podprla družino in okre-
pila njeno moč, se še vedno velikokrat uporablja
reaktivno-kontrolna strategija, ki težko pripelje
k pozitivnim spremembam. Morda bi lahko s pra-
vočasnimi ukrepi preprečili situacije, v katerih je
odvzem roditeljske pravice edina mogoča rešitev
24
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
za otroka. Ko pa pride do te odločitve, si strokovni
delavci želijo več možnosti in pristojnosti za
učinkovitejše in hitrejše ukrepanje. Želijo si tudi
spremembe v postopkih pred sodiščem in spre-
membe zakonodaje, ki bo bolj varovala otroka in
manj ščitila neodgovorne starše.
Z vidika posvojitev sta pri delu z roditelji, ki
jim je odvzeta roditeljska pravica, pomembni dve
vprašanji: kako pomagati staršem, ki so s posvo-
jitvijo dejansko izgubiH otroka, in kako jih pod-
preti v tistem, kar lahko vendarle še storijo za
svoje otroke. Čeprav so kontakti staršev, ki jim je
bil otrok odvzet proti njihovi volji, z njihovimi
posvojenimi potomci razmeroma malo raziskani,
pa vendarle obstajajo dokazi, da so celo v tem
primeru stiki bioloških staršev in otrok mogoči
in pozitivni za vse udeležene strani (Ryburn
1999). Navadno se v takih primerih bojimo pred-
vsem vmešavanja bioloških straršev v posvojitelj-
sko družino, v tem primeru pa se je pokazalo, da
stiki z biološkimi starši lahko tudi izboljšajo otro-
kovo predstavo o roditeljih in s tem tudi pozitivno
podobo o sebi samem. Stiki z otrokom pa so bih
pomembni tudi za roditelje in za zmanjšanje njiho-
vih občutkov krivde. Raziskovalce je presenetilo
predvsem relativno veliko število kontaktov, ki
so bih prisotni v 42% primerov, 12% posvojencev
je stike ohranjalo s sorojenci, 19% posvojencev
pa je želelo vzpostaviti stike z roditelji (ne po-
zabimo: šlo je za starše, ki so jim otroke odvzeli
zaradi zanemarjanja in celo zlorab). Iz raziskave
navajamo pogled dveh posvojiteljic na stike
otroka z biološkimi starši (Ryburn 1996: 637):
S pomočjo članov njene rodne družine smo
odgrnili skrivnost okrog posvojitve; hčerka
zdaj bolje razume, od kod izvira in ima odprta
vrata za več kontaktov, če jih bo pozneje žele-
la. Zdaj se je na nek način zasidrala tudi v
svoji rodni družini.
Najina posvojena hčerka se zdaj počuti kot
bolj celovita oseba, pozna svoj izvor in bio-
loška dejstva. Zdaj živi bolj »v miru« sama s
seboj.
Drugo plat pogosto zanemarjenega dela z ro-
ditelji, tokrat s tistimi, ki dajo soglasje k posvojitvi
svojega otroka, omenja skoraj petina anketiranih.
Pri tem so navajali zlasti stiske roditeljic, o katerih
se pri nas več razmišlja in piše šele v zadnjem
obdobju (Beve 1995; 1998). Za socialno delo je
nesprejemljivo, če se morajo starši (največkrat je
to samo mati) zaradi socialne stiske odpovedati
otroku, vendar vse kaže, da se to dogaja tudi pri
nas. Razpoložljivi podatki o socialnem položaju
roditeljic in razlogih, zakaj oddajajo otroka, pa
tudi o metodah dela z njimi so zaskrbljujoči (gl.
tudi intervjuje s socialnimi delavkami v porodniš-
nicah v Rapoša Tajnšek 1998). Vprašanje je, ah
roditeljici res omogočimo dovolj priložnosti, da
izboljša svojo življenjsko in družinsko situacijo,
preden se odloči za posvojitev, ali da lahko, če
sama tega ne zmore (na primer zaradi duševne
prizadetosti) dolgoročno sodeluje pri skrbi za
otroka v ustreznem, varnem okolju.
Tudi pri delu z roditelji, ki dajo soglasje k
posvojitvi, je pomembna pomoč pred posvojitvijo
in po njej. Odprta posvojitev, ki koristi otroku,
daje tudi biološkim staršem več možnosti, da
dobijo informacije o otroku, spremljajo njegov
razvoj ah ga celo obiskujejo. S tem pa se močno
zmanjšajo negativne posledice oddaje otroka, kot
so občutki izgube, krivde in obžalovanja. Cush-
man, Kalmus in Namerow (1997) poročajo, da
ločitev od otroka manj boleče doživljajo tudi tiste
biološke matere, ki so kakor коИ sodelovale pri
izbiri posvojiteljev za svojega otroka. Zakon o
popolni posvojitvi sicer otežuje, nikakor pa ne
onemogoča določenega spremljanja otroka in
stikov, če so seveda vsi udeleženi ozaveščeni in
prepričani v koristi odprte (pa čeprav formalno
popolne) posvojitve. Če žeh biološka mati ostati
anonimna, ji je treba to omogočiti, obenem pa jo
opozoriti tudi na pravice otroka in na možnost,
da bo nekoč želel dobiti podatke o svojem izvoru.
Te podatke bi socialna služba posvojenim otro-
kom morala ohraniti, ob tem pa zagotoviti rodi-
teljem, da jih otroci pozneje ne bodo poskušah
spoznati, če s tem tudi sami ne bodo soglašah.
Posredniško vlogo pri morebitnih srečanjih, s
katerimi bi se strinjah biološki starši ah drugi
prizadeti sorodniki, bi lahko opravljala - tako kot
dela v določenih primerih že danes -strokovna
služba za posvojitve.
Kot lahko vidimo iz preglednice, so mnenja
respondentov o tem, ali je predhodno nameščanje
otrok k bodočim posvojiteljem in aH je rejniško
razmerje za to najustreznejša rešitev dokaj delje-
na. Skoraj tri četrtine strokovnih delavcev meni,
da je sedanja rešitev smiselna in koristna za vse
udeležence. Te odgovore bi lahko razdehh v tri
skupine glede na to, komu izmed vpletenih ta reši-
tev najbolj ustreza oz. katero izmed njih navajajo
respondent!. Posredujemo nekaj značilnih
25
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
odgovorov za vsako izmed kategorij dobljenih
odgovorov.
a)	Koristnost predhodne namestitve otroka iz
vidika vseh (ali večine) udeležencev:
Predhodna namestitev otroka k posvojiteljem
je koristna tako za posvojence (če so že sta-
rejši) kakor tudi za bodoče posvojitelje, saj jim
omogoča čas za medsebojno prilagajanje in
spoznavanje.
Obe strani tako dobita čas in biološki
roditelji še lahko poskrbijo za otroka.
Čas za prilagajanje je zelo potreben, tako
za otroka kakor tudi za posvojitelje, ne glede
na to, aH je to rejniško razmerje aH ne.
Odkrivanje medsebojne naklonjenosti,
preizkus odločitve.
b)	Koristnost predhodne namestitve iz vidika
otroka:
Tako lahko tudi ugotovimo, ali bo posvojitev
v korist otroka.
V tem času je mogoče spoznati, kako se
otrok ujema s starši (posvojitelji), in rejniško
razmerje je najprimernejše.
c)	Koristnost predhodne namestitve otroka z
vidika posvojiteljev:
Možnost za posvojitelje, da se odpovedo pos-
vojitvi, če ugotovijo, da z otrokom niso dobili
pravega stika.
Rejniško razmerje za določen čas je prilož-
nost, da posvojitelja preverita svojo odločitev.
Bodoči posvojitelji morajo biti seznanjeni
in sprejemljivi za dejstvo, da je posvojitev
dokončna šele z izdajo odločbe.
Bodoči posvojitelji živijo določen čas v
strahu, da otroka morda ne bodo mogH obdr-
žati. Kljub pripravam ta strah pri posvojiteljih
ostaja.
d) Koristnost predhodne namestitve otroka iz
vidika bioloških staršev:
Ta čas je predvsem pomemben za biološke
starše, ki imajo s tem priložnost za morebitno
spremembo svoje odločitve.
Biološki starši bi morah imeti v tem času
možnost stalnih stikov z otrokom, kar bi jim
omogočilo, da bi bila njihova odločitev bolj
zavestna.
Naravni roditelji imajo možnost spreme-
niti svoje vedenje in poskrbeti za svoje otroke.
Med odgovori strokovnih delavcev prevladu-
jejo tisti, ki se nanašajo na koristnost rešitve v
prid bodočim posvojiteljem, precej manj jih eks-
plicitno poudarja koristi vseh udeležencev. Koristi
otroka so po številu odgovorov na tretjem mestu.
Redki so tisti strokovni delavci, ki so mislili pred-
vsem na koristi bioloških staršev (le 4). Seveda
bi na osnovi teh, morda bolj v naglici napisanih
odgovorov težko sodih o tem, kdo je za strokovne
delavce v primeru posvojitve primarni uporabnik.
Vseeno pa se vsiljuje misel, da vsi ne uporabljajo
dosledno celostnega pogleda na udeležence v po-
stopku in da (najbrž nehote) bolj upoštevajo po-
trebe enega izmed njih. Morda se zdi kar malo
preveč samoumevno, da je predvsem otrok tisti,
ki ga je treba zaščiti in poskrbeti za njegove kori-
sti. V tehtanju koristi bioloških staršev in poten-
cialnih posvojiteljev pa bi morali socialni delavci
zavestno ohranjati interpozicijo in interese bodisi
bioloških staršev bodisi posvojiteljev upoštevati
zgolj v primeru, če so skladni s potrebami otroka.
Poudariti je treba, da na vprašanje o primer-
nosti rejniškega razmerja večina respondentov ni
natančno odgovorila. Vendar pa ga v svojih
odgovorih tudi niso izrazito odklanjali. Nekateri
so omenjali možnosti drugačne rešitve, vendar
je niso eksphcitno poimenovah. Naj navedemo
nekaj kritičnih misli - z domnevo, da ti responden-
ti sedanjo ureditev nekako pogojno sprejemajo:
Poskusna namestitev otroka k posvojiteljem
pred posvojitvijo pri novorojenčkih nima
nikakršnega smisla.
26
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Pomembno je, da se lahko ta čas po potre-
bi podaljša ah skrajša, glede na konkretne oko-
Hščine vsakega posameznega primera.
Status bodočih posvojiteljev je do izdaje
odločbe o posvojitvi neurejen.
Nekateri strokovni delavci se strinjajo s seda-
njo prakso predhodnega nameščanja otrok k
posvojiteljem, neustrezno pa se jim zdi poimeno-
vanje te oblike oziroma njeno prepletanje z rej-
ništvom. Pojavljajo se konkretni predlogi, da se v
primeru pričakovane posvojitve ne bi sklepala
rejniška pogodba, več anketirancev se zavzema
za to, da bodoči posvojitelji ne bi prejemali rej-
nine. Strinjamo se s tistimi strokovnimi delavci,
ki predlagajo, da je treba pojem »rejništva z name-
nom posvojitve« nadomestiti z ustreznejšim
pojmom oz. institutom, ki bi otroku zagotavljal
potrebno pravno varnost. Vprašanje predhodne
namestitve otrok v morebitni posvojiteljski dru-
žini je torej treba urediti na poseben način in tako,
da bo ta jasno razmejena od rejništva in bo za
otroka kar najmanj tvegana.
Sedanje pravne ureditve in prakse na tem po-
dročju ne odobravajo trije respondent!, ki menijo,
da rejniško razmerje pred posvojitvijo ni najus-
treznejša rešitev.
teljih je odvisna tudi od statusa in sodelovanja
bioloških staršev v postopku (soglasje, odvzem,
ohranjanja stikov in podobno).
Dobra četrtina strokovnih delavcev je mnenja,
da je sedanja rešitev povsem ustrezna in spremem-
be niso potrebne. Nekateri med njimi tudi poudar-
jajo, da je zakon že tudi sedaj dovolj fleksibilen
in omogoča posvojitev pred potekom enega leta
bivanja otroka pri posvojiteljih. Zlasti za starejše
otroke se zdi vsem primerna doba 12 mesecev.
Po mnenju nekaterih respondentov pa je pri
starejših otrocih pomembno spoštovati (aH pa
celo podaljšati) zakonsko predvideni rok med-
sebojnega prilagajanja, saj otroci prihajajo z dolo-
čenimi vedenjskimi vzorci in svojo zgodovino.
Posvojitev naj bi bila opravljena takrat, ko je
otrok, če je starejši, na to pripravljen.
Nekateri se zavzemajo za skrajšanje enolet-
nega roka pred posvojitvijo. Pri tem poudarjajo
potrebo po drugačnem obravnavanju otrok v sta-
rosti do enega leta in tistih, ki so starejši od enega
leta. Največ respondentov iz te skupine predlaga
predhodno namestitev otroka k posvojiteljem
bodisi za dobo 6 mesecev ah pa tudi manj. To
zadnje naj bi veljalo predvsem na dojenčke. V
nasprotju s tem pa je mnenje, da bi morah ravno
pri starejših otrocih skrajšati rok zaradi stiske
posvojiteljev in (morebitne) želje otroka, da bi
bil čimprej posvojen. Najdejo pa se tudi posa-
mezni odgovori, v katerih strokovni delavci
predlagajo 6 mesečni poskusni čas, ne glede na
starost otroka.
Med odgovori smo naleteli tudi na takega, ki
ocenjuje poskusno bivanje otroka pri bodočih
posvojiteljih kot nesmiseln, kar delavec/delavka
utemeljuje s tem, da mora posvojitelj otroka pač
sprejeti takega, kakršen je, kot je tudi v primeru
naravnih staršev. Ob tem respondent očitno po-
zablja na druge udeležence v postopku, predvsem
na otroka, pa tudi na biološke starše.
Glede dolžine bivanja otroka pri bodočih
posvojiteljih pred formalnim aktom posvojitve so
bili odgovori strokovnih delavcev prav tako dokaj
raznoliki.
Po mnenju slabe polovice respondentov naj
bi bilo trajanje otrokove predhodne namestitve
pri bodočih posvojiteljih urejeno fleksibilno. Tra-
janje je odvisno od starosti otroka, pripravljenosti
posvojiteljev in vseh drugih okoliščin. Nekateri
predlogi gredo tudi v to smer, da naj bi o tem bolj
suvereno odločal strokovni delavec, ki postopek
vodi. Dolžina predhodnega bivanja pri posvoji-
27
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
O izkušnjah s prehodom otroka iz rejniške
družine v posvojteljsko slaba polovica respon-
dentov ni mogla poročati, ker jih nima. Med tis-
timi, ki izkušnje imajo, prevladujejo respondenti,
ki vidijo prednosti te oblike. Respondenti tudi
ugotavljajo, da je lahko prehod iz začasnega in
nadomestnega v permanentno in varno družinsko
okolje za otroka neboleč, če je dobro pripravljen.
Naj navedemo nekaj tipičnih odgovorov
respondentov v tem sklopu:
Rejnice lahko zelo dobro pripravijo otroka na
premestitev, če se zavedajo, kakšna je njihova
vloga v skrbi za otroka. Pri tem pa je seveda
pomembna tudi stopnja ozaveščenosti bodo-
čih posvojiteljev. Izkušnje so najboljše, če sta
obe družini na premestitev in načrtovano
posvojitev dobro pripravljeni.
Dobre emocionalne izkušnje otroka v rej-
niški družini so tudi dobra dota za njegovo
vživljanje v posvojiteljsko družino. Pri tem je
zelo pomembno dobro delo z rejniško druži-
no, da ta ne pričakuje, da bo otrok ostal pri
njih in ne ovira njegovega odhoda s prevelikim
navezovanjem otroka nase.
Delo na tem področju je zelo subtilno in
mora biti dobro načrtovano, potekati mora z
velikim posluhom za počutje otrok.
Nekateri strokovni delavci opozarjajo, da lah-
ko starost otroka in njegove predhodne travme
otežijo vživljanje v novo okolje. Čim večji je otrok,
tem več strpnosti vseh udeležencev je pri tem
potrebne. Otrokov odziv ob namestitvi k bodočim
posvojiteljem je lahko neprijeten, saj pride k tuj-
cem. Zato bi kazalo ob tem misliti na postopnost
in mu omogočiti počasen prehod - obiski, prosti
čas, preživljanje počitnic in podobno.
Izkušnje tudi kažejo, da se otroci, ki so v rej-
niški družini dobro sprejeti in nanjo navezani,
na novo okolje sicer dalj časa prilagajajo, vendar
pa imajo boljšo osnovo za dober emocionalni stik
s posvojitelji ( 1 odgovor). Dobili smo tudi odgovor
strokovnega delavca/ delavke, ki takega premeš-
čanja ne podpira, kadar gre za večje otroke. Pre-
mestitev je lahko zanje namreč preveč boleča
izkušnja, zlasti še, če do načrtovane posvojitve
pozneje ne pride.
Strokovni delavci tudi opozarjajo, da naj bi se
v praksi izogibali nepotrebnemu premeščanju
otrok iz družine v družino in bi morah otrokovo
bodočnost čimprej natančneje načrtovati. Otroka
bi bilo najbolje namestiti neposredno v posvojitelj-
sko družino.
Štirje respondenti navajajo slabe izkušnje na
tem področju, vendar jih niso vsi konkretneje
opisah. V enem primeru, ko je šlo za otroka v
starosti nad 10 let, so bile prilagoditvene težave
izrazitejše. Iz enega CSD poročajo, da so imeh
primer, ko je bil rejenec nameščen v rejništvo z
namenom posvojitve, vendar do posvojitve po-
zneje ni prišlo (razloga ne navajajo). Otrok se je
dobro prilagodil in družina dobro funkcionira,
vendar pa je otrok obdržal status rejenca. Ob tem
primeru se lahko vprašamo, ah ni morda na dej-
stvo, da je otrok ostal rejenec, vplivalo prav rej-
niško razmerje, kije bilo sklenjeno ob namestitvi
otroka v rejo z namenom posvojitve.
Respondenti navajajo tudi pomen ohranjanja
stikov med rejniki in otrokom, kadar gre za večje
otroke. Ta prehod je lahko za otroka zelo boleč,
če so stiki pretrgani, zato je pomembno, da po-
svojitelja to razumeta in omogočita otroku ohra-
njati te stike še naprej.
PRIMERI, V KATERIH NAČRTOVANE
POSVOJITVE NISO IZVEDLI
Na vprašanje o nerealiziranih posvojitvah, pri
katerem smo pričakovali opise primerov, v katerih
do načrtovane posvojitve ni prišlo, in kratko
anahzo posledic za vse udeležence, kar tri četrtine
respondentov (76%) ni moglo odgovoriti, ker
takega primera niso imeh. Tako smo dobih le 12
odgovorov strokovnih delavcev, ki so navajali
različne primere iz svoje prakse.
Opisane primere lahko razvrstimo glede na
razloge, ki so vplivali na to, da se posvojitev ni
opravila:
a)	Nevtralni razlogi (1 primer):
Na te razloge nihče ni vplival, šlo je za pravne
zaplete premoženjske narave, ki so ovirali po-
svojitev. Otrok je ostal pri potencialnih posvo-
jiteljih, dobil njihov priimek in se dobro vživel.
Primer lahko razumemo kot dejansko posvojitev,
ki pa ni legaHzirana.
b)	Biološki starši so spremenili svojo odločitev
(3 primeri):
Navedeni primeri so zanimivi, med seboj pa
se dokaj razlikujejo. V prvem primeru je rodite-
Ijica preklicala izjavo o oddaji otroka v posvojitev
po mesecu dni njegovega bivanja pri potencialnih
posvojiteljih. Respondent navaja, da je bila ta
28
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
situacija težka za posvojitelje (domnevamo pa,
da se je zadeva srečno odvijala za otroka in nje-
govo mamo!).
V	drugem primeru so starši prav tako spre-
menili svojo odločitev, vendar otroka niso vzeli k
sebi in še »čaka« v Otroškem domu.
Zgovorna je tudi zgodba 6-letnega otroka, ki
ga je hotela mati dati v posvojitev zaradi nove
partnerske zveze. Po nekaj mesecih njegovega
bivanja pri potencialnih posvojiteljih pa je svojo
odločitev spremenila zaradi pritiskov okolja.
Biološki starši imajo nedvomno pravico, da o
svoji prvotni odločitvi ponovno premislijo in jo
spremenijo, čemur je namenjen tudi zakonski rok
za legalizacijo posvojitve. To je seveda treba
dosledno spoštovati tudi pri strokovnem delu z
vsemi udeleženci v kompleksnem postopku pos-
vojitev. Te pripovedi nas spet opozarjajo na iz-
jemno pomembno mesto temeljitih priprav vseh
tistih, ki v tem postopku sodelujejo. Vse, kar je v
postopku opuščeno aH pa je slabo opravljeno, se
namreč odraža predvsem na otroku in njegovih
čustvih in na ogroženem občutku varnosti.
c) Posvojitelji so odstopili od nameravane
posvojitve:
V	to skupino sodijo vsi ostali primeri, ki so jih
opisaH strokovni delavci. Nekatere najbolj zna-
čilne bomo navedli tudi tukaj.
V	enem izmed primerov se zakonca nista mo-
gla prilagoditi na življenje z otrokom, zaradi česar
je razpadla njuna zveza in do posvojitve ni prišlo.
Drugi posvojiteljski par ni mogel sprejeti otroka,
ki je bil nekoliko težaven. V enem primeru je šlo
za težko razvojno motnjo otroka, zaradi katere
paru (domnevno zdravniki) posvojitev odsveto-
vali. Biološka mati je pri svoji odločitvi o odpovedi
otroku vztrajala in otrok danes živi v rejniški
družini.
Med temi primeri izstopa tragična zgodba 6-
letnega otroka, ki je bil že dvakrat neuspešno na-
meščen v rejništvo z namenom posvojitve. Očitno
v tem primeru ni bilo dovolj priprav bodočih po-
svojiteljev, da bi bili sposobni sprejeti otrokovo
drugačnost. Hkrati pa nas primer opozarja tudi
na dejstvo, da je za nekatere otroke dobra rejniška
družina optimalna rešitev in nedvomno mnogo
boljša kot večkratna zavrnjena posvojitev in po-
gosto premeščanje iz enega v drugo družinsko
okolje. To je skupina otrok, iz katere se rekruti-
rajo večni rejenci, torej tisti, ki ostajajo v »rejni-
ških vicah« (Barth 1994: 140) do svoje polnolet-
nosti aH pa še dlje, če niso sposobni za samostojno
življenje. Ravno v teh primerih se tudi najbolj izra-
ža kvaliteta priprav na posvojitev in pripravljenost
bodočih staršev, da otroka sprejmejo takega, kakr-
šen je. To pa je hkrati tudi odraz kvalitetnega dela
na tem področju, dela, ki vključuje tako potrebno
znanje, primerno etično naravnanost, kakor tudi
osebno zavzetost strokovnih delavcev.
Ameriški zakon o posvojitvah in otroškem
varstvu iz leta 1988 izrecno navaja, da mora biti
za rejence izdelan permanentni načrt ureditve
statusa v 18 mesecih po namestitvi, le za izjemne
primere se lahko ta rok podaljša na 24 mesecev.
Zakoni posameznih zveznih držav pa so še strožji
in uveljavljajo krajše roke (Kalifornija, denimo
12 oz. 18 mesecev). Izkušnje kažejo, da do vrnitve
otroka v matično družino, če sploh, pride prej
kot v dveh letih (Barth 1994: 139). Kljub vsemu
temu pa raziskovalci ugotavljajo, da gre iz rejni-
štva v posvojitev manj kot 10% otrok. Med dejav-
niki, ki vplivajo na ovire za posvojitev, avtorji na-
vajajo predvsem starost otroka, saj je posvojenih
manj kot 20% tistih otrok, ki so bili ob prihodu v
rejniško družino starejši od 3 let. Z vsakim letom
otrokove starosti naj bi se možnosti za njegovo
posvojitev bistveno zmanjšale (McMurtry, Lie
1992, cit. po Barth, op. cit.).
Načrtovanje permanentne rešitve za otroka
nedvomno terja učinkovito odločanje in ureditev
kar najbolj trajne namestitve otroka, ki bi sicer
za vedno ostal v rejništvu. Tudi nova raziskava o
rejništvu v Sloveniji (Miloševič Arnold, Struna,
Zemljič 1999) opozarja na dejstvo, da otroci v
rejništvu še vedno ostajajo dolga leta: več kot
polovica (54,8%) sedanjih rejencev je v rejništvu
že več ko pet let, za dobro četrtino (25,9%) se
predvideva, da bodo pri rejnikih ostali še več ko
pet let. Najbolj alarmanten se zdi pri tem podatek,
da za dobro tretjino (33,1%) rejencev strokovni
delavci trenutno ne morejo predvideti nadaljnjega
trajanja rejništva. Na eksplicitno vprašanje o
načrtovani prihodnosti rejencev so strokovni
delavci odgovorili, da za slabo četrtino (24,5%)
tega ni mogoče predvideti. Na vprašanje o mož-
nostih za vrnitev v matično družino strokovni de-
lavci navajajo, da tega trenutno ne morejo oceniti,
za skoraj polovico rejencev (45%) pa navajajo,
da njihova vrnitev verjetno ne bo nikoH mogoča
(Miloševič Arnold, Struna, Zemljič 1999: 68-69,
83). Vse navedeno nedvomno pomeni, da v praksi
strokovni delavci na področju rejništva še ne pri-
pravljajo individualnih projektov oz. načrtov za
rejence, ki bi nakazovali otrokovo perspektivo.
29
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
sistematično spremljanje njegovega življenja in
morebitne pozitivne spremembe v matični družini
in trajno iskanje optimalnih rešitev. Tako kot
socialni in drugi strokovni delavci, ki so v naši
anketi večkrat poudarih, da bi morali ukrepati
ob problemu večnega rejništva, želimo tudi sami
ponovno opozoriti na dejstvo, da imamo še vedno
preveliko število rejencev, ki lahko bih posvojeni,
pa se to iz takega ali drugačnega razloga ni ure-
dilo. Nedvomno je veliko zapletov v zvezi z od-
vzemom roditeljskih pravic in drugih ovir, ki
preprečujejo, da bi otrok dobil trajen dom pri
posvojiteljih, vendar pa obstaja možnost, da je
kakšen rejenec ostal nekako »pozabljen« v rejni-
ški družini. Ob rezultatih prej navedene raziskave
o rejništvu dobimo namreč vtis, da se v praksi
pogosto spregleda dejstvo, daje rejništvo začasni
ukrep za pomoč otroku in družini in da je treba
storiti vse za trajno rešitev otrokovega položaja.
