STANISLAV JUŽNIČ Poljanec Simon Šubic (1830-1903) je objavil prve znanstvene razprave iz fizike v slovenskem jeziku POVZETEK Šubic je bil eden izmed treh univerzitetnih profesorjev fizike slovenskega rodu v 19. stoletju, Opisali smo prve tri fizikalne znanstvene razprave v slovenskem jeziku, ki jih je prav on objavil \ Zagrebu med leti 1869—1874, medtem ko so mu zadnji dve leta 18 ' natisnili že prevedene v hrvaščino. Njegova raziskovanja v mehaniki, teoriji toplote in meteorologiji smo postavili v širši zgodovinski okvir. Ugotovili smo. da je snov za vse tri slovenske razprave črpal iz svojih predavanj o toploti in meteorologiji na univerzi v Gradcu. V prvi je z enostavno matematiko opisal delovanje hudournega vrtinca. V drugi je s sodobnejšimi matematičnimi pri jemi povzel raziskovanja toplote v prvi polovici 19. stoletja. Najvišje smo ocenili znanstveno raven zadnje v Zagrebu objavljene slovenske fizikalne razprave: »Dinamična teorija o plinih-, ki je bila priredba dve leti starejših razprav, objav ljenih v najpomembnejši nemški fizikalni reviji. Prikazali smo ideje, ki so šubica zapeljale h kritiki idej Boltzmanna. ki mu je bil nadrejen kot predstojnik katedre na univerzi v Gradcu. Raziskali smo prednosti, zaradi katerih se je Boltzmannova teorija pozneje izkazala za pravilno. Nakazali smo tudi vzroke, ki so prekinili Subičevo znanstveno delo v slovenskem jeziku, ki pozneje ni našlo posnemoval cev kar sedem dolgih desetletij. Uvod Med leti 1869—1874 je Poljanec Šubic objavil štiri slovenske razprave v RaduJAZU v Zagrebu. Tri med njimi imamo za prve fizikalne znanstvene razprave v slovenskem jeziku. Naslednje takšno delo je izšlo pri SAZU šele pod italijansko okupacijo leta 1942: torej sedem desetletij pozneje.1 V Šubičevem času nikakor še ni bilo samoumev no, da je slovenski jezik primeren za pisanje znanstvenih razprav. 1~0. obletnica rojstva se zdi primeren trenutek za obuditev spomina na delo slovitega poljanskega rojaka, ki smo ga predstavili že v prejšnji številki Loških razgledov. 77 LOŠKI RA7.Cl?lil r KAJ SO HUDOURNI VRTINCI (1869) Subic je začel svoje znanstveno delo z raziskovanjem mehanike, ki je bila leta [861 tudi tema njegovega doktorata. Po sedemletnem premoru, med katerim je objavljal predvsem razprave o toploti in atomiki, se je z razpravo o hudournih vrtincih vrnil k mehaniki. Vendar je to pot obravnaval meteorološki problem. Razpravo je oddal na seji matematično-prirodoslovnega oddelka JAZU 29. julija 1868. Objavljena je bila v Radu leta 1869 kot prva slovenska znanstvena fizikalna razprava. Šubic je bil dopisni član JAZU. Hudourni vrtinci so bili njegova prva razprava v gla silu JAZI Kad. ki je začel izhajati leta 1867. Obenem so bili tudi prva objava v Radu, ki ni imela narodnega, temveč splošni značaj.' Vsebina razprave Subic je obravnaval v rtinčne vetrove. Vendar je vremenoslovni del razprave ob segal le prvih 6,5 strani ( 159-165), 13,5 strani ( 165—179) pa je bilo posvečenih raču nanju moči vrtinca z uporabo elementarne matematike. Dve tretjini razprave sta imeli Fizikalni značaj, zato delo lahko uvrstimo tako v mehaniko kot v meteorologijo. Pozneje je šubic zapisal, tla hudournih vrtincev ni mogoče povsem pojasniti, in jih je le na kratko opisal. I.eta 1900 je ponovno obravnaval vrtinčnc vetrove, ki jih je imenoval smrke ali trobe.' Ta 31 let poznejši zapis o vrtincih je bil mnogo krajši, ven darle pa obe obravnavi v nekaterih točkah sovpadata, npr. pri opisu hudournega vrtinca v domačih Brodeh v Poljanski dolini po očetovem pismu iz leta 1855. Razprava iz leta 1900 je bila mnogo bolj poljudna in ni vsebovala nobenih enačb, kar je ustrezalo konceptu SM. V znanstveni literaturi Subičeve dobe ni manjkalo opisov hudournih vrtincev. Med drugimi je Mohr v Ann.Phvs. opisal vodni vrtinec, ki je I. maja 1835 nastal v bližini Koblenza. Ni pa še bilo ustrezne fizikalne razlage, zato jo je Šubic poskušal podati. V svojih razmišljanjih je bil povsem samostojen, saj je poleg Mohra omenil le še fran coskega duhovnika Edmeja Mariotta (1620—16. ki je pozneje med leti 1897-1900 skupaj s Subicem predaval meteorologijo na univerzi v Gradcu, je leta 1864 na Dunaju pojasnil nastanek vetra fena." Šubic je razlikoval peščene, vodne in meglene vrtince. Vsi ti vrtinci delujejo na enak način in se razlikujejo le po vsebini. Nastanek peščenega in vodnega vrtinca je ponazoril z. enostavnim modelom, v katerem nasprotno usmerjena vetrova delujeta kot dvojica sil z različnima prijemališčema. Obstojnost tako nastalega vrtinca opre deljujeta dva fizikalna pojava:' - Čim hitreje piha veter, tem hitreje se vrti obod vrtinca. — Prašna vsebina vrtinca se zaradi sredobežne sile giblje proti obodu, zato znotraj vrtinca nastaja vakuum in srka v ase snov, ki se pod višjim tlakom nahaja zunaj vrtinca oziroma pod njim. 78 /'o/V.lA/.r s/.wo.\ •ir/ilc. i l.sui IWA i JE OBJAVI! PRVI. Z\A\s'r\TM IU/.rK.