Političen list za slovenski narod. Po pošti prejeman veljii: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izliaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,6. uri popoludne. iŠtev. 135. V Ljubljani, v sredo 17. junija 1885. Letnik XIII. Velečastiti volilci! Volitev v dolenjskih mestih zvršila se je v takih okoliščinah, da mi je vsak glas, ki sem ga prejel, še enkrat tako drag, kakor sicer pri navadnih volitvah. Od neke merodajne sile v državnem organizmu se je sicer vse storilo, da bi so meni bodi si po pregovarjanji ali raznih demonstracijah, bodi si po obljubah in grožnjah ali po izpodbadanji najgrših strasti človeškega značaja čast pri mojih volilcih spodkopala in glasovi odtegnili. Po Vaši stanovitnosti pa so vsi ti poskusi izpodleteli. Zvesti svojemu prepričanju počastili ste me s svojimi glasovi tako, da je bil moj nasprotnik z dvomljivo večino od vladnega komisarja izvoljenim proglašen. Živo ginjen od zaupanja, s kterim ste me, volilci dolenjskih mest, počastili, bi se naj-raji vsakemu izmed Vas osebno zahvalil, ker pa to ni mogoče, dovolite mi, da Vam tu v naših novinah izrečem svojo najprisrčnišo zahvalo za Vaše laskavo zaupanje ter Vas zagotovljam, da smatram neprestano napore n e z a v i s n i h slovenskih in nemških volilcev v borbi z mogočnim činiteljem za dokaz posebnega sočutja do moje osebe, kterega ne bom nikdar pozabil, in ako bi tudi ta volitev utegnila končati politično moje delovanje, ostala mi bo vendar kot najlepši trenutek mojega življenja v vednem neizbrisljivem spominu. Toraj še enkrat velečastiti volilci, Vam izrekam presrčno zahvalo! Na Otočici dne 16. junija. 1885. Albin, grof Margheri. O vjetih misijonarjih v Sudanu prinaša „Vaterland" pismo Kahirskega misijonarja Geyerja iz Egipta, ktero našim čitateljem v prevodu tukaj podajamo: „Danes (5. junija) odpotuje prečast. apostoljski vikar monsign. Franc Sogaro v Rim, kjer ga žele videti po poltretjem letu njegovega bivanja deloma v Chartumu, deloma v Selalu in Kahiri. O naših ubogih vjetnikih pri Mahdiju še prav nič gotovega ne vemo, kar nas s strahom navdaja. Najnovejše novice slikale so nam njihov položaj jako kratko pa žalostno. Vsi dosedanji poskusi, da bi jih oprostili ali da bi jim vsaj trpljenje polajšali, bili so brezvspešni. Morda Vam bo všeč, tukaj skupno zvedeti, koliko si je prizadel za nje msgr. Sogaro sam. Takoj po svojem imenovanji s papeževim pismom (breve) 22. septembra 1882 za apostolskega vikarja v Chartumu, napotil se je v odločen mu vinograd Gospodov. 17. januvarja dospel je v Kahiro, kjer so ga misijonarji veselo pozdravili. Med tem postal je pa položaj misijona v Sudanu jako žalosten. Ze od avgusta 1882 nismo nič več zvedeli, kako se godi našim postajam Nuba, E1 Obejd, in Malbesa. Razne žalostne novice so nam dohajale iz Chartuma v Kahiro. Negotovost, kaj je z njegovimi misijonarji je vikarja noč in dan grizla in ni ga imel več pokoja v Kahiri. Takoj hotel je odriniti v Sudan, da bi žalostne tolažil ter jim pogum dajal, ker so že toliko mesecev v središči, kjer se gode neznanske grozovitosti brez vse tolažbe. V družbi treh duhovnikov in treh lajikov zapustil je 29. januvarja 1883 Kahiro ter je došel preko Sueca, Suakima in Berberja 6. marca v Chartum. Zvonovi so mu peli došlemu v svojo rezidenco ; konzuli, uradniki in kristjani vseh obredov brez razločka so ga veselo pozdravljali. Mnogo tolažbe dobili so misijonarji in vsmiljenke in sam sem videl, kako so se celo mrzlični udje misijona trudili, da so se z veliko težavo pririli do apostoljskega vikarja. Na ta način je msgr. Sogaro, ki je bil postal namestnik ranjkega škofa Combonija, dosegel svoj namen po jedni strani: Misijonarje in vsmiljenke je potolažil. Najprva skrb mu je bila, kako se godi vjet-nikom, da bi se potem pomoč vravnala. Že v prvih dneh zvedel je za gotovo pri nekem trgovcu dospe- lem iz E1 Obejda, da so vsi misijonarji in vsmiljenke iz Nube in E1 Obejda vjeti. Sogaro je vse poskušal, kar je le vedel in znal, da bi jim na pomoč prihitel. V enem mesecu poslal je tri poslance v E1 Obejd, kar gaje silno denarja stalo, pa niti jeden se ni vrnil. Ob enem obrnil se je 9. marca do katoliške Evrope s pisanjem na kardinala Canosso: „Kar se je že zgodilo in se ravno še godi za njihovo oproščenje, previdnost zahteva, da vse tajno ostane; le toliko lahko rečemo, da si damo radi naložiti še tako velik dolg, le da bi ž njim rešili naše v sužnosti koprneče brate. Nadjamo se toraj prav izvestno, da nas ne bodo le vsi kristjani, temveč tudi drugi blagi možje najzdatneje podpirali, kterim srce za občni blagor v prsih bije, pri rešitvi teh pogumnih apostolov sv. vere in omike. In od tega trenutka obrača se pisatelj teh vrstic v imenu svojih sobratov in nesrečnih vjetnikov do vseh listov brez razločka ter jih ponižno prosi, naj odpro svoje predale javni dobrodelnosti in zbiranju milih darov, s kterimi se bodo rešili vjeti misijonarji in usmiljene sestre žugajoče jim smrti." Oklic ni bil zastonj; javne molitve in pobožnosti vpeljale so se na mnogih krajih; mili darovi so se od vseh krajev skupaj stekali, da bi se z njimi vjetniki odkupili. Zanimanje za vjete misijonarje je bilo vedno večje vsled dveh pisem č. g. Bononija iz E1 Obejda, pisanih 25. decembra 1882 in 1. januvarja 188-3, ki ste pa še le 3. aprila 1883 prišle do misijonarjev v Chartumu. Pomanjkanje