Bogdan Reichenberg SODOBNI TRENDI vpogled v aktualna gibanja v arhitekturi zapiski predavanj Univerza v Mariboru Fakulteta za gradbeništvo Katedra za arhitekturo Maribor, februar 2014 Uvod Če je pri predmetu Sodobni trendi eden od namenov seznanjanje študentov z najnovejšimi strokovnimi dosežki v polju arhitekturnega snovanja, je potrebno uvodoma ugotoviti, da gre za predmet, ki se spreminja in ga je zato potrebno naprestano dopolnjevati. Tako dopolnjevanje v bistvu ni težko, večje napore je potrebno vložiti v ustezno sistemizacijo predmeta, predvsem pa v odkrivanje ideoloških, filozofskih izhodišč za posamezne prostorske odločitve. Gre v bistvu za poglabljanje in razumevanje notranje zgradbe arhitekturnega snovanja, iz katerega izhaja, da je oblika, predstava nekega objekta zgolj posledica posameznih vsebinskih predpostavk. Te primarno izhajajo iz danega prostora-konteksta- povezane pa so tudi z družbenimi stanji. Kljub podajanju na videz zapletenega načina branja arhitekture je videti dober odziv in poglobljeno sodelovanje večine študentov k čemur bi naj prispevali tudi pričujoči zapiski predavanj, ki so razdeljena na osem delov:  vhod  poker v asih  razvoj  strukturalizem  postmoderna in dekonstruktivizem  high-tech  poststrukturalizem  minimalizem 1. Vhod razmišljanje o pomenu Tema vhoda predstavlja nekakšen uvod v serijo predavanj, ki odkrivajo ozadja arhitekturnega snovanja. Vhod kot simbolni pomen vstopanja v materijo, istočasno pa tudi vhod kot kompleksni arhitekturni problem, ki- gledano podrobneje- odpira vrata v poglobljeno razmišljanje o fenomenu arhitekturnega dela, ko različne definicije, pa tudi različne interpretacije na koncu privedejo do istega zaključka. a. etimološki pomen vhod- prostor, kjer se da v kaj priti (slovar slovenskega knjižnega jezika) sinonim za spremembo stanja, ki nastane zaradi človekovega gibanja vhod v mesto, vhod na trg, vhod v hišo eingang, ein-gang (nem) ein-gehen entrance, en-trance , the act of entering, an opening that allows access to a place (ang) entree, action d'etrer, de passer de l'exterieur a l'interieur (fra) introitus, (intro-itus) accessus (lat) b. psihološki pomen vhod- vrata arhetipski vzorec nezavednega, povezan z orientacijo, varnostjo nebeška, peklenska, geografska (dolina Vrat) Po psiholoških raziskavah Junga (Carl Gustav Jung, 1875-1961) so arhetipi- podedovani vzorci čustvenega in mentalnega vedenja- ideje izhajajoče iz nezavednega, ki določajo naše duševno vedenje. Arhetipi so nagonske težnje, izrazite, kot je izrazit vzgib ptic, da si gradijo gnezda ali mravelj, da se združujejo v organizirane kolonije. Arhetipske ideje izhajajo iz vrojenih duševnih nagnjenj, ki človeka ženejo v iskanje zadovoljivih in razumsko razložljivih povezav med različnimi zunanjimi in notranjimi dejstvi. Ko človek proučuje naravo in vesolje, pravi fizik Heisenberg (Werner Heisenberg, 1901-1976) ne odkriva značilnosti objektivnih danosti, temveč srečuje samega sebe. Za proučevanje zunanjih predmetov bi torej morali vzeti v obzir tudi notranji izvor naših konceptov. Tako razmišljanjeprivede do stališč, ki govorijo o enosti, nedeljivosti fizičnega in psihičnega sveta, o kompelmentarnosti, ko tudi v fiziki ni več mogoče odpraviti učinka opazovalca, ki se mora v načelu odpovedati vsakršnemu objektivnemu razumevanju fizikalnih pojavov. Za razlago razumevanja prostora uvaja filozof Steiner (Rudolf Steiner, 1861-1925) namesto pet, dvanajst čutov – tip, čut za življenje, čut za gibanje, ravnotežje, vonj, okus, vid, čut za tolpoto, sluh, čut za jezik, čut za konceptualno in čut za ego, kar povdarja bolj kompleksno povezanost človeka z njegovim okoljem. V delu Oči kože predstavlja finski arhitekt Pallasmaa (Juhani Palasmaa, 1936) vznemirljivo odvisnost človekovega telesa od prostora. Doživljanje arhitekture ni zbirka izoliranih vuzualnih podob temveč doživljaj, telesna zaznava skozi periferni, nefokusiran vid, zaznavo barve vonja, okusa materiala, spomina in domišljije. Gre torej za edinstveno, vsakemu človeku lastno komunikacijo s prostorom, ki je v bistvu njegova komunikacija s samim seboj. c. arhitekturni pomen v-hod aktivna substanca, značuje gibanje, smer, vektor s sorodnimi pojmi- prehod, izhod, dohod, obhod. V našem primeru označuje prostor vhoda, pred-prostor, preddverje, meddverje, stik dveh svetov, kontaktno zono notranjega in zunanjega, prednjega in zadnjega, toplega in hladnega, temnega in svetlega, erogeno zono arhitekturnega snovanja iz zgodovine- okvirni prikaz značilnosti tipologije vhoda dva v zemljo zabita kola, prečno povezana, predstavljajo arhetipski vzorec vrat, slika zgoraj- vhod v palačo kneževine Monaco, slika spodaj- vhod v bivališče v Kirgistanu. Med njima ni nobene vsebinske razlikerazlike Za velikega renesančnega arhitekta Palladia (Andrea Palladio 1508-1580) predstavlja portik s timpanonom- simbol svetega, paladijanska vila s portikom- nadaljevanje antične tradicije gradnje in ostaja nekakšen označevalec vile. Razumel je trojni pomen vhoda: 1. element, ki je usklajen s celoto, 2. element, ki označuje statusa lastnika 3. element prehoda v steni Andrea Palladio, vila Rotonda Danes izpostavljamo predvsem: 1. utilitarno funkcijo vhoda- prehod, vstop, zapiranje termičnega prostora 2. arhitekturno funkcijo vhoda- vloga elementa v arhitekturni celoti Ne glede na dejstvo, de se posamezne vsebine lahko tudi izključujejo, šele njihova usklajenost vodi k harmonični arhitekturni celoti, ki daje smisel detaljem. Drugi veliki renesančni arhitekt Alberti (Leone Battista Alberti,1404-1472) izpostavlja, da je stavba pravilna tedaj, ko ji ni moč ničesar odvzeti ali dodati ne da bi s tem narušili kvaliteto celote Vhod kot simbolna forma je več kot le prehod v steni. Razlika med kiparstvom in arhitekturo je med drugim tudi v tem, da arhitektura ve, kako priti noter in kako ven in prav vhod je bil vse do pojava fluidnega modernističnega tlorisa oziroma lebdečega volumna eno osnovnih arhitekturnih vprašanj. Na poti v notranjost prečka človek različne stopnje javnega, pol-javnega internega prostora. Že lega vhoda in dodana arhitekturna vrednost kaže na vlogo in položaj hiše. Tako glavni vhod v neko javno stavbo ni majhna luknja v zidu (zapor, drugače) in v enodružinsko stanovanjsko hišo se (običajno, primeri pri nas) ne hodi preko širokih dovozov in velikih stopnišč. Vhodni prostor stanovanjske hiše označuje prehod iz javnega v privatno območje in je praktično samostojni element, sestavljen iz več taktov, delov-dostop- zunanje stopnišče- portik z vhodnimi vrati, vhodni hall... Otto Wagner- študija vhoda Vrata Vrata imajo v kontekstu pojma vhod poseben pomen- obiskovalca pripravijo na prostor za njimi. Velikokrat jih pojmovno enačimo z vhodom, v resnici pa predstavljajo le del v kompleksni prostorski kompaziciji. V sistemu odprto- zaprto omogočajo pretok skozi stavbo in so- zlasti vhodna vedno bila predmet posebnega, priviligiranega oblikovanja. Različni tipi vhoda Kljuka je element, ki je prevaja stik zgradbe s človekom, neposredna vrednost dotika. Težak semantični znak, ki pa vendar kaže na inventivnost in pomensko domiselnost arhitekta. Odnos med zunanjim in notranjimi V nasprotju z notranjostjo, eksistira zunanjost a-priori. Zunanji prostor se običajno imenuje tudi prvinski, naravni, definira se kot prostor, kjer so človeške aktivnosti manjše. Notranji prostor eksistira v glavnem na osnovi človekove dejavnosti, torej je narejen, umetni prostor, kjer so vplivi okolja reducirani in prehod med obema je največkrat posebna, karakteristična točka. Doživljanje človeka je torej zgrajeno na doživljanju dialektičnega odnosa med zunanjim in notranjim. Zgradbo dojemamo kot plastiko, kot zunanjost, če pa nas povsem obkroža, govorimo o notranjosti. Odnos do notranjosti je tudi odnos do bližine. Odnos zunanjega in notranjega je torej v dialektičnem nasprotju, sta dva pola iste celote, stojita v odvisnosti drug od drugega, enega brez drugega ni. (tudi pri piramidah) Povezovalni in hkrati ločitveni element je material objekta, koža. Pri dojemanju fluidnosti obeh pa so odločujoči tako vizualni kot haptični prehodi, doživetje prehoda skozi uporabo, izbor različne materialnosti. Prehod, vrata so tako osnovni element, ki nam omogoča formiranje, oblikovanje razširitev meje zunanjosti v notranjost in notranjosti v zunanjost z optičnimi, socialnimi, klimatskimi... aspekti. Klee (Paul Klee 1879-1940) je zapisal: vsak pojav v prostoru lahko doživimo na dva načina. Ta dva načina nista samosvoja temveč sta s pojavom povezana, nastajata iz narave pojava, iz dveh pojavnih entitet- zunanosti in notranjosti. Fluidni prostor je proizvedel arhitekturo povezanih horizontalnih in vertikalnih ravni, okna in vrata v smislu zidnih odprtin so izginila, to vlogo so sprejeli razmaki, prekinjanja zidu, kar je privedlo do skrajne povezanosti zunajosti z notranjostjo. Fluidnost odnosa med obema poloma največrat karakterizirajo:  uporaba notranjih elementov v zunanjosti in zunanjih v notranjosti  razmejitev obeh se razteza v notranjost  med zunanjostjo in notranjostjo obstoja več vstopno-izstopnih situacij Za ilustracijo si oglejmo enega velikih, danes neupravičeno pozabljenih arhitektov, čigar dela in razmišljanja so v veliki meri določila merila sodobne arhitekture: Frederick Kiesler (1890-1965) znan kot najpomembnejši arhitekt svojega časa, ki ne gradi (nicht bauende Architect) Vso njegovo delo zaznamuje ideja kontinuitete prostora (Unendlichkeit), sovražnik ravnih linij in pravega kota, zagovornik fluidnosti notranjega prostora kot psihološkega in arhitekturnega izraza. Rojen v Černovicu Avstroogrska, današnja Ukrajina je študiral na Dunaju 1908-1912 na Tehnični visoki šoli in Akademiji likovnih umetnosti vzporedno. 1920 je pričel sodelovanje z Adolfom Loosom, 1923 se je pridružil grupi De Still ter prijateljeval z domala vsemi avantgardnimi arhitekti te dobe ( n.pr.surrealisti, Marcel Duchamp) kar je brez dvoma imelo posledice v njegovem kasnejšem delovanju. Leta 1925 se je preselil v New York in tam ostal. Mo-Ma ga je 1952 uvrstila med 15 vodilnih svetovnih umetnikov sredine stoletja. Njegovo najbolj impresivno delo, stoji na vrtu Mo-Me, je Endless House, brezkončna hiša, nekakšen manifest njegovih teorij začetih na Dunaju, nastala v letih 1949-1959. Koncept tega objekta ne izhaja iz „svobodne, plastične“ forme, mnogo bolj je koordinacija strogo dimenzioniranih zon, različnih form, višin in tekstur. „Hiša ni stanovanjski stroj, je votlina, napolnjena z živahnostjo življenja, ki ga je potrebno odkriti, zame za vas, za vsakogar. Brezkončna hiša je rezultat metode projektiranja, ki je zgrajena na naših intimnih nujnostih“ je zapisal. Kontinuiteta in intenziteta zaobljenih linij objekta, notranje prelivajočih se prostorov to hišo pretvarja v ambientalno skulpturo. In še- „ arhitektura je umetnost pretvorbe preobilnega v nujno in nujnega v preobilno. Ni umetnosti če razmišljamo le o nujnem in praktičnem, o nezamenljivosti stvari. Vsak problem, velik ali majhen, zahteva toliko pozornosti, da se lahko razvije v to kar v resnici je, ne pa kar bi naj po naši predstavi bil. Razviti se mora sam iz svojega lastne, notranje zakonitosti.