Zvezde.
Ko diha tiha noč pokoj, blesti na straži zvezdic roj! Cveticam v pisano polje iz čašic brišejo solze ; tja v gnezda skrivna kptičkam zro, da spavajo sladko, sladko; bolniku z blagimi očml roj zvezdic nado govori. . . Popotniku na pot z višav pošiljajo poljab, pozdrav; otožnim vsem v polnočni čas šepečejo tolažbe glas. . . Na lička speči deci smeh, odgrinjajo Boga v očeh; iz jasnega blestenja njih Ijubezni božje sije dih. . . Zaglobil bi se v daljno dalj, kraljico noč zasnubil kralj, oproščen spon in brez strasti — duh z Bogom samim govori. . .
Fran Žgur