in žalost zahtevali ste že mnogo žrtev. Bononi piše: „Vsled pomanjkanja obleke, zdravega zraka in sploh vsega, kar človek za življenje potrebuje, dobili smo mrzlico in grižo tako silno, da so pomrli: sestra Evi ali j a 27. oktobra, sestra Amalija 30. okt. in Gabrijel 5. novembra, ter so šli po venec spoznavalcev in mučenikov." Višji v E1 Obejdu, č. g. Losi, je umrl 27. decembra 1883. Kaj so poleg tega še vjetniki vse trpeti morali, je znano, ker se Bononijeva poročila še niso pozabila. Msgr. Sogaro je poslal še jednega poslanca v E1 Obejd in je za vsacega vjetnika po 500 tolarjev in še po več ponujal, toda zastonj 1 LISTEK. Pisma iz tujine. v. O zidarski zadrugi je bilo v mojem slednjem pismu toliko navedenega, da bi lahko za tako zadrugo skovali kar pravila ter da bi se nas deseto-rica kar zedinila ter šla s trebuhom za kruhom po svetu, ali pa bi vstali v domovini in bi se prijavili in priporočili za delo po vsih naših novinah. Tipam vsaj, da bi ga dobili. Ako se toraj najde načelnik, jaz se mu koj ponudim, ako za druzega ne, za po-magača. Kakor z zidarji, šlo bi tudi s tesarji, z drvarji, z rudokopi, apneničarji, kamnjelomniki, težaki, vozniki itd. itd. V prvo treba zadruge, v zadrugi treba načelnika, kteri opravlja pisarski, računski in zidarski posel; v zadrugi jo moč razdelitev dela, kakor to ugaja vsakemu posamezniku in vsemu smotru; v zadrugi se pridobi najbolje strokovno izobraževanje; v zadrugi je preživljevanje najceneje, občevanje prijateljsko, razveseljevanje naj-vgodneje, sploh združevanje je mati mnogo drugih dobrih lastnosti. Mislimo si, da začnemo prihodnje leto ali čez dve leti graditi dolenjsko železnico, kako se bomo obnašali mi Slovenci o tej priliki, ali bolje vprašanje : kako se ne bomo obnašali in kako se bodo obnašali tujci? l)a bode glavni podjetnik tujec, to je že sedaj gotovo. Njemu bode toraj vse jedno, ali mu delajo domačini, ali Kitajci, ali Italijani, samo da mu bodo delo izvajali po nizki ceni. Italijanov bode naenkrat vse mrgolelo prvo v kamnolomih, potem v rovih in prekopih, nadalje ob mostovih in zidovih, na vodi in na suhem, in ne samo to, še svoje mule privlečejo seboj ter ponasujejo vse nasipe s svojimi dvokolnicami. Prepričal sem se tega že tukaj pri zgradbi železnice iz Šent-Hipolita do Tulila, kajti najdel sem tii same Italijane. Nazadnje pozidajo ti Italijani še postajniška poslopja, tirolski tesarji potešejo svisli in prage, železnice ti-rovnice pa dobimo iz Augleškega ali iz Belgije in mogoče, da uain vozove in mašine prodajo Madjari. Nam pa bode šteti milijone in milijone, kterih nam bode moč pridobiti komaj v jednem ali dveh stoletjih. Ako še pomislimo, da no bode več zaslužka s prevaževanjem, da bodo morali izginiti vozniki s svojo živino vred, lahko uvidimo, kaj to pomeni v narodno-gospodarskem smislu, da hočemo staviti Dolenjcem železnico. Pripravljajmo se toraj. Začnimo s Kamniško, potem zgradimo dolenjsko železnico, nadaljujmo z Loško, potem s Predilsko, potem s Kokrsko, s Sla-tinsko, z drugo dolenjsko in še z mnogimi drugimi, potem pa idimo proti jugu k svojim bratom na Balkanu. Ganimo se toraj: Mi živimo v veku para in elektrike. Nekaj železnic že vozi po naših tleh, v šolo nam je bilo lahko hoditi. Ali smo se pa kaj priučili? Bodimo toraj železničarji in ne zametujmo toliko lepih denarjev. Posla bode toraj dosti za dolgo časa. Ali če hočemo pri tem vspeti, treba nam združevanja, kakor je bilo to že poprej omenjeno, drugače postane posamezni železničar — baraba, kar je hujše od cigana, kajti še cigani živijo zadružno. Pripravljajmo se toraj na grajenje železnice. Kdor ve za dober kamnolom, naj pazi nanj, kakor deček na ptičje gnjezdo, kdor ve za premo-govo žilo, naj si že jutri kupi pravico za zasledovanje, kdor ima hrastov gojzd, naj še počaka, kdor ima penezno matico pod palcem, naj si kupi sveta tik bodočega novega kolodvora, kdor ima podjetnega duha, misli in proračunjevaj, kako bi bilo to Da bi si ne spodkopal zdravja in življenja, zapustil je nisgr. Sogaro 13. maja po višjem nasvetu za nekaj časa Chartum, kamor se je hotel kmalo zopet vrniti. Dospevši v Kahiro ob najbolj neugodnem času, porabil je ves svoj vpljiv pri konzulih in drugih mogočnih, da bi kakih poročil o vjetnikih dobival. Konečno je dolgo molčanje vendar-le pretrgal nek telegram angleškega generala Hiksa, do kterega se je bil Sogaro tudi iz skrbljivosti in ljubezni do vjetnikov obrnil. Telegram je došel v Kahiro 21. julija iu je poročal: „Vsi misijonarji so še pri življenji." 10. avgusta prejel je msgr. Sogaro od vjetnikov košček papirja, kterega je bil Sogaro iz Chartuma meseca aprila v El Obejd poslal in mu ga je sedaj nek Arabec nazaj prinesel. Na papirji bila sta imenovana le dva Arabca, ki bodeta prišla v Chartum k Eliji Gajmiju, ki jih pozna. Res sta prišla 17. julija omenjena Arabca, A h m e d - e 1 - G a d i in el-Mansur v Chartum, kjer ju je Elija Gajmi takoj k misijonarjem peljal. Oba sta rekla, da misijonarji iz strahu pred smrtjo niso več pisali, ker je bil nek Stambulie na smrt obsojen zarad tega, ker je pismo pisal. Mahdi ga je sicer pozneje pomilostil in ga je postavil na prejšnje mesto. Prosil je Mahdija, da naj mu izpusti misijonarje, kakor mu je bil to apostolski vikar v Chartumu po prijateljskem potu naročil. Mahdi je rekel, da si bo stvar še premislil; konečno je poslancu