“ Ne glede na spremembe arhitekturnih konceptov in brisanju razlik med zunaj in notri bo vhod v individualne (čuvane) sisteme kot je n.pr. stanovanje vedno ostal kot sistem prehodov, prehodnih (vhodnih) prostorov, v kar nagovarja logika notranje urejenosti. Dom je v bistvu doživetje zaupne topline intimnih vrednosti, ki ne dopuščajo nekontroliranih upadov iz zunanjosti. Zato se zdi pomembno posvetiti več pozornosti prostorom, ki so (žal tudi zaradi zakonodaje) nekakšni priveski stanovanj: vhodni dostopni prostori, predprostori, veže, so v distribuciji stanovanjskih funkcij enako pomebni kot spalnice in dnevne sobe, njihova izguba povzroča izgubo kvalitete stanovanja. Isto velja za izhode- balkone, lože, terase kot smiselne podaljške stanovanj. Da bi ostal dom posebna, varovana točka naše poti skozi prostor, mora imeti v razmerju do ostalega vse, kar to posebnost omogoča. Podobno velja za vhode v specifične dejavnosti- kopališče, banka, uprava... V vhodni hall neke javne zgradbe ali mestnega trga, ki vrši disperzijo posameznih poti, pa je vseeno kje vztopiti, vsaka točka vhoda nas pripelje do prepleta možnih smeri, je zapisal veliki irski pisatelj Joyce. (James Joyce 1882- 1941, Ulixess) Pospešeno produkcijo arhitekturnih podob, „Zeitgeista“ in prisiljene modernosti ne smemo razumeti napak. Časovno dimenzijo arhitekturnemu delu daje brezčasnost, sledenje prvinskim arhitekturnim resnicam in njihovi smiselni interpretaciji, kar po svoje interpretira Zumthorjevo (Peter Zumthor, 1943) delo Bruder Claus Capele v Wachendorfu, Nemčija. Čas arhitekture je zaustavljeni čas, v največjih stavbah stoji čisto pri miru. Duhovna razsežnost nastane iz nemerljivih kategorij in se manifestira kot občutek, vtis. Da nas neka stavba „gane“ je rezultat podzavestnih zaznav, ki izhajajo iz podobnih sredin kot uvodoma omenjeni periferni vid in okušanje materiala. Z arhitekturo se lahko zaznamo, se umestimo v svet in se postavimo v kontinuum prostora in časa. Je umetnost sprave, dogovora med nami in svetom. In prav vhod vanjo nam lahko pomaga odstreti njene skrivnosti. You tube- Ein Turm in der Eifel 2. Poker v asih Malokatera doba v zgodovini arhitekture je v sorazmerno kratkem časovnem obdobju postregla s takšno serijo izjemnih ustvarjalcev, kot je bila doba moderne, ki tvori nekašen časovni okvir našega opazovanja. V tehtanju kje začeti, je prevladala odločitev o moderni, ki tvori nekakšen realni okvir našemu razmišljanju še danes. Pri tem se je seveda zgodilo, da smo- zaradi časovne omejenosti projekta- nehote zaobšli pomembne arhitekte, ki so soustvarili to obdobje. To so: Otto Wagner, Adolf Loos, Louis Sullivan, Auguste Perret, Theo van Doesburg, Gerrit Rietveld, Peter Behrens... Proučevanje njihovih del bi dalo mnogo ugotovitev za razvoj sodobne arhitekture a se moramo zadovoljiti z dejstvom, da je modrena obdobje, ki je nastalo kot reakcija na eklekticizem XIX. stoletja in skozi kompleksno umetniško dejavnost, prežeto s filozofskimi nazori eksistencializma, vzpostavilo povsem nova razmerja v polju arhitekturnega ustvarjanja. Za naše razmišljanje o tem obdobju smo si pobliže ogledali najboljše med njimi- ase, ki so vsak po svoje, pa tudi skupaj ustvarjali svet, kot ga poznamo danes. Tudi ta pogled ne bo povsem temeljit, saj gre za snov, ki je bila v študijskem procesu že nekjakrat predelana. Frank Lloyd Wright 1867-1959 Arhitektura kot sredstvo za oblikovanje harmonije med človekom in okoljem. F.L.Wright je bil arhitekt, interierist, pisatelj in učitelj, ameriški Inštitut za ahitekturo ga je 1991 proglasil za „največjega ameriškega arhitekta vseh časov“. Njegova dela odlikuje izjemen občutek za okolje, organska arhitektura, kakor jo je imenoval, predstavlja objekte, ki s ne končajo za svojimi zidovi temveč širijo območja intimne notranjosti v naravo. Rojen je bil v Wisconsinu USA, prva zaposlitev pri Louisu Sullivanu, „dragemu mojstru“, (Adler & Sullivan), kjer je sodeloval pri projektih za izgradnjo Chichaga, z razvojem skeletne gradnje in nebotičnikov. Po prekinitvi odnosov s Sullivanom je osnoval svoj studio- 1893 od 1898 delal doma. Do 1901 je izvedel preko 50 projektov in uveljavil pojem prerijske hiše, ki je kmalu zatem prerasla v slog. Objavil je serijo člankov za utemeljitev novih principov- dolgi, nizki objekti, previsi in terase, povezave zunaj-notri, fluidni, odprti tloris, vidni vplivi japonske. Križni in vzdolžni tloris, hiša kot enotni prostor, širjenje iz centralnega jedra, fleksibilna zasnova. Kmalu je prišlo do kontakta z evropsko arhitekturo- v letu 1909 se je začasno preselil v Nemčijo, 1911 v Berlinu organiziral razstavo svojih del in pri založniku Ernstu Wasmuthu izdal svojo knjigo. Po vrnitvi v ZDA 1914 je deloval v Chicagu spočetka predvsem z razvojem oblik individualne gradnje, ki se je profilirala kot organska. Vendar ne le s stanovanjsko gradnjo, katere poetični vrhunec spoja z naravo predstavlja Falling Watter, Ohiopyle 1948, tudi z drugimi vrstami projektov je bil neprestano v jedru strokovne pozornosti. Tako je bila zgradba Johson Wax Company, Racine 1939, ki predstavlja Wrightov odklon od pravega kota, zaradi smele konstrukcijske zasnove, predvsem pa zaradi izjemnega dvoetažnega administrativega prostora, podprtega s gobastimi stebri, med katerimi pada svetloba, proglašena za najboljšo upravno zgradbo. Posebno in prav tako izjemno zgradbo je ohranil za konec- muzej Salomon R. Guggenheim, New York, 1959, zgrajen po njegovi smrti, je kljub silnemu nasprotovanju kulturnih sredin mesta, da bo z njo pokvarjena gradbena tipologija 5. avenije danes ena od ikon mesta in nekakšen prototip galerije na rampi. Na prejšnji strani- zgoraj Robie Residence, Chicago 1909, spodaj Fallingwatter, Ohyopile 1948 zgoraj- Guggenheim Museum, New York, 1958 you tube- F.L.WRIGHT speaks about his buildings Simon and Garfunkel- So long, Frank Lloyd Wright Walter Gropius 1883- 1969 Bauhaus Rojen v Berlinu, po študiju se je 1908- 1910 zaposlil pri Petru Behrensu, kjer je k smislu njegovega kasnejšega dela prispevalo srečanje s sodelavci- z Mies van der Rohe-jem in Le Corbusierom na skupnem projektu tovaren AEG v Berlinu. Druga pomembna okoliščina njegovega razvoje je bila srečanje in kasneje poroka (1916-1920) z Almo Mahler, ženo skladatelja Gustava Mahlerja. V samostojni poti, ki je sledila, je nastalo tudi prvo odmevno delo- Fagus Werke, Alfeld an der Leine, 1911 kjer je bil prvič razvit odprti vogal, ki je kasneje postal eden zaščitnih znakov moderne arhitekture. Prvemu obdobju, imenovanemu tudi Werkbund, je sledilo od 1919 obdobje Bauhaus. Filozofiji šole je usodno prispevala prav Alma Mahler, s tezami potrebi po skupnem umetniškem delu (Gesamtkunstwerke), ki ga je v glasbenem smislu že pred tem razvijal skladatelj Richard Wagner. Bauhaus je postala šola eksperimenta in je – v povezavi z industrijo odločilno vplivala na razvoj kulture oblikovanja v Evropi skozi slikarstvo, arhitekturo, grafično oblikovanje, notranjo opremo, industrijsko oblikovanje in tipografijo. Nekaj velikih imen te šole : Piet Modrian, Laszlo- Moholy- Nagy, Pul Klee, Vasiliy Kandinsky, Marcel Breuer, Avgust Černigoj.... Sedež šole se je promoviral skozi Gropiusovo zgradbo šole v Dessau 1926, ki je s sedaj že znamenitim dematerializiranim steklenim vogalom dokončno prekinila s tradicijo dotedanje arhitekturne prakse. V letu 1934 se je pred nacisti umaknil v Anglijo in kasneje, 1937 v Cambridge, Massachusetts, USA, kjer je na Harvard Graduate school of Design postal profesor. Unity through diversity je postal znameniti slogan jegovega dela, ki se je manifastiralo v raznovrstnih objektih, mnogi med njimi so postali nepogrešljivi del sky-line velikih ameriških mest. Zgoraj- Bauhaus Dessau 1926, spodaj levo stolpnica PAN-AM, New York 1963, spodaj desno pisalni stroj Olivetti, Aleksander Schawinsky 1936 you tube- W.Gropius, Ranu Singh Ludwig Mies van der Rohe 1886- 1969 Less is more, racionalna misel na ravni visoke abstrakcije, kjer vsak element prispeva k videzu celote Rojen je bil v Aachnu, blizu holandske meje, kar daje njegovemu delu specifični karakter- širino, natančnost in odprtost za razvoj. Delo v ateljeju Petra Behrensa (1908-1912) kjer je spoznal Le Corbusiera in Gropiusa je usodno zanamovalo njegov razvoj. 1911 je bila v Berlinu organizirana razstava F.L.Wrighta, od tod vpliv njegovih Flowing spaces iz prerijskih hiš na mlado evropsko arhitekturo. Za naslednjo prelomnico v Miesovem ustvarjanju lahko štejemo razstavo De Stijl 1923 v Parizu, ki sta jo pripravila holandska arhitekta Teo van Doesburg in Gerrit Rietveld. Tovrstna spoznanja, večkrat povdarjena pripadnost mislim Adolfa Loosa (Zločin in ornament) pa tudi estetski credo ruskih konstruktivistov sta mladega Miesa že zelo zgodaj označila kot pripadnika evropskih avant- gardnih arhitektov, ki se je oddaljila od tradicionalne forme. Odprti vogal in kontinuirnost notranjih prostorov je v študijah utemeljeval van Doesburg, Mies pa je ugotovitve praktično uporabil v svojih objektih. Nekakšen višek tovrstnega ustvarjanja predstavlja nemški paviljon za svetovno razstavo v Barceloni 1929. Do popolne zamenjave rokodelstva z industrijskimi prijemi je prišlo v Weissenhof Siedlung 1927 v bližini Stuttgarta. V vabljenem projektu, kjer so na enem območju, namenjenen stanovanjski gradnji, sodelovali tedaj najvidnejši evropski arhitekti, je Mies razvil stanovanjski blok na jeklenem skeletu in s premičnimi notranjimi stenami. Posebno pozornost zasluži tudi Vila Tugendhat 1930, Brno, ki pomeni nadaljevanje teze o fluidnosti notranjega prostora. V letih 1932-33 je bil zadnji direktor Bauhausa v Berlinu in 1937 emigriral v USA, kjer je v Illinois Institute of Tehnology, Chichago, postal vodja oddelka za arhitekturo. Njegova ameriška faza je pokazala vso kompleksnost njegovih zamisli, reflektiranih v do kraja prečiščenih tehnoloških objektih- Farnswort House, Chicago 1946, 860- 880 Lake Short Drive, Chicago 1951, kompleksa stanovanjskih stolpov, v katerem se je izrisala podoba kasnejšega „internacionalnega stila“, Crown Hall, Illinois Institute of Tehnology 1956, Seagram Building, Office Tower, New York, 1958. zgoraj levo- Weissenhof Siedlung 1927, zgoraj desno- paviljon v Barceloni 1929 spodaj levo- Seagram Building, New York 1958, spodaj desno- znameniti vogal na stolpnici Segram Building You tube- Mies trailer Le Corbusier – 1887-1965 Modulor, 5 točk moderne arhitekture Charles-Edouard Jeanneret- Gris je bil rojen v Neuchatelu, Švica. Po končanem šolanju na La-Chaux-de-Fonds Art School se je odpravil 1907 v Paris in našel delo v biroju pionirja armiranega betona - (August Perret, 1874-1954). 1908 se je odpravil na Dunaj, delal neka časa v Wagnerjevem biroju (Otto Wagner, 1841- 1918) in študiral arhitekturo skupaj z Josefom Hoffmanom. 1911 je šel v Berlin in našel delo pri Petru Behrensu ter se tam seznanil z Gropiusom in Miesom. Domino house 1915, prvi odmevni projekt, nekakšen prototip vile iz betonskega skeleta kot sredstvo umetniškega izražanja, nadaljevanje dela A.Perreta. Leto 1918 zaznamuje sodelovanje s slikarjem Ozenfantom (Amedee Ozenfant, 1886- 1966) nastane umetniška zvrst purizem, objavi prispevke v L' Esprit Nouveau. V letu 1922 sta skupaj z bratrancem Pierrom (Pierre Jeanerret, 1896-1967) odprla biro na Rue de Sevres 35, Paris, ki je za dolga leta postal želeno pribežališče mladih arhitektov. Ukvarjanje z urbanizmom privede do odmevnih študij- sodobno mesto- Ville Contempraine, Voisin, 1930- La Ville Radieuse. Koncem 20-tih let objavi v L' Esprit Nouveau pet točk moderne arhitekture, materializacijo teh principov pa predstavi v vili Savoye, Poissy-sur-Seine, 1928. Struktura na stebrih, prosti tloris, podaljšano okno, prosta fasada, strešni vrt so pravila, ki v glavnem veljajo še danes. Nadaljevanje tradicije- Vitruvij, Alberti, Leonardo da Vinci predstavlja promocija Modulorja, ki na osnovi Zlatega reza (Fibonaccijevo zaporedje) uveljavlja človeško merilo v sisteme arhitekturnega načrtovanja. L'Unite d'Habitation, Marseille, 1952 predstavlja materializacijo Pet točk in Modulorja, izvedenih na velikem stanovanjskem bloku, ki ga tvorijo: 337 stanovanj, 23 različnih tipov, trgovine in servisi v sredinski pasaži, športni tereni na strehi. V projektu Chandigarh 1947, Indija predstavi urbanistično zasnovo novega mesta, stavba OZN New York, 1947, skupaj Niemeyerjem (Oscar Niemeyer 1907-2012) preigrava optične zakonitosti visokega objekta, Carpenter Center for visual Art, Harvard 1963, uveljavi zid in dostopno rampo, kapela Ronchamp 1954 (Notre Damme du Haut) – pa predstavlja s ponovno odkritim zidom zrelostni odklon od postavljenih pravil. Zgoraj- vila Savoye, Poissy-sur-Seine, 1928, v sredini levo Modulor, v sredini desno Notre Damme du Haut 1954, spodaj levo, spodaj desno Chandigarh, Indija 1947, levo cerkev Saint-Perre, Firminy, 1964 You tube- interview, Stefan Leljon Iannis Xenakis, VEP project documentary Luis Gualtieri 3. Razvoj Louis Kahn 1901-1974 Tišina in luč Bil je rojen v židovski družini v Estoniji, ki je 1906 emigrirala v USA. 1924- po končanem študiju arhitekture se je zaposlil kot risar