\VI. I/ ll/.IKI V SUMLSSKEMJKZIKt Kinetično energijo je Šubic po tedanji navadi imenoval živa moč' in jo je že pisal \ sodobni obliki. Upošteval je. da lahko popoln vakuum v notranjosti vrtinca dvigne vodo le do višine 10 m,'" kar so raziskovalci vodne brizgalne vedeli že pred časom (ialilea (ialileia (1564-1642). V nadaljevanju je šubic izračunal, za koliko se mora znižati tlak v vrtincu, da lahko v njem nastane vakuum. Do rezultata je prišel v dveh stopnjah. V prvem približku je upošteval le vrtenje oboda vrtinca in je tlak izračunal po Bovle-Mariottovem zakonu in po hidrodinamični enačbi Daniela Bernoullija (1700—1782), objavljeni leta 1738." Nato je šubic upošteval še vrtenje notranjosti vrtinca, ki s sredobežno silo omogoča nastanek vakuuma v notranjosti vrtinca. Najprej je izračunal silo. s katero vrtinec vleče vase snov iz okolja zaradi nastalega podtlaka v svoji notranjosti. Vrtinec lahko srka snov le. če v njegovi notranjosti zaradi sredobežne sile nastane podtlak. Zapisal je. da v vrtincu nastane vakuum le. če je v njem tlak skoraj trikrat manjši od zunanjega tlaka. Določil je še mejno hitrost vrtenja vrtinca, ki zadostuje za tvorbo vakuuma. Dobil je nekaj več od hitrosti zvoka. - Vendar ni posebej pojasnil primerov nekaterih meglenih vrtincev, ki so dosegali tudi do 2.S krat večje hitrosti vrtenja.'1 Ugotovil je. da sila hudournega vrtinca zadostuje za dvig 24.0(10 ton vode. Ker se voda v vrtincu z vakuumom v središču ne more vzdigniti nad 10 m visoko ima vrtinec obliko valja s polmerom osnovne ploskve 2-.3 m.1' V šubičevih računih je bilo tudi nekaj netočnosti, zaradi katerih je dobil previsoko energijo in maso hudournega vrtinca.1, Šubičevo delo na univerzi med pisanjem prve znanstvene fizikalne razprave v slovenskem jeziku Med pisanjem razprave o hudournih vrtincih je Subic kot privatni docent nadomeščal prvega profesorja lizike na Graški univerzi. Karla Hummla (1801—1879) z Moravskega. Hummel je med leti L835 in 1850 poučeval osnove matematike 79 Skica nastanka vrtinca iz razprave Kaj so hudourni vrtinci i Kad (> IH60. str. 161) LOŠKI RAX<;LEDI r v prvem letniku lieeja v Ljubljani. 31. maja ISO- pa se je upokojil v Gradcu. Ker je J1. marca 1867 Graško univerzo zapustil tudi redni profesor Fizike, morav.ski Nemec Ernst Mach I L838-1916), je Šubic pravzaprav kar sam vodil vsa fizikalna predavanja na Univerzi v Gradcu, dokler ni bil avgusta 1868 za profesorja eksperimentalne fizike imenovan Nemec August Toepler (1836-1912) s politehnike v Rigi, septembra 1869 pa za profesorja matematične fizike Boltzmann z Dunaja. Po Machovem odhodu je Šubic svoja predavanja o teoriji toplote dopolnil še s pre davanji o višji mehaniki ter o analitični mehaniki kapljevin in plinov, ki so bila neposredno povezana s snovjo, obravnavano v razpravi o hudournih vrtincih. Prev zel je tudi Machova predavanja iz fizike za slušatelje medicinske fakultete. V zimskem semestru 1867 (iS je prevzel tudi Hummlova predavanja iz eksperimentalne fizike po S ur na teden. Prevelika obremenitev je škodovala šubičevemu zdravju, gotovo pa je močno razširila njegova fizikalna obzorja. Preobremenjenost in razočaranje, ker v Gradcu leta 1869 ni dobil redne profesure. sla morda povzročili, da je Šubic več časa posvetil raziskovanjem zunaj fizike. Tako so 18. maja 1R\ 7? ZU.VS71 VSE RA/.PRA \ 'h IZ FIZIKE l' SIPI TiSSKEMJEZIKI ne obstaja. Ignoriral jo je že francoski akademik Fourier, kmalu pa je popolnoma izginila i/, temeljnih znanstvenih del, z izjemo profesorja pariške univerze 1'oissona. Kljub temu je Subic moral priznati, da stari nauk o toploti •nahajamo še po vseh navadnih fizikah, po kterih se uči po gimnazijah in po realkah: nora teorija se do- zdaj ne more učiti brez riše matematike, terse uči dozdaj samo na visokih šolah kakor na univerzih in na tehnikah.- Subičevo priznanje nas opozarja na večno zamudo, ki jo novo znanstveno dog nanje potrebuje za uveljavitev v šolah. Ovire za poučevanje novih dosežkov naravo slovne znanosti so vedno v težavnosti »višje matematike-. Ta je v Subičevih časih še vedno označevala diferencialne enačbe, ki so se sicer začele uveljavljati že prtx) poldrugim stoletjem, ne toliko pri [saacu Nevvtonu (1642—1727) ali Gottfriedu \Yilhelniu Leibnitzu (1646—1718), temveč predvsem pri nadaljevalcih njunega dela: Leonhardu Eulerju ( P()--l~S.-i). Jakobu (1654—1705) in Johannu Bernoulliju (1667—1748). Že v l1-). stoletju je pouk matematike zaostajal za potrebami pouka fizike, kar je včasih problem tudi v sodobnih šolah. Subic je z uporabo izrazov, ki izhajajo iz starega načina razmišljanja-, zvezana« toplota, prosta- toplota, -navzetnost- na toploto, pokazal, kako globoke korenine je stara teorija toplote pustila v novi. Med raziskovalci nove mehanične teorije toplote" ni bilo l.avoisierja. ki bi uredil nazive po enotnem kopitu, kot je to storil v kemiji konec 18. stoletja. Tudi potrebe so bile manjše, saj uporaba teorije toplote v indu striji še zdaleč ni bila tolikšna, da bi zahtevala ureditev nazivov za potrebe laikov. V nadaljevanju je Šubic dokazal nevzdržnost hipoteze »imponderabiIoi>>, snovi brez teže. Opisal je potek boja proti njim pri opisovanju svetlobnih in toplotnih pojavov. Boj proti svetlobnemu -imponderabilu- je začel že leta 1690 »visokodošni fizik Huvgens« (Christian, 1629-1695) z. »vibraškim ali undulaškim- (na)ukom o svetlobi. Ker »undidaška