potrpežljivost pošla in se je z onim listkom vrnil. Le-ta je pravil, da vjetniki v uti iz dordorja skupaj prebivajo in da je Mahdi ukazal, ne trpinčiti jih. (Konec prih.) Politični pregled. V Ljubljani, 17. junija. Siotranje dežele. Na štirih krajih to stran Litave treba bo novih volitev za državni zbor, ker so dotični kandidatje po dva mandata dobili. V Bukovi ni poiskali si bodo novega poslanca v kmečkih občinah Radovških namesto ministra Pinota, ki je na Koroškem izvoljen in se je za koroški mandat izrekel. Na Kranjskem, pravi „Wr. Abendpost", bodo nove volitve v Kranji (namesto reči na Gorenjskem) ; ker se pa grof Hohenwart še ni izjavil, kteri mandat da sprejme ia ker centralnemu volilnemu odboru niso še došli odgovori zaupnih mož, oziroma glasovi volilnih mož, koga da si žele za poslanca, nepristransko po okoliščinah soditi, oziraie se na razmere v Ljubljani in na volilce na Gorenjskem, rekli bi, da bolj kaže nove volitve na Gorenjskem imeti in ima v tem oziru „Wr. Abendpost" prav. Mogoče pa, da se motimo tudi sedaj, kakor smo se motili, ko smo po vladnem listu „Laib. Ztg." sprejeli novico, da je grof Hohenwart odločil se za Ljubljanski mandat. Tretja nova volitev bo na Ceskem v mestni skupini J i č i n -Novi-Bydžov, kjer je bil voljen poslanec Bro-movski, kterega so ob enem tudi v Pragi volili. Četrto bode napravila Liberška trgovinska zbornica, ki si je zbrala dr. Herbsta; le-ta je pa ob enem, kakor znano, tudi na Dunaji voljen bil. Ko bodo še te volitve dokončane, potem bo pa velika politika notranja mirovala do jeseni. Časnikarske predale polnila bodo poročila o raznih in kako bi bilo ono. Mladenči naši, postajajte zidarji, kamnoseki in tesarji, idite v raboto druge polovice našega stoletja ter služite domovini novce. Vendar postojte še nekoliko, povedati vam mi je še nekoliko besedi popred. Obvarite si svojo vero, svoje šege in navade, svoj jezik in svojo narodnost, kjerkoli hodite, nosite domovino v svojih srcih, čemur ste se doma priučili, ne sramujte se tega na tujem. Ne pozabite na Boga našega stvarnika. Stojte vedno vsi za vsacega, vsak za vse. Bodite varčni in trezni. Kdor požene vse skozi grlo, kdor zaigra svoj zaslužek, kdor prespi ali prelenuhari delavni čas, kdor so vda slabi tovaršiji, ta ni več podoben človeku, je hujši od psa, še pes si zagrne prihranjeno kost za prihodnje. Bodite dobri ljudje, vstanite dobri kristijani. V novejem času je tudi uravnavanje rek na dnevnem redu. Prav razveselil bi nas „Mir", ako bi nam kaj sporočil o uravnavanji draviuem in ziljinem ter naše mojstre, podjetnike in delavce posebno na ta dela opozarjam. Korošcem je treba vspomoči v vsakem oziru, posebno pa v narodnem. I>rava skoraj bo požrla milijone gold.; glejmo, da ne gredo v nemško morje. Ne čakajmo enakih nesreč na Savi spletkah, o društvenem gibanji, o vremenskih nezgodah in o letini, dokler se zopet ne začnejo deželni zbori in za njimi državni zbor. Dunajčanom ni še kmalo kdo z lepo take zasolil, kakor njihov najnovejši poslanec, dr. Herbst, kterega so v notranjem mestu volili v državni zbor. „Sodrgo" jih je imenoval. „Dunaj je kup sodrge!" rekel je ravno tisti dr. Herbst, kteri je pred 20 leti ravno to sodrgo čez vse hvalil, ker se je bila dala Giskri in njemu na led speljati, da se je vdala liberalizmu. Dunajčani so mu takrat tolikošuo čast skazali, da so konje s pred njegove kočije izpregli in so Herbsta sami v njegov hotel peljali. Dvajset let pozneje reče jim Herbst v zahvalo tiste odlike da so — sodrga! Naj se mu lepo zahvalijo za ta poklon! Zgodilo se je pa tako-le: Odkar se je Avstrija liberalizmu vdala, šlo je z njo iz začetka kviško, kakor bi bila iz golega hmelja. Leta 1873 se je pa liberalna sleparija kar h krati na tla posedla in toliko revščine se je tedaj posebno na Dunaji pokazalo, da je bilo groza in je še dandanes ni konec. Dunajčani so jeli drug za drugim spre-gledavati, da se imajo za vse hudo liberalnemu sle-parstvu zahvaliti, ki jih je dal Židom v roke. Napravile so se stranke demokratske, ki so propadli prestolnici zopet želele na noge pomagati. Preden bi bilo pa to mogoče, vničiti se mora pa njena pijavka — židovstvo. V ta namen osnovala se je protisemitska stranka, ki sedaj z demokrati skupno proti Židom postopa. Ker je pa na Dunaji v I. okraji ali notranjem mestu največ advokatov in so večinoma židovski liberalci, ki so Herbsta volili, dvignila se je antisemitska in demokratska opozicija notranjega mesta proti njemu in si je zbrala druzega kandidata. Ko je bil Herbst kljubu temu izvoljen in je potem napravil svojim izvoljencem banket, omenjal je med svojim govorom tudi te opozicije in jo je naravnost sodrgo imenoval. Nam se pa taka opozicija, ki si prizadeva Dunaj Židom iz groznih krempljev spuliti, vse kaj druzega, kaj boljšega dozdeva, kakor pa poulična sodrga. Sicer bodo pa Herbst in njegovi še videli, kaj jim bo še vse ta sodrga opraviti dala. Nemški listi se vsi jako pohvalno izražajo v vpeljavi nove postave v Avstriji, ktera zapoveduje nedeljsko praznovanje. Pravijo, da je taka postava tako mogočne države, kakor je Avstrija, popolnoma vredna in jo bodo kmalo tudi drugod posnemali. Posebno se bodo pa nemški delavci z zavistjo ozirali na svoje tovariše v Avstriji, ki bodo večinoma lahko od slej na dalje svojo kristjansko dolžnost spolnovali službe božje se vdeleževaje. če