v pisarni mestnega arhitekta, 1928 se je odločil za daljše potovanje po Evropi, v 30-tih je osnoval svoj biro. 1947 se je zaposli na Yale University, bil gostujoči profesor še na Princeton Unversity, filozof med arhitekti. Kahn je kreiral stil gradnje, ki je bil monumantalen in monolitičen, njegove težke zgradbe ne skrivajo svoje teže, niti materiala iz katerega so zgrajene. Kakor zgrajene, so za njegov opus pomembne tudi nezgrajene stavbe, natečajni predlogi in predavanja. Veljal je za enega najvplivnejših arhitektov 20.stoletja. Posvetil se je razvoju arhitekturnega koncepta, izumil delitev na služene (ki služijo drugim prostorom n.pr. hodniki, stopnišča, prehodi...) in služeče prostore, žepe. Njegovi prostori odražajo poetično senzibilnost. Njegov vpliv na nadalnji razvoj je bil ogromen- na post- moderno (Robert Venturi je bil asistent) in arhitekte, n.pr. Tadao Ando, high-tech arhitekturo Richard Rogersa, Normana Fosterja, Renza Piana, ki je delal v njegovem biroju. V projektu Salk Institute for Bilological Studies, 1959, La Jolla, California predstavi prostorsko kompozicijo dveh kubusov, ki uveljavljata vodo, morje kot osrednji element, v Esherick House, 1961, Philadelphia, vzpostavi na enostavni zasnovi nakakšen pendant razkošnim Wrightovim vilam, Richard Medical Cetre 1961, Campus University of Pennsylvania predstavlja strukturalistično zasnovo, v isti predpostavki je zgrajeno tudi njegovo najpomembnejše delo- National Essembly Dacca, Bangladesh, 1974. Gre za izjemen primer transkribcije moderne arhitekture na bengalsko vernakularno izročilo, ki je prepojeno s Kahnovimi arhitekturnimi premisami- svetloba, teža, material, organizacija prostora, voda... You tube- Louis Kahn, My architect zgoraj- Salk Institute,La Jolla, California 1959, v sredini levo Richard Medical Centre 1961, desno Esheric House, 1961, spodaj National Essembly Dacca, 1974 Eero Saarinen 1910-1961 enostavnost, strukturni racionalist- arhitekt & industrijski oblikovalec Bil je rojen na Finskem, 1923 emigriral v USA, kjer je študiral. 1929 je študij nadaljeval v Parizu, končal pa na Yale University. Kariera začel kot oblikovalec pohištva- stolov 1940 (tulipani) skupaj z Eamsom (Charles Eams, 1907- 1978), 1950 je osnoval lastni biro, vodil ga je njegov oče, ki je tudi delal z njim. Prav tako mati in sestra. Po smrti (51 let) je delo v biroju nadaljeval partner Kevin Roche, ki je 1982 dobil Pritzkerjevo nagrado. Saarinen je dosegel strokovno pozornost že s prvim večjim objektom- Crow Island Elementary School, 1940, Winnetka, Illinois, kjer je v modrenistični zasnovi čutiti vplive skandinavske arhitekture. Isto velja tudi za projekt Kleinhaus Music Hall, 1940, Buffalo. V projektu MIT Campus Chapel 1955, je skandinavski občutek za material (opeka) speljan do vrhunca. Notranje valovite stene s preigravanjem različnih načinov zlaganja opeke spominjajo na Aalta (Anvar Aalto, 1898- 1976), vendar v oltarni sceni, kjer kovinski lističi na vrveh lovijo zenitalno svetlobo, Saarinen pokaže vso svojo oblikovalsko moč. Dulles Airport Virginia, 1962 predstavlja način formiranja velikega prostora skozi adiranje konstruktivnih elementov (nosilni stebri), ki nosijo lahko upognjeno streho, nakašen vrhunec njegovega ustvarjanja pa predstavlja zgradba TWA Building, 1963, JFK Airport, New York. Podoba ptice v letu in ekspresivna notranjost predstavljata podlago za sodobna post- strukturalistična razmišljanja. Po zgodnji smrti (pri 51.letih) sta sodelavca Kevin Roche in John Dinkeloo dokončala še 10 nerealiziranih projektov. Danes je spoznan kot eden mojstrov ameriške arhitekture 20.stol. Slika zgoraj- notranjost MIT Campus Chapel 1955, spodaj TWA Building 1963, JFK Airport, New York I.M. Pei 1917 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1983 Ameriški arhitekt kitajskega porekla, mojster moderne, študiral na Univesty of Pennsyvania, kasneje na MIT, pridružil se je Harvard Graduate School of Design in bil skupaj z Walterjem Gropiusom in Marcelo Breuerjem. Pei velja za resničnega modernista, ki zmora kombinirati tradicionalne arhitekturne elemente v sodobnem videzu na enostavni geometrični mreži. Prvo odmevno delo- Center za atmosferske raziskave, 1967, Boulder, Colorado je primer projekta v „kontekstu“, stavbna struktura, ki stoji ob vznožju Rocky Maunains, izgleda kot izklesana iz skal. Za National Gallery East Building, 1977, Washington D.C. Je kritika zapisala, da gre za „Masterpiece on tha Mall“. Trikotna kompozicija predstavlja zgradbo ekspresivne, introvertirane zunanjosti in prelivajočega se notranjega prostora pod stekleno membrano. Eden najimenitnejših nebotičnikov v Hong Kongu je bil zgrajen za Bank of China 1989 in bazira na strukturalnem ekspesionizmu, ki išče podlago v lokalni tradiciji: struktura ponazarja sestavo bambusovih debel umerjenih na osnovi priporočil feng-shuja. Svetovno slavo si je pridobil z zmago na natečaju in kasnejšo realizacijo Piramide v Louvru, Paris, 1993. Gre za kontroverzno zasnovo, ki v dvorišču baročne podobe Louvra namešča stekleno, 22m visoko piramido, ki nadkriva programe v suterenu razvite v povezanem in prepletenem prostoru. „Faraonski kompleks“ je bil očitek kulturnih dušebrižnikov Pariza predsedniku Mitterandu (Francois Mitterand 1916-1996), ki je bil na čelu komisije za izbor projekta. Ne glede na odpor je v Parizu nastala edinstvena arhitekturna kompozicija, ki smelo, ob bok baročnemu dvorcu iz 17.stoletja, postavi tehnološko zasnovo s konca 20.stoletja. Zgoraj- National Centre for Atmospheric Research, Boulder 1967, spodaj- National Gallery Washington D.C. 1978 Zgoraj- Bank of China1982, Hong Kong, spodaj- Piramida v Louvru 1989 Louis Barragan 1902- 1988 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1980 mehiški arhitekt , modernist, emocinalna arhitektura, minimalist, prvi krajinski arhitekt Končal inženirsko šolo v Guadalahari in se kasneje sam izobrazil kot arhitekt. Na umetniški profil sta pomembno vplivala Le Corbusier in Louis Kahn. Louis Barragan je bil dokaj samosvoja osebnost, ki je v koloritu mehiških pokrajin ustvarjal funkcionalno, emocionalno modernistično arhitekturo. Podobe njegovih objektov so skrbno premišljene kompozicije, ki jih tvorijo okolje, voda, barva in zid. Do kraja izčiščeni detalji so ga promovirali kot začetnika minimalizma, s svojimi deli je vplival na Alvaro Siza in Tadao Anda. House Calle Ramirez 1947, Tacubaya Mexico City, je lep primer minimalistične zasnove, ki objekt povezuje z okolico, vse njegove individualne zasnove odkrivajo razmerja zunajega in notranjega prostora, v katerem je obdelava, tretman te zunajosti enakovreden notranjemu prostoru. Nekakšen vrhunec tovrstnega preigravanja pa predstavlja House Barragan, Mexico City 1948, ki je bila uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine- še za časa njegovega življenja, v tem projektu, ki zaseda obstoječe stavbe na vogalu ulice v mestu, je zunajost ostala nespremenjena, vsa energija je bila usmerjena navznoter, v iskanje povezav med zaprtim in odprtim, temnim in svetlim, nebom in zemljo. V premišljenem barvem koloritu so nanizani prostori z namenom iskanja notranjega miru in asketskega stanovanjskega standarda. Njegov odmevni projekt, ki pa ni v celoti realiziran, je Sateliet Towers, Mexico City, 1958 v katerem Barragan na pomembnem mesnem križišču zračnike komunalnih naprav dvigne na nivo metropolitanske mestne podobe. Zgoraj- House Calle Ramirez 1947, Tacubaya, v sredini stavba Fuente de los Amantes,1969, spodaj levo Les Arboledas, 1959, Atizaplan, Mexico, spodaj desno Casa Gilardi, 1976, Tacubaya, Mexico CIty Alvar Aalto 1898- 1976 Iracionalnost in standard, stavba kot Gesamtkustwerk Rojen na Finskem, je po končanem študiju 1923 – formiral svoj biro. Zgodnjo dobo njegoveg austvarjanaj označujeta nordijski klasicizem (povezave z Gunnarjem Asplundom) na eni in funkcoinalizem na drugi strani. Če je nacionalni romanticizem, kakor so ga tudi imenovali, vzpostavil povezave z nordijskim izročilom- načinom gradnje, izborom materiala, je funkcionalistični princip odprl prostor za eksperiment. Oboje združujeta dva projekta, ki sta takoj pritegnila mednarodno pozornost- Knjižnica Viipuri (1927-1935) in Sanatorij Paimio (1929-1932). V knjižnici se je Aalto na svojstven način povezal z izročilom in uporabil strop kot enakovredno arhitekturno ploskev, sanatorij pa je, zaradi zasnove in zaobljenega vogala, kmalu postal ena ikon moderne arhitekture. 1929 je postal član CIAM, kjer je nakongresu 1933 v Atenah sklenil tesno prijateljstvo z Lazslo-Moholy-Nagy in Sigfried Giedionom. To obdobje zaznamujejo tudi obiski pri Le Corbusieru v Parizu. Izvedba finskega paviljona 1939- na svetovni razstavi v New Yorku, ki ga je F.L.Wright označil za „delo genija“, je Aaltu dokončno utrdilo svetovni sloves. Od 1941 do 1949 je bil gostujoči profesor na Massachusetts Institute of Technology, USA, istočasno z Walterjem Gropiusom. V tem času je nastala znamenita Baker house (1948) v Cambridgu, ki konsekventno prevaja finsko ekspresijo v sodoben arhitekturni jezik. Zadnje obdobje delovanja, po vrnitvi na Finsko, označujejo monumentalni projekti, Finladia Hall (1976) ter mnoga gledališča in opere po Evropi, kakor tudi sakralni objekti. Za Aalta velja, da je prvi ki mu je uspelo probraziti regionalne motive v univerzalni arhitekturni jezik in vključiti vplive finske pokrajine v ekspresivnost arhitekturnih zasnov. Na prejšnji strani- zgoraj sanatorij Paimio (1932) v sredini in spodaj- knjižnica Viipuri (1936) zgoraj – finski paviljon na svetovni razstavi 1939 v New Yorku Zgoraj- Baker House, Cambridge 1948 spodaj- cerkev Vouksenniska v Imatri 1958 Jorn Utzon 1918- 2008 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 2003 danski arhitekt in Kopenhagna Jorn Utzon je študiral pri Alvarju Aaltu, zgodnja praksa pri Gunnarju Asplundu (1885-1940) na Švedskem, skupaj z Arnejem Jakobsenom (1902- 1971) prvo ustvarjalno obdobje so označevala potovanja po Evropi in Ameriki, obiski pri F.L.Wrightu in Le Corbusieru, ter kasneje proučevanje arhitekture Majev, Aztekov in japonskega izročila. 1957 je nepričakovano zmagal na svetovnem natečaju za opero v Sydney-u, Australia, med 233 prijavljenimi je Eero Sarinen, ki je bil član komisije, sprva zavržen projekt označil za genialenega in tako prispeval k zmagi. Projekt, ki ga označuja sferna geometrija, izseki iz krogle, montaža na vtis lebdenja, je hitro postal predmet strokovne pozornosti. Začetek del je bil v letu 1958, Utzon je preseli svoj biro v Avstralijo. Konstrukcija, delo znane grupe Ove Arup je bila spočetka pomanjkljiva Utzon je moral preurediti sistem lokov, v letu 1959 so bile potrebne korekture že izgrajenega. Zamenjava vlade in naraščajoči stroški so povzročili napetosti med arhitektom in investitorjem. Ko njegovi predlogi niso bili več upoštevani (izbor dobavitelja lesa) se je Utzon 1966 iz Avstralije umaknil in se ni vrnil nikoli. Stroški izgradnje so iz 30 narasli na 100 milionov dolarjev. Opera je bila odprta 1973, odprla jo je Elizabeta II. kraljica Avstralije. Arhitekt ni bil povabljen, niti ni bilo omenjeno njegovo ime. Konsulturali so ga kakšno leto kasneje, za predloge o spremembi opreme v hallu. Utzonov ustvrjalni opus se je kasneje nadaljeval s premišljenimi stanovanjskimi soseskami (Fredesborg Houses, 1963) zgradbo National Essebly Kuwait (1982), Utzon Center Aalborg (2008) vendar pozornosti, ki mu jo je namenila opera v Sidney-u ni doživel vač. 2003 je dobil prestižno Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo. Zgoraj- Sidney Opera House (1957-1973) Spodaj- naselje Fredensborg (1962) Johan Otto von Spreckelsen 1929- 1987 danski arhitekt Rojen v Viborgu na Danskem, šolal se je na Royal Academy of Arts v Kopehagnu. V prvem obdobju jse je v glavnem ukvarjal s sakralnimi objekti čistih, modernističnih zasnov. Izgradil sem tri cerkve na Danskem in eno kocko, je izjavil v nekem intervjuju. S to kocko 100x100x100m je nepričakovano zmagal 1982 na svetovnem natečaju za La Defence, Paris, kjer je prav predsednik Francois Mitterand z izjavo, da gre za najmočnejšo in najčistejšo rešitev, odločno prispeval k zmagi. Otvoritev