Zato morda ne bi bila odveč zakonska obveza po
ameriškem vzoru, ki bi centrom za socialno delo
določala rok, do katerega je treba za otroka (seve-
da skupaj s starši) poiskati stalno in najboljšo
možno rešitev.
povzetek intervjujev s pari, ki so
pred kratkim posvoiili otroka, in s
pari, ki so dali vlogo za posvoiitev
Članici raziskovalne skupine, absolventki VŠSD,
sta opravih intervjuje s 43 pari, od tega s 24 pari
posvojiteljev, ki so posvojili otroka v zadnjih dveh
letih pred raziskavo, in z 19 pari, ki so v času
raziskave čakali na otroka - to pomeni, da so imeh
vlogo za posvojitev na CSD, pribUžno polovica
jih je bila vključena tudi v skupinske priprave.
Čeprav je čakajočih parov v Slovenji veliko
več kot tistih, ki so v zadnjih letih posvojiH otroka,
so CSD, ki so nam pomagali vzpostaviti stik s
temi pari (potem ko so predhodno dobili njihov
pristanek za sodelovanje v raziskavi), praviloma
imeli precej težav pri pridobivanju kandidatov za
intervju. Strokovne delavke so se bale, da ne bi s
povabilom k intervjuju čakajočim parom po ne-
potrebnem vzbujale upov, da bodo kmalu dobih
otroka, ki jim ga CSD ne more zagotoviti. Stisko
parov, ki čakajo na posvojitev otroka, sta občutih
tudi absolventki VŠSD, ki sta opravih intervjuje,
saj so bili ti pari v pogovoru veliko bolj zadržani
od posvojiteljev, verjetno zaradi strahu, da ne bi
njihovi odgovori (kljub zagotovljeni zaupnosti)
vplivah na bodoče sodelovanje s CSD.
Raziskava je primerjala izkušnje in stahšča
posvojiteljev oziroma čakajočih parov, ki so (ali
so bili) vključeni v skupinske priprave, s tistimi,
ki v takih pripravah niso (ali niso bili) udeleženi.
Razmerje med obema skupinama ne odraža de-
janskega stanja v Sloveniji, saj večina posvojiteljev
oz. čakajočih parov pri nas ni vključena v pri-
prave, medtem ko smo v svoj vzorec načrtno uvr-
stili (zaradi primerjave) več parov s pripravami:
med pari, ki čakajo na otroka, jih je bila v pri-
pravah slaba polovica (9 od 19 parov), med posvo-
jitelji pa nam skupin ni uspelo izenačiti, tako da
je bila od 24 parov posvojiteljev le tretjina (8 od
24 parov) vključena v priprave.
Ob posvojitvi so bili vsi pari, ne glede na vklju-
čenost v priprave, poročeni povprečno 11 let.
Pari, ki čakajo na otroka in so vključeni v priprave,
so povprečno poročeni 9 let, pari brez priprav
pa 11 let. Zanimivo je, da je povprečna starost
čakajočih parov, ki sodelujejo v pripravah (moški
35, ženske 32), za pet let nižja od povprečne sta-
rosti parov, ki niso vključeni v priprave (moški
40,	ženske 37); prav tako je bila starost posvo-
jiteljev, ki so bili vključeni v priprave (moški 37,
ženske 35), ob posvojitvi v povprečju za 4 leta
nižja od starosti posvojiteljev brez priprav (moški
41,	ženske 37). Izobrazbena struktura je med pari
brez priprav višja - medtem ko pri parih v pripra-
vah prevladuje srednješolska izobrazba, je pri
drugi skupini več intervjuvancev z višjo ali visoko
izobrazbo. Zaradi majhnega vzorca na podlagi
navedenih razlik v starosti in izobrazbi ni mogoče
postavljati domnev o tem, aH so morda mlajši in
manj izobraženi pari bolj naklonjeni pripravam
v skupini kot starejši in bolj izobraženi, oziroma,
aH pari v pripravah hitreje pridejo do otroka.
Posvojitelje in čakajoče pare, ki so aH so bili
vključeni v priprave, je tja napotila socialna
delavka, v nekaj primerih pa znanka. Pari so bili
vključeni v priprave predvsem v »Deteljici« (8
parov) in v priprave, ki jih organizirajo CSD na
Gorenjskem (5 parov), po 2 para pa sta bila v
pripravah v Mariboru in v celjski regiji. Priprave
potekajo razHčno dolgo - od pol leta do tri leta.
Po vložitvi prošnje so imeli pari brez priprav
večinoma pogoste stike s CSD, pari v pripravah
pa le občasne. Sodelovanje s CSD ocenjujejo pari
v pripravah nekoHko bolj kritično.
Pri ocenjevanju priprav se kažejo razlike med
posvojitelji in čakajočimi. Posvojitelji so se pri
ocenjevanju bolj opiraH na znanja in veščine, ki
30
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
so jih pridobiU med pripravami, in imajo bolj
jasno sHko, katere teme bi bile v pripravah še po-
trebne, saj se že srečujejo s konkretnimi problemi
in vedo, kaj jih zanima. Čakajoči pari pa priprave
ocenjujejo bolj glede na njihov potek in izvedbo.
Z literaturo o posvojitvi so bolje seznanjeni
pari v pripravah, saj imajo priprave edukacijski
namen in udeležence seznanjajo s tako literaturo.
Zanimivo je, da kljub temu skoraj tretjina parov
v pripravah ne ve, kaj bi lahko o posvojitvah
prebrala. Pari, ki niso v pripravah, pa so izrazih
željo, da bi na CSD obstajal seznam obstoječe
Hterature.
Večina parov meni, da ne obstajajo razlike
med posvojiteljsko in naravno družino, vendar
se deloma kaže vpliv priprav, ki bodoče posvo-
jitelje bolje pripravijo na realnost in specifičnost
posvojiteljske družine. Ne glede na priprave pa
se intervjuvanci zavedajo, da je treba otroku
povedati, da je posvojen.
Pari, ki niso v pripravah, bolj pogrešajo večjo
aktivnost strokovnih delavcev na področju pos-
vojitev, pari, ki so (bili) vključeni v priprave, pa
zaradi pozitivne izkušnje, ki so jo doživeli v
pripravah, svetujejo organiziranje priprav za vse
bodoče posvojitelje.
IZKUŠNJE IN PREDLOGI
POSVOJITELJEV
Posvojitelji so večinoma dobili zelo majhne otro-
ke, stare do enega meseca; v času intervjujev so
bili posvojenci stari povečini nad tri leta. Pri petini
parov še ni prišlo do uradne posvojitve otroka,
drugi pa so otroka posvojili po pribHžno enem
letu rejništva z namenom posvojitve.
Ker je prevladovala posvojitev otrok do enega
leta starosti, jih je večina dobila porodniški dopust
za nego in vzgojo otroka, čas za medsebojno prila-
gajanje pa so pogrešali posvojitelji starejših otrok.
Pari, ki so posvojili starejšega otroka, so imeli teža-
ve pri njegovem prilagajanju na novo okolje; po
njihovem mnenju rejniki niso dovolj pripravili
otroka na posvojitev.
Posvojitelji v pripravah so začetek skupnega
življenja z otrokom doživljali bolj pozitivno, ker
so bili bolje pripravljeni na sprejem otroka, med-
tem ko so pari brez priprav navajali neizkušenost,
negotovost vase in nepripravljenost na prihod
otroka.
Pokazala se je razlika pri nasvetih parom, ki
razmišljajo o posvojitvi: posvojitelji brez priprav
jih opozarjajo na previdnost pri tem, kakšnega
otroka bodo posvojili. Posvojitelji, ki so bili v pri-
pravah, pa imajo bolj pozitiven odnos do drugač-
nosti in bodočim posvojiteljem svetujejo, naj
nimajo predsodkov.
Kar se tiče predlogov za morebitne spremem-
be, si posvojitelji želijo bolj urejeno rejništvo in
spremembo zakona o umetni oploditvi. Predvsem
pa si želijo skrajšanje enoletnega roka, ki je dolo-
čen za uradno posvojitev, in uvedbo mednarodne
posvojitve.
PRIČAKOVANIA PAROV,
KI ŠE ČAKAJO NA OTROKA
Vsi pari, ne glede na priprave, si želijo uvedbo
mednarodne posvojitve, spremembo zakona o
posvojitvi, reorganizacijo služb na tem področju
in več denarja, namenjenega pripravam bodočih
posvojiteljev. Želijo si več spoznavanja in dru-
ženja z drugimi pari v podobni situaciji in več
splošnih informacij.
Vsi pari, ki so vključeni v priprave, pričakujejo,
da bo država reorganizirala področje posvojitve,
del tistih brez priprav pa ne ve, kaj bi lahko pri
tem storila država.
Pari, ki so vključeni v priprave, pričakujejo,
da bodo s pomočjo priprav lažje in bolje sprejeh
posvojenega otroka, pričakujejo pa tudi krajšo
čakalno dobo
Pari, ki niso vključeni v priprave, pa bi si želeh
v pripravah dobiti več pozitivnega upanja in
napotke, kako povedati otroku, da je posvojen.
Priprave vplivajo na bolj realna pričakovanja
parov glede starosti otrok, ki bi jih želeli posvojiti,
saj si pari brez priprav v večjem številu želijo
posvojiti dojenčka ah vsaj otroka do tretjega leta
starosti, vključeni v priprave so nekoliko bolj
naklonjeni posvojitvi starejšega predšolskega
otroka, oboji pa bi se težko odločih za prizadetega
otroka. Pari v pripravah bi se tudi lažje odločih
za rejništvo kot izhod v sili.
SKLEPI IN PREDLOGI
Pri oblikovanju sklepov in predlogov smo upo-
števali rezultate vseh delov raziskave: ugotovitve
ankete, ki je zbrala osnovne podatke o posvojitvah
in strokovnem delu centrov za socialno delo na
31
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
tem področju, rezultate ankete s strokovnimi
delavci centrov za socialno delo, ki se ukvarjajo s
posvojitvami, rezultate raziskave med posvojitelji
in bodočimi posvojitelji, ki je primerjala razlike
med pari v skupinskih pripravah in pari, ki se teh
priprav niso udeležih, rezultate intervjujev s so-
cialnimi delavkami v porodnišnicah in rezultate
dodanih študij posameznih primerov posvojitve.
Najpomembnejše ugotovitve, probleme in
predloge, ki izhajajo iz raziskave, lahko združimo
v naslednje sklope:
1.	doktrina in praksa socialnega dela na po-
dročju posvojitev
2.	razmejevanje med delom z matično druži-
no, rejništvom in posvojitvami
3.	problemi skupne evidence in koordinacije
dela pri posvojitvah
4.	mednarodne posvojitve
5.	priporočilo v zvezi z enostranskimi posvo-
jitvami
6.	povzetek predlogov o najpomembnejših
spremembah.
V zaključkih in predlogih največ pozornosti
namenjamo doktrini in praksi socialnega dela na
področju dela z družino oz. na področju posvo-
jitev. Menimo, da bi lahko z boljšo strokovno
prakso v večji meri kot doslej - tudi v okviru se-
danjih zakonskih določb in obstoječe organizira-
nosti - uresničevali sodobne koncepte socialnega
dela in model odprte posvojitve, za katerega se
zavzemamo.
DOKTRINA IN PRAKSA
SOCIALNEGA DELA
NA PODROČJU POSVOJITEV
Število enostranskih posvojitev v Sloveniji v zad-
njem obdobju ne presega 30 posvojitev letno, to
pa ima precejšnje posledice tudi za strokovno
delo. Veliko CSD, ki se praviloma vsak zase
ukvarjajo s posvojitvami, se s postopki posvojitev
srečuje le občasno, zato si mnogi strokovni delavci
ne morejo pridobiti dovolj izkušenj za kakovostno
delo na tem zahtevnem področju dela z družino.
Pričakovali bi, da bodo v teh primerih poiskali
pomoč bolj izkušenih kolegov in se v vseh pri-
merih oprU na strokovni tim, ki bi moral postati
obvezna metoda dela pri posvojitvah. Čeprav smo
pri timskem delu opažih precejšen napredek, pa
se v polovici CSD strokovni timi še niso uveljavih
kot redna, obvezna metoda dela pri vseh postop-
kih posvojitve. Ponekod se timsko delo uporablja
le pri posameznih primerih posvojitev aH pa sploh
ne. Usodne, življenjsko pomembne situacije in
odločitve strokovnega dela so v teh primerih pre-
puščene presoji posameznikov.
Nosilke strokovnega dela na področju posvo-
jitev so v največ primerih socialne delavke z višjo
izobrazbo, diplomiranih socialnih delavk (moški
socialni delavci so komaj prisotni) je na tem
zahtevnem področju premalo. V večjem obsegu
se v posvojitve vključujejo tudi psihologi, ko gre
za pravne vidike posvojitev, pa ponekod sodelu-
jejo še pravniki. Interdisciplinarno sodelovanje
pri posvojitvah je potrebno in koristno, vendar
pa delo drugih strokovnjakov ne more biti nadre-
jeno kompleksno opravljenemu socialnemu delu..
Potreba po večji strokovnosti dela na področju
posvojitev se kot rdeča nit prepleta skoz celotno
raziskavo in njene ugotovitve. Doktrina sociaL
nega dela pri ravnanju z udeleženci posvojitev je
v ustaljenih kategorijah, ki jih ponujajo opisi stori-
tev CSD na področju posvojitev, težko prepoznav-
na. Kategorije, kakršne so na primer pogovor,
obisk na domu ali v družini, zbiranje dokumen-
tacije, izdelava socialne anamneze, spremljanje
ipd., ne omogočajo zadostnega vpogleda v to,
kako so bila pri posvojitvah upoštevana načela
socialnega dela: kako je strokovno delo upošte-
valo vsakega udeleženca, kako je načrtovalo po-
stopke in korake posvojitve ter v njih vsem ude-
ležencem zagotavljalo spoštovanje, dogovarjanje
in tudi pomoč. Stroka socialnega dela projekt po-
svojitve vedno zastavi tako, da zajame vse udele-
žence: posvojenca, matično družino oziroma rodi-
teljico, posvojitelje in lasten strokovni prispevek
oziroma delež strokovne službe. Stroka načrtuje,
vzpostavi in vzdržuje delovni odnos, ki omogoča
sodelovanje z vsemi udeleženimi.. Posvojitev je
zelo kompleksna in zahtevna naloga socialnega
dela, ki mora biti opravljena strokovno brezhibno,
če naj z njo zagotovimo otroku spodbudne pogoje
za življenje, odraslim udeležencem pa sodelovanje
in pomoč pri učenju za nove življenjske okoUščine
in nove življenjske naloge. Da lahko dosežemo
navedene cilje, jih moramo vedno znova definirati
skupaj z udeleženci in skupaj z njimi načrtovati
tudi pot, ki bo privedla do zaželenih ciljev oziro-
ma sprememb.
Ko definiramo socialno delo na področju po-
svojitev kot projekt skupnega raziskovanja (sku-
paj z udeleženci) pogojev, možnosti in odločitev
v zvezi s posvojitvijo, definiramo tudi prostor za
32
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
vključevanje psihologov ali drugih strokovnjakov
v ta proces. Svojo vlogo v procesu mora psiholog
definirati sam; z vidika socialnega dela potrebu-
jemo rezultate njegovih metod in tehnik zato, da
bi psiholog udeležencem posvojitve - na njihovo
lastno željo ah na željo socialnih delavcev (in
seveda z njihovim pristankom) - pomagal osveriiti
ah bolje razumeti problem, lastne emocije, strah,
bolečino ali ravnanje drugih. Prispevek psihologa
vidimo tudi kot samostojen, vendar dogovorjen
element v kompleksni socialni študiji oz. social-
nem poročilu. Poročilo psihologa je samostojen
element celotnega gradiva o postopku posvojitve,
ki nastaja v strokovnem timu, ki posvojitev vodi.
Strokovni tim tudi določa mesto in uporabnost
vsakega dela socialne študije oz. socialnega poro-
čila v zvezi s posvojitvijo.
Pri delu s posameznimi udeleženci v trikotniku
posvojitev smo ugotovili precejšnje pomanjklji-
vosti, ki bi jih lahko zmanjšali tudi s pomočjo
naslednjih priporočil za bolj strokovno delo.
DELO S POSVOJENIMI OTROKI
Kot metode dela z otrokom se v anketi CSD naj-
večkrat pojavljajo obiski v posvojiteljski družini
in obravnava v okviru matične družine. Drugače
pa so strokovni delavci v anketi v zvezi z otroki
izražah predvsem mnenja, da bi moraH bolj upo-
števati potrebe in pravice otrok, ki so v postopkih
posvojitve oziroma odvzema roditeljske pravice
manj zaščiteni kot njihovi starši. Glede samega
postopka posvojitve je bilo nekaj predlogov, da
bi morah v korist otroka hitreje zaključiti posvo-
jitev in da bi morali zagotoviti otrokovo soglasje,
tako ob sami posvojitvi kakor ob spremembi ime-
na (zakon določa, da posvojitelj določi ime in
priimek otroka). Zapisana je bila tudi pripomba,
da se ob problemu nesoglasja starejšega otroka
odgovornost za njegovo nadaljnje življenje ne bi
smela preložiti na njegova ramena.
Nedvomno je treba v sistemu odprte posvo-
jitve bolje izdelati vlogo posvojenega otroka in
pri tem izhajati iz njegove pravice, da odraste
hkrati kot otrok svojih roditeljev in svojih staršev
posvojiteljev. To je njegova stvarnost, ki se v nobe-
nem primeru ne sme zanikati ah ponarediti. Zani-
kanje ne more biti osnova za posvojitev. Otrok,
še posebej pa starejši otrok, mora prinesti v novo
družino svojo preteklost, zato da bo lahko tam
(v preteklosti) tudi ostala. Socialni delavci morajo
skupaj z otrokom ali s posvojitelji, tako kakor to
delajo na primer v Veliki Britaniji, izdelati »živ-
ljenjsko knjigo« otroka, v kateri je zapisano in
shranjeno vse, kar je mogoče zapisati o njegovem
življenju (Albreht 1992). In to v dobrem, saj otrok
ne potrebuje obtoževanja ali poniževanja svojih
bioloških staršev, pač pa potrebuje oporo, da bo
lahko sprejel okoliščine svojega življenja in jih
prenesel v posvojiteljsko družino. Z življenjsko
knjigo socialno delo otroku zagotovi pomoč pri
iskanju njegove identitete in omogoči, da je res-
nica zapisana tako, da ne rani in ne zastruplja.
Glede na tehnične možnosti lahko stroka naredi
še korak naprej od »knjige življenja« in otroku
priskrbi video posnetke vseh razpoložljivih oseb,
krajev in dogodkov, ki so bih pomembni za njego-
vo preteklo življenje.
Poleg osnovne skrbi za to, da se zavaruje po-
svojenčeva resničnost, mora strokovna služba
načrtovati tudi druge korake otrokovega prehoda
iz matične ali rejniške družine k posvojiteljem.
Pri tem mora opustiti preohlapne formulacije,
kakršne so »obravnava«, »obisk«, srečanje« ipd.,
in skrbno beležiti vse posamezne korake tega
prehoda. Pri načrtovanju korakov nas mora voditi
prepričanje, da je tudi otrok - s pomočjo odraslih
- zmožen presojati o svojem življenju in sodelo-
vati pri zanj tako pomembni odločitvi, kot je po-
svojitev. Otrok mora dobiti vse začetne infor-
macije o posvojitvi in posvojiteljih, tudi z njim
moramo začeti in voditi pogovor o tem, kaj se
načrtuje in dogaja. Razen v zelo izjemnih situa-
cijah ne bi smeli otroka prestaviti v novo okolje
nepripravljenega, češ da je to za vse najbolje in
da si bo že opomogel od morebitnega šoka. Naj
še enkrat ponovimo stahšče Lansdowna, ki opo-
zarja, da upoštevanje pravice otroka, da se strinja
s posvojitvijo, nikakor ni le formalnost. Njegova
pravica je, da ga ob vsakem načrtovanem koraku
upoštevamo kot resnega sogovornika in mu zago-
tovimo dovolj relevantnih informacij, da si bo
lahko oblikoval lastno mnenje. Prav tako mu mo-
ramo omogočiti dovolj primernih priložnosti, da
bo lahko izrazil svoje mnenje in poglede na si-
tuacijo in da bo lahko razumel in proučil vse
možne rešitve, ki so mu na razpolago. In na koncu
je treba zares prisluhniti njegovim besedam ter s
tem, kar poveda, ravnati resno in spoštljivo (Lans-
down 1992). Pomembno je torej, da posvojitev
načrtujemo skupaj z otrokom, da skupaj načrtu-
jemo in analiziramo prvo srečanje s posvojitelji
in vsa nadaljnja srečanja. Po vsakem obisku ali
33
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
srečanju, pred prehodom k posvojiteljem in po
njem, je treba eksphcitno nadaljevati pogovor z
otrokom, ne le s posvojitelji in morda še rejniki,
o tem, kaj je bilo, kaj se zdaj dogaja in kakšne
načrte še imamo. Ne le posvojitelji in rejniki, tudi
otrok, tako starejši kot majhen otrok, potrebuje
strokovnega delavca kot sogovornika za svoja
vprašanja, bojazni, želje in odločitve.
DELO S POSVOJITELJI
Delo s posvojitelji poteka na večini CSD v obliki
individualnih pogovorov, obiskov na domu,
zbiranja dokumentacije in spremljanja po name-
stitvi otroka v družino. Pomemben del obstoječe
prakse socialnega dela je tudi izdelava tako imeno-
vane »socialne anamneze« o bodočih posvojite-
ljih, ki je potrebna pred odločitvijo o primernosti
kandidatov za posvojitelje. Strokovni postopki in
metode so tudi v tem primeru opisani v ohlapnih
kategorijah, ki premalo povedo o dejanski vsebini
opisanih korakov v postopku in o pristopu, ki bi
moral biti pot skupnega iskanja, ne pa predvsem
ocenjevanja in odločanja o kandidatih za po-
svojitelje.
Vprašanje, ki si ga zastavljamo pri dosedanjem
delu s posvojitelji, se glasi: ali je in do kolikšne
mere je mogoče v teh postopkih razjasniti in po-
jasniti vso kompleksnost posvojiteljske situacije,
zapletenost življenjske stvarnosti in identitete
posvojenega otroka, odgovoriti na vsa vprašanja,
ki vznemirjajo posvojitelje? Odgovori anketiranih
strokovnih delavcev in odgovori anketiranih
posvojiteljev in čakajočih parov so poudarjaH
pomen in koristnost bolj sistematičnih in
temeljitejših priprav, ki jih večina posvojiteljev
doslej ni bila deležna. Skupinske priprave na
posvojitev trenutno izvajajo le na zelo redkih
CSD, nekaj drugih CSD pa napoti svoje kandidate
na priprave v Društvo posvojiteljskih družin
»Deteljica«. Strokovno delo v »Deteljici« izhaja
iz nekdanjih skupinskih priprav parov na CSD
Ljubljana Center in si je na področju dela s posvo-
jitelji v zadnjih letih pridobilo največ izkušenj.
Skupinske priprave bodočih posvojiteljev in sku-
pinsko delo s posvojiteljskimi družinami sta po
mnenju večine strokovnih delavcev potrebni in
koristni metodi. Tisti strokovni delavci, ki imajo
izkušnje s pari v pripravah, večinoma poudarjajo
njihovo boljšo pripravljenost na sprejem otroka
in večjo odprtost do posvojiteljske stvarnosti..
Manjše število anketirancev razlik ni opazilo, ali
pa so imeh v zvezi s skupinskimi pripravami po-
misleke, predvsem glede obveznosti in zahtev-
nosti priprav.
V	skladu s konceptom odprte posvojitve so
priprave posvojiteljev smiselne in uresničljive le
v skupini, v kateri prihaja do medsebojnega sooča-
nja in izmenjave izkušenj, ne le med bodočimi
posvojitelji, temveč tudi s strani posvojiteljev z
daljšim »stažem« in samih posvojencev. Zato
menimo, da morajo priprave v skupini postati
nujni in obvezni del priprave posvojiteljev.
Prvi korak pri delu z bodočimi posvojitelji je
navadno prvi stik na CSD, kjer dobi par prve
informacije o posvojitvi (po možnosti tudi brošuro
z vsemi potrebnimi informacijami) in poteh, kako
priti do zaželenega cilja. Če se par odloči, da bo
skupaj s strokovno službo prehodil pot do posvo-
jitve, je treba pozneje skleniti dogovor o nadalj-
njem sodelovanju. Ob tem se seveda tudi ugotovi,
ali potencialna posvojitelja izpolnjujeta minimal-
ne, z zakonom določene pogoje za posvojitev.
Dogovor o tem, kaj storiti, če par ne izpolnjuje
osnovnih zakonskih pogojev, pa je prav tako
obvezen del postopka, v katerem strokovni delav-
ci skupaj s parom raziščejo, kaj bi morda lahko
spremenila, da bi pogojem zadostila, oziroma,
kako naj sprejmeta življenje brez otroka, če
posvojitev ne bi bila mogoča.
V	dogovoru, ki ga socialno delo sklene z bo-
dočima posvojiteljema, morajo biti prikazani vsi
predvideni koraki ter podane obveze in omejitve
obeh strani, na primer glede sodelovanja v pri-
pravah, dolžine priprav, morebitne lastne aktiv-
nosti bodočih posvojiteljev pri iskanju otroka itn.