tudi se je marsikakemn podjetju ob nedeljah delo vstavilo, so se vendar le povsod ondi pripoznale izjeme, kjer bi se delo brez velike škode ne moglo vstaviti, ali pa kjer je potrebno za vsakdanji živež. Postava ni na noben način preojstra, pač pa bi se tii pa tam še nekoliko poojstriti smela. Prav za prav so pa nemški brezverni liberalci z židovskimi poslanci krivi, da postava za posvečevanje nedelj ni bila tako sprejeta, kakor je bila od konservativnega odbora nasvetovana. Ker smo se že dva dni zaporedoma z Bosno in Hercegovino pečali, potrudimo se tudi danes nekoliko v onem kotu sveta. Kaj mislite, 400 kilometrov železnice in 3000 kilometrov novih cest je že nekaj, in vse te ste Bosna in Hercegovina dobili, odkar so naši doli, t. j. od leta 1878. Če tudi so se vse večinoma z vojaškimi močmi delale, so vendar-le velikanske svote pogoltnile, ktere je'morala iz začetka Avstrija iz svojega dajati. Sedaj gré že boljše, kajti obe deželi ste toliko v redu, da se že sami vzdržujete in je celo kamenita Hercegovina z zdatno svoto pripomogla k zgradbi lastne železnice Mostar-Metkovič. Da bi jo bila popolnoma iz lastnih dohodkov zgradila, skoraj da še malo dvomimo, naj tudi dotični časniki zatrdujejo ; kajti do sedaj Hercegovinci še ne znajo iz kamnja zlata in srebra ali Soči, ktere nesreče nas bi še le k uravnavanju spodbudile. Začnimo tudi te reke uravnavati ter jim strugo s kamnitimi rebri določevati. Ob Savi je že nekaj takih del izvedenih, ali samo v njenem dolenjem toku, ob gorenjem in ob Soči pa šo nič. Za obvodna dela so Slovani posebno vešči, zlasti Primorci, kteri so enako vstrpni kakor Italijani ter se živijo o polenti in o fižolu. Zemlja nam Slovencem ne podaje toliko hrane, da nam ne bi bilo treba ničesar uvažati. Banaške pšenice mnogo pride v deželo, kjer Slovenci bivamo, posebno na Kranjsko in Koroško, ravno tako koruze iz Hrvaškega in Slavonskega. Ker imamo še premalo obrtništva in tovarništva, da bi mogli zamenjavati to izdelke proti poljskim pridelkom, treba nam nositi svoje roke na trg in tako vidimo Bol-čana in Belokranjca s krošnjo na rami proti severju jo mahati, Kočevarja nahajamo po Dunaji in Pragi s sladko robo in tudi kostanj peči, Notranjca Hrvatom drva sekati in slamo rezati, Goričanko po Egiptu deco dojiti, Štajarce med Rumunci z lesom tržiti, Gorenjca po fužinah med Nemci delati. To občevanje in to menjavanje je kaj priprosto in zvezano z mnogimi potroški. Koliko že velja samo popotnina delati. V Hercegovini pa ravno nimajo na ostajanje polja, ker ga ni več nego 43 □ kilometrov. Saj je tudi minister Kallay sam priznal, da gré zahvala za to železnico v prvi vrsti presvitlemu cesarju, v drugi pa obema vladama in obema državnima zboroma. — Večkrat je bilo tudi že govorjenje in letos spomladi so že kar za gotovo trdili, da pojdemo dalje proti Mi tr o v ici in proti Solunu. Minister Kallay se temu vstavlja in pravi, da tako dolgo, dokler bo on minister Bosne in Hercegovine, ne bo nikdar za to, da bi se Avstrija dalje pomaknila, kajti ondi pridobila bi si le kras in nerodovitne zemlje, na kteri bi morala leto za letom najmanj 20.000 vojakov vzdrževati zarad bojevitih škipetarskih roparjev in druge lačne golazni tam doli. Tega bi pa pridobljena dežela nikdar ne bila vredna in je toraj pač bolje, da nameravano zasedanje za sedaj izostane. Kedar se bode pa že železnica do Mitro-vice zdelala, potem pa le dalje — do egejskega morja in tedaj bo prej ko ne tudi Kallay že drugih misli. Vnaiije države. Nemški vpljiv na iztoka jel je Rusom že prav hudo presedati ter se čezenj ob vsaki priložnosti pritožujejo. „V Carigradu, v Theranu in v Seulu (glavnem mestu na Koreji) jeli so se Nemci šopiriti, da nas je začelo skrbeti. In ravno to so točke na tem svetu, kjer mi (Rusi) ne smemo nikakega druzega vpljiva trpeti, kakor našega. Ne moremo si kaj, da ne bi mislili na škodo, ki jo nam Nemčija ob svojem času lahko napravi, kedar ne bomo več tako prijatelji ž njo, kakor smo sedaj. Res je, da Nemčija sedaj nekoliko tudi za nas dela, ker si povsod prizadeva angleški vpljiv oslabeti in to je do gotove meje za nas tudi še nekaj koristno, toda le nekaj in do gotove meje, kajti nikdar ne smemo pozabiti, da se med tem, ko se angleška in Ruska prepirate, v Carigradu in Theranu narašča moč (nemški vpljiv), ki nam bo ob svojem času južno morje lahko za dolgo časa zaprla." Rusi so toraj v resnici od dne do dne bolj prepričani, da prijateljstvo med Rusijo in Nemčijo ne bode sod-njega dne učakalo in se že sedaj s pazljivim očesom v bodočnost ozirajo, kar se jim pač mora odobravati. Na Nemškem je zapovedano tri tedne javno žalovanje zavoljo smrti princa Friderika Karol a v cesarski državni vojski in mornarici. Cesar Viljem izdal ie sledeči ukaz: „Velika zguba zadela je danes mojo hišo, mojo armado in našo skupno domovino vsled smrti mojega nečaka (ne brata cesarjevega) Friderika Karola, ki me je hudo pretresla. Prepričan sem, da bode mnogo src z menoj vred žalovalo, kterim je kaj ležeče na časti našega orožja ; posebno pa oni, ki se še spominjajo, da je ranjki princ že v svoji nežni mladosti v armado stopil, s ktero je živel in delal do svoje smrti. Se jako mlad prelival je že svojo kri za čast nemškega orožja, ktero je pozneje v treh vojskah neprestano vodil k slavni zmagi ! Sijajna čast bodi njegovemu spominu, ki bode našel v