Za poduk in kratek čas. Začetek krščanstva na Slovenskem. IV. Pregoni katoliške cerkve od strani rimskih vladarjev so trajali tri sto let. Cesar Konstantin, do celega udan resnici evangeljski, jih je ustavil 1. 312, in takoj je začelo malikovalstvo podprto in vzdržano le po državni moči, birati in pojemati, a nasprotno se je vera Kristusova širila hitro in prelepo razcvetala. Tedaj so bili blaženi časi prišli tudi za našo slovensko deželo. Brez over so poslanci evangeljski sprehajali se od kraja do kraja, množile in ustanovljale so se nove škofije in do pokrajin mogočnega cesarstva je hi tel sloves svete vere. Leta 325 nahajamo v glavnem zboru Nicejskem Domna, škofa Stridovskega iz Panonije; in v Sardiškem cerkvenem zboni 1. 347 se bero Fortunacian iz Akvileje, Aprij a n iz Petovije, F1 o r e n c i j iz Sabarije iu M a r k a iz Siscije. Imena najslavnejših mož tistega časa so zvezana z zgodovino cerkve Kristusove po slovenskib deželali. Ss. Kromacij in Heliodor, meniha akvilejske cerkve, pozneje škofa, sv. Martiu rojen v Subotici, sv. Severin, Rufin in sv. Hieronim, vsi ti so ali posredno ali neposredno trudili se za vspeli evangelija po slovenskib deželab. Ta siečni stan našib krajev je trpel le sto let. Komaj da je Teodozij 1. 395 cesarstvo bil razcepil med svoja sina Honoiija in Arkadija, so divji narodi pribruli od severa in izhoda ter so z neznano silo začeli razdevati oslabelo rimsko cesavstvo. Ta čas se imenuje v zgodovini čas selitve narodov. Izhodna Azija in severna Evropa ste razlile, rekli bi; blezo vse svoje prebivalce, in ti so se valili in poganjali enaki togotnim morskitn valovom pioti zapadu in jugu. In skoro da vsem je peljala pot črez slovenske pokiajine. Zaporedoma so se tu gnjetli in gnali Goti, Alani, Vandali, Huni in drugi, ter razdjali vso omiko in nje stališča. Nikako se ne da popisati, koliko nesreč da je prizadjala ,,selitev narodov" našej deželi. Sv. Hieronim piše do Heliodora, da med Donavo in julskimi snežniki ni se videlo nego povsod razvaline, požari, podobe smrti, reve, ter slišal jok in stok. Tedaj je obledel in skoro do cela se osul pisani cvet sv. cerkve po slovenskih deželah. — Leta 441 so Huni, koje Slovenci Se dendenes zarad stisnjenega obraza in zvcrinske ljutosti pesjoglavce imenujejo, razdjali Sivmijo do tal, ondašnja nadškofija je nebala za vselej. Leta 452 so tisti Huni s svojim kraljem Atilom razrušili Emono, oblegli in zmagali Akvilejo. Pred navalom germanskib narodov je 1. 476 razpadlo zahodno rimsko cesarstvo. Kvalj Odoaker je gospodoval v Rimu, pa le malo časa. Njemn je oblast vzel Teodorik ter ustanovil izbodnogotsko kraljestvo. Čvrsto je vladal Italijo, južno Nemško, južno Francosko, severno Španjsko, Dalmacijo, Ilirijo in tudi tiaše slovenske dežele. Ta kralj, dasi tudi krivoverec, je nered in zmedi, iiasilstvo in krivico, žalostue nasledke narodnega preseljcvanja, z modro in pi-avično roko odpravil, in zopet je prisijala zarja blagejše bodočaosti. Odpočila si je slovenska zemlja in opomogla tudi v verskib rcčeb. Nabajajo se potem tudi skofije pomnožene v teb straneh. Na Istrijanskem bil je v Pulju leta 502 prvi škof Veneri; v Porenci 421. Evfrazij, v Trstu 1. 524. Frugifer; v Kopru sv. Nazarij ravno tistega leta, v Pičnu 1. 579 sv. Marcijan; v Celji 1. 579 Joanez. Z množenjem posamezuib škofij so se zravnale in potrdile metropolitične ali nadškofovske pravice. Cerkve glavnih mest so sc štele kot matere, in njihovim škofom so bili podredjeni škofje druzih mest tiste krajine. Tako je postala Akvileja nadškofija za Emono, Trst, Polo; Koper in druga inestav Škofije Sirmiji podložne so se razdelile iu podredile delotna Saloni v Dalmaciji, deloma Lavreaku v Noriku.