Celotno delo z bodočimi posvojitelji mora biti za-
stavljeno kot skupen »socialnodelavski« projekt,
kjer ne gre za ocenjevanje primernosti posvoji-
teljev za starševstvo, temveč za skupno razisko-
vanje pogojev, možnosti, motivov in odločitev za
posvojitev. Vse, kar delamo, delamo skupaj s po-
svojitelji in ne brez njih ali mimo njih. To pravilo
velja tudi za pripravo socialne študije ah social-
nega poročila, ki je osnova za odločitev o posvoji-
teljih. Predlagamo, da namesto strokovno prese-
ženega termina »socialna anamneza«, ki izhaja
iz medicine, uporabljamo na področju posvojitev,
pa tudi na drugih področjih socialnega dela
sodobnejše termine, na primer »socialna študija«
aH »socialno poročilo«. Pri sestavljanju socialne
študije oz. socialnega poročila se najlepše pokaže,
da je »delo s kandidati za posvojitelje« v bistvu
34
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
delo kandidatov samih, saj je predvsem od njih
odvisno, kako bodo prehodih ponujeno pot od-
krivanja in vživljanja v novo, posvojiteljsko situa-
cijo. Socialna študija oz. socialno poročilo je v
veliki meri rezultat skupnega sodelovanja; vse-
bovati mora tisto, kar vidijo, mislijo in ocenjujejo
bodoči posvojitelji v svojem odgovoru na stro-
kovne razlage in vprašanja, vsebovati pa mora
tudi mnenje strokovnega tima o tem, kako s strani
stroke vidimo in ocenjujemo skupaj prehojeno
pot.
Pri usposabljanju bodočih posvojiteljev pred-
lagamo naslednje tri osnovne teme oziroma večje
sklope, ki jih obravnavajo posamezne delavnice
aH druge oblike skupinskega dela:
a)	Temeljne informacije o posvojitvi (pravni,
zgodovinski, družbeni vidiki posvojitve, pogoji in
možnosti za posvojitev otroka tu in zdaj, osnovne
značilnosti in pomen odprte posvojitve) v po-
vezavi z sprejemanjem dogovora o vstopu v
usposabljanje.
b)	Seznanjanje in soočanje s posebnostjo
posvojiteljske situacije: kaj pomeni biti posvojenec
in kaj pomeni biti posvojitelj, kako sprejeti to
vlogo, se »udomačiti« v vlogi posvojitelja, kako
razumeti problem dvojne identitete posvojenca
in kako mu pomagati pri iskanju lastne identitete.
Vprašanja iz tega sklopa se pravzaprav pojavljajo
ves čas: najprej na informativni, nato na spo-
znavni in pozneje na bolj osebni ravni. Dotikanje
lastne življenjske zgodovine in sprejemanja
realnosti, da večina posvojiteljev ni mogla imeti
otrok, je prav tako pomembna vsebina tega sklo-
pa. Vendar pa tema osebne bolečine ne sme pre-
kriti vseh drugih, na rast in razvoj naravnanih tem
- poudarek je na sedanjosti in prihodnosti, ne na
preteklosti. Bodoči posvojitelji ne smejo dobiti
občutka, da je zaradi dejstva, da niso mogli roditi
otroka, z njimi nekaj narobe, temveč morajo to
sprejeti kot del svoje življenjske stvarnosti, tako
kot bo dejstvo, da je posvojen, del življenjske stvar-
nosti njihovega otroka.
Posebna tema v okviru tega sklopa je vloga
stroke oziroma centra za socialno delo kot sopot-
nika pri nastajanju in v poznejšem življenju po-
svojiteljske družine. Vloga CSD kot sopotnika ni
izraz nezaupanja v človeške in starševske sposob-
nosti posvojiteljev, je le ponudba »varovalne poti«
za posvojitelje in posvojenca, da bi se zmogH
pravočasno obrniti po pomoč, ko jo bodo morda
potrebovali. Glede na tuje in domače izkušnje se
potreba po pomoči pogosto pojavi v času otroko-
vega odraščanja, ko so že tako rahli stiki s strokov-
nimi delavci iz prvih let po posvojitvi že zdavnaj
pretrgani. Morda se bodo posvojitelji odločili, da
poiščejo pomoč tudi v samopomočnih skupinah,
ki jih mora podpirati tudi stroka.
c) Tretji sklop usposabljanja bodočih posvoji-
teljev je pravzaprav enak običajnemu usposab-
ljanju za starševstvo in za reševanje vsakdanjih
problemov družinskega življenja, kjer so pomem-
bne delavnice o otroku in njegovem razvoju, o
družini in njenem funkcioniranju ipd. V tem
sklopu imajo posvojitelji priložnost, da pridobijo
zase tisto, česar večina bodočih staršev ne dobi
dovolj - znanje in izkušnje za družinsko življenje
in vzgojo otrok. Seveda se bodo v tem sklopu
ponovno pojavljala tudi vprašanja iz drugega
sklopa, na primer, kako povedati dvoletniku, da
je posvojen, aH kako omogočiti otroku stike z
biološkimi starši, kako uravnavati odnose med
eno in drugo družino itn.
Ko govorimo o pripravah na starševstvo, naj
navedemo še mnenje ene od anketirank, ki je pre-
dlagala, da bi morali razvijati številne preventivne
oblike usposabljanja za družinsko življenje v šolah
in v delovnih okoljih, da bi zmanjšali število
problemov v družinah.
DELO Z RODITELJI
Delo z roditelji je po podatkih, ki so jih posre-
dovah CSD, pa tudi glede na rezultate poštne
ankete s socialnimi delavci dokaj dvorezno,
predvsem pa zapostavljeno področje.
Po eni strani so strokovni delavci pokazah na
problem neučinkovitih in dolgotrajnih postopkov
pri odvzemu roditeljske pravice roditeljem, ki
zanemarjajo aH ogrožajo otroka. Ta problem se
sicer dotika posvojitve le posredno, ko gre za čim
manj boleč prehod otroka v novo družino in ko
gre za ohranjanje dvojne identitete otroka ter
morebitne poznejše vezi med posvojiteljsko in
rodno družino. Čeprav je le v desetini posvojitev
kot razlog naveden odvzem roditeljske pravice,
pa bi morah temu problemu v strokovnem delu
posvetiti veliko več pozornosti, tako pri delu z
roditelji, ki po oddaji aH odvzemu otroka komaj
kdaj poiščejo pomoč na CSD, kakor pri delu s
posvojitelji in s samimi otroki.
Na drugi strani je precej anketirancev po-
udarilo, da bi morah biološki družini bolj vse-
stransko pomagati, preden začnemo razmišljati
35
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
o tem, da je posvojitev najprimernejša rešitev za
otroka. Šele ko res ni več upanja, da se bo situacija
uredila, je treba pospešiti sodne postopke in v
dobro otroka čimprej izpeljati prehod v posvoji-
teljsko družino ter zaključiti tudi samo posvojitev.
Strokovni delavci prav pri tem predlagajo spre-
membe zakonodaje, ki naj bi omejila možnost
manipuhranja staršev in bolj precizno določila,
kdaj gre za zanemarjanje aH zlorabo otroka (116.
člen) in kaj pomeni leto dni neznanega bivališča
(141. člen).
Strokovni delavci so opozorili tudi na zapo-
stavljeno delo z roditeljicami, ki se odločajo za
oddajo otroka v posvojitev. Menijo, da bi morah
roditeljicam omogočiti več časa za premislek ter
jim zagotoviti materialno in vso drugo pomoč in
podporo, preden sprejmejo dokončno odločitev
o tem koraku. Čeprav izkušnje kažejo, da je ve-
čina roditeliic že pred porodom trdno odločena,
da bodo dale otroka v posvojitev in da pri tem
vztrajajo kljub ponujeni možnosti začasnega
skupnega življenja z otrokom v materinskem
domu, je nedopustna praksa, po kateri roditeljice
podpišejo soglasje že pred porodom ah takoj po
njem, še v porodnišnici. Drugačen, bolj strokoven
pristop, ki se je uveljavil v ljubljanski porodnišnici
pri sodelovanju s CSD Ljubljana Center in
drugimi CSD, potrjuje, da je mogoče toliko časa
poskrbeti za otroka, da si mati vsaj malo opomore
od poroda in zapusti porodnišnico ter šele nato
poda uradno soglasje k posvojitvi otroka. Takoj
po porodu zadošča le ustno izražena namera o
posvojitvi, ki je pomembna za ravnanje zdrav-
stvenega osebja, ki mora spoštovati željo matere,
in pa za socialno delo v porodnišnici. Centri za
socialno delo morajo s postopkom posvojitve
praviloma (izjeme so včasih vendarle potrebne)
počakati toliko časa, da mati zapusti porodnišnico
in po enem do dveh tednih po otrokovem rojstvu
poda prvo soglasje k posvojitvi na CSD, po dogo-
voru pa lahko tudi doma ali kje drugje, če to žeh.
Šele nato lahko socialna služba odloči, komu bo
dodelila otroka z namenom posvojitve, poten-
cialne posvojitelje obvesti o otroku in jim ga preda
v začasno varstvo. Z roditeljico se CSD dogovori
o tem, da lahko še premisli do dokončne odločitve
in jo povabi, da po kakšnih dveh mesecih, vendar
pa ne prej kot po šestih tednih od otrokovega roj-
stva, potrdi svojo izjavo o soglasju za posvojitev.
RAZMEJEVANJE MED DELOM
Z MATIČNO DRUŽINO,
REJNIŠTVOM IN POSVOJITVAMI
Nesorazmerje med številom vlog potencialnih
posvojiteljev, ki želijo posvojiti otroka, in številom
otrok, pri katerih se kot najustreznejša rešitev
kaže ukrep posvojitve (57 primerov, kjer raz-
mišljajo o morebitnih predlogih za posvojitev v
začetku leta 1999, in najmanj 280 vlog posvoji-
teljev na krajevno pristojnih CSD, sicer pa 1.400),
nehote povečuje pritiske na strokovne delavce,
ki se v želji, da bi ugodili pričakovanjem kandi-
datov za posvojitelje, nehote znajdejo v dilemi,
ah so res naredih vse, da bi otroku omogočih
življenje v njegovi naravni družini. V zvezi s tem
so pogosti predlogi in zahteve strokovnih delav-
cev, da bi morali jasno razmejiti, kdaj je cilj dela
ohranitev matične družine, kdaj je cilj dela začas-
no rejništvo in kdaj se začne iskanje rešitve v smeri
posvojitve. Menimo, da so lahko pri tem raz-
mejevanju dobra opora za izdelavo podrobnejših
priporočil uvodoma citirana Kadushinova načela,
ki posvojitev definirajo v kontekstu celovite po-
moči družini oz. otroku.
Glede predhodne namestitve otroka k bodo-
čim posvojiteljem menimo, da mora biti namesti-
tev izključno z namenom posvojitve, zato se pro-
ces posvojitve ne more začeti, dokler ni povsem
jasno, da se roditelji s posvojitvijo strinjajo ali da
so jim odvzete roditeljske pravice. Nejasnost situa-
cije in ponarejanje sta pri tem nedopustna, tako
kot je nedopusten institut »rejništva z namenom
posvojitve«.
Skupno življenje otroka in bodočih posvoji-
teljev pred dokončno posvojitvijo je koristno za
vse udeležence in bi kazalo to prakso ohraniti,
kar je podprla tudi večina anketiranih strokovnih
delavcev; opozarjajo pa na neustrezno rabo ter-
mina in instituta rejništva za namen posvojitve.
Predlagamo, da zakon poskusni rok skupnega
življenja otroka in posvojiteljev oziroma čas, ki
je namenjen tudi biološkim staršem za urejanje
pogojev za življenje z otrokom ah ponovni pre-
mislek glede svoje odločitve, določi dovolj fle-
ksibilno. Tudi po mnenju anketiranih strokovnih
delavcev bi ustrezal čas od 6 mesecev do enega
leta, seveda z možnimi odstopanji pod in nad to
mejo v posebnih primerih.
Tako po vsebini kakor tudi po pravni plati in
imenu je treba predhodno namestitev otroka k
morebitnim posvojiteljem jasno ločiti od rejništva.
36
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Zakon lahko vpelje nov institut in tudi ustrezni
pravni termin, ki bo opredeljeval položaj vseh
udeležencev v tem prehodnem obdobju. V stro-
kovnem jeziku socialnega dela bi to lahko poime-
novali, denimo, »namestitev otroka z namenom
posvojitve«. Center za socialno delo bi moral biti
z zakonom pooblaščen, da za ta posebni namen
izda odločbo o namestitvi otroka z namenom po-
svojitve (ali odločbo o poskusni posvojitvi). S
potencialnimi posvojitelji pa naj bi center sklenil
poseben dogovor o namestitvi otroka z namenom
posvojitve (ali o poskusni posvojitvi); ta bi moral
vsebovati vse pogoje, ki jih je treba upoštevati v
tem roku do morebitne legalne posvojitve otroka.
Prav tako naj bi zakon jasno časovno omejil
tudi rejništvo oz. naložil strokovnim službam, da
za otroka poiščejo trajno in optimalno rešitev v
določenem roku (morda v 18 mesecih) po name-
stitvi v rejniško družino. Morda ob izidu novega
zakona tudi ne bi bilo odveč naložiti strokovnim
službam, da revidirajo področje rejništva in (seve-
da v določenem roku) za vsakega rejenca izdelajo
načrt njegove perspektive. Potreben pa bi bil tudi
dogovor s sodišči, saj je sodna praksa, kot poro-
čajo strokovni delavci, glede odvzema roditeljskih
pravic staršem, ki so zanemariH svoje dolžnosti
do otroka ali ga zlorabili, izredno raznolika.
Programi pomoči družini za dom in številni pro-
grami nevladnih organizacij danes nedvomno
omogočajo učinkovito in pravočasno pomoč, ah
pa, če ne gre drugače, tudi intervencijo v razmerje
med starši in otroci, da se zavarujejo otrokove
koristi.
Novela zakona naj predvidi poleg obveznih
priprav bodočih posvojiteljev tudi obvezne
priprave bodočih rejnikov. Le tako bodo vsi, ki
začasno ah stalno prevzemajo vlogo otrokovih
staršev, natančno vedeli, kaj se od njih pričakuje
in kaj lahko v zvezi s tem pričakujejo tudi sami.
Primeri nerealiziranih načrtovanih posvojitev
nas opozarjajo, da v Sloveniji potrebujemo insti-
tut specializiranega rejništva za otroke s posebni-
mi potrebami; za katere je težko najti posvojitelje,
»običajne« rejniške družine pa težko zadostijo
vsem njihovim potrebam.
PROBLEMI SKUPNE EVIDENCE
IN KOORDINACIJE DELA
PRI POSVOJITVAH
Primeri, ko manjši CSD zaprosijo druge, da
prevzamejo njihov primer posvojitve, so redki,
slabo razvite so tudi (razen med gorenjskimi
CSD) povezave pri posvojitvah znotraj regije.
Ideje o regijskem povezovanju in oblikovanju
regijskih strokovnih timov, ki bi tudi manjšim
CSD omogočih, da vse pomembne korake v po-
stopku posvojitve oz. pri delu z družino sprejmejo
v interdisciplinarnem strokovnem timu, se v
praksi še niso uveljavile. Tudi v naši poštni anketi
so spremembe v smeri regijskega povezovanja
dobile le zmerno podporo, celo nekaj nižjo kot
ideje o centralni službi za mednarodne posvojitve,
medtem ko sta centralna koordinacija in register
posvojitev dobila veliko podporo. Strokovni
delavci kot veliko oviro pri svojem delu navajajo
nepreglednost evidence o kandidatih za posvo-
jitev in za posvojitelje, moti jih problem različno
dolgih čakalnih dob po CSD in pa dejstvo, da so
pri tem prikrajšani manjši CSD.
Problemom organiziranosti in koordinacije
dela na področju posvojitev bo treba vsekakor
posvetiti večjo pozornost, čeprav je po našem
mnenju osnovni problem v tem trenutku poeno-
tenje strokovnega dela in praktična uporaba
znanja, ki na tem področju že obstaja.
Na neki način sodi k problemom organizi-
ranosti tudi razvoj supervizijske mreže, ki bo
obvezno zajela vse strokovne delavce, in dodatno
usposabljanje strokovnih delavcev, ki je na tem
področju precej zapostavljeno.
Poleg »Deteljice« se bodo nedvomno pojavih
še novi ponudniki za izvajanje storitev s področja
priprave na posvojitev ali morda tudi s področja
posredovanja pri mednarodnih posvojitvah. Sode-
lovanje civilne sfere, morda pa tudi zasebnega
sektorja lahko dopolni praznine v delu državnega
sektorja in ga spodbuja k večji kakovosti storitev.
Vendar bi morali dobro premisliti, za kateri model
razmerja med državno in drugimi sferami se bo-
mo odločili: za model, ki dopušča veliko svobode
in s tem tudi tveganja (kot v ZDA), za izključno
državne službe na tem področju (npr. na Šved-
skem) ah za vmesno obliko, kjer država dopušča
posredniško vlogo drugih izvajalcev, sama posvo-
jitev pa je zaupana državnim socialnim službam
(npr. v Franciji). V vsakem primeru bo morala
država vsem izvajalcem določiti standarde stro-
37
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
kovnega dela, ki se nanašajo na delo s posamez-
nimi udeleženci v postopku posvojitve, in izva-
janje teh standardov tudi preverjati.
MEDNARODNE POSVOJITVE
Čeprav bo s spremenjenim odnosom do rejništva
kot zgolj začasne oblike varstva otrok in z večjo
odločnostjo pri odvzemu roditeljskih pravic,
kadar je to neizbežno, število posvojenih otrok z
območja Slovenije verjetno nekaj večje, pa postaja
očitno, da si bo čedalje več parov, ki želijo
posvojiti otroka, pomagalo tudi z mednarodnimi
posvojitvami.
Mednarodne posvojitve so po mnenju strokov-
nih delavcev, ki z njimi sicer nimajo veliko izku-
šenj, dobrodošla rešitev za stiske parov, ki čakajo
otroka, pa tudi dobra rešitev za same otroke. Zato
v vehkem številu predlagajo, da se uredijo med-
narodni sporazumi, ki bodo omogočah posvojitve
otrok v tujini, zlasti še na območju nekdanje
Jugoslavije.
Tako kot pri vseh posvojitvah je treba tudi pri
mednarodnih posvojitvah izrazito vztrajati pri
odprti posvojitvi, ki vključuje razvidnost posvo-
jiteljske stvarnosti, problem dvojne identitete
posvojencev in njihovo pravico, da vzpostavijo
vez s svojo izvorno kulturo. Tudi v tem primeru
so zelo pomembne predhodne obvezne priprave
bodočih posvojiteljev (nobenega razloga ni, da
bi potekale posebej) in pa pomoč pri premago-
vanju morebitnih težav v družinah po posvojitvi,
tudi v okviru mreže samopomočnih skupin.
Za učinkovito povezovanje s tujino bo treba
verjetno ustanoviti osrednji center za mednarod-
ne posvojitve, ki bo urejal stike z drugimi drža-
vami in koordiniral delo s CSD, ki bodo sodelovaH
s posvojitelji v pripravah, v samem postopku
posvojitve in po zaključeni mednarodni posvo-
jitvi. Center za mednarodne posvojitve bi lahko
deloval tudi kot sestavni del enotnega centra aH
zavoda za posvojitve, ki bi koordiniral delo in
vodil evidence tudi za domače posvojitve, razvijal
strokovno doktrino in skrbel za usposabljanje in
supervizijo strokovnih delavcev na tem področju.
Tak center bi lahko deloval samostojno, lahko pa
bi se razvil tudi ob katerem od obstoječih CSD.
PRIPOROČILO V ZVEZI Z
ENOSTRANSKIMI POSVOJITVAMI
Raziskava se je načrtno omejila le na problema-
tiko obojestranskih posvojitev, zato enostranskih
posvojitev nismo obravnavah. Menimo pa, da
mora strokovno delo tudi pri enostranskih posvo-
jitvah, enako kot pri dvostranskih, bolj upoštevati
koncept odprte posvojitve. Tudi pri enostranski
posvojitvi je pomembno dogovarjanje z udele-
ženci posvojitve o tem, kako zagotoviti otrokovo
pravico do resničnosti družinske situacije, vključ-
no z morebitnimi stiki z odsotnim roditeljem.
POVZETEK PREDLOGOV
NAJPOMEMBNEJŠIH SPREMEMB,
KI BODO PRISPEVALE
K BOLJŠI STROKOVNI PRAKSI
NA PODROČJU POSVOJITEV
•	Dopolniti in izboljšati je treba metode dela
z vsemi udeleženci v trikotniku oziroma četvero-
kotniku posvojitve: s posvojenimi otroci, z njiho-
vimi roditelji, s posvojitelji in z rejniškimi družina-
mi, ki so pogosto vmesni člen v postopku posvo-
jitve. Skupaj je treba poiskati rešitve, ki bodo
upoštevale vse udeležene v postopku posvojitve.
•	Vsem udeleženim v procesu posvojitve je
treba omogočiti večjo razvidnost trenutne in
doživljenjske posvojiteljske realnosti.
•	Zagotoviti je treba delo in sprejemanje od-
ločitev v strokovnih timih, obvezno supervizijo
in dopolnilno izobraževanje strokovnih delavcev
na področju posvojitev.
•	Razmejiti je treba nejasno definirana raz-
merja pri delu z matično družino, na področju
rejništva in posvojitev.
•	Posvojenim otrokom je treba omogočiti, da
bodo lahko oblikovah in izrazih svoje mnenje v
postopku posvojitve, da bodo lahko ohraniH svojo
zgodovino in ŽiveH v realnosti dveh svetov, vključ-
no z dostopom do informacij o svoji preteklosti.
•	Delo z roditelji je bistveno pred odločitvijo,
da je posvojitev najustreznejša rešitev za otroka.
Tudi po odločitvi pa jim je treba pomagati, da
bodo lažje premagovaH stiske, ki jih povzroča
izguba otroka; omogočiti jim je treba informacije
o razvoju otroka.
•	Posvojiteljem je treba omogočiti obvezne
in sistematične priprave, ki naj potekajo pred-
vsem v skupini. Priprave morajo biti usmerjene v
38
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
odprtost posvojitve in v izmenjavo starševskih
izkušenj, ustrezna skupinska in individualna
podpora je potrebna tudi po posvojitvi.
• Posodobiti je treba zakonodajo na področju
dela z družino, rejništva in posvojitev, tako da bo
mogoče bolj upoštevati potrebe otroka in pospe-
šiti predolge pravne postopke, kadar je to v
otrokovo korist.
•	Poiskati je treba ustreznejše organizacijske
oblike, povečati transparentnost postopkov ter
izboljšati koordinacijo dela med centri za socialno
delo in drugimi izvajalci na področju posvojitev,
še posebej tistimi v sferi civilne družbe.
•	Urediti je treba pravne in organizacijske
okvire mednarodnih posvojitev, izdelati postopke
in navodila za izvajanje mednarodnih posvojitev.
LITERATURA
Albreht, Mojca (1992), Posvojitve: Organizacija socialnih služb na področju posvojitev v Sloveniji in
v nekaterih drugih državah. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
Andlovic, Jože (1994), Posvojitve otrok v Sloveniji: Predlog organiziranja. Seminar Firis, Bled, sep-
tember 1994.
Batic, Andreja (1990), Posvojitev: Ocena strokovne usposobljenosti strokovnih delavcev pri centrih za
socialno delo v Republiki Sloveniji na področju posvojitev. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Barth, P., Richards, R., Courtney, M., Berry, M. (1994), Timing is Everything: An analysis of the
time to adoption and legalization. Social Work Research, 18, 3: 139-148.
Bear, Ingrid (1997), Mednarodna priporočila in sporazumi, ki se ukvarjajo z meddržavnimi
posvojitvami. Strokovno-pravni informator (Logatec), 6: 37-46.
Bevc, Viktorija (1995), Socialno delo z ženskami, katerih otroci so odšli v posvojitev, skoz Lussijev
sistemski nauk in feministično perspektivo. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
-	(1998), Oddaja otroka v posvojitev. Tretji dan (Ljubljana), 1: 76-82.
-	(1997), Priprava zakoncev na nadomestno starševstvo v programu preventivne pomoči otrokom.
Socialno delo, 36, 3: 229-237.
CusHMAN, L.f., Kalmuss, d., Namerow, p. B. (1997), Openess in Adoption: Experiences and social
psychological outcomes among birth mothers. Marriage & Family Review, 25, 1-2: 7-18
39
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Brdar, Renata, Mikolič, Mojca (1994), Posvojenec sem: Posvojitev s stališča otroJc. Ljubljana: VŠSD
(diplomska naloga).
Čačinovič Vogrinčič, Gabi (1998a), Evalvacija socialnega dela z družinami na centrih za socialno
delo. Ljubljana:VŠSD (poročilo o raziskavi).
-	(1998Б), Socialno delo z družino. Ljubljana: VŠSD (študijsko gradivo).
-	(1998c), Psihologija družine: Prispevek k razvidnosti družinske skupine. Ljubljana: Znanstveno in
pubhcistično središče
Črnko, Andreja (1993), Stališča žensk in pot do posvojitev. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
Drofenik, Marija ( 1998), Izvajanje osebne pomoči družini za dom: Študija primera. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo (diplomska naloga).
Feigelman, W. (1997), Adopted Adults: Comparisions With Persons Raised in Conventional Families.
Marriage & Family Review, 25, 3-4:199-223
Geć Korošec, M., Kraljić, S. (1997), Družinsko pravo. Maribor: Univerza v Mariboru: Pravna
fakulteta.
Greenfield, Joanna (1995), Intercountry Adoption: A French perspective. Social work in Europe, 2,
1: 41-43
Gross, H.E. (1997), Variants of Open Adoptions: The early years. Marriage and Family Review, 25,
1-2:19-42
Ismaili, Mirjam (1989), Posvojitev. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
Kadushin, Alfred, Martin, A. Judith (1988), Child Welfare Services, New York: Macmillan Pub.
Company.
Kadushin, Alfred (1984), Principles, Values and Assumptions Underlying Adoption Practice. V: Paul
Sachdey (ur.). Adoption: Current Issues and Trends. Toronto: Butterwords (3-14).
KOFOL, Jasna (1998), Posvojeni otroci v dobi odraščanja. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
KoNčiNA Peternel, M. (1995), Pristojnosti za odločanje o ukrepih za varstvo otrokovih koristi:
Družinska sodišča ah organi socialnega varstva. Strokovno-pravni informator (Logatec), 3: 17-25.
Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (1990). Ur. 1. SFRJ, 15/90.
Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri mednarodnih posvojitvah, sprejeta dne 29. maja 1993
v Haagu (1999). Uradni list RS, 45/1999 (Mednarodne pogodbe, 14).
Kveder, Kristina (1999), Ravnanje socialnih delavcev pri posvojitvah. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo (diplomska naloga)..
Lansdown, g. (1992), Key Right is the Child's Right to Be Heard. Childright, 4.
Lepšina, Martina(1991), Posvojitve. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Lorbeg, Andreja (1998), Pot do otroka in stališča do žensk, ki oddajo otroka v posvojitev. Ljubljana:
Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
Lussi, Peter (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo, 29, 1-3: 81-94.
Lutter, Elisabeth (1997), Razvoj posvojitev. Strokovno-pravni informator (Logatec), 9/97: 28-42.
Socialna zbornica Slovenije (1997), Materinski domovi in sorodne institucije. Socialni izziv, 8.
Mesec, B., Čačinovič Vogrinčič G. (1998), Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi
dokumentacije. V: Mesec, B. (ur.). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana:
VŠSD.
Mjkolič, Mojca, Rajšel), Sabina (1999), Doživljanja, stališča in pričakovanja parov glede na vključenost
v priprave bodočih posvojiteljev. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
40
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Miloševič Arnold, Vida (1998), Rejništvo v Sloveniji včeraj, danes, jutri. Ljubljana: Visoka šola za
socialno delo (raziskovalno poročilo).
Petriček, Tatjana (1994), Mednarodne pogodbe s področja posvojitev: Poročilo s posveta na Bledu.
Strokovno-pravni informator (Logatec), 10/94: 14-24.
Posvojitve v Sloveniji (1998). Pepita, marec: str. 48-49.
Ramovš, Jože (1990), Sto domačih zdravil za dušo in telo. Celje: Mohorjeva družba
Rapoša Tajnšek, Pavla (1998), Postopek posvojitev. Ljubljana: VŠSD (raziskovalno poročilo).
Roche, Jeremy (1995), Children's Rights: In the name of the child. Journal of Social Welfare and
Family Law, 17,3:281-300.
Ryburn, Murray ( 1996), A Study of Post-Adoption Contact in Compulsory Adoptions. British Journal
of Social Work, 26, 5: 627-646.
Sečen, Marjana (1994), Materinski domovi in zavetišča v RS. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Skalar, Vinko (1995), Oblike zunajdružinske vzgojne pomoči v Sloveniji. Iskanje, vzgoja, prevzgoja
(Ljubljana), 14: 22-30.
Smith, S.L., Howard, J. A., Monroe, A.D. (1998), An Analisys of Child Behavior Problems in Adoption
in Difficulty. Journal of Social Service Research, 24, 1-2: 61-84.
sorosky, Arthur, Baran, Annette, Pannor, Reuben (1978), The Adoption Triangle: The Effect of the
Sealed Record on Adoptees, Birth Parents and Adoptive Parents. Garden City: Anchore-Doubleday.
Struna, Mateja, Zemljič, Irena (1999), Rejništvo v Sloveniji. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
(diplomska naloga)..
Swientek, C. (1997), Identiteta med biološko in socialno družinsko pripadnostjo pri posvojencih.
Strokovno-pravni informator (Logatec), 6: 47-58.
Šauperl, Marija ( 1995), Socialno delo v kontekstu posvojitev otrok. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Valenčič, Jože (1994), Upravna pristojnost na področju posvojitev. Strokovno-pravni informator
(Logatec), 11-94: 14-21.
Vrlinič, Zdenka (1993), Posvojitve: Priprava na posvojitev. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Vouk-Železnik, j. (1996), Pristopamo k evropski konvenciji o uveljavljanju otrokovih pravic.
Informativni bilten Vlade RS, 9/1996: 19-20.
Zakonska zveza in družinska razmerja (1993). Ljubljana: Časopisni zavod Uradni list Republike
Slovenije.
Zorko, Elvira (1998), Delo centra za socialno delo z družino. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Zupančič, Eia (1987), Posvojen otrok, zaželen in ljubljen. Ljubljana: Občinska raziskovalna skupnost
Ljubljana-Center, Cankarjeva založba.
- (1987), Izpolnjena hrepenenja. Ljubljana: Založba Naša žena.
Žigante, Metka (1995), Ko matična družina odpove. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
41
Viktorija Bevc
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA
UDELEŽENCEV PROGRAMA PSIHOSOCIALNE POMOČI
V ZAKONSKI KRIZI ZARADI NEPLODNOSTI
UVOD
Način preživljanja prostega časa pomembno vpli-
va na človekovo počutje, delovanje in na kakovost
celotnega človekovega življenja. Vpliv pa je tudi
povraten: ko se človek slabo počuti in kadar ga
bremenijo težave, mu ostaja manj energije in inte-
resa za organiziranje kvalitetno preživetega živ-
ljenja in s tem tudi prostega časa.
To spoznanje je zlasti blizu nam, strokovnja-
kom s področja socialnega dela, ki se pogosto sre-
čujemo z ljudmi v stiski. Težave, ki potiskajo
posameznika v življenjsko krizo, zavirajo razvoj
potencialov za organiziranje kakovostnega življe-
nja, ovirajo sposobnost reševanja težav in tako
rinejo človeka še v globljo stisko.
Dejavnosti v prostem času zanesljivo vplivajo
na dvig kvalitete celotnega življenja in pomagajo
človeku pri lažjem reševanju težav na ostalih pod-
ročjih, ker z dvigom samozavesti vodijo posamez-
nika k aktiviranju njegovih blokiranih potencialov.
S tem se izboljšuje tudi kvahteta življenja posa-
meznikovih najbhžjih.
S socialnodelavsko pomočjo, ki vpliva na dvig
kvahtete življenja in hkrati kvalitete prostega časa,
udeleženec v problemu, če tako poimenujemo u-
porabnike storitev v socialnem delu, lažje odprav-
lja svoje težave in njihove posledice, s tem pa tudi
lažje premaguje stisko, ki hromi življenjske moči
zaradi dlje časa trajajočega problema.
Socialno delo mora ponuditi pomoč take vrste,
da lahko udeleženec v problemu razvije in pri-
speva lastno ovirano energijo za reševanje pro-
blema. Strokovnjak mora delovati na temelju etike
participacije, kar pomeni, da se v socialnode-
lavskem odnosu trudi za vzpostavitev dialoga z
udeleženim v problemu, za razvitje in okrepitev
udeleženčevih virov in moči za razumevanje in
skupno iskanje rešitev.
Podobno izkušnjo imajo pari, ki so se vključili
v program preventivne pomoči otrokom, večina
od njih kot kandidati za posvojitev otroka, in osta-
jajo kljub zdravljenju neplodnosti brez rodnega
otroka.
Ta program je pričel delovati pred desetimi
leti z osnovnim namenom, da pripravi par na spre-
jem otroka v posvojitev ali rejništvo in ponudi
podporo in pomoč družini po sprejetju otroka.
Vendar so potrebe zakoncev brez rodnih otrok
narekovale dopolnjevanje programa: pozneje se
je pokazalo, da so te dopolnitve pomembno vpli-
vale na kvahteto življenja para in na dvig kvaUtete
partnerstva in prostega časa.
Kot voditeljica programa bom prikazala spo-
znanja članov programa in učinke, ki jih ima pro-
gram na sodelujočega posameznika. Torej gre za
prikaz sprememb, premikov pri vključenih v pro-
gram, ki so posledica aktiviranja moči, da lahko
posameznik prične reševati svoj problem.
Dolgotrajno zdravljenje neplodnosti, ki ni dalo
pozitivnega rezultata, zakonce vsak dan bolj po-
tiska v krizo, jih zaznamuje v okolju ter pogosto
povzroči socialno (s amo) izolacij o. Posledice krize
zaradi neplodnosti namreč posežejo v celotno
življenje posameznika in para ter se odražajo tudi
na kakovosti preživljanja prostega časa. Kako ne-
plodnost preplavi celotnega človeka in bistveno
poseže v kvahteto vsakdanjega življenja, je javno
izpovedala Berta P. (Radio Slovenija, Nočni pro-
gram, 2000):
[Z]ase vem, da sem zelo močno doživljala
občutek nezmožnosti, imeti rodnega otroka
[...] V resnici nisem videla nobene druge stvari
na nobenem drugem področju, ne doma, ne v
zakonu, ne v družbi, ki sva jo imela, ne na
izletih, na katere sva šla, ne v službi, ne pri
študiju, nikjer, nobenega smisla več. Edina
43
VIKTORIJA BEVC
Stvar, ki mi je kaj še kaj pomenila, je bilo to,
da bi bila mama. In vse druge stvari sem
podredila temu.
Prav te posledice neplodnosti in zaznamo-
vanosti so narekovale v programu nove metodo-
loške pristope: dodatna spodbujevalna sredstva
in vsebine za soočanje s stanjem brez rodnih otrok
in preseganje vseh posledic, ki jih je paru zapustila
neplodnost.
Po letih delovanja se je pokazalo, da program
psihosocialne pomoči parom, ki so v krizi zaradi
neplodnosti, omogoča preraščanje stigmatizacije
in usmerja par v kvalitetnejše preživljanje pro-
stega časa, s tem pa pelje tudi v kvalitetnejše part-
nersko in družinsko življenje. To je rešitev druge
vrste; neplodni par ne dobi otroka v posvojitev,
da bi s tem reših zakonsko krizo, temveč je najprej
usmerjen v izgradnjo kvalitetnega partnerstva in
šele pozneje tudi starševstva.
Tokratni prispevek je nastal na podlagi izku-
šenj specifične skupine ljudi; to so neplodni pari,
ki so se v želji po posvojitvi ah rejništvu otroka
vključili v program priprave na sprejem tujega
otroka, ki poteka pod okriljem društva posvoj-
iteljskih družin. Program psihosocialne pomoči
neplodnim parom se je razvil kot razširitev tega
osnovnega programa zaradi potreb vključenih
parov. Torej program psihosocialne pomoči
neplodnim parom ne deluje zgolj kot samostojen
program, ampak kot eden od treh projektnih sklo-
pov programa. V zadnjem času pa se vanj vključu-
jejo tudi pari, ki se še niso odločili za posvojitev
otroka, želijo pa prebroditi krizo, ki je nastala
med zakoncema zaradi dlje časa trajajočega stanja
brez rodnih otrok. Pri teh zakoncih še ne moremo
govoriti o neplodnosti, ki bi imela zdravstveno
potrjeno ozadje. Lahko pa prepoznamo krizo
odnosov med partnerjema, ki ji sama nista kos in
tako poiščeta pomoč v programu.
Razlog za tako specifičen vzorec populacije
je treba iskati tudi v dejstvu, da sta praksa v stro-
kovnih službah socialnega varstva in pravna ure-
ditev taki, da omogočata posvojitev in rejništvo v
večini primerov le zakonskim parom. V praksi se
le izjemoma zgodi, da otroka posvoji aH vzame v
rejništvo tudi samska ženska. To pa seveda ne
pomeni, da se s problemom neplodnosti in njenih
posledic, ki jih bo zlasti skoz izkušnje parov, ki
so vključeni v program, opisoval prispevek, ne
sooča tudi velik del populacije, ki tu ni zajet (npr.
pari v izvenzakonski ah istospolni skupnosti,
samski moški idr.). Predvidevamo lahko, da
obstajajo tovrstne težave tudi pri njih, le da takih
izkušenj v programu ni in zato o njih ne moremo
govoriti. Vsekakor pa bi bilo tudi napak posplo-
ševati izkušnje, ki jih imajo udeleženci programa,
čeprav o podobnih izkušnjah pišejo tudi nekateri
ameriški družinski terapevti (Cooper Hilbert
1999).
Namen članka ni polemizirati o tem, aH sta
taka obstoječa praksa in pravna ureditev področja
posvojitev in rejništva otrok pri nas diskriminator-
na ah ne, ampak predstaviti izkušnje populacije,
s katero delamo v programu.
ODPRAVLJANJE POSLEDIC
NEPLODNOSTI ZAKONA
PELJE K DVIGU KVALITETE
PROSTEGA ČASA IN CELOTNEGA
ZAKONSKEGA ŽIVLJENJA PARA
NEPLODNOST,
BOLEČA IZKUŠNIA DRUGAČNOSTI
Neplodnost para postavlja zakonca v bolečo iz-
kušnjo drugačnosti. Pogosto se sramujeta tega,
da ne moreta imeti rodnega otroka. Počutita se
prikrajšana in zaznamovana in zato v glavnem
ne govorita o neplodnosti.
Tudi v strokovnih službah, v kamor se ti pari
obračajo z vlogami za posvojitev otroka, ni znano,
da bi zakonci sami spregovorih o prikrajšanosti,
ki večino od njih pelje v trpljenje in zakonsko
krizo.
Tudi strokovni delavci z njimi ne načnejo
pogovora o posledicah neplodnosti, pogosto celo
zavračajo tak dialog. Tako opisuje svojo izkušnjo
s seminarja o posvojitvah članica programa Eva
Porenta (2001: 40):
Ne spomnim se, da bi kdaj doživela takšno
ožigosanje, kot sem ga prav na tem seminarju.
Pa ne zaradi poimenovanja stanja nas [»jalo-
vih«] parov, ki žal ne moremo imeti rodnih
otrok, temveč zaradi zavračanja dialoga med
strokovnimi delavci in nami. Prav to zavrača-
nje mi daje občutek »kužnosti«, drugačnosti,
me dela zaznamovano.
Strokovne službe s pristopom, ki ga ponazarja
Mija V, rekoč, da je »bolje o problemu molčati,
nikogar prizadeti, vendar tudi nikomur pomagati«
44
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
(Utrinki na predavanje 6. 6. 2001, spis št. 6, 15.
6. 2001), kažejo na drugačnost, o kateri se javno
ne govori, in tako vzdržujejo stigmo neplodnosti
para, česar si par pač ne želi. Ravno narobe. Tako
je zapisal član programa Tomo B. (Ali Deteljica
stigmatizira?, spis št. 32, 18.6.2001):
Nimam občutka, da bi me Deteljica stigma-
tizirala. Prej narobe! Prav v Deteljici sem se
in se še rešujem mnogih stigem, zaznamova-
nosti:
•	stigme, ki mi jih je vžgala prej neizmerna
želja po otroku
•	stigme, ki mi jo je zadalo spoznanje lastne
jalovosti
•	stigme, ki mi jo v življenju večkrat, vedno
znova, vžge neosebni in nerazumevajoč odnos
v domači skupnosti, na CSD, v družbi, kri-
vične novele zakona.
Torej ni Deteljica tista, ki bi me z besedami
»vidva sta jalova« zaznamovala. Ne - tukaj
sem šele našel prostor, kjer sem že pridobljene
stigme začel izpirati in čistiti. Ostajajo braz-
gotine in odrešujoč občutek, da ti je nekdo
znal prisluhniti.
Cooper Hilbert (1999: 67-71), ki se opira na
izkušnje iz lastne terapevtske prakse, opozarja,
da se večina jalovih parov ni pripravljena
spoprijeti s krizo jalovosti. Tudi strokovnjaki žal
še vedno ne upoštevajo prav te izkušnje neplod-
nosti, ki pogublja par. Prvič, ker jalov par o tem
molči, ne žeh spregovoriti in ne išče pomoči, in
drugič, ker se morda marsikateri par niti ne
zaveda, kje so korenine zakonskih težav.
Neplodnost para v strokovnih diskusijah in
pogovorih s prosilci za posvojitev otroka kot taka
ostaja nedotaknjena tema. Zato ne daje nikakršne
možnosti za prav tisto socialno delo, ki je usmer-
jeno v pomoč udeležencem v problemu in razvoj
njihovih moči in potencialov za korake v srečnejšo
prihodnost, ki naj bi bila v korist posvojenega
otroka, posledično pa tudi vse posvojiteljske dru-
žine, in bi vodila h kvalitetnejšemu življenju.
OPREDELITEV NEPLODNOSTI ALI
JALOVOSTI PARA,
ZNAČILNOSTI IN POSLEDICE
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970)
beseda neploden opredeljuje »tistega, ki ni ploden
- neploden moški«, »tisto, ki ni plodna - neplod-
na ženska«, beseda jalov pa »takega, ki ne more
imeti potomcev«.
V programu je pomembno prepoznati dejstvo,
da zakonca ne moreta imeti rodnih otrok, torej
nimata ali ne moreta imeti potomcev, in ne, kdo
od njiju je neploden. Za opredelitev tega stanja
uporabljamo izraz neplodnost ah jalovost para.
Koliko je izraz neploden oz. neplodnost primer-
nejši, sodobnejši od izraza jalov oz. jalovost, je
težko reči. Morda beseda jalov zveni krutejše od
izraza neploden. Dejansko pa je vseeno, s katero
besedo pari izrazijo resnico, da ostajajo brez rod-
nih otrok. V programu je uporaba izraza prepu-
ščena njim samim. Vsekakor pa se danes po mne-
nju svetovne zdravstvene organizacije obravnava
neplodnost para kot celota in ne več samo ženska
ah moška neplodnost. O neplodnem paru govo-
rimo, če ženska po letu dni normalnih, rednih
spolnih odnosov brez vsake kontracepcije ne
zanosi (Meden Vrtovec in sod. 1989: 235).
Neplodnost je stresno stanje, pri katerem se
ciklično menjavata upanje na zanositev in razo-
čaranje, ko je ni. Življenje para se osredotoči na
misel na otroka, vse ostalo postane manj po-
membno (Burger, Tul, Velikonja 1995: 8).
Značilnosti, ki spremljajo pare kot posledica
jalovosti, so nizko samovredotenje, občutki velike
žalosti, depresija, večja medosebna občutljivost,
razdražljivost, težave s partnerjem, nezadovoljivo
seksualno življenje in psihosomatski simptomi.
Bor G. F. (spis št. 11, 25. 1. 2000) se spominja:
»Ob spoznanju, da ne bova mogla imeti otrok po
naravni poti, se mije najprej zrušil svet.« Podobno
je doživljal Andrej J. (spis št. 11, 24. 1. 2000):
»Spoznanje, da sem jalov, me je zelo prizadelo,«
vendar je pozneje v skupini ugotovil še nekaj bolj
zapletenega: »Nisem pa si mislil, da se je v več
plasteh tako globoko usidralo vame.«
Pari se razhčno odzivajo na neplodnost; ne-
kateri jo doživljajo bolj, nekateri manj stresno.
Strokovnjaki, ki so raziskovah oblike in načine
spoprijemanja para z neplodnostjo, so ugotovili,
da je vse navedeno odvisno od samovrednotenja,
socialno-ekonomskega standarda in starosti posa-
meznika (Burger, Tul, Velikonja 1995: 8).
Starševstvo je za spolno identifikacijo pomem-
bnejše pri ženski kot pri moškem. O tem pišejo
mnoge članice, npr. Bojana T. (spis št. 11, 24. 1.
2000): »Šele sedaj vidim, kako je problem moje
jalovosti preplavil in zasenčil vsa področja mojega
življenja. Videla sem samo ta problem - imeti
45
VIKTORIJA BEVC
svojega otroka za vsako ceno.«
Pri ženskah so psihične težave, ki spremljajo
neplodnost, pogostejše in povzročajo nevrotične
motnje (Burger, Tul, Vehkonja 1995: 8).
Raziskave kažejo, da je lahko posledica dlje
časa trajajoče obremenilne in stresne situacije,
ki jo prinaša neplodnost vse od začetka zdravlje-
nja, tudi tako imenovano psihogeno funkcionalno
nevrotično stanje in psihogena neplodnost. V
obeh primerih je pomembno dejstvo (Rugelj
2000: 519), da se zaradi nevroze posameznik
odziva na okolje slabše, kot bi se lahko, ne razvije
svojih potencialov in živi manj kvalitetno. To velja
tudi za življenje večine jalovih parov, ki skoz leta
zdravljenja postajajo obsedeni s potrebo po otro-
ku in nestrpni glede njene zadovoljitve.
»Dolga leta sva se zapirala pred drugimi, 'nor-
malnimi' pari in v sebi iskala krivdo za neuspeh,«
je zapisala Danica L. (spis, 25. 1. 2000) in opo-
zorila na socialno izohranost, ki je samo ena od
posledic stanja neplodnosti, saj se partnerja sča-
soma pričneta izogibati prijateljev in sorodnikov,
ki imajo otroke. Srečanje z otrokom je zanju pre-
boleče, saj ju nenehno spominja na lastno prikraj-
šanost. Nekaterim neplodnim parom se zgodi, da
se čustveno pretirano navežejo na tujega otroka
iz okolice in mu posvečajo vso svojo pozornost.
Na ta način poskušajo zadovoljiti svoje neuresni-
čene želje. Tudi o tem pari pogosto pripovedujejo
že ob prvem razgovoru.
V mnogih primerih se partnerja doživljata kot
celostno nesposobna ah celo invahdna v svoji
moškosti in ženskosti. Metka K. (spis št. 11, 24.
1. 2000) se je kot ženska počutila izpolnjeno le v
stanju nosečnosti in v pričakovanju materinstva:
»V času nosečnosti sem se počutila zelo lepo in
samozavestno, končno sem imela občutek, da
sem kot ostale ženske.«
Izkušnje iz programa, da neplodnost poseže
v vse vidike intimnega življenja para, ugotavlja
tudi družinska terapevtka Cooper-Hilbert (1999:
65). Pogosto je moten in celo pretrgan naravni
ritem spolnega življenja para, zakonci pogosto
čutijo jezo na svoje telo, počutijo se osramočeni,
nekateri so jezni in razočarani zaradi partnerjeve
ah lastne nesposobnosti, da bi izpolnil željo po
zanositvi.
»Bila sem jezna, ogorčena, razočarana vedno
bolj sama nad seboj [...], moje razpoloženje se je
čedalje bolj prevešalo v občutek skrajne nemoči
in obupa,« je zapisala Berta P. (Utrinki na ses-
tanek skupine 4. 12. 1997) in dodala, da se v svoji
otopelosti ni zavedala ne življenja ne ljudi okoli
sebe. Enako se dogaja večini neplodnih parov, ki
se s svojim pogrezanjem v problem in izolacijo
od okoHce ni pripravljena spoprijeti s krizo ne-
plodnosti.
ZAKONSKA KRIZA
ZARADI NEPLODNOSTI
V letih, ko začaran krog upanja na zanositev in
obupa, ker te ni, popolnoma zapolni življenje
para, par zaradi neplodnosti zanesljivo zdrsne v
zakonsko krizo. To je čas, ko življenje zakoncev
preplavlja močna želja po otroku, pogosto tudi
za ceno lastnega zdravja, partnerskega odnosa
in mehanične spolnosti, ki ju pripelje na rob
obupa in postavi pod vprašaj obstoj njune zveze.
Izkušnje iz programa kažejo, da večina parov, ki
se sreča s problemom neplodnosti, gre skoz krizo
zaradi neplodnosti, ki poteka v šestih fazah:
•	Prva faza: Začetki zavedanja, da je zanositev
problem.
•	Druga faza: Par poišče zdravniško pomoč
in prične zdravljenje neplodnosti.
•	Tretja faza: Par se pogrezne v problem ne-
plodnosti; pozornost para se omeji zgolj na pro-
blem zanositve, vse življenje para je preplavljeno
z močnim hrepenenjem, ki se pri nekaterih spre-
vrže v hlepenje po otroku za vsako ceno (lastno
zdravje, odnos s partnerjem itn.).
•	Četrta faza: Pogrezanje v problem neplod-
nosti še vedno traja. Par prične iskati alternativne
možnosti zanositve (umetna oploditev, sprejem
spolnih cehc darovalca ipd.).
•	Peta faza: Soočenje z resnico neplodnosti
para. Žalovanje zaradi izgube otroka, ki ga nikoli
ni bilo, razočaranje zaradi odsotnosti zanositve,
razočaranje z zdravljenjem. Predaja in sprejem
drugih odločitev, ki so bodisi posvojitev oz. rej-
ništvo otroka ali življenje brez otroka. Pari navad-
no pridejo v naš program v fazi, ko se pričnejo
soočati z neplodnostjo zakona.
•	Šesta faza: Življenjska izkušnja - zapuščina
neplodnosti. Soočenje para s posledicami ja-
lovosti, realno sprejetje neplodnosti, usmeritev v
partnerski odnos in nadomestno starševstvo. V
tej fazi program omogoči vključenim parom
ozavestiti in odpraviti posledice, ki jih je zapustila
neplodnost para, in jim poskuša omogočiti, da
se predajo novemu življenju - z otrokom ali brez
njega.
46
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
V	programu psihosocialne pomoči neplodnim
parom smo pozorni na vse, kar neplodnost po-
meni paru, na specifične probleme para zaradi
neplodnosti in na to, kako zakonca problem ne-
plodnosti povezuje ali odtujuje v partnerstvu -
torej na to, kako funkcionirata kot partnerja, soro-
dnika, prijatelja in sodelavca. Ob teh kazalcih se
natančno manifestira tudi kakovost življenja para.
Zakonca Kaja in Tone M. sta se v program
vključila na pobudo žene. Ko je v neki reviji
prebrala o delovanju programa, je telefonirala in
povedala, da se z možem že tretje leto zdravita
zaradi neplodnosti, da niso našh nobenih zdrav-
stvenih razlogov; sama čuti, da je neplodnost
psihični problem, ki oba zelo obremenjuje: »To
stanje ni dobro za najin odnos. Vrtiva se drug
okrog drugega. Potrebujeva pomoč. Nisva še
odločena za posvojitev.« Sta v krizi neplodnosti
zakona, ki jo razodeva ženino pismo:
Življenje je neznosno, bolečina vse hujša. Vsi
odnosi so tako težki, v primarni družini, v slu-
žbi, z moževo mamo in tudi z možem ... Tudi
mož se mi odmika, v službi ne najdem pravega
zadovoljstva, otrok ni ... Včasih je tako zelo
hudo, tako sam si, tako potreben pomoči, to-
ple besede, objema ... in ga ni. Saj ni vedno
tako, hvala bogu, da je tudi drugače. Še znam
poiskati lepe in dobre stvari, toda žal so včasih
le kratkotrajen nadomestek. V duši ostaja pra-
znina, neizmerno hrepenenje. (K. M., list iz
dnevnika, 9. 2. 2001.)