zgodovini mesto, pruskega princa vredno." Novemu konservativnemu ministerstvu, ki se v Londonu menda že sostavlja, angleški liberalni listi jako kratko življenje prerokujejo. Pravijo, da gré le zarad tega, da bode ministerstvo vladna opravila do konca tega zasedanja oskrbovalo, potem pa, da se bo drugemu s poti umaknilo. Skrbno naj se toraj varuje vsakega poskusa, kakor bi hotlo kake postave dajati in se sploh z zapove-dovanjem pečati več, kolikor bodo to ravno opravila zahtevala. Posebno naj se pa varuje v zunanji politiki kako lastno pot kreniti, če mu je ljub kratek obstanek, ki mu je do novih volitev sploh določen. Ako se bode konservativno ministerstvo po teh načelih ravnalo, pravijo liberalni listi, potem bo morda varno — ne pred kritiko, kajti to bi bilo preveč, tje in nazaj; za koliko je živež na tujem dražji nego doma; kako se je treba vkvarjati s tujci dvakrat toliko kakor z domačini. Temu bi bilo deloma poma-gano, ako se poprimemo stavbarskih del, kakor je bilo to popisano v zadnjem mojem pismu, deloma pa s tem, da si pozidamo tovaren za vse one izdelke, ktere nam doslej dohajajo od tujcev, posebno od Nemcev. To je vse tako zvano kratko iu niirn-berško blago, tkanine in prednine potem orodja in stroji. S temi tovarniškimi izdelki so ravno iste razmere kakor s tujimi delavci, ki nam hodijo v deželo delo preskrbljevat, samo da nam tukaj Nemci opravljajo delo doma, blago pa pošiljajo k nam in in i njim novce. Pri italijanskih delavcih je ostalo vsaj onih 15 kr., ktere vsak izmed njih na dan porabi za hrano, deloma pri nas, pri nemških tovar-ničarjih pa še tega ni, plačevati nam je še voznino in poštnino, preskrbljevino in trgovnino Nemški delavci živijo drugače kakor italijanski, vse bolj gosposko, potratno in drago, zato so njihovi izdelki mnogo dražji, kakor bi jih mogli mi sami za-se izdelovati. Poleg delavcev treba vzdržavati tudi tovarnarja samega in njegove uradnike, od kterih vsak ni z malim zadovoljen. Ako smo premišljevali, kako pač pa pred nagajivostjo. Sicer se mu pa znk pri-goditi, Če bo z novotarijami na dan želelo, da že jeseni ne bo včakalo. — Če je temu tako, so angleški konservativci pač kratkovidni, da gredo za druge šteno vravnavat, ki so jo liberalci zmedli. Naj"bi rajše vse skupaj pustili pri miru; kdor je juho podrobil, naj jo tudi poje; kaj njim to mar! Gladstone se je sam odstavil, kar se v nekterih krajih za političen samomor smatra. Naj bi bil mož pač vsaj štiri leta poprej to storil, Aleksandrija bi bila še danes stala, Gordon in marsikak Anglež bi bil pa še pri življenji in Angleška bi ne imela toliko sramote. Sicer pa zna tudi liberalcem z nasveti vred spodleteti; kdor ima oblast v rokah, jo tudi lahko rabi, navadno pa vse drugače, kakor nasprotniki želijo. Kakor so časnikarji poprej Gordona morili, dokler je še pri življenji bil, kajti najmanj petkrat proglasili so ga za mrtvega, tako ga skušajo sedaj od mrtvih obuditi in pravijo, da Gordon ni mrtev, temveč je še o pravem času pobegnil proti jugu od Senarja. Pravijo, da je došel sedaj v Kahiro trgovec, kteremu se je ob dnevih stiske in težav posrečilo iz Chartuma z zdravo kožo vteči. On trdi, da je na lastne oči videl in da so mu tudi drugi tako pravili, da, ko je Mahdi v Chartum prišel v tisti velikanski zmešnjavi in grozovitnem klanji in ko je zvedel, da je Gordon padel, je takoj zapovedal, da naj se mu prinese njegova glava. Prinesli so mu jo že čez prav malo časa in Mahdi je bil zadovoljen ; kar se nekdo izmed vstašev oglasi, da to ni Gardonova glava, temveč ona avstrijskega konzula Hanzala. Takoj so šli Gordona iskat, pa niso niti sledu o njem več našli. Se obleke ni bilo nobene dobiti, ktero je Gordon nosil. Tudi o bogatem trgovcu, s kterim je bil Gordon dober prijatelj, ni bilo duha ne sluha. Iz teh okoliščin so sklenili, da je Gordon srečno ušel. Bog mu daj zdravje, če je res; ali poročilo zdi se nam jako neverjetno. Gordon živ, bi se bil že zdavnej pri Angležih oglasil, če tudi ima jako malo vzroka po njih hrepeneti, ki so tako grdo z njim ravnali. Gordonu bi ne bilo nikdar treba silovite smrti storiti, če bi bili Angleži, sploh angleška ekspedieija v Chartum namenjena pa iše posebej kaj vredna! Izvirni dopisi. Iz Borovnice, 15. junija. Dan 14. junija je bil za vso našo faro dan velike slovesnosti. Zjutraj ob 6. uri bilo je 69 učencev in učenk pri prvem sv. obhajilu, ob 10. uri dopoludne pa nam je blagoslovil preč. g. o. Plači d, frančiškan, novi križevi pot. — Cerkev bila je pri obeh teh slovesnostih polna pobožnega ljudstva, kajti jedna kakor druga je vzbujala čute vernikov. Da pa ste se slovesnosti tako veličastno vršili, gre vsa zasluga pri prvi čast. gosp. kaplanu A. Bercetu, pri drugi pa čast. gosp. župniku J. Oblaku! Takoj zjutraj ob 1/26. ur' zbrali so se dečki in deklice v župniji, od koder so se podali v lepi vrsti za malima bandercama v spremstvu g. kateheta v cerkev. Tu je služil potem g. katehet slovesno sv. mašo, ter po zavživanji ogovoril zbrano mladino tako milo, da so zaigrale marsikomu solze v očeh! Po končanem tem sv. opravilu šli so obhajani s paroma zopet nazaj v župnijo, kjer je dobil vsak podobico v spomin prvega sv. obhajila in od gosp. župnika žtruco kruha za zajutrek. Okoli 9. ure zbralo se je zopet 56 otrok — večinoma zjutraj obhajanih — da poneso podobe kri- ževega pota v slovesni procesiji iz župnije v cerkev k blagoslovljenji. 