Posamezna štev. 90 stot. Conto corvente con la posta. oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooaooooooooo O SLOVENKA VSEBINA: 1. Stokujoča strma. — 2. Dom gospe matere Serafine. — 3. Sem. - 4. Deklica davnine. — 5. judit. — 6. Skandinavke. 7. Dekliška. — 8. Osebnost in ljubezen. 9. Naša brana. — 10. Razgledi; Vsakdanjost. - Poklic gospodinje na kmetih. Moda. — Zdravje. — Gospodinjstvo. — Zanimivosti. 1 Leto I. 1 GORICA IS. oktobra 1923 8oooooooooooooooooooooooock>oockxmoooooooo [ •SLOVENKH* izhaja 15. vsakega meseca v Gorici. - Stane letno lO lir, polletno 5 lir. Naroča se pri upravi »Slovenke* Gorica, via Ponte Isonzo 10. Podružnica Ljubljanske kreditne banke ¥ Senci Brzojavni naslov : LJUBLJANSKA BM. TeSef. št. 50 TeSsfon št. 50 Delniška glavnica in rezerva SFIS K iso.eoo.ooo Brežice, Celje, Kranj, Maribor Metkovič, Novi Sad, Ptuj, Sarajevo Split in Trst. OBRESTUJE vloge na knjižice po 4: V2 °/o- daljšo odpoved sesane vloge po dogovor«. Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denauja. Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. Via C. Favetti 9 — S. Gregorčičev Dom Tiska vsa v tiskarsko široko Priporoča se zlasli izobraževalnim dru- 1 štvom za vezanje knjig društv. knjižic f —'———— SNSZ/Si) H" 1A izgotovlleni kožuhi. Naravne kože. Erei Edoardo Perinzig Via Corno 8 - GORICA - Via Corno 8 Izdeluje kterokoli kožuhovinasto delo Sprejema vseh vrst surove kože v strojenje in b rvanje. - Kupuje surove kože divjačin in jih plačuje po najvišjih cenah. ™ _—_K „Prš belem lajeu" v GOMiCI — Nunska ulica Skajališče okoličanov in meščanov. Postrežba s svežimi domačimi mrzlimi in gorkimi jedili ter z izvrstnim vipavcem, bricem, teranon in zelencem. Na razpolago je tudi hlev za konje in shrambo koles. Za obilen obisk se priporoča | OS. Molar, restavrater Nunska ulica. Odlikovan artistični FOTOGRAF Valerij Sturolo Corso Verdi 30 GORICA IZDAJA KONZORCIJ „SLOVENKE". — TISKA NARODNA TISKARNA. OBLASTEM ODGOVARJA FRANC PODBERŠ1Č :-: :-: :-: :-: :-: X Stokajoča struna. metnik le izvabi glas iz vijoline, ki pres trese srce poslušalca, da zastoka tudi on — četudi mogoče le za hip. A prišel je glas, ki je ranil našo dušo, ki je ranil srca nas vseh. Ni to glas iz vijoline, to je glas, ki je raztrgal naša srca mogoče za vedno, mogoče le začasno? Izšel je iz oblakov, ki se neprestas no zbirajo nad nami in nam.pretijo s smrtjo. Glas o reformi šolstva se je že dalje časa razširjal, a naglo, kakor nepričakovano hw dourje se je razglasila po časopisju vest, da je zadet naš narod na najobčutljivejšo struno — da je zadala reforma našemu milemu jezu ku smrtni udarec — in ves narod je zaječal kot stokajoča struna. Zdi se mi, kot da bi Kris stusove rane ob tej krutosti znova zakrvavele, saj je on trpel in prelil kri za vse narode, za vse človeštvo, a kljub temu se naš narod ne prišteva k osvobojenemu po Kristovem trs pljenju, sicer bi nas ne usužnili. S čim smo zaslužili to krivico? Mari je to sad prevelike potrpežljivosti, ki je v nas, ker resnica je, da se potrpežljivega vedno izkorišča in zatira. Kulturni mogočneži zahtevajo od svojih podiožnikov, da so jim pokorni, in ko so prepričani o njih hlapčevski pokornosti, se opirajo na to njih srednjeveško lastnost, in jih izkoriščajo v lastno zadoščenje. Je li to mogoče sad kulturne zrelosti? Ali smo mas ri mi tako nezreli, tako nevredni večje svos bode, ali so odločevalci naše usode tako nes človeški, tako nekulturni? Ne, neznatni nu smo, nekulturni tudi ne, le ena »napaka«, je v nas, da preveč ljubimo svoj materni jezik, kar je povsem naravno. Čudno, da narod, ki sam spoštuje in iskreno ljubi jezik pradedov, pozablja, da so enaka čustva tudi v srcu dru> gorodcev, ali pa vedoma tepta ta sveta čuss tva, da zadosti svoji pohlepnosti. Od kultur* no zrelega naroda ne bi tega pričakovali. Pregloboka je rana. ne dotikajmo se je, raje skrbimo, kako bi jo zacelili. Reforma šob stva je v teku, za iztrebljenje našega jezika iz šol je že preskrbljeno. Kdo naj prekliče re> formo? Toraj moramo izpolnjevati dolžnosti, ki nam jih diktirajo kulturonosci, da pokaš žemo zopet duh pokorščine, ki je v nas? Prepuščam to vprašanje božji previdnosti, a ses daj k dolžnostmi, ki si jih moramo staviti sas me sebi. Naš jezik, ki je skupna last vseh slovens skih čutečih src, mora živeti. V naših srcih brstijo iste kali, kot v drugorodcih, in naša dolžnost je, da jih gojimo v isti meri, kakor drugi narodi. Klonimo glave pred močjo — a ne klonimo srca. Slovenke! Glasilo imate, ki zahaja med Vas. To glasilo na j veže nas vse brez izjeme, v edino verigo, kot sestre ene misli, ene želje! Skupno trpeti, skupno živeti! Cilj sleherne Slovenke bodi: dvigniti se in rasti v kulturi in v pravi ljubezni do človeštva, ki izvira iz iss krene ljubezni do Boga, do našega naroda, do nas samih. Kar ne da šola naši deci, naj jej nudi dom. Sleherna mati, vsaka sestra bodi učiteljica, a zato je predvsem neobhodno po* trebna samoizobrazba. H koncu, drage naročnice »Slovenke«: vročo željo izreka glasilo, ki stremi le zatem, da širi pravo srčno kulturo med vas, ki jej pridno sledite, a to ne zadostuje. Če hočemo, da se naš narod resnično dvigne, mora sles herna Slovenka položiti oboi na alt ar. Vžgala bi rada v mladenkah ogenj navdušenja, ki naj bi zaplapolal od hiše do hiše, a to storite lah-ko ve same, drage naročnice. »Širite Sloven- AD domom gospe matere Serafine je bil solnčen, topel predpustni popoldan četrtek. Sestre in matere so (bile pri spovedi in so molile v kapelici. Tiho je bilo v samostanskih zidovih. Takrat je šla gospa mati Sera« fina iz kapelice v svojo sobo in je sedla za pisalno mi* zo, odprla z drob* nim ključkom pre* dal, vzela iz predala zvezek, ga razgrnila in listala po njem. Šla je od imena do imena in je površno brala, kar je bila napisala: »Sestra Berta. Čudna svojeglava, topa ženska. Poslušna. Kadar jo trkne slepo po* slušna kot konjski hlapec, sicer pa trmasta. Malo veselja imam ž njo. Še v smrti se je vedla odurno, odbijajoče.« In zopet je gospa mati listala: »Sestra Anakleta. Globokočuteče srce, brezznačajne trdosti. Sirota bo n-ajbrže osle* pela. Žal mi je je. Kadar ji pogledam v slovansko široki obraz, mi je, da bi jo morala poljubiti iz usmiljenja. A vendar je ne bi mogla poljubiti. Jezus, ti meni odpusti in po* magaj, da bom vsem dobra in pravična.« In še dalje je listala gospa mati in brala: »Sestra Engelberta. Kmetski, bajtarski napuh. Od učenk sprejema znamke, one, ka* tere sem ji jaz dala, je podarila Ljudmili. Njena sestra je strašna sirota. Pijanca ima za moža in kopico otrok. Sestra Engelberta trpi vso njeno bedo, a vendar ji je namignila, da ne vidi rada, da bi sestra jemala kaj od mene ali sprejemala darove iz samostana. Da, da! Ne more preboleti sestra Engelberta, da je prišla v samostan brez »dote.« Pravzaprav mi imponira ta ponos. Škoda da ni sestra En* gelberta vsaj meščanka!« In gospa mati je listala še dalje in dalje, ime za imenom. In potem je vzela pero, po* ko«, vam kličem; le v kulturi najdemo zado; ščenje za vse storjene nam krivice. Vsaka izmed Vas naj pridobi novih naročnic in naj pošlje seznam do 15. dec. ured* niči lista. Bog blagoslovi vaše delo — »S/o* venka« bo s tem večjim veseljem vršila svojo dolžnost, ko bo imela zavest, da ji stoji ob strani nebroj neustrašenih, po kulture željnih mladenk in žena! tegnila odločno črto in zapisala ljubezni pol* no besedo: »Mercedes.«.... Tisti krat je rahlo potrkalo na vrata. Graciozna oseba gospodične grofice Mercedes je sinila na vratih. Grofica se je pokloni1.!. »Klicali ste me gospa mati!« »Da, gospodična Mercedes! Sedite. Pro* sim!« Grofica Mercedes je sedla. Gospa mati je primaknila svoj stol in stegnila roko po grofičini desnici: »Hvala, gospodična, da ste prišli! Spo* ved, upam, ste že opravili?« »Da, gospa mati!« Grofica Mercedes je kljub odločni besedi pogledale* nekako mimo predničinega lica. Mati prednica je nekaj časa molčala. Videti ji je bilo na licu, kako zelo ljubi mlado kan* didatinjo, kako ji dobro želi, kako težko ji dene, govoriti jej karajoče besede. »Vem,« je vzdihnila, »dobro vem, gospodična Mercedes, koliko ste žrtvovali ljubemu Jezusu, ko ste se odločili zapustiti grofovski sijaj in postati ponižna nuna. O, vem in ce* nim vašo moč in voljo. In prav zato, ste mor* da opazili, ne vidim včasih na vas napak, ki jih moram na svojih drugih tovarišicah gra* jati. Toda popolnoma molčati, gospodična grofica, ne smem. Ne smem, razumete, zaradi ljubega Jezusa ne smem. In zato vas moram pokarati. Mati prefekta toži in po pravici. Ne bom pravila zakaj, sami ste dovolj izobraženi in veste — kaj ne, moja draga. Vi se sami za* vedate?« »Nekaj se!« »Vidite! In to je. In zdaj! Kaj ne, od dne do dne bomo skupno izbrisali madežek za madežkom, izčistile pešček za peščekom, otrebile mahek za mahkom.« Grofici Mercedes je leglo nevoljno ob ustnice. Očividno se ji je presedalo to slad* kanje. Odločno je odvrnila: . »Gospa mati, zdi se mi, da nimam pra> vega poklica!« »Ne govorite tega!« je vzkliknila pred* niča. »Vi z vašo resnostjo in ne bi imeli po* klica? Čast redu boste, grofica, prednica in opa.tinja, moja vredna naslednica, ko bom v grobu,« DOM GOSPE MATERE SERAFINE. IVAN PREGELJ XI. MERCEDES JE ŠLA. U il ^ 1 iWi N J \(ff ^ j/ \\ V v V Grofica Mercedes je povesila glavo in zašepetala: »Hvala!« Gospa mati pa se je čudno raznežila, se dvignila in položila roki grofici na rame. Zdelo se je, da se premaguje, da je ne objame in poljubi: »Draga, spoštovana. Ne laskam. Ne mi« slite tega. Ne, ne prilizujem se. Ampak ce« niti znam, kar vidim, ceniti po zaslugi in pra« vici. Rekla sem. Vi, grofica Mercedes boste dika našega samostana, čast našega reda. Te besede si zapomnite in mene, Vašo mater prednico si zapomnite, ki vam jih je rekla in ki vas ljubi, ki hrepeni, da bi že vzeli šlar in ji postali prijateljica, kakršne zdaj nima.« .. Tiha, a nemirna je sedela grofica Merce« des pred gospo materjo. Ustnice so ji drhtele, kakor v zadržavanem joku. Gospa mati je rekla tiho, skoro šepetaje: »Tudi jaz sem bila nekdaj, kar ste zdaj vi. Da, bila sem grofica, grofica Za« grajska!« »Madame,« je vzkliknila grofica Merce« des in vstalo, burno. »Moram iti!« »Pojdite, dete!« se je nasmehnila gospa mati, »in molite! In tudi jaz bom molila za Vas!« Spremila je kandidatinjo do vrat in z lju« beznijo strmela za njo, ki je izginila v dolgem hodniku ... Četrt ure pozneje je stala gospodična Anica pred gospo materjo in gospa mati je kazala Anico: »Vi ste preglasna in vse preveč se sme« jete. To ne kaže samostanskega duha. To je gostilniško, razumete gostilniško.