|4| Planinski vestnik | FeBRUaR 2012 L edeniki – le kdo še ni slišal zanje, velik del hribolazcev pa jih lahko spozna in vidi tudi od blizu. V zadnjem času jih vse pogosteje omenjamo v zvezi s podnebnimi spremembami, saj bodo pod našimi najvišjimi vršaci verjetno prav kmalu izginili tudi njihovi zadnji ostanki. Večinoma krotke ledene pošasti N ajbližje so nam v alpskem sosedstvu, o njih pa izvemo marsikaj tudi takrat, ko spre- mljamo podvige naših himalajcev, andinistov, pamiristov in drugih "plezalistov", ki se podajajo na najviš- je in pogosto težko dostopne vrhove širom po svetu. Po drugi strani pa Ledeniki – zanimivi naravni pojavi gorskih pokrajin UPADANJE LEDENIKOV Besedilo: Miha Pavšek 1 1 Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Krčenje Triglavskega ledenika v letih 1952–2003 |5| vidimo sledove delovanja ledenikov tik pred domačim pragom, vendar so ti precej manj očitni kot prej omenje- ni, saj gre večinoma le za ledeniško preoblikovano površje. Najrazličnejši obiskovalci gora se zanimamo za ledenike v glavnem iz dveh razlogov: prvi je občudovanje, drugi pa spošto- vanje. Oba sta neločljivo povezana in bi morala biti v neposrednem sosled- ju, katerega neupoštevanje nas lahko v gorah stane tudi življenja. Gibanje po ledeniškem površju pač ni dolin- ski sprehod, vendar je tudi na takem območju možen sorazmerno varen vzpon ali prečenje. Kadar nam to dopuščajo razmere, pa se lahko takim delom poti tudi izognemo. Višje smo, manj je možnosti za to oziroma manj je zasilnih izhodov, zato je prav, da to- vrstne ture načrtujemo še bolj skrbno in preudarno. Ledeniki pa so tudi prinašalci najrazličnejših informacij iz preteklosti, tako o podnebju kot tudi o nekdanjih prebivalcih danes poledenelih delov planeta. Ledeniški brevir Nastanek ledenikov omogočata sneg in mraz, zato jih najdemo le visoko v gorah nad snežno mejo (bližje ekvatorju smo, višje so ledeniki) in v visokih geograf - skih širinah. Vztrajajo ali rastejo le tam, kjer je dovolj obojega. Danes se večino - ma povsod krčijo, saj imamo opravka z vse višjimi temperaturami zraka in čedalje večjim deležem padavin v obliki dežja. Geološko še ne tako dolgo nazaj, pred nekaj več kot 10.000 leti, smo imeli pri nas snežno mejo na okrog 1300 metrih, medtem ko je danes ta že več kot dva kilometra višje. Zemljino podnebje v svoji več milijard let dolgi zgodovini ni bilo vedno tako toplo, saj je bil v zadnjem milijonu let naš planet sorazmerno veliko časa prekrit z ledom. V naših, to je zmernih geografskih širinah najdemo iz teh obdobij številne pomnike zlasti v goratih območjih. Geološko gledano je nekaj manj kot desetina površja Slovenije povezana z ledeniki, približno enak je tudi delež svetovnega površja, ki je danes pod ledenim pokrovom. Že res, da so tudi pri nas najvišji grebeni in deli gora med nekdanjo poledenitvijo moleli iznad ledenega pokrova, zato pa je ta segal še daleč naprej na območja večjih kotlin in predgorskih nižin, ki jih lahko označi - mo kot alpsko "preddverje". Ogromne površine Zemlje v višjih ge- ografskih širinah in na gorskih masivih pa so še vedno pod stalnim snežnim in ledenim pokrovom (približno 3 %). Z njihovim delovanjem se neprenehoma spreminjata oblika in podoba površja, snežne in ledene mase pa imajo pomemben vpliv na podnebje in živi svet teh območij. Ledene gmote so bile nekdaj mnogo obsežnejše. Današnje so le ostanek nekdanjih ledenih dob, ki so se nizale v zadnjih dveh milijonih letih vse do nekaj več kot deset tisoč let pred Vse, kar je ostalo od nekdaj obsežnega ledenika nad Triglavskimi podi, je danes le še manjša ledeniška zaplata pod kratkim ostenjem Malega Triglava. Foto: Oton Naglost |6| Planinski vestnik | FeBRUaR 2012 Ledenik Aletsch je največji evropski, Baltoro pa svetovni ledenik. našim štetjem. Še v zadnji je bila pole - denela površina na kopnem približno trikrat večja od današnje. Zdaj je večina ledu na Antarktiki, Arktiki, Grenlandiji