28 dečkov je nosilo take in ravno toliko deklic v belih oblačilih je svetilo ob straneh. Veličasten pogled to! Obredi blagoslovljenja, pridiga in velika sv. maša z azistenco, ktero je služil čast. g. župnik, vse to je trajalo dve in pol ure. Ne morem si kaj, da bi ne omenil na tem mestu velikih zaslug, ki jih ima čast. g. župnik J. Oblak za olepšavo naše cerkve. Ni še minulo več kot pol leta, odkar smo imeli blagoslovljenje novih orgelj, mojsterskega dela našega umetnika Fr. Gor-šiča, ki so pravi kinč cerkve, že je med tem časom neumorno delavni gospod zraven mnogih drugih reči omislil naši cerkvi tudi lep križev pot in dragocen svetilnik (luster). V resnici moramo biti hvaležni, da se je v tako kratkem času storilo toliko potrebnega in koristnega za našo farno cerkev! Čast. našemu g. župniku želimo vsi, da bi se mu zdravje skoro povrnilo popolnoma ter da bi našo župnijo vodil še mnogo let! Od Mokronoga, 13. junija. Nove starinske najdbe je našel g. Pečnik nad vasjo Ribjak, dobre četrt ure od Mokronoga. Tukaj je bil pašnik iu zelo peščena zemlja, precej pod važo je samo pesek in ni bilo nikakoršnega znamenja, da bi bilo kaj tukaj skritega ter nikdar kaj najdenega; vendar začne g. Pečnik s svojimi ljudmi kopati; ko koplje dalje, najde, da so bile v trdi pesek vsekane luknje, ne več kakor po dva čevlja globoke in ne čez 18 palcev široke, v teh votlinah na dnu so bile spravljene kosti sežganih mrličev, same kosti, brez pepela in oglja; zopet nova šega pokopovanja. Nektere take luknje so bile prazne, samo take bele kosti so bile notri. V več luknjah je najdel zopet nove reči; našel je štiri meče, zelo čudno okinčane, tri brez ojstrine, vse pa pisane, tako da niso podobni meču, vendar pa so meči bili, najbrž so jih nosili zarad kinča, le eden je z ostrino, vendar pa čuden meč. Take meče najdli so le na Švicarskem in na južnem Francoskem. Vrh tega se je najdla lepa sulica, (najdenih še več enakih sulic), tako lepa, kakor bi bila danes iz kovačnice prinešena; pozneje je bil nož najden popolno dober; pri nekterih nožeh je bil še rog pri platnicah ; ena veriga je kaj čudna, kakor za kako žival prikleniti, podobna našemu furželjnu; sicer so pa verige vse drugačne. V nekterih luknjah je bilo več igel, nektere železne, druge bronaste, čudne naročnice in pa dva železna škita. Kjer so bile reči v sam pesek zakopane, so vse tako dobro ohranjene, kot bi bile danes narejene. Vse to je zopet iz posebne dobe, kjer je orodje vse drugačno kakor je drugih, bodi si Keltov ali Rimljanov. Zopet nove reči za novi muzej. Gosp. Pečnik misli, da te vrste orodje ni bilo še najdeno na Kranjskem. Prav znamenite reči so to. Ker g. Pečnik preiskuje vedno dalje z največo marljivostjo in z naj-večim trudom, upa še mnogo znamenitih reči najti. Domače novice. (Včerajšnje seje mestnega odbora) vdeležilo se je 23 odbornikov. Župan g. Grasselli je izrekel zahvalo g. Zeschkotu za dar, ki ga je imenovani fabrikant odločil tukajšnjim revežem ob priliki njegove petdesetletnice. Dalje se je sprejel predlog, ki ga je letošnjo zimo stavil mestni odbornik g. Valentinčič glede napeljave plinove razsvitljave mestnih ulic do Št. Peterske cerkve. Dotične potrebne cevi se bodo napeljale do Št. Peterske mitnice in bo napeljava veljala 692 gold. mestno blagajnico. Ravno tako svoto trpelo bode pa plinovo društvo samo. Poročevalec o tej zadevi je bil g. Murnik. Dalje ravno ta gospod poroča v imenu stavbar-skega odseka o oddaji zgradbe nabrežja ob Ljubljanici poleg Hradeckyjevega mostu. Ker se je le jeden podjetnik, g. Filip Zupančič oglasil, ki bi delo prevzel za svoto 14.337 gold. 59 kr., predlagala sta odbornika gg. dr. Tavčar in Gogala, da naj se zgradba hitro še jedenkrat razpiše in naj se o tem ob svojem času v mestnem odboru sporoča. Glede prodaje jedne mestnih parcel za napravo javnega pokritega jahališča stavi g. Hribar sledeče predloge: 1. Načelniku društva za napravo jahališča naj se prodá tisti del od obeh parcel 504 in 505, ki leži blizo kolizeja pod novo kladezno cesto in med cesto v kolizej ter med onimi ulicami, ki so vspo-redne s Franc Josipovo cesto. Le-ta kos zemlje obsega 764-30 □ metrov. 2. Odbor za zgradbo jahališča ima dolžnost ravno na sredi te parcele postaviti jahališče, okoli tiste pa vrt narediti. Dolžnost ta naj se vknjiži pri sodniji. 3. 400 metr. dotičnega sveta prodalo se bo po 6 gld. 22V2 kr., ostanek, ki meri 364'30 m2, pa po 3 gld. liy4 kr. 4. Vsi javni napisi okoli poslopja, na poslopji in v poslopi, morajo biti na prvem mestu slovenski in potem nemški, ker bo imelo jahališče značaj javnosti. 5. Skupljena svota naj se obrne za plačevanje mestnega posojila, ki se je napravilo za nakup Tivolskega gradu. Vsi predlogi so se v daljši debati sprejeli. (Pred porotniki) stal je včeraj 15 letni kmetski fantalin Janez Stare zatožen hudodelstva hudega telesnega poškodovanja. 