% t (> / few у ' tet* SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK LJUBLJANA I LETNIK, 1-2 19 4 8 VSEBINA Razprave Anton Ocvirk: Slavistična revija in literarna zgodovina..............1 Rajko Nahtigal: Nekaj pripomb k pretresu Hrabrovega spisa o azbuki Konstantina Cirila........................................5 France Kidrič: Prešernov kritik Buchenhain........................19 Stane Mihelič: Kmetijska družba in ustanovitev »Novic«.......27 Albert Kos: Družbeni nazor slovenskih protestantov I........59 Lino Legiša: Vplivi in vzporednosti...............85 Zapiski in gradivo Rudolf Kolarič: Prof. dr. Rajko Nahtigal. Življenje in delo......95 Zvonko A. Bizjak: Spisi prof. dr. R. Nahtigala............100 Marja Boršnik: Aškerčeva pisma Vidicu.............105 Izidor Cankar: Grohar Cankarju................117 Mirko Rupel: Novo Prešernovo posvetilo.............121 Fr. Dobrovoljc: Popravki in dostavki k Cankarjevi bibliografiji .... 122 Knjižna poročila in ocene Alfonz Gspan : Poezije dr. Fr. Prešerna z razlago..........126 Bibliografija Pavle Kalau: Bibliografija (9. V. 1945 do 31. XII. 1945)........138 SLAVISTIČNA REVIJA Izdaja Sluvisličuo društvo v Ljubljani Založnica Državna založba Slovenije Za uredniški odbor: ANTON OCVIRK Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Anton Ocvirk, Murnikova 24. Ljubljana Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Slovenije Tisk Triglavske tiskarne v Ljubljani Celoletna naročnina din 200 GOREČEMU MNOZlTELJU NAŠE VELIKE SLAVISTIČNE DEDIŠČINE IN BLAGEMU UČITELJU AKADEMIKU DR. RAJKU NAHTIGALU SVOJEMU PRVEMU PREDSEDNIKU IN ČASTNEMU ČLANU ZA SEDEMDESETLETNICO SLAVISTIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI -» /. ч «ч , • С. • V. ч^Ј -Г- Anton О с v irk SLAVISTIČNA REVIJA IN LITERARNA ZGODOVINA Nova slavistična revija, posvečena literarni zgodovini in jezikoslovju, stopa v slovensko kulturno življenje prav za trideseto oblet-aico izida prve številke »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino« (1918—1951) in ob deseti obletnici ustanovitve »Slovenskega jezika« (1938—1941). Kakor obe prvi periodični publikaciji sta tudi pričujočo rodili potreba in prepričanje, da ni mogoče uspešno uravnavati našega slavističnega prizadevanja brez glasila, namenjenega Podrobnemu razpravljanju o slovenski slovstveni preteklosti in besedi. Vrsta važnih, a doslej komaj načetih problemov, množina še ne pregledanega gradiva, novi znanstveni vidiki, s katerimi se bolj in bolj opla-jata naša literarnozgodovinska misel in metoda, vse to kliče po študiju m obravnavanju. Uspehi obeh prvih revij, »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino« in »Slovenskega jezika«, priborjeni v času med obema vojnama v trdih in za znanstveno delo gmotno vse Prej ko povoljnih razmerah, so znamenje in potrdilo, da se da z vzajemnim sodelovanjem vseh, ki so dobre volje, priti do tehtnih in dragocenih izsledkov. Dobršen del našega literarnozgodovinskega raziskovanja je bil do-slej usmerjen v zbiranje dokumentov, v kritično pretresanje podatkov. Vsega tega še zdaleč nismo opravili, čeprav so zlasti starejša obdobja ze temeljito opisana. O nujnosti analitičnih posegov v procese slovstvenega razvoja more dvomiti le tisti, ki se ne zaveda, kako tvegano Je kakršno koli razsojanje, dokler niso razjasnjene vse, na videz tudi Hajneznatnejše prvine, ki so oblikovale človeka in dobo. Tu se odpi- V rajo pred nami obsežna, skoraj še nepregledana področja in bilo bi na nioč zgrešeno, če bi jih po nepotrebnem zanemarjali. Toda to delo, kakor je važno in neodložljivo, nudi šele gradivo za V|šje, dragocenejše sklepanje. Slovenski literarni vedi bi lahko očitali, da se je le prerada ukvarjala z mikroskopiranjem, s tisto deskriptivno aaalizo, ki bolj ljubi posameznosti ko celoto, drobne ugotovitve kakor blrse razglede, in da se je doslej kdo ve zakaj bala načenjati pereča sodobna vprašanja. Radovednemu tujcu, ki bi se utegnil zanimati za umetniške udejstvitve zadnjega pol stoletja pri nas, bi težko postregli s preglednim, dognanim orisom novejšega slovenskega slovstva. In nič manj bi ne bili v zadregi, če bi izpraševal po monografijah o Levstiku, Jenku, Jurčiču, Gregorčiču ali Cankarju, to se pravi o pisateljih, o katerih je zbranega že dovolj vsakovrstnega gradiva. Ujeti v začarani krog znanstvene akribije, se nismo upali spustiti v nemirno, a zato tembolj oplajajoče valovanje idej neposredne sedanjosti in življenja samega — v strahu, da ne bi zabredli v nevarne globine toka in izgubili ravnotežja. Kakor je zmotno, podcenjevati pomen analitičnega postopka tam, kjer je na mestu, tako je neupravičeno, izogniti se sintetični razlagi slovstvenih procesov, kadar je to nujno in izvedljivo. Prav tu pa se pričenja najvažnejše poglavje znanstvenega ustvarjanja, ko skušamo podatke in dejstva, ki smo jih nabrali, zvezati med seboj po notranji zakonitosti vzročne odvisnosti in na tem temelju izdelati organsko podobo celote. Tega ni mogoče doseči ne s sredstvi mehaničnega opisa dogajanja ne z intuicijo samo, ampak z ugotovitvijo in obrazložitvijo sil, ki slovstveni razvoj gibljejo in usmerjajo. Literarna zgodovina si je že dolgo na jasnem, da so umetnost in z njo vse manifestacije duha časoven, ne pa izvenčasoven pojav. To pomeni, da se odražajo v pesniških izpovedih posameznikov, v strujah in stilih poleg estetskih nagibov tudi ideje in okus dobe, zapleteni ekonomski odnosi in nasprotja med razredi in plastmi, vrsta miselnih in svetovnonazornih trenj, kakor jih poraja iz sebe življenje nenehoma iz dobe v dobo. Ne samo socialne in politične ideje, tudi duhovne usmeritve imajo svojo družbeno osnovo, zato jih moremo obrazložiti v vsem obsegu šele, ko smo spoznali njihovo poreklo in razjasnili vzmeti, ki so jih sprožile. Do mišljenja in čustvovanja dob se je mogoče dokopati ravno z razboroni ideoloških in, ekonomsko-socioloških komponent, ki oblikujejo čas in človeka v njem. Ta dejstva so bila v slovenski literarni zgodovini doslej premalo upoštevana in to na škodo globljemu razumevanju našega kulturnega razvoja. Vendar je poenostavljanje teh problemov nevarno in kaj hitro lahko izkrivi razlago stvari in resničnospti. To velja še prav posebno za vrednotenje del in osebnosti. Ko govori literarni zgodovinar o preteklosti in jo skuša doumeti v njeni resnični zgrajenosti, ni dovolj, da samo opisuje ali razlaga, on mora izslediti zakone razvoja, pokazati vzpone in upade umetniške dejavnosti ter ločiti dobro od slabega, dovršeno od nepomembnega. S temi vprašanji smo se doslej le malo ukvarjali in še to prav ob robu zgodovinskih razprav ali pa mimogrede v ocenah slovstvenih priročnikov. Namesto da bi si prizadevali, da naše ustvarjalce čim temeljiteje pretehtamo in jih postavimo tja, kamor spadajo, smo se nuj-raje zanimali za življenjsko pot osebnosti ali pa za genetično razlago del, vse drugo smo prepustili hudomušni igri domišljije. Zato ni čudno, če se je sčasoma nabrala lepa kopica neprepričljivih sodb in površnih oznak. Razen Levstika, Cankarja in Župančiča, treh ustvarjalcev po Prešernu, ki jim brez obotavljanja priznavamo mojstrstvo, so vsi drugi kaj nejusno opredeljeni. In tako še danes nimajo pravega mesta v zgo- dovini slovenske besede ne Jenko, pesnik resničnega čustva in nadarjenosti, ne Trdina, pripovednik izjemne odkritosrčnosti, ne Jurčič, Tavčar, Murn-Aleksandrov in drugi, da niti ne omenim predstavnikov generacij, ki so nastopile po letu 1914. Literarna zgodovina je konec koncev zgodovina idej in življenjskih problemov, uresničenih v umetniških upodobitvah sveta in človeških odnosov. To se pravi, da je njena naloga, pokazati, kako so rodovi in posamezniki izpolnili svoje poslanstvo, kako so