« Gospodična Anica je solzna in plaha obljubila, da se bo poboljšala. Gospa mati pa je sedla in napisala opaž« ko o Anici: »Zdravo dete z dežele. Pravo gostilniško zelje. Smeh in jok v enem mehu. Sem posili nevoljna nanjo, kajti sicer je prijetna.« »Prijetna,« je ponovila gospa mati na glas in vzdihnila. »Prijetna! škoda da ni ona druga, ona moja tako prijetna!« * s|t * Večer je bil. Matere in sestre so bile zbrane v refektoriju pri večerji. Gospodični Anici je postalo čudno tesno. Bila je sama, mesto kraj nje je bilo prazno, gospodične Mercedes ni bilo. Tudi mati prednica je to opazila in se nagnila k materi prefekti. Ta je osupla skomizgnila z rameni. Gospe materi je stopila rdečiča v lice. Takrat se je zgodilo nekaj tako čudnega, kakor se še ni bilo zgodilo do tistih dob. Ne« nadoma so se vrata odprla. V refektorij je planila sestra vratarica, črna Neža, ki je s svojimi molitvami umivala Jezusa, Zveličar« ja, in je zaklicala v svoji smešni neevropejski evropejščini: »Mati gospa! Ena smuk! Nič zbogom! Skozi vrata. Ven.« Osupli nemi obrazi so strmeli v pepel« nato obličje preplašene vratarice, ki je za« vpila: »Jaz kriva nič! Držala vrata. Hop! Eno po licu. Jo j, ven spustila, smuk gospodična Mersedec.« Sredi tišine je vzbrnel srebrn smeh. Ani« ca si je zakrila vsa rdeča svoja otroška usta. Prepozno... (Dalje prih.) SEM. Gospod, kot oblaki brez vode: rose, dežja ne dajo; veter sem, ki naglo mimo gre. Drevo razcveteš ga, sadov ne da ne sence za popotnika — in vendar raste pod nebo. Vidim jih: k Tebi dvigajo roke, ki k meni se zatekli so v sili, globoke rane v srcih jim gore in v Tebi močni Bog zdaj bodo se spočili. DEKLICA DAVNINE. IACQUIN. M. J. ANA, DFKL1CA IZ RENESANČNE DOBE. K K /—— A \ C? " o /K- -; »S r

jače, sokolei-je, pse in ptice ujede. In to bles* teče in sijajno krdelo je korakalo pred malo kmetiško deklico: vitezi v prelepih jopičih, dvorne gospe, plemkinje, častne gospodične kraljice t,Vavars§, kraljeve sestre, med vozovi ali pa poleg nosilnic so jezdili konjeniki. Deklici se je vse to dozdevalo kakor sanj* sko videnje. V tem vsepozabljenju ji je izginil iz misli oni črni oblak, ki je ravnokar še za* temnil solnce, zdaj pa je že počrnil vse nebo... Toda iz zamaknjen j a jo je vzdramilo grme* nje. Koza je otožno zameketala, na liste je kanilo nekaj kapljic; kmalu zatem se je vsul dež, ki se je nenadoma pretvoril v ploho! Tedaj p.a je v dolini med kraljevim spremstvom izbruhnil velikanski nered. Po pobočju je drla voda z vso silo, spodaj pa je Cisse polagoma narastla v divji hudournik. Jezdeci so se umaknili na najvišja po* bočja, ostali potniki p.a, ki so se zatekli na vozove, so s strahom opazovali naraščajočo vodo, ki je oblivala že osi pri kolesih. Nenadoma je šinil močan krik: »Rešite gospo Margareto!« Valovje je namreč odneslo nosilnico, ki je biLa privezana na dve muli. Te pa ste v strahu vlekle vsaka v drugo smer in se zamešale sredi reke. Deklica je za* čela teči. Plazeč se po razmočeni zemlji, opri* jemajoč se vej, skakljajoč preko skal je v par trenotkih prihitela na breg hudournika. Za« gledala je bledo obličje Margarete Navarske, ki se je nagibala iz nosilnice. Deklici je šinila hipna misel v glavo in odločila se je brez obo* tavljanja, kakor so navajeni ljudje, ki se za* našajo le sami nase. Opazivši dolgo in vitko brezo, jo je sunkovito upognila in uklonila k sebi in poslužujoč se je kot oporišča, se je spustila na sredo tokovja. Prvo mulo je prijela z.a uzdo in jo privlekla k bregu. Ko je kralj začul obupne klice, je prihitel na konju na poplavljeno cesto. Dospel je ravno v hipu, ko so se vratica nosilnice odprla in se je gospodična Fontanges, dvorjaniea kraljice Margarete Navarske vrgla na z va* lovi obdano skalo, s kriki: »Potapljam se! Potapljam se!«, gospa Margareta pa je čisto mirno izstopila in pogumno smehljaje rekla: »Bodite no tiho, Fontanges. Utopite se, če vam drago, toda ne uglušite nas!« »Glejte«, je dostavila in pokazala na pa* stirico, »ta deklica ima več razuma, dragi brat, kot vsi vaši dvorjaniki, ki gledajo, kako se borimo s smrtjo, sami pa le vijejo roke k nebu.« Kralj je skočil s konja, pobožal malo ju* nakinjo po licih, ter dejal: »Pri Bogu, ne bomo te pozabili! Toda tu nas moči naliv in rad bi našel kako zavetje.« »Pojdite z mano, prejasni gospod,« je rekla deklica. Franc I., čigar široko belo pero, ki je kra* silo njegov klobuk iz žameta, je vse premo* čeno žalostno viselo navzdol, gospa Margareta in gospodična Fontanges so stopali za pa* stirico po strmem klancu navzdol in prišli do v skalo vsekanih stopnic, ki so držale v stolp. »Ali nas vodiš v svojo palačo?« se je na* smehnil kralj. »Da, prejasni gospod. Te stopnice nas peljejo k temu staremu vzdigljivemu mo* stiču. Zdaj smo vstopili skozi častna vrata na dvorišče. Še par stopnic pa smo v stolpu. Pro* sim vstopite.« Deklica je živahno govorila in ko je po* kazala vzdigljivi mostič, je opozorila na par desk, ki so ležale v napol zasutem jarku. Vrata so bila podrta, po dvorišču je rasel ple* vel iz katerega so se belili kupi kamenja raz* padajočega zidovja. Samo stolp je bil še pre* cej ohranjen, dasi so mu že odbili njegove strehe prizidke in je še lahko nudil zavetje. Ko je družba vstopila v veliko dvorano, ki je bila prazna in ledenomrzla in bi bila bolj pripravna za zavetišče nočnih ptičev kot pa za stanovanje ljudi; se je gospa Margareta vsedla na stol z majajočimi se nogami, kralj pa je deklici dejal: »Kako ti je, dragica ime?« Deklica se je ozrla vanj s svojimi jasnimi in malo nagajivimi očmi in odvrnila: »Ana Gabrijela Fratevalska pl. Mavres* Pontifon. To pa je moj oče!« Kralj se je zganil. V sobo je vstopil kmeč* ko oblečen mož, ki pa je bil videti odličnega vedenja, in se priklonil. Franc I. pa ga je začuden motril od nog do glave in zamrmral: »Mavresspontifon? To ime mi ni ne* znano!« »Gotovo ne, Veličanstvo«, je odgovoril novodošli, »kajti najbrže ste culi, da se je neki Mavres*Pontijon leta 1098. prvi podal na klic: »Bo| hoče!« v Antijohijo; tistega dne je lilo kot nocoj. Kralja Filipa Avgusta, ki ga je sovražnik vrgel na tla, je v Bouvinesu tudi rešil neki Mavres*Pontijon. V Poitiersu je dal neki Mavres*Pontijon svoje življenje ko je branil kralja Ivana, ki so ga obkolili Angleži. Leta 1429. je bil Anton Mavres*Pontijon — bil je moj praded — ranjen pri Tournellesu blizu Jeanne la horraine in ko so se dvanajst let po* zneje velikaši uprli, je ostal grof Anton zvest podanik kralju Karlu. Vendomski grof pa je iz maščevanja zažgal naš grad... Od tedaj, Ve* ličanstvo, nismo imeli ne moj ded, ne moj oče in ne jaz nikakega drugega stanovanja kot edino te razvaline.« »Zakaj se ni vaša rodbina sklicevala na kralja?« »Mi smo bili vedno le vojaki in nikoli dvorjaniki.« Kralju so se namršile obrvi, toda nada* ljeval je: »Kako pa živite sedaj?« »Nekoč je bil ta grad mogočen in naša posestva so bila številna. Le nekaj kmetov še ni pozabilo na naše pravice in ti se včasih spomnijo, da nam plačajo najemnino. V naši družini smo le trije, neki stari, zelo učeni pu* ščavnik, ki se veselo nazivlje Mavres*Ponti* jon*ski kaplan, in ki je mojo hčerko Ano na* učil latinski in italijanski, ki so sicer zelo; ne* koristne reči, saj moji predniki niso znali ni* česar tega«. Ana se je skrivaj izmuznila. Margareta Navarska je molče opazovala tega tujega mo* ža, ki jih je tako gostoljubno sprejel, gospo* dična Fontanges pa je skozi razdrto okno o* pazovala ponehavanje nevihte in povratek solnca. Kralj pa je zamišljen stopal po sobi gori in doli. Konečno je dvignil glavo in se ne* nadoma obrnil k svojemu gostitelju: »Čujte! Jaz sem sklenil, da vas sprejmem za svojega dvorjanika. In videli boste gospod, da je pod mojo vlado dvorjanik tudi labko do* ber vojak in da ima dovolj prilike, da se pro* slavi. Nocoj odpotujete z mano v Blois!« Gospoda Mavres*Pontijon je to tako pre* vzelo in ganilo, da se je ves zmedel in ni ve* del, ali naj se opraviči ali zahvali ter je za* jecljal nekaj brezzvejhih besed, ki so gospe Margareti izvabile smeh, kajti njej se je zdel odgovor kralja zelo duhovit. V tem hipu je vstopila Ana. Prinesla je lončene skodelice, ki jih je postavila pred goste, ter v vsako nalila penečega in toplega kozjega mleka. Vse to je opravila preprosto, brez strahu in sramu in z nekako odličnostjo. Gospa Margareta jo je opazovala in ko je deklica končala, jo je nenadoma vprašala v italij anskem j eziku: »Anica, ali bi radi živeli na dvoru?« Deklica je osupla molčala, toda hitro se je ovedla in vsa zardela odgovorila v istem jeziku: »Ne vem, kaj je dvor. Pojasnite mi, gospa in potem vam bom povedala, če bi tam rada živela.« »O, kako izborno ona govori!« je vzklik* nila gospa Margareta, »vzamem jo s seboj.... O ! Vi bi radi vedeli, kaj je dvor kralja Franca I.? Ana, poslušajte me: predstavljajte si blesk in sijaj gradu, ki ni več mrka in črna trdnjava, temveč svetlo in ljubko bivališče in v takem gradu prestolu je kralj, in ne več kot za časa vaših prednikov mračni možje, ki so nanje prežali sovražniki v svojih nedostopnih stol* pih, temveč okrog njega žive gospe in dvorja* niki v večnem slavju... Predstavljajte si še...« Ana pa, ki ji je domišljija hitreje vrela kot kraljici besede, je vsa zmedena vprašala: »Ali bom imela oblačilo iz rožnatega atlasa in zlato vezeno?« »Da.« >*Pa klobuk j.z žameta in z dragulji obšit?« »Da.« »O, potem pa grem rada na dvor.« »Glejte, takoj zdaj boste dobili oblačilo. Gospodična Fontanges bo že pravo poiskala tam med onimi zaboji, ki so jih zdaj, ko je ne> halo deževati, razpostavili ob vznožju hriba.« Ko se je gospodična Fontanges vrnila ni bilo veselju ne konca, ne kraja... Ana je na goste kar pozabila in se smejala, vzklikala je, jokala, poklekavala pred obleko, ki so jo ji prinesli in v njeni otroški domišljiji se ji je zazdelo, da ji je ta obleka odprla neki neznan blesteč svet. Ta majhna, lahna, blesteča, obo* zevanja vredna rožnata stvar je pomenila ne* ko povsem novo življenje. Proč, proč, proč od tu.... brzo, brzo... Ana je stekla k svoji kozi in jo je objela ter se tudi poslovila od starega puščavnika. In ko se je zjutraj drugega dne prebudila v gradu v Blois ter plašno' stopala po na* zobčhih stopnicah, ko je videla na terasi sta* site plemiče v pozlačenih in posrebrenih o* grinjalih, med rožami pa sprehajajoče se bo* gato opravljene gospe, je sklenila roke in vsa zamaknjena tiho vzkliknila: »O, v kraljestvu vil se nahajam!