15. februvarja sta se v Kranji na trgu z Janezom Vi do v čem stepla in mu je Stare z nožem levo roko tako ranil, da ne bo za nobeno rabo več. Obsojen je bil na 2 leti v hudo ječo in 200 goldinarjev odškodnine ranjenemu Vi-dovcu. Včeraj je bila poslednja obravnava. (Novi odbor kranjskih veteranov) ima sledeče člane: Načelnik je g. Jurij Mihalič, magistratni koncipist in vodja pomožnega urada ondi; namestnik mu je g. Alojzij Sch aff enr ath , c. kr. uradnik pri rudarskem uradu. Prvi tajnik g. Jernej Lich-tenegger, drugi pa g. Viljem Bischof. Blagajnik in računovodja je g. Ivan Skube. Odborniki so gg.: Karol B r o ž, Lorenc B1 a z n i k, Jakob Čik, Janez Cigoj, Anton Hočevar, Matija Horvat, Andrej .Tagonak, Ferdinand Jaut, Jurij Jare, Jurij K lo b o vs, Franc Kal a n , Franc Lam pel, Jakob Milavec, Anton Panholzer, Franc Škof, Marka Špan, Jožef Vel k a vrh in Matija Žig ur. Ekonom je g. Janez Laszeker, praporščakov namestnik pa g. Lambert Maršner. nam je moč izpodriniti italijanskega zidarja, premišljevati nam je tudi in še bolj o tem, kako nam je izpodriniti na domačih tleh nemškega tovarnarja. Popred smo se bavili s slovenskim delavcem, sedaj se uain je baviti s slovenskim kapitalistom, s slovenskim bogatinom. Teh je malo, da, in še ti so premalo podjetni. Z našimi kapitalisti je ravno tako kakor z našimi plemenitaši, malo jih je, in še ti nam uhajajo v tuj tabor. Zato se nam je tudi tukaj držati istega pravila, kakor smo ga tudi delavcem priporočali — zedinjevanja in zadruževanja. Da tudi novčič po novčič nekoliko izda, ako jih je mnogo, pokazali smo že pri svojih posojilnicah in hranilnicah. Te bodo skoro prav obilno preskrbljene z novci, ktere jim bo treba dajati jih v rejo, ali ne samo poljedelcu in živinorejcu, ampak tudi podjetniku in tovarnarju. Da si so delniška društva že razupita, vendar nam ne bo preostajalo druzega, kakor poprijeti se delničarstva, tovarniških zadrug, sploh posredovanja s kapitalom. V prejšnjih časih je delal vsakdo samo s svojimi rokami, k večemu še s svojo živino, dandanes pa opravljamo že najmanjše opravke s stroji, kteri nadomestujejo na stotine človeških rok in konj- skih sil. Za sto konj bi bilo treba mnogo prostora, mnogo hlapcev, parni stroj s stotino konjskih sil pa opravljata k večemu dva človeka in to vse na prostoru, ki ni večji kakor hlev za pet konj. Premog, kterega rabi vsaki stroj, velja komaj polovico tega na dan, kar treba je dati živemu konju ovsa in sena v 24 urah. Stroj lahko dela 24 ur na dan, konj samo deset. To vse je velikanski dobiček. Kdor se tega dobička noče posluževati, zaostaja za drugimi, ki se ga poslužujejo. Zato nam je Slovencem nujno potrebno, da nadomestujemo človeško in živalje delo s parnim strojem, da se nas zedini recimo po sto in sto, ali zadosti tudi po deset in deset posestnikov, ki imajo vsak svojega konja, da prodamo te konje ter si kupimo za iztrženi denar parni kotel in ma-šino, ktera nam bo opravljala isto delo kakor poprej naših posameznih deset konj, ki pa bode polovico manj požrla in to hrane izpod zemlje, kakor so potrebovali poprej vsi naši konji najlepšega sveta za travnike in njive. Poprej smo bili s svojimi konji samo vozniki, ter smo si morali obleko z lastnimi rokami tkati in presti, izdelavah smo si svoja orodja z mnogim tru-' dom in naporom ob dolgotrajnem in počasnem delu, in to skoraj vsak sam za-se, sedaj pak se pozdru-žimo, delo si porazdelimo ter poizvajamo vse potrebne reči jako hitro, mnogo lepše in prav po dobri ceni, to je dober kup. Tako delajo naši sosedje, ako jih hočemo izpodriniti, ne v njihovi domovini, ampak v svoji lastni, delajmo tudi mi tako. Sedaj se vsako podvzetje skoraj zove: Mayer Co. ali pa Obermaier in sinovi, ali pa Majer in bratje! Ali ni mogoče tudi pri nas kaj tacega? Ali ni moč vstanoviti tovarne za izdelovanje tega in tega potrebnega pripomočka: Janez in Jože, ali Janez iu Janežiči ali Rak, Račič in Račičeviči? Poskusimo, poskušnja nas ne prevari, kakor ona ni prevarila naših sosedov. Kdor pozmi razmere ter ve, kje nas čevelj žuli, v kteri stroki bi se najbolje podjetje splačalo, naj še nekoliko gre po našem svetu ter naj preračuni in premisli, kako bi se dalo njegovo podjetje izvesti, potem naj nas pa pozove k sodelovanju in sodru-ženju. Dobiček porazdelimo pošteno med seboj, mi vstanemo svoji lastni gospodje ter poskusimo tekmovanje z našimi sosedi. Da ste mi zdravi rojaki! Z Bogom! R o ž a n s k i. (Za častnega meščana) izvolila je Metlika g. deželnega predsednika barona Winklerja v priznanje zaslug, da se bo preložila cesta čez Gorjance. (Pri poslednji tomboli) prodalo se je 7643 tablic za 1528 gld. 60 kr. Čistega dobička bode okoli 800 gld. (Vabilo.) Dne 21. t. m. otvori se otroška veselica v čitalničnih prostorih v Vipavi. S čistimi dohodki omislila se bode obleka ubogim tu-kajšnim šolskim otrokom; primerna svota pa odločila društvu „Narodna šola" v Ljubljani. Začetek ob 5. uri popoludne. Ustopnina 20 kr. za osobo. Naj se blagovoli stvar namenu primerno podpirati. — Spored: 1. Nagovor. 2. Leni Jakec. A. Funtek. 3. Kolo: Pusti gnjezdo. 4. Moj dom sveta. F. Steg-nar. 5. Vse za vero, dom, cesarja. F. Stegnar. 6. Jurček gre na tuje. F. Stegnar. 7. Kranjska dežela. A. Nedvčd. 8. Sv. Martin. Legenda. 9. Kolo: Radosti. A. Nedvčd. 10. Ljudmila. M. Vilhar. 11. Slovenska junakinja. Silvester. 12. Moj dom. A. Nedvčd. 