teorija razlaga tako srečno svetlobne prikazni po vibraciji, in ker svetlobni žarki tudi ogrevajo sit ari. ni misliti drugega, kot da izvirata svetloba in toplota iz edinega izvira, ter mora posebno žareča toplota, ki jo delajo svetlobni žar ki, izvirati iz nekega tresočega ali vibrira jočega gibanja med trohicami pri lruplil>: Skice iz Šubičeve Mehanične teorije o toploti i Rad I') 1873) 81 I.OŠKI RA/.OI 1.1)1 i~! Na tej osnovi je temeljila kritika »stare toplotne teorije«, saj »kakor se dandanes preganja prazna vera na toplotni imporuierabil, enako se bo v kratkem preganjala vera na električni in magnetni /Juid.: Subic je opisal Mellonijeve poskuse s širjenjem, odbojem. lomom in polarizacijo toplotnih žarkov. Macedonio Melloni (1798-1854) je v Neaplju leta 1850 pokazal, da je toplotni spektrom« le podaljšek svetlobnega zunaj rdečega krajišča. Za toplotne žarke veljajo tudi enaki zakoni »uklanjanja. križavanja,« polarizacije in dvojnega loma. To je bil eden odločilnih dokazov, ki je omogočil poenoteno teorijo Škota Ma\vvella leta 1S-.V" Subic je zavrgel breztežne snovi. Kljub temu je po tedanji navadi pisal o etru, ki je -neka taka elastična prvina, katera po naših primerah nima nobene leže.' Model etra je povzel po Redtenbacherju, ki je bil kot nekdanji študent in asistent na dunaj ski Politehniki med leti 1825 inl833 zelo dobro sprejet med avstrijskimi fiziki: -Eterovi atomi se odbijajo med saboj eden druzega. težki atomi trupla in elerori atomi pa vlečejo nase eden druzega. Dosledno teh moči obdaja eter atome in molekile trupla kakor obdaja ozračje zeml/o.- Clausiusove in Kronigove kinetične ideje o toploti je šubic opisal kot nasprotno možnost. Pri njiju je eter izgubil pomen in »toplotaprihaja i: vihrajočega gibanja med molekili trupla.«* •'Dandanašnji tedaj še ne poznamo prav tistega molekularnega gibanja, iz klere- ga izvira toplota«. Tako je teorija toplote v slabšem položaju kot undulaška teorija o svetlobi, ki se opira na 1'resnelove izskušnje. da ne delajo svetlobo drugi elerori t re sa/i nego samo transversalni.« Vendar, po Šubicu, toplotna teorija takšnih modelov sploh ne potrebuje, saj se -opira na izskušnje. />o kterih se /epremerila stanovitna zveza med delom in med toploto.« Trditev je bila prenagljena, saj je komaj poznejša Maxwellova teorija elektromagnetizma leta 1873 lahko zavrgla odvisnost od meha ničnih modelov in jih uporabljala le za ponazoritev. Mehanična teorija toplote lega še ni bila zmožna, še najmanj v inačici Škota VCilliama Thomsona Lorda Kelvina (1824—1907). Subičevi dvomi o spoznavnosti temeljnih vzrokov toplote spominjajo na sodobno kvantno mehaniko. Raziskovanje vrtincev konec šestdesetih let Subica ni približalo Rankinovi teoriji toplote kot v rtinčastem gibanju molekul, ki jo je samo mimogrede omenil, podobnih Thomsonovih idej pa sploh ni obravnaval. Razvoj teorije o toploti v 19. stoletju je skušal opisati z razvojem merjenja in razmišljanja o mehaničnemu ekvivalentu toplote. Vzvode napredka je takole povzel: "Čim veča dela pa je toplota opravljala z mašinami, ki jih gonijo soparji, Um bolj so se jasnile zdrave misli o toploti • Po šubicu si je Benjamin Thompson grof Rumford (1753—1814) v Miinchnu leta 1798 pni prizadeval izmeriti mehanični ekvivalent toplote. Njegovo delo so nadaljevali Sadi Carnot (1796-1832), Julius Robert Maver (181-t-18"8) in James Prescott Joule ( 1818-1889). Obe glavni enačbi mehanične teorije toplote je šubic zapisal v Clausiusovi inači ci. Lotil se je tudi •neobračljivih« (ireverzibilnih) krožnih sprememb. Entropije, ki jo je označil z — P« in — N», ni povezal s prepovedjo perpetuum mobila. Ta zveza se je razjasnila komaj z verjetnostno interpretacijo entropijskega zakona, ki jo je pozneje 82 I-OIIASB: SDK>.\ SCBIC VF.XSKI-.MJEZIKI začel raziskovati Šubičev graški kolega Boltzmann. Leta 1871 je tudi Boltzmann pri izpeljavi svojega slovitega H-teorema uporabljal negativni predznak za entropijo, tako kot Šubic. Pozneje je sprejel Clausiusov ( 1870) simbol (S) in predznak obrnil. kot je v navadi tudi danes. Drugi del mehanične teorije o toploti (1873) Naslednje leto je Šubic priobčil drugi del razprave o toploti, ki je bil še posebno podoben visokošolskemu priročniku z. zgledi in nalogami. Če se je v prvem delu lotil diferencialnih enačb in svetovnonazorskih tolmačenj teorije, je tu izpeljal enačbe za šolske primere, za meritev snovnih konstant in za opis najnovejših izumov: izboljšanih parnih strojev in eksplozijskih motorjev. Pri meritvah se je večinoma skliceval na pa riško skupino I Ienrija Victorja Regnaulta ( 1810—1878), ki je bila v njegovem času daleč najbolj vplivna, /a stanovitne gaze-; je najprej določil konstanto v plinski enačbi. nato pa je razpravljal <> -isotermičnem, isodinamičnem in acliabatičnem tisku«. Ugotovil je. da je razteznostni koeficient odvisen od tlaka v plinu in torej -nesle di neben gaz popolnoma postave Mariol/eiv in Gav-Lussacoi^. Približek idealnega plina velja le pri majhnih tlakih, kot je dokazoval že Irec Andrevvs.'' Šubic je popisal napotke za preračunavanje nalog z »obračijivimi« spremembami, nato pa se je lotil