« * * JUD1T. Junakinja iz pradavnine stoji na svteli gori obžarjena z močjo sestra zvezdic. Njen nežni, v se zamaknjeni obraz obroblja kot obroč notranja luč ki je odgovor luči drugih zvezd. Neslišno iž globin prečistega duha • dvigne svoj glas do neba dvigne svoj glas do' Boga: »Tvoje, Gospod, so te doline Tvoji domovi, Tvoja ognjišča, . Tvoja zorečih sadov blagodad. Tvoja so srca v očesu otroškem, milosti Tvoje ogenj gori, in iz prelešfcne dekliške mladosti, misel vsaka k Tebi kipi. Ti si možu vse delo posvetil v ženi ogenj ljubezni raznetil. Vse je Tvoje o svetli Gospodar le eno je našega ljudstva last: Sveta Bolečina. K nam si velel ji sveti poslanki da pretehta nam src.a, da jih izžge: Tvojo zemljo zaliva poplava v stiski klonijo glave možje mati za deco ugrabljeno plaka mrtve vasi so in pusto polje. Ti sveta sestra Bolečina ponesi v čašj. dragoceni vse solze bednih božjih hlapcev k Gospodu te prelepe zemlje. Naj tudi kaplja s tega meča, ki ljudstvo moje je odrešil v Tvojo svetlo čašo kane. V svetlem jutru so tihe doline v tihih dolinah so božji otroci, zemlja slovenska, božja lastnina, zemlj.a slovenska Bog te obvari! SKANDINAVKE. v. š. mmmsm Skandinavska kri ni več čisto germanska. Vendar so pa Skandinavci domače finsko in laponsko prebivalstvo- skoraj popolnoma vsrkali, in je v Skandinaviji germanski tip bolj izražen kakor na Nemškem ali Holand-skem. Lepota Švedinj je znana daleč naokoli. Krasna je postava in vitka, telo je stasovito, boki gibčni in nežni, kljub močnim kostem, obraz je lepo ovalen in ima večkrat prav fine poteze, koža je snežnobela, lica rožnata, oči svetlomodre in prijazne, ustnice fine. Ker so Švedi zelo gibljivi in vljudni, ,so jih imenovali »Francoze severa«; a od Francozov jih loči njih resni in hladni temperament. Res je pa, da so Švedinje zelo živahne, zabavne, in če jih je več skupaj, se nič ne razlikujejo od svojih južnih se* ster. A poznavalci pravijo, da je največji užitek poslušati jih, švedščina je zvonka in glasovita in se iz ust lepe dame še lepše sliši. Navaditi se rn-oramo na »petje« pri govorjenju, ki ga pa slišimo večkrat tudi pri nas; med Nemci »poje* jo« zlasti Švicarji. V družbi se vedejo moški in ženske izredno dvorljivo in prijazno, česar drugje skoro nikjer ne opazimo. Ta posebnovrstna dvorljivost je pač tudi vzrok, da imajo Švede za neodkritosrčne, kar pia ni opravičeno. Švedinja se zelo rada- zabava, pa pri tem ne zgubi ljubezni do domačega življenja. Silno je snažna in snažnost v njenem stanovanju napravi na vsakogar najboljši vtis. Najlepše Šve-dinje so doma o Dalekarliji, švedski zibelki. Znani Chaillu, ki je jako veliko potoval, jih popisuje v svoji krasni knjigi: »V deželi polnočnega solnca!« Videl je tam veliko postavnih le* potic, med njimi mlade deklice, z ono posebno lepo snežnobello barvo v obrazu, ki je glede na svežost, čistoto in prozornost ne najdeš enake nikjer: v mleku plavajoč jabolčni cvet. »Samio Švedinje se lahko ponašajo z onim čudovitim rožnim leskom, ki prehaja kot moten nadih tiho in polagoma v očarajočo belino kože in jih ob* daja z ono svojevrstna učinku jočo mikavnostjo. Pridaj tej brezhibni barvi obraza globokomodre oči, kot črešnje rdeče ustnice, lepe zobe, bele vsled žvečenja smrekove smole, kot svila mehke lase, pa imaš podobo ženske lepote, kakor je v tej sestavi ne najdeš nikjer drugod.« Tudi na ženske v pokrajini Blekinge ima Du Chaillu isti siavospev: »Pravili so mi o lepoti tamošnjih žensk in je res tako. Prišel sem tja ob košnji, na polju sem jih videl, veličastne postave, pridno pregibajoče se sem in tja; ker je bilo toplo so bile oblečene samo v srajco-, privezana okoli bokov s predpasnikom. Glavo so si bile slikovito ovile z rdečo ruto; in čeprav je solnce neusmiljeno pripekalo na nezavarovane obraze, sem opazil vendar pri večini žen in deklet ono bleščečo belino in nežnost barve, ki jo vidiš le pri Švedinji.« Zelo drugačni kakor aristokratski Švedi so Norvežani v bistvu popolni demokrati. Norve--žanke so se že davno oprostile vseh tistih pred* sodkov, ki jih imajo za ženske drudod po svetu in ki omejujejo žensko prostost. Udeležujejo se političnega delovanja, udejstvujejo se v umet* noti: sploh, postale so v javnem življenju to kar moški. Po lepoti obraza in oblikovanju telesa zaostaja Norvežanka daleč za svojo švedsko sestro, četudi se dobijo tu in tam izredne kraso-tice Splošno je Norvežanka precej velika, malo št-orasta, obraz bolj štirioglat. Zmeraj se pa odlikuje po belini kože, živahni in zdravi rdečici lic in po mehkih, večinoma plavih, pa trudi temnih laseh. V njenem temperamentu ni nobenih finih stopnjevanj, vsako njeno čustvovanje je takoj silno močno. Če ljubi, začne takoj strastno ljubiti; oe pa sovraži, sovraži temeljito1. Velika je njena energija in pa zavest, koliko je vredna. Moderna Norvežainka bi bila drugim ženskam Evrope najrajši voditeljica v njih boju za opno* stitev od moškega poveljevanja in od predso-d* kov.časa; ni čuda, da je dosegla nekaj, česar druge Evropejke ne poznajo: pri poroki odloči ona sama, ali bo možu »zvesta in poslušna« ali pa samo »zvesta«. Sicer je to precej vseeno; kajti v zakonu itak naredi to, kar ona hoče. Zato ni čudno, da pride na Norveškem včasih do porok, ko sta se dotičnika komaj spoznala. Brez zaroke povesta svetu, ki je pa na to že navajen, dia se imata rada in da sta mož in žena: pa je konec in mir besedi. V izobrazbi pa Norveginja Švedinjo zelo nadkriljuje, Norvežanke so med najizobraženej-šimi Evropejkami. Seveda pa živijo na skrajnem robu kulturnega pasu in zajemajo svoje znanje le iz knjig in časopisov; videle in doži* vele so le malo, večina, nikdar ni zapustila svoje gorate domovine. Zato se Evropcem- zdi, da večkrat nimajo prave sodbe. Splošno je Norvežanka resna in precej molčeča, v nravnosti čista. Ljubezen rodbinskih članov med seboj je velika, o prepirih ni dosti slišati. Posebno otroke negujejo starši z veliko ljubeznijo in jih prav skrbno vzgojijo. V občevanju je Norvežanka skozinskoz vljudna in dostojanstvena, čeprav nima tistih izglajenih občevalnih oblik kakor jih ima Švedinja. Oblači se dobro in lepo, vendar ne tako elegantno kakor njena švedska sestra;. Danke pa svet bolj poznajo kakor njih severne sestre; pač zato, ker je Danska sredi* ščem kulture bližja: Danke dosti več po-tujejo, so veliko več videle in s tujci precej več občevale. Njih postava je splošno lepša kakor ona severnih Nemk; plavolasi tip jei najbolj zastopan, so pa tudi črnolase in rdečelase. Poteze obraza so zelo različne; dloisti več se ne da reči kakor da je Danka Norvežanki podobna. To seveda ni noben poklon. Lepe Danke res niso, prav pogosto srečamo odločno grde obraze. Kar je pa lepih, so pa posebno lepe. Simpatične so pa zelo, ker so nenavadno prisrčne in ljubke. Nežne, dostojanstvene občevalne oblike so jim najbrž prirojene. Znana vljudnsot Dancev gotovini samo /uglajenost, temveč pride od srca. Danka se obnaša prosto, neprisiljeno, prav kakor Norvežanka, in se je istotako otresla vseh zastarelih predsodkov in muh, kakor se jih je Norvežanka. Njene strasti so tako stopnjevane kakor pri Nemki; nenadnih hitrih skokov Nor-vežanke ne pozna. Je pa Danka tudi bolj mirna in hladnokrvna kakor Nemka. Mirna kri se po* zna v vsem ljudstvu. Škandalov, neprijetnih prizorov in prepirov na danskih cestah ni; le redkokdaj se kdo spozabi. Občudovati moramo tudi otročnost in preprostost danskih žensk. Samo pogledati jih je treba, kako se vedejo na plesišču, kako veselo in zadovoljno, in vendar nik* dar razposajeno; kljub vsej veselosti opazimo neko vzdržnost, ki zelo prijetno vpliva. Najbolj značilna za Danko je njena individualnost; še bolj je pri ženski izražena kakor pa pri moških. Že na cesti jo lahko študiramo: nikjer ne boš videl toliko raznolike obleke kakor na cestah Kopenhagna, glavnega danskega mesta. Vedeti lnormo, da je v Kopenhagnu zbrana četrtina vseh danskih prebivalcev na eni točki in se tam vidi vse, kar je na Danskem doma. Tam dela vsaka ženska to, kar ji pač ugaja. Nobena ne vpraša, kako se njena scsedinja oblači, kaj dela in česa ne dela, kaj se uči, kaj veruje in kaj ima za prav. Vsaka vpraša samo le sebe. To ie res prava osamosvojitev ženske in si jo lahko vzamejo vse druge za zgled. Rav* no sedaj, ko smo govorili o ženskem kongresu v Rimu in ko se pojavlja na vseh koncih in krajih .ženski preokret in želja po samostojnosti, bi nam bil stik z našimi severnimi sestrami, prav dobrodošel. Bilo bi le želeti, da bi se s pomočjo naših severnih rojakinj tudi pri nas izvršil isti preobrat v mišljenju o ženski, kakor se je tam gori. Glavno vodilo: stik z Norvežanko! DEKLIŠKA. Sladko in čudežno doni v dolini melodija, v dolini svetli zeleni kjer tisoč mladih rožic spi zakletih od davnine. Doni kot bi pozdravljalo te bele, rudeče rožice, da bodo osvobojene, da bodo solnce gledale. C9se6nost in fjudezen. Genialni človek je vedno več ali manj osebnost in ljubitelj. Sam občuti, da ga ob* daja nevidna moč, svetloba, ki se razteza v neizmernost duševnosti ali čustvenosti. Oni, ki hrepeni po duševnosti, stremi le po tem, da se njegova ljubezen razširja in razvije na okolico, dočim išče drugi in stremi zatem, da se njegovo čustvovanje udejstvuje. Prvi ne išče osebnosti, ker njega življenje hiti večnosti nasproti; drugi išče skupnosti — z Bogom, izražane v ljubezni. Ljubezen, zamore kot osebno izžare? vanje ohraniti osebnost, a jo istočasno daro* vati. Ker je oboje v nas najvišje, se naslam jamo v ljubezni na Najvišje,, na Boga. Čim osebnejše mislimo na Boga, temveč ljubezni je v nas in tem jasnejše ga spoznaš vamo v zrcalu naše duševnosti. Brez ljubezni ne vidimo, ne občutimo Boga, in brez Boga ni duševne ljubezni! Bistvo človeka, ki je našlo Boga, zamore ljubiti v večnost; ljubezen, ki čuti v sebi večnost, preliva to večnost v vsa* ko ljubljeno bitje, ker osebnost, iz katere iz; vira, vodi k večni osebnosti, kjer je prostora za vse drugo, le za omejeni »jaz«, in za samo* ljublje ni prostora. Kdor vzraste iz samo: ljublja, se bliža božanstvu, ker v njem se bus dijo vse vstvarjajoče sile. Nesebična ljubes zen je vedno vstvarjajoča in posnema božje bistvo. NAŠA HRANA. 