izrazili svoj čas, do kakšnih višin so se povzpeli in kaj nam pomenijo še danes. Ravno tako neogibno pa je, da prodre 6 sredstvi, ki so ji na razpolago, do temeljnih potez njihove umetniške svojstvenosti ter jim dožene ceno in pomen. Nič inanj važno ko vrednotenje in spoznavanje ustvarjalcev po njihovem bistvu ni preiskovanje mednarodnih stikov, odvisnosti in vplivov. Prelivanje idej in snovi, prehajanja oblikovalnih postopkov in stilov od naroda k narodu — to so vsekako dejstva, ki se jih ne da zanikati. Izsledki prof. Kidriča v zvezi s proučevanjem razvojne poti slovenskega preroda in razdobja ob nastopu Franceta Prešerna, Prijateljeve ugotovitve v prereznih študijah o kulturno-političnem ozadju šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let preteklega stoletja, ko je nastopila in se izživela mladoslovenska generacija, dokazujejo, da moremo čas in dogodke v njem dodobra osvetliti ravno s pomočjo komparativnih vidikov. Na vznik slovenskega realizma, naturalizma in simbolizma so očitno vplivali istovrstni evropski tokovi, čeprav so prihajali k nam z dokajšnjo zamudo in čeprav so pri nas dobili večkrat kaj svojevrstno podobo. Znanstveni problemi naših odnosov do tujine pa ne tiče samo v tem, da razberemo, kaj vse smo od drugod prevzeli ali kaj dolgujemo Evropi, ampak predvsem v tem, da doženemo, kako smo nove literarne pobude, ki so hkrati s svetovnonazornimi in političnimi idejami vdirale v naš svet, aklimalizirali in jih po svoje pre-ustvarili. To je izhodišče in dejanski pomen primerjalnega raziskovanja. Posebno važni so za slovenista pretresi naših zvez z rusko književnostjo, poljsko, češko in južnoslovanskimi slovstvi. S tega področja nimamo razen Kidričevega dela »Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe«, Prijateljeve razprave »Puškin v slovenskih prevodih« 1er nekaterih manjših prispevkov nobenih večjih in temeljitejših študij. In vendar je v vseh obdobjih naše preteklosti ravno slovanska misel najgloblje posegala v kulturno in narodnoetno-politično življenje pri nas, mu kazala pot in uravnavala smer. Najsi so bili včasih vplivi zapadnoevropskih literatur na tega ali onega še tako izraziti, iz večine so obtičali le na obodu njegovega ustvarjanja, nei da bi mogli Prodreti do jedra njegove miselnosti ali čustvovanja. Že samo obrisen Pregled naših stikov s slovanskim svetom bi dovolj jasno izpričal težo •n tehtnost teh dejstev. Zato si skoraj ne moremo misliti podrobnejša orisa novejše slovenske književnosti od Prešerna do naših dni, kl ne bi upošteval vplivnega delovanja Puškina, Mickiewicza, Lermon-ova, Gogolja, Turgenjeva, Gorkega in vseh drugih na našo poezijo in prozo. Ako naj tedaj »Slavistična revija« v vsem obsegu izpolni svoj znanstveni program, mora dobršen del svojega iskanja posvetiti tudi tem problemom. Kot potrebno dopolnilo k razpravljanju o besedni umetnosti spada naposled proučevanje pesniške oblike in sloga. Y nasprotju z abstraktnim opredeljevanjem izraznih sredstev in zvrsti, kakor eo to delale starejše šole, terja naš čas zgodovinsko-kavzalno razlago oblikovnih prvin. Soditi o značilnostih Cankarjeve proze z vidiki Jurčičeve pripovedne tehnike ali z merili idealistične estetike, bi pomenilo, spregledati bistvene zakonitosti razvoja. Ne samo ideje, tudi kompozicijski postopki in stili so proizvod dobe, njene celotne usmerjenosti. Naivna vera v izvenčasovno vrednost načel normativne poetike je privedla nekatere teoretike naravnost do nesmiselnih sklepov. Kako ozkosrčno so sodili o Prešernovem verzu tisti, ki so bolj cenili mrtve obrazce abstraktne verzne teorije od živih razmahov pesnikove domišljije, je dobro pokazal leta 1917. Oton Župančič v sestavku »Ritem in metrum«. Nič manj enostranska ni bila tudi matematična arhitektonika spričo svojega do skrajnosti pritiranega formalizma. Namesto da bi skušala doumeti zakone Prešernovega oblikovanja iz njega samega, se je lotila razčlembe njegovega dela s pomočjo tujerodnih kompozicijskih teorij in se z njimi namenila dokazati, da je pevec »Sonetnega venca« gradil svoje umetnine po načelih stroge simetrije in dosledno izvedenega številčnega sorazmerja med sestavinami organizma. Da so taki pogledi na ustroj besednih tvorb vse prej kakor uspešni, ve zlasti tisti, ki je do dobrega prodrl v bistvo in potek ustvarjalnega procesa. Šele s preusmeritvijo literarne teorije v historično območje se bo moglo povzpeti razpravljanje o pesniški besedi in obliki do stvarnih izsledkov. Na tej podstavi bodo končno dani tudi pogoji za uresničitev slovenske poetike in stilistike. Vsa mnogovrstnost vprašanj, ki zanimajo današnjega literarnega zgodovinarja, pa je s tem komaj nakazana. Pretesen je okvir uvoda, da bi bilo mogoče v njem obdelati celotno problematiko predmeta in jo razviti v odtenke. Šele posamezne študije o ideoloških osnovah historičnega raziskovanja, o metodi in teoriji slovstvene vede bodo lahko razjasnile in utrdile sodobne znanstvene perspektive. Pri tem bo vršila važno funkcijo tudi znanstvena kritika, oprta na dejstva in gradivo, a poglobljena s smislom za idejno razčlenjanje oporišč našega historičnega iskanja, s čutom za sintetično razumevanje slovstvenega dogajanja. Tako bo nova revija dograjala na izsledkih tradicije v tesnem stiku s sedanjostjo in s temeljnimi gibali življenja našo novo znanstveno misel in literarnozgodovinsko spoznanje. Rajko Nahtigal NEKAJ PRIPOMB K PRETRESU HRABROVEGA SPISA O A Z В U К I KONSTANTINA CIRILA I Čuditi se je, kako je mogla do novejšega časa trajati in morda se traja needinost v odgovoru na vprašanje, katero azbučno pismo, glagolsko ali t. zv. cirilsko ali celo obojno je imel črnorizec Hraber v mislih, ko je pisal svoj obrambni spis slovanskega pisma. V. Jagič se se v drugi izdaji Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache (1913, str. 128—130) ni mogel odločiti in je bil mnenja, da se spis lahko nanaša na eno ali drugo. J. Vajs, Rukovët' hlaholské paleo-grafie (1932, str. 8), navaja različna mnenja, a se ne upušča v njihov pretres, temveč le opozarja, da bo iz nadaljnjega razvidno, na katero azbuko je Hraber mislil, kar mu je seveda glagolska. Vendar je Vajsovo razpravljanje naredilo na St. M. Kuljbakina vtis (prim, v oceni Vajsove knjige, Slavia 1934—35, XIII 478), da se je Vajs izognil rešitvi nekih obstoječih težav, o katerih govori. Zato obeta razpravo o tem na drugem mestu. Ta je izšla pod naslovom „Beleške o Hrabrovoj apologiji" v „Glasu" beograjske akademije znanosti (1935, CLXVIII, drugi razred 86), kjer v 7. poglavju (str. 54) smatra za „centralno vprašanje apologije", katero azbuko je imel Hraber na un.u, glagolsko ali cirilsko, ki ga rešuje seveda tudi v prid glagolice. Ta študija pa je dala zopet Vajsu povod, da je v Byzantinoslavica 1937/8, VII 158 si. objavil spis „Chrabrova apologie O 'pismenech a grafika", v kateri je problem prvotnega teksta Hrabrovega spisa z neko že deloma od P. Lavrova, Kirilo ta Metodij v davnjo-slovjanškomu pišmenstvi (1928, str. 143), jzrečeno trditvijo o delitvi azbučnih znakov na 24 grškim podobnih m 14 slovanskih znova zapletel in ne zadovoljivo pojasnil. Da pa morem o tem govoriti, je potrebno, da podam najprej nekaj splošnih opazk o tekstu Hrabrovega spisa in ohranjenih rokopisih. V vseh rokopisih, ki jih je važnejših, ne vštevši poznejših predelav, osem, se v začetku pripoveduje, kako so se Slovani (Slovène) Po sprejetju krščanstva pred ustvaritvijo lastnega pisma mnoga leta trudili pisati svoj jezik z rimskimi in grškimi črkami „bez ustro-jenija". To njihovo pismo, sestoječe iz 38 znakov, jim je ustvaril Konstantin filozof, imenovan Ciril, kar se v teku spisa ponavlja, in sicer ime na petih, število pa na treh mestih, a to