objekta je bila 1989- dve leti po njegovi smrti. Za to kocko- Le Grand Arch velja poudariti, da predstavlja eno od kulminacij modernistične arhitekturne doktrine, povezane s kontekstom. Votla kocka, ki stoji v distriktu La Defence, izhaja iz izročila Napoleonovega spomenika Arc de Triomphe, izvotlene konstrukcije rimskega slavoloka. Le Grand Arch, ki zaključuje potezo Champs- Elysees me Louvrom in La Defence predstavlja po drugi strani tudi odpto okno Francije v svet. You tube- La Defence Jean Michele Jarre 4. Strukturalizem filozofski pojem, ki ga je utemeljil francoski antrolpog Claude -Levi- Strauss (1908- 2009) sredi 20.stol. Gre za idejo o zavračanju koncepta absolutne svobode človeka. (reakcija na eksistencializem- Jean Paul Sartre, 1905-1980). Strukturalizem pojasnjuje človekovo svobodo in njegov razvoj, vlogo, kot posledico strukturnih povezav v katere je vpet- okolje, družba, jezik... na osnovi del filozofa Louisa Althuserja (1918-1990) psihologa Jacka Lacana (1901- 1981) filozofa in zgodovinarja Michel Foucaulta (1926-1984) in literarnega kritika Rolanda Barthesa (1915-1980). Gre za izrazito intelektualno gibanje, ki ga je težko natančno definirati. Svet opazuje in analizira na semiotični način, kot sistem znakov, simbolov (jezik in pisave), ki tvorijo nasprotja- vroče-hladno, moško- žensko, staro-mlado... in je zajelo različne discipline: filozofijo, psihologijo, fiziko, antropologijo, lingvistiko, literarno kritiko in arhitekturo. Ta je pojmovana kot proces iskanja razmerij, odnosov med binarnimi pari in posameznimi elementi, kar je v konceptih vodilo tudi do zavestne zamenjave posameznih polov: zunaj-notri, natura-kultura. (in v obrnjeno uporabo materialov n.pr. vidnega betona v notranjosti). V arhitekturi sta sredi 20.stol. pojem utemeljila holandska arhitekt Aldo van Eyck in Nikolas Habraken. Prvi z objavo razprave o Estetiki številk 1959, ki so temelj prostorskih konfiguracij v arhitekturi in drugi z razpravo Strukture in okoliščine v kateri utemeljuje arhitekturo kot produkt življenjskih okoliščin. Oboje je smatrati kot kritiko funkcionalizma CIAM in Le Corbusiera, ki je zbrisal originalnost in zameglil identiteto posameznih urbanih form. Sicer je bil funkcionalizem CIAM-a tudi pod udarom kritk Jane Jacobs, Lewisa Mummforda, Henry-a Levebvra (Kritika vsakdanjega življenja, Urbana revolucija). Gibanje je povzročilo spremembe v konceptih urbanizma, ki je do tedaj slonel v glavnem na razdelitvi prostora (ulice- funkcije). Socialni vzorci, življenjske okoliščine, interakcije so postali enakovredni elemeti prostorskega snovanja. Poglavitna teoretična izhodišča gibanja so bila: 4. grajena struktura naj korespondira socialni strukturi (zametki v Le Corbusierovem Unite d'Habitation, Marseille) 5. arhetipski vzorci v človekovem zavedanju so izvor arhitekture (C.L.Strauss) 6. prepoznavanje koherence, rasti in sprememb v vseh nivojih urbanih struktur 7. polivalentnost form in individualna interpretacija Gibanje se je organiziralo s pojavom Team-a X (10) 1953 ob 9.kongresu CIAM, z namenom ustvarjanja kritične distance do tedaj veljavnih urbanističnih doktrin. Združilo se je nekaj vidnih tedaj mlajših arhitektov- Louis Kahn, Kenzo Tange, Alison in Peter Smidsson, Aldo van Eyck, Jacob Bacema in se nekateri. Razen tkzv. holandskega strukturalizma je angleški del ustvaril Novi brutalizem (Beton Brut – Le Corbusier) kot sistem arhitekturne filozofije, ki je promoviral gradnjo iz vidnega betona. Ta razmišljanja so kasneje prerastla v različne pojavne oblike- konstruktivizem, avant- garde, postmodernizem, dekonstruktivizem... Gibanje je organizirano delovalo do 1981, njegova teoretična izhodišča, ki niso bila nikoli publicirana v enoviti ediciji temveč v razpravah in člankih strokovnih revij, so zaznamovala arhitekturni razvoj druge pol.20.stol. Aldo van Eyck 1918-1999 Holandski arhitekt, diplomiral na ETH Zurich, profesor na Delft University, član CIAM, soustanovitelj team X, kot gostujoči profesor predaval po Evropi in ZDA. Eden najvplivnejših protagonistov strukturalizma. Njegov projekt otroški vrtec Amsterdam (Amsterdam Orphange 1960) je postal nekakšen manifesto gibanja. Novi pogled na arhitekturo se menifestira s strukturo de-centraliziranih paviljonov z izpostavljenim vhodnim delom. Vsak paviljon ima svoj atrij in je z ostalimi povezan preko notranjih komunikacij. Rezultat je poli-centralna zgradba, z jasno postavljenimi odnosi zunaj-notri, veliko-malo, javno- interno. Drugi pomembni projekt je Sonsbeek paviljon 1966, Arnhem, postavljen na mestu kjer je pred 12 let stal paviljon podobne vsebine Geritta Ritwelda. V nasprotju z Ritweldom, ki je paviljon zasnoval kot nekakšena kontnuum zunaj -notri, je van Eyck na osnovi predpostavke, da je mesto hiša in hiša mesto, (Alberti) ustvaril introvertirana prostor, ki producira mestne ambiente- ulice in trge in kjer si skulpture in ljudje delijo iste prostore na podoben način. Aldo van Eyck je bi prodorni pisec in nekakšen spiritus agens združbe Tima X, ki se je velikokrat sestajal doma pri njem. Za načela, ki jih je uspešno publiciral v imenu strukturalnega pristopa v arhitekturi lahko trdimo, da veljajo še danes. You tube- Aldo van Eyck, pavillionen KMM Alison (1928-1993) in Peter (1923-2003) Smithson Angleška arhitekta in teoretika. Poročila sta se po študiju na Durnham University in 1950 formirala svoj biro. Bila sta člana CIAM in so-ustanovitelja teama X. Na njuno zaćetno delo je močno vplival Ludwig Mies van der Rohe, kasneje pa sta v okviru strukturalističnih principov raziskovanja binarnih parov pričela promovirati betonski brutalizem (po Le Corbusieru- čisti, naravni beton, Beton Brut, Row concrete). Slog, ki se ga je prevzel nadimek angleški, je z uporabo vidnega betona na fasadi vplival na razvoj arhitekture v svetu. Alison je mnogo objavljala, Peter pa je bil gostujoči profesor na univerzi v Bath-u. V projektu stanovanjske soseske Robin Hood Gardens, London 1972, ki sledi načelom betonskega brutalizma- je bil zavestno prezentiran tudi koncept zunanjega dostopnega hodnika, ganga- imenovanega Streets in the Sky, ki je zagotavljal tudi lepe razglede v okolico. Velik kompleks v glavnem dvo-etažnih socialnih stanovanj je povzročil tudi družbeno segregacijo tako, da so bila mnenja o tem projektu deljena. (slika spodaj) Archigram Architecture+telegram. Avant-gardna grupa maldih arhitektov osnovana 1960, je izhajala iz šole Architectural Association, London. Futuristična, anti- heorična arhietktura, bazirana na tahnologiji in predstavljena skozi risbo. Ena osrednjih figur je bil sir Peter Cook (1937), sedaj direktor na Istitute of Contemporary Arts na Bartlett School of Architecture. V skupini se delovali še Warren Chalk, Ron Hernon, Dennis Crompton Micael Webb in Theo Crosby, ki je bil urednik revije AD (Architectural Design) in tako zagotavljal redne objave. Grupa je bia formirana kot ideološko nasprotje CIAM-a. Na njihovo delo, velikokrat le v obliki skic in kolažev, je vpival Antonio Saint'Elia, (1888-1916), Buckminster Fuller, (1895- 1983), Yona Friedman, sami pa so bili vzvod za nekatera pomembna kasnejša dela Richarda Rogersa (n.pr. Pompidou Centre v Parizu 1977), zgodnja dela Normana Fosterja in grupe Future Systems. V letu 1964 so predstavili svoje vizije v razvoju mest skozi tri izpostavljene teoretske pristope: Plug-in-City kot mega struktura masivnih sistemov, v katere se vstavljajo posamezna stanovanja kot prefabrikati The Walking City kot sistem inteligentnih mašin, robotov v času po morebitni nuklearni vojni. Aforizem na Le Corbusiera, da je hiša stroj. Instant City kot sistem mobilnih tehnoloških dogodkov, prostorov performansa z namenom produkcije masovne kulture. You tube- Archigram Yona Friedman (1923) Urbanistični planer in oblikovalec madžarskega rodu, postal znan v 50 in 60-tih, v obdobju mega-struktur. Nastopil je na 10. mednarodnem kongresu CIAM v Dubrovniku 1956 s temo Mobilna arhitektura, kjer so ga podprli mladi arhitekti Team X. Mobilna arhitektura- manifest 1956, opisuje nov način mobilnosti, ne zgradb, temveč uporabnikov. Gre za arhitekturo stanovanj, ki jo določajo prebivalci sami in evocira na arhitekturo mobilne družbe pri čemer si manifest prizadeva za dosego osnovne pismenosti arhitekture za povprečnega človeka. The Spacial City (slika spodaj) je nekakšna materializacija teh principov, ki se naj minimalno dotika tal, naj bo sposobna problikovanja in zamenjave in naj bo primerna za individualno uporabo. Gre za tro-dimenzionalni plan mesta, ki razvija teren kot prostor družbenih dejavnosti in skupnih površin, podpore so prostori vertikalnih komunikacij, gornji nivoji, ki lebdijo nad tlemi, so namenjeni različnim funkcijam po namenu-stanovanjem, industriji, administraciji ali kombinacijam. Kenzo Tange (1913-2005) dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1987 Metabolizem Kenzo Tange velja za enega najvplivnejših arhitektov 20.stol., ki je mu uspel združiti tradicijo in modernizem. Pridruženi član team X, strukturalist in eden utemeljiteljev metabolizma. Diplomiral na tokijski univerzi 1938, prav zaposlitev zaposlitev pri Kuniu Maekawi (1905-1986) ki je pred tem delal pri Le Corbusieru. Razen modernističnih prijemov slovitega švicarskega arhitekta ga je Maekawa seznanil tudi s principi šole Bauhaus. Tange je absorbiral napotke Maekawe ob isočasnem proučevanju evropske renesančne arhitekture ter arhitekture antičnega Rima in Grčije. 1946 je postal Assistant professor na univerzi v Tokiu, prvo večje odmevno delo je ureditev Parka miru Hirošima, 1955, z jasnimi korelacijami internacionalnega stila in Le Corbusiera vendar s prepričljivo naslonitvijo na japonski tradicionalni grob iz obdobja Kofun. V projektu Prefektura Kagawa, 1958 je bila povezava z japonsko tradicijo še bolj vidna. V letu 1959 je bil gostujoči profesor na MIT, kjer je na osnovi Marine City (Kyonore Kikutake, 1923) razvil projekt Boston Bay. Šlo je za predlog poselitve na vodni površini na osnovi konstrukcijske supestrukture. Ta projekt mu je kasne služil kot osnova za mnogo eminentnejši projekt, Tokio Bay, 1960, kot prototipa urbane matrice ki se je uveljavil v metabolističnem izraznem smislu, izhajajočem iz japonske tradicije. Nadaljevanje njegovega dela označuje zmaga na svetovnem natečaju za Skopje, ki kaže na prekinitev s vplivi Le Corbusiera, v frontalni promociji strukturalnega konstruktivizma in metabolizma. Svojstven vrhunec njegove ustvarjalnosti predstavljajo objekti za olimpijado v Tokiju 1964, stadion Yoyogi. Tu je Tange z njemu lastno virtuoznostjo ponovno združil načela japonske tradicionalne arhitekture s sodobnimi konstruktivističnimi principi. Projekti za svetovno razstavo v Osaki, Expo Osaka, 1970, predstavlja nekakšen homage Achigramu (Plug-in City) pa tudi Yoni Friedmanu (Spatial city), ki v obliki mega- nadstrešnice manifestira temeljne principe metabolizma. Tange je imel enormni vpliv na serijo tedaj še mladih japonskih arhitektov, ki so se kasneje profilirali v najvidnejše ustvarjalce naše dobe: Kisho Kurokawa, Arata Isozaki, Funuhiko Maki in drugi. You tube- A small tribute to Kenzo Tange Tokio Bay 1960 Svetovna razstava Osaka 1970 Metabolizem je japonski odgovor na obdobje strukturalističnih mega projektov 50-60 let. Metabolizem pomeni kemične procese v organizmu, ki zagotavljajo nenehno spremembo v smislu rasti, reprodukcije, ohranjanja. V arhitekturi pa gre za proučevanje obdobij, metabolističnih ciklusov, ki naj zagotavljajo obnavljanje, rast in transformacijo- gre za odprto arhitekturno formo, pripravljeno za odprto družbo v stalnem spreminjanju. Že omenjeni Fumihiko Maki, (1928) Kyonore Kikutake (1923) in Kisho Kurokawa (1934-2007) so v letu 1960 objavili metabolistični Manifest, kjer je šlo za serijo esejev na temo Mesto v ocanu, Mesto v vesolju, Kolektivne forme, Prefabrikacije itd, ki so odgovarjale na tedanja pričakovanja enormne rasti mest. Kurokawa. Svojstven simbol simbol gibanja predstavlja Nakagin Capsule Tower, (slike spodaj) 1972 Tokio, kjer je Kisho Kurokava v projektu hotela dokazal celičnost prefabricirane gradnje kot pogoja za nenehne možne spremembe. 