7. Redil ne soli. Neprecenljive vrednosti za obstoj našega telesa, je hrana, ki vsebuje tudi mineralne snovi. Zelo važno je dnevno zavživanje takih jedi, ki so bogate na mineralijah, kakoir: fosfor, apnenec, natrij, magnezija, železo. K tem prište* varno v prvi vrsti hranilne rastline, steble in ko? renike, sploh vse, kar prištevamo k hranilnim zeljiščam. Katera mati bi mislila nato, da je rakitičen otrok, ali otrok, čegar okostje je šibko, le vsled tega zapadel bolezni, ker je zaužival nepravilno sestavljeno hrano? Kako malo važnosti se polaga ravno tej točki naše prehrane: pravilno sestavljanje hrane. Ni zadostno, da dobi otrok ali odraste! zadostno količino jedi, da se naje do sitega, treba je primerno razdeliti jedi. Ne vedno eno in isto, ja danzadnem vedno ista jed. Redilne snovi in potrebne soli naj bodo razdeljene pravilno; narava sama je skrbela za raz« ličnost v prehrani, le nerazsoden človek tega ne upošteva, ker misli, da je to potrata in ker je neveden. Danzadnem eno in isto, brez pro« grama, brez razdelitve hranilnih snovi, ko je bolezen v hiši, pa brž v lekarno! Važno je vprašanje, katere soli so za naš organizem potrebnejše in varnejše. Za obstoj in sestavo okostja je potreben apnenec; pri diha-aiju tvoroča se ogljenčeva kislina, ki je za naše telo nepotrebna in se zato izloča, potrebuje natrija, ki pospešuje ta proces. Znano je že, kakor svoj čas povedano, da se nahaja v naši krvi železo. Zelo važno je toraj, da zauživamo jedila, ki vsebujejo železo. V mleku se nahajajo vse te snovi v precejšnji meri. Druge jedi, ki dajajo telesu potrebne soli, so: špinača, solata, korenje, korenine, j a« bolka, jagode, robidnice, suhe smokve i. dr. Se* veda, vsako hranilo vsebuje različno količino snovi. Iz sledečega popisa je razvidno razmerje apna in železa v posameznih hranilih: apno železo Med 6.7 1.2 Goveje meso 29 17 Grozdje 60 5.6 Krompir 100 6.4 Dateljni 108 2.1 Češplje 166 — Rumenjak 380 10-24 Smokve 400 4.0 Jagode 483 8-9 Kravje mleko 1510 2.3 Razumna gospodinja bo proučila to razmerje, da bo skrbela za pravilno prehrano svojcev. Prepričati se mora sama, kaj mora opustiti in kaj upoštevati, in opazila bo sčasoma, kako vpliva pravilna prehrana na dušo in telo člove* kovo; to spoznanje ji bo olajšalo marsikatero težavo, ki ji dela preglavice. Mnogo fosforja, 39%, se nahaja v kakao, v karfijoli, mandeljnih, in v rumenjaku (65V2%) a tudi v kolerabi, čebuli, kumarci in špajrgelju. Znano je, da je fosfor potrebna snov, ki vpliva zelo na možgane, zato je zauživanje teh rastlin neobhodno potrebno. Dognano je po izkustvih, da vzbuja zavži* vanje hranil, ki vsebujejo večino kalijia, znatno potrebo po zauživanju kloronatrija (kuhinjske soli) tako n. pr. ako bi se hranil človek večinoma s krompirjem, toda ta potreba odpade, ako se uživa mešano hrano. V današnjih dneh se porabi veliko množino soli. zlasti možki ljubijo osoljene jedi Čemu? Glavni vzrok tiči v nepravilni prehrani in preo-bilernu zauživanju le ene in iste jedi, ki vsebuje premalo mineralnih soli. Drugi vzrok: ker gre pri nepravilnem izpiranju in kuhanjiu gotovih hranilnih rastlin gotova množina soli v zgubo; tretji vzrok: preveliko poželjenje — ki izvira največkrat iz duševne nesamostojno«ti — po prekomernem zaužvanju prašičevine in pikantnih jedi, ki vodijo do nenormalnega zauživanja alkohola — cfo pijančevanja. Prekomerno zauživanje slanih jedi je nespametno; zdravniško je dognano, da ima veliko bolezni svoj izvir ravno v preobilem zaužb vanju kuhinjske soli. (Prašičevina, slaniki, prekomerno soljenje). Normalni človek, ki se pravilno hrani, ne čuti nikdar potrebe po slanih jedeh, ker je njegova kri zdrava in nepokvarjena. 8. Sadje. Sadje ima radi vsebujočega sladkorja veliko hranilno vrednost. Že samonasebi je sadje vabljivo, upoštevajoč različne barve in oblike in prijeten aroma. Ko ugledamo lepo rudeče jagode, dišeče breskve, sočna to jabolka in čreš-nje, se zdi človeku, da sta solnce in zemlja zdru* žila vse bogastvo v to sadje! Čimbolj je razpostavljeno sadje solnčnim žarkom, tem lepši in okusnejši je sad, to nam dokazuje jiužnio sadje. Le škoda, da je sadje razmeroma drago, in si ga zato ne morejo privoščiti revnejši sloji v zadostni množini. Upajmo, da se bo dvignila sad-jereja v teku časa na predvojno stopnjo, ker čimveč sadja, tem cenejši bo. Samoobsebi je umevno, da je v sadju le malo maščobe ali nič, zato pa vsebuje kislino in že stopljeni sladkor, in sicer, kot spodaj razvidno: sladkor soli kislina voda Grozdje ' 16% %% %% 78% Hruške 12% %% 83%% Melona 7% %% 0% 90% Jagode 4% V2% 1% 87% Češplje 11% %% %% 81%% Kako blagodejno vpliva sadje na človeški organizem, ve le oni, ki to občuti, ki ne trpi na zaprtju in slabi prebavi vsled zauživanja sadja. Premalo je še znan blagodejen vpliv kisline na živčevje. Zlasti duševni delavci bi morali biti o tem podučeini in bi morali zauživati mnogo sadja, zlasti jabolk. Manj sladkorja, a zato večjo množino be-liakovin, maščobe in škrobč. vsebujejo man« deljni, orehi in kostanj in sicer: beljak. mašedra ogl. kisi. soli voda Kostanj 11% 3% 74% 3% 7% Mandeljni 24% 52% 8% 3% 6% Orehi 16% 57% 13% 2% 7% Kokosov oreh 9% 67% 12% 2% 6% Lešniki 17% 62% 7% 2.50% 7% Koliko beljakovin, maščobe in škroba v pri« meri z mesom s 20% beljakovin? Suho sadje je težje prebavno radi izgube vode pri sušenju, a zato ga moramo dobro žvečiti ali dušiti s primerno količino vode in sladkorjem. Dateljni so zelo redilni radi velike količine sladkorja, 70% ogljikovih hidratov (sladkorja in škroba); par orehov in nekaj dateljev dnevno več zaleže, ko preobilo zauživanje mesa, klobas in piva, kar je tudi cenejše. RAZGLEDI. VSAKDANJOST. Vsakdo, komur je narava podelila bistro oko — go« vorim o duševnem očesu — vidi in opazi marsikaj, kar ostane drugim prikrito, kar prezrejo, ker so vsakdanji, vedno vsakdanji in jim ni niti volja, povzpeti se iz te vsakdanjosti. Če le potiplje bistrooki okolu sebe, pa se mu nudi prilika, da se začudeno vpraša; čemu vse to? razširi sc mu zcniea, zgrbanči se mu čelo, zaboli ga v srce. Opra« vičevati skuša sebe in druge a joj, čemu opravičevati, ko sc znova — pa prav kmalu zopet dvigne prah — zopet oni zbodljaj, da krvavi srce. Ko bi zamogcl človek posvetiti v vse kote in vso razkrinkano gnjilobo pobrati in jo razbliniti kakor peno v prazen nič, ali še lepše: ko bi zamogel nekdo, ki ni nikdar vsakdanji — kedo? razsvetliti v vsa ona srca, ki ne znajo biti nikdar praznična — mogoče bi še solncc prijaznejše sijalo. Posvetimo za enkrat le kot vsakdanji ljudje v prvo instanco, v družinsko življenje. Proza, sama proza. Ne« zadovoljni obrazi, trdi, vase zaprti, ali pa kričavi, zadi« rajoči, gospodujoči. Vsega v izobilju, le miru iščeš za« man, nebrzdanega, čistega veselja ne bi našel skoro niti pri otroku, ker bogve, kaj mu greni življenje? Čemu vse to? Odgovor bi bil pretrd, če odkritosrčen. A čemu v družini nezadovoljen izraz v obrazu? Če« mu izgine smehljaj, ki se ga kaže svetu kot maskirano notranjost, ko se čuti človek doma neoviran, kjer sleče pocestno, navidezno prazničnost? Vsi tesni okovi for« malnosti padejo, ko vrže nase prijetno haljo domačno« sti; a s temi okovi pade tudi vsa ona ljubeznjivost, ki smo jo dolžni drug drugemu, kot skupno živeči ljudje. Tista formalna ljubeznjivost, ki pride tako redko iz srca, ki jc le navidezna! Ko srečaš člane družine v družbi, kako vse drugače je medsebojno občevanje kot doma! Tesnoba, sovra« štvo izgine radi drugih, a ne iz obzira drug do drugega. Mož in žena, brat in sestra iščeta zavetišče in razve« drila drugje, mesto v lastnem domu, v veselem, med« sebojnem razumevanju. Dom naj bi bil kot rodovitna gredica, kjer skali in uspeva le veselje, medsebojno zaupanje in obzirnost, cvetke, ki vlivajo v človeka veselje do življenja; za« tisnejo mu pečat odkritosrčne ljubeznjivosti in uljud« nosti, ki bi ga dvignila iz gole vsakdanjosti. In tedaj ne bi bila porabna maska ljubeznjivosti v občevanju s svetom. POKLIC GOSPODINJE NA KMETIH. Dobra gospodinja podpira hiši tri ogle, pravi naš pregovor. Tega se zaveda vsak, ki gleda krog sebe z od« prtimi očmi. Žena, ki je znana kot dobra gospodinja, ne potrebuje druge hvale, ker so v tej njeni lastnosti zdru« žene vse vrline vzorne soproge in matere. Dobra gospo« dinja bo vedno skrbna soproga in ljubeča mati, ker ji je blagor vseh članov družine enako pri srcu. Težke so dolžnosti, ki jih sprejme nase žena, ko postane gospo, dinja zlasti na kmetih. Medtem, ko njena vrstnica v mc» stu opravlja dela v kuhinji, v sobah in pri šivanju, čaka« jo nanjo poleg teh še najrazličnejša opravila v hlevu, vrtu in na polju. Kaj čuda, če ta ali ona žena pri tolis kih poslih zanemarja včasih svoje dolžnosti kot mati in soproga ali, da poželi po navidez udobnejšemu živ* ljenju svoje sovrstnicc v mestu; pravim: navidez udob« nejšemu, kajti pod plaščem udobne zunanjosti se često skriva bodeče trnje vsakdanjih skrbi, morečih prevar in drugih, kmetski gospodinji največkrat skritih težav. 2e« na, ki se jc za svoj poklic kot gospodinja primerno pri« Za zimski čas bi se marala sleherna gospo« dinja preskrbeti ne le s krompirjem in zeljem, temveč tudi s sadnimi mezgami in kompoti. V prodajalnah je vse sila drago, zato naj uporabi ugodne prilike poleti, da si nakupi večjo mno« žino sadja. Prištediti bi si morala že vnaprej, za ugodno priliko, ko je sadje poceni. Troje vrst sadja moram omeniti radi to« sebnih lastnosti: pomaranče, citrene in jabolka. Prvi dve vrsti prištevamo k južnemu sadju, ki vpliva dobro zlasti ob mrzlici; a tudi zdravemu človeku de dobro sok tega sadja, če ga zmerno zauživa; le premalo mislimo na njega dobro« to. Manj vira in več limonade, da se pre« preči marsikatero nepotrebno zlo. Manj sočno a domače sadje so jabolka, ki se lahko hranijo čez zimo. Zelo priporočljiva so, ker njih sok je dober pomočnik pri prebavi. Star pregovor pravi: Kdor poje vsaj eno jabolko pred.no leže, dobro spi in ne potrebuje zdravnika. Tudi tega sadja naj ne manjka v gospodinjstvu; nakupi si jabolk, ko jih je mnogo na trgu, ker takrat so najcenejša. Kakor krompirju, tako raste tudi jabolkam v zimskem času cena, zato porabi ugodno priliko! msmM^mm mmmm pravila, ki si je razbistrila razum, oplemenila srce in ojačila voljo, bode z božjo pomočjo premagala vse te« žave ter z ljubeznjivo požrtvovalnostjo osrečevala svoje drage. Oglejmo si stvari, na katere bi morala misliti dekli« ca že predno »postane gospodinja.« 2ena, ki dobro ku« hati zna, drži moža doma, sem čitala nekje na nekem kuhinjskem prtiču. Vsakdanje skušnje nas res uče tako. Če boš stregla možu in družini z res okusno priprav« ljeno hrano in boš skrbela, da jo primerno menjaš, bo mož ostajal tudi ob nedeljah in praznikih rad pri večerji ter si ne bo hodil hladit jezo nad neslano, nekuhano in neokusno hrano po gostilnah. Nauči se dobro kuhati, predno misliš postati gospodinja, sicer boš doživela mar« sikatero bridko urico. Opazuj mater, skušaj jo ob pri« liki posnemati. Matere pa naj bodo pametne ter naj pu« ste, da odrasla hči prime za kuhalnico ter včasih sama poskusi. Ako je prilika, naj nikdar ne zamudi, dati hčeri priložnost, da pogleda v svet ter opazuje gospo« dinje, kuharice, ki znajo kaj več kot ona. Ne velja več izgovor, da kmetsko dekle ne sme znati več, kot je znala mati. Svet napreduje, vsak dan prinese kaj novega, koristnega pa tudi škodljivega, oboje je treba poznati, eno, da se z njim okoristimo, drugo, da se mu izognemo. Marsikatera mati se nadalje izgovarja: »Nimamo časa. Če dam hčer, da se mi kaj nauči, kdo mi bo pomagal doma.