Konstantinovo pismo Hraber ravno brani. Ako se priznava, da je Konstantin ustvaril glagolsko azbuko, in to je dandanes (ne oziraje se na neznanstvene objave nekih psevdohrvatskih nestrokovnjakov-ignorantov, ki se jih ne izplača podrobneje navajati1) pač že znanstveno splošno priznano, potem vendar Hraber sam dovolj jasno pove, o kateri azbuki govori. Poleg tega je v najbolj arhaičnem rokopisu moskovske duhovne akademije več očitnih sledov prepisa iz glagolske predloge2, zopet jasen dokaz, da ni bila le predloga, temveč da je bil že original spisa sam napisan glagolski; kajti predpostavljati prepis iz cirilskega originala, da o takem dalje niti ne govorim ne, v glagolico in iz te zopet v cirilico, je po našem slovanskofilološkem znanju odnosov glagolskih in cirilskih rokopisov naravnost nemogoče. Rokopise Hrabrovega spisa je mogoče, kakor je opozoril Kulj-bakin, deliti na dve skupini. K prvi bolj arhaični pripadajo rusko-cerkvenoslovanski moskovske duhovne akademije XV. stol. — Mosk. — (izd. Jagic, Разсуждешя южнославянской и русской старины о церковно-славянскомъ язык-Ь v ИзслЪдовашя по русскому языку 1885—1895, I 300 si.3), bolgarski atoškega samostana Hilandarja XVI. stol.— H il.1— (izd. J. Ivanov, Български старини изъ Македонии, 2. izdaja 1931, str. 442 si.), bolgarskosrbski savinski dalmatinskega samostana sv. Save XV. stol. — S a v. — (izd. I. I. Sreznevskij v Жур-налъ Министерства Народнаго Просв-Ьщешя 1848, ч. 59, отд. II, str. 32 si.) ter ruski vratislavske (po ruskem izražanju breslavske) gimnazije pri cerkvi sv. Magdalene XVI. stol. — Vrat. — (izd. O. 1 Ena veže postanek glagolice s hijeronimsko tradicijo (prim. J. Vajs v „Sborniku" na čast sedemdesetletnice L. Miletiča 1933, str. 21—25), druga z gotskim pismom (prim. id. v Byzantinoslavica 1939—46, VIII 146 si.) i. dr. 2 Tako «toji zbog mehaničnega prepisa črk, označujočih števila, na glagolski način ги (boljša transkripcija bi bila n) za 14 nam. Ai, к za 3 nam. r in i za 6 nam. s cirilske označbe navedenih števil. V naštevanju grškim „podobnih" pismenk, to je grškega dela azbuke, manjkajo v skladu z glagolsko azbuko A, ip, sledita pa po ш označbi črk n-k in od katerih zavzema prva kot označba glagolskega znaka -fb, izražujočega grški interdentalni spirant 0-, pravilno mesto po (o, druga pa ustreza glagolski dubleti za /i s pajku podobno obliko, o čemer prim., mojo v znanosti sprejeto razlago v razpravi „Doneski k vprašanju o postanku glagolice". 1. Črka „pe" in „5. Ыъ" (Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 1923,1135, 172). Dalje se nahaja dvakrat znak л, na drugem mestu kot svojevrstna transkripcija glagolskega znaka м za grški palatalni glas o čemer bom bolje pozneje v zvezi z Vajsovo novo trditvijo podal pojasnilo. Končno kaže v začetku spisa v vseh rokopisih besedni primer идь „jed" za t g svojo cirilsko grafiko na transkripcijo glagolskega znaka л. V tej zvezi pa je tudi azbučno ime za afrikato dz v rokopisu moskovske duhovne akademije я'кло (v poznejšem naštevanju slovanskih glasov stoji znak 5$), v bolgarskem rokopisu iz 1. 1348 Jfvfcaw i. dr. pod. edino pravilno vezati z glagolico. 3 Od izdaj so navedene le glavne. Bodjanskij v istem Журналъ 1843, ч. 38, отд. II, str. 147 si.), k drug pa bolgarski leningrajske Publične biblioteke v srednjebolgarskem zborniku iz 1. 1348, ki ga je za carja Ivana Aleksandra prepisal pop Lavrentij — Lavr. — (izd. prvič od K. Kalajdoviča, Иоаннъ, эксархъ болгарскш 1824, tu uporabljen po izdaji V. Jagiča о. с. Разсуждешя str. 297 si.), srbski, prepisan iz bolgarskega, atoškega zografskega samostana XV.—XVI. stol. — Zogr. — (izd. od J. Ivanova v prvi izdaji gori navedenega dela Български старини str. 77 si.), srbski (iz bolgarskega) atoškega samostana Hilandarja XV.—XVI. stol. — H i l.2 — (izd. od J. Ivanova ravnotam str. 76 si.) ter bolgarsko-moldavski kijevske duhovne akademije XVI. stol. — Kij. — (prim. S. G. Vilinskij, Сказаше черноризца Храбра о письменахъ славянскихъ v Летопись Ист.-фил. Общества при Ими. Нороросс. Университеты901,1X109 si.). Za reprezentante obeh skupin se lahko smatra za prvo Mosk. in Hil.1, za drugo Lavr. Datirana starost 1348 rokopisa je zapeljevala, da so stavljali ta na čelo vseh ali ga uporabljali kot podlago teksta, tako Jagič O. c., Vilinskij o. c., P. A. Lavrov, Материалы по истории возникновения древнейшей славянской письменности (1930, 162 si.), V. Vondrâk, Cirkevnëslovanskâ chrestomatie (1925, str. 136 si.) i. dr. Da pa ima prva skupina, zlasti z reprezentantoma Mosk. in Hil.1 bolj arhaično ohranjen tekst nego druga z reprezentantom Lavr. iz 1. 1348, dokazujejo zmotne izpremembe in opustitve mest prvotnega teksta. Tako se grškemu viru . тодто yà(> iç/^rjvsierai то aX — «). Gr. x' pa se je sploh le deloma označevalo z diakritičnim znakom (glag. ?). Prim. Zogr. Luk. XIX 5 заккј^к!. Primerov s x' je bilo v evangeliju zelo malo (Doneski str. 174). Z druge strani velarnega izraženega v glagolici s pajku podobnim znakom, ne gre smatrati za le slovanski glas; ni ga tudi v Hrabrovem spisu v besednih primerih na začetku. Prim. gr. хАадйд — ](лал\\гдл „plašč" poleg xiT v katerem se je sredinska točka nadomestila s krožkom. Podobne variante je najti tudi v grških rokopisih (L. Geitler, Die albanes. und slav. Schriften, Wien 1883, str. 125). Je sicer takisto v semitskih alfabetih, zlasti v feničanskem (ne v hebrejskem) zaslediti nekaj sličnega za x> po tlorisu znaka četvero-kotnik s podaljšanima stranskima stranicama (prim. C. Faulmann, Das Buch der Schrift, druga izdaja 1880, str. 78 si.), toda način ušesc je le bližji gr. x• Zato vse kaže, da je raba obeh znakov Jfipii — jffcpi» in jfA-hMTk pripadala le najstarejši dobi glagolice, a v njenem nadaljnjem razvoju prav kmalu prenehala; saj je bil pajku podobni znak ne le nelep in neugoden, temveč v imenu kakor n. pr. xpttfr(5s najbrž celo neprimeren. Izpodrinil ga je znak «. — Jf'kp'H, spomin nanj pa se je še nekaj časa v nekih učnih azbučnih traktatih ohranil. V rokopisu Mosk. Hrabrovega spisa je Хл-К le še dubleta, a na razvoj glagolice opozarja Hraber sam z besedami, ki se tičejo tudi pisave, ker se nanašajo na sprednje „(Konstantin) пислмна сктвори и к-ъннгы np-кложн к "К лмл-кх"ъ л-кт-к^ъ" : ащ| ли къто ршггк, гако н-Ьст-к (to je Konstantin) оустронлъ девр-k (prim, na začetku пксати слек-кнкскљ р-Ьчк без оустрожии, Mosk. оустрол), да т-кмк (Lavr. пснеже) са по-страшлт-к и «щ|, отк-ктъ ршшъ симъ . . . оудов-ki ео «сгк посд-кждс поткоритн, н«ж1 iipKKOf с-кткорити. Tudi brezsmiselno mesto pajku podobnega znaka med t in ffi v monakovskem abecedariju, ki se v tem in še drugem, kakor se bo videlo, naslanja na azbučno pesnitev (tu je хк4лл med кк-к in »аж|), kaže na že sekundarni značaj znaka. Neki odmev starine je morda ohranjen v pariškem abecedariju, kjer je pajku podobni znak po /, običajni znak »> z imenom hier pa po s. O viru tega zadnjega so bila izrečena razna mnenja (prim. J. Vajs, Rukovët' str. 72): znak naj bi bil ali variacija znaka »> ali iz gr. x ali koptsko-demotski he t ali latinski Л. Zadnje bi se moglo izvršiti na Velikomoravskem, toda po vsem je Jfkp"11 starejšega porekla; za koptsko-demotski vir je premalo le domneva stremljenja ustvariti pismo, različno od grškega. Vir je iskati na grških tleh; saj je bil tam isti glas. Tu pa je mogoče izvajati ga iz polovice znaka x in videti v njem tudi variacijo glagolskega znaka *>, ki sloni na minuskulnem gr. y, a ta se je izgovarjal zveneče priporniško, kar je vse moglo navesti na končno oblikovanje ь. Za drugi del naštevanja znakov, to je znakov za slovanske gla. sove imamo jasen odgovor že v začetku spisa v besednih primerih t in to v vseh rokopisih, torej tudi v Hrabrovem