5. Postmodernizem in dekonstruktivizem Postmodernizem imenujemo filozofsko gibanje v 70-tih in 80-tih letih XX.stol. Nastalo kot reakcija na modernizem skozi izpostavljene dvome v teorije o globalnem. Resnica je socialni konstrukt, objekt sprememb, s povdarjeno vlogo jezika, odnosov, motivacij. Negacija abstraktnih resnic, dojemanje sveta je izključno subjektivno (strukturalizem). Gre za odpor proti modernizmu z izpostavljanjem humanosti, katerega atributi- razlika, pluralnost, tekstualnost, iskrenost, so postavljeni proti atributom modernizma- identiteta, enotnost, avtoritarnost, dvom. Postmodernizem je dominantna kulturna logika poznega kapitalizma, ki razvija specifične filozofske ideje skozi kritične teorije kulturnega in družbenega življenja. V arhitekturi je postmodernizem često opisan kot neo-eklekticizem, ki je arhitekturne reference in ornament ponovno vrnil na fasade. Bolj pomebno se zdi, da je post-modernizem ponovno odprl probleme in teme mesta (civitas) kot najbolj pomembnega atributa človekovega urbanega razvoja, poudaril pomen geometrije kot osnovnega arhitektovega orodja in vrnil risbo, skico, kot najpomemnejši vidik arhitekturnega ustvarjanja. Če se je zdela moderna bela in abstraktna, je postmoderna postala barvita, konkretna in čitljiva, če je bila moderna usmerjena v minimalno in resnično rabo materialov v odsotnosti ornamenta, je postmoderna skozi prizadevanjem za vtis, ekspresijo, zavračanjem striktnih pravil postregla z repertoarjem različnih tehnik, form in stilističnih referenc. Robert Venturi 1925 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1991 Ameriški arhitekt in teoretik Robert Venturi, ki je bil skupaj z ženo Denisse Scott Brown (1931) ena od ikon postmodernističnega gibanja. Avtor odmevnih knjig- Simplicity and Contradictions in Architecture 1966 ter malo kasneje- Learning from Las Vegas. Znameniti stavek Less is Bore je promoviral kot odgovor na Miesov Less is More. Nekaj časa je delal pri Eeru Saarinenu, postal asistent Luisa Kahna ter kasneje profesor na Yale School of Architecture ter na Harward-u. Njegova arhitektura, še bolj pa njegove knjižne razprave so imele odmev po celem svetu. Venturiju je uspelo redefinirati ameriško arhitekturo, ki se je tedaj utapljala v brezkatakternem internacionalnem stilu. Njegovi pozivi za revival klasičnih principov, ornamenta in znaka, predvsem pa zidu kot nisilca arhitekturne ideje, so bili dobrodošlo nasprotje stehniziranemu svetu. Venturi Vanna House, 1964 Pennsilvania, je hiša, ki jo je napravil za svojo mater. V njej je na prefinjen in uglajen način nekonvencionalno povezal notranje prostore, v zunanji podobi pa uporabil klasični princip in veliko pomenske simbolike. V drugem odmevnem projektu- Gulid house, 1964, Philadelphia kaže na konkretnosti in protislovnosti s simbolično uporabo forme in dekoracije, ki naj reflektira družbo... Zelo odmevne so bile njegove knjige, s ketrimi je dosegel vpliv domala po vsem svetu- Complexity and Contradiction in Architecture, The Museum of Modern Art Press, New York 1966 in Learning from Las Vegas MIT Press, Cambridge MA, 1972. You tube- Robert Venturi by AxzlRhos Aldo Rossi (1931-1977) Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1990 Italijanski arhitekt, designer in teoretik ki mu nadimek post-modernist osebno ni ustrezal, bolj se je videl kot neo-racionalista. Inspiracije je črpal pri italijanskem modernistu Giuseppe Terragni-ju (1904- 1943) in Adolfu Loos-u(1870-1933), kakor tudi pri slikarju Georgiu de Chiricu (1888-1978) V teoretičnih delih- L'Architectura della Citta 1966 je kritiziral pomanjkanje razumevanja strukture mesta, kjer nastaja skozi spomenike in njihovo strukturo kolektivni spomin. Njegov vpliv v Evropi je primerljiv z vplivom Venturija v USA. Po ameriške teoretiku Charlesu Jencksu (1939) sta oba prva in najpomembnejša predstavnika postmoderne. Rossijev vpliv na sodobno evropsko arhitekturo je bil opazen tudi skozi njegove odmevne projekte, praviloma opremljene z grafičnimi listi njegovih risb. Eno njegovih odmevnejših del je Pokopališče Modena, 1971, kjer v neskončni in odtujeni pokrajini de Chiricovega pejsaža razvije dialog med mestom živih in mestom mrtvih. Prav posebno pozornost pa zasluži projekt Teatro del Mondo, pripravljen za beneški arhitekturni bienale 1980 selektorja Paola Portoghesija (1931) s pomenljivim naslovom Il Presenca del Passato. Gre za neke vrste mobilno arhitekturo, stolp na barki, ki jo je mogoče poljubno premikati po morju. Klasicistična zasnova lesenega objekta je bila domišljena do take mere, da je prenesla vsakršne pozicije, tudi take izven Benetk. You tube- Aldo Rossi TesserAurea N2 Na naslednji strani- desno zgoraj pokopališče Modena 1971, spodaj Teatro del Mondo 1980 Hans Hollein, 1934 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1985 Avstrijski arhitekt, po diplomi na dunajski akademiji 1956 je študiral v USA na Illinois Institute of Technology in na Univesity of California. Lastni biro je na Dunaju odprl 1964, bil gostujoči profesor v Washingtonu, St.Louisu, Duesseldorfu, je redni profesor na dunajski Akademiji. Bil je član Memphis Group postmodernistov- ki so jo tvorili še Arata Isozaki, Michael Graves... kot designerska skupina za postmodernisično pohištvo. Holleina odlikuje izjemen smisel za arhitekturno pripoved, ki jo največkrat realizira v obliki kolaža. Provokativen in pronicljiv je v svojih delih velikokrat na meji dovoljenega, kljub temu pa ostaja prepričljiv in prodoren. Zelo zgodaj je opozoril nase z intervencami v dunajsko mestno jedro- adaptacijami majhnih lokalov, ki so zaradi premišljene uporabe materialov in prodorne forme postali tema domala vseh arhitekturnih revij sveta. V svečarni Retti, 1965 je v odgovor na klasicistično okrasje stavbe ponudil gladek, brušen aluminij, ki v formi vhodnih vrat asociira na gorečo svečo, v zlatarni Schulin 1974 pa je na fasadi, obdani s poliranim granitom uprizoril tok zlate kovine. Nekakšen vrhunec preigravanja v kolažu je bila ureditev avstrijske potovalne agencije na Dunaju 1978, kjer so posamezni tehnološko predstavljeni artefakti iz dalnjih dežel poustvarjali ugodje in željo po potovanju. Njegovo odmevno delo je projekt muzeja v Moenchengladbachu 1981, kjer je v napol vkopanem objektu raziskoval možnosti galerijskih postavitev. Za Dunaj morda najpomembnejše delo pa je Haus Haas, 1990, provokativna in zgovorna stavba ob katedrali sv. Štefana. Kljub zmagi na natečaju je bilo potrebno mnogo napora, da je ob nasprotovanju kulturnih dušebrižnikov prišlo do realizacije objekta, ki danes predstavlja eno dunajskih ikon. Slike na naslednji strani- desno zgoraj levo letalonosilka v žitnem polju, kolaž, v sredi spomenik svetovni vojni, kolaž, desno predlogi za nebotičnik,skica, v sredi levo svečarna Retti 1956, desno zlatarna Schulin, 1974, spodaj Haus Haas, 1990 James Stirling 1926-1992 Prejemnik Pritzkerjeve nagrade 1981 Angleški arhitekt, eden najpomembnejših ustvarjalcev 2.pol.XX.stol. Njegov učitelj je bil Collin Rowe (1920-1999) zgledoval pa se je po F.L.Wrightu, A.Aaltu, Rimu, baroku. Prvi odmevni projekt- Department of Ingeneering, University of Leicaster 1963, strukturalistične zasnove, izkazuje tehnološki in geometrični karakter, 3D risbe. V 70-tih je spremenil svoj arhitekturni izraz v neoklasicizem, ki ga je videl kot revizijo modernizma. V seriji natečajev, ki jih je za muzeje in galerije razpisala Nemčija je trikrat zmagal- Duesseldorf, Koeln, Stuttgart. Izveden je bil le slednji, ki velja za njegovo najolj odmevno delo. Neue Staadsgalerie Stuttgart je postmodernistični kolage, ki pa v posameznih detaljih (n.pr. vhod) ne skriva svojih konstruktivističnih korenin. Projekt je pomemben zaradi vrhunske urbane igre, Stirling je namreč skozi prazen okrogli atrij v sredi kompleksa (reminiscenca na stare dvorce) speljal mestno pešpot in tako omogočil obisk galerije tudi tistim, ki tja niso namenjeni. 1971-partnerstvo z bivšim asistentom Michaelom Wilfordom (1938) ki je kasneje zaključil njegove projekte. James Stirling je vplival na celo serijo mladih arhitektov po svetu in bil predmet podrobnega proučevanja ameriškega arhitekturnega kritika Charlesa Jencksa (1939) 3-D aksonometrični prikazi prostorskih rešitev Dekonstruktivizem Izraz de- konstrukcija je uvedel francoski filozof Jacques Derrida (1930-1904) v knjigi Gramatologija 1967. Gre v bistvu za uveljavitev Heideggerjevega ( nemški eksistencialistični filozof Martin Heidegger 1889-1976) koncept de-konstrukcije, vis-a-vis pojma de-strukcija, pri čeme naj de-konstrukcija naj sugerira prijeme razgradnje in ponovne sestave, priciznost namesto nasilja. Po Derrida-ju, nič ni izven teksta. Pomeni, da so vse reference izražene s tekstom, ki je še vedno tekst o realnosti, ki jo bralec pozna le na njemu lasten način. Torej ni resnične objektivnosti, ne-tekstualne reference, ki ne bi bila vezana na bralčevo, t.j.individualno dojemanje. Dekonstruktivizem se torej lahko opiše kot trud, napor za razumevanje teksta (vsebine) skozi razumevanje različnih kon-tekstov. You tube- Derrida defining deconstruction Dekonstruktivizem v arhitekturi Predstavlja predvsem reakcijo na postmodernizem koncem 80-tih let XX.stol., ki je karaktereizirana skozi idejo fragmentacije, manipulacije arhitekturnih elementov- strukture in kože na način njihovega razbijanja in dislokacije in ponovne sestave. Glavni subjekt dekonstruktivistične arhitekturne teorije je metafizika prisotnosti, tudi metafizična prisotnost, dialektika prisotnosti in odsotnosti, izgrajenega in neizgrajenega, odprtega in zaprtega.... pojem sta skovala Jacques Derrida in Peter Eisenman, ki sta bila tudi sicer prijatelja. Formalne vplive v dekonstruktivistični arhitekturi je mogoče najti tudi v delih ruskih konstruktivistov- El Lissitzky (1880-1941) Wladimir Tatlin (1885- 1953), Kazimir Maljevič (1879- 1935), Aleksander Rodčenko (1891- 1956) Peter Eisenman (1932) Peter Eisenman je danes eden najvplivnejših ameriških arhitektov. Diplomiral na Cornell University, Ph.d. Dosegel v Cambridge-u, je profesor na Yale School of Architecture. Eden nepomembnejših protagonistov dekonstruktivizma, ki prehaja v post strukturalizem. Začetna kariera- član avantgardne grupe ameriških arhitektov- New York Five, ob njem še Charles Gwathemey, John Hejduk, Richard Meier, Michael Graves. Očitki, da v bistvu vsak po svoje preigravajo Le Corbusiera, sa vsakogar peljali na lastno pot, Eisenman se je znašel v vlogi enega prvih dekonstruktivistov. Kot rečeno, v tem gibanju, ki je imelo namen osvoboditi arhitekturo forme, mu je pomagalo prijateljstvo s filozofom Jacquesom Derridajem. V letu 1988 je v Muzeju moderne umetnosti New York (MOMA) organiziral razstavo Dekonstruktivistična arhitektura, ki je gibanje tudi dokončno promovirala. Z Eisenmanom so razstavljali še Zaha Hadid, Frank Gherry in Coop Himmelblau. Malo pred tem je bil odprt njegov Wexner Center for the Arts, 1986, Ohio State University, ki je postal ena od ikon gibanja. V projektu se kljub vsemu vidi akademska drža avtorja, ki prenovo nekdanje tovarne predstavi kot kulturno izhodišče. Aaronoff Centre for Design and Art 1996, University of Cincinati, kaže na zadržano zlaganje prečno postavljenih in nagnjenih stavbnih mas, eden najodmevnejših projektov pa je gotovo Berlin Holocoust Memorial 2006. V njem Eisenman ustvari na osnovi tradicije formiranja židovskih grobov introvertiran prostor spomina, ki v maniri land-arta vabi obiskovalce v labirinte svojih poti. Eden zadnjih velikh projektov, ki je še v gradnji, je Galicia City of Culture 2006, v katerem Eisenman na njemu značilen način predstavi in znotranjimi potmi, ki sugerirajo antični mestni vzorec, poveže ogromen kompleks, ki se kaže kot preobražena pokrajina. You tube- Peter Eisenman, Architecture and Deconstruction zgoraj- Wexner Centre for the Arts, 1986, spodaj Aaronoff Centre for Design 1996 Berlin Holocoust Memorial 2006 Daniel Liebeskind 1946 Izhaja iz družine poljskih Židov, ki je preživela holocaust. 