13. Cesarska. Učitelj s t vo. (Občni zbor društva Čitalnica v Rudolfovem) bo 20. junija t. 1. ob 6. uri zvečer v čitalnični dvorani, pri kterem se bode sporočalo o stanji premoženja in pri kterem se bode vršila dopolnilna volitev v odbor. Dr. A. Pozni k, predsednik. (Najnovejši „Slovan") prinesel nam je 15. junija na čelu sliko sv. Cecilije, kakor jo je naslikal češki umetnik Vojteh Hynais nalašč za češko gledališče, kedar se je predstavljala opera „Karel Škret". — Dalje je ravno v tem „Slovanu" velika podoba poljskega slikarja .1 a n a Matejka: „Prisega zvestobe pruskega kneza Albrehta poljskemu kralju Sigmundu I., 10. aprila 1525. leta v Kra-kovem." Tretja slika je podoba slavnega Frančiška Si mačk a. (Tržaški promet na južni železnici) se bo zdatno zboljšal, če bo glavno ravnateljstvo na Dunaji uslišalo prošnjo Tržaške borzne deputacije, ki zahteva: 1. Da naj se osobni tarifi zdatno znižajo. 2. Naj se vpeljejo vožni listki za tje in nazaj med Dunajem in Trstom, ki bodo več dni in za vse glavne postaje veljavni, t. j. da se bo dotični lahko v tem ali onem mestu pomudil in še le pozneje dalje peljal. 3. Naj se med Trstom in Kor-minom vpelje direkten promet, ne da bi se vsak vlak na Nabrežino peljal in še le od ondot na Laško, vsled tega bi vsa vožnja 1V2 ure znašala. Razne reči. — Suša po Češkem je tolikošna, da so prebivalci iz Vyšegradske župnije v nedeljo popoludne procesijo za dež napravili. Šli so zanj prosit v starodavno cerkvico Pankraško, od tod pa nazaj v župnijsko cerkev in pred oltar „Matere božje dežja", kamor se Pražani sploh zatekajo, kedar si žele dežja izprositi, če jim žuga suša žetev vničiti, ali kedar lakota deželi preti. — Potresi so sedaj v Kašmiru ter se pogosto ponavljajo. Po nekem poročilu od 11. junija je v mestu Baramula in v Sopuru čez 400 ljudi mrtvih, ranjenih pa mnogo več. Obe mesti ste skoraj da popolno pokončani in podrti. V bližnjih vaseh je tudi mnogo ljudi mrtvih, vendar se za število še ne ve. Da je pri toliki nesreči in zmešnjavi mnogo živine pokončane ali zgubljene, se tako lahko ve. — Veliko ženinov. V Parizu je umrla te dni bogata meščanka, ki je volila imenje svoje v znesku treh milijonov frankov služabnici svoji, ki je pri nji služila 14 let. Sedanja milijonarka ni dobila v dveh dneh vkjub svojim 48. letom nič manj kakor 64.000 pismenih ponudeb za zakon. Telegrami. Dunaj, 18. junija. Ministerstvo notranjih zadev zaukazalo je podrejenem oblastnijam, naj vse v očigled silnega razširjenja kolere na Spanjskem natančno ravnajo po obstoječih predpisih za javno zdravstvo. Dunaj, 17. junija. Upravni sodni dvor zavrgel je pritožbo Dunajske mestne občine proti odloku trgovinskega ministerstva glede dovoljenja zgradbo tramvaja po Babenberški cesti na Dunaji in je ob enem tudi zavrgel pritožbo ravno te občine proti odloku ministerstva notranjih zadev, ktero je vničilo prepoved zgradbe tramvaja po Babenberški cesti. Brno, 17. junija. Vsled napačnega razlaganja postavo o normalnem delavniku po nekterih delavcih, so taisti delo vstavili, so se zvečer skupaj naleteli in so od tovarne do tovarne drli in okna pobijali. Štiri kom-panije vojakov in jeden eškadron konjikov morali so iz kosarn, da so jih pregnali. Orožja ni bilo treba nikakega rabiti. London, 17. junija. Kraljica ponudila je Grladstonu ob priliki njegovega odstopa g ro-f o v s k o d o s t o j a n s t v o v priznanje zaslug za domovino. Gladstone ponudbe ni sprejel. London, 17. junija. Kakor „Standard" piše, sprejel bo Salisbury poleg načelništva tudi še zunanje zadeve, Churchill pa Indijski portfelj. Madrid, 16. junija. Včeraj je tukaj 7 ljudi za kolero zbolelo, 1 pa umrl. V Murciji zbolelo jih je 105, umrlo pa 40. Kolera se razširja. Tuj c i. 15. junija. Pri Maliču: Adolf Struekfuss, s soprogo, iz Berolina. — Sehrubary in Kram, trgovca, z Dunaja. — Hugon Diwald, akad. slikar, iz Požuna. — Miroslav Haas, gojzdar, s Štajar-skega. — Andr. Raininger, trgovec, iz Celovca. — Henrik Saria, trgovec, iz Celovca. — Ana Molicli, zasebniea, iz Trsta. — Albert Bucliler, zasebnik, v. družino, i/. Trsta. — Matej Slabe, agent, iz Trsta. — J. pl. Ciotta, grajščak, iz Reke. — Marki Rudolf Volkl, zasebnik, s soprogo, iz Gorice. Pri Slonu: Toll, Liiwenbirn in Glassl, trg. pot., z Dunaja. — Franc Maager, vpok. ravnatelj zastavnice, iz Kron-stadta. — Edvard Braun, uradnik, iz Arada. — Josip Petri«, zasebnik, s soprogo, iz Trsta. — Ivan LavrenoiS, posestnik, iz Postojne. — Al. Pogačnik, posestnik, iz Cirknice. Pri Bavarskem dvoru: Emilija Lipsius, zasebniea, iz Frankfurta. — Neža Hudovernik. Pri Avstrijskemu caru: Magdalena Perner, uradni- kova soproga, z Dunaja, — Jurij Darolina, zasebnik, s soprogo, iz Linea. — A. Breil, zasebnik, iz Pulja. — Valt. Vončina, uradnik, iz Litije. Pri Južnem kolodvoru: Emil Schonike, zasebnik, z materjo, iz Spandaua. Buiiajska borza. (Telegralično poročilo.) 17. junija. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna .. 5% ., 100 „ (s 10 »6 davka) 4 % avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke Kreditne akcije .... London ..... Srebro ..... Francoski napoleond..... Ces. cekini...... Nemške marke..... 82 83 108 98 859 288 124 9 60 gl. 55 .. 20 , 50 „ 75 kr. 90 15 85 86 95 Dražba. Ker se pri dražbi, ktera se je zaradi oddaje del za izpeljavo novega obrežnega zidu na desnem bregu Ljubljanice od Hradeckega mostu navzdol pri mestnem magistratu dne 8. t. m. vršila, ni dosegel vgoden vspeh, se po sklepu mestnega odbora z dne 16. junija nova pismena dražba na. 20. dan t. m. ob 10. uri dopoludne razpisuje. Dotični načrti, pogoji in proračuni razpoloženi so v navadnih uradnih urah v prostorih mestnega stavbinskega urada vsakemu na ogled. Mestni magistrat Ljubljanski dne 17. junija 1885. Zupan: Grasselli. Ivan I Pod trančo št. ž.