glagolskem originalu : kdko Л\ОЖ«тъ ca ПКСаТИ ДОВр-fe ГрКЧКСК'Ы ПИСЛШГЫ вогъ . или животъ . или s-кло . или цркк-ы . или ча-кнне . или -кдк . или юностк . или №доу (v tem po sebi umevnem redu v Hil.1, v drugih rokopisih zaobrnjeno (a — ю) . или 1аз ыкъ (manjka a, n. pr. азък-к, ki ga pa je za prvotni original predpostavljati) . или (v dr. rkp. razen Mosk. и) инл подовый симъ. Zadnje se nanaša seveda na ъ — "Ы — к, ki, kakor znano, ne morejo nikdar stati na začetku besed. Primeri so podani v prvotnem glagolskoazbučnem redu : najprvo trije z glasovi в — ж — s, za katere so znaki vključeni po fonetični sorodnosti v grški del azbuke (b — v, z — dz — z), potem sledi slovanski del, trije konzonanti u, — ч — ui ter vokali, pri katerih je na prvem mestu predpostavljati ъ — -ы — к, dalje pa se vrste primeri z •k — ю in nazali ia — а — ia, o katerih bo še pozneje govor. Tako dobimo 3 + 3 + 3 + 2 + 3 = 14 znakov za slovanske glasove. Ako pa število 14 odštejemo od vkupnega od Hrabra navedenega števila 38, dobimo za grški del 24, ki pa seveda ni prosta kopija grškega alfabeta, ampak vsebuje n. pr. svoj glagolski znak « za le grški glas y'. Na mestu podrobnega naštevanja znakov v Mosk. so očividne pomote в za к, prenos л za « tu sem in dvakratni ъ. Sicer je oddelek s konzonanti povsem prozoren : в — ж — in ц — ч — ш. Pisava ÎJ za glag. * dz (tako tudi Lavr. v začetku 5£-кли>) kaže na zgodnjo transkripcijo iz glagolske predloge pred ali ob XII. stol., ker je šele tedaj prišel v rabo grškoštevilčni znak s za 6 tudi za glas. Povod je bilo isto mesto glag. » in cirilskoštevilčnega s med ž in z. Konec oddelka z vokali t — a — ю — a (to je prvotni cirilski ia, kakor v Savini knjigi in v Supraseljskem kodeksu) spominja na začetek z besednimi primeri. Sredina ъ, шк мк, *к stoji namesto *к — *ы — к, kakor je to v Hil.1 Končni, drugi ъ je vsekakor pomotoma namesto к. Ostalo шк — л\к pa je nedvomno vezati s stanjem v monakovskem abecedariju, kjer je v glagolski azbuki (tu v cirilski transkripciji) •к — iu — L (иж|) - k, in v azbučni pesnitvi, kjer stojita med verzoma z začetnima ш in •k že svobodno kot nadomestilo za i» — tu — к verza ШксткоуЈА нъж-fc по сл-кдоу сц'чит«лю — Илмни но и Д"Ьло\' посл-кдоуьк z к — *ы v okviru besed7. Monakovski abecedarij s pajku podobnim Л med t in k ter s ui in L v zvezi z ъ — tj — k sloni evidentno na azbučni pesnitvi. Znaka *k — k sta bila tudi v azbučni pesnitvi ob strani. Takisto moramo za Mosk. predpolagati vpliv azbučne pesnitve, le da je poleg pomote ъ za к še pomotoma мк (po шк) namesto l«. Zveza z azbučno pesnitvijo je razvidna tudi v podatku znakov za nazalne vokale, kjer je po и» vstavljen ю, manjka pa a. Tako je v Mosk. in v monakovskem abecedariju in se strinja s pesnitvijo, v kateri se ustrezajoči verzi pričenjajo z 1аж( — юп-к — iaskik-k (Rekonstrukcija 57). Trditev N. Durnovo zaradi opustitve a in v monakov- 7 Ker govori o tem D. Kostid, Byzelav. VII 191, je brez pomena. skem abecedariju tudi odtrganja drugega dela glagolskega znaka za j'q — «e (Byzslav. 1929, I 62), da prvotna glagolska azbuka ni imela celotnih znakov za nazalne vokale, ampak samo okrnjena znaka za io in nazalno resonanco, to je prvi del od in drugi del nosnih samoglasnikov «, je zavrnil že Kuljbakin (Глас CLXVIII 65 si.) in jaz (Rekonstrukcija str. 69). Tu bi pristavil in podčrtal, da je odcepljeni drugi del, ki se pozneje rabi za izraz ç, razložljiv le iz celotnega znaka za зе jq — ç (drugo po soglasnikih kakor pri э je — e)t ki se nahaja tudi v monakovskem abecedariju in ki je nastal iz kombinacije, tesne združitve glagolskega э (v najstarejši obliki s ključico ob podaljšani prvi. črtici) in grškominuskulnega v> kar je dovedlo do sredinskega krožka. (Druge krožke pri glagolskih znakih je izvajati naravnost iz grškominuskulne pisave, ali znakov, n. pr. pri л, ali ligatur z o, n. pr. pri «> i. dr.). Diftongična skupina io pa se v starocerkvenoslovanščini nikjer ne nahaja in je v stari slovanski fonetiki sploh nemogoča. S prejotacijo je mogoč le nosni vokal q. Da se je čutil drugi del kot sestavina znakov za nazalne vokale, dokazuje najstarejši tip glagolske pisave, kakor je v Kijevskih listkih, kjer je na mestih bolj pazljive starejše pisave manjši, enako kakor pri dvodelnih znakih za "Ы (ъи) in оу. Ако ima Sinajski psalter, ki pozna sicer le эе za jç in ç (tako kakor Kijevski listki, praški fragmenti in ohridski fragment evangelistarja), petkrat pisavo poleg štirikratnega in enkratnega +«-, je to ravno narobe poznejša odcepitev, saj se je tudi beseda âyysioç v najstarejši dobi morala glasiti po tedaj veljavnem glasoslovnem zakonu brezizjemno odprtih zlogov анкмл-к kakor (ванкћЕЛИЕ. Na sličen primer je še sklepati iz pisave каигла za та xâyxskXa „cancelli, omrežje" v ruskem prepisu spisa bolgarskega prezbitera Konstantina (prim. P. Lavrov, Кирило та Методш str. 147). Glagolsko je moralo biti !-+с«.л+, kar se je cirilsko transkribiralo z a za «. Ustvaritev logično zgrajene, na natančnem fonetičnem opazovanju in drugem znanju sloneče slovanske azbuke po Konstantinu-Cirilu, njegovo prevodno delo klasične dovršenosti, delo z učenci že na jugu, pouk učencev na Moravskem in v Panoniji skupno s podatki legend o Konstantinovem filološkem in lingvističnem zanimanju, analizo Hra-brovega spisa, zapisi azbuk in še drugo pa nujno vede do predpostavke, da je Konstantin moral ne le ustno učiti, temveč tudi napisati neki učni gramatični traktat. Razpravljanje o njem pa zahteva svojo posebno študijo. II V vseh rokopisih Hrabrove apologije se moravski knez Rastislav imenuje s skrajšano (deminutivno) besedno tvorbo Растицк. O tem imenu je napisal B. Ljapunov razpravo „1st die Form Растицк etwa beweisend für ihre westslavische Provenienz" (Archiv für slav. Philol. 1904, XXVI 564 si.), ki jo S. Kuljbakin odobrava (Глас CLXVIII 49). V njej Ljapunov dokazuje, da tvorba nî zahodnoslovanski patrony-micum (отчество) iz *-itjb, temveč deminutiv iz *-гкъ. Ker pa je takih tvorb po Miklošičevem seznamu v primerjalni gramatiki II 293 našel največ v srbskohrvatskem jeziku (n. pr. konic) in ker v korenu ni pričakovanega zahodnoslovanskega Rost-, je mnenja, da je oblika imena južnoslovanska. Toda temu se upirajo važni historični pomisleki. Oblika Rastic namreč ni le običajna oblika v latinsko pisanih letopisih kakor Annales Fuldenses, n. pr. pod 863 Rastizen, Marahensium Sclavorum ducem ali 869 a Rastizo (Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev II 142, 157), ampak jo rabi tudi papež Nikolaj I (858—867) v pismu kralju Ludviku maja ali junija 864, v katerem mu želi srečno pot ob novici „quod fidelis rex dispositum habeat venire Tullinam et deinde pacem cum rege Vulgarorum confirmare et Rastitium aut volendo aut nolendo sibi obedientem facere" (Kos о. с. II 148). Jasno je, da je izhodišče za tako imensko obliko v takih virih in v onem času moglo biti le Velikomoravska sama, ne pa južnoslovanski, ozir. starocerkvenoslovanski jezik ali morda panonska slovenščina. To zadnje je že zgodovinsko nemogoče, ker se je Kocelj spoznal s Konstantinom-Cirilom in Metodom šele ob koncu 1. 