V	programu sta manj ko leto dni. Program
izpolnjujeta vestno in se trudita za kvalitetnejše
partnerstvo. Njuna želja po otroku ostaja, a sedaj
se ji je pridružilo tudi zavedanje, da otrok za-
enkrat še ne sme priti v tako boleč in preobčutljiv
odnos, ki ga jima je zapustila neplodnost. S po-
močjo prijateljskih dvojic iz skupine uspešno pre-
magujeta krizo, odkrivata lepote in pomen pohod-
ništva, branja, pisanja in sprejemanja in dajanja
izkušenj. Na tridnevnem planinskem taboru sta
preplezala steno Male Mojstrovke in še z nekateri-
mi, ki jim je bila to prva izkušnja v plezanju, za-
vriskala od veselja nad življenjem. Pari povedo,
da v takih trenutkih neplodnost ni več pomem-
bna. Zakonca M. počasi bogatita svoje življenje,
bolj polno preživljata prosti čas in tako prema-
gujeta krizo, ki je pred slabim letom dni ogrožala
njun zakon. Ko bosta polno zaživela, bosta kan-
didata za zelo dobra nadomestna starša.
DELOVANJE PROGRAMA
PREVENTIVNE POMOČI OTROKOM
V OKRILJU DRUŠTVA DETELJICA
Program preventivne pomoči otrokom sem priče-
la izvajati od leta 1992, vendar v okviru dejavnosti
društva Deteljica šele od njegove ustanovitve leta
1994.
Društvo Deteljica je neprofitna, nevladna
organizacija, ki smo jo organizirali kot odgovor
na potrebe posvojiteljev in parov, ki so razmišljali
o posvojitvi otroka, ker njihove potrebe niso bile
zadovoljene v programih državnih svetovalnih
služb. Torej je društvo nekakšna organizacija civil-
ne družbe, ki zastopa interese uporabnikov, ki
pa so pogosto v nasprotju z družbenimi interesi,
čeprav organiziranje programov znotraj njih sledi
zastavljenemu poslanstvu in zadovoljitvi potreb
članov. Istočasno pa deluje tudi v dobro javnosti
(Ovsenik, Ambrož 1999: 43, 88, 110) in v korist
otrokom, čigar razmere zahtevajo socialnovarst-
veni ukrep posvojitve ah rejništva. Postopek po-
svojitve otroka je po javnih pooblastilih naložen
centrom za socialno delo, ki so državni javni zavo-
di, v programu Deteljice pa vodimo pripravo pa-
rov na posvojitev otroka in pomoč družini po
sprejemu. Sodelovanje s strokovnimi službami
centrov za socialno teče v primerih, ko te službe
iščejo ustrezne nadomestne starše otroku, ki je
za posvojitev ali rejništvo, ali pa v primerih, ko v
program usmerijo pare, ki so pri njih oddah vlogo
za posvojitev otroka. Strokovni delavki programa
sva v postopku posvojitve ali rejnštva otroka zu-
nanji sodelavki strokovne službe centra za social-
no delo, ki vodi postopek posvojitve ali rejništva.
Program Deteljice ne posega na področje izva-
janja javnih pooblastil, kakor je ocenilo Ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve na pobu-
do Socialne zbornice Slovenije (Valenčič 2001).
Program preventivne pomoči otrokom za-
enkrat še ni (so)financiran iz državnih sredstev,
temveč v glavnem iz donatorskih sredstev in pro-
stovoljnih prispevkov. Prav zaradi tega obstaja
dilema, ali gre za neprofitno ali volontersko orga-
nizacijo (Ovsenik, Ambrož 1999: 81). Pomembni
pa so rezultati, ki se kažejo v bistveni spremembi
kvalitete življenja neplodnih parov, posvojiteljskih
in rejniških družin in v kakovostnejši strokovni
storitvi javnih služb, to pa kaže na pomembno
koristnost dejavnosti društva (loc. cit.: 110).
Odgovorni za področje posvojitev na Mini-
strstvu za delo, družino in socialne zadeve niso
47
VIKTORIJA BEVC
naklonjeni programu, čeprav je v Sloveniji edini,
ki sistematično izvaja pripravo nadomestnih star-
šev na sprejem otroka v posvojitev, pa tudi v rejni-
štvo. Ima tudi pomembno vlogo pri samoorganizi-
ranju posvojiteljev in pri vstopu civilne družbe
na področje posvojitev ter prispeva k izboljšanju
strokovne prakse v državnih socialnih ustanovah.
Kot društvo s svojim delovanjem je zgled uspeš-
nega civilnega društva in je kot tako na področju
posvojitev dober zgled pomembnosti komplemen-
tarnega sodelovanja med javno institucijo, npr.
centrom za socialno delo, in civilnim združenjem,
npr. programom Deteljice, o čemer govori razis-
kava s področja posvojitev iz leta 1999 (Rapoša
Tajnšek s sodelavci, 1999: 47, 125).
Program preventivne pomoči otrokom se je
ves čas delovanja razvijal. Danes je sestavljen iz
treh programskih sklopov oziroma projektnih
programov:
•	programa psihosocialne pomoči zakoncem
v krizi zaradi neplodnosti,
•	programa priprave na posvojitev prek infor-
macij in izkušenj o posvojitvi in rejništvu otrok,
•	programa psihosocialne pomoči družini po
sprejemu otroka.
Programski sklopi se med seboj prepletajo in
le vsi trije skupaj omogočajo celostno pomoč pri
odločitvi o sprejemu tujega otroka in kakovostno
pripravo na posvojiteljsko ah rejniško starševstvo.
Program traja tri leta in poteka po modifikaciji
socialnoandragoške metode (Rugelj 2000: 1007-
1017) s poudarkom na nekaterih spodbujevalnih
sredstvih, ki so pomembna za ozaveščanje neplod-
nosti in njenih posledic ter pripomorejo k obliko-
vanju kvalitetnejšega življenja z otrokom ah brez
njega. Ta so:
•	dvakrat mesečno redni sestanki skupine;
tam potekajo: predstávitve zakoncev, uvodni na-
govori, podelitve osebnih izkušenj, strokovna
predavanja;
•	skupna izobraževalna srečanja z zunanjimi
strokovnjaki vsak drugi mesec;
•	mesečni skupinski pohodi v naravo, vsako-
letni 3-dnevni planinski tabor in spodbujanje k
razvijanju stika z naravo in zdravega življenjskega
sloga, kar je med drugim dobro tudi za redno
razbremenitev stresa;
•	družabna srečanja (vsakoletno tradicionalno
srečanje posvojiteljskih družin, prednovoletno
srečanje, svečane posvojitve idr.);
•	branje knjig in člankov, ki pripomorejo k
dvigu iz stiske, porojene iz neplodnosti, vsebinsko
usmerjajo v zdravo in kvalitetno življenje ter tako
bogatijo partnerstvo in starševstvo;
•	pisanje utrinkov o prebranih knjigah in
člankih, pohodih, sestankih in predstavitvah
posameznika;
•	pisanje izpovednih spisov;
•	priprava preglednih referatov o utrinkih ali
spisih;
•	učenje življenja za sprejemanje in vračanja
izkušenj, torej pomoč drugemu na podlagi lastne
izkušnje, sodelovanje na javnih nastopih.
Vsa navedena metodično spodbujevalna sred-
stva bogatijo tudi kvaliteto življenja para in dviga-
jo tudi kvaliteto preživljanja prostega časa. Zlasti
pa je ozaveščena neplodnost in odprava njenih
posledic pomembna za oblikovanje zdrave iden-
titete posvojenega otroka in celotne posvojiteljske
družine.
V programu se lahko zakonski par namreč os-
vobodi posledic, ki mu jih je zapustila neplodnost,
in tako svobodno zadiha. Lahko se razbremeni
odvisnostne potrebe po otroku, ki okupira živ-
ljenje zakoncev in pogosto povsem blokira njune
medsebojne odnose in odnose z drugimi ljudmi.
Kajti, kot piše Peck (1993: 79):
Odvisen človek hlepi po sprejemanju, ne pa
po dajanju. Odvisnost vzdržuje otroškost, ne
spodbuja pa osebnostne rasti. Človeka ome-
juje, ne pa osvobaja. Konec koncev uničuje
odnose, namesto da bi jih gradila, uničuje ljudi,
namesto da bi jih oblikovala.
Tudi Barbara T. (spis Moja jalovost, 28. 9.
1999) je podobno opisala svojo izkušnjo potrebe
po otroku za vsako ceno: »Včasih je bila želja po
otroku prav bolestna. Kar mešalo se mi (nama)
je od tega. Nobenega življenjskega cilja nisem ime-
la in noben problem na svetu zame ni bil večji.«
Cilj programa preventivne pomoči otrokom
oziroma priprave zakonskih parov na sprejem
otroka v posvojitev ah rejništvo je osvobajanje
od odvisnostne težnje in pri nekaterih tudi že
razvite odvisnosti od otroka, oblikovanje novih
odnosov in priprava posameznika in para na
ljubeče odnose in novo življenje, z otrokom aH
brez njega. Seveda pa ne brez naporov, ki jih od
vsakega udeleženca zahteva program. Prav sadovi
teh aktiviranih moči pa bogatijo tudi kvaliteto
življenja para.
Osnovna značilnost parov, ki se vključijo v
program, je, da po dolgih letih zakona ostajajo
48
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
brez rodnih otrok. Nekateri od njih so že v po-
stopku zdravljenja neplodnosti, nekateri še ne,
vsi pa si želijo rešiti zakonsko krizo, v katero jih
je pahnila neplodnost in jih zaprla med štiri stene
ter jim pričela uničevati medsebojne odnose.
Obenem imajo v programu priložnost, da izvedo
vehko o posvojitvi otrok in lahko, osvobojeni hle-
penja po otroku in sramu zaradi neplodnosti,
zrelo razmislijo o lastni odločitvi za posvojitev
ali rejništvo otroka ter se odprejo novemu in kva-
litetnejšemu življenju.
Zakonca Tomo in Marija B. sta bila zaradi mo-
ževe hude bolezni in posledične neplodnosti zelo
prizadeta. To sta tiho nosila v sebi in trpela. Za
program Deteljice še nista vedela. V prošnji za
vključitev v program sta zapisala: »K sreči sva se
srečala z zakoncema A. - pogovor z njima, ki sta
šla skoz podobne probleme kot midva, nama je
dal novih moči.« Na prvem razgovoru sta pove-
dala, da še nista oddala nobene vloge za posvo-
jitev in da prav tako še nista bila na nobenem
centru za socialno delo, ker morata za to odlo-
čitev šele dozoreti. Že na prvem sestanku skupine
se je izkazalo, da želita najprej prerasti vse bole-
čine, sram in trpljenje, ki jima jih prinaša zaveda-
nje o neplodnosti, in si odgovoriti na vprašanje,
kako naj njuno življenje zadovoljno in kvalitet-
nejše teče naprej - najprej brez otroka in šele
nato morda z otrokom.
Po dobrem letu vključenosti v program sta
pričela graditi kvaliteten partnerski odnos in vzpo-
stavljati pomembne odnose s sorodniki in prija-
telji z odkrito komunikacijo o problemu neplod-
nosti. Žena se je odločila, da konča odložen študij,
oba pa sta se usmerila v redno planinarjenje in
pohodništvo, navezala sta prijateljske stike z nekaj
pari iz skupine in realno oblikujeta svoja priča-
kovanja na situacijo, ki jo danes prinaša posvojitev
otroka. Hkrati pa zorita tudi v partnerstvu brez
otroka. Izžarevata zadovoljstvo in ga prelivata na
ostale člane skupine in ob tem ugotavljata, da se
je njuno življenje z vključitvijo v program zelo
obogatilo.
Program omogoča varen prostor, kjer lahko
zakonci odkrito spregovorijo o doživljanju ne-
plodnosti. Večina parov, ki se je vključila v pro-
gram, je povedala, da tako odprto in iskreno kot
v skupini niso spregovorih o svojem primanjkljaju
še nikjer in z nikomer. Za marsikaterega udele-
ženca je bila neplodnost skrivnost, o kateri pred
vstopom v program ni govoril. Tako piše o svoji
izkušnji Anton J. (Moja jalovost, spis z dne 27. 9.
1999):	»Dolgo obdobje je bila moja jalovost, moja
nezmožnost imeti otroka, moja osebna skrivnost
[...] Ljudem okoh sebe nisem upal povedati o svoji
jalovosti.« Tudi žena Zinka se je ob spoznanju
moževe neplodnosti odela v molk: »Bala sem se
komu zaupati. Kaj bodo rekh drugi, kako bodo
sprejeli? Tudi svoji mami nisem zaupala in tudi
sedaj po tolikih letih ne govoriva o tem, zakaj ni
otrok« (Moja jalovost, spis z dne 27. 9. 1999).
Spodbuda za pogovor o neplodnosti novim
članom skupin so predstavitve parov, ki so se že
soočih z neplodnostjo zakona in njenimi posle-
dicami, izpovedni spisi na temo doživljanja ne-
plodnosti in odnosov z najbližjimi in pripravljeni
pregledni referati teh spisov. Najpogosteje člane
opogumi, da pričnejo govoriti o lastnem doživlja-
nju, ravno spoznanje, da s problemom neplod-
nosti niso sami, ampak da podobno doživljajo tudi
drugi. »Oba sva občutila krizo, ker ne moreva
imeti svojih otrok. [...] Tu na sestankih vidim, da
nisva sama s problemom, da nimava otrok. [...]
Postal sem bolj odprt, odkrit in se mi ni težko
pogovarjati o svoji neplodnosti [...] boljše se poču-
tim. [...] Vse postaja bolj jasno,« je zapisal Rado
B. (Moja kriza neplodnosti, utrinek na članek
»Zakonska kriza zaradi neplodnosti«, 20. 2.
2000).
OD TECAJNISKO INFORMATIVNE
PRIPRAVE NA POSVOIITEV OTROKA
DO DVIGA IZ KRIZE IN BOLEČINE
H KVALITETNEJŠEMU IN
ZADOVOLJNEJŠEMU ŽIVLJENJU PARA
Program preventivne pomoči otrokom je pričel
delovati kot priprava bodočih posvojiteljev na
sprejem tujega otroka. Za izhodišče vsebinske za-
snove programa je rabil dunajski model priprave
bodočih posvojiteljev in rejnikov. Pri nas ga je
leta 1997 predstavila dr. Elizabeth Lutter na
seminarju o posvojitvah na Bledu (Knific 1997),
sama pa sem se z njim srečala že leta 1987, ko
sem obiskala to ustanovo na Dunaju. Dunajski
model priprave na posvojitev otroka je informativ-
no-tečajnega značaja in traja 60 ur.
V prvih petih letih je program preventivne po-
moči otrokom potekal podobno kot v dunajskih
pripravah: v glavnem kot izobraževanje in poda-
7janje informacij s strani strokovne delavke, ki je
vodila program. Obenem pa so bih udeleženci v
programu deležni tudi neposrednih izkušenj
49
VIKTORIJA BEVC
povabljenih posvojiteljev ali rejnikov. Kmalu po
začetku delovanja smo v programu pričeli izvajati
tudi psihosocialno pomoč družini po sprejemu
otroka, ki jo je nadomestna družina potrebovala
v obdobju zelo zahtevnega medsebojnega prila-
gajanja zakoncev na otroka. Že v tem času so bila
srečanja na skupini popestrena z občasnimi po-
hodi in družabnimi srečanji, vendar še niso bila
obvezni del programa.
Izkušnje z udeleženci priprav na posvojitev
in rejništvo v prvih petih letih delovanja programa
preventivne pomoči otrokom so pokazale, da ta
dva programska sklopa, torej izkustveno-informa-
tivni in psihosocialna pomoč družini po sprejemu
otroka, ne zadovoljita vseh potreb udeležencev,
da nista dovolj le izobraževanje kot priprava
bodočih posvojiteljev in rejnikov in psihosocialna
pomoč družini po sprejemu otroka, ampak da je
treba ta dva programska sklopa dograditi s stro-
kovno pomočjo, ki pomaga udeleženim parom
iz stiske zaradi neplodnosti zakona in njenih
posledic.
Tako se je v programu oblikoval še tretji sklop
programa, psihosocialna pomoč zakoncem v krizi
zaradi neplodnosti. Po letih delovanja se je poka-
zalo, da je dalo rezultate ravno preseganje te kri-
ze, in to prav na področjih kvaUtetnejšega partner-
stva, boljše pripravljenosti na sprejem otroka in
bolj samozavestnega sodelovanja s strokovnimi
službami, izobraževanja itn. Z dodatnimi spodbu-
jevalnimi sredstvi, kot so planinski pohodi, branje,
pisanje, druženje s pari, ki jih povezuje skupna
izkušnja neplodnosti, pomoč drugemu, prijatelje-
vanje s pari in družinami ipd., se je obogatil prosti
čas para in tako pripomogel k preraščanju njune
zaznamovanosti in boleče izkušnje. S tem pa se
par usmeri v smiselno življenje brez otroka, torej
v kvahtetnejše življenje v paru.
V dimenziji preseganja stiske in posledic ne-
plodnosti zakona, ki paru omogoča kvahtetnejše
življenje tudi v prostem času, se naš program pre-
ventivne pomoči otrokom razlikuje ne samo od
dunajskega modela, pač pa tudi od večine ostalih
programov priprav, ki jih izvajajo v sosednji
Avstriji, Češki in tudi drugod (Albreht 1992).
Pri nas je program preventivne pomoči otro-
kom edini program, ki izvaja priprave na posvoji-
tev in rejništvo otrok ter hkrati celostno obravna-
va udeležence in prosilce za posvojitev.
Dolgoletne izkušnje programa priprav na na-
domestno starševstvo tujemu otroku v Deteljici
so pokazale, da mora program priprav posredo-
vati izčrpne informacije in izkušnje o posvojitvi
in rejništvu otroka in ne sme slediti le pridobitvi
otroka oziroma namestitvi otroka kot edinemu
cilju (Beve 2001: 28-42), hkrati pa mora tudi
ponuditi pomoč paru v krizi zaradi neplodnosti
in pomoč družini po sprejemu otroka.
Program priprav mora paru v prvi vrsti omo-
gočiti tudi strokovno pomoč, da se lahko par naj-
prej sooči s stanjem neplodnosti zakona ter šele
nato oceni svoje motive po otroku in oblikuje
realna pričakovanja do otroka.
Stiska pri neplodnem paru traja vse dotlej, do-
kler se v programu popolnoma ne sprijazni z res-
ničnostjo neplodnosti svojega zakona - torej vse
dokler ne odpravi sramu zaradi dejstva, da ne
more imeti rodega otroka. V taki situaciji je posvo-
jitev ah rejništvo otroka za par pogosto beg od
dejstva neplodnosti in tudi od reševanja njenih
posledic. Je le začasna pomiritev nevrotične mo-
tnje zakoncev, porojene iz krize zaradi neplodno-
sti zakona, ki še vedno blokira posameznikove
moči za soočenje z realnostjo in s tem tudi za
razvoj kvahtetnejšega življenja para.
IZKUŠNJE ČLANOV PROGRAMA
POVEDO NAJVEČ
Opisane izkušnje članov programa so povzete iz
preglednega referata spisov Moja jalovost včeraj-
danes-jutri in odražajo stanje, ki ga doživlja večina
parov, ki ostajajo brez rodnega otroka. Pregledni
referat je napravila Bernarda P. (spis 6. 2. 2000)
na podlagi 23 spisov.
Upanje, razočaranje, jeza, bolečina, žalost in
nemoč prežemajo vsa čustva posameznika, ki se
sreča z neplodnostjo.
Večina članov je ob spoznanju nezmožnosti
ženine zanositve doživljala globoke bolečine,
občutke žalosti, razočaranja in nemoči, ki jih je
poglabljalo neuspelo zdravljenje. O tem so pisah
domala vsi. Mirko G. (spis 20. 1. 2000) je zapisal:
»Ugotovitev, da ne moreva imeti otrok, je bila
žalostna in težko se je bilo sprijazniti s tem. Še
hujši so bili šoki in razočaranja ob poskusih zdrav-
ljenja, ki niso uspela. Upanju je sledilo razočaranje
in zopet upanje, vse v začaranem krogu brez kon-
ca.« Berto P. (spis 4. 12. 1999) je njena odpoved
na področju otrok, ki zaseda na njeni lestvici
vrednot izjemno visoko mesto, zelo prizadela:
»Ko sem mesec za mesecem v najinem zakonu
ostajala razočarana, vedno bolj sama nad seboj.
50
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
ker ne morem in ne znam uresničiti osnovnega v
življenju, sem vedno bolj popuščala tudi na vseh
ostalih področjih, na katerih sicer doslej nisem
imela težav in sem jih z lahkoto obvladovala. Bila
sem jezna, ogorčena, razočarana.«
O enakih neprestanih mislih na otroka, ki ga
ob mnogih neuspehh zanositvah ni bilo, piše tudi
Stane K. (spis št. 11, 24. 1. 2000): »Sčasoma, ko
pa do otroka nisva in nisva mogla priti, je najino
življenje postajalo vedno bolj odvisno od misli
na otroka. Tudi v trenutkih, ko bi se lahko spro-
stila, sva mislila na svoje težave.«
Moreči občutki drugačnosti in krivde so zna-
čilni spremljevalci neplodnega para.
Nekateri med zakonci, zlasti ženske, so ob spo-
znanju nezmožnosti zanositve oziroma neplod-
nosti doživljale poleg prizadetosti tudi moreče
občutke drugačnosti in manjvrednosti. Iskali so
krivca ter se nenehno spraševah: »Zakaj ravno
jaz, zakaj je to doletelo prav naju?« Metka K.
(spis št. 11, 24. 1. 2000) je občutila bolečo dru-
gačnost. Pravi, da si ni hotela nikoli priznati, da
je jalova. Toda vedno znova je doživela razoča-
ranje in po vseh splavih so ji ostale samo travme.
Zinka J. (spis št. 11, 24. 1. 2000) v spisu iskreno
priznava, da o neplodnosti sama sploh ni veliko
razmišljala. Vedla se je, kot da se to nje ne tiče in
je neplodnost problem samo njenega moža, ter
ni si želela priznati, da ne bo mogla imeti svojega
rodnega otroka, temveč se je temu izmikala in
iskala izgovore. Podobno se spominja Lidija G.
F. (spis št. 10, 24. 1. 2000):
O svoji neplodnosti nisem razmišljala prav
dosti. Bilo je, kot bi se vse skupaj dogajalo
neki drugi osebi. Govorila nisem niti o svojih
čustvih. Nikoh si nisem rekla ali pomislila, da
sem neplodna. To je bilo obdobje, ko sem se
zdravila [...] Pozneje sem o tem razmišljala še
manj. Bežala sem pred resnico o celoti in reše-
vala delčke, dneve in ure. Bila sem zaposlena
s sramom, strahom ter nemočjo.
Lidija je pozneje ogromno naredila zase in za
svoj zakon, zato danes pravi: »Svojo jalovost
sprejemam. Ne čisto v celoti, saj zaenkrat niti ne
rečem tako. Če bi zmogla reči, da sem jalova, bi
to pomenilo, da to res sprejemam.«
Priznanje neplodnosti para obeh zakoncev in
spoznanje, da rodnega otroka ne bo, je najtežje
dejanje partnerjev, vendar zdravilno in odločilno
vpliva na njun odnos.
Iz spisov lahko tudi razberemo, da je kar nekaj
parom oziroma posameznikom uspelo sprejeti
lastno jalovost, se otresti njenega bremena in se
sprijazniti s tem, »da otroka ne bo«, kot je zapisala
Zinka J. (spis št.ll, 24. 1. 2000). Ana B. (spis št.
11,21.1.2000) je po več letih neuspešnega zdrav-
ljenja, preiskav in operacij dozorela do tega spo-
znanja: »Sama sebi sem priznala resnico, da sem
jalova, da ne morem imeti otrok, da pač nisem
edina. Sedaj se sprejemam tako, kot sem, ne muči
me več občutek krivde.« Podobno je spoznal Vin-
ko R. (spis št. 11,20. 1. 2000), ki se je na začetku
počutil drugačnega. Ob pogledu na otroka sta ga
obšla žalost in občutek praznine: »Sedaj mi je
kljub vsemu lepo. Ker sem se sprejel in se spoštu-
jem tak, kakršen sem. Dopovedal sem si, da nisem
nič slabši od drugih in da je življenje vseeno lepo.«
V svoji bolečini nisva sama, lahko jo premagu-
jeva ob drugih, ki so imeli podobne aH celo enake
težave, in jih deliva z njimi, saj je njihova pot sme-
rokaz k razbremenitvi neplodnosti.
Nekateri pisci so omenih, da je k temu pri-
pomoglo tudi spoznanje, da v svoji bolečini niso
sami, da niso samo oni tisti »zaznamovanci« in
da se prek programa v Deteljici v bistvu srečujejo
s pari, ki imajo enake težave. Stane K. (spis št.
11,24. 1. 2000) je zapisal:
Vključila sva se v Deteljico, sicer z upanjem,
da prideva do otroka po drugačni poti, vendar
to ni več najin primarni cilj. Srečevanje s pari,
ki imajo podobno usodo kot midva, mi pomeni
vedno neko novo izkušnjo. Lepo mi je, ko se
družimo na srečanjih in izletih. Prej sem imel
občutek, da sva najbolj nesrečen par, da imava
le midva te težave. Sedaj spoznavam, da je
parov s podobno usodo še vehko. Naša sreča-
nja nam pomagajo zaživeti življenje na druga-
čen način. Vedno bolj spoznavam, da je treba
življenje sprejeti takšno kot je. Vesel sem, ker
to mišljenje vedno bolj opažam tudi pri ženi.