neobračljivih sprememb-/' Te so postale posebno zanimive v sta tističnem opisu, medlem ko se jih je tedanja mehanična teorija toplote ogibala na vse mogoče načine. -Neobračljive gorkotne spremembe* je Šubic označil kot tiste, pri ka terih zunanji tisk presega lastni -tisk plina." Entropijo je uporabil le v obravnavi neobračljivih krožnih sprememb pri Joule-Thomsonovem raztezanju plina v prazen prostor. " Na koncu je opisal še uporabo mehanične teorije toplote v industriji/ »Mašinarji« na škotskem in Angleškem so že od leta \H2~~ preizkušali stroje, v katerih so namesto izhlapevanja vode greli kar zrak. Že leta 1 SS~ je John Ericsson ( 1803-1889) v ZDA postavil takšno napravo na ladjo, ki je plula po Sredozemlju. Vendar se kljub gospo darnosti poskus ni obnesel. Teorija se je razvijala vzporedno z izumi. Mehanična teorija o toploti je tako v eni sami generaciji stopila v korak s tehnologijo, za katero je pred tem, v času zgodnjih parnih strojev, capljala s stoletno zamudo. šubic ni pozabi) opisati najmodernejše iznajdbe svojega časa. motorja z eksplo zivnim plinom." Pno delujočo napravo le vrste je zgradil Jeanjoseph Etienne Leonir (1822-1900) v Parizu leta 1K59. O podobnih napravah je pisal že Carnot leta 1824, ko še ni imel na voljo dovolj eksplozivne substance. Šele razvoj mestne razsvetljave je v 19. stoletju priskrbel dovolj velike količine goriva za uspešen razvoj eksplozivnih motorjev, ki so pripeljali do začetkov avtomobilske industrije v osemdesetih letih 19. stoletja. Delovanje teh naprav je dovolj natančno opisal že Šubic. Teorija in nje na tehnološka uporaba sta se v resnici prepletala in vzpodbujala druga drugo, če so se seveda našli ljudje, ki so bili domači z obema. Subičeva mehanična teorija o toploti je bila gotovo povezana s predavanji o teori ji toplote, ki jih je imel v zimskih semestrih na univerzi v Gradcu kar 36 let med leti 1866 67 in 19(12, če zanemarimo nekaj bolniških izostankov. Čeprav ni objavil poseb no izv irnih dognanj, je za Slovence dosegel raven, ki so jo s fiziko v domačem jeziku presegli le redki evropski narodi. 83 LOŠKI UA/<;II:I >i r DINAMIČNA TEORIJA O PUMI! i 1S_I) V Mehanični teoriji o toploti je Šubic predstavil raziskovanja po letu L842, pred vsem pa v petdesetih letih, ko sta svoje teorije razvila Nemec Clausius in Thomson. Dinamična teorija o plinih je hila do neke mere njeno nadaljevanje, saj je obravnavala raziskovanja Clau.siu.sa, \la\vvella in Boltzmanna v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let. Njihovo delo je omogočilo opis lastnosti plinov na nov statistični način, ki ni temeljil na klasični mehaniki in ga je Američan Gibbs pozneje krstil za statistično mehaniko/' V drugi polovici šestdesetih let ( 1 S— 1 S-1) Šubic ni objavljal razprav o teoriji specifičnih toplot, ki je bila njegovo najbolj plodno raziskovalno področje. V tem časti je omilil tudi svoje prvotno kritično stališče do etra. Svoja razmišljanja je nekoliko približal Clausi- usovi kinetični teoriji plinov. Meti tem je težišče raziskovanja plinov prešlo od molekulskih sil na molekulska stanja. Najpomembnejši raziskovalec novega področja je bil Boltzmann, ki je bil med leti IS(i9 in 1873 štirinajst let starejšemu Subicu tudi neposredno nadrejen na katedri za matematično fiziko univerze v Gradcu, v letih ]!-T6-lsW pa je lam vodil katedro za eksperimentalno liziko. Loschmidtova negativna ocena Šubičeve razprave ther die Temperatur- Constante- (OWAB 123 ex 1872) 84 Ii»JAM"f Sl.SU).\ s' Hl< 11H30-19OMJEOBJAM1. PRSI: ZV.I.Vs7V/:v/: i;,\/ril 11 / // ll/IKI I SUMtSSKJLMJEZIKI V dveh razpravah, objavljenih v Leipzigu leta 1X~2 in \ njuni razširjeni slovenski priredbi dve leti pozneje, je Subic kritiziral svojega predstojnika Boltzmanna."' Tako je tudi aktivno sodeloval pri utemeljevanju nove teorije, čeravno predvsem kot kritik Clausiusovih, v prvi polovici sedemdesetih let pa Boltzmannovih idej. ki so pozneje prevladale v liziki. Slovenci smo z Dinamično teorijo o plinih v resnici prvič v zgodo vini dobili znanstveno poročilo v domačem jeziku iz prve roke lizika raziskovalca. Česa podobnega niso bili deležni niti mnogo bolj razviti narodi, tudi zunaj avstro- ogrskih meja ne. Dinamična teorija o plinih, ki jo je JAZI sprejela na seji 26. marca 1874, je obse gala 144 strani in 2S skic. Na straneh 36—50 in Sl--| je bila skoraj dobeseden prevod obeh dve leti starejših Subičevih razprav. Drugo od njiju je sprva ponudil v objavo tudi dunajski Akademiji. Na seji Akademije. IN 1877 Meteorologija je bila poleg mehanične teorije toplote tri desetletja glavna snov. o kateri je šubic predaval na Graški univerzi. Medtem ko je o teoriji toplote predaval v zimskih semestrih, je meteorologijo poučeval med letnimi semestri po dve uri na teden. 88 I'(>l,J,\\/( S/.l/< >\ M />7f (1HM* IW)JI OBJAVIL PR\T. ZSASSlVtiM RAZPRAVI I/ll/lkl \ SLO\7i.