866. Zato se ni izogniti filološko-znanstvenemu postulatu, pa je videti v imenu Rasticb slovaško glasovno obliko in besedno tvorbo. Še danes je v srednje-slovaških narečjih v za začetno ort- s padajočo intonacijo rat-, n. pr. rast' (J. Stanislav, Ceskoslovenskâ mluvnica 1938, str. 25; R. Nahtigal, Slovanski jeziki 1938. str. 15). Deminutivne besedne tvorbe z -icb so tudi zahodnoslovanske, n. pr. češ. krajic „reženj kruha", strevic „čeveljček". V Hrabrov spis, ki je mogel nastati šele na jugu, je ime seveda prišlo po sporočilih, saj to naravnost sledi iz besed ob koncu o avtorjih in nastanku stcksl. pisma in pismenstva. A k temu prim, še rečeno pod III. V tej zvezi in z ozirom na Hrabrovo pripombo, da so še živi, ki so poznali slovanska apostola, kar se more nanašati predvsem na njune učence, med katerimi so bili seveda tudi Moravani, pa je verjetno, da je svojevrstni starinski številčni izraz v Hil.1 in Vrat. (O. Bodjanskij, О времени str. 56) ч1тъ1р£ шждоу Дјслткма (v Mosk. je . кд.) starocerkvenoslovanski moravizem. V najstarejših spomenikih je takih različnih več ohranjenih. Domnevo podpira to, da je omenjeni način številjenja izmed slovanskih jezikov znan le iz češčine (prim. Den ma čtyrmecitma — iz četyre mezi desëtbma — hodin). So se sicer navajali podobni primeri iz nekih cerkvenoslovanskih spomenikov (omenja jih Kuljbakin Глас CLXVIII 49; po slovarskih podatkih bi jih bilo mogoče pomnožiti še za katerega), toda v splošnem je to tako redko in nenavadno, da je neverjetno, takšno številjenje pripisovati narečju pisca Hrabra. Za Kocljevo prestolnico ob reki Zali, ki se izliva v Blatno jezero (madž. Balaton, nem. Plattensee, kar je oboje slovensko Blatbno) blizu sedanjega Zalavâr, je v slovenski strokovni literaturi v rabi ime Blatograd (prim. Fr. Kos, Gradivo II 421), novodobni prevod stvisnem. Mosapurc ali lat. urbs paludarum. Prvo je brati v Gonversio Bago-ariorum et Carantanorum „in castro Chezilonis noviter Mosapurc vocato" (M. Kos, Conversio 1936, str. 139), drugo v Annales Fuldenses pod 1. 896 (Fr. Kos, Gradivo II 235). Ni se pa opazilo, da se je v nekih rokopisih Hrabrovega spisa ohranilo naravnost tudi staro-slovensko ime ali njega sled. Ohranjeno je ime v Hil.1, ki se še sicer odlikuje po raznih arhaičnih črtah (pripombi слт ew нце живы нж» слт кид-кли, v Mosk. še Hjf; način številjenja чегыр! лиждоу Д£САтьл\а; podrobno naštevanje azbučnih znakov i. dr.). Cas postanka stckslov. Pisma in pismenstva se namreč označuje z imeni tedanjih vladarjev: вр-клмна Михаила цр-fe гръчска . и HwpHca кнАяа влъгарска . и Ра-стнца дшракска . и Кшцма, KHAsa влат-кнска Kwctwa. V Mosk. in Lavr. je zadnje opuščeno : Mosk. Кюцла KHAsa влаткска, Lavr. Коцм-fc KHA*^a влатж'ска. V nekih drugih rokopisih pa je tuje zveneče ime kneza Koclja (prim. R. Nahtigal, O imenu panonskoslovenskega kneza Koclja, Slovenski jezik 1939, II 1 si.) zamenjano z imenom mesta Kostelja. Tako je v kijevskem rokopisu ukrajinske narodne biblioteke pri Akademiji znanosti N° Муз. 37 rečeno: Koctéaa кнза влатин'ска (P. Lavrov, Кирило та Методш str. 137). Tako pa je tudi v nekem srbskem beograjskem rokopisu „Костблга кшза влатинскаго" (V. Jagič Разсуждешя str. 958) in v poznejši ruski redakciji Hrabrovega spisa Po raznih rokopisih „КостелА кназа влатынкска", v rokopisu Tihon-ravova „Kocma кназа влатжкскаго" (V. Jagič, ib. str. 307). Ime Kocljeve prestolnice je tedaj bilo, ustrezajoč stvnem. in lat. nazivu, КлаткНкск-к Костчлк. Izraz косплк iz lat. castellum se je rabil tudi v starocerkveno-slovanskem jeziku, n. pr. v prvotnem tekstu prevoda Genesis XXXV 16 za gr. xvçyoç „trdnjava, grad, stolp", kakor to pričata ruski rokopis XIV. stol. in južnoslovanski Mihanovičev pentatevh XVI. stol. (prim, slovarja Miklošiča in Sreznevskega). V sedanjem cerkvenem tekstu stoji столпт». Izraz je bil moravskopanonski. Na zemljevidu Matice slovenske se nahaja Kostel pri Rogatcu (R. Svetlič, Kazalo krajev str. 64). V češčini kostel in v slovaščini kostol pomeni dandanes „cerkev". Prešel pa je, kakor se ve in tudi izraz pove, ta Komen od utrjenih cerkva ali cerkva v utrjenih mestih (prim, liklošič, Die christliche Terminolog ie der slav. Sprachen str. 17). Prim, tudi stvisnem. Kastël „befestigter Ort, Burg . . pri Otfriedu v IX. stol. (O. Schade, Altdeutsches Wörterbuch, druga izdaja, str. 476). V Lexicon palaeoslov. 1862—5 navaja Miklošič pod KocTiA-k še madžarsko krajevno ime severnozahodno od Zalavâra ob Blatnem jezeru Keszthely, znanem po važnih arheoloških iskopaninah. V razpravi o tujkah 1867 in v etimološkem slovarju 1886 tega ne 8 17 ponavlja več. Je tako obliko tudi mogoče razlagati (prim, vzhodno Kéthely). Vendar pa Miklošič v „Die christliche Terminologie" 1875, str. 18 ponovno trdi: „Man beachte den magy. Ortsnamen Keszthely (Kestel schon in einer Urkunde König Stephans) in der Nähe von Kocels Residenz". Odločiti to je seveda naloga madžarske filologije. Oblika Kestel bi potrjala. Novodobnost dandanes običajnega imena Blatograd dokazuje tudi koroški Mospurch, severnozahodno od Celovca, ki se pojavlja od XII. stol. dalje kot poznejše nemško naselje. Za sedanjo vas stoji v Drobtincah za 1. 1849, str. 3 v pripombi pod Slomškovo pridigo „Dolžnost svoj jezik spoštovati": „Pridiga povedana v Možburzi na Koroškim binkoštni pondelik 1838". V prireditvi nemškoslovenskega slovarja po Cigaletu 1860, II 2002 je navedeno „Moosburg Mozburg (neu Mozirje und Blatni grad)", na Kozlerjevem zemljevidu 1864 pa stoji že Blatograd, kar pa se je mogoče tu in tam že prej (morda po U. Jarniku) rabilo. Na zemljevidu Matice slovenske 1921, katerega imenoslovje je priredil M. Pleteršnik, se nahaja zopet Možberg. France Kidrič PREŠERNOV KRITIK BUCHENHAIN Članek je bil zasnovan za stoletnico Prešernovih Poezij in njenih kritik Buchenhain, ki je podpißan v listu Illyrisehes Blatt z dne 9. in 16. februarja 1847, torej za časa Kordeševega uredništva, pod prvo pomembno kritiko Prešernovih Poezij, je bilo takrat v nemški ljubljanski publicistiki že precej udomačeno ime. V Carnioliji ga srečujemo od 22. junija 1838 do 12. decembra 1840, 16. maja 1842 in od 1. januarja do 23. decembra 1844, v listu Illyrischee Blatt pa 1846 in 1847. Osebni podatek je v njegovih člankih samo eden: ko govori o 6bičajih Dolenjcev, pravi, da je gradivo deloma sam zbral, deloma dobil od drugih.1 I Ime »Buchenhain« je ostalo v naši literarni zgodovini, če ga je ®ploh pritegnila, dolgo zagoneten pojav. Viktor Steska, ki je objavil Posnetek njegove kritike Prešerna, ga imenuje »neki Buchenhainca; dr. Žigon opozarja', da je to pač psevdonim. Da gre res za psevdonim, mi je 1926 ob prirejanju kurza o razvoju Prešernoslovja postalo verjetno, ko nisem našel imena nikjer, kjer se da kranjski literat te dobe ugotoviti: niti v škofijskem niti v uradnem šematizmu, niti v seznamu naročnikov Novic, ki ga prinašajo letniki 1843 —1846, niti v ljubljanskih cerkvenih maticah. Vsiljevala pa se mi je misel, da bi utegnil biti Buchenhain psevdonim Leopolda Kordeša, urednika Carniolije in lista Illyrisches Blatt, kajti: pred Kordeševim prihodom v Ljubljano Buchenhaina v ljubljanskih listih ni; pojavlja se samo v listih, kjer je tudi Kordeš sodeloval, in samo v čaisih, ko je tudi Kordeš sodeloval; po slogu sta si povesti obeh precej podobni. Toda dve okoliščini et a me vedno zopet opozarjali, da Buchenhain le ne utegne biti Kordeš: prvič dejstvo, da je Prešeren pač sodeloval Pri nemških zabavnih listih ljubljanskega meščanstva, kadar so jih 1 Carniolia 19. 8. 1839. 3 Katoliški obzornik 1901, 50. 3 Žigon, Kronološki pregled, Celovec 1913, 75. 8* 19 urejevali profesor Franc Ksaver Heinrich,4 Jean Laurent, t. j. dr. iuris Karel Ullepitsch5, uradnik kameralne prokurature", ali literat Franc Hermann pl. Hermansthal7, pri nobenem pa takrat, kadar ga je urejal Kordeš8; drugič Kordeševa ocena Koeeskega 1846, ki jo je težko spraviti v sklad z Buchenhainovo oceno Prešernovih poezij. Kordešu je Koseski mojster nad mojstri kakor Bleiweisu. Ko so prinesle Novice Koseskega prevod Schillerjeve »Lied von der Glocke«9, je objavil Kordeš notico, ki precej glasno priča o pravilnosti gorenje teze10: (nemški) »Novice ... prinašajo prevod Schillerjeve krasne pesnitve ,Lied von der Glocke'. Prevajalec je J. Koseski, psevdonim kame-ralnega svetnika Vessela v Trstu, ki je rojen v Kosezah. Ta odlični pesnik nam je mojstrsko prevel že več Schillerjevih pesmi (.Taucher', ,Gang zum Eisenhammer' itd.) kakor tudi Bürgerjevo ,Lied vom braven Mann'. Njegova najboljša pesem pa je .Slovenija', ki jo je objavil ob prihodu Nj. Veličanstva v Ljubljano (pred dvema letoma). Goepod Vessel je v vseh slovanskih narečjih enako podkovan ter tako v znam-etvenem kakor tudi umetniškem pogledu izreden pojav.