Jana R. (spis št. 11, 20. 1. 2000) pa pravi, da
jo je na začetku doživljanje jalovosti predvsem
prizadelo v službi, a se je sčasoma sprijaznila z
njo in je to svojo drugačnost sprejela kot nekaj
normalnega: »Veliko mi je pomagalo razumevanje
in pa pogovori z možem. Sedaj ko ni več zdrav-
ljenja in večnega čakanja, aH bo ali ne, živim veliko
bolj sproščeno in umirjeno.«
Prav omenjeni postavki sta, kot lahko raz-
beremo iz ostalih spisov, temeljna pomoč pri
51
VIKTORIJA BEVC
preseganju in sprejemanju jalovosti: najprej s
pomočjo programa iskreno priznanje o tem sebi
in zakoncu, odkrit pogovor o težavah zaradi ne-
plodnosti z možem, ženo ali ljudmi v posvojiteljski
skupini - posledica tega ni le sprejemanje svoje
oziroma skupne jalovosti, temveč tudi bolj polno
in osrečujoče bivanje na vseh področjih življenja.
Kajti boleče doživljanje neplodnosti ne prizadene
posameznika samo v tej točki, temveč preplavi
celega človeka in se razraste čez vse njegovo živ-
ljenje in delovanje. Naj navedem nekaj mish iz
utrinkov, ki govorijo prav o tej vzročno posledični
zvezi:
V tem času, ko sva z možem vključena v pro-
gram, se mi zdi, da vidno zoriva. 1...] Vidim,
da naju je ta izkušnja neplodnosti prisilila k
delu na sebi. Pripomogla je tudi k temu, da je
najin odnos še bolj dozorel in sva postala še
bolj povezana. Naučila sva se poslušati in razu-
meti drug drugega. Imam občutek, da sva po-
stala dve samostojni osebi, ki se imata radi in
radi živita skupaj. (Bojana T., spis št. 11, 24.
1. 2000.)
Tako me je pot pripeljala do Deteljice, ki
mi vehko daje za najino skupno življenje, da
poglobiva najin odnos in začneva novo pot,
pa tudi če otroka ne bo. (Maja G., spis, 22. 1.
2000.)
[T]ako si lahko vsaj malo popestrim življenje,
saj mi je bilo do sedaj vedno prvo delo in nisem
imel časa spoznati lepe Slovenije, poleg tega
pa se veliko naučim in pripravljam na posvo-
jitev. (Vinko R., spis št. 11, 20. 1. 2000.)
Sprijaznila sva se z jalovostjo in se od-
ločila, da začneva misliti tudi na naju in živ-
ljenje brez otroka. (Stane K., spis št. 11, 24. 1.
2000.)
Pri vseh teh problemih mi je stal ob strani
mož. I...] Začela sva malo bolj misliti tudi na
naju in na najino življenje brez otrok. Zdi se
mi, da sem se zadnje čase bolj umirila, veliko
hodim v naravo in na izlete. Življenje skušava
čimbolj uživati in nadoknaditi zamujeno. Misel
na otroka ni več prva stvar v najinem življenju.
(Metka K., spis št. 11, 24. 1. 2000.)
Ko pa sva se jalovosti zavedla in jo ob po-
moči skupine sprejela, sva tudi začela razmiš-
ljati in živeti temu ustrezno. Začelo se je najino
preseganje jalovosti. [...] Po tistem trenutku
dejavno gradiva najin zakon in se pripravljava
na dan, ko bo prišla vesela novica - otrok.
(Silvo B., spis, 23. 1.2000.)
Svoj spis Silvo B. konča takole: »Ob besedi
jalovost se tipke na tipkovnici nič več ne zatikajo.«
Spoznal je, kaj je bila resnična jalovost v njegovem
zakonu:
Podobno kot Maja razmišlja njen mož:
Z ljubeznijo in razumevanjem skušava preži-
veti lepe in težke trenutke ter skušava živeti
polno in koristno. [...] Na posvojitev sva pomi-
slila velikokrat, vendar je bila odločitev težka.
Porajalo se je vehko vprašanj. Odgovore sva
dobila v Deteljici, v katero sva se vključila. Prav
tako pa tudi mnogo napotkov in idej za bolj
kvalitetno življenje. (Mirko G., spis, 20. 1.
2000.)
Vesela sem, da sem v društvu Deteljica,
saj tako zvem vehko novega in zanimivega,
predvsem pa koristnega za svojo pripravo na
posvojitev otroka. Poleg koristnega znanja pa
si popestrim življenje še s pohodi. (Jana R.,
spis št. 11,20. 1. 2000.)
Jani pritrjuje tudi njen mož, ki pravi, da se mu
je z vključitvijo v program Deteljice spremenilo
življenje:
Jalovost je bil čas, ko sva pred drugimi skrivala
dejstvo, da ne moreva imeti rodnih otrok, in s
tem obremenjevala le drug drugega ter vsa
nestrpna čakala dan, ko bo prišla vesela novica
- nosečnost. Jalovost je bil čas, ko sva mislila,
da bo vse minilo samo od sebe, da se ne bo
potrebno izpostaviti, povedati, kaj jaz mislim
o najini neplodnosti; čas, ko sem verjel, da
lahko medicina naredi vse, čas, ko sem se
otepal vseh misH na možnost, da ne bova imela
rodnih otrok.
Preseganje jalovosti pelje samo prek njenega
sprejemanja, saj niti sprejem otroka v posvojitev
ali rejništvo ne bo nikoh spremenilo dejstva o
»jalovih zakoncih«; posvojen otrok ne more nikoh
biti nadomestilo za neplodnost. »Jalovost te za-
znamuje in počasi postane del tvojega vsakdana,«
pravi Maja G. (spis, 22. 1. 2000) - ah kot je o
tem jasno zapisala Minka B. (spis, 23.1.00):
»Najina jalovost je dejstvo, ki naju bo spremljalo
do smrti I-..] to je najino življenjsko poslanstvo.«
52
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
Beg pred jalovostjo je jalovo početje! To je
najpomembnejše spoznanje posameznika in para
na poti k kvalitetnejšemu življenju s partnerjem
- z otrokom ali brez njega.
SKLEP
Izkušnje iz programa govorijo o tem, da neploden
par, ki v programu ne želi ali ne more sprejeti
spodbude, da ne bi več bežal pred posledicami,
ki jih prinaša neplodnost, najpogosteje ostane v
življenju brez realnega življenjskega smisla in je
odtujen od sebe in drugih. Življenje se mu spre-
meni v neke vrste životarjenje ali polnjenje praz-
nine z neustreznimi preokupacijami, žal včasih
tudi z otrokom, če ga brez vednosti programa
dobi v posvojitev.
Če pa osvoji elemente programa, se mu njegov
prosti čas, ki ga posveti sodelovanju v programu,
popestri najmanj takole:
•	z enim mesečnim pohodom v hribe (ostale
si par organizira sam),
•	s poletnim tridnevnim planinskim taborom
in z družabnimi srečanji,
•	s šestimi urami mesečnega srečevanja v sku-
pini in občasnega poslušanja predavanj strokov-
njakov, ki z izbranimi temami bogatijo znanje
udeležencev,
•	z urami, ki jih posvetijo člani branju knjig
(ena knjiga mesečno) in zanimivih člankov,
•	z izmenjavo mnenj o prebrani knjigi ah
članku z zakoncem in drugimi člani programa,
•	s pisanjem utrinkov, izpovednih spisov, pre-
glednih referatov, ki pogosto rabijo za ozaveščanje
posledic neplodnosti,
•	z dobrim počutjem in s pomočjo svoje
izkušnje drugemu; skratka z vračanjem, ki sledi
predhodnemu sprejemanju od drugih.
Vse to se odraža najprej v kvaliteti preživetega
prostega časa in vzporedno v vsem življenju para,
pozneje pa tudi na kvaliteti življenja celotne po-
svojiteljske ah rejniške družine in posvojenca.
Rezultati programa preventivne pomoči otro-
kom so lahko dober odgovor na vprašanje, ki se
v zadnjem času zastavlja v stroki socialnega dela
na področju posvojitev - kako organizirati po-
svojitve otrok, da bodo strokovno kakovostnejše
in v korist posvojenega otroka. Z drugimi bese-
dami, gre za odgovor na vprašanje, ki ga je jasno
zastavila tudi raziskava s področja posvojitev v
Sloveniji, opravljena pred dvema letoma (Rapoša
Tajnšek 1999; 2000: 1): kako doseči, da bo po-
svojitev res najboljša rešitev za otroka. Odgovor
se skriva v organizaciji obvezne, sistematične in
dobre strokovne priprave parov na posvojitev ali
rejništvo, kajti le zadovoljni zakonci, ki so dobro
opremljeni z informacijami in izkušnjami drugih,
so lahko tudi dobri posvojiteljski in rejniški starši.
Drugo vprašanje pa je, kako pomagati parom,
ki ostajajo brez otrok in drsijo v zakonsko krizo
zaradi neplodnosti, ker se te v glavnem ne zave-
dajo in iščejo rešitev zgolj v posvojitvi otroka. Ta
polemika je v zadnjem času precej aktualna in jo
omenja tudi raziskava (Rapoša Tajnšek 1999).
Gre za problem, ki se ga ne da rešiti s posvojenimi
otroci, prvič, ker to ni ustrezen način reševanja,
saj ni v korist otroka, in drugič, ker je otrok manj
kot prosilcev. Zato se »povečujejo pritiski na stro-
kovne službe in državo, naj vendarle kaj ukrenejo
za rešitev življenjskih stisk ljudi, ki kljub napredku
medicine pri zdravljenju neplodnosti ne morejo
izpolniti želje po starševstvu. Stiske parov, ko so
po dolgoletnem neuspešnem zdravljenju soočeni
z dejstvom, da je tudi posvojitev težko dosegljiv
in časovno odmaknjen cilj, ne smejo ostati brez
pravočasne in strokovno ustrezne pomoči social-
nega dela« (Rapoša Tajnšek 2001: 2).
Pritiski so upravičeni, potrebe resnično ob-
stajajo in ljudje upravičeno pričakujejo strokovno
pomoč, kot iz lastnih izkušenj opozarja uporab-
nica socialnovarstvene storitve in dolgoletna
članica programa Eva Tomšič Porenta (2001: 41 ):
In želim si, da bi na podlagi dobrih strokovnih
izkušenj in znanja, ki ga imajo nekateri stroko-
vnjaki na tem področju socialnega dela, zagle-
dala tudi strokovna javnost nas - našo stvar-
nost, tako, kot je, in ne tako, kot si jo nekateri
rišejo in predstavljajo sami. To pomeni, da ne
prezrejo stiske neplodnega para in bolečine,
ki jo prinese obdobje zdravljenja neplodnosti,
da ob vlogi za posvojitev otroka ne bežijo z
neplodnimi pari vred pred dejanskim stanjem,
posledicami neplodnosti, ampak naj nam,
neplodnim parom, pomagajo soočiti se z real-
nostjo in nas usmeriti v okrepitev virov in moči
za zadovoljno partnersko življenje in morda
tudi družinsko življenje ob posvojenem otro-
ku. Če danes pogledam nazaj v čas odločanja
za posvojitev otroka, lahko jasno povem, da
sem nekje daleč v svojih mislih nosila prav to
željo, pa ni bilo varnega prostora, kjer bi lahko
o tem spregovorila. Zato sem na glas izražala
53
VIKTORIJA BEVC
le hotenje po posvojenem otroku. Kot da bo
on prinesel srečo v moje življenje. Kako sem
se motila. In danes ugotavljam, da v taki zmoti
ostaja še vehko ljudi, žal tudi v stroki social-
nega dela.
LITERATURA
Albreht, M. (1992), Organizacija socialnih služb na področju posvojitev v Sloveniji in nekaterih drugih
državah. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Bevc, v. (1999), Posvojitev otrok. Ljubljana: DAG Grafika.
-	(2000), Jalovost para - boleča izkušnja zakoncev in dejstvo, ki ne sme ostati zamolčano, ko se
neploden par odloča za posvojitev ali rejništvo otroka. Strokovno pravni informator (Logatec), 5:
35-50.
-	(2001 ), Ali je današnja praksa posvojitev v Sloveniji res v korist otroka? Strokovno pravni informator
(Logatec), 5: 30-37.
-	(2001), Kako doseči, da bo posvojitev res najboljša možna rešitev za otroka? Strokovno pravni
informator (Logatec), 7-8, str. 28-42.
Bonnet, C. (2000), Djeca tajne. Zagreb: Bios.
Burger, M., Tul, N., Velikonja, V. (1995), Osebnostne lastnosti parov z zmanjšano plodnostjo.
Psihološla obzorja, 4: 5-18.
Cooper-Hilbert, B. (1999), The Infertility Crisis. Networker, 23, 6: 65-76.
Čačinovič Vogrinčič, G. (1998), Psihologija družine. Ljubljana: Znanstveno pubhcistično središče.
Knific, B. (1997), Poročilo o seminarju za delavce CSD, ji delajo na področju rejništva in posvojitev.
Strokovno pravni informator (Logatec), 7-8: 54-64.
Meden-Vrtovec, h., in sod. (1989), Neplodnost. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Ovsenik, M., Ambrož, M. (1999), Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Institut za samorazvoj.
Peck, M. S. (1993), Ljubezen in duhovna rast. Ljubljana: Mladinska knjiga.
54
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA ...
Predpisi O zalconski zvezi in družinskih razmerjih z uvodom prof. dr. Karla Zupančiča (1996). 4.,
spremenjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Uradni list RS.
Ramovš, J. (1990), Sto zdravil za dušo in telo L Celje: Mohorjeva družba.
Rapoša Tajnšek, R, in sod. ( 1999), Organizacija in standardi na področju posvojitev. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo (poročilo o raziskavi).
-	(2001 ), Postopki, organizacija in standardi na področju posvojitev. Ljubljana, Visoka šola za socialno
delo (gradivo za seminar).
Rugelj, J. (1983), Uspešna pot - partnersko zdavljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini.
Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.
-	(2000): Pot samouresničevanja. Ljubljana: Slovensko društvo terapevtov za alkohohzem, druge
odvisnosti in pomoč ljudem v stiski.
Slovar slovenskega knjižnjega jezika (1970). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Institut za slovenski jezik .
Utrinki in spisi članov programa (1997-2001), Ljubljana: Dokumentacija Programa preventivne
pomoči otrokom.
Tomšič Porenta, E. (2001), Odmev s seminarja o posvojitvah v Prevaljah. Strokovno pravni informator
(Logatec), 5: 38-41.
Vahen, J. (2000), Čakanje na otroka ob sprejemanju resničnosti - Jalova sva - pa kaj potem? Naša
žena, 5: 24-25.
Valenčič, j. (2001), Ocena dejavnosti društva Deteljica. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve R Slovenije (dokument številka: 204.00-003/2001).
Zupančič, E. (1987), Posvojen otrok zaželen in ljubljen. Ljubljana: Cankarjeva založba.
55
NAGOVOR
»DRAGE DIPLOMANTKE IN DRAGI DIPLOMANTI«
IZBOR MISLI IZ NAGOVOROV DEKANA OB PODELITVI DIPLOM DIPLOMANTKAM IN DIPLOMANTOM
VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO 1996-2001
Končali ste štiriletni visoki strokovni program,
okrog tri tisoč ur osvajanja znanja, ki so vam ga
posredovali visokošolski učitelji in sodelavci,
habilitirani, kar pomeni od univerzitetnih organov
formalno priznano usposobljeni za opravljanje
svojega dela, za poučevanje in izpraševanje, kot
se glasi stara formula, izvoljeni v akademske
nazive po enakih merihh kot učitelji in sodelavci
katere koh druge visoke šole ah fakultete v okviru
Univerze v Ljubljani. Dejstvo, da naša slovesnost
poteka v tej osrednji univerzitetni dvorani, kjer
potekajo tudi najpomembnejše univerzitetne
slovesnosti, simbolizira ne le formalno pripadnost
naše šole Univerzi v Ljubljani, ampak njeno
polnopravno in enakopravno vključenost vanjo.
Vse to vam omenjam zato, ker boste ob vstopu
v svet dela ali pri nadaljevanju svojega strokov-
nega dela v novih vlogah potrebovah samozavest.
Osnovno strokovno samozavest boste torej oprh
najprej na dejstvo, da ste diplomirah na prever-
jenem štiriletnem visokem strokovnem programu
v okviru ugledne Univerze v Ljubljani.
Nedavno sem se ob nastajajoči diplomski nalogi
pogovarjal z eno vaših kolegic, ki dela v okviru
projekta integracije romskih otrok v osnovno
šolo. Gradivo, ki mi ga je prinesla v pregled, me
je navdušilo. Čeprav je bilo še neurejeno in
neizpiljeno in sem imel kopico pripomb, je bilo
iz opisov dela, iz intervjujev z učiteljicami, učenci
in starši razvidno, da ta socialna delavka opravlja
pomembno delo, zavzeto, mirno in dosledno, s
trdnim prepričanjem, da je smiselno, z znanjem,
predvsem pa z odprtostjo in z iskreno pripravlje-
nostjo razumeti drugačnost in pomagati prikraj-
šanim. Ni naključje, da si je pridobila zaupanje
celotne romske skupnosti v tistem kraju.
Hkrati pa sem v gradivu pogrešal pojmovni
okvir, besede, iz katerih bi bilo razvidno, da je
to, kar dela, socialno delo, poseben pristop v nje-
govem okviru, posredovanje med romskimi učen-
ci, njihovimi starši in celotno romsko skupnostjo
in kulturo na eni strani, in šolskim sistemom, ter
- po romsko - »civilno« kulturo na drugi. Je drob-
no tkanje vezi med enim in drugim in drobno
prilagajanje enega drugemu - na obeh straneh,
toda prilagajanje, katerega posledica bo, da bodo
otroci, ki so se do sedaj ogibah šole in ki jih je
šola izločala, v njej ostah in jo, upajmo, dokončah.
To ni pedagogika, ni sociologija, je pravo generič-
no socialno delo. Ko sem ji to omenil, je dejala:
Prav imate. Veste, včasih se počutim, da ogromno
delam, da pa sem zadnji privesek pedagogike.
Ni treba, da bi bilo tako. Ne sme biti tako. Pri
tej diplomski nalogi bova s skupnim naporom do-
segla, da se bo jasno izrazila specifična metodična
narava socialnega dela.
Naj vam torej kot prvi zalogaj v vašo popotno
torbo položim up, da boste hoteli in znah sodelo-
vati z vsemi, a da boste hkrati znah zakoličiti svoje
posebno strokovno področje in ga ljubosumno
čuvati pred polaščanjem močnejših; da boste ve-
deh, kaj je vaša stroka, kdaj ste na svojem obmo-
čju in da boste znah to ceniti in braniti. Socialno
delo je namreč postalo moderno, uveljavljene
vede so ga začele odkrivati in si ga prilaščati.
Končno so odkrili to, kar pri nas tiho delamo že
40 let, a to, seveda, nevedni ali zviti zamolčijo.
Upam, naprej, da boste znah s specifičnimi
pojmi socialnega dela, pojmi, ki označujejo nje-
gova sredstva, metode, načela in načine ravnanja,
poimenovati to, kar delate, in s temi besedami to
delo tudi predstaviti drugim. Uporabljajte te poj-
me v vsakdanjem občevanju, pri raziskovanju in
izpopolnjevanju svojih pristopov. Teorija social-
nega dela je vaš svojski pojmovni okvir. Nujno
je, da poznate tudi pojmovne okvire drugih ved,
a zavedajte se, da imate tudi močan pojmovni ok-
vir svoje posebne vede.
57
NAGOVOR
Bodite samozavestni, ponosni na svojo stroko in
vedo. Rešujete probleme, ki se jim drugi izogi-
bajo, o katerih vehko in učeno govorijo, a znajo
malo učinkovitega nasvetovati in ukreniti. Vaša
diplomska dela so v veliki večini zrela razisko-
valna dela. Ne govorite slabo o sebi, svojih kole-
gih, svoji stroki in svoji šoh. Lahko da smo včasih
videti neurejeni, ker nam je tuja meščanska poštir-
kanost. Nismo pa nesposobni. Na noge smo po-
stavili stroko, visoko šolo s štiriletnim študijem,
si pridobili akademske kvalifikacije, ki so enake
ali višje kot na kaki primerljivi šoli. In še imamo
potencial za rast in izboljševanje kakovosti.
Upam, da vas bo pri vašem delu navdajal duh
aktivnosti in podjetnosti; da ne boste čakah na
pobudo in ukaze drugih, ampak da boste vi dajah
pobudo in vodih druge. Vi ste med ljudmi, vi se
neposredno srečujete z njimi in njihovimi teža-
vami; vi bolje veste, kaj se dogaja, kot gospodje v
pisarnah, do katerih prihajajo le oddaljeni odmevi
resničnosti. Ne čakajte, delujte. Z delovanjem
spoznavamo.
Skrbite tudi zase. Socialno delo je naporen poklic,
ki nam včasih posrka vse moči in nas navede na
hude mish. Oprite se drug na drugega, poiščite
pomoč pri mentorjih, supervizorjih. Predvsem pa
skrbite za svoje osebne telesne in duhovne
potrebe. Širite svoja kulturna obzorja. Zavedajte
se, da ste slovenski intelektualci.
Upam, da se boste pri svojem strokovnem delu
ravnali po etičnem kodeksu svoje stroke in etič-
nem kodeksu delavcev na področju socialnega
varstva. Kot se morda čudno sliši, se sam nisem
prav nič sihl, da bi sodeloval pri pripravi tega
kodeksa, in tudi nisem. Po mojih mladostnih izku-
šnjah so bili tisti, ki so nam pridigah o etiki in
morali (če niso bili ravno pravi filozofi), v naj-
boljšem primeru leporečniški pridigarji, v najslab-
šem in najpogostejšem primeru pa navadni dvo-
ličneži. Zato govorjenja o etiki nisem cenil. Kako
presenečen sem bil, ko sem prebral naš etični ko-
deks. To je odhčno zasnovana vrsta jasnih, kon-
kretnih in uporabnih pravil, nujnih ne le pri stro-
kovnem delu, ampak tudi v vsakdanjem življenju
- prava zakladnica uporabne modrosti in vodilo
v življenju. Ravnajte se po teh načelih.
Vsakokrat ko stojim v tej dvorani pred množico
novih diplomantov, me navdaja čuden občutek,
ki je najbrž podoben občutku čarovnikovega
vajenca, ko je spustil duha iz steklenice. Vidim
množico mladih ljudi, ki se bodo nekaj trenutkov
zatem z hstinami v širokih rdečih platnicah (kaj
nepripravnih za dobesedno aplikacijo rekla »z
diplomo v žepu«), z hstinami, ki potrjujejo njihovo
strokovno pristojnost, razkropih po naši širni mah
domovini in - če bodo dobih službo - začeh
opravljati pokhc socialnega delavca. Rad bi jih
zadržal in jim rekel: Za božjo voljo, ne - kajti
bojim se, da ne bodo znah, da ne bodo zmogh.
Ko jih simbolično spuščam iz gnezda, se bojim,
da bi zašh v širjavah neba in da bi škodovali
drugim in sebi. In nejasno čutim, da sem imel
nekaj pri tem, da se je tako napletlo. A je pre-
pozno. Ne morem jih ustaviti ah pokhcati nazaj.
Ostane mi samo upanje, da nosijo v sebi dobrega
duha, ne zlega. In ostane mi ta zadnji opomin in
napotek.
Dragi moji študentje, nositi v sebi dobrega
duha ni podedovano stanje, ki ga eden ima, drug
pa ne. Je življenjska naloga. Nihče med nami ni
obdarjen z nezmotljivim notranjim kompasom,
ki bi ga usmerjal v življenju in obvaroval stranpoti.
Vsakdo od nas pa se srečuje z drugimi ljudmi in
ob njih se nauči sočutja in človečnosti. Bolečina
drugega, v katerem prepoznavamo sebe, je naš
vodnik. Ohraniti to občutljivost je naša naloga.
Skrbite, da boste v stiku s samim seboj, s svojo
vestjo, s svojimi najglobljimi čustvi in željami.
Spoznavajte samega sebe skoz dostikrat subtilne
notranje odzive na vsakdanja dogajanja okrog vas.
Spremljajte svoje čustvene odzive, svoje misli in
58
»DRAGE DIPLOMANTKE IN DRAGI DIPLOMANTI«
fantazije. K temu smo vas navajali prav od začetka
študija. Spoznajte, kaj vas privlači in kaj vas
odbija, pojdite k svetlobi, k toploti. Postanite ljud-
je »svoje doživete resnice« s »svobodno ustvarje-
no osebno močjo«, kot pravi Edvard Kocbek.
Bodite skromni. Zavedajte se, da vaša resnica
ni univerzalna resnica. Drugi drugače vidijo svet.
Ne vsiljujte jim svoje resnice, spoznajte njihovo,
učite se od njih. Ne morete spremeniti sveta, lahko
pa najdete svoj prostor pod soncem, svoje podro-
čje dela, svoj pristop, svoj slog. Pomagajte drugim
najti njihov prostor pod soncem. Važno je, kaj
zmorejo, ne česa ne zmorejo.
Bodite obzirni. Ne vsiljujte svojih stahšč, ne
vrtajte v druge, ne pridigajte. Raje pozorno
poslušajte in sodelujte. A ne bodite preveč fini,
ne skrivajte se za masko prijaznosti. Jasno povejte,
kadar kakega dejanja ne odobravate, kadar se s
čim ne strinjate. Odleglo vam bo, in to je zane-
sljivo znamenje, da ste na pravi poti - poti k sebi.
Ne ocenjujte oseb, temveč dejanja. Ne vsiljujte
se in ne dopustite, da bi se vam vsiljevah. Jasno
razmejite sebe od drugih. Jaz sem jaz in ti si ti in
samo, če to jasno vidiva, lahko plodno sodelujeva.
Mishte. Ne prevzemajte mišljenjskih klišejev.
Ne bodite ovce. Ne nasedajte demagogom. Odkri-
vajte razlike, odtenke. Diferencirajte. Distan-
cirajte se, da bi lahko plodno sodelovah na svoj
način. Učite se. Kdor ne zna, dela škodo. Znanje
je zato moralni imperativ. Ne rutinizirajte dela z
ljudmi, bodite ustvarjalni.
Krepite svoj značaj; resnicoljubnost, zaneslji-
vost, moralno trdnost. Spoštujte etični kodeks
svoje stroke.