\SKE\f JE/JKl Naslovni'strani razprave Novipostopki za določanje vlage v zraka r nemški in hrvaški inačici (Wien. Ber. "»' 7#76. str. 531 in Rad W 18 > V času svetovne razstave na Dunaju leta L873 je bil tam tudi mednarodni kongres meteorologe« / udeleženci i/ 20 držav / Ustanovili so Mednarodno meteorološko or ganizacijo pod predsedstvom Buys-BaIlota in dali pobudo /a raziskovanje merilnika relativne vlažnosti, ki hi bil natančnejši od psihromclra." Pobudo je sprejel tudi Subic. Njegovo zanimanje za psihrometer je bilo povezano s delom Andreasa von Baumgartnerja ( 1793—1865), predsednika dunajske Akademije od leta 1851, ki je med prvimi spoznal prednost Augustovega psihrometra pred higrometrom profesorja kemije na Kraljevem koledžu v Londonu Johna Friderica Daniella ( 179(>-18-n> iz lela ISIS. Prav Baumgartner je bil namreč najpomembnejši podpornik Šubičevega raziskovanja in je maja 1862 in julija 1863 /a dunajsko Aka demijo napisal ugodno oceno Subičevih razprav, ki so vsebovale kritiko Clausiusove kinetične teorije."" 6. aprila 1876 je tajnik matematicno-naravoslovnega razreda Štefan predstavil Šubičevo razpravo o Manometru-higrometru pred dunajsko Akademijo. Ze 12 dni pozneje je pozitivno poročilo za objavo pri dunajski Akademiji podpisal Kari Jelinek ( IH22-1S~6). direktor dunajskega Meteorološkega inštituta. Menil je. da Šubičevo »računanjeprinaša nor način reševanja važnega problema?.™ Kmalu po objavi pri dunajski Akademiji je Subic skoraj enako razpravo objavil še pri zagrebški Akademiji. Razlike med nemško in hrvaško razpravo so bile zelo majhne, npr. v naslovu. Hrvaški prevod je imel tudi nekatere dodatke, npr. o Dalto- novem raziskovanju higrometrije, " ki jih v nemški inačici ni bilo. Obe razpravi sta bili napisani skoraj istočasno, saj je Subic predal hrvaški zapis že na seji matematično- 89 I.OŠK/RAZdLFJ)! )' Jelinekova pohvalna ocena Šubičeve razprave »Xovi postopki :a določanje vlage v zraku :a objavo v Wien. Ber. 73 IS~6 (OVCAB314 ex 1876) prirodoslovnega razreda JAZI.' 19. oktobra 1876. Verjetno jo je oddal v slovenskem jeziku, za objavo pa je biki v skladu z novo politiko Akademije prevedena v hrvaščino. Enako so postopali tudi z drugo Subičevo razpravo, oddano istega dne in pozneje objavljeno v istem zvezku Rada. Subicu to bržkone ni bilo všeč in ni več objavljal v Radu. Struktura razprave Nemška inačica razprave je bila dolga 21,5 strani, medtem ko je bil hrvaški pre vod za t strani krajši, saj je bil tisk v \\"ien. ber. več kot za K) % redkejši kot v Radu. V tabeli sem naslove poglavij prevedel v slovenščino. Zadnji stolpec vsebuje stran \ hrvaškem, predzadnji pa v nemškem natisu: Manometer- Hvgrometer Novi postopki za določanje vlage v zraku I. Postopek z ohlajanjem zaprtih količin zraka pod rosišče A. Higrometer iz steklene buče z zunanjim manometrom B. Higrometer iz. steklene buče z notranjim manometrom II. Postopek s sušenjem zaprte mase zraka C. Higrometer iz steklenic s sušilom D. Higrometer v obliki valja z zamaškom za sušenje in sesanje (549)-552 16-18 Številke v oklepaju povedo, kje bi morali biti naslovi poglavij v nemški inačici razprave, ki pa jih tam niso objavili, verjetno zaradi varčevanja s prostorom. Razpravo 531 532 (532) (538) 5-t2 (5-t2) 1 3 8 K) 10 90 roriAMi: v.i/o.v sume i isi"-i'»i;> /i OHIAVII TO ~E Z.\AXST\ ESE RAZPRA \ 7. iz FIZIKE V SUMJSSKEM JEZIKI je bilo mnogo težje objaviti pri bolj pomembni dunajski, kot pri zagrebški akademiji. V nemški razpravi je Šubic izpustil tudi po eno tabelo in skico. ' Med obema natisoma je bilo še več drugih razlik, medtem ko so bile štiri osnovne enačbe v obeh razpravah enake. Vsebina razprave Prvi higrometri so bili izdelani že v IS. stoletju z uporabo volne. August je prvi začel uporabljati meritve z mokrim in suhim termometrom. Vlago ozračja je določil iz razlike temperatur med mokrim in suhim termometrom, ki ju je spravil v skupno posodo in napravo imenoval psihrometer." Še danes uporabljamo psihrometre na podoben način. Vendar je bilo že v Subi- čevem času jasno, da meritve ne dajejo povsem točnih rezultatov. Uporabljali so dva različna načina merjenja: ' - metoda rosišča. kjer določamo temperaturo utekočinjenja vodne pare. - psihrometrični postopek, pri kateri ohlajamo telo. dokler se na njem ne uteko činijo vodne kapljice. Po Suhicevem mnenju nobeden od obeh pristopov ni upošteval mehanike at mosfere. Le pri psihrometričnem postopku je bil upoštevan parni tlak kot delni tlak zraka. Zato se je zavzel za določanje vlage v zraku z meritvijo tlaka in ne tempera ture. Da bi odpravil pomanjkljivosti starejših merilcev, je izdelal štiri naprave, ki so na različne načine sestavljale meritve hi- grometra in manometra. Manometer je določal delni tlak vodne pare v ozračju, /rak je bil zaprt s kavčukovim zamaš- kom. skozi katerega sta bili speljani dve cevi. Ena je bila namenjena za dovod, druga pa za izčrpavanje vsebine posode. Parni tlak je lahko določil na različne načine: - z. ohlajanjem pod rosišče. pri čemer je bil lahko manometer v posodi ali zunaj nje. - v posodi s sušilom ali z zamaškom za sušenje in vsesavanje. V razpravi o Manometru-higrometru je Šubic objavil več tabel svojih lastnih poskusov. Tako ga spoznamo tudi kot sestavljalea novih naprav in kol spret nega eksperimentatorja. Takšen je tudi moral bili kot srednješolski profesor med leti 1856-1884. medtem ko je na univerzi v Gradcu vseskozi predaval le teorijo toplote in teoretični tlel meteo rologije. Skica Šubičevega bigrometm iz razprave Novi postopki zii določanje vlage v zraku (Rad 40/1877, str. 11 > 91 /osAV RA/.C, 11:1)1 -i' O matematičnih pripomočkih fizikalnega opazovanja V primerjavi s prejšnjo razpravo je imela ta povsem matematično vsebino in je bila koristen pripomoček za obdelavo meteoroloških meritev. Leta L876 je bilo namreč na slovenskem etničnem ozemlju že 15 ineteoioloških opazovalnic, na Hrvaškem pa IS. Tako je bilo Subičevo delo mnogim priučenim meteorološkim raziskovalcem dobrodošel pripomoček. Struktura razprave o matematičnih pripomočkih fizikalnega opazovanja: UVOD 45 I DEL 7 1. Določanje spremenljivk nasploh in posebej glede na neperiodične procese 47 2. Aritmetična sredina 58 3. Napake pri opazovanju 9 i. Napaka zadnje izračunane vrednosti 92 5. Popravke pri fizikalnih opazovanjih 65 6. interpolacija opazovanih spremenljivk z aritmetičnimi vrstami 68 7. Interpolacija z krivuljami in različnimi matematičnimi oblikami 73 S. Določanje zakona, ki opredeljuje periodične procese 78 9. Določanje stalnih spremenljivk osnovne enačbe v primerih. kjer se opazujejo periodične spremenljivke v enakih časovnih intervalih - m,,;, JI- (m/AVII 1VVI' /VIVV1 I M A'!//'/, 11/- I/ ll/lhl \ SlOVEViKEM !E7.1K\ Sasiovna stran razprave o matematičnih pripomočkih fizikalnega opazovanja (Rad 4Q /.S") motilo tudi slabo kavčukovo tesnilo in je moral zavreči veliko rezultatov meritev."" Izkazalo se je. da delni tlak vodne pare nikakor ni odvisen od temperature, tako kol to zahteva enačba idealnega plina. Regnault je uporabljal zapletenejšo loga- ritmično enačbo, ki jo je izpeljal žejean Baptiste Hiol (I 4-1862) v Parizu. Drugi raziskovalci, med njimi Heinrich Gustav Magnus ( 1802-1870) in August. so uporabljali enostavnejši približek."" Suhic je svoja razmišljanja posvetil le empirični enačbi za delni tlak vode. ki je bila za meteorologijo najbolj važna. () splošni enačbi realnega stanja plinov in par sploh ni pisal, čeravno je ta po stala priljubljena tema raziskovalcev po Andrevvs<>\em dokazu, da približek idealnega plina ne ustreza več vedno bolj natančnim rezultatom poskusov. Najbolj znani enačbi za opis sprememb v realnih plinih sta bili Van der \\ aalsov a t 1873) in Clausiusova I 1878), vendar so uporabljali tudi številne druge. Meteorologi in raziskovalci toplotnih pojavov so vsak zase iskali uporaben opis obnašanja realnih plinov in par. ne da bi med seboj tesno sodelovali. V času Subičevega pisanja (IS") je bilo objavljenih že vsaj 12 enačb stanja, vključeno z Bovlovo iz leta 1663. " Do danes poznamo že 150 pomembnejših enačb stanja. Subičeva teorija napak v Matematičnih pripomočkih fizikalnega opazovanja je bila sicer v osnovah povzeta po Johannu Karlu Friedrichu Gaussu ( 1 7—1855). Dolga in zamotana Subičeva preračunavanja so bila namenjena predvsem meteorologom. Vplivala so na razvoj meteorološke znanosti v Zagrebu z. Andrijo Mohorovičičem (1857—1936), upravnikom meteorološkega observatorija po letu 1891- Še tesneje je bil Šubic povezan s svojim nekdanjim gimnazijskim učiteljem fizike, kemije in na ravoslovja. Karlom Dežmanom (1821—1889), ki je vodil meteorološko opazovalnico v Ljubljani od leta 185^ do smrti, ko ga je do leta 1896 nadomestila sestra Serafina. ZAKLJUČEK Po raziskovanju kinetične teorije toplote med leti 1869—1874 se je Subic posvetil meteorološkim raziskavam, s katerimi je prav tako posegel pod sam vrh tedanje znanosti. Vendar so bili Matematični pripomočki fizikalnega opazovanja iz leta 18 ' zadnja Subičeva znanstvena razprava, objavljena zunaj Ljubljane. Presenetljiv znanstveni molk je trajal vse do smrti 26 let pozneje v Gradcu. Ledina, ki jo je zaoral s svojimi tremi fizikalnimi znanstvenimi deli v slovenskem jeziku, pa je v zadnji polovici stoletja rodila obilno žetev. 93 /OSA/ RAZGLEDI t' l [PORABLJENE OKRAJŠAVE Ann. Phys. Annalen fiir Physik uncl Chemie, Leipzig CZ Cankarjeva založba. Ljubljana JAZU Jugoslovanska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreli MK Mladinska knjiga. Ljubljana n. d. Navedeno delo NI'K Narodna in univerzitetna knjižnica. Ljubljana OWAB Osterreichische Akademie der Wissenschaften, Bibliothek, \\ ien Phil. Trans. Philosophica) Transactions of the Koval Society in London Kad Kad JAZU, Zagreb SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti SBL Slovenski biografski leksikon SM Slovenska matica, Ljubljana Wien. Ber. Sitzunsgsberichte der mathematiseh-naturwissensehaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Wien ZZNT Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, SM. Ljubljana Opombe Lavo Cernielj, lizika, astronomija, meteorologija, matematika, v zborniku (-"ranče Bernik (ur.), Slovenska matica I864-I964. SM, Ljubljana 1964, str. 2sš Čermelj. n. d.. 1964. str. 285: SBL. str. "13: Jožef Štefan. \lk. Ljubljana 19"*6. str. 21-22 Branka Penzar in Ivan Penzar, Meteorološke slanice na području SR Hrvatske a I'', stolječu. Zbornik rodova /Isimpozija izpovjesti znanosti. Ill'l>. Zagreb 1980. sir. 111-112. Žarko DadiO (Hovijest egzakt- nih znanosti u Hrvata, SNI.. Zagreb 1982. 