« Po ugotovitvi teh pomislekov in razlik sem stal pred potrebo, iskati drugačno razrešitev psevdonima Jožef Buchenhain. In morebiti bi je še dolgo ne bil našel, če mi slučaj ne bi bil spravil v roke graški list Der Aufmerksame iz 1.1855. V tem listu je namreč Vinko Fereri Klun, edini sodobnik kranj&ko-domorodnih nemških literatov Prešernove dobe, ki jih je poznal iz avtopsije ter o njih pisal, objavil »Literarische Briefe aus Krain« (110, 119, 146, 182, 210, 520, 346). In tu pravi, da je Buchenhain psevdonim Jožefa Babnika, Prešernovega sošolca. Ta Klunova ugotovitev se mi je morala zdeti tem verjetnejša, ker sta 1855 še živela oba moža, ki bi mogla oporekati: Kordeš, ki je moral vedeti za pravo Buchenhainovo ime, na Dunaju (u. 1870)11, Bahnik v Ljubljani. A nobeden ni Klunove trditve popravil, čeprav sta bila oba literata in sta pač tudi brala graški list. Tudi ni Babnik do 1847 ničesar napieal, kar bi bilo v nasprotju z Buchenhainovo oceno Poezij, pač pa je bil do Prešerna v poeebnih odnosih. Tudi to, da si Buchenhain včasih pritika kot krstno ime: Jožef, nam potrjuje Klunovo sporočilo. Na tej osnovi sem 1926 v predavanjih o razvoju prešernoslovja napravil enačbo: Jožef Buchenhain = Jožef Anton Babnik. Pozneje sem to nekolikokrat tudi v tisku namignil," a za mano je storil isto tudi dr. Bratko Kreft, ko je pisal o ßtoletnici Prešernovih Poezij." 4 IB do konca 1838; podpisan je zadnjič 29. sept. 183a » IB od konca 1838 do konca 1845. • Sematizcm lj. gubernija. 7 Carniolia od 1. inaja 1840 do konca 1843. ■ Carniolia 1838 do apr. 1840, 1844; IB od okt. 1845 dalje » N 1846, št. 10. 10 IB 24.3. 1846, p. 95. » SBL I. " Glej 1933 v SBL, 5. zv„ v članku o Malavašiču, sir. 32; 1938 v Prešernovi biografiji, str. 297. " Slov. Poročevalec 23. dec. 1946. Toda dolžni smo ostali slovenski literarni zgodovini ne samo dokaz, da je Buchenhain res istoveten z Babnikom, ampak tudi še marsikaj drugega: točno uvrstitev Buchenhainove ocene v slovensko kritiko Prešerna in Koseskega14; oris odnosa Malavašičeve ocene do Buchenhainove15; najnujnejše podatke o Jožefu Antonu Babniku, čigar ime iščete v Slovenskem biografskem leksikonu zaman prav zaradi omenjenih zamud.1® II V Buchenhainovi oceni so sicer nekatere stvari, ki se ne dajo spraviti v sklad s kritikovim navdušenjem za pesnika. Izbor pesnitev, ki so kritiku posebno ugajale (Strunam, Dekletom, Pod oknom, Kam?, Mornar, Nezakonska mati, Y spomin Andreja Smoleta, Povodni mož, Ženska zvestoba, Orglar, Slovo, Gazele, Le-nora), je pomanjkljiv, saj n. pr. o ceni sonetov ali Krsta sploh ne govori. Medtem ko odklanja Judovsko dekle (pač zaradi poudarka na vsemoči ljubezni in na verski toleranci), pogreša v Poezijah prevod svobodoljubne, a vendar nemško-naciomalne Liicova strelci. Končno graja tudi splošno rabo naglaenih znamenj in »nekatere moške rime« (pač ker se na gorenjsko izgovarjavo ni prav spoznal). Toda vse to so malenkostne značilnosti spričo dejstva, da odmeva iz Buchenhainove ocene odkritosrčno občudovanje Prešernove umetnosti ter da so v kritiki podčrtane prav tiste lastnosti Prešernove Pesmi, ki jih Veselova nima: doživetost, notranja resničnost in notranji ogenj, izbranost verza, izbranost dikcije, nacionalnost snovi, lahka razumljivost, neprisiljenost, blagoglasnost. Bralec ima vedno občutek, da Buchenhain za svojo osebo ne fra-zari, ko trdi, da ga je vest o izdaji Poezij »radostno vzvalovila«, da jih je »dolgo pričakoval« ter da ceni Prešerna kot »zvezdo prvega reda«, »kot edinega pesnika našega sedanjega kranjskega pesniškega sveta«, kot pesnika, ki je »sam tu, pesnik iz sebe samega, brez vzora, toda sedaj svojim potomcem lep vzor«. Kakor da bi bil Buchenhain Poznal in hotel paralizirati pismo, ki ga je pisal Bleiweis Koseskemu dne 13. junija 1845"! In čeprav je verjetno, da pisma ni poznal, je Pa več ko verjetno, da je poznal pravo sodbo Bleiweisa in drugih iz tega tabora o Prešernu in Koseskem ter da je hotel s svojim »edinim Pesnikom«, »zvezdo prvega reda« itd. predvsem tudi povedati, da mu je Prešeren neizmerno več kot Koseski. To kažejo tudi drugi njegovi obrati: zaradi »zvezde prvega reda« se opravičuje pač pred Vodnikom, ne pa tudi pred Koseskim; ob opominu nekranjskim Slovencem, naj ne pozabijo, kaj jim je Prešeren bil in jim je, se le s tolažilno besedo 14 Dr. Kreft se je problemu precej približal. " V članku o Malavašiču v SBL sem skušal problem na kratko rešiti. 18 V Prešernu 1800—1838 govorim o njem večkrat (39, 53, 77, 101, 102, 107, 144, 154, 155, 251, 281, 297, 305), a ga spremljam seveda samo do jeseni 1838. 17 ZMS XI (1909), 246 si. obrača do Koseskega, Potočnika, Kastelica, Malavašiča in drugih, češ da »upravičeno vzbujajo najlepše nade«. A besede, ki jih je naslovil Buchenhain na račun Prešernovega pesniškega jezika, so morali čutiti Koseski in njegovi občudovalci naravnœt kot izzivanje: »Kdor ее potrudi, da njegove Poezije, ki so pravkar izšle, le površno prelista, ta bo našel duha kranjske poezije, ki ga mnogi slabo razumejo; moral nam bo pritrditi, da piše le on sam, t. j. Prešeren, v pristnem kranjskem duhu in da mu je stremljenje, pritegovati tuje slovanske besede, povsem zoprno.« To je bila za občudovalce Koseskega pravcata rokavica, o kateri je mogel Buchenhain tem manj dvomiti, da jo poberejo, ker omenja izmed glasil, kjer je Prešeren objavljal svoje stvari, pač Cbelico, ne pa tudi Novic, in ker o vlogi, ki jo ima v Prešernovi poeziji ljubezen, sploh ne govori, misleč pač, da je povedal dovolj, ko je naglaeil, da »le Prešeren poje o tem, kar mu v prsih plameni«. In res so bleiwei-6ovci rokavico pobrali, a v areno je stopil v njihovem imenu Franc Malavašič, isti nekdanji občudovalec Prešernov, pozneje prevajatelj nemških člankov za Novice in sedaj gubernijski prevajatelj razglasov, ki se je bil v jeeeni 1845 prav po prigovarjanju prijatelja Jožefa A. Babnika vpisal na medicinsko-kirurgičnem oddelku ljubljanskega liceja.1" Ni težavno dokazati, da ima Malavašičevo »Slovensko pesništvo«, ki je izšlo kot »Domorodni listi II« dne 17. in 24. februarja 1847 v Bleiweisovih Novicah, prozoren namen, da mrtviči stavek za stavkom v Buchenhainovi oceni Poezij, čeprav Buchenhainovega članka ne omenja. Da ne bi kdo ob omenitvi Čbelice pomena tega glavnega Prešernovega glasila previeoko dvignil, naglasa Malavašič trditev, da »še z večjim veseljem kakor Cbelico (dostavi: po kateri je Prešeren za-elovel), so Slovenci Novice sprejeli (dostavi: po katerih je zaslovel Koseeki), da »po Kranjski Cbelici je slovenskemu pesništvu zora napočila, po Novicah je slovenščini toplo sonce zasijalo«. Proti Bu-chenhainovemu navdušenju za doživetost in notranji ogenj Prešernove poezije si upa pritlikavi verzifikator geniju svetovati, naj bi »gosp. dohtar... večkrat si tudi kak resni predmet izvolili, za kate-riga jim — po 6pričevanji slovečiga .Kersta per Savici' — pesniškega duha gotovo ne manjka«. Proti Buchenhainovemu slikanju Prešernove osamljenosti na slovenskemu Рагпаби dokazuje Malavašič, da ima slovensko pesništvo ne ene, ampak »dve svitli zvezdi«, dva »klasika«, Prešerna in Koseskega, češ, le tisti, »kdor ima le enostransko znanje slovenskega jezika, in komur ni bilo dano (kakor Malavašiču) cene pesniške umetnosti skozi