in drugod v višjih geografskih širinah. Nam bližja so gorska območja, kjer pa jih je le nekaj odstotkov. Današnji ledeniki imajo le malo sku - pnega z geološkimi ledenimi dobami, saj so večinoma povezani s podnebjem zadnjih stoletij. Tudi za to obdobje je zna - čilno menjavanje toplejših in hladnejših obdobij. Najbolj znana sta srednjeveško toplo obdobje in temu sledeča mala ledena doba. Gre za pojava svetovnih razsežnosti, zato nista bila omejena le na evropsko in severnoameriško celino. V srednjeveškem toplem obdobju (800– 1300) je bila povprečna temperatura za stopinjo višja od današnje. Za nas zelo pomembna je mala ledena doba, ki je zajela Evropo v sredini 14. in je ni zapusti - la vse do sredine 19. stoletja, torej več kot 400 let kasneje. Višek je dosegla v letih 1645–1715, kar sovpada z zmanjšanjem aktivnosti izbruhov na Sončevi površini. Povprečna temperatura je bila "le" stopi - njo nižja, kot smo je vajeni danes. V tem času sta najverjetneje nastala tudi oba naša ledenika, danes le še majhni lede - niški zaplati pod Triglavom v Julijskih in pod Skuto v Kamniško -Savinjskih Alpah. Ledeniki v izbranih številkah in besedah Če se omejimo na evropski poledeneli prostor (Alpe, Islandija, Skandinavija in Kavkaz), lahko ugotovimo, da je površi - ne pod ledom približno za nekaj več, kot je velika Slovenija. Večina alpskih pole - denelih območij je v Švici, Avstriji, Italiji in Franciji, pri nas so le ledeniški vzorci. Skupna prostornina več kot 1500 lede - nikov na tem prostoru je skoraj 400 km 3 . Obseg in debelina večine alpskih ledenikov v zadnjem četrtstoletju močno upadata. V tem času se je njihova skupna površina zmanjšala skoraj za tretjino. Letna vsota novozapadlega snega (ne višina, saj se sneg seseda) v Alpah je tudi do 20 metrov, kar omogoča večmetrski letni prirast debeline ledeniškega ledu. Pot od snega do ledeniškega ledu je z vidika našega gostovanja na tem planetu sorazmerno dolga in trnova. Za meter debelo plast ledeniškega firna (njegova gostota je večja od 500 kg/m 3 ), ki je hkrati predzadnja stopnja preobrazbe snežne odeje v ledeniški led, mora pasti okoli 6–8 metrov snega in preteči 3–5 let. Za nastanek enako debele plasti ledeniškega ledu na jugovzhodnem robu Alp, kjer imamo opravka z robnimi razmerami, pa je potrebnega še precej več časa – od nekaj desetletij do skoraj celega stoletja. Posebno in precej manj raziskano poglavje ledeniške zgodbe pa so nekdanji ledeniki na območju dinarskega sveta, saj so njihovi sledovi bolj redki in skriti ter po velikosti in oblikah precej skromnejši od svojih alpskih sosedov. Zanimivo je tudi poimenovanje lede- nikov po posameznih alpskih državah: nemško Gletscher (splošni izraz) in Kees ter Ferner (regionalna izraza), angleško in francosko glacier (drugačna je izgo - vorjava), italijansko ghiacciaio, rusko in tudi srbsko lednik ( ле д н и к) in islandsko jökull. Slovencem, ki zahajajo v bližnje Preglednica 1: Triglavski ledenik – površina ledenika 1900–2011 Leto Površina (ha) konec 19. stoletja prek 40 1900 30 1946 15 1995 3,0 1999 1,4 2003 0,7 2005 1,1 2007 0,6 2008 1,1 2009 2,9 2010 2,5 2011 2,4 Preglednica 2: Ledenik pod Skuto – površina ledenika 1946–2011 Leto Površina (ha) 1946–1954 2,5–3 1950 2,8 1989 1,1 1997 1,5 2003 0,7 2007 1,1 2008 1,4 2009 1,8 2010 1,8 2011 1,7 Vir: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Okno na ledeniku pod Skuto, v ozadju Velika Baba, Ledinski vrh in Storžek Foto: Miha Pavšek Podatki o treh alpskih in enem himalajskem ledeniku. 2 Ime ledenika Država Dolžina (km) Površina (km 2 ) Aletsch Švica 22,7 86,6 Gorner Švica 13,5 59,7 Mer de Glace Francija 12 32 Baltoro Pakistan 62 520 2 Schweizerischen Gletschermessnetz, Neue Zürcher Zeitung On-Line. Geodetska izmera Triglavskega ledenika Foto: Miha Pavšek (arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU) |7| Ledenik v krnici med Rinkama in Skuto Foto: Robert Logar Vrtanje s plinskim parnim vrtalnikom na ledeniku pod Skuto ob koncu talilne sezone leta 2006 Foto: Miha Pavšek na DEDI-ju, enciklopediji naravne in kulturne dediščine na spletnem naslovu http://www.dedi.si/). Oba sta med najbolj jugovzhodno ležečimi ledeniki v Alpah. Ker ležita na soraz- merno nizki nadmorski višini, sta zelo občutljiva na podnebne spremembe. Projekt opazovanja obeh ledenikov je med najstarejšimi in najdaljšimi znan- stvenoraziskovalnimi projekti pri nas. Do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja so potekale meritve s klasično metodo, to je z odčitavanjem spre- membe dolžine (debeline) ledenika na posameznih točkah. Takrat so začeli s ledeniške gore, je dobro znan ledenik Pasterca/Pasterze pod 3797 metrov visokim Großglocknerjem/Veliki Klek v Avstriji. Že šest in pol desetletij dolg niz meritev Sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU že več kot šest desetletij, natančneje od leta 1946, opazujejo Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto (več o obeh najdete Triglavski smuk s Kredarice in lovski veleslalom na Ledinah Napeto na večnem snegu je bil naslov članka avgusta 1976 v časopisu Delo, kjer so poročali o dvodnevni smučarski tekmi, ki jo je na Triglavskem ledeniku organiziral smučarski klub iz Radovljice. Omenjena tekma je bila sicer naslednica precej bolj znanega triglavskega smuka, ki je potekal na relaciji Kredarica–Krma, torej nekoliko stran od ledenika. Med priprvavami na triglavski smuk maja 1946 je eden od udeležencev v megli nevede zavil z ledenika in zapeljal čez rob Triglavske severne stene. Nepoškodovan je pristal 96 metrov nižje blizu izstopa Slovenske smeri. Sicer pa so si tudi številni drugi smučarji na njem vse do sredine osemdesetih let 20. stoletja pogosto privoščili poletno ali v posameznih letih celo zgodnjejesensko smuko. Na ledeniku pod Skuto, natančneje na pozno spomladi ali včasih tudi še v zgodnjem poletju povezanih snežiščih Ledin v vpadnici ledenika pa poteka tudi vsakoletni tradicionalni lovski veleslalom. Konec maja leta 2011 je bil na sporedu že osemnajstič, udeležilo pa se ga je kar 62 tekmovalk in tekmovalcev. |8| Planinski vestnik | FeBRUaR 2012 sodobnejšimi fotogrametričnimi meri- tvami (laserski teodolit), ki omogočajo prostorsko zaznavanje in kasnejšo predstavitev rezultatov. Od leta 1976 snemajo ledenik tudi s posebnim panoramskim fotoaparatom, podatki o obeh ledenikih pa gredo tudi v medna- rodno izmenjavo. Ob koncu 19. stoletja, ko je Triglavski ledenik segal še do roba Stene, je meril več kot 40 hektarjev. Ob začetku natančnejših meritev (preglednica 1) in opazovanj je bila velikost njegove površine 15 hektarjev, pol stoletja kasneje pa le petino tega. V zadnjem desetletju se je zmanjšal še za tretjino, tako da je bila njegova površina v tem tisočletju že dvakrat manjša od hektarja (jeseni 2011 je meril 2,4 ha), najmanjša pa rekordno vročega leta 2003. Tudi lanskoletni jesenski podatek o površini ledenika pod Skuto (1,7 ha) kaže, da se je v primerjavi s prejšnjim letom nekoliko zmanjšal, sicer pa se je tudi njegova površina med letoma 1997 in 2003 prepolovila (preglednica 2). Ko pridemo do obeh ledenikov, še posebej do tistega pod Skuto, ki je izrazito krniškega tipa (s treh strani obdan z ostenjem), nas bolj kot njegovo krčenje zbode v oči naglo tanjšanje. Lanskoletna podpov- prečna snežna sezona in kasnejša zelo topla talilna doba sta odnesli ves pridelek predhodnih let. Podnebne razmere meteoroloških letnih časov v letu 2011 in zima 2011/12 so še naprej presuhe ter večinoma pretople. Zato se zdijo napovedi klimatologov, da smo v resnici zadnja generacija, ki še lahko opazuje zadnje ostanke domačih in nekaterih sosednjih, manjših ledeni- kov na območju jugovzhodnih Alp, vse resničnejše. Kar sama se ponuja ugoto- vitev, kako malo manjka do njunega re - sničnega izginotja – po vsej verjetnosti bo zadostovalo že nekaj zelenih zim, ki jim sledi pretoplo poletje. Radarsko