1959 so emigrirali v USA, kjer je doštudiral. Bil je sodelavec Richarda Meierja, delal pri Petru Eisenmanu. Kariero je začel kot teoretik in profesor, danes je gostujoči profesor na številnih ameriških in evropskih univerzah. V letu 1989 je skupaj z ženo osnoval biro, do prve realizacije je prišel relativno pozno- ko je bil star 52 let. Gre za Felix Nussbaum Haus 1998, Osnabruck ki že kaže na značilnosti kasnejšega dela: poševni kubusi, diagonalni rezi čez fasadne ovoje. Njegovemu prvemu odmevnemu delu- Židovski Muzej v Berlinu 1999, je osnovo postavila glasba. Ker je sam glasbeno izobražen je muzej zasnoval kot finalni akt nedokončane opere Arnolda Schoenberga (1874- 1951) Mojzes in Aron, s postavitvijo zraven historičnega dvorca pa je poskrbel še za ustrezne prostorske napetosti. V letu 2001 je sledil projekt Imperial War Museum North, kjer Liebeskind pozicijo ob vodi izkoristi za povečevanje efektov nagnjenih stavbih mas iz svetleče pločevine. Muzejske projekte na svojstven način zaokroža Bundeswehr Museum Berlin 2011. Ta, sprva zelo sporna rešitev, je realizirana kot kompozicija dveh objektov- star klasicistični dvorec prebada nova trikotna struktura iz jekla in stekla. Vendar je ta spoj kar se da spoštljiv- razen preureditve v delu notranjosti se nova struktura stare praktično ne dotakne. Zgoraj- Židovski muzej Berlin 1999, spodaj Imperial Warr Museum North 2001, na drugi strani Bunbeswehr Museum Berlin 2011 Coop Himmelb(l)au Wolf Prix 1942, Helmut Swiczinsky 1944 Wolf Prix, Helmut Swiczinsky, Micael Holzer, so bili so-ustanovitelji dunajskega biroja Coop Himmel(l)au v letu 1968. Mednarodno pozornost so dosegli skozi razstavo Dekonstruktivistična arhitektura, MOMA 1988, skupaj s Petrom Eisenmanom, Zaho Hadid, in Frankom Gheryjem. Biro si je od vsega začetka prizadeval spreminjati običajno oblikovalsko paradigmo v arhiekturnem snovanju z razvojem radikalnega oblikovanja z realističnim pristopom. Njihov ideal je delo s kompleksnimi površinami, ki nastajajo iz kompleksnih procesov, v katerih arhitekti za dosego ciljev uporabljajo različne medije: 3-D modeliranje, parametrična orodja, risbe in kolaži z namenom realizacije nepričakovanega designa. Filozofija biroja je bila zapisan v letu 1980 v manifestu z naslovom Arhitektura mora goreti, kjer so med ostalim tudi zapisali- arhitektura mora biti gladka, robata, brutalan, okrogla, barvita, obscena, sanjska, mokra, suha, dih jemajoča. Živa ali mrtva. Če je hladna, je hladna kot led, če je vroča, je vroča kot ognjeni jezik. Arhitektura mora goreti! Pozornost so pritegnili z majhnim projektom adaptacije podstrešja na Dunaju 1988, v katerem so praktično dokazali vrednosti iz Manifesta. V povsem dekonstruktivistični maniri je zgrajen tudi UFA Cinema Centre Dresden, 1988, med tem ko High School v Los Angelesu 2008, kaže na bolj konstruktivistične teme. Spoj visoke avtomobilske tehnologije z visoko stavbo tehnologijo kaže BMW Muenchen, 2007, kjer je princip designa avtomobila prestavljen v design objekta. You tube- Coop Himmelblau, euromaxx Zgoraj- adaptacija podstrešnega stanovanja Dunaj, 1988 spodaj- UFA Cinema Centre Dresden 1988 Zgoraj- High School Los Angeles 2008, spodaj- BMW Muenchen 2007 6. High-tech(nology) Pristop je znan tudi kot pozni modernizem ali strukturalni ekspresionizem. Je izrazitio arhitekturni stil, nastal v 70-tih letih XX.stol., ki je v koncepte objektov inkroporiral izdelke in prijeme visoke tehnologije. Podobno kot brutalizem, high-tech kaže svojo konstrukcijsko, komunikacijsko in instalacijsko zasnovo na zunanji strani objekta, da bi se notranjost na ta način osvobodila. Stavbe tega prijema so nastajale zgolj v visoko industrijsko razvitih državah. Za začetnika gibanja se smatra Mies van der Rohe s svojimi zgradbami v New Yorku in Chichagu. Ime samo je nastalo po knjigi High- Tech, industrijski stil, avtorjev žurnalistov Joan Kron in Suzanne Slesin, 1978 Clarkson N. Potter, New York. Knjiga na številnih primerih ugotavlja uporabo visoko tehnoloških industriskih izdelkov v arhitekturi. Spočetka so ugotovitve veljale le primere, naveden v knjigi, ki so bili pretežno iz New Yorka. Knjigo so kasneje ponatisnili v Angliji, Franciji in na Japonskem, z dodajanjem lokalnih primerov, s čimer je high-tech postal univerzalen. Gibanje je videti kot odgovor na pomajkanje iluzij moderne, s promoviranjem estetike, ki je nasprotovala aktualnim standardom. Renzo Piano 1937 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1988 Italijanski arhitekt, rojen, živi in deluje v Genovi. Študiral v Milanu, 1965-70 delal v USA pri Louisu Kahnu. Kasneje 1971-78 osnoval partnerstvo z Richardom Rogersom in od 1981 dalje vodi svoj biro- Renzo Piano Workshop, ki deluje še v Parizu in New Yorku. Prav sodelovanje z Richardom Rogersom mu je prineslo svetovno pozornost, njuno skupno delo Beabourg 1977 (Centre Georges Pompidou, Paris, ki je po konceptu izšel iz Archigrama, kjer je bil Rogers pridruženi član) pa je postalo eno ikoničnih podob high-techa. Pianove zgradbe predstavljajo svojstven spoj umetnosti, arhitekture in inženirstva, so zapisali v komisij Pritzkerjeve nagrade, kljub tehnološkim nabojem ostajajo globoko zakoreninjene v italijanski klasični umetnosti in filozofiji, kar na svojstveni način kažejo njegovi koncepti muzejev. Prepričljive predstave prostorov odlikuje izjemen občutek za topos, lokacijo- kontekst in prefinjene študije svetlobe. You tube, Renzo Piano Malalhambra zgoraj- Beyeler Foundation Museum Basel 1977, spodaj Paul Klee Museum Bern 2006 Sir Richard Rogers 1933 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 2007 v Firencah rojeni Anglež je študiral v Londonu in na Yale School of Arcitecture, kjer je spoznal Normana Fosterja, s katerim je po vrnitvi iz USA ustanovil Biro 4. Po nekaj letih je osnoval svoj biro, zmagal na natečaju za Pompidou 1971 skupaj z Renzom Pianom. Zgradba v popolnosti določa Rogersov pogled – tehnološka zasnova z navzven postavljenimi potrebnimi servisnimi strukturami. Njegovi projekti, velikokrat kontroverzni, predstavljajo mejnike v zgodovini sodobne arhitekture in vnajvečji meri izpričujejo dejstvo, ki ga je postavila moderna- Le Corbusier, hiša je stroj. Pri Rogersu je ta vtis dopolnjen še z izjemnim občutkom za material, njegove stavbe so hkrati tudi svojstven odmev funkcij, kar jih dela uporabnejše. Druga pomemban ugotovitev pa je, da Rogers nikoli ni povsem pozabil na svoje korenine: Millenium Dome, London 1999 je v bistvu Event City Archigrama. Je član tema, ki dokončuje projekte WTC New York, skupaj še z Normanom Fosterjem in Fumihiko Makijem. You tube- What Makes Inside Out Architect Richard Rogers Tick Terminal 4, Barajas Airport Madrid 2005 Sir Norman Foster 1935 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1999 Študiral v Manchestru in nadaljeval v Yale School of Arcitecture, kje se je spoznal s kasnejšim partnerjem R ichardom Rogersom. V USA spoznal in se navdušil nad deli Buckminstra Fullerja (1895-1983) in kasneje z njim sodeloval vse do leta 1983. V letu 1967 je osnoval Biro 4 skupaj z Rogersom in kasneje biro Foster and Partners. V začetku projekti industrijskih zgradb, 1980 prvo veliko delo banka v Hong-Kongu, ki je postala prav tako ena od ikon high-techa. Za Fosterja značilno združevanje znanosti arhitekture je v izčiščenosti izraza privedlo do predstav, ki so jih imenovali poetika strukture. Lahko trdimo, da je ponovno odkril nebotičnik. Commerze Bank Frakfurth je prvi z ekološko konotacijo-vrinjenimi vmesnimi vrtovi, Reichstag v Berlinu 1999, pa je primer vrhunske iritacije, ko ljudje- obiskovalci, hodijo nad glavami članov parlamenta. Njegovi projekti- Swiss RE-Gherkin London 2004, Hearst Tower New York 2006, Wembley Foothball Stadium London 2007, Beijing Airport 2007, ki so usodno zaznamovali razvoj sodobne arhitekture, ne iščejo le perfekcije le v izvedbi temveč se z isto vnemo posvečajo odnosom med ljudmi-uporabniki in njihovemu počutju. You tube- Norman Foster, ArchDaily interview at The Venice Biennale 2012 One Of Norman Foster's Masterpieces: Reichstag-Dome / Reichstag Jean Nouvel 1945 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 2007 Francoski arhitekt, študiral v Parizu, eden od so-ustanoviteljev pariškega Sindikata arhitekture 1976, foruma intelektualnih debat. Organiziral 1.pariški arhitekturni bienale 1981. Svetovno pozornost je dosegel s projektom Institute du Monde Arabe, Paris 1987. Z manipulacijo svetlobe in prosojnosti- leče ugrajene v fasadni pas, ustvarja enega najboj prepoznavnih tehnoloških projektov, ki se mu je uspelo direktno povezati se z izročilom (arabeska) Nouvela odlikuje nov pristop h konvencionalnim arhitekturnim temam. Ne priznava nobenega arhitekturnega stila, raja konteks, ki iritira v venomer različne koncepte in kreativne ekperimente. Arhitektura mora biti nenavadna, je izjavil v nekem intervjuju, kar je lhako tudi splošna karakteristika njegovih objektov. V Konferenčnem centru Lucerne, 2000 je strešno krilo objekta pomaknil daleč čez rob jezera in ga takorekoč ikorporiral, Abgar Tower v Barceloni 2005, na videz spomina na Fosterjev Gherkin Tower v Londonu, vendar je Nouvelov projekt stanovanjski sklop z dvojno fasadno opno (zaščita pred vročino), Quai Branly Museum Paris 2006 išče razmerja med ozelenjeno in gladko arhitekturo, v muzeju Louvre Abu Dhabi (v gradnji)pa ponovno v strešni konstrukciji preigrava sistem leč za filtriranje svetlobe You tube, Star Architect Jean Nouvel Torre Aghbar Barcelona 2002, na naslednji strani Louvre Abu Dhabi,v gradnji 7. Post- strukturalizem Za strukturalizem smo dejali, da je bil odklon od eksistencializma, v smislu negacije stališča, da je vsak človek to, kar napravi iz sebe. Vsak človek je posledica sociolških, psiholoških in linguističnih struktur, pravi strukturalizem, ki jih ne more kontrolirati. Od tod tudi potreba po raziskavi teh struktur. Post-strukturalizem pa postavi dvom dvom v tezo, da so navedene strukture nekakšna podlaga, ki lahko razložijo človeka in njegov razvoj. Ni namreč mogoče izstopiti iz diskursa in opazovati stanje objektivno, vsa observacija je nujno le proizvod individuuma in njegovega pogleda na svet. Jacques Derrida je zato razvil dekonstrukcijo kot tehniko za odkrivanje možnosti večplastnih tekstualnih interpretacij. Vplivan od Nietzche-ja (filozof Friederich Nietzche 1844-1900) in Heidegger- ja je sklepal, da – glede na dejstvo, da vsak tekst vsebuje dvojnosti, ni mogoča njegova zaključna interpretacija. n.pr. v literarni teoriji: Prehod iz strukturalizma v poststrukturalizem je zaznamovan s prehodom od razumevanja literarnega besedila kot zaprte celote s točno določenim pomenom, ki ga kritik dešifrira, k odprtemu literarnemu delu, ki vsebuje mnoštvo pomenov, ki jih nikoli ne moremo do konca razložiti. Če je strukturalizem ločil znak od predmetnosti, je šel poststrukturalizem še korak naprej in je ločil označevalca od označenca. Ker lahko znake reproduciramo v različnih kontekstih, jim s tem spreminjamo tudi pomen, nikoli pa ne moremo prodreti v njihov izvorni kontekst. Recepcijska estetika in teorija bralčevega odziva sta že del poststrukturalističnega pristopa, kajti v njunih razlagah literarnih del ni več enotnega, nedvoumnega smisla, temveč razumejo literarna besedila kot izvir najrazličnejših pomenov, ki jih določa bralec. Derrida trdi, sklicujoč se na Nietzscheja in Heideggra, da ne obstaja čista zavest, ki bi nam zagotavljala resnico ali trden temelj. Vsak pojem, znak, pomen je možno ponovno razgraditi (od tod izraz dekonstrukcija), vsak označevalec nas napoti k naslednjemu, zato obstaja le neprestana igra jezika, ki je neulovljiva, ne vodi nas do ničesar končnega ali začetnega, vse je le sled nečesa, kar izginja. V arhitekturi je zato težko postaviti natančne razmejitve med dekonstrukcijo in post- strukturalizmom. Skupni ideološki temelj vodi do podobnih ekspesij, vendar bi za post- strukturalizem lahko dejali, da je njegova podoba bolj konsistentna, re-definicija objekta pa prepričljivejša. You tube- animating poststucturalism Bernard Tschumi 1944 Arhitekt, pisatelj in učitelj, švicarskega porekla, živi in dela v USA in Parizu. Študiral v Parizu in doktoriral na ETH Zurich in kasneje poučeval na številnih ameriški univerzah, bil dekan (1988-2003) na Columbia University- School of Architecture. V začetku kariere učitelja je izpostavljal premajhno povezanost med arhitekturo in dogodkom in ugotavljal, da ni potrebno izpostavljati socialnih struktur, stavbe morajo zadoščati funkcioniranju. V 70-tih letih je začel združevati arhiteturo, literarno teorijo in film na osnovi vplivov Rolanda Barthesa, Michaela Foucaulta (1926- 1984) v smislu odgovornosti arhitekture do neizpostavljenih kulturnih vprašanj. Nanj je močno vplival ruski režiser Sergei Eisenstein (1898- 1948) s svojo metodo diagrama za določanje razmerja med posameznimi filmskimi elementi- prostor, dogodek, gibanje. V tem času napisal dve knjigi- The Screenplayers 1977 in Manhattan Transcripts 1981. 