in skozi spoznati«, se more o »prvenstvu naših dveh pesnikov prepirati« (t. j. trditi kakor Buchenhain, da je Prešeren prvi). Proti Buchenhainovemu nizanju odličnih črt Prešernove poezije stoji Malavašičeva primera Prešerna labudu in oponašanje, da je Prešeren subjektiven peenik, ki »nar ljubši od ljubezni " SBL II. 32. poje«, Koseski pa objektiven, »enak bistrovidnemu orlu, ljubeč le resne in veličastne predmete«. Proti Buchenhainovi hvali Prešernovega organskega jezika in medvrstni odklonitvi brozge Koseskega prihaja Malavašič z zafrkacijo, da le oni lahko Koseskemu očita, »de je od čiste slovenščine med ptuje slovanske narečje zašel«, kateri »ne prevdari in tudi ne ve, iz kakšnega stališča naj se slednji slovanski pesnik v sedanjem času vzajemniga bližanja slovanskih narečij sodi«. Ker je šlo Malavašiču predvsem za paraliziranje tistih odstavkov Buchenhainove kritike, ki bi utegnili škodovati slovesu Koseskega, je umljivo, da je iskanja črt Prešernove umetnosti v njegovi kritiki mnogo manj ko v Buchenhainovi; po obrabljenem vzorcu se izgovarja kritik s frazo, da »prostor nam ne prepusti, tukaj od cene Prešernovih Poezij govoriti« in da »vsako teh pesniških del posebej soditi in njih pesniško ceno razkazovati bi nas predaleč zapeljalo«. Kar Malavašič v Prešernovih Poezijah poleg zunanje tiskarsko-tehnične oblike epe-cialno hvali, je bore malo: samostojnost in izvirnost, iskanje primerne forme, gladkoet jezika. Tudi izrecno graja le malo: poleg naglasnih znamenj in elizij »nekatere zabavljice«, češ »marsikatera stvarica, ki se zamore za kratek čas med dobrimi prijatli razglasiti, se ne prilega občinstvu«. Toda v resnici bi bil izpreobrnjeni Malavašič sedaj rad grajal mnogo več, najbrž vso slovensko Prešernovo ljubezensko liriko... Za odgovor Malavašiču bi se bil mogel Babnik težko odločiti, tudi če bi bil borbenejši, kot je bil, saj Malavašič nikjer ne imenuje Buchenhaina ter ne omenja njegovega članka. A tudi Prešeren v Kranju po izidu Poezij na resna literarna obračunavanja ni več mislil. III Jožef Anton Babnik je bil rojen okoli 1802 Jožefu Babniku, ki je bil vsaj 1818 kramar v Ljubljani19. Y gimnazijo je stopil menda v jeseni 1812 ter bil 1813/14 sošolec Kosmaču in Holzapflu. Ker je moral 2. razred ponavljati, je bil 1814/19 sošolec Prešernov. Filozofije vsaj v Ljubljani ni študiral, sploh se ne da dognati, kaj je počel od 1819 do 1825, dasi je vsaj 1822 bival menda v Ljubljani ter imel stike z gledališkimi krogi20. Okoli 1825 je nastopil službo ter bil do 1828 pisarniški praktikant v registraturi ljubljanskega gubernija21. Naslednji biografski Babni-kov podatek je izpričan šele 6. avgusta 1834, ko se je poročil z davkar-jevo hčerjo Alojzijo Antonijo Mulizh pl. Palmberg: takrat je bil oskrbnik na Prežeku22, torej tisti graščini pod Gorjanci, katere lastnik 18 Katalogi lj. gimnazije 1813/9; v lj. krstnih maticah Jožefa Antona Bab- nika nisem mogel najti. 20 Glej opombo 34. 21 Shcmatismus von Krain u. Kärnten 1826—1828. 22 Poročne matice frančiškanske župnije v Ljubljani. 4 je bil od 17. januarja 1835 Prešernov prijatelj Andrej Smole23. Zdi se, da je prispel Babnik na Prežek nekako istočasno 6 Smoletom, a da ni ostal tam ves čas Smoletovega graščakovanja, ki je trajalo juridično do 3. februarja 184023 (preselil se je Smole v Ljubljano že spomladi 1859), ker se imenuje še tudi oskrbnik Petrič24. Ni izključeno, da je bil Babnik zopet v Ljubljani že 22. junija 1858, ko se je prvič pojavil njegov psevdonim v Carnioliji; izpričan je tu 1840 kot zaprisežen vodja zemljiške knjige25 ter 1847 kot okrožni uradnik in član pokrajinskega zgodovinskega društva26. Vsiljuje se domneva, da je stopil Babnik v javnost najprej 6 slovenskim tekstom, in sicer že 1822. Dne 28. avgusta 1822 je igrala nemška gledališka družba Lovrenca Gindla v Ljubljani najprej v nemškem jeziku neko »zgodovinsko-romantično viteško štiridejanko«, potem pa kot »Krainsko kratko-časnost«: »Golfani starec. Kratkočaenost u enimu Delu iz nemškega prestavleno od Kozebua«27. Ni izključeno, da je prevajatelj Jožef Babnik20. Nemška Babnikova verzifikacija je izpričana šele več let pozneje, namreč iz dobe, ko je služboval v Ljubljani: njegove so pač uganke, soneti itd., ki jih je objavljal Illyrisches Blatt 1825—28 s kraticami, ki kažejo vse na podpis Babnigg (. ab____; .. b_____ Bgg). Časovno se priključujejo »domorodne« drame, ki jim .poznamo samo naslove: Eva von Gall oder Krains Treue in Herbert von Auersperg; prvo so igrali v Ljubljani v sezoni 1828/29 in 1829/50, drugo v sezoni 1851/522". Na Prežeku se je Babnik navduševal za revolucionarja Smoleta, kar odmeva tudi iz ocene Poezij, kjer razglaša elegijo V spomin Andreja Smoleta za najlepšo Prešernovo pesem; porabil je tudi priliko, da je opazoval običaje Dolenjcev in hrvatskih Vlahov; lastno literarno delo pa je po vsej priliki zanemarjal ter ga obnovil menda šele po povratku v Ljubljano. V njegovi publicistiki od junija 1858 do februarja 1847 prevladuje »domorodna povest« s snovjo iz domače zgodovine, nekoliko pozornosti pa je posvečal tudi nabranemu etnografskemu gradivu in literarnim vprašanjem. Istovetenje s 'slovensko kranjsko literaturo20 in poročila o Vrazu30 pričajo le o rahlem kontaktu s prerodom. " Kidrič, Andrej Smole: Jutro 50. maja 1926. 34 Trdina: Slovan 1884, 215. 25 Konskripcijske pole lj. magistrata iz 1. 1840. 28 Provinziul-Handbuch des Laibacher Gouvernement-Gebietes im Königreich lllyrien 1847, 294. 27 Gledališki list, po katerem ic poročal o tej predstavi Bleiweis, Novice 1848, list 29 (prim, tudi Trstenjak, Slov. gledališče 31), je danes izgubljen, раб pa je ohranjen primerek, ki je prispel v Lj. s Korytkovo ostalino, prim. Kidrič, Korytkova smrt in ostalina, Lj. 1947, 40. ™ Kidrič, Preš. 1800—58, 154 in 155; Intelligenzblatt 17/12 1851. 30 Carniolia II (1839/40), 228. 30 Carniolia 15. nov. 1839 in 13. jan. 1840. Kot novelist Babnik ni bil brez talenta, kot dramatik je sicer vzbudil Prešernovo zanimanje, a ne odobravanja: glede invencije v Herbertu ga je Prešeren stavil na isto stopnjo z dramo Adolf von Nassau, ki ji je bil avtor celovški bibliotekar Budik, glede dikcije pa niže.28 Kje tiči vzrok, da je sodil 1847 o Prešernovi poeziji in Koseskem ljubljanski nemški malomeščanski literat Babnik povsem drugače kot ljubljanski malomeščanski sin Malavašič, ki je hotel biti slovenski književnik? Iz Malavašiča govori pač Bleiweis, častihlepnež, ki se je dal zapeljati svoji veliki ambiciji, da je hotel združiti v svoji osebi gospodarsko stroko, ki jo je razumel, z literarno kritiko, za katero ni imel niti najmanjšega talenta, reakcionarni urednik, ki je rabil političnega pesnika ter menil, da ga je našel v Koseskem, ker ni spoznal, koliko in kakšnih političnih migljajev tiči v Prešennu, kateremu je bil povrh še osebno gorak tako zaradi njegove svobodomiselnosti kakor zaradi svoje užaljenosti. Tudi Babnik najbrž še ni doumel Prešernovega političnega programa, kakor ga tudi Nemca \incenc Rizzi in Auersperg nista doumela; toda v skromnem Babniku je bilo nekaj pesnika, poleg tega so bili v njem še živi spomini na Smoletovo družbo, a potrebe, pisati po smernicah reakcionarnega Bleiweisa, ni čutil. Kritika Prešernovih poezij je nedvomno najpomembnejše Babni-kovo literarno delo, dasi je tudi še poslej pisal v ljubljanskem nemškem listu »domorodne povesti«, novele, gledališke ocene itd. Pri nemški pisavi svojega priimka (Babnigg) je sicer vztrajal, vendar je po marčni revoluciji nekaj časa očitno kazal nagnjenje, postati slovenski prerodni aktivist: pridružil se je članom Slovenskega društva31; o drugem slovenskem koncertu z dne 19. junija 1848 je napisal navdušeno poročilo'2; lotil se je zopet prirejanja tekstov za slovenske gledališke predstave, torej stvari, ki bi mogla biti pomembna, a je postala za njegovo orientacijo usodna. Dve taki prireditvi sta prišli 1848 na oder": dne 6. septembra »Goljufani starec. Kratkočasna igra v jednem dejanju«34; dne 4. decembra »Zmešnjava nad zmešnjavo. Burka v jednem dejanju«35, prevod Kotzebujeve »Die Zerstreuten«31. Zaradi izrazov »svinja«, »zgrban-čene tercialke« in podobnih v drugi igri sta Bleiweis in Slovensko društvo protestirala proti ponovitvi predstave". Posledica je bila, da je 51 1B 1848, 400. " Tam 1848, 204. " Trstenjak se moti, ko imenuje prevajatelja teh iger Ioana Babnika (Slov. gledališče 38, 39, 85); gre nedvomno za Jožefa Antona Babnika, prim. Hlyr. Blatt 1849, 400. 