45
Iz tujih literatur in revij
Kultura in politika. Med pomembnejša dela zadnjih let, ki so ostala pri nas neopažena, spada knjiga „La trahison des clercs" uglednega francoskega kritika Juliena Bende.* Avtor je hotel napisati polemiko proti idejam francoskih monar-histov; zasnoval jo je pa na svojevrstnem gledanju problemov našega časa, ki zasluži vso pozornost tudi naše javnosti.
Najprej ugotavlja avtor, da so politične strasti, med katere šteje predvsem nacionalna in razredna nasprotja, danes mnogo pomembnejše kakor še v 18. stoletju. V prejšnjih dobah je bila Evropa prepletena s celo vrsto antagonizmov med raznimi etničnimi in socialnimi grupami, od katerih je pa vsak zanimal le majhno število ljudi, imel za naše oči nekaj meglenega, nepreciznega in le od časa do časa vzplamtel, potem pa skoraj popolnoma pojenjal. V naši dobi se je slika spremenila: vsa nekdanja socialna nasprotja so se prelila v antagonizem med buržoazijo in proletarijatom, provincialne in podobne zavesti so se prelile v nacionalizme, doktrine so mnogo bolj izgrajene in žurnalistika skrbi, da politične strasti ne počivajo niti en dan. Medtem ko je bilo prej pri ogromni večini prebivalstva obzorje zelo ozko in ves interes absorbiran po osebnih in lokalnih zadevah, so v naši dobi nacionalne in socialne ideologije in nasprotja prevladala v življenju najširših slojev in ni skoraj več važnejšega dogodka, ki bi minil brez njih. Naša doba je doba politike.
* Julien Benda, La trahison des clercs. Pariš  (Bernard Grasset)  1927.
Bistvo političnih strasti vidi avtor v njihovem realističnem značaju, to je v tem, da nastanejo med grupami ljudi nasprotja zaradi razlike v interesih ali pa zaradi časti in ponosa; v tem se ločijo od nasprotij zaradi različnih religioznih, filozofskih in podobnih naziranj, kjer gre za abstraktne vrednote. Na podlagi te razlike najde zelo duhovito razlago naraščanja političnih strasti v zadnjem stoletju in posebno tekom zadnje generacije.
Od časov stare Helade je živela med človeštvom majhna grupa filozofov, pesnikov, duhovnikov in drugih mislecev, ki mu je skozi več kakor dve tisočletji neumorno oznanjevala ničevost vsega zemeljskega in ga navduševala za absolutno resnico, pravico, dobroto, lepoto in druge čisto abstraktne vrednote. Sem spadajo z neznatnimi izjemami, ki ne pridejo v poštev, vsi veliki tvorci kulturnih dobrin v prejšnjih dobah, torej skoraj vsi oni, ki jim daje avtor ime „les clercs". Njihova enodušnost sicer ni mogla preprečiti, da bi se ogromna večina ljudi ne zanimala predvsem za zemeljske dobrine in da ne bi obstajala med njimi socialna in etična nasprotja; dosegli so pa vsaj to, da je človeštvo častilo dobro, če je tudi v vsakdanjem življenju prevladovalo zlo. Bili so zasmehovani in preganjani vselej, koder so ovirali pohlep po zemeljskih dobrinah; ovirali so ga pa vendar, ker človeštvo kljub vsemu ni imelo mirne vesti in so mu bile zemeljske dobrine potrebno zlo, ne pa objekt češčenja. — Vse to se je pa spremenilo. V Nemčiji je začela v času romantike politika prodirati v kulturo, drugi so sledili temu zgledu in danes je mogoče reči, da je kulturno življenje vseh glavnih narodov politizirano. Kulturni delavci so zapustili vero v abstraktne vrednote, ki so jo oznanjali njihovi predniki skozi več kakor dve tisočletji, in stopili v areno političnih borb; nastopila je „la trahison des clercs". S tem so dobile nacijonalne in razredne borbe, ki so jih prej smatrali za potrebno zlo, svoje ideologe, svoj kult in s tem tudi ono vehemenco, s katero nastopajo šele v naši dobi.
Avtor se mimogrede dotakne razrednih ideologij in še tu kritizira predvsem meščanstvo in ne proletarijat. Podrobneje pa analizira ideologijo integralnega nacionalizma, kakor jo zastopa večina francoskih književnikov zadnjih petdesetih let in ki ima svojo analogijo tudi po vseh drugih državah. Ta ideologija se loči od vseh tradicij predvsem po tem, da zanikuje vse univerzalno in poudarja le to, kar je specifično francosko. Za Barresa ali Maurrasa morala, resnica, religija, filozofija, zgodovina nima več splošne veljave, ampak je vedno le francoska, nemška itd. Še bolj značilno je drugo prevrednotenje; preziranje vsega duhovnega in proslavljanje vsega praktičnega: moč je nad pravico, aktivno — športno ali vojaško — življenje pred refleksivnim, praktično znanje pred čistim spoznanjem, dovršena dejstva pred apriornimi mnenji. Nacija pomeni vse, posameznik nič. Ta filozofija krutosti, trdosti, preziranja, uspeha v življenju ima svojo osnovo v romantičnem pesimizmu vseh teh mislecev. Privzela jo je — deloma iz psiholoških razlogov, deloma pa zaradi konjunkture — večina sodobnih francoskih književnikov in danes tvori miselno ogrodje evropskega fašizma.
Avtor izvaja ves ta realizem iz nemške, predvsem Heglove filozofije in vidi v njegovi zmagi triumf germanske koncepcije večnega nastajanja, dinamičnega pan-teizma nad helensko idejo abstraktnih, absolutnih vrednot. Integralni nacionalizem ogroža danes že eksistenco človeštva. Vendar pa avtor ni pristaš političnega paci-fizma; namen politike je, da skrbi za posvetne dobrine, med njimi tudi za važnost držav, in ne da služi abstraktnim idejam. Sprememba je potrebna drugod: vstati bi morali novi „clercs", ki bi začeli znova opozarjati človeštvo na abstraktne vrednote in ga odvračati od kulta vsega zemeljskega. Vendar pa ima sam le malo vere v ta izhod. Bodočnost bo sicer morda premagala kult naroda in razreda ter postavila
46
na njihovo mesto kult človeštva in njegovega tehničnega napredka; vera v abstraktne vrednote bo pa vendar zamrla, vsa desinteresirana kultura propadla in človek se bo nasmehnil ob misli, da sta Sokrat in Krist umrla za ta rod.
Knjiga je naredila name dvojen vtis. Kar se tiče dejstev samih, se mi zdi avtorjeva analiza razlike med prejšnjimi dobami in zadnjim stoletjem točna, globoka in naravnost občudovanja vredna. Izhod, ki ga predlaga za bodočnost, je pa mnogo manj prepričevalen. Ali je tak povratek v stanje, ki je vladalo pred več stoletji, mogoč? Avtorjev ideal je humanizem, kult abstraktnih človeških vrednot; s tem se ne loči samo od religije razrednih razlik in od nacionalizma, ampak tudi od ideje humanitete, ki pomeni kult konkretnega človeštva (,,1'embrassade univer-selle"). Njegova trditev, da so religijo modernega nacionalizma stvorili Nemci, je v glavnem gotovo točna. Če bi pa zasledoval poleg nacionalizma in razrednih ideologij tudi razvoj kulta humanitete, bi se pokazalo, da je odpad od vere v abstraktne vrednote v moderni dobi še globlji ter da ima na njem svoj delež tudi francosko prosvetljenstvo in predvsem francoski pozitivizem (Comte). — Danes je vse kulturno delo mnogo preveč koncentrirano okrog konkretnih socialnih, nacionalnih, historičnih problemov in mesto, ki si ga je priborila aplicirana kultura poleg desinteresirane, je preveč pomembno, da bi bil mogoč povratek v aristokratsko humanistično kulturo, ki je gojila le abstraktne vrednote in klasično tradicijo. V filozofsko stran problema abstraktnih vrednot se nočem spuščati. Ugotovim pa naj vendar, da avtorjev klic ni brez pomena. Če se bodo pa nove generacije zavedale, da niti konkretnih vprašanj ni mogoče temeljito rešiti brez poglobitve, da materialne vrednote niso vse, da rešitve vseh problemov ni mogoče kar iztresti iz rokava na podlagi ene same nacionalne ali razredne formule in da prave kulturne vrednote nastajajo iz prepričanja in ne iz ugibanja konjunkture, se bo izkazalo, da ni upravičen njegov strah, da bi izumrl vsak smisel za desinteresirano kulturo.
Fran Z w i 11 e r.
47