2. del. sir. 181—182) je pomoloma zapisal, da je prvo razpravo univerzalnega značaja v Radu objavil šele Šubičev prijatelj Martin Sekulič i 1833-1905) leta 1871. 'šubic. Lebrbnch der Pbvsihfiir Ober-Gvntnasien und Oher-Realscbulen. Gustav Heckenast, 3: Buda-Pest 1874, sir. 679 iv nadaljevanju Učbenik); Temelji vremenoznanstva. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov Shivnske matice. 1900. sir, 124—126. Izraz trombe je v uporabi še danes (Leksikon C.'/.. \STb, sir. 998). 'Šubic. Kaj so hudourni vrtinci. Kad 1869. str. 159; 1900. u i/. sir 12^ Šubic. n. d. 1869. sir. 160-16] in 168. Kari rriederich Mohr i Ixii6-lsr9i. lekarnar v Koblenzu. je na Dunaju objavil zasnovo zakon,i o ohranitvi energije. Sevanje je opisal / vibracijsko teorijo toplote oh zelo omejeni vlogi etra, podobno kot pozneje šubic (Molu. t ber die Natur der \Varmc. Baumgartners Zeitscbri/l fiir 1'bvsik mul ivrirmidle Wissenschaften 51 1837) str. il9; lerdinand Rosenberger (r. 1845), Die Cleschicbte der Phvsik. III. Braunschweig 1890, str. 384-385: Stephen G. Brush, The kind of molion ivecallheat. North-Holland 1976. sir. 320), šubic. Der Hclvl und die Kraltcnpaare ncbsi ihrer Anwendung in der Mechanik. Erster Jahres-Berichl der \\iener Koininutl-Realscbule in der Varstadt Rossau. 1862, str. 3—11 Janko Pučnik. Razvoj vremenoslovja na Slovenskem. ZZNT i ( 1979) VI/. Ljubljana, str. 96-97. Šubic. n.d.. lSdO. str. 159-160 in 162. šubic. n. d. 1869. str. 164. 'Šubic. n.d. 1869. sir. 168-169. 25i m s (Šubic. n d.. 1869, sir. 173-175). šubic. //. (/.. 1869, str. 176. Šubic. 1869. str. 164 in 177. "Šubic. /;. d.. 1869. str. 164 in P<>-r8. Mach je bil prav tako tesno povezan s Kranjsko, saj ga je do 6. razreda gimnazije poučeval oče Johann (1805-1879). ki je živel v Velikem Slatniku pod Gorjanci. 6 km od Novega mesta (Marjan Mušič. I.rnsi Mach. Naši razgledi 11. 1. 1980, str. 9; Sandi Sitar, Beseda ob desetem Zborniku. ZZNTU) ( 1989) str. 1 -i). '"Šubic. Svet in duh človeški. Rad 14 (18~1) str. 18-44. 94 I'(IIIAM<: s/.l/OA V m: l Is[VI- l')(/Ji //: O/i/. 11// l'h'\l''/A. IXS7V/:.\/HA/ritAVI. 17. FIZIKI- V S/.f M-SSKliM ll/IKI I m = 3.163*5 •avstrijanskih črevljev- (čevljev) in 1 kg = 1,786 .avstrijanskih funtov (Šuhic, u T2 UO l?i Ifsj /ruk število K Ludolfovo število n višina h M h 1) polmer p. K p (molekul) D r površina plašča I i IdSi prostornina v. V h v \ X gostota oilnsi p d (hI) p specifična teža N s s (61) s o hitrost c V c. v t ^ težni pospešek g g g g sila S 1» F sila teže g u K K, tlak I), p \i p. I) p p delo A (PSI l:. 1. 1 A. !•' A energija VI (P8) \Y toplota Q Q (v) g g temperatura t (Celzijeva). T (absolutna) T specifična toplota pri konstantni prostornini t c c, s(l43) s c\ specifična toplota pri konstantnem tlaku c c C S c. razmerje med specifičnima toplotama k \ X X entropija -I' -I' s Bofaniannova konstanta h (37) k kemični ck\ ivalent k p Kalorik. Calorique oziroma \Xarmestofi (Antoine Laurent lavoisieri 1743— 1894)in 1'ierre Simon Laplace ( l--i9-182->. Memoire sur ki chaleur. l.u lAcademie Kovale des Sciences, le 18 Juin 1783. Preprinl preti avgustom 1783. objavljeno v Histmrv de lAcademie Rovale des Sciences (Pariš). Anne 1780, Avec les Memoires de Mathemalkjue el Pby$ique, str. 355-408, leta 1784, Prevod Svetislai Maric. Na izivrtma fizike. \<>\i 'sad 1952, str. 132:Joseph Louis Gay-Lu.ssac ( I 8-1850), teconsdel'bysii]iie, po stenogra- nui XI. Gro.s.selina. Pariš 1.S2K. 16. lekcija; Friderich Kari Ludwig Schoedler, DasBuchderNatur. prevod bana luška. Knjiga prirode, Al/. 1869, sir. 130). Šubic, u. d., 1872, sir. 12 lo.seph Fourier (1768-1830), Tbeorie analiticjue de hi chaleur, Pariš IS22: Simeon Denis Poisson i 1781—1840). Tbeorie matbematkpwde In chaleur, Pariš 1835. Mechanische XX armetheorie "Šubic. // d., Včbenik 1874, str. 559; Šubic, n. d. 1872, str. l-. Poudarki v tem in naslednjih citatih so Šubičcvi. Šubic. u d. 1872, str. 10. "šubic. /; d.. hs-2. str. P-19: Šubic. n d.. Učbenik 1874. str. 565; James Clerk Maxwell (1 K.-S 1 — 1 M~9). A Treatiseon Electricily andMagnetisme. 1873. Profesor na realki in urednik v Berlinu Angust Kari Kronig (1822-1K_9>, Grundzuge einer Tbeorie der Gase, Ann Phys. 99 < 1856) sir. 315; profesor na politehniki v Zurichu Rudolf Clausius (1822-1888). Ilber die An der Bewegune. uclche vvir Warme nennem. Ann. 1'bvs. 100 ( 185~). Ponatis v Ahhandluneen 95 l.OSKl RAZGLEDI 4~ it her die Mecbanische Viarmetbeorie. 2. del. Braunsclrvveig |s<>-. XIV razprava, str. 22l;-25<); ravnatelj politehnike \ Karlsruheju Ferdinand Redtenbacher (1809-1863). 'Jas Dvnaniiden-Svstem. Gnmdzuge cvier mecbaiiiscbvn Pbvsik. Mannhcim 185": Šubic. n. d.. 18"2, sir 20. : Šubic, i/, d. I8~2. sir. 21: Thomson, pismo Gabrielu Stokesu i 1819-1903) i/ leta 1857. Šubic. ;; d.. |8~2. sir. 2-t. 'Šubic. n. d.. I8~2. str 58. 190 in 13-16; Ludu ig I ^ iltzmann i I« i t-1906). Pber die Bezichung /\\ Lschen dem z\veiten Huuptsatze ekr mechanisehen VCarmetheorie und der \VahrscheinIichkeitsrcchnung respektive den Siitzen iiber das vVarmeglek hgcvv icht. Wicn. Ber. 18 . ponatis v VCisseiiscbaftliscbe Abhanclimigen. Leipzig ion"). XI.II razprava. II del. sir 164. ' Idealne pline. Šubic. u. d.. 1K""3. sir. 1^2; Thomas Andrevvs < 1813-1885), On ihe el'1'eci o) great pressures combined wiih eold. mi ilie si\ non-eondensahle gases. Rejiorl oftbe Uniisb Associatum I HI d: < )n ihe e< •niinuitv nI the gaseous MV\ liquid states of matter, Phil 1 r.ins. 1869: ( )n ihe gaseous siaie of matter. I'lul Trans l.S_(). "Šubic. II. d. 1873, sir. 185-19 i Šubic. II. d. 18~3. sir. 185. Šubic. //. d'.. 18~3. sir. 186 '"Šubic. (/. d. 18~3. str. 21 l-2(>d Šubic. n.d.. I8"\3. sir. 252-266. losiali \\ illard Gibhs i 1839-1903). lilenientan/niiicifrfes hi sttilislicnl mecbiinUs, \cv\ Vork 1902, ' šubic. I her die ( onslantcn der t lase. AIIII fhvs. In (18~2) sir. 302—31"': fber die Tcnipcratur- Constante, AIIII l'bys. It- (18~"2) sir |52—168; Boltzmann. I l>er das Viiirmegleicbgeuicbl zuisehem mebratomigen (lasmolekfden. \Vicn. Her. i3 i I8"~I i. ;; 4 in 123 e\ IS~2. Šubic, pismu Karlu (ilaserju ( 1845-1913) I- 7, 1899. sir. 2. nepaginirano (Rokopisni oddelek \l l\). Šubic, Dinamična teorija o plinih. Raci 29 ( IS" 11 sir. I. " Šubic, II d. 18"" i. sir. 10 in 5. Šubic, il. d.. IS- i. sir. 6-7. Šubic. /; 2 in 373 ex 1863. 96 /•fl/./AM*. s/.l/OA s/ H K l /.V Ul-1'Hl llJIitlHJA I'// /'A'l /: /A.-iA V/1 /A/: KA/.PK,\ I /: // /-/Z/A/.' I S/OI KVSK/JI JI./JKI' ( )\\ \1( 31 i ex 1876. - Šubic. M. sir. 69 in 33^ in 1 it 1828) str. I.-O. " Subic. '/ d. 18 . str. 1-2 Pučnik, n d.. 19~*-). str. 63; Penzar. n. d., 1980. sir. 121. Šubic. n t/. Učbenik, 12. poglavje, str 633-701, Šubii. n d., 18 . sir. s šubic. /; d.. 18 . sir. ~6- Clausius. /4HH. Pbvs. l» ( 1878); Boltzmann, ther die Bestimmung der Absoluten Temperatur. Akademija Munchen 1893. n d.. 1909 CI1 razprava, III del. str. -190; N. V. Vdovičenko, Razviti« fundanicnuilnvh principov srati.sriče.skoi fiziki s pervoj poiovini XX veka. Sanka, Moskva 1986, sir. 121. SYN0PSIS Simon Šubic (1830—1903) from PoUand in upper Carniola piiblished first scientific physical articles in Slovene language Subic was one of the three Universitv professor oi physics ol Slovene origin in l^ili centurv. We deseribed the first three papers in physical scienee in Slovene language. that were published by him in Zagreb between the vears 1869-1874. Later ones in 18 vvere already translated into Croatian language. We put Šubic's researches in mechanics, physical thermodynamics and meteorology in the broader historica! range. We diseovered. that he took the material for ali three articles from his leetures about heal and meteorology in the university of Gra2. In the first article he used elementarv mathematics for deseription ot storim whirls. In the second article he used higher mathematics i<> present research in theory of lieal in the firsi hali' of the 19th centurv. The highesl value we gave to the third Slovene article about physics published in Zagreb under the liile »Dynamic theo- ry ot gases«. It was a broader redaction of two articles published i\vo vears earli- er in the mosl importanl German review of that lime. Šubics eriticism ol his superior in the universitv of Graz Boltzmann was deseribed and advantages that made Boltzmanns iheorv superiorwere cleared. Reasons that ended Subic's scientific vvork in Slovene language that had no followers for the nexl seven decades were discussed. ZUSAMMENFASSUNG Simon Šubic (1830—1903) aus dem Potjane-Tal veroffentlichte die ersten ivissenschaftUchen Abhandlungen aus Physik in slouenischer Sprache Subic war einer von den drei aus Slowenien stammenden Universitiitspro- fessoren fiir 1'hvsik im 1(). Jahrhundert. Im Beitrag vverden die ersten drei phy- sikalischen Abhandlungen in slovvenischer Sprache vorgestellt, die er zuisehen 1869 und 1874 in Zagreb veroffentlichte. Die letzten zwei Abhandlungen wur- clen schon in Kroatisch veroffentlicht. Seine Forschungen in Mechanik. Warmetheorie und Meteorologi«; vverden in einen breiteren geschichtlichen Rahmen gestellt. Es wird festgestellt, dass er den Stoff fiir alle drei slowenischen 97 LOŠKI RAZGLEDI 47 Abhandlungen aus seinen Vortragen iiber \\arme und Meteorologie an der Universitat in Graz schopfte. In der ersten Abhandlung beschrieb er mit einfa- cher .Mathematik die Tiitigkeit eines Wildbachwirbels. In cler zweiten fasste er mit zeitgemafien mathematisehen Methoden die Warmeforschungen in der ersten Halfte cles 19. Jh. zusammen. Am hochsten wird das \vissenschaftliche Niveau der letzten, in Zagreb veroffentlichten slowenischen physikalischen Abhandlung "Dynamische Gastheorie bewertet, welche eine Bearbeitung der zwei Jahre alteren Abhandlungen war und die in der bedeutendsten deutsehen physikalischen Zeitschrift veroffentlicht vvurderi. Die Ideen \verden gezeigt, die Šubic zur Kritik iiber die Ideen von Boltzmann, der ihm als Lehrstuhlinhaber an der Universitat in Graz vorgesetzt war, fiihrten. Man hal die Vorteile erforseht, vvegen deren sich Boltzmanns Theorie spiiter als richtig gezeigt hat. F.s \verden auch die Griinde angedentet. die das \\ issenschahlielie \X irken von aubic in slo- vveniseher Sprache unterbrachen und vvelches sieben Jahrzehnte lang keine Nachahmer fand. 98