34 Trstenjak, Slov. gledališče 38, 86 (tukaj je opomba »po francoskem« menda pomota, ker gre pač za prevod iz Kotzcbua. V tem naslovu je opora za domnevo, da je potekel 1822 »Golfani starec. Kratkočasnost u enimu Delu iz nemškiga prestavleno od Kozebuac (glej spredaj) iz Babnikovega peresa. 36 Trstenjak 39, 86. 38 Novice 1848, št. 49; Slovenec 1848, št. 46; prim, tudi Trstenjak, Slov. gledališče 39. Babnik izstopil iz Slovenskega društva31 ter se umaknil s prerodnega področja. Zadnji njegov stik s slovenskim gibanjem sta dve nemški pisani anekdoti o Vodniku v slovensko-nemškem Vodnikovem albumu37. Zabeležen je v tej knjigi na tri načine: J. Babnig; J. A. Babnigg; Joseph Babnik (tako le v imeniku). Bil je takrat »privatni agent« v Ljubljani38. Pozneje se je moral zateči v ljubljansko preskrbovalnico, kjer je umrl kot vdovec dne 2. septembra 1873. Leveč, ki je edini posvetil »enemu poslednjih domo-rodnih pisateljev« nekaj vrstic, je po pravici naglasil: »Ko je slovenščina prevladala, ga je prehitel čas; bil je pozabljen. Niti nemšku-tarji... se ga niso spomnili.«39 Izmed prešernoslovcev je imel tega Prešernovega sošolca za njegovega življenja v evidenci samo Levstik. V »Prešernovem živenju« iz 1863 ga navaja sicer najprej med onimi, »za katere je elišal govoriti, da (o Prešernu) še marsikaj vedo«, ga naziva zgolj z drugim imenom (Anton) ter se še sprašuje: »Kaj je«40. Toda pozneje je po vsej priliki govoril z njim, ker pravi v nadaljevanju: »Njegov (Prešernov) so-učenec g. Babnik trdi, da je začel peti še le, ko je prišel z Dunaja«40. Poleg omenjenega podatka, ki dokazuje le, da Prešeren o svojem pes-nikovanju v dunajski dobi ni temu sošolcu nič povedal, je znana iz nekega Levstikovega razgovora z Babnikom le še kvantarska »maksi-ma«, ki si jo je zabeležil Levstik v svoj dnevnik 1863—69". •7 Vodnikov album 1859, 42—45, 71, 73. »» Vodnikov album 207. 59 Slov. narod 14. 9. 1875. 40 Slovan 1914, 286, 287. 41 Kronika 1954, 269. Sit an e M ih el i č KMETIJSKA DRUŽBA IN USTANOVITEV »NOVIC« I Težnja* po slovenskem periodičnem tako literarnem kakor po-ljudno-strokovnem listu je bila v predmarčni dobi od leta do leta močnejša. Poznamo prizadevanja za njeno uresničenje na obeh straneh, ki pa niso rodila uspeha vse do leta 1843., ko sta se obe nameri — literarna in poljudno-strokovna — zedinili in prinesli Slovencem vsaj v preporodnem emislu skupen list »Kmetijske in rokodelske novice«. Ovire za izdajanje slovenskega literarnega lista v predmarčni dobi so nam bolj ali manj znane in problemi, ki so s tem v zvezi, po večini obdelani. Reči moramo, da je bila predvsem oblast s svojo cenzurno organizacijo tista, ki je delala zapreke pri poskusih izdajanja slovenskega literarnega lista. Drugačni pa so bili vzroki, da Slovenci nismo dobili že prej slovenskega poljudno-strokovnega lista, čeprav smo imeli vsaj na Kranjskem v Kmetijski družbi tisto ustanovo, ki je od vsega početka imela za svoj glavni cilj »izpopolnjevanje kmetijstva v vseh njegovih strokah« in ki bi ga mogla vsaj deloma doseči, če bi bila skušala poučevati slovenskega kmeta v slovenskem jeziku. Zato pa bi ji bil nujno potreben slovenski poljudno-etrokovni list. Oglejmo si na kratko te vzroke. Pravila Kmetijske družbe v Ljubljani, ki jih je potrdil dne 8. aprila 1820 cesar Franci., so v § IV. (točka a in b) določala, da mora izdajali Kmetijska družba vsako leto »Annalen der L;mdwirthschafts-Gesellschaft in Laibach«. Letopisi naj bi prinašali »zapisnike vseh na občnih zborih obravnavanih predmetov, naročene poskuse in rezultate končnih poročil o stanju in napredku kmetijskega obdelovanja, koristna odkritja in iznajdbe, poročila drugih gospodarskih družb o * Pri pisanju te razprave sem poleg Analov (Annalen der. k. k. Landwirth-schafts-Gesellschaft in Laibach) in Koledarja (Wirthschafts-Kalender für die Provinz Krain) uporabil iz arhiva Kmetijske družbe zapisnike občnih zborov in sejne zapisnike Kmetijske družbe. Številke med tekstom se nanašajo na dokumente, zbrane in razporejene po datumih v opombah konec razprave. Kjer vir ni posebej naveden, glej Ivan Prijatelj, Ustanovitev Bleiweisovih Novic, Veda 1913, 59—65, 161—169 in 271—279. raznih njihovih poskusih in izkušnjah, objave dobrih spisov in knjig o kmetijstvu, novih koristnih rastlinah in semenju — bili naj bi poročevalec o dobrih delavcih, žitnih cenah, živini itd____« in pa »Wirth- schafts-Kalender für die Provinz Krain«, v katerem naj bi izhajali »vsebinsko bogati in poljudno pisani članki o kmetijstvu..., ki naj bi poročali predvsem o zmotah in kako naj bi se izboljšale pomanjkljivosti kmetijstva v domovini«. Dejstvo, da sta bili že od vsega početka v pravilih Kmetijske družbe določeni dve, samo po sebi se razume, nemški periodični publikaciji — Anali kot bolj znanstvena, Koledar pa kot bolj poljudno-etrokovna — je prav gotovo oviralo poskus izdajanja slovenskih periodičnih publikacij pri Kmetijski družbi. Nadalje so pravila določala, da ureja liste tajnik Kmetijske družbe. Če bi družba hotela izdajati slovenski list, hi bila morala napraviti izjemo, to je, nastaviti novega urednika, ki bi znal slovenski. Seveda bi bili v tem primeru narasli tudi stroški, ki bi jih Kmetijska družba vsaj v začetku, ne vedoč za uspeh, morala sama kriti. Druga, prav tako važna ovira slovenskemu poljudno-strokovnemu listu je bil vsakokratni odbor Kmetijske družbe, ki mu je dosledno načeloval Nemec ali pa človek, ki se je imel za Nemca. Tak predsednik ni znal slovenskega jezika ali le prav malo, odborniki pa во bili po večini fevdalni gospodje (grofje, baroni, plemenitaši, veleposestniki itd.) neslovenskega rodu (Nemci, Italijani) ali pa so bili med njimi le taki Slovenci, ki so se oddaljili od ljudstva in tako našli pot med zgoraj navedeno družbo. Po navadi so bili to veleposestniki. Pravih slovenskih kmetov in tudi podeželske duhovščine, ki bi se bila zavedala dolžnosti do svojega slovenskega porekla, v odboru samem ni bilo, čeprav jih je bilo več med člani. Vsem tem veleposestnikom in baronom pa je šlo v prvi vrsti za to, da se s svojimi učenimi, nemško pisanimi strokovnimi razpravami proslave pri drugih podobnih družbah (le redki so bili izjeme) in tako postanejo njih častni člani. Preveč je bila v njih še zakoreninjena fevdalna miselnost in z njo svojevrsten prezir do še nedavnega podložnika, da bi jih bile lahko zdramile prosvetljenske tendence vlade (ki so pa tudi nenemške jezike samo provizorno tolerirale) in dokaj skrbno nabirane statistike o gospodarskem stanju našega kmeta, čeprav so kazale v primeri z napredkom kmeta v nekaterih drugih avstrijskih deželah porazno sliko. Samo tako si lahko razlagamo, da ti gospodje pri nas niso skušali ubrati v korist našega kmeta vsaj take poti, kot so jo ubrali pri podobnih ustanovah drugod: naj (i možnosti in sredstva, da se kmet dvigne iz svoje zaostalosti na ta način, da ga strokovno poučujemo v domačem jeziku in ga seznanimo s potrebnimi novejšimi, za gospodