9«
A. Aškerc: Balada o lepi Urški.
Balada o lepi Urški.
(1547.)
X)ej, danes v Ljubljani praznujejo kres !
Vesel to nedeljski večer je zares.
Na Starem se trgu vrtijo z dekleti
pod lipo košato gospodje objeti.
Oči jim žarijo
in lica rudijo.
Trobente poskočnice piskajo jim
in gosli jim ukajo, vriskajo jim;
in boben ropoče in bas godrnja.
To pete privzdiga
in kri jim podžiga
srca!
Cimdalje tembolj veselica šumi,
čimdalje bolj pisani ples se vrti.
Makari vso noč in do belega dne!
Le pleši, mladina, le pleši! Juhe!
Zašlo je že solnce . . . Glej, tuj, mlad gos
prikaže pod lipo se — bogveodkod.
Lep mož je in vitke postave,
zelene, bogate oprave.
Med pisano množico stopi junak
pa gre čez plesišče
in nekoga išče . . .
Kako mu lehak je in prožen korak!
Oko se mu bliska,
ko roke po vrsti jim stiska
plesalcem, gledalcem ... Pa kaj je li to?
Kako ima tujec ta mokro roko!
Stoji, po dekletih se brhkih ozira,
plesalko si svojo izbira . . .
Izbral si jo je! Pa smel stopi pred njo,
prikloni se ji pa poda ji roko:
„ Zagledal v obraz sem se tvoj . . .
Hotela bi plesati tudi z menoj?"
A. Aškerc: Balada o lepi Urški.
97
„„Prav rada! . . . Odkod privedla med nas te je pot?""
„Oddaleč, oddaleč sem! Velik je svet, ljubljanski ti dražestni cvet! Kako pa ime
ti je, moje dekle?"
»
„„Ah, Urška sem, Urška! Kaj morem zato, če mati me kličejo kmečko tako!""
„Kaj tvoje ime! To pač prava je reč!
O, da si le ti, le ti sama mi všeč!
Hej, godci, zagodite zdaj
najdrznejši raj!
Tako razposajeno kakor nikoli
še niste, igrajte po moji zdaj volji!
Piščalke peklensko naj piskajo mi
in gosli naj ukajo, vriskajo mi!
In boben naj bobna mi, gode naj bas,
če s svojim dekletom zaplešem vam jaz!
Tu mošnjo vam polno zlata!
Haha! Hahaha! . . .
In, Urška, sedaj
roko mi podaj!
Zasukniva vmes
v veseli se ples!"
Objame jo tujec čez pas. Ko vihar vrti okrog lipe košate se par.
v
Cimdalje hitreje dekleta vrti, čimdalje smeleje jo suče, podi po trgu širokem okrog in okrog, da skoro po tleh ne premičeta nog. In širji in širji je ta kolobar in dalje od lipe odmiče se par. Vsi drugi plesalci stojijo molče pa gledajo tujca in Urško strme . . .
„„Postoj, postoj, Ijubček! Moj vitez, postoj! Utrujena sem! Več ne morem s teboj!""
„Ljubljanski Zvon" 2. XXVIII. 1908.
7
8
A. Aškerc: Balada o lepi Urški.
„Kaj pride na misel, dekle, ti! Glej, glej! Naprej! Saj sva kmalu doma! Le naprej! Že dolgo te ljubim gorko, brez miru, že dolgo sem iskal za tabo sledu . . '. Na bregu Ljubljanice stala si tam, s podrecano suknjico prala si tam . . . In videl tvoj stas sem, tvoj lepi obraz — zaljubil sem blazno se v tebe tačas . . . In ko sem te čakal pri bregu nekoč — sijala mi jasna je mesečna noč — o tebi izvedel sem mične reči ..."
„„Oh, slišal si same neslane laži!""
„Sedela sta v čolnu ti ribiča dva
in mislila sta, da sta čisto sama,
in menila sta se o tebi naglas —
pa skrit ju pod bregom poslušal sem jaz . . .
Oh, slišal sem marsikatero skrivnost!
Že vem, kako svojo uživaš mladost!
Ej, ljubiti, moške loviti pa znaš!
Vsak dan s kakim drugim se fantom igraš!
Prostorno srce ti je bojda zelo.
Po več jih obenem gre vanje lahko
ljubiteljev mladih . . . Kaj ne bi še jaz
ti v nedrije skočil za kratek vsaj čas!
Pa sam kraljeval ti bom v srcu, jaz sam!
Nikomur iz rok te nocoj več ne dam!
Le pleši, le sukaj se, Urška, z menoj!
Saj moja nevesta si sladka nocoj!
Se enkrat, še enkrat po trgu okrog!
Zdaj k bregu Ljubljanice lahek še skok —
v tolmunu globokem, veš, tam sem doma . . .
Z menoj, z menoj, deklica lepa! Haha!"
Zasukne se, divje se par zavrti še enkrat pred plahih gledalcev očmi — in skočil v Ljubljanico temno je ž njo, povodnji mož1) vzel je dekleta s seboj.
A. Aškerc.
') Valvasor: „Ehre des Herzogthums Crain". XV. 460—461.