« Včasih imajo taki izgovori res nekaj stvarne podlage. Pa pomislimo, da škodo, ki jo bode občutila deklica v poznejšem življenju, se ne more niti oddaleč primerjati s tem, kar bi potrosila, če bi si za nekaj časa najela deklo, da se da hčerki prilika, naučiti se čemu. Dobra, spretna kuharica pa še ni dobra kmetska gospo« dinja, manjka ji še mnogo. Oskrbovati mora domače go* spodarstvo in dajati domači hiši prijetno lice. Treba je iti v hlev, na vrt in tudi na polje. V hlevu mukajo prid« ne kravice, v svinjaku pa krulijo prašički, po dvorišču se sprehaja pernata gospoda. Tudi tem mora znati go« spodinja postreči, saj je znano, da se krava pri gobcu molze in da vsaka gospodinja ne zredi za dlan debelega špeha. Pa tudi razne bolezni napadejo ubogo živinico; tu je treba zopet razumne, zvedene gospodinje, ki si bo« de znala pomagati tudi v najtežji zadregi. Lepo urejeni vrt jc kras vsake kmetske hiše, a ne samo to, nego tak vrt nudi vedno dovolj zelcnjadi, zlasti pri nas, ko je mi« lejše podnebje, ki prinaša v kuhinjo prijetno menjavo. Tudi v vrtnarstvu torej, zlasti v gojenju zelenjadnih rastlin, naj bi bila gospodinja kolikortoliko izvedena. In ker je treba sem ter tja pogledati tudi na polje, osobito v hišah z manjšim gospodarstvom, mora poznati in raz« umeti vsaj vsa lažja dela na polju. Kranjske in štajerske žene opravljajo celo težja poljska dela; one kosijo, or« jejo, kopljejo itd. Seveda, da presegajo taka dela njene slabe moči, da je nekaka mučenica, zato pred časom ob« nemore. Ne bi bilo prav, da bi silili tudi naše ženstvo k pretežkemu poljskemu delu. Ohraniti ga moramo čvr« stega, čilega! —■ Naši domovi naj bi bili tudi vabljivi in prijetni; zopet nova skrb novo delo za gospodinjo. Ako hoče, da je povsod vse snažno in redno, mično in lično; kolike spretnosti, koliko dobrega okusa je treba; pa tudi železne potrpežljivosti, da ne vzkipi in pusti v miru vse, ko ji družina komaj pospravljeno stanovanje nanovo zamaže in razmeče vse povprek. Lc točen red, kateremu sledijo vsa dnevna opravila, ti bo tu pomagal. Zvesto porabi vsaki dan določen čas za dnevno snaženje, bodisi v kuhinji, sobah ali drugod. Določi si gotove dni, v ka« terih podvzameš temeljito snaženje vseh prostorov. — Vsak predmet imej svoj določen prostor, ki ni ga men« jati poljubno. Obleka in perilo ostane trpežnejše in lič« nejše, če ž njim pravilno ravnaš. Koliko Lir gre po ne« potrebnem iz žepa za novo obleko in perilo, ko bi lahko še shajala s starim, če bi ga znala lično in trpežno zakr« pati. V deževnih dneh in v dolgih zimskih večerih bi gospodinja marsikaj sama zgotovila, če bi znala. Naj na« še mamice, zlasti pa očetje, nikar ne mislijo, da je do« volj, če se zna hčerka spretno sukati okoli ognjišča in v hlevu. Vsaka bi se morala vsaj toliko priučiti šivanju, da bode znala izvrševati sama navadno domače perilo, zlasti otročje. Prihranila si bo s tem marsikatero Liro, ki bi jo sic.er morala dati šivilji. Opravljati taka in slič« na opravila, spretno in razumno, bi morala znati vsaka deklica, ki misli stopiti v zakon. Vendar bo s tem zado« stila komaj prvi manj važni polovici svojega poklica. Gospodinja je tudi mati, vzgojiteljica svoje dece. Pokli« cana je, da se bavi z najvzvišenejšo umetnostjo na sve« tu, z vzgojo otrok. Domača hiša je prva učilnica, mati — prva učiteljica. Ako se dete v rojstni hiši ne vzgoji v dobrega človeka, pozneje ne pomagajo nobeni nauki, nobene šole. Z materinim mlekom pijejo otroci takore« koč tudi težnje, nagnenja in strasti njenega srca. Mati je otrokom vzor, ki ga posnemajo tem rajše, čim bolj so ji vdani. Materini nauki in njen zgled se vtisnejo tako globoko v otroško dušo, da jih navadno ne zbriše nihče več. Večkrat je od matere odvisna časna in večna sreča njenih otrok. In kako se zanemarja v današnjih dneh tudi ta preimenitna dolžnost, nam pričajo bridke tožbe in trpki zgledi naše, čestokrat že zelo zgodaj, tako zelo pokvarjene mladine, žal tudi na kmetih. Nasprotno ni lepšega, ni plemenitejšega veselja za starše, kakor pridni in dobro vzgojeni otroci. Oni so najboljše priče, da je vladal v družini red v smislu božjega in človeškega pra« va. Taki otroci grade na podlagi, ki jo nesejo iz doma s seboj v svet, naprej in so neprecenljive vrednosti za javno življenje. Dobra domača vzgoja vstvarja temelj za šolsko vzgojo in jo obenem izpopolnjuje. Rodbina je to« rej korenina vsakega socijalnega blagra, pa tudi zla. — Treba je začeti v rodbini, če hočemo doseči zboljšanje sedanjih družabnih razmer. Na materah je ležeče, kak« šen bo ljudski rod. Kadar stopa dekle pred oltar, mora vedeti, da jo čakajo težke dolžnosti, vredne, da jim po sveti celo življenje. O, da bi naša dekleta pomislila tudi na to in ne silila kar tja v endan v zakon, koliko lepše in ugodnejše bi bilo na svetu.« Kakor razvidno, čakajo naše gospodinje zares težke dolžnosti in moreče skrbi. Dobra gospodinja pa tudi v delu ne pretirava, privošči sebi, svojim otrokom in po« slom primernega odmora. Poleg tega treba vsakemu, to« rej tudi gospodinji včasih koristnega, duševnega razve« drila, sicer človek prehitro omaga, se obrabi in naveliča. Saj je treba materi gospodinji čestokrat velikega samo« zatajevanja, da si ohrani mirno in veselo srce. Mnogo« krat nastopijo za družino hudi dnevi, polni skrbi in brid« kosti. Gospodinja dela neumorno, se trudi od zore do pozne noči, pa se vendar ne more izkopati iz nadlog. Vrhu tega se pojavi še kaka opasna, dolgotrajna bole« zen in stroškov ni konca ne kraja. Tu ji pomaga le po« trpljenje in zaupanje v božjo pomoč, ker vztrajnost pre« bije konečno vse zapreke in nevihti sledi vendarle solnce. Naj si bo gospodinja še tako vešča in izurjena v vseh stvareh, vendar se mora še vedno izpopolnjevati. Svet stalno napreduje, skoro vsaki dan nam prinaša no« ve izume ali staro popravlja in spopolnjuje. Znanosti Se na korist človeštva vedno lepše razvijajo. Vse to se zbi* ra v knjige in časopise, da je možno vsakomur okoristiti se za življenje. Dobra knjiga je najboljša prijateljica. Gospodinja, ki hoče napredovati, rada prebira o pro* stem času knjige in časopise, pa ne samo take, kjer se on in ona končno dobita nego predvsem resne in poučne knjige. Dobra gospodinja rada sprejme iz njih dober svet, zve mnogo lepega in zanimivega. Ona ne zame* tava najnovejših iznajdb, pa tudi ne posnema vse od kraja. Modro izbira in si obdrži od starega, kar je dobro, od novega sprejme le to, kar je zares koristno. Dobri gospodinji je v resnici treba bistre glave, urnih rok, plemenitega srca in vesele narave, potem dela vse okoli nje z veseljem in vztrajno. MODA. 19661 (J) Jesenski kostim; jopič širokorokavni s pa* som. Na željo kroj po meri. 39370 (V) Jesenska enostavna obleka z vezenjem. Na vzorcu za vezenje je razvidno, da je sestavljen iz vezanja z volno in s perlami. Vzorec je lahek in si ga malo spretna roka lahko poveča. Po naročbi se vdobi kroj po meri s vzorcem za vezenje. ljudi. V nekaterih pokrajinah, iz posameznih krajih umira neverjetno veliko število jetičnih. Kaj jc vzrok temu? Mnogo je vzrokov; neizprosen boj bi jim morali napovedati, a zdi se, da silijo ljudje nevede in nehote tej bolezni v naročje vsled neprevidn., nevedn., vsled prena« pornega dela ali slabe, neprimerne hrane, ki je posledica uboštva, skopuštva ali nerazsodnosti, in tudi vsled ne» zdravega, brezsolnčnega stanovanja. Pod sušico ali jetiko razumemo razpad pljuč po tvoritvi majhnih vozlov, v katerih se zbirajo in vgnez« dijo bakcili jetike. Brez pljuč ne bi mogel človek di« hati; bolna pljuča ovirajo pravilno dihanje, zato je na pljučih bolan človek podvržen počasnemu, dolgoletne« mu ali pa naglemu hiranju, ki drevi ali leze brezpogojno smrti v naročje. Sveta dolžnost vsakega človeka je, da si ohrani pljuča zdrava. Glavni znaki jetike so: nepravilno di« hanje, krvavenje, ki je posledica razpadanju žil, votline v pljučih (zato votel odmeh, ako se tolče s prstom po prsih) razdražljiv kašelj, pojemanje teže, oboljenje ja« bolka, želodčne in črevesne bolezni, ponočno potenje itd. itd. Razločujemo več vrst pljučnih bolezni: pljučno šib« kost, vnetje pljuč ali pljučnico, sušico, pljučno krva« venje, gnjitje pljuč in pljučno kap. Na pljučni šibkosti trpi večina ljudi, ki so slabo« krvni, duševni delavci, ki se premalo gibljejo, tudi lju« dje s srčno napako, toraj vsi oni, ki so plitvih prsi vsled nezadostnega gibanja in večnega sedenja. Vnetje pljuč jc smrtnonevarno, ako se prenapol« nijo pljuča s krvjo in pljučni mehurčki z vodo in krvjo, vsled česar je ovirano menjanje zraku. Prvi znak vnetja pljuč je mrzlica, kateri se kmalu pridruži stransko zba« danje in kratko dihanje, pozneje kratko pokašljevanje s krvavimi pljunki. Ta bolezen napade človeka nenado« ma a se včasih izvije iz bronkialnega katarja, ki traja včasih več tednov. Pljučnica je nevarna zlasti otrokom, starčkom in pijancem. Po prestani krizi, ki traja od pet do devet dni, pojema mrzlica. Zdravljenje pljučnice. Pri tej bolezni je treba previdnosti. Prevelika iz« prememba v temperaturi jc škodljiva. Bolnik naj za« uživa limonado, vodo kuhanih, posušenih jabolk, sveža jabolka. Takoj ob pojavu mrzlice treba izčistiti črevo. Zrak v sobi bodi čist, pernice se odstranijo da ne pove« čajo potenja, v zmanjšanje toplote napravi bolniku pol« životni obkladek (zmoči prt v 20° do 252 C topli vodi, vzmij ga naglo in ovij okolu telesa; da se ne premo« čijo rjuhe, ovij bolnika še v plahto, ki jo že prej položi pod bolnika), in mrzlejši obkladek pod kolenom. V pr« vem hipu bolezni je bolje opustiti obkladke na pljuča; hladno, ne mrzlo umivanje hrbta, obkladki na glavo so bolj prikladni in priporočljivi. Ko se bolniku katar že odpušča, napravi mu polukopclj (sedečo) v 35° C topli vodi, drgaj (frotiraj) ga po životu z gorkimi rokami in dolivaj polagoma mrzle vode, da se kopelj ohladi do 28° C a bolnik se ne sme med tem časom dvigniti iz kopalnice. Nato položi mokrega bolnika v posteljo, po« krij ga s toplo odejo, za hip s pernico, da se hitro se« greje. To umivanje in drganje ne sme trajati več kot 3 minute. Ko odneha mrzlica in ko je kašelj močnejši, po« kladaj na bolnikova prsa gorke obkladke (kis z vodo pomešan), ki jih menjaš vsake tri ure, a ne da bi bolni« ka odkrila. Ti obkladki olajšajo kašelj, katar se razpu« šča, ozdravljenje se hitreje bliža. Pozneje sledijo sedeče ZDRAVJE. Najbolj razširjena bolezen današnjih dni je to. Ko« liko žrtev zahteva letno? V Evropi približno milijon 39006 K, 39007 K, 39008 K. Motivi za jesenske oble« ke, ki se lahko vežejo v več barvah, a vedno v primer« nem tonu k barvi obleke. kopeli s polivko na hrbet, vroče nožne kopeli, polživotni ovitki po noči in dobra, tečna hrana. Sušica je najnevarnejša in najbolj razširjena pljuč* na bolezen. Mlade ljudi napade kaj rada, še posebno, ako so prestali naglo pljučnico. Katar v pljučih, to so ugodna tla za bakcil jetike. Kaj često se dogodi, da vdi* hajo zdravi ljudje ta bakcil a ker ne najde ugodna tla, se ne vgnezdi; tem nevarnejši je slabokrvnim ljudem — ljudem, šibkega organizma. Sušica se Siri naglo ali pa prav polagoma. Dolgo* trajni katar je začetek sušice, a v tem katarju ni še vedno simptom za jetiko. Bolnik, ki je v nevarnosti, je nervozen, slabokrven, toži o utrujenosti in želodičnem motenju, a nihče ne misli takrat na pljuča. Ko je že pre* pozno, sc zavedajo svoje nevednosti, lahkomišljenosti. Sušica ni neozdravljiva bolezen, ako se pravočasno in pravilno prepreči razvoj bakcilov. Velike skrbnosti in razsodnosti je treba pr tem, ki pa navadno primanjkuje domačim pomočnikom in bolniku samemo. Mnogo jc slučajev, ko narava sama zaceil rane; ako je organizem v dobrem stanju, tedaj podpirajo pljučna tuberkulozna gnezda in bolnik je izven nevarnosti. Zdravljenje. Predvsem je skrbeti, da bolnik vdihava čist zrak — gorski ali gozdni — da se primerno giblje in okoplje. Hrana bodi lahka, vegetarianska. Ako se jc bolezen že ukoreninila in povzročujc bolečine, tedaj naj bolnik le* ži na prostem, na verandi, ki je v zavetju; masiranje upliva ugodno, zlasti zračne in solnčnc kopeli. Pri noč* nem potenju operi bolnika z vodo in kisom (namoči gobo v tekočino, ožmi jo in operi bolnika po životu). Potrebna je toplejša obleka, močno dihanje na prostem in neseksualno življenje. Jetični človek naj spi sam v sobi pri vedno odprtem oknu. Nikdar naj ne pljune na tla ali v žepni robec. Ima naj vedno pri sebi higije* nično posodico za pljuvanje. Ko se izmeček jetičnega človeka posuši, je zelo nevaren in pravi prcnašalec bakcila. Žalibog jih premnogo umrje na jetiki radi slabe po* strežbe in nepravilnega zdravljenja. Kreosot, vino in meso je pogubonosno za jetičnega človeka; sadje, sadni sokovi, mleko, med, solnce, zrak, to so edini pripo* močki ki ga vodijo do ozdravljenja, ako ni že prepozno. Ljudje, ki so podvrženi že razviti, neozdravljivi jc* tiki, naj se nikar nc poročijo. Čudno jc, da ravno taki silijo v zakon. Mogoče so toliko nevedni, ali brezvestni, da ne slutijo ali nočejo slutiti, da s poroko ugonobijo sami sebe in uničijo še drugo bitje in tretje... Veliko* dušna je ženska ki se odreče zakonski — sreči, ne, nje* na dolžnost je, da se odreče, da prepreči razširjenje te neprijetne bolezni, ki liki sovražni kači zastruplja vedo* ma zdrave sokove. Pljučno krvavenje se poraja navadno pri jetiki, a včasih tudi pri srčni bolezni, nepravilnemu perilu in in» fekeiji. Včasih zamore biti smrtonosno. Bolnik naj leži raztegnjen in naj nikar ne govori. Na prsa mu stavi gorke, kisove obkladke in noge ovij prav gorko; dobro de tudi obkladek pod kolenom. V sobo mora zrak, bolnik naj uživa le mleko, grozdni in jabolčni cdccdck, a v malih količinah. Pri pravilnem po* stopanju je upati na ozdravljenje. GOSPODINJSTVO. O ČIŠČENJU STANOVANJA. »Preveč besed,« vzdihne katera. Kedo bi vedno isto mlatil? A nič ne de, ker vem, da bo marsikateri dobro* došlo, ako podrobno razpravljamo, kako naj se uporabi čas, določen pospravljanju in snaženju stanovanja. Saj mnoge, zlasti mlade gospodinje, si ne vedo kako poma* gati; preobilica dela jih tako omami, da ne vedo, pri čem začeti. Čas je zlato, zato urno na delo, da ostane prosta urica za oddih, za svobodno uporabo. Kedaj pospravljajmo kuhinjo? Ker je zjutraj prav dovolj dela po sobah, na deželi pri živini, na polju itd. pospravi skrbna gospodinja, snago ljubeča služkinja ku* hinjo, predno leže spat; po večerji pomije posodo, po* mete, pobriše prah in spravi vsak predmet na svoj pro> stor. Zjutraj, ko vstane, je vsaj kuhinja v redu, zato gre drugo delo hitreje od rok. Pospravljenje sprejemne oziroma jedilne sobe. Ta* koj, ko vstaneš odpri okna, da si izčisti zrak in to po< leti in pozimi; čim več kisika, tem svobodnejše dihanje. Potem dvigni prte, stresi prah iz njih, skrtači in spravi jih med pometanjem, škrtači zofo, fotelje in pokrij vse, da se ne praši pri pometanju. in druge predmete postavi na mizo ali jih nesi v sosedno sobo, da neovi* rano pometaš. Tudi preprogo odstrani, potem, ko si jo okrtačila. Zavese dvigni visoko, da se ne pokvarijo med pometanjem. Najprej pometi pod omarami in v kotih s kratko metlo, potem z dolgo po sobi a vedno proti vra* tom. Pobarvana tla obriši s cunja 2—3 krat v tednu, parkete okrtači in obriši vsaki dan z mehko, volneno ali sukneno cunjo. Po potrebi namaži parkete z vos« kom. Potem, ko se je prah polegel in so tla že čista, po* s^avi zopet pohištvo na svoje mesto, obriši temelji-0 vsak predmet z mehko cunjo, ki jo večkrat otresi a ni* kar v sobi. Ne zabi £a okna, vrata in slike, na peč in luč; prah mora izginiti iz vsakega predmeta a ne samo na strani, ki se jo vidi, tudi skrita mesta morajo biti čista. Sleherni predmet mora govoriti o skrbni, ljubici roki, ker vsak predmet, ki ga je izdelala človeška roka, je vreden pozornosti. Mnogo dela, kaj ne? Vse gre hls tro od rok, ko se človek priuči natančnosti. Predmetu podaljšaš trpežnost — ker prah razjeda — a ti sama pridobiš pri tem nekaj srčne izobrazbe. »Srčne izo* brazbe?« vprašaš, »smešno, prah pa srčna izobrazba, kako se to ujema?« Ni tu mesto, da se poglobimo v to vprašanje, a le par besed: roka briše, čisti, v vsak kota* ček sežejo prsti, da izgine sled prahu, a nobena nt misli, ko izvršuje to delo, da se tudi v njenem srcu pri tem budijo čednosti: ljubezen, potrpežljivost, samoza* tajevanje. Le površna, nepotrpežljiva, vihrava narava briše prah brezskrbno, brez prave ljubezni do predmeta, do srage. Lahko delo je to, a zahteva trdne volje in vztrainosti. Kdor vztraja do konca pri neprijetnem ali navidez malenkostnem delu, bo vztrajal tudi pri težjem, napornem, ker v njem raste moč, brez katere bi v živ* ljenjn premnogokrat zašel v stiske, iz katere se ne bi zmotal zlahka. — Ksko posprvsljamo spalno sobo? Predno izstopiš iz spalne sobe, odpri okna in odkrij postelje, da se te* meljito nrezrači posteljno perilo, odeja in žimnica. Šele no zajtrku pospravi jih, žimnico preobrni, blazine zrah* liaj, odeje otresi, ker se nabira vedno prah v njih, pred* posteljno preprogo očisti in skrtači. Posebno skrbno o< čisti umivalnik in umivalno posodo. Pri tem rabi dve brisači: eno za kozarce, drugo za, sklede in umivalni* kovo ploščo. Vse se mora lepo bleščati. Brisače razobesi« da se posušijo, potem jih spravi v zato pripravno tor« bico. Bolj primerno je umivanje v kopalni sobi, ki bi morala biti v vsakem stanovanju, ali v kuhinji. Tako si prihrani delo in umivalnik ostane vedno lep, ki se je dandanes že spremenil v toaletno stojalo s predali (Psyha.) PonočndtposodS(_ne zanemarjaj. Enkrat v tednu odmakni opravo in obriši med ted« nom nabrani prah, fotelje, zofo ali otomano stolci in skrtači vse gube, visokostoječe ali viseče predmete obri« ši z dolgoročno metlo, odstrani pajčevino, osnaži okna, vrata in vse kote, očedi ključavnice in če potrebno tudi šipe. Preprogo, če ni velika, stepi na prostem; z vodo razredičen salmjakovec osveži barvo preproge in odstra« ni prah, ako jo drgaš s krtačo v tekočini namočeno. Zastarelo, zanemarjeno umazanost nočne posode od« strani s žvepleno kislino, ki jo vdobiš v mirodilnici, a bodi pozorna, ko jo rabiš; par žličk zadostuje, posodo operi s staro metlico, ker novo bi razjedla kislina. Po ■ porabi spravi steklenico na varno, da ne pridejo otroci do nje. Kako čistimo šipe in zrcalo? Predvsem odstrani prah iz okvirjev in šip, ki jih nato odrgni z mokrim, časopisnim papirjem, potem s suhim. Lepe postanejo tudi šipe, ako jih opercš z vodo, kateri si dodala malo špirita. Če nimaš pri rokah časo« pisnega papirja, je najbolj primerna flanelasta cunja ali mehka goba. Naposled poliraj šipe z mehko, sukneno cunjo, da zadobijo naraven blesk. Ne čisti nikdar šip, ko jih obseva solnce, ker se pokvarijo. Zrcalo čisti z mokro gobo, ki jo pred uporabo iz« žmi, da ne zaide mokrota pod okvir; dodaj vodi nekaj špirita in poliraj nato zrcalo s suho, mehko, sukneno cunjo. Kako čistimo krtače. Postavi krtačo — a le plast, ki je zamazana, in nc vso krtačo — v mlačno, sodno vodo, ali v vodo, kateri si dodala salmjakovca; (1 del salmiaka, 8 delov vode) ko je krtača čista, prcplakni jo v čisti vodi. Na isti način očistiš glavnike. C i^3- i ZANIMIVOSTI. O poklicu deklic in o šoli. Na Dunaju so imeli začetkom letošnjega junija zborovanje, kjer so se posvetovali o izberi poklica, zlasti za deklice. Prišli so na zborovanje najboljši strokovnjaki, moški in ženske, prišlo je pa izredno veliko občinstva, do« kaz, kako zanima to vprašanje danes tudi širše kroge. Predsednica Aly Schwarz je v izvrstnem predavanju po« dala karakteristiko ženskega poklicnega zborovanja, po« vedala dosti doživljajev, pokazala slabosti in pomanj« kljivosti, ki jih ima dekliška vzgoja še danes. Zlasti je opozarjala na krivdo staršev, ki veliko premalo pazijo na izbero poklica za deklice; pač zato, ker smatrajo poklic za hčerko le za provizoričen, saj se bo pozneje itak omo« žila. Ker so govorili ravno o poklicu, je dr. Adler svaril zlasti pred napako, ki jo napravimo večkrat; če otrok ni tak, kakor bi si želeli, in čuti sam, da je manj vreden, mu tega čuta nikdar ne smemo pokrepiti, pač pa moramo skrbeti za to, da se otrok te sodbe znebi. Kot prepriče« valen dokaz je navajal levičnike, ki imajo čut nespret« nosti in nerodnosti skoz vse življenje; take ljudi mora« mo zmeraj le opogumljati. Voditeljica meščanske šole dr. Olga Tiiuber je go« vorila o pouku sploh in o reformah, ki so jih vpeljali na Dunaju. Rekla je, da bistvo reform ne obstoji v poraz« delitvi pouka okoli enega predmeta ali okoli enega do« živet j a, kakor se to na prvi pogled vidi. To so samo vnanjosti, sredstvo za namen; namen sam pa, ki se mu moramo posvetiti v šoli z vsemi močmi, je vzgoja mla« dine k veselju do dela, k samostojnemu mišljenju in de« lovanju. Mi podpišemo ta izvajanja z obema rokama; mi učenca ne smemo ubijati z vpitjem in dvojkami, temveč radi ga moramo imeti, mu vzbuditi zanimanje za pred« met, mu vcepiti veselje do dela in mu dati pravo metodo za naporno pot življenja. To je namen šole in takoga mi razumemo. Moške poteze pri ženskah. So ženske ki imajo nekaj moškega na sebi, čeprav ni« česar bolj ne sovražijo kakor take ženske, ki hočejo moške v vsakem oziru posnemati. Teh moških potez v svojem značaju taka ženska sama ne vidi in jih vidijo po dolgem opazovanju šele drugi. In hude so včasih, če jih na to opozorimo. So majhne poteze samo, a so zna« čilne. Taka ženska ostri svinčnik enakomerno, kakor moški, dočim ostrijo ženske navadno neenakomerno in topo. Tudi način, kako taka ženska zabije žrebelj, je moški. Udari ga naravnost na glavico in ga zabije, do« čim navadno zabijajo poševno. Brusi britvo svojega očeta ali soproga; drugim ženskam se to ne posreči, ka» kor imajo sploh nekak strah pred ostrimi predmeti. Zna dobro žvižgati in rada žvižga; tudi druge ženske žviž« gajo, a ne tako. Zamašek zna izvleči tako, da lahko tekmuje z vsakim natakarjem. To vemo pač vsi, da se ženske tega nekako bojijo; le poglejmo, kako rade od« dajo zamašene stcklenice piva komu drugemu. Naša ženska pa ne tako. Tudi v metanju žoge se bistveno razlikuje od drugih. Rada bere pustolovske in detektiv« ske dogodke; to delajo tisoči drugih žensk tudi, a skri« vaj in si ne upajo povedati. Ona pa odkrito prizna, da ima pri branju takih dogodb največjo zabavo in naj« večji užitek. Tako dobimo polno takih malenkostnih znakov, ki pa kažejo skupaj moški značaj ženske. Ženski želodec. V neki angleški knjigi »Hrana ženske,« ki vznemirja danes Anglijo in Ameriko, trdi pisatelj, da ženske več jedo kakor moški. Ta ugotovitev bo privabila pač marši« kaki gospodinji bridek nasmeh na ustnice; saj vemo, koliko si v tem oziru ravno ženske lahko odrečejo. Naj« prvo pridejo otroci, potem mož in prav na koncu, ko so otroci in mož že odpravljeni, gleda mati in žena nase, če je sploh še kaj ostalo. Če opazujemo obitelj pri obedu, lahko opazimo, da gospodinja čudovito malo je. Poscb« no v vojski je bilo to lahko opazovati, in ganljivi so bili taki prizori. Lahko s mislimo, zakaj je oni Anglež označil žensko kot mnogojedko; ona namreč lahko ob vsaki uri je, kar moški navadno ne morejo. Ona je, ka« dar je priložnost, tudi šestkrat in večkrat na dan, ona lahko liže slaščice zjutraj in pred kosilom itd. Zlasti pri nedoraslih deklicah to lahko vidimo. Zato pa tudi žen« ska lahko ves dan potrpi, ce je treba, in daleč ne bo tako tarnala kakor moški, čigar želodec je navajen bolj na red. Če moški o pravem času ne je, se res neugodno počuti, česar pri ženski ne moremo trditi. Ona je, kadar pač pride do jedi, je bolj neodvisna in manj sužnja že« lodca kakor moški. Enkrat preveč, enkrat premalo, en« krat prav nič — njej je to precej vseeno; a tem se kaže njena prilagodnost danim razmeram. Vsekakor je v tem oziru na boljšem kakor moški. Slavne zakonske šlape. Znano je, da so najhrabrejši in najmodrejši možje doma večkrat pravi mučeniki in nimajo prav nobene ko« rajže. Žezlo vlade vihti mogočna roka boljše zakonske polovice in gorje možu, če bi ji hotel izviti ta znak go« spodarstva iz rok. Nekatere žene so postale v tem oziru naravnost slavne; tako posebno Ksantipa, žena modrega Sokrata. Kadar je šel od doma, vselej ga je polila z vodo in s ploho zmerjanja, pa ni imel poguma zavrniti jo, tudi z najmanjšo besedico ne. Jc danes rečeno, če ho« čemo označiti kakšno ženo kot posebno prepirljivo in zadirljivo, da je taka kakor Ksantipa. V 2. zvezku Šara« bonovih »Zgodovinskih anekdot« beremo, da je prišel nekoč neki pek k Sokratu po svet, kaj mu je narediti; po vrsti so sc mu obesile tri žene na drevo na vrtu. So« krat ga jc poslušal, oči so mu zažarcle in prosil ga jc: »Ljubi moj, bodi tako dober in presadiva tisto drevo za nekaj časa na moj vrt.« Zgodovina nam ne pove, ali sta to naredila ali nc; tudi, če sta, Ksantipa ni šla na lim in je zmerjala lepo naprej. Angleški pridigar I. E. Hardv nam je napisal celo knjigo o takih zakonskih revežih, pa ima za to prave zgodovinske dokaze. Na primer angleški vojvoda Marh borsugh. Kdor pozna malo zgodovine, ve, da je ta voj« voda s princem Evgenom Savojskim skupaj izvojeval ne« šteto zmag v takozvani Španski nasledstveni vojski, pred dobrimi dvesto leti. Bal se ni ničesar. Ojtepien je bil s skoraj pravtako slavno in izredno lepo Hafo' Jcnnings (izg. dženingz), dvorno damo angleške kraljice Ane (1702—1714). Njegov zakon je bil zares pekel. Pismo iz Flandrije nam razodeva ves ogromen strah, ki ga je ob« čutil stari bojevnik pred svojo soprogo; odkritosrčno pripoveduje, da ne pozna v vojski nobenega strahu,, tudi če mu jc nasproti najhrabrejši sovražnik; vse drugače pa je in tresti se začne, ko zagleda ljubljeno Saro, besnečo kot furija. Prvovrstna zakonska šlapa je bil tudi znameniti predsednik ameriških Zedinjenih držav Abraham Lin« eoln. Znan je zlasti kot voditelj severnih držav proti južnin v takozvani secesijski vojski (1861—65). Južne dr« žave so se hotele odccpiti, Lincoln je to preprečil in na ta način napravil Zedinjene države takšne, kakor so danes. Duševni velikan je bil pa v zakonu prava brezpo« membna ničla. V mladih letih že se je zaročil; razlikoval se ie pa od drugih zaročencev v toliko, da je že takrat čutil, kaj ga čaka. Vtisi, ki jih je dobil o značaju njego« ve neveste, so ga napotili, da je iskal rešitve v edinem mogočem sredstvu, v begu; na dan, ko bi se bil imel poročiti, ga nii bilo, izginil je. Poroko so preložili, a ne preklicali. Kajti energična roka usode in pa njegove ne« veste gospice Todd«ove sta ga zgrabili in pritirali pod zakonski jarem. Ko se je praznično oblečen peljal k po« roki, ga jc vprašala hčerka gostilničarja, kam vendar gre, ko je tako lepo oblečen. Boguvdan ji je odgovoril: »Mi« slim, da v pekel.« In ni sc motil, njegov zakon je bilo res pravo mučeništvo. John Wesley, ustanovitelj verske sekte metodistov, je bil pa že v letih in na višku slave, ko se je oženil. Nje« gova žena je bila brezmejno ljubosumna in mu jc bila neprestano za petami, odpirala je njegova pisma, pri« sluškovala na vratih njegove študijske sobe, če je imel posetc, da, celo tepla ga je, če jc bila posebno besna. Dvajset let jc verskomočni spoznavalec v spokorjeni vdanosti nosil verige zakonstva in šele smrt njegove um* čiteljice mu je vrnila prostost, James 1 Vatt, iznajditelj parnega stroja, sicer ni po« ročil kakšne Ksantipe, imel je pa s svojo ženo druge križe: neprestano je čedila, pospravljala in snažila. Ubo« gi iznajditelj slednjič ni imel prostorčka, kjer bi bil lah« ko nemoteno študiral; nazadnje se je zatekel v slabo podstrešno sobo in tam jc našel mir pred metlami in čebri svoje pregoreče snažne soproge^ Še ne čisto pod jarmom, a na pjjtu pod jarem je bil mlad mož, ki ga je obiskal ameriški humorist Marc TwH vmrt Ko je stopil čez prag stanovanja, sta bila mlada poročenca v najhujšem boju. Tvvaiat^je nekaj časa opazo« val divjo ljutost bitke: potem je pa vprašal: »Kje je pa gospodar?« — »Tukaj,« je odvrnil mladi mož, »a ravno sedaj hočeva dognati, kdo je pravzaprav, ali jaz ali moja žena.« Ta jc bil že zgubljen. Drugačna je seveda slika, če mož ženo posluša, ve« doč, da ima ona prav, in zavedajoč se, da je ona dušev« no močnejša kakor on. Najlepši slučaj v zgodovini v tem pogledu je pač razmerje cesarja Justinijana v Carigradu (527—565) do njegove žene Teodore. V marsičem ga je prekašala, bolj je bila energična kakor on, in poslušal jo jc. Ko jc izbruhnil 1. 532 v Carigradu upor, imenovan »Nika,« je Justinijan že obupal in dal je vsa potrebna navodila za beg. Tedaj se je pa ona pokazala moža, pre« klicala je njegove odredbe, dala sta druga povelja, pokli« cala sta vojskovodjo Belizarja, in upor je bil kmalu za« dušen. V takem slučaju se podrediti ženi ni sramota, temveč kaže samo velikega moža. Kajti največji smo ta« krat, ko spoznamo, da ima drug bolj prav kakor pa mi sami in ga ubogamo. O parfumih. Nekatere dame odklanjajo uporabo parfumov sploh in pravijo, da so preveč vsiljivi. Tako naziranje pa samo dokazuje, da dotičnica ne zna z vonjavami prav ravnati. Sta dva načina, kako je dišave uporabljati, pravi in na« pačni. Gotovo ni fino, če šumi mimo nas ženska, zavita v tak oblak močnih dišav, da nas kar omamijo. Dama pa, ki ima v svoji omari za perilo in obleko dišavnice z milo in lahko vonjavo, ki odišeči svojo kopel s par kap« ljicami dobrega parfuma, se bo zmeraj lahko odela v pri« jetno in simpatično ozračje. Seveda je pa bolje, če ne uporabimo nobenega parfuma kakor kakšnega navadne« ga ali pa premočnega. Dišava naj podeli dami svežo in živahno vonjavo, ne pa one soparnosti, ki jo tolikrat ču« timo. Dama, ki je načeloma proti parfumom, bi dosled« no tudi ne smela ljubiti ali nositi cvetic; kajti prave vonjave so samo esence, narejene iz ljubkih otrok nara« ve; cvetice izginejo, esence pa ohranijo občutje in lepo« to hitro venečih cvetov. mu i i.i i m ni i minil 111 in lil min i M i ii m mii m i m 11 u h 1111 rn u i i i i um Če ljubimo red in točnost, moramo poka* zati to ob vsaki priliki. — Naročnice »Slovem ke«. ki niste še poravnale naročnine za drugo polluletje, storite to čimprej! Uprava »Slovenke«. TEOD. HRIBAR (nasled.) Corso G, Verdi GORICA« (orso G. Verdi Najbogatejša trgovina z najlepšo izbero češkega sukna za ženske in moške obleke, ter različnega modnega blaga kakor tudi največja zaloga češkega platna z popolno opremo za neveste. Blag© solidno. Cena Ememm. ^ Cene stalne, &<=====—==~ -— —~zz><$ Odlikovana krojačnica za gospode, gospe in vojaštvo G. Volpones - Gorica -¥fa Alvarez 1- Taileur za gospode in gospe, odlikovan v Parizu. — Velika izbera modnih predmetov blaga in svile. Konfekcija in klobuki za dame, najnovejši modni izdelki, postrežba točna. MT" Cene Ibresz IcostiScureiice "UPI ———----------- Priloga ..Slovenke št 10. DOM GOSPE MATERE SERAFINE. ivan pregelj. AJ se je bilo zgodi* lo? Gospodična Mer* cedes se je bila pre* oblekla, počakala u* re, ko je udarilo zna* men je za večerjo in je stekla na porto. Tam jo je videla se* stra vratarica in jo v svojih mladostnih, a* fričanskih nagonih pograbila, da jo je grofica udarila v o* braz, planila nato na prosto, se ozrla po cesti gori in doli in stekla k kočiji nasproti samostanskih vrat. XII. Spoznanje gospe matere. »Gospod Pedro!« je zasopla. Kočijaž je prikimal in že so odprla vratca v voz in ljub, lep junaško zanimiv plemič je potegnil dekli* co k sebi, zdrknil pred omočeno, zatoplo na kolena in ji poljubljal ko blazen roke. Plemi* ški konji so potegnili in utonili v mraku dol* ge, samotne ulice.... Gospe matere Serafine obličje je bilo sil* no upadlo in njena visoka postava se je bila nekako upognila in njene oči so iskale tlaku in njen glas je bil hripav. Večkrat ko kdajkoli prej je obiskala gospa mati Serafina gospoda očeta spovednika. Včasih zjutraj, ko je prišla v kapelico, se je zdelo, da so njene oči vnete in da je bedela po noči in da je morda jokala dolgo in sama. In glej, bilo je čudno v samo* stanu. Kakor v pravljičnem kraljestvu je bilo. Kraljica je bila zbolela. Vse mesto žaluje, vsa dežela je pokopana v morečo skrb. Matere nune in sestre so bile potrte. Vse je šlo v re* du, še v lepšem ko sicer, a vendar ne tako ne* prisiljeno. Mati kuharica ni kuhala nikoli okusnejše a ni bila kljub temu nič kaj vedra in je mrmrala jezna sama vase. Mati ekonom-kinj.a je vihrala' po hodnikih z divjim pogle* dom, kakor, da je ponoči tat ulomil ali pa da je skrit nekje v samostanu davkarski, goljufni človek. Materi Rafaeli je bila .tiste dni trikrat pretekla peščena ura. Sestra Ljudmila je pri jutranjicah trikrat pritisnila napačen pedal in gospodična Anica se ni upala živi duši pogle* dati v obraz zaradi onega nezadovoljnega smeha. In vse se je zdelo, da se noče zjasniti ozračje v samostanu, tiste žalostne pustne dni, ko je daleč zunaj v mestu norela posvet* na mladina, grešila, se opajala z minljivimi šalami in pozabila do dna, da je rojena Bogu in bridki žetvi pod koso božje bele nune — smrti. Tiste dni se je vrnila sestra Anakleta v samostan, bleda, slepa, pol neumna, morda prva, ki bo šla v tiho samostansko bolniško sobico in dotrpela. Ko je prišla, se je zgodilo čudo. Sprejela jo je gospa mati, poljubila jo v belo čelo nad modrimi naočniki in jo lastno* ročno vedla v celico in ji prinesla medu in su* rovega masla in vina in ji stregla--- Nekega večera pa je bila razgrnila gospa mati prednica svoje zapiske na mizi pred se* boj in je brala, kar je bila napisala pred nekaj dnevi: »Mercedes! Ti si moja odbrana, moj up, moč mojega odgovornosti polnega posla. Na* jine tovarišice gradijo svojo ljubezen v ma* lenkostnih delih. Jopice pleto, srajčke in ro* kavče detetu Jezusu. Glej, sestra vratarica ga umiva v svoji skromni pameti. Slavijo ga in mu služijo vsaka po svoje, po svoji pameti, ki je pamet kmetskih žensk, mehkih sanjavih starih devic, p,oštenih, omejenih redovnic. Mercedes! Drugače jaz, drugače Ti! Midva lomiva skale, staviva gradove za stanovanje najinemu dobremu Gospodu, vitezu nad vitezi, sijajnemu Junaku, ki je premagal smrt in peklo. Mercedes, Ti si še mlada. Če so Ti ska* le pretežke, vsaj spominske vrvce Mu vij, tki mu in vezi pisane šerpe, junaku Jezusu, ki je zmagal temo, peklenskega zmaja. Mercedes, moja sladka!« Solze so prikipele gospe materi na lice, ko je vse to brala, rdečica sramote ji je zago* rela v obraz. Vzdihnik je globoko, vzela pero in prečrtala, kar je bila napisala. In na glas je ponovila: »Mercedes, moja sladka!« Za tem pa je pripomnila žalostno: »Postala si mi bridka!« To je bilo spoznanje gospe matere Sera* fine tisti žalostni pustni čas, ko je posvetni svet norel in je mladina grešila, se opajala z minljivimi šalami in pozabljala... In mlada grofica Mercedes je bila v tem šumnem svetu.... XIII, Anica pa ne bo šla in bo Elekta. Samostanke so šle iz refektorija v kapeli* co mimo črne vratarice. Gospodična Anica je zadrhtela. Sestra Vratarica jo je zagledala in rekla svoj gladko evropejski tipični nagovor. »Gospodična Anica! Oospod papa so na porti!« Gospodična Anica je povesila vdano ž.a* lostno svoje lice in odšla v obisk. Sestra vra* tatica pa jelpristopila k gospe materi in začela mahati z rokami in se nekako čudno togotiti Samo nekaj besed je vjela mati prefekta in se nasmehnila kljub svoji skrajni resnosti. » .. . baba... strašilo ... fej ... rompom--pom ... vrgla ven . .. smuk ... pumf, baba lompompom!« Gosp.a mati je odšla naglo na porto in vstopila v sobo za intimnejši obisk. V lini ji je pogledal naproti poparjeni obraz markizinje Turnske, Mereedine tete. »Mais non .. .,« je zanosi j ala posvetna gospa, ne da bi dokončala, kar je mislila po* vedati; spremenila je naglo glas in vzkliknila: »Za Boga, ali je grofica Mercedes bolna?« »Ne vem, prav nič ne vem, visokorodna!« »Ah —, c'est piramidable, ne veste? Ali naj jaz vem? Comment? Ali niste gospa mati prednica?« »Sem, Bogu bodi hvala, dasi sem nevred* na te časti,« je odvrnila gospa mati Serafina. «Kako torej —« »Mislim; da bi Vi, visokorodna, mogli bo* Ije vedeti, kako je grofici Mercedes. »Vi ste ji vendar nosili pisma —« »Mercisi!« je zategnila markizinja nasmehi j ivo. »Tako? Grofici Mercedes ste to* rej ukratilimoje obiske! To je! Ampak, gospa prednica! Jaz sem njena teta, jaz protestiram! To je tiranstvo, razumete, tiranstvo.« Nosnice so ji drhtele na ostrorezanem nosu, rahla rdečica ji je zaplala v obledele ust* niče, ostro so sinili njeni narejeni zobje. Z no* go je udarila ob pod. Gospa mati Serafina se je pomilovalno nasmehnila in rekla: »Ne vem, kaj naj rečem., visokorodna. Ali vam morda še ni znano, da je gospodična gro* fica Mercedes zapustila samostan!« Markizinja Turnska je neskončno osup* nila. Ko se je zavedela, se je poklonila in od* vrnila mrzlo: »Nisem vedela! Oprostite!« »Prosim, visokorodna!« Markizinja je planila v svoj voz bleda od jeze in zagrizla tuje vdelane zobe v spodnjo ustnico. V njej je kuhalo. Silno se je morala premagovati, da ni kričala od besnosti in uža* ljenosti. Polglasno, strupeno je bruhala iz sebe: »Lutka nemarna! To mi greš in napraviš. Jaz ti pisma nosim in se mučim svojih štiride* set tednov, da bi te bila izvlekla in pripeljala v družbo nazaj. Lutka nehvaležna! In Ti mi pobegneš, ne da slutim, ne da vem, pobegneš, nemarnioa s ciganskim pustolovcem, haha, slepomišit "kam na kmete v tih izgubljen gra* d.ič, nemarnica, nesramnica, kozji gobec ti, mlekozobji...« Sredi misli in jeznih besed se je domislila markizinja Turnska, da domači grofice Mer* cedes najbrže še tudi nič ne vedo. To jo je deloma upokojilo. Potrkala je lakaju in mu ve* lela pognati v drugo smer. Pri Mercedes na domu je našla številno družbo in bilo ji je v veliko zadoščenje, pla* niti med nje in vzklikniti: »Malheur, gospoda! Naša nuna grofica je pobegnila iz samostana!« Markizinja se je ozrla zmagoslavno po obrazih navzočih in v lica obledelih domačih. Ustregla je bila svoji naravi, napravila je bila salonsko senzacijo in se obenem maščevala grofici Mercedes, razkrivši njen skriv* nostni, nečastni beg. Brat grofični je pristopil k teti in zasikal: »Obžalujem, markiza. V hišo. kateri je domača hči napravila tolik škandal, ne bomo več mogli vabiti gostov. Tudi Vas, markiza ne!...« Tri mesece nozneje se je grofica Merce* des poročila in se odpeljala še isti večer z so* pragom na ženitovanjsko popotovanje. Po* roka se je izvršila tiho. Gospe tete niso vabili... Anica je dvignila svoj obraz in se ji je zdelo, da se je bil oče od zadnjega časa ne* kako pomladil. Pristrigel si je bil brado in brke. Tudi v glasu je bil nekako drug, kakor razmišljen, kakor v zadregi. Pripovedoval je vsakdanje reči, tožil je, da je dela čez glavo, da so posli nemarni, da je doma, a da se mu zdi, kakor da nima doma. In potem je čudno nenadno utihnil in vzdihnil. Njej se je zelo zasmilil in skoraj je zajokala. Oče je začel iz* praševati, kako ji je. Lica so ji zardela, izlila se ie v odkritosrčno izpoved, da je srečna, vesela, da si nič drugega želeti ne more in da samo potem hrepeni, da bi že prišel čas in bi smela vzeti šlar. Vso dušo- je izlila v to pri* srčno izpoved, ki je vonjala v čudno goreči prošnji: »Papa, dovoli, dovoli, da bom nuna, da bom Jezusova do smrti. Dobri papa! Bodi mi dober Ne jemlji me iz samostana. Saj vidiš, da sem srečna, zdrava, vesela. Doma pa bi venela; umrla bi, umrla...« Oče je znova vzdihnil in vprašal: »Anica, torej res nočeš nič več domov?« »Papa!« je prosila, »nočem!« »Anica!« je vzkliknil. »A jaz te moram žaliti, če je tako, moram, Anica!« »Ne sili me od Jezusa proč,« je zajokala in si pokrila obraz. Dolgo se ni vmirila. Tudi oče je bil ganjen in ni mogel ziniti besede. Nekako hripavo je zastokal: »Anica, jezi se in reci, kar hočeš. Ampak jaz brez gospodinje biti ne morem. Če nočeš ti, vzeti si moram ženo. Mačeho boš dobila!« »Daj, papa, daj!« je zarajala hči kakor obnorela od veselja. In potem je plakala in potem se je smejala, in potem je prosila očeta, da jo mora redno obiskovati. Razvneta, srečna, zardela ko cvet ie sto* pila iz porte in srečala gospo mater. Gospa mati Serafina jo je ustavila: »Kaj Vam je, gospodična Anica?« »Srečna sem,« je vzkliknila deklica. »Do* bila bom mačeho! In zdaj bom imela mir in bom ostala, ostala in tudi ime sem si izbrala. Elekta bom, sestra Elekta, gospa mati!« Gospe materi so se oči orosile. Tih, do* brohoten in bridkosten nasmeh ji je legel ob ustnice. In ni mogla skriti svojega ganotja. Naglo se je sklonila k dekličjemu obrazu in ga poljubila na sočne, rdeče, otroške nedolžne ustnice. Tako še ni poljubila nikoli. S solzami v očeh je rekla: »Odpusti, sestrica Elekta!« Gospodična Anica pa ni vedela, kaj naj ji odpusti in je pogledala preplašena svojo predstojnico, svetlo gospo mater Serafino... * # Na praznik svete Angele, samostanske patrone, je vzela gospodična Anica samo« stanski šlar. Sestra Engelberta ji je ob tej pri« liki poklonila lepo pesem pod naslovom: Ne« vesta si danes. Sestra Ljudmila jo je postavila v note, in vse sestre in vse matere so jo pele, še stara mati Rafaela je drgnila nizki alt in bilo je kakor na svatovanju, čudnem, prav« Ijiškem... ^ Neviden je stal Ženin ob nevesti, ki je srečna drhtela in komaj slišala, da njej pojo orgije in pesem: »Pred Ženinom tvojim molče vsi svetovi in moli ga solnce in zvezd1 milijon, pred njim se pogrezajo rajski duhovi, ugaša lepota vseh zemeljskih kron. Zdaj lilijsko čista boš večno ostala, nedolžno in jasno bo tvoje oko; nikoli, presrečna, ne boš se kesala, da prstan redovni krasi ti roko!...« ■ Prva za sestro Elekto je ugasnila slepa sestra Anakleta. Mati Ignacija pa se je mu* čila še šest let. Tisto leto, ko je umrla, je vsto« pilo v red deset novih nun, deset novih ne* vest, Jezusovih cvetov. Tisto leto je postala gospa mati Serafina — opatinja. Ko je odha* jala, ko je zapuščala svoj dolgoletni dom, so jokale vse matere in vse sestre in v sestri vratarici so se bili prebudili davni afričanski nagoni in je tulila, kakor črna kraljica ob Rumeni reki, kakor kraljica — vdova ob gro« bu črnega soproga ... * * Stoji dom gospe matere Serafine od soln* ca božjega oblit, od solnca januarskega, pred-pustnega, stoji izven šuma in ljudi in greha in norosti, ki jih počenjajo mladi ljudje in gnusob, ki jih grešijo odraščeni. Stoji dom go* spe matere Serafine, kakor na dlani božji, in Jezus, ženin bledih nun ga varuje in pazi ka* kor veren zaročnik svojo ljubezen. A svet živi in šumi mimo in je pozabil na belo božjo deklo, vratarico v samostan Življenja; — na Smrt...