1982- zmaga na natečaju Parc de la Villete, Paris prvo veliko delo z uporabo teoretskih izhodišč. Kasneje v 80-tih je negiral klasične principe arhitekturnega snovanja- študije fasad, kompozicijo... in namesto tega predlagal uporabo rutine vsakdanjega življenja skozi različne oblikovalske prijeme. Ni prostora brez dogodka, je moto po katerem je namesto posnemanja starega razvijal pogoje nove arhitekturne prakse, ki je postala okvir za konstruiranje situacij. Izhaja iz teorije Foucaulta, da more biti socialna struktura ocenjena, ne uglašena na ideje dobrega in zlega, kar ponovno izhaja iz Deleuzejevega (Gilles Deleuze 1925- 1955) poziva za nujno etiko, ki izhaja iz ponovne ocene samo-identitete. Objavil nove knjige, predvsem Event Cities 1,2,3. Njegova arhitektura je konsistentna dosledno izpeljana in postavljenih teoretskih izhodišč. You tube- Bernard Tschumi & Michael Photiadis : The New Acropolis Museum na prejšnji strani in zgoraj- Parc de la Villete, Paris 1982 School of Architecture Miami, 2003 zgoraj- Constantin Vacheron, 2004 Geneve spoda in na drugi strani- Acropolis Museum, 2007, Atene Frank Ghery 1929 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1989 Frank Ghery je kanadski američan židovskega porekla, ena od ikon sodobne arhitekture. Izšel je iz modernizma v dekonstruktivizem je akceptiral v času postmoderne, kar je preizkusil na projektu svoje hiše v Santa Monici 1979. Zanj velja, da je premikal meje možnega, zamikal limite arhitekturne prakse. Zanj je značilni rafiniran in sofisticira pristop, kombiniran s pustolovskim tveganjem, so zapisali v komisiji za Pritzkerjevo nagrado. Včasih kontroverzen a vedno osupljiv in odprt za eksperiment. Njegovi objekti so kolaži, polni protislovij in materialnih napetosti, ki pretvarjajo obiskovalce v hvaležne igralce v vznemirljivih scenskih modifikacijah. Gehry je zaslužni profesor na Columbia University ter gostujoči na številnih ameriških univerzah. Je prejemnik 14 častnih doktoratov. Njegov arhitekturni izraz je nastajal postopoma, objekti so vedno posledica poglobljenih študijskih raziskav. California Aerospace Museum, 1984 Los Angeles je nakazal poti Gherijevega razmišljanja. Vitra Design Museum 1989 jih je nadgradil, do popolne pradstave pa so prišli objekti- Walt Disney Concert Hall 1989, Los Angeles in Guggenheim Museum 1997, Bilbao. Njegove zadnje stvaritve kažejo na kompleksnejše razmišljanje, ki do neke mere izključuje efekte senzacionalistične arhitekture. IAC Building, 2007 New York, predsem pa Spruce Street, 2007 New York sta produkta ekspresije, ki jo navdihuje veter in bližina morja. You tube- Note to Self Architect Frank Gehry shares challenges of growing up Vitra Design Museum, 1989 Vitra Well am Rhein Walt Disney Concert Hall 1989 Los Angeles zgoraj- študije projektnega pristopa IAC Building, 2007 New York, spodaj študije pozidave Jacques Herzog 1950 & de Pierre de Meuron 1950 Prejemnika Pritzkerjeve nagrade 2001 Švicarska arhitekta z lastnim birojem od leta 1978. Študij sta končala na ETH Zurich. Gostujoča profesorja na ETH in Harvardu. Njuno delo kombinira umetnost stare arhitekturne profesije in sveže, nove pristope. Izhajata iz evropske arhitekturne tradicije, ki jo uspešno povezujeta s sodobno tehnologijo v neverjetno inventivnih arhitekturnih situacijah. Že eno njunih prvih del- Signal box 1998, Basel, je opozorilo na arhitekturni talent, ki je majhen objekt z nedefinirano strukturo pretvoril v dramatično umetniško delo industrijske arhitekture. 2006 ju je NY Times proglasil za enega najbolj občudovanih birojev sveta. Svoj (evropski) arhitekturni credo sta izpisala tudi v projektih Casa Rudin Leymen 1997, kjer je arhetipska podoba hiše z dvokapno streho dvignjena od tal, v Dominus Winnary Youtville USA 1998, sat za zunaje stene uporabila v mreže povezan kamen iz okolice (gabion), v stanovanjskem kompleksu Rue de Suisse 2000 Paris, sta iskala razmerja med javnim in zasebnim s pomočjo premičnih fasadnih panelov. Primer izredno uspešne prenove je Tate Modern London 2001, kjer je iz bivše elektrarne nastala ena osrednjih londonskih galerij. Povsem svojska je prenova Caixa Forum 2008, Madrid, kjer gre prav tako za objekt stare elektrarne, ki pa je (kot v Casi Rudin) dvignjena nad pritličje, kamor se razteza mestna površina. Ohranitev (ponovna pozidava) starega korpusa, njegova nadgradnja v cortenu in pa zraven stoječi zeleni zid so ustvarile neponovljivo prostorsko kompozicijo. Vitra Design Museum 2011 ponovno preigrava arhetipsko podobo hiše in jo uporabi za element kompleksne prostorske sestave. You tube- Herzog & de Meuron - Interview by Studio Banana TV Elbphilharmonie Talk Pierre de Meuron na prejšnji strani- zgoraj Signal Box 1998 Basel, spodaj Casa Rudin Leymen 1997, zgoraj Dominus Winnary Youtville USA 1998, spodaj Rue de Suisse 2000 Paris, na naslednji strani zgoraj Tate Modern 2001 London, spodaj Caixa Forum Madrid 2008, še dalje- Vitra Design Museum, 2011 Rem Koolhaas 1944 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 2000 Remment Lucas Koolhaas je nizozemski arhitekt, arhitekturni teoretik in urbanist. Koolhaas je profesor za arhitekturo in urbanistično oblikovanje na podiplomski šoli oblikovanja na Univerzi Harvard, ZDA. Študiral je na nizozemski Akademiji za film in televizijo v Amsterdamu, na Šoli arhitekture arhitekturnega združenja v Londonu in na Univerzi Cornell v Ithaci, New York. Je tudi predstojnik Urada za metropolitansko arhitekturo (OMA). Leta 2005 je bil soustanovitelj revije Volume Magazine skupaj z Markom Wigleyem in Oleom Boumanom. Velja za redko kombinacijo vizionarja, filozofa in pragmatika, arhitekta, ki je postal znan mnogo pred svojimi deli skozi eseje, razprave, knjige- predvsem Delirious New York 1978 in pa S,M,L,XL 1995. Njegova arhitektura je arhitektura bistva, ideje, ki s posameznimi realizacijami premikajo meje možnega. Rem Koolhaas skuša z novimi projekti materializirati "novo" teorijo o visokih stavbah glede na spremembe, ki v zadnjih letih preobražajo družbeno in urbano tkivo velikih mest. Njegova nova vizija nebotičnika zanika pomen tekmovanja za gradnjo najvišje stavbe na svetu. Vsaka zmaga je namreč kratkotrajna. Zato si v biroju OMA prizadevajo ustvariti stavbe, katerih edina kakovost ni le višina; njihova celotna zasnova jim omogoča, da kot arhitekturne ikone obveljajo več let. Zasnovo njegovih objektov velikokrat določa urbanizem, javne poti speljane skozi programe. Tako je Kunsthalle Rotterdam 1993 organizirana na kižišču dve poti iz zunanjosti, v Dutsh Embassy 2003 Berlin, je javna pot ki vodi skozi ambasado do kavarne na strehi glavni kompozicijski motiv. Nekakšen echo Archigrama- Event City predstavlja zasnova Lille Grand Palais 1994, na notranji krožni poti je zasnovana Knjižnica v Seattlu 2004, dvome v zasnovo pa pušča gigantski projekt CCTV HQ Beijing 2009, kjer povsem introvertirana dejavnost objekta, ki spominja na Escherjevo grafiko, ne nudi nobenega pomenskega ali oblikovnega stika z okolico. You tube - Dutch Profiles: Rem Koolhaas OMA Kunsthalle Rotterdam 1993, spodaj Dutsch Embassy 2003 Berlin knjižnica v Seattlu 2004, spodaj- CCTV HQ Beijing 2009 Zaha Hadid 1950 Prejemnica Pritzkerjeve nagrade 2004 Rojena 1950 v Bagdadu je diplomirala iz matematike na ameriški univerzi v Bejrutu ter kasneje nadaljevala študij arhitekture v Angliji. 1977 je postala partner Rema Koolhasa V OMA, 1980 osnovala svoj biro v Londonu. Gostujoči profesor na številnih evropkih in ameriških univerzah. Dobitnica mnogih svetovnih natečajev. Element njene arhitekture je zrak. V 80-tih letih, ko je postmoderna arhitektura skrbela za manifestacijo gravitacije skozi objekt, je Hadid izumljala anti-gravitacijsko vizualno fiziko na način suspendiranja teže. Erupcija raje kot gravitacija, je zapisala. Kakršnakoli metafora- eksplozija, implozija, fragmentacija, njena arhitektura favorizira odprte forme raje kot zaprte hermetične volumne, in ponuja lahkotno prozornost namesto teže. Ti prijemi so kmalu pokazali na temeljne arhitekturne teze- nepričakovano spreminjajočo se modernistično paradigmo „od enostavnosti h komplesnosti“. Vpliv Malevicha (ruski slikar Kazimir Malevich 1979-1935) supramantizma (4d slike) abstraktnih kompozicij, ki so spremenile pomen arhitekturne risbe tudi z uporaba air-brusha. Taka risba je postala lokus prostorskih izumov, ki so spremenili trdicionalne risarske konvencije z združevanjem več tehnik in pogledov v multimediske predstave. V arhitekturnem pogledu pa velja, da je Hadid ustvarila neponovljivo arhitekturo kultivirane, dinamične percepcije, ki ob pozornem opazovanju ustvarja občutek gibanja in hitrosti. Prvi objekt- Vitra Fire station 1993 je že vzpostavil razmerja dinamične arhitekture, kar se je s kasnejšimi projekti- Carpark Strassbourg 2001, Cincinati Artmuseum 2003, Paneo Science centre Wolfsburg 2005, Maxxi Rome 2011 samo še stopnjevalo. You tube- OMEGA Ladymatic presents CNN's Leading Women - Zaha Hadid Fire Station Vitra 1993, spodaj Carpark Strassbourg 2001 Cincinati Artmuseum 2003, spodaj Paneo Science centre Wolfsburg 2005 8. Minimalizem Imenovan tudi ABC umetnost, predstavlja kulminacijo redukcijskih tendenc moderne, Less is More- Mies, ali Doing More with Less – B.Fuller. Kot moderna, izhaja iz slikarskih tendenc Kazimira Malevicha (črni kvadrat) in Pieta Mondriana. Gibanje je pričelo v USA v New Yorku v 80-tih letih, znotraj raziskovanja materialnih struktur in primarnih kiparskih realizacij land-arta . V tem smislu izstopata dva ustvarjalca- Donald Judd in James Turrel. Donald Judd (1928- 1994) je brez kompozicijske hierarhije prezentiral avtonomne in ambivalentne, čiste forme jeklenih kubusov iz inoxa, poliranega do prozornosti. V upoščenih vojaških skladiščih je odprl svoj umetnostni center. Drugi je James Turrel- 1943, raziskovalec svetlobe in optičnih učinkov. V letu 1979 je po dolgem iskanju razstavil naravni, prvinski in čisti prostor- Roden krater v Arizoni kot objekt naravne posode- prostora, ki ni bil z ničemer zmoten. Minimalizem v arhitekturi nastopi kot reakcija na postmoderno in dekonstruktivizem s pozivanjem na bistvo, skozi ekstremne poenostavitve formalnega izraza. Očitni so Vplivi japonske tardicionalne arhitekture in zen-budistične filozofije skozi poenostavljanje življenjskega prostora za doseganje vsebinskih kvalitet- svetloba, material, forma, detajl, zrenje v duhovne dimenzije nevidnega. Vzpostavitev dialoga z okolico- kontekst, sporočila enostavnosti- uporaba bazično geometričnih form. Predhodnik gibanja je Luis Barragan, ki je že v 40-tih in 50-tih letih XX.stol. ustvarjal čiste ploskve, stene narejene iz ometa, sušene opeke ali lesa. Z naštetimi elementi, kamor je pogosto vključil tudi vodo, je ustvarjal kompozicije, povezane z naravo. Poglavitne predpostavke minimalizma:  gre za očiščen prostor (ni ornamentov), čim bolj prost, s čim manj elementi  je estetika, intelektualno gibanje v 2. polovici 90-ih let.