Morda se vam zdi čudno, da govorim o vašem
življenju, ne o stroki. Vi ste nosilci stroke. Kakršni
boste vi, intimno v sebi, kakršno bo vaše življenje,
taka bo stroka.
Naš poklic ni lahek. S problemi ne boste opravih
v službi, spremljali vas bodo domov, zaradi njih
boste slabo spah. Toda to je poklic, ki nas dan za
dnem preizkuša, sih k razmišljanju, odločanju,
ukrepanju po strokovnih pravilih in po vesti. S
tem nas ohranja človečne.
Visoka šola za socialno delo je v nekaj letih, odkar
je bila ustanovljena, močno napredovala. Povečala
se je zahtevnost snovi pri celi vrsti predmetov,
saj poskušamo biti na ravni drugih študijskih
področij v okviru univerze pri nas in v svetu.
Učitelji so si z raziskovalnim in publicističnim
delom pridobih ustrezne znanstvene naslove in
se habilitirali kot univerzitetni učitelji in sodelavci.
Pomnožilo se je število del literature, ki jo je treba
preštudirati. Močno se je izboljšala struktura
vpisnih generacij, ki prihajajo iz srednjih šol in
se v močni konkurenci za vpis na našo šolo pre-
bijejo na prva mesta zaradi svoje učne uspešnosti.
To pomeni, da se je nadaljnjemu študiju treba
posvetiti z vso resnostjo.
Spremenile so se tudi razmere v stroki. Stroka
se vse bolj izvija izpod nekdanje odvisnosti od
politike in močnejših strok in postaja bolj
avtonomna. Med strokovnimi kadri poteka proces
razslojevanja po kvalifikacijah; v socialne službe
se bodo kmalu vrnili prvi magistri in nato doktorji
znanosti, ne sicer znanosti o socialnem delu, saj
šola kot visoka strokovna šola še vedno nima
pravice izvajati podiplomski magistrski in
doktorski študij, vendar se bodo vrnih s temi
naslovi kot socialni delavci. Povečuje se zahtev-
nost dela in pravna in etična odgovornost. Vse to
zahteva od slehernega, ki se bo vključil v delo na
področju sociale, premišljeno ravnanje in odgo-
vorno držo. Časi lagodnosti in neodgovornosti,
pa tudi časi lažne solidarnosti in popustljivosti,
ki sta dajali potuho nesposobnim in nepriza-
devnim, so minih.
Vehko vas je tukaj, ki ste se vpisali v tretji letnik
visoke šole po končani višji šoli in več letih po-
klicnega dela. Vam se moramo na šoh še posebej
zahvaliti za vaš prispevek k oblikovanju teoretskih
in strokovnih temeljev naše stroke. Izkušnje, ki
ste si ji pridobih pri praktičnem delu, odlično
poznavanje zakonodaje, organizacije, postopkov
in krajevnih razmer ste uspeh posredovati v svojih
diplomskih delih, v katerih je ob sodelovanju
mentorjev prišlo do plodnega soočenja teorije in
prakse. Gotovo pa ste s študijem teorije, zlasti
osnovnih strokovnih predmetov, tudi vi obogatih
svoje razumevanje socialnega dela in reflektirah
59
NAGOVOR
svoje izkušnje, ki bi se, če bi ostali prepuščeni
sami sebi, izgubile v toku vsakdanjega prakticiz-
ma. Ob vaši nalogah smo tudi učitelji spoznavah
resničnost vašega dela, uvideli smo, kako težki
in brezupni so primeri, s katerimi se ubadate, a
se vendarle ubadate, kljub vsemu, kar naprej, ne
da bi opustili pomoč. Od naloge do naloge je raslo
naše spoštovanje do vašega dela.
Vaša naloga je, da ohranjate in razvijate v sebi
človečnost. Živimo v času, ko smo izpostavljeni
močnim silam razčlovečenja, ki nas delajo rav-
nodušne in otopele, a hkrati v času, ko so morda
bolj kot kdaj prej dane možnosti pristnega člove-
škega stika in človeške solidarnosti. Človečnost
ni nekaj, kar eden ima in česar drugi nima; mo-
goče jo je razvijati. Vsakdo od nas se srečuje z
drugimi ljudmi in ob njih se nauči sočutja in člo-
večnosti. Bolečina drugega, v katerem prepozna-
vamo sebe, je naš vodnik. Sočutje, ne tisto sen-
timentalno, ampak zavest, da smo v odnosu do
poslednjih reči vsi v istem čolnu, je temelj vseh
temeljev. Naša naloga je ohraniti to zavest in to
občutljivost.
Vaša naloga je spoznavati samega sebe, iskati svo-
jo identiteto. To je brezkončna naloga. »Še vedno
ne vem, kdo sem,« pravi ob svoji sedemdeset-
letnici pisatelj Lojze Kovačič, človek, ki je vse
življenje luščil plast za plastjo sebe. Vendar je raz-
lika med tistim, ki se odpove temu iskanju, in
onim, ki išče. Ta, ki išče, odkriva.
Danes je mnogo več možnosti za samostojno
in samosvoje življenje slehernega med nami, saj
se je razkrojil duh, ki je iz nas naredil čredo.'
Hkrati pa je iskanje svoje svojskosti eksistenčni
pogoj. Samo tisti, ki odkrije svojo posebnost, svo-
jo posebno nadarjenost ali omejenost, posebno
občutljivost ah prizadetost in jih zna udejanjiti,
ustvarjalno uporabiti, pritegne druge, njegovo
delo ah on sam postane za druge zanimiv. Pri
vsakem delu je treba iskati svoj slog. Občutljivo
prisluhniti sebi in se izraziti.
Ko boste prejeli diplome o končanem visokošol-
skem študiju, ko boste tudi z naslovom za svojim
imenom jasno kazah, da ste »diplomiranci«, se
boste tudi formalno pridružili sloju slovenskih in-
telektualcev. Bodite dostojni te svoje pripadnosti.
Biti intelektualec pomeni, da zavestno in kritično
spremljaš družbeno, politično in kulturno-duhov-
no dogajanje in da sam po svojih močeh prispevaš
tako k visoki kulturi, čeprav samo kot obiskovalec
prireditev, kot tudi h kulturi vsakdanjih odnosov
med ljudmi, predvsem pa h kulturi svoje stroke.
Bodite dobri ambasadorji svoje šole in svoje stro-
ke. Delovanje šole, kakovost pouka in kakovost
njenih učiteljev ste spoznali do obisti in gotovo
bi lahko marsikaj kritičnega izrekli. Storite to,
kadar smo sami med seboj, in hvaležni vam bomo
za vsako pripombo in predlog za izboljšanje. Ko
pa govorite o šoli v javnosti, se spomnite na vse
tisto, kar ste zvedeh in spoznali v šoh in prej niste
vedeh, spomnite se na vse, kar ste se naučili in
kar ste pridobih, spomnite se, da vam je ta šola
podelila hstino, ki vam omogoča boljši položaj v
poklicu in življenju, kot bi ga imeh sicer. Spomnite
se tudi zenovskega izreka: »Ko je učenec priprav-
ljen, pride učitelj,« ali drugače: Prejeh ste, kolikor
ste se potrudili in kolikor ste bih sposobni prejeti.
In bistri ljudje bodo vedeh: Zgodba, ki jo boste
pripovedovah o šoh, bo govorila tudi o vas. Samo
če bomo drug drugega spoštovali, se bomo lahko
uprh negativnemu stereotipu o naši stroki, ki se
še vedno pojavlja v družbi.
Pripadate generacijam, ki so se vpisale na Visoko
šolo za socialno delo neobremenjene, ne da bi
poznah njeno, za naše razmere ne tako kratko in
dokaj mučno zgodovino, generacijam s čistim, a
morda včasih, žal, praznim pogledom v prihod-
nost. Vpisah ste se ob omejitvi vpisa, po izbirnem
postopku, ki vam je dal prednost pred številnimi
drugimi kandidati. Ste z redkimi izjemami iz
prvih generacij šolsko »uspešnih« srednješolcev,
ki so se vpisali na našo šolo in tako začeh pre-
obračati tradicijo šole, na katero se niso vedno
60
»DRAGE DIPLOMANTKE IN DRAGI DIPLOMANTI«
vpisovali najuspešnejši. Ste iz generacije bistrih,
šolsko prilagojenih, eksterno maturitetno zdresi-
ranih, neproblematičnih, neodklonskih, ki pozna-
jo pravila igre in so jih zmožni upoštevati. Da ste
druge vrste študentje, mi je postalo jasno ob drob-
nem dogodku, ki se ga morda kdo od vas celo
spominja. Ko smo v drugem letniku pri metodo-
logiji zagovarjah obstoj posebne vede o socialnem
delu, sem prinesel s seboj nekaj snopičev svojega
prevoda tistega poglavja Lussijevega učbenika
sistemskega socialnega dela, ki je relevantno za
to vprašanje. Položil sem gradivo na mizo in rekel,
naj vzame, kogar zanima. Vprašali ste: Je obvez-
no? Ko sem odgovoril, da ni obvezno, čeprav je
povezano s snovjo, ki sem jo predaval, ni nihče
vzel gradiva. To se mi v prejšnjih letih ni dogajalo.
Študentje so po navadi razgrabili vse, kar je bilo
napisanega. To pomeni, da so vas naučih učiti se
samo, kar je nujno, odgovarjati za ocene in delati
izpite, zatrli pa so v vas živo zanimanje, intelek-
tualni interes. Srednja šola je morala biti za vas
vražje hladen kraj.
no; tujina, kolikor nas pozna, nas ne omalovažuje.
Študentje, ki se vračajo s popotovanj in študijskih
bivanj v tujini, prav tako zatrjujejo, da so jim ob
marsikateri priliki razlagah isto, kar so bili slišali
že doma, in da so z marsikaterega področja dobih
doma več znanja. Vemo, da nam po drugi strani
še marsikaj manjka. Razvoj gre dalje in to bomo
zapolnih.
Socialno delo nikjer na svetu ne spada med po-
klice, ki bi jim ljudje samodejno pripisovali ugled
in veljavo. Narobe, sodi med manj uveljavljene
in manj ugledne pokhce, poklice, ki so predmet
negativnega stereotipiziranja. Tisti, ki mu je do
zunanjega videza in znamenj družbenega ugleda,
si bo moral iskati pot kam drugam. Socialni dela-
vec črpa samozavest iz globljih plasti. Socialno
delo zahteva pogum za zagovarjanje izključenih
in izločenih, neuglednih in prikrajšanih. Zahteva
jasno zavest o poslanstvu poklica, o njegovi funk-
ciji, prepričanost o nujnosti in koristnosti social-
nodelavskega posredovanja; zahteva osebnostno,
moralno trdnost in pokončnost.
Kakšna je resnična teža znanja, ki ga daje šola?
Danes vsekakor najbolj relevantna mera veljave
šole in posameznih učiteljev je njihova prisotnost
v mednarodnem prostoru. Skoraj vsi naši učitelji
so tako ah drugače vključeni v mednarodno razi-
skovalno in pedagoško sodelovanje, vključeni pa
smo tudi v razhčne mednarodne organizacije, kjer
aktivno sodelujemo; med njimi zavzema vsekakor
prvo mesto Mednarodna zveza šol za socialno
delo. Za letošnji kongres evropskega dela te zve-
ze, ki bo junija v Helsinkih, je svoje referate pri-
javilo šest naših učiteljev in vsi so bih sprejeti,
kar pomeni, da dosegamo kriterij kompetentnih
strokovnih sogovornikov v Evropi. V zadnjem
času sem imel priložnost sam sodelovati na med-
narodnem simpoziju v Berlinu, na katerem je
sodelovalo več vidnih strokovnjakov, predvsem
iz dežel Evropske skupnosti. Lahko vam iz prve
roke zatrdim, da smo enakopravni in upoštevani
sogovorniki. Pred nikomer nas ni treba biti sram
in nobenih manjvrednostnih občutkov nam ni
treba imeti. Vemo, kaj se dogaja v Evropi in svetu,
poznamo literaturo, probleme in tokove. In to
znanje prenašamo na študente. Stari rek pravi,
da ni nihče prerok v svoji domovini. Tudi mi se
doma srečujemo z omalovaževanjem. Pa ni umest-
Vir samozavesti je specifično strokovno znanje,
ki pelje do uspešne pomoči. To znanje ni zgolj
aplikacija znanja drugih ved; je ob reševanju prak-
tičnih problemov ustvarjeno znanje, inventivno
in specifično znanje, katerega pomemben sestavni
del je znanje, ki ga socialni delavci izluščijo iz
vsakdanjega znanja ljudi, s katerimi delajo. Zavest
o tem, da si na strani tistih, ki nimajo drugega
zagovornika, da uspešno, na podlagi specifičnega
strokovnega znanja posreduješ pri reševanju pro-
blemov, vliva samozavest, ki je odporna pred
omalovaževanjem nepoznavalcev.
Socialno delo ni pokhc, ki bi si prizadeval za
velike družbene spremembe, za hitre in korenite
rešitve. Njegova naloga je oskrbeti ljudi, ki so v
stiski tukaj in zdaj, z uporabo dosegljivih sredstev,
s pragmatičnim iskanjem uresničljivih rešitev in
drobnih sprememb. Zavedajte se, da niste vsemo-
61
NAGOVOR
gočni, pa tudi od družbenega okolja ne zahtevajte
preveč, ampak po svojih močeh z vztrajnim
sodelovanjem pri družbenem delu prispevajte k
spreminjanju družbe. Ne preskakujte naravnega
toka dogodkov. Želel bi, da bi si, preden se začne-
te vzpenjati po poklicnih, upravnih, akademskih
in drugih lestvicah, pridobih osnovne izkušnje z
neposrednim delom z ljudmi pri reševanju nji-
hovih socialnih problemov. Brez take izkušnje
boste slabši vodje, upravljavci in učitelji drugim,
kot bi lahko bili.
Kar koh boste počeli, kar koli se vam bo dogajalo,
iz vsega se učite, na vse glejte kot na priložnost
za učenje. Neuspeh je predvsem izkušnja, ki nas
o nečem pouči. Zalsti pa se učite iz uspehov. Ana-
lizirajte svoje ravnanje, ki je bilo uspešno; govorite
o tem z drugimi, posredujte jim svoje uspešne
izkušnje. Niso potrebne revolucije in radikalne
reforme, teh je bilo že preveč. Izboljšujte svoje
postopke. Delajte vsak dan malo bolje.
voril vsakdo sam, ni splošnega odgovora nanj.
Sam vas lahko le spomnim, kaj vam je ponudila
šola.
Ponudila vam je program, ki naj bi poglobil
vaše razumevanje dogajanj v družbi in v človeku,
oblik in vzrokov socialnih stisk in težav, program,
ki naj bi vas seznanil z ustrojem družbe in njenih
institucij, z naravo zapletenih socialnih problemov
in prijemi, postopki in metodami njihovega reše-
vanja na različnih področjih. Želeh smo, da bi
pridobih znanje, ki bi vam omogočilo strokovno,
ne zgolj zdravorazumsko ravnanje v odnosu do
teh problemov. Da bi pojave razumeli globlje kot
ljudje, ki v to šolo niso hodili, da bi uvideh neza-
dostnost zdravorazumskih razlag in načinov po-
moči; da bi se naučili misliti in ravnati socialno-
delavsko. Ponudili smo vam tri tisoč ur predavanj
in vaj, ki so jih vodih habilitirani univerzitetni
učitelji in sodelavci, program, ki je mednarodno
primerljiv in ob katerem nam ni treba zardevati.
Koliko ste spravih v svoje popotne torbe, pa je
bilo odvisno od vas.
Negujte svojo sposobnost človeške simpatije,
sočutja, velikodušnosti, radodarnosti. To je te-
meljni vzgib socialnega dela - je še več: iden-
tifikacija z drugim je temelj etike, spoznanje, da
smo vsi »v istem čolnu«, da je naša usoda enaka.
Ko vsaj za nekaj časa večina med vami zapušča
šolske klopi in vstopa v pravo, pokHcno življenje,
se bo marsikdo vprašal: Kaj mi je dala šola? Kako
me je opremila za poklicno in osebno življenje v
prihodnosti? To vprašanje implicira misel, da je
odgovornost za vašo opremljenost, s katero sto-
pate v poklicno življenje, le na strani šole. A ni
tako. Je tudi na vaši strani. Zato moramo vpra-
šanje zastaviti drugače: Kako ste izkoristih pre-
tekla štiri leta ah pet let življenja? Kako dobro
ste investirah svoj čas in energijo v svoj strokovni
in osebni razvoj za prihodnost? Kako ste v tem
času izkoristih ponudbo šole? Kaj ste prispevah,
da bi vi in vaši kolegi, pa tudi učitelji imeh od te
šole več? Na to vprašanje si bo lahko seveda odgo-
V kakšen svet vstopate? Kaj se od vas pričakuje?
Kakšna je relevantnost znanja, ki ste ga pridobih?
Stopate v svet protislovja med globalizacijo in
individualizacijo. Globalizacija bo zahtevala od
vas, da boste pogledah čez meje naše male domo-
vine, morda, da si boste iskali delo v drugih deže-
lah; zahtevala bo od vas mobilnost in prilagajanje,
pa tudi sprejemanje tujega, sprejemanje pripadni-
kov drugih jezikov in kultur. Tekmovanje, na kate-
rem temelji sedanji razvoj, zahteva od vas, da naj-
dete svojo proizvodno nišo, to pa pomeni, da mo-
rate profilirati svojo individualnost, svoj posebni
značaj, tisto, kar je samo vaše. Zdi se, da je resnič-
no uspešen lahko le tisti, ki živi tisto, kar dela;
samo tisti, ki črpa energijo za delo iz najglobljega
osebnostnega jedra.
Svet, v katerega vstopate, pričakuje od vas
opiranje na lastne moči, zahteva, da mishte s svojo
glavo, zahteva od vas podjetnost. Minila bodo še
leta, da bodo naši študentje tako neovirano spra-
ševah kot na primer ameriški; a tu se začne podjet-
nost: pri samozavestnem in sproščenem spraše-
vanju - tega sem vsaj osebno doživel zelo malo.
Svet, v katerega vstopate, zahteva od vas izo-
stren občutek za socialno pravičnost, etični ob-
čutek, občutek za ljudi, saj smo vsak dan priča
62
»DRAGE DIPLOMANTKE IN DRAGI DIPLOMANTI«
teptanju osnovnih človeških norm na vseh koncih
sveta, relativizmu in cinizmu. Opravljanje poklica,
ki ste si ga izbrali, zahteva od vas politično oprede-
ljevanje, ne glede na to, ali boste in v kakšnih
okvirih boste politično aktivni. Socialno delo zah-
teva pogum za zagovarjanje izključenih in izlo-
čenih, neuglednih in prikrajšanih. Zahteva jasno
zavest o poslanstvu poklica, o njegovi funkciji,
prepričanost o nujnosti in koristnosti socialno-
delavskega posredovanja; zahteva osebnostno,
moralno trdnost in pokončnost.
Ko vas učitelji tako izpuščamo iz svojih rok, se
zavedamo svoje naloge, arhetipsko upodobljene
v pravljicah o očetu, ki odpravlja sinove na pot,
naloge, da bi vam dah zadnje napotke in vas
usmerili v življenju. Kajti, kot pravi filozof, minilo
je stoletje dela in stoletje organizacije, osnovni
problem našega časa je problem orientacije v vse
bolj zapletenem svetu. Te svoje naloge se zave-
damo, a ob njej se čutimo nemočne. Le kako naj
vas usmerimo, ko pa se sami težko znajdemo. ■
Svet, v katerem živimo in v katerega vi zdaj z
nepreklicno zaresnostjo vstopate, je videti vse bolj
kaotičen, poln protislovij, drvi vse hitreje, vsak
dan nam postreže z dogodki, ki pretijo v temelju
zamajati še zadnje oporne točke in smernike.
Kljub neverjetnemu razvoju materialne in
duhovne proizvodnje in kljub izkušnji dveh
strahotnih vojn v tem stoletju človek še vedno
uporablja vojno kot sredstvo za reševanje interes-
nih sporov. Humanitarno pomoč uporabljajo
revni za iztrebljanje revnih ljudi druge vere, na-
rodnosti ah pohtičnega prepričanja. Kljub jasnim
znamenjem, da smo z nebrzdanimi posegi v
okolje porušili ravnovesje naravnih elementov, se
ljudje ne znajo in nočejo dogovoriti o omejitvi te
samopašnosti. Velika nasprotja med bogastvom
in revščino ne le v globalnih razmerjih, ampak
tudi znotraj bogatih držav, so videti gonilo blago-
stanja. Odkritja genetike odpirajo nepričakovane
možnosti človekovega poseganja v lastno naravo
in nas postavljajo pred doslej neznana in zaple-
tena etična vprašanja.
Boga so že v preteklih stoletjih morij - tudi
morij v njegovem imenu - dodobra razmrcvarih,
ga v tem stoletju zaphnili v Auschw^itzu in spre-
menili v prafaktorje v Hirošimi. Generalni inte-
lekt, njegov naslednik, racionalni načrtovalec pra-
vične družbe, ki se je kahl v londonski nacionalni
knjižnici, je zmrznil v Sibiriji. Njegove posmrtne
ostanke so zagrebh v Bosni in na Kosovu. Velike
zgodbe so se izpele, težave pa ostale in se zapletle.
Na kaj naj se torej opre ubogi profesor, ki bi rad
dal popotnico svojim varovankam?
Na vas - in na vse tisto, kar ste prinesle s seboj
in kar ste pridobile v šoh. Genetiki nam obljub-
ljajo nesmrtnost. Takrat se bomo do smrti napili.
Do takrat pa, na srečo, imamo vsaj eno konstanto
med temi našimi variablami. Iz nje sledijo še
druge: bolezen, trpljenje, stiske - človeške stiske.
S svojo življenjsko izbiro, izbiro poklica socialne
delavke, ste dale vedeti, da ste zaslišale glas sočlo-
veka v stiski in da se hočete nanj odzvati. To je
osnova in votek vašega poklicnega in osebnega
življenja. In o tem svojem nagnjenju ve vsaka med
vami več kot kdor koh od nas. To nagnjenje vze-
mite resno: je namreč zares temelj vsega. V praz-
nini vesolja je vse, kar imamo, ta medsebojna vez,
ki nam pomaga prenesti pogled na večno min-
ljivost.
V šoh smo vas učili kultivirati to nagnjenje.
Učih smo vas prepoznati stisko, uvideti poveza-
nost individualnih stisk in težav s splošnimi dru-
žbenimi problemi, sopogojenost individualnega
in splošnega, družbenega in naravnega. Učih smo
vas odzvati se na stisko drugega spoštljivo kot na
stisko sočloveka, pozorno prisluhniti in pogledati
svet s stahšča drugega. Učih smo vas učiti se od
ljudi, ki jim pomagate, dati se jim na voljo in jih
istočasno voditi. Učih smo vas človeške neposred-
nosti, pristnosti, a vendar premišljenosti in dis-
cipliniranosti. Učili smo vas pogumno se zavze-
mati za tiste, ki jim ni lahko. Učili smo vas upo-
rabljati svoje najboljše sposobnosti razmišljanja,
opazovanja in logičnega sklepanja. Učili smo vas
tkati vezi med ljudmi, da bi se med seboj podpirah
in tako lažje premagovali težave. Učili smo vas
vere v človekovo sposobnost samoobnavljanja in
samopopravljanja, upanja v dober izid najtežav-
nejših zagat in dejavne ljubezni do tistih, ki jih je
težko ljubiti.
63
NAGOVOR
Zavedajte se, da ste pripadnice privilegiranega
poklica. Ne materialno ali družbeno, ampak bi-
vanjsko privilegiranega, saj vam omogoča ohran-
janje živosti, neprestano samoobnavljanje in rast
ob pomoči drugim ljudem.
V davnih časih so se po samostanih prepirah,
koliko angelov lahko stoji na konici igle. Naš pla-
net je v vesolju kot atom diamanta na konici igle.
In tu imamo stotnijo angelov, ki stoji na njem.
Bodite dobri sli dejavne ljubezni do drugega.
Koliko velja vaša diploma v Evropi? To je težko
reči. Morda več kot pri nas, saj ste končah štiri-
letno šolo v okviru Univerze, ko so v nekaterih
evropskih deželah šole za socialno delo še vedno
triletne (čeprav hitro kopnijo in se ustanavljajo
štiriletne). V osrednjem delu Evrope se socialno
delo še poučuje samo na visokih strokovnih šolah,
a te so začele prevajati svoje nazive v angleščino,
v kateri se jim reče University for Applied Sciences
- torej vendarle univerze. Zanimivo sholastično
vprašanje za Nemce in Slovence: Ah so visoki
strokovni programi univerze uporabnih ved
univerzitetni ah visoki strokovni? Naši študentje,
ki se vračajo iz izpopolnjevanj na evropskih šolah,
povedo, da so jim tam predavah isto, ah celo, da
so doma pri kakem predmetu slišah več in bolje.
Dokler vam je tistim, ki ste sposobni in ambiciozni
in želite nadaljevati študij do doktorata iz social-
nega dela, dokler vam je domovina mačeha, vam
ne morem reči drugega, kot da poskusite srečo v
tujini. Lažje boste prišh do magisterija kot pri nas.
Čestitam vam k diplomi.
Blaž Mesec
DODATEK OKTOBRA 2001
Ko danes oddajam to besedilo uredniku, lahko z veseljem in olajšanjem prekličem zadnja dva stavka.
Kaže, da bomo vendarle kmalu imeh fakulteto za socialno delo in z njo odprto pot do najvišjih
akademskih naslovov iz lastne stroke.
64
INDEKS LETNIKA 40 (2001)
(PO AVTORJIH GLEDE NA VRSTO PRISPEVKOV)
ČLANKI
Jasna Cajnko: Ali so socialni delavci ogroženi? 1: 37
Nika Cigoj Kuzma: Prostovoljno delo študentov Visoke šole za socialno delo 6: 363
Tanja Cink: Stres kot funkcija kulture 1: 43
Tomo Dadič: Šport kot sredstvo bogatitve in način življenja oseb s posebnimi potrebami 5: 255
Srečo Dragoš: Politizacija Rimskokatoliške cerkve (Poročilo o raziskavi) 1: 13
Charles A. Elmet: Neformalni oskrbovalci starejših odraslih (Obremenitev oskrbovalcev in koristi
oz. prednosti skupin za samopomoč) 6: 323
Vito Flaker: Intervju kot umetnost spoznavanja (Etnometodološke beležke o tem, kako strokovnjaki
spoznavajo uporabnike) 2-4: 77
Vito Flaker: Prostovoljno delo: delo za druge in zase 6: 305
Vera Grebene: Ekspertiza na podlagi izkušnje in prepovedana vednost v pripovedih uživalcev drog
2-4: 105
Vera Grebene: Ponesrečeni pobegi ujetnikov biografij 2-4: 151
Christopher Hall: Pripoved (naracija) in socialno delo (Nekaj o teoriji, anahzi in praksi) 2-4: 191
Helena Jeriček (Urban Kordeš &): Komunikacija kot spiralno približevanje 5: 275
Sanja Kaube (Blaž Mesec &): Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa
o urejanju kronične bolezni (Poskusna teorija na osnovi kvalitativne anahze) 2-4: 159
Andreja Kavar Vidmar: Socialna varnost v evropski zvezi 1: 3
Leonida Kobal: »Zlimam se z ljudmi« (Ugootavljanje terapevtskih učinkov pri prostovoljcih z vidika
teorije navezanosti) 6: 335
Urban Kordeš (& Helena Jeriček): Komunikacija kot spiralno pribhževanje 5: 275
Tanja Lamovec: Uporabniška iniciativa in država 1: 29
Blaž Mesec (& Sanja Kaube): Doživljanje bolnikov s kolostomo z vidika teorije Corbinove in Straussa
o urejanju kronične bolezni (Poskusna teorija na osnovi kvalitativne analize) 2-4: 159
Bojana Mesec: Nova generacija prostovoljcev, ki prihaja 6: 329
Mojca Pettauer (Nešo Stojanovič &): Samomorilnost in mladi (Delo s suicidalno stranko) 5: 249
Milko Poštrak: Antropološki zorni kot 2-4: 207
Jože Ramovš: Prostovoljstvo pri delu z ljudmi in za ljudi 6: 313
Nino Rode (& Melita Žontar): Prostovoljci pri delu z zasvojenimi (Primer Centra za odvisnosti
Kranj) 6: 355
Mateja Sedmak: Avto/biografski pristop k proučevanju etnično mešanih zakonskih zvez 2-4: 181
Nešo Stojanovič (& Mojca Pettauer): Samomorilnost in mladi (Delo s suicidalno stranko) 5: 249
Mojca Urek: Življenjske zgodbe in njihov pomen (Nekaj izhodišč za proučevanje pripovedovanja
zgodb v socialnem delu) 2-4:119
Melita Žontar (Nino Rode &): Prostovoljci pri delu z zasvojenimi (Primer Centra za odvisnosti
Kranj) 6: 355
65
indeks letnika 40 (2001)
ESEJ
Tanja Lamovec: Življenje vsakega človeka je vredno romana 2-4: 231
POROČILA
Nika Cigoj Kuzma (& Ines Kokalj): Projekti društva Boetika 6: 373
Natalija Jeseničnik (& Urša Slatenšek): Mednarodna delavnica evropske akademije za epilepsijo
1: 59
Ines Kokalj (Nika Cigoj Kuzma &): Projekti društva Boetika 6: 373
Ines Kokalj: Prostovoljno delo na področju socialnega varstva 6: 369
Urša Slatenšek (Natalija Jeseničnik &): Mednarodna delavnica evropske akademije za epilepsijo
1: 59
RECENZIJI
Rezka Osredkar: Darja Zaviršek (2000), Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* Cf.
5: 289
Mojca Urek: Christopher Hall (1997), Social Work as Narrative: Storytelling and persuasion in
professional texts. Aldershot: Ashgate 2-4: 237
NEKROLOG
Vito Flaker: David Brandon (1941-2001) 6: 377
66
POVZETKI
Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta Rozman, Nataša Radonjič,
Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Viš. pred. mag. Pavla Rapoša Tajnšek, viš.pred. spec. Vida Miloševič Arnold in izr.prof. dr. Gabi
Čačinovič Vogrinčič so predavateljice na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani. Vlasta
Rozman, dipl. soc. del, je svetovalka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Nataša
Radonjičje diplomirana socialna delavka. Metoda Bole je diplomirana socialna delavka, zaposlena
na CSD Radovljica. Anita Kovačec je diplomirana socialna delavka, zaposlena na CSD Ljubljana
Center. Mojca Mikolič in Sabina Rajšel sta diplomirani socialni delavki.
Posvojitve so ukrep družbenega varstva, ki je usmerjen v koristi otroka, upošteva pa tudi potrebe
drugih udeležencev posvojiteljskega trikotnika: otrokovih bioloških staršev in posvojiteljev. Zaradi
velikega nesorazmerja med številom posvojenih otrok in številom parov, ki želijo posvojiti otroka,
so posvojitve v Sloveniji že nekaj časa deležne precejšnje medijske odmevnosti. Pozornost javnosti
je v tem trenutku namenjena zlasti stiskam bodočih posvojiteljev, ki dolga leta zaman hrepenijo po
otroku, v senci te stiske pa ostaja temeljno vprašanje, ki si ga po strokovni in človeški plati zastavljamo
v postopku posvojitve: kako doseči, da bo posvojitev res najboljša možna rešitev za otroka, rešitev,
ki bo dobra ali vsaj sprejemljiva tudi za druge prizadete v tem procesu - za roditelje in posvojitelje,
neredko tudi za rejnike. Raziskava, opravljena med strokovnimi delavci centrov za socialno delo,
ki se ukvarjajo s posvojitvami, je pokazala, da se tudi del strokovne javnosti bolj ubada s problemom,
kje dobiti otroke za posvojitev, kakor s problemom uvajanja sodobnih konceptov in metod socialnega
dela v postopke posvojitev. Samo izjemoma, ko gre za nujno intervencijo, je naloga stroke odločati
o drugih in za druge, zato je tudi postopek posvojitve skupna naloga vseh udeleženih v problemu,
je proces skupnega iskanja in skupnega odločanja o možnih rešitvah, ki jih ob pomoči strokovnjaka
odkrivajo uporabniki sami. Težko bi potrdili, da strokovno delo na področju posvojitev v vseh
primerih že poteka kot projekt skupnega reševanja problema. Raziskava je pokazala, da so dosedanji
koncepti in metode strokovnega dela z udeleženci posvojitev pomanjkljivi; potrebe otrok, roditeljev,
posvojiteljev in rejnikov so v procesu posvojitve večkrat premalo upoštevane ali celo prezrte.
Spremembe zakonodaje, organiziranosti in strokovnih standardov na področju posvojitev, za
katere se zavzemajo strokovni delavci, morajo podpreti uveljavljanje bolj odprtih modelov posvojitve,
ki zagotavljajo večjo transparentnost posvojiteljske realnosti in krepitev moči vseh udeleženih v
trikotniku oziroma štirikotniku posvojitve: otroka, posvojiteljev, roditeljev in rejnikov. Anketirani
strokovni delavci iščejo rešitve v spremembah družinske zakonodaje in dolgotrajnih postopkov za
odvzem roditeljske pravice, v boljši organiziranosti in večji koordinaciji dela na področju posvojitev
ter v urejanju mednarodnih posvojitev; zavedajo pa se tudi potrebe po dopolnjevanju znanja, ki je
za strokovno delo na tem specifičnem področju socialnega dela odločilno.
Ključne besede: posvojitev, socialno delo, odprta posvojitev, priprave na posvojitev, mednarodne
posvojitve.
Viktorija Bevc
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA PSIHOSOCIALNE POMOČI
VZAKONSKI KRIZI ZARADI NEPLODNOSTI
Viktorija Bevcje diplomirana socialna delavka, voditeljica programa preventivnepomoči otrokom
pri društvu posvojiteljskih družin Deteljica in programa psihosocialne pomoči zakoncem v krizi
zaradi neplodnosti.
67
POVZETKI
Avtorica predstavi doživljanje in posledice neplodnosti para, ki zakonca skoz leta prizadevanj, da
bi zanosila in rodila otroka, pripelje v zakonsko krizo (socialna osamitev, bolečina, obup, razoča-
ranje, mehanična spolnost, nestrpnost, nevrotičnost, odvisnostna potreba po otroku idr). Vse to
poseže v celotno življenje para in bistveno zmanjša kvaliteto življenja zakoncev in njunega delo-
vanja. Ob vključitvi v program se srečata s spodbujevalnimi sredstvi (planinarjenje, branje, pisanje,
srečevanje in prijateljevanje s pari, ki imajo podobne težave, idr.). Z njimi se paru odpira možnost,
da se razbremeni bremena neplodnosti in se usmeri v zdravo, zadovoljno partnerstvo in pozneje
v nadomestno starševstvo. Prav ta spodbujevalna sredstva pa so tudi elementi izboljšanja kvalitete
življenja in posledično kvalitetnejšega preživljanja prostega časa.
Ključne besede: udeleženec v problemu, neplodnost aH jalovost, kriza zaradi neplodnosti, posvojitev,
rejništvo, nadomestno starševstvo.
68
ABSTRACTS
Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta Rozman, Nataša Radonjič,
Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel
PROCEDURES, ORGANISATION AND STANDARDS IN THE FIELD OF ADOPTION
Senior lecturer Pavla Rapoša Tajnšek, MA, senior lecturer Vida Miloševič Arnold and associate
professor dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič are lecturers at University of Ljubljana School of Social
Work. Social worker Vlasta Rozman is counsellor at the Ministry of Labour, Family and Social
Affairs. Nataša Radonjič is a social worker. Social worker Metoda Bole works at Social Work
Centre Radovljica. Social worker Anita Kovačec works at Social Work Centre Ljubljana Center.
Mojca Mikolič and Sabina Rajšel are social workers.
Adoption as a measure of social welfare is focused on the child's benefit, but it takes into account
the needs of other participants in the adoption triangle: of the child's biological parents and
adopters. Due to a great disproportion between the number of adopted children and the number
of couples wishing to adopt a child, adoption has for some time been attractive for the Slovenian
media, public attention being at present directed mainly to distressed future adopters who have
been longing for a child for years. In the shadow of that distress remains the fundamental question
in adoption procedure: how to achieve that adoption will indeed be the best possible solution for
a child and that it will be good or at least acceptable also for the other parties in the procedure - for
biological, adoptive, and often also for foster parents. The research, conducted among profession-
als at social work centres that carry out the adoption process, has shown that even a part of
professional public is more concerned with the problem of where to get children for adoption
than with the problem of introducing up-to-date social work concepts and methods into adoption
procedures. It is only exceptionally, in emergent interventions, the task of the profession to make
decisions on others and for others, so that the adoption procedure remains the common project of
all participants in the problem; it is the process of common search for possible solutions, which are
discovered by users themselves, with the assistance of professionals. We cannot confirm that pro-
fessional work in the field of adoption already takes place as a project of common search of
solution in all cases. The research has shown that working concepts and methods of professional
work with the participants in adoption are lacking; the needs of the child and its biological,
adoptive and foster parents are often not considered enough or are even overlooked. The changes
of legislation, organisation and professional standards in the field of adoption espoused by profes-
sional workers should support more open models of adoption that warrant greater transparency
of the situation and empower all participants in the adoption triangle or quadrangle - the child
and its biological, adoptive and foster parents. The surveyed professional workers seek solutions
in the change of family legislation and of lengthy procedures of withdrawing parental rights, in
better organisation and greater co-ordination of work in the field of adoption, in regulated inter-
national adoption, and they are also aware of the need for their supplementary education.
Keywords: adoption, social work, open adoption, preparations for adoption, international adop-
tions.
Viktorija Bevc
TOWARDS BETTER QUALITY OF LIVING FOR PARTICIPANTS OFTHE PROGRAMME OF PSYCHOSOCIAL HELP
IN CASES OFFAMILYCRISISDUETO INFERTILITY
Viktorija Bevc is a social worker and head of the programme of preventive help for children in the
association of adoptive families "Deteljica ", and of the programme of psychosocial help to spouses
in crisis because of infertility.
69
ABSTRACTS
The author presents the experiences and the consequences of infertility, which, through years of
endeavours to conceive a child, leads the couple to a crisis (social isolation, distress, despair,
disappointment, mechanical sex, intolerance, neuroticism, dependence-based need for children,
etc.). It intervenes in the whole life of the couple and substantially lowers the quality of their lives
and actions. Upon inclusion into the programme they are offered means of incentive (mountain-
eering, reading, writing, meeting and establishing friendly relations with similar problems, etc.).
They open up a possibility for the couple to unburden the load of infertility and to turn towards
sound, contented partnership and later substitute parenthood. Those "means of incentive" are the
very elements of improved quahty of life.
Keywords: participants in problem, infertility, adoption, fostering, substitute parenthood.
70
Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
in
Društvo socialnih delavcev Slovenije
napovedujeta
KONGRES SOCIALNEGA DELA
Portorož 17." 19. oktobra 2002
Izhodišča
Socialno delo je znanost in stroka, ki se ukvarja z neizmerno široko paleto ljudi, ki doživljajo različne
socialne, duševne, ekonomske, zdravstvene in drage stiske (otroci, mladi, stari, brezdomci, nezaposleni,
reveži, povratniki iz zaporov, uporabniki psihiatričnih služb, ljudje, ki imajo težave, povezane z uživanjem
prepovedanih drog, alkohola, ki so gibalno ovirani, z nalepko duševno prizadetih, z družinami in
njihovimi problemi itn.). Socialno delo je umeščeno v razne sisteme in sektorje, poleg še vedno
prevladujočega javnega tudi v prostovoljnega in privatnega, delujejo v socialnih službah (centri za
socialno delo, socialni zavodi, zavodi za zaposlovanje), v šolstvu (osnovne, srednje šole, šole s
prilagojenim programom, vzgojne ustanove, varstveno delovni centri, vrtci), v zdravstvu (psihiatriji,
pediatriji, onkologiji itn.), v pravosodnih organih (sodišča, zapori), v poHciji, v upravi, industriji. Izhajajo
iz razhčnih izročil (psihodinamsko, humanistično, radikalno, sistemsko, vedenjsko, v nalogo usmerjeno,
kontekstualno refleksivno itn.) in uporabljajo veliko razhčnih metod, svetovanje (posamezniku aH
posameznici, družini skupini, po telefonu, na terenu, v pisarni itn.), terapijo, skupinsko delo,
asertivnostno usposabljanje in usposabljanje v socialnih spretnostih, individualno načrtovanje,
ocenjevanje tveganja, zagovorništvo, zagotavljanje storitev, dajatev in informacij, uhčno, skupnostno
delo, delo v soseski itn. Kongres ni samo priložnost za predstavitev vsaj dela teh izkušenj in dosežkov
znotraj posameznih vej socialnega dela, temveč je tudi priložnost za proslavljanje raznolikosti in
socialnega dela nasploh.
Prvi slovenski kongres socialnega dela z mednarodno udeležbo bo odprl številne aktualne
dileme in predstavil pasti in vizije sedanje prakse socialnega dela in njegovega razvoja.
Socialno delo se sooča z velikimi družbenimi, ekonomskimi, pohtičnimi, kulturnimi, demo-
grafskimi premiki, pa tudi s pomembnimi spremembami vsakdanjega življenja in življenjskih stilov, s
tehnološkimi inovacijami, identitetnimi spremembami, drugačnimi načini komunikacije itn., ki so
značilne za začetek tretjega tisočletja. Socialno delo se ukvarja s temi občimi vprašanji z vidika socialne
pravičnosti, pa tudi zmanjševanja škodljivih posledic družbenih preobrazb, z vidika vsakdanjih potreb
in okohščin vsakega človeka, še zlasti pa tistih, ki jih družbene in druge razmere spravijo v stisko, z
vidika globalnih procesov in strukturnih sprememb, z znanstveno disciplino in epistemološko refleksijo,
hkrati pa z akcijsko, dejavno naravnanostjo. Socialno delo zaradi svojega mesta in načina spoznavanja
stvarnosti ljudi z manjšo družbeno močjo razvija občutljivost za družbene probleme, kot jih doživljajo
konkretni ljudje.
V	času globahzacije in novih ureditev so vprašanja, ki si jih moramo postaviti:
•	Kakšno je mesto socialnega dela v novem svetovnem redu?
•	Kako prepoznavati v socialnem delu instrumente političnih in ekonomskih sprememb?
•	Na kakšen način in kako močno se lahko socialno delo upira utilitarni logiki trga?
•	Kaj je globalnega in kaj je še ostalo lokalnega v teoriji in praksi socialnega dela?
V	času odmiranja države blaginje in uveljavljanja mešanih socialnih sistemov socialno delo
izgublja tradicionalna oprijemahšča, hkrati pa se krepi strokovna avtonomija in iskanje novih poti:
•	Kako se soočiti s privatizacijo socialnih storitev?
•	Kako zagotoviti sredstva za učinkovito socialno delo (dajatve, stanovanja, zaposlitev, hrano
ipd.)
•	Kako zagotoviti pravičnost pri dostopu do storitev?
•	Kako zagotoviti nosilnost socialnih mrež?
•	Kako vključevati drage stroke in vede v reševanje socialnih vprašanj?
•	Kako zagotoviti sodelovanje neformalnih mrež?
•	Katera znanja potrebuje socialno delo pri reševanju teh vprašanj?
Priča smo tudi institucionalnim spremembam - premiku od zavodskega varstva k skupnostnim
službam, od uradniškega k aktivističnemu pristopu, od nadzorovalnega in pokroviteljskega odnosa k
partnerskemu in zagovorniškemu.
Socialno delo v Sloveniji ni nikoh le reagiralo na socialne spremembe, temveč je bilo akter
sprememb, inovacij in reform, ni bilo udeleženo le v uvajanju novih metod, temveč tudi novih programov,
projektov in tudi prestrukturiranj celih služb.
•	Kaj so inovativni potenciah socialnega dela danes?
•	Kako vpliva osredotočenost na razvijanje skupnostnih socialnih služb, ki so dostopni
uporabniku v njegovem običajnem okolju, na vsakdanjo prakso socialnega dela?
•	Kako ustvarjati nove povezave v skupnosti?
•	Kateri so kriteriji uspešnega dela izven institucionalnih standardov in v okvirih vsakdanjega
življenja?
Moč uporabnikov socialnega dela se je v zadnjem času po eni strani okrepila - priča smo
čedalje večji organiziranosti uporabnikov, postali so akter ne samo v politiki, temveč tudi v izvajanju
storitev, v socialnem delu smo postali bolj občutljivi za njihove pravice, zagovarjamo njihovo sodelovanje,
prilagoditev služb uporabnikom, zahtevam itn., po drugi strani pa ekonomski procesi (nezaposlenost,
stanovanjska stiska, polarizacija na revne in bogate ipd.) zanesljivo manjšajo moč tistih, ki jih ti procesi
potiskajo na rob.
•	Kako upoštevati konkretne posameznice in posameznike in jim zagotoviti doseganje ravni
občih pravic?
•	Kakšno je razmerje med skrbniško in zagovorniško vlogo socialnega dela?
•	Kako bomo vpeljah možnosti za pritožbe? Kako bo uresničevanje teh možnosti vplivalo na
socialno delo?
Ti premiki zahtevajo, da v socialnem delu razvijamo vse večjo samorefleksivnost in samozave-
danje, ki vplivata na teorijo, prakso in interdisciplinarnost socialnega dela. Zahtevajo ustvarjalno
soočanje in dialog z drugimi strokami, ki mejijo na socialno delo.
V etosu postmodernizma je pluralnost teoretskih, konceptualnih izhodišč postala mogoča,
mogoče so sinteze med pristopi, ki so se prej izključevah. Kljub temu sta diskusija med njimi in njihov
dialog potrebna ah celo nujna, saj socialno delo potrebuje konceptualno trdnost in etična izhodišča, ki
bodo omogočala orientacijo v gozdu idej in načinov ravnanja.
Z diskusijo imamo namen prispevati h konceptualni trdnosti socialnega dela v Sloveniji,
omogočiti vrednostno orientacijo. S predstavitvijo teoretskih in praktičnih novosti afirmirati nove in
učinkovite pristope, hkrati pa ne le spodbuditi udeležence k inovacijam, temveč tudi k refleksiji obstoječih
oblik in usmeritev socialnega dela.
Kongres bo v prvi vrsti nacionalen, a z mednarodno udeležbo. Slovensko socialno delo ima kaj
pokazati tudi v širšem prostoru, hkrati pa lahko vedno pridobimo z izmenjavami, ki presegajo naše
meje. Tako bomo vabiH ljudi iz neposredne soseščine (sosednje države, države jugovzhodne Evrope)
kot tudi goste iz bolj oddaljenih krajev.
Vabilo k sodelovanju in podrobnejše informacije bodo sledili.
IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska
tveganja ranljivih skupin (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost (2.160 SIT)
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski (2.160 SIT)
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu (2.160 SIT)
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele
spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje (2.160 SIT)
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie
Sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo (2.160 SIT)
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 35, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Skofja Loka: Inštitut za samorazvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne. Ljubljana: KRT.
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf. (3.650 SIT)
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf. (3.888 SIT)
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju mladinskega prava. Ljubljana:
/* cf. (3.456 SIT)
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /* cf. (1.026 SIT)
Založba/*cf, Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1544431, zoja.skusek@guest.arnes.si
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi ali po e-pošti. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
Besedilo naj bo zapisano v formatu RTF.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne
uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabih
naš standardni tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah za
naslove knjig in revij in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd. Krepke {bold) pisave
ne uporabljajte.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Le v citatih pustite izvirno obliko zapisa.
•	Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb
(ne pod črto ne na koncu). V glavnem besedilu označite opombo z zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom,
in sicer v pisavi íM/?mm^í(»nadpisano«). V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
•	Grafični materiah naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel.
Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte internih grafičnih modulov
(npr. MS Word), temveč le grafične programe.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij,
kjer avtor aH urednik ni naveden).
Primeri za navajanje knjig:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem
sociološkem društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
A. Miller (1992),Zimwmje biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Primeri za navajanje poglavij v zbornikih in člankov v revijah:
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {ur.),Lectures in Experimental
Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32,1-2:54-60.
Če se avtorjevo ali urednikovo ime ponovi, ga zaznamujete z dvema črticama ( - ) namesto imena. Podnaslov se
piše za dvopičjem po glavnem naslovu. Pri revijah in zbornikih obvezno navedite strani, kjer se nahaja besedilo,
pri reviji za dvopičjem, pri zborniku v oklepaju.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Čačinovič Vogrinčič 1993; prim, tudi
Miller 1992)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi
stran v viru, npr.... (Benjamin 1962:111)... Imena istega avtorja ah urednika v zaporednih referencah ni
treba ponavljati, npr. ...(Miller 1984: 111; 1992:87)... Če navedbavira neposredno sledi omembi avtorja oz.
urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr.... po Millerjevi (1992:32) je... Kadar je referenca
edina ali bistvena vsebina opombe pod črto, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir na isti strani,
uporabite... {ibid.)..., če pa isti vir na drugi strani, uporabite wp. cit. «, npr.:... {op. cit. : 121)...
•	Ne uporabljajte več kot tri stopnje vmesnih naslovov (1,1.1,1.1.1).
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al ipd.) pišite ležeče ali podčrtano.
Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.:... igra \play\..\ s tem
zaznamujte tudi neizrečen aU izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo...«, »... vse tuje besede [...]
in latinske...«.
•	Druga datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah in 3 do 7 ključnih besed. Omembe avtorja naj bodo v
tretji osebi. Dodajte kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr.: Dr. X Y je docentka za sociologijo na
Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in
pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in
telefonsko številko.
	social work	
	Vol 41, February 2002, Parti	
	Published by University of Ljubljana School of Social Work	
	All rights reserved	
Editorial Advisory Board	Editor Editorial Bogdan Lešnik	Advisory Board (cont.)
Vika Bevc	Associate Editors	Blaž Mesec
Franc Brine	Darja Zaviršek (book reviews)	Mara Ovsenik
Gabi Čačinovič Vogrinčič Bojan Dekleva Vito Flaker Andreja Kavar Vidmar Zinka Kolarič	Srečo Dragoš (research) Jo Campling (international editor) Address of the Editors Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia phone (+3861 ) 43-77-615, fax 43-77-122 ечла11 socialno.delo@unMj.si	Jože Ramovš Pavla Rapoša Tajnšek Tanja Rener Bernard Stritih Marta Vodeb Bonač
Anica Kos	www.vssd.uni-lj.si/sd	Marjan Vončina
selected contents
Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič,
Vlasta Rozman, Nataša Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec,
Mojca Mikolič, Sabina Rajšel
PROCEDURES, ORGANISATION AND STANDARDS IN THE FIELD OF ADOPTION	1
Viktorija Bevc
TOWARDS BETTER QUALITY OF LIVING FOR PARTICIPANTS OF THE PROGRAMME OF
PSYCHOSOCIAL HELP IN CASES OF FAMILY CRISIS DUE TO INFERTILITY	43
ENGLISH ABSTRACTS	69
Published in six issues per year
socialno delo 41 (2002), 1
članka
Pavla Rapoša Tajnšek, Vida Miloševič Arnold, Gabi Čačinovič Vogrinčič,
Vlasta Rozman, Nataša Radonjič, Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič,
Sabina Rajšel
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV	1
Viktorija Bevc
KVALITETNEJŠE PREŽIVLJANJE PROSTEGA ČASA UDELEŽENCEV PROGRAMA
PSIHOSOCIALNE POMOČI V ZAKONSKI KRIZI ZARADI NEPLODNOSTI	43
nagovor
IZBOR MISLI IZ NAGOVOROV DEKANA OB PODELITVI DIPLOM DIPLOMANTKAM IN
DIPLOMANTOM VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO 1996-2001 • Blaž Mesec	57
Indeks
LETNIK 40 (2001)	65
povzetki
SLOVENSKI	67
ANGLEŠKI	69
ISSN 0352-7956	UDK 304+36