in vrtalno določanje debeline obeh domačih ledenikov S krčenjem ledenikov je povezano tudi njihovo tanjšanje. V letih s pod- povprečno snežno sezono in z nad - povprečnimi temperaturami v talilni dobi se lahko naša ledenika stanjšata tudi za več kot meter. Če se Triglavski ledenik predvsem manjša, pa se njegov vzhodni sosed pod Skuto v glavnem tanjša. Metod za ugotavljanje debeline Domače ledeniške nesreče Ledeniški svet pomeni vse kaj drugega kakor trdna tla, kar smo že spoznali na primeru nesreče leta 1946 s srečnim koncem. Poleg zdrsov, vendarle smo na ledu, se največ tovrstnih nesreč konča s padcem v ledeniško razpoko. Na naših ledeniških krpah jih ni ali pa so tako ozke, da lahko stopimo čeznje. Drugod v Alpah in na območjih s še aktivnimi in obsežnimi ledeniki pa so lahko razpoke več metrov široke in še bolj globoke. Zato se v ledeniškem svetu vedno gibamo v navezi. Tudi če pademo v navezi in nas varujoči hitro zaustavi, se bomo brez tuje pomoči težko privlekli na površje. Ledenika pod Skuto in Triglavom skrivata kar nekaj zgodb, najbolj tragični pa sta dve. Julija 1913 se je 15-letni Janko Petrič iz Šiške pri Ljubljani, takrat dijak druge državne gimnazije, na jamarskem izletu z drenovci ponesrečil med grebenskim prečenjem Kranjska Rinka–Skuta. Pri tem je omahnil na ledenik pod Skuto, kjer so ga tri dni kasneje našli v zadnji razpoki na sredini ledenika. Razpoke so bile globoke od 10 do 15 metrov. Nenavadnejša je bila nesreča na Triglavskem ledeniku. Med slabim vremenom maja 1989 je v ostenje Malega Triglava nad ledenikom trčilo športno letalo iz Nemčije, v katerem so preminuli vsi štirje potniki, člani bavarske družine. Nekaj ostankov tega letala so pred leti našli tudi sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU med rednimi letnimi meritvami ledenika. |9| ledeniških plasti je več. Leta 1999 so na Triglavskem ledeniku tovrstne meritve opravili s pomočjo georadarja. Največja izmerjena debelina je bila 9,5 metra, povprečna pa 4–5 metrov (ocenjena prostornina je znašala 20.000 m 3 ). Sedem let kasneje, leta 2006, so pod Skuto uporabili poseben parni vrtalnik. Rezultati so pokazali, da je bila takrat povprečna debelina le- denika nekaj več kot 7 metrov, največja skoraj 12 metrov, najmanjša pa le 4,5 metra. Prostornino ledenika so ocenili na okrog 80.000 m 3 . Tako blizu, a tako različni, bi lahko dejali za naši, le nekaj več kot 50 kilometrov medsebojno oddaljeni ledeniški krpi. Medtem ko ima bolj znana pod Triglavom povr - šinski primat, ima druga pod Skuto prostorninskega. Vse je v rokah naravnega dinamičnega ravnovesja Čeprav imamo Slovenci še dva ledeni(č)ka, ki merita skupaj le za pol- drugo nogometno igrišče, pa je v naših visokogorskih osojah še precej drugih snežišč. Videti je, da je z globalnim segrevanjem ozračja vse pomembnejša senčna lega posameznega ledenika. Pri tem ima očitno precej nižje ležeča krniška ledeniška krpa v zatrepu Ledin v Kamniško- Savinjskih Alpah prednost pred pobočno pod ostenjem Malega Triglava v Julijcih. Zaradi sorazmerne majhnosti obeh in velike spremenljivo- sti meteoroloških kazalcev pa se lahko v prihodnje ta razmerja hitro spreme- nijo. Tudi "megasnežna" zima, kakršni smo bili priča v gorah v snežnih sezonah 2005/06 in 2009/10, verjetno ne bo preprečila njunega izginotja, ga bo pa vsaj za nekaj let odložila. In prav ta spremenljivost in nepredvidljivost narave sta dva njenih glavnih čarov. Vprašanje je, ali se bosta naša ledenika kdaj sploh v celoti stalila, saj ju pri tem ovirajo gruščnati nanosi, pod katerimi ostane fosilni ali ujeti led. Morda pa se bo na mestu nekdanjih ledenih gmot odprlo z ledeniško erozijo in korozijo agresivne vode preoblikovano površje, nič manj zanimivo od tega, kar je bilo na njem nekaj stoletij prej, ko je bilo pod ledenim pokrovom.  m Nešteto ledeniških potokov se izpod ledenika Feegletscher pod Allalinhornom steka v dolino Saastal. Foto: Vladimir Habjan