-  je reakcija na postmoderno in dekonstruktivizem (prisotna od konca 60-ih let). Tadao Ando 1941 Dobitnik Pritzkerjeve nagrade 1995 Tadao Ando je nekakšen sinonim za minimalista v arhitekturi. Japonski arhitekt, ki nima formalne izobrazbe, sprva poklicni boksar, nato šofer se je izobrazil sam, ko je potoval po Evropi. Pripovedoval je, da ga je fasciniral Rim- Panteon z vertikalno razsežnostjo prostora z odprtino na vrhu, kjer svetloba daje prostoru večjo plastičnost kot sama forma. Prav tako so ga pritegnili Fantazijski prostori Piranessi-ja, predsem stopnišča. Razen klasičnih arhitekturnih form, ga j ev podrobno proučevanje pritegnil tudi opus Le Corbusiera in predvsem Luisa Barragana. Kasneje se je formiral kot upornik proti družbi potrošnikov … Japonska je dežela, ki je prenaseljena, v njej odzvanja ekonomski bum kapitalizma, ki duši primarni odnos do okolja in samega sebe. Bolj pomembno je odreči se stvarem. Prvi realiziran projekt je Azuma house 1976, Tokio. Gre za enostavna eno-nadstropna stavba, umeščena v ulični niz ozkih hiš, takoj opažena zaradi prazne betonske fasade, kjer ima le vhod. Tloris je majhna površina, razdeljena na 3 enake pravokotne glavne prostore, medtem ko je osrednji prostor atrij v smislu japonske povezanosti z naravo. Rocco Housing Kobe, Hyogo 1983, je večstanovanjski projekt, umeščen v bližino zaliva. Vsaka stanovanjska enota (modul 5,4x 4,8m) ima teraso, material je vidni beton, med enotama so javni, skupni prostori. Posebno pozornost zaslužijo Andovi sakralni objekt, kjer izstopata Church on the Watter 1988, Tomamo Hokkaido in Church of the Light 1989, Ibaraki, Osaka Če je prva popolnoma odprt prostor, kjer se oltarna scena nadaljuje v jezero, je druga introvertirana in oltarno steno prebada le velik križ. Zgoraj- Azuma house 1976, Tokio spodaj- Rokko Housing Kobe, Hyogo 1983 SANAA - Kazuo Sejima 1956 & Ryue Nishizawa 1966 Prejemnika Pritzkerjeve nagrade 2010 Označuje ju že 15 let sodelovanja v skupnem biroju. Njune zgradbe izgledajo neobičajno enostavne lupine, povezane z okolico v kateri stojijjo in delujejo kot nevsiljivo ozadje ljudem, uporabnikom. So pravi kontrast bombastičnim in retoričnim primerom in iščejo predvsem vsebinske kvalitete. Ne nastanejo zgolj z redukcijo posameznih arhitekturnih elementov temveč so posledica intenzivnega in rigoroznega raziskovanja načelnih usmeritev. Gre za neprekinjen proces primerjanja in usklajevanja med programom in številnimi možnostmi, risb in modelov, ki prevejajo in izpostavljajo vsakršne možnosti. Ideje so tako usklajene a hkrati razgrajene, ponovno usklajene in predelane, dokler se ne pokažejo vsebinske kvalitete oblikovanja. Rezultat je potem logični predlog pricizne lepote, kot spretne zveze med strukuro objekta in organizacijo prostora. V projektu XXI Century Museum 2006, Kanazava predstavljata strukturalno logiko organizacije prostora znotraj krožnega oboda (Arnhem, Aldo van Eyck) . Serpentine Pavillion 2009 London predstavlja svojstven primer land-arta (inox- Donald Judd), Zollverein Essen 2006 kaže na pretvorbo zunanje betonske stene v ambivalentni zaslon, MoMa 2007 New York je predstava kovinskih boxov (depojev) zloženih drug na drugega, Rollex Learning Centre 2009 Lousanne pa na izjemen notranji prostor, namenjen učenju. Zgoraj- XXI Century Museum 2006, Kanazava, spodaj Serpentine Pavillion 2009 London Zgoraj- Zollverein Essen 2006, spodaj Serpentine Learning Centre Rolex 2009 Lausanne Glenn Mercutt 1936 Prejemnik Pritzkerjev nagrade 2002 Je modernist, naturalist, humanist, ekonomist, okoljevarstvenik... pa kljub vsemu prepričani arhitekt, ki dela sam, od zasnove do realizacije projektov po Avstraliji. Kljub temu, da je njegovim stavbam mogoče pripisati zvezo med Miesom in Aborigini, je skozi uporabnike njegovih objektov zaključiti, da gre za edinstvene in zadovoljujoče rešitve. V izogibanju velikih projektov, ki jih pač ne bi mogel napraviti sam, je Glenn Mercutt oblikoval arhitekturo, ki stoji v prostoru in se nanj navezuje, na način, kakor bi bila fino potopljena v pokrajino. Njegove hiše so variacije materialov, izbranih vedno s prepričanjem njihove primarne in ustrezajoče prezence. Uporablja svetlobo, vodo, pesek, veter, sonce in luno, so zapisali v utemeljitvi Pritzkerjeve nagrade, da bi stavba, ki jo gradi, ustrezno odgovorila na zahteve njenega okolja. Stavbe nemalokrat lebdijo nad tlemi, da bi se jih-po mnenju Aboriginov- dotaknile le nalahko. Ker Mercutt dela sam, so njegovi projekti v glavnem stanovanjske hiše, v katreih pa izkaže vso modrost upravljanja s prostorom. Magney House Sidney 1984 je dolg, stegnjen objekt, prirejen na maksimalno izkoriščanje naravnih danosti- sonce, voda, veter... Done House 1991, Sidney je pozidav v predmestnem predelu, z bogatim atrijem, keterega ureditev spominja na Barragana, Marika -Alderton House 1994 je zgrajene po principih Aboridžinov, eden večjih projektov je Arthur & Yvonne Boyd Education Centre, 1999 New South Wales, kjer Mercutt s prepričljivo dvojnostjo ureditve- urbani javni del in individualni deli odprti v kolje, ustvari domala neponovljivo navezavo na okolico. Magney House Sidney 1984 Arthur & Yvonne Boyd Education Centre, 1999 New South Wales Alvaro Siza 1933 Prejemnik Pritzkerjeve nagrade 1992 Portugalska je bila nekoč ena najmočnejših pomorskih velesil, na morje je vezana gospodarsko in tudi emocionalno. Portugalska arhitektura je seveda odgovor na podnebje, ko sonce pripeka in močan slan veter z Atlantika biča keramične fasade in porjavelo kožo lusitanskih obrazov. Iz baročne in findesièclovske tradicije se je portugalska arhitektura izvila šele s poznim modernizmom. Osrednje ime portugalskega modernizma je Alvaro Siza Vieiro, ki je skupaj s svojim profesorjem Fernardom Tavoro (1923-2006) postavil visoko šolo za arhitekturo v Portu med najbolj cenjene evropske fakultete. Alvaro Siza Vieiro je poetični modernist, tudi predavatelj- gostujoči profesor številnih univerz v svetu, privrženec doslednega upoštevanja tradicije in njenih modrosti, izkušenj in pričakovanj, s katerimi se arhitekt sooča iz dneva v dan. Siza Vieiro je v evropski modernizem prinesel ibersko liričnost z velikimi belimi površinami in čistimi linijami. Pozornost je pritegnil z enim svojih zgodnjih projektov- stanovanjski blok v Berlinu 1980, kjer je za razliko od postodernistov tega časa na vogal regiral s pridvignjeno polkrožno steno... na katero je nekdo kasneje napisal Bonjour Tristesse, kar je postalo tudi ime objekta. V Santa Maria Church, 1980, Marco de Canavese je čutiti vpliv Aalta, Municipal Library 1996, Viana Costelo je primer dvignjene arhitekture, ki komunicira z reko in mestom, skupa z Eduardom Suoto di Mourom je za Expo 2000 Lisabon zasnoval sugestiven portugalski pavljon s šotorasto streho, eden najprepoznavnejših objektov, zgrajenih v Braziliji pa je Iberre Camargo Foundation, Porto Alegre 2009,kjer je Siza na njemu lasten način prigral Wrightovo zasnovo Guggenheim muzeja v New Yorku. Zgoraj- Bonjour Tristesse, Berlin 1980, spodaj Santa Maria Church, 1980 Marco de Canavese Municipal Library 1996, Viana Costelo Zgoraj – portugalski paviljon Expo 2000 Lisabon, spodaj Iberre Camargo Foundation, Porto Alegre 2009 Peter Zumthor 1943 Prejemnik Pritzkerjeve nagrade 2009 Že 30 let živi v majhni vasici v švicarskih Alpah, svetovne usmeritve, vrvež velemest, slava in igra slavnih ter njihova moč, vse to ga ne zanima. Asket, ki natančno premisli, kateri projekt bo sprejel, in od naročnika pričakuje, da mu bo omogočil nadzor izvedbe načrtovane stavbe do konca gradnje in do zadnje podrobnosti. Njegova arhitektura je dobila pridevnik tiha, vendar v tej svoji tihoti nagovarja vse naše čute, tip, sluh, voh, vid. Za Zumthorja so lokalne značilnosti ključ do rešitve – študira pokrajino, v katero bo postavil svojo arhitekturo, preučuje kulturni kontekst, zgodovino in morebitne mitološke razsežnosti kraja ter vsebine nastajajoče stavbe. Zumthorjeva arhitektura ni doživela veliko knjižnih objav, saj je prepričan in verjame, da je arhitekturo treba doživeti v živo, ne posredno, prek literature. Njegova teoretska dela so filozofska, fenomenološka pisanja, hkrati pa je njegova arhitektura vzpostavila dialog s filozofijo Martina Heideggerja. V knjigi »Misliti arhitekturo« piše da arhitektura ni orodje ali simbol za stvari, ki ne pripadajo svojemu bistvu. .. Zumthor je vedno ustvaril več kot le prostor, njegove stavbe izražajo spoštovanje do okolja, kulturnega prostora in tudi do zgodovine arhitekture. Odlikuje ga redek talent za povezovanje jasne in stroge ideje ter resnično poetične razsežnosti, kar porodi dela, ki so večni navdih so zapisali v utemeljitvi Pritzkerjeve nagrade. Eno prvi del- St. Benedict Chapele 1989, Sumwitg je že pokazalo Zumthorjev odnos do konteksta, Therme Vals 1996 so premišljena predstava napol vkopanega objekta o načinih uživanja v vodi...Zumthorjevo dovzetnost za zgodovino pred vsem kažeta deli, umetniški muzej kölnske nadškofije Kolumba 2007 in kapela, posvečena svetniku Nikolaju iz Flüeja 2007, Mechernich, znanemu tudi kot Brat Klaus. Za to zasnovo stoji predpostavka, da je arhitekturo treba izkušati z vsemi čuti, pri tem pa se nezavedno prebujajo spomini na človekove pretekle izkušnje Yuotube -Ein Turm in der Eifel St. Benedict Chapele 1989, Sumwit g Therme Vals 1996 Kolumba Museum Koeln 2007 Bruther Claus Capele 2007, Mechernich VIRI 1. Kenneth Frampton, Modern Architecture: A Critical History, London 1980, 1985 v prevodu hrvaščina - Kritička povijest, Globus, Zagreb 1992 2. Charles Jencks, Modern Moovements in Architecture, Penguin Books, England, v prevodu srbščina, Moderni pokreti u arhitekturi, Gradjevinska knjiga Beograd 3. S. Giedion, Raum, Zeit, Architecture, Otto Maier Verlag, Ravensburg 1965, v prevodu srbščina – Prostor, vreme, arhitektura, Agora, Beograd 4. Walter Gropius, Scope of Total Architecture, Harper&Brothers Publishers, New York v prevodu hrvaščina - Sinteza v arhitekturi, Tehnička knjiga Zagreb 1961 5. Franco Fonatti, Elementare Gestaltungsprinzipien in der Architectur, Akademie der bildenden Kuenste, Wien 1982 6. Jean Jenger, Le Corbusier, L'architecture pour Emouvoir, Gallimard Jeunesse, Paris 1993, v prevodu- Arhitektura ki vznemirja, DZS 1998 7. Henry Levebvre, La Revolution Urbaine, Gallimard, Paris 1970, v prevodu srbščina, Urbana revolucija, Nolit, Beograd 1974 8. Vid Pečjak, Psihološka podlaga vizualne umetnosti, Debora, Ljubljana 2006 9. Rem Koolhas, Delirious New York, The Monacelli Press, New York, 1994 10. Luigi Prestinenza Puglisi, New Directions in Contemporary Architecture, John Wiley &Sons, Ltd, England 2008 11. Future City, experiment and utopia in architecture, Thames & Hudson, London 12. Rob Krier, Ueber Architectonische Komposition, Klett-Cotta, Stuttgart, 1988 13. Aleš Vodopivec & Janez Koželj, Iz arhitekture, Krt, Ljubljana 1987 14. Lewis Mumford, The City in History I in II , Harcourt, Bruce & World, Inc, New York 1961, v prevodu- Mesto v zgodovini, DZS Ljubljana 1969 15. E.H.Gombrich, Art and Illusion, Phaidon Press, London, 1960, v prevodu srbščina, Nolit, Beograd, 1984 16. Collin Rowe, Collage City, MIT Press Cambridge, 1978, prevod srbščina Grad kolaž, Gradjevinska knjiga Beograd, 1988 17. Robert Venturi, Complexity and Contradictions in Architecture, The Museum of Modern Art, 1966, v prevodu srbščina, Složenosti i protivurečnosti u arhitekturi, Gradjevinska knjiga, Beograd, 1983 18. Robert Venturi, Learning from Las Vegas, MIT, 1977, v prevodu srbščina, Pouke Las Vegasa, Gradjevinska knjiga, Beograd, 1988 19. Philip Jonson, Deconstructivist Architecture, MOMA, New York, 1988 20. Juhani Pallasmaa, The Eyes of the Skin, John Willey & Sons, Ltd, 2005, v prevodu slovenščina, Oči kože, Studio Humanitatis, Ljubljana 2007 21. Victoria Ballard, Materials for Architectural Design, Laurence King Publishing, 2006 22. Rem Koolhas & Bruce Mau, S,M,L,XL, The Monacelli Press, New York, 1995 23. Bernard Tschumi, Event -Cities 3, The MIT Press, London, 2005 24. Enrique Walker, Tschumi on Architecture, Conversations, The Monacelli Press, New York 2006 25. Peter Zumthor, Atmospheres, Birkauser Architecture 2008 26. Peter Zumthor, Thinking Architecture, Birkauser Architecture 2011 27. Peter Eisenman, Eisenman Inside Out; Selected Writings, Yale Univ.Press 2011 28. Daniel Liebeskind, Counterpoint, The Monacelli Press, 2008 29. Wikipedia, free encyclopedia, Google Document Outline kolofon.pdf BR_sodobni trendi v arhitekturi_final_mala.pdf kolofon.pdf BR_sodobni trendi v arhitekturi.pdf final 1-48.pdf final 49-77.pdf final 78-87.pdf final 88-97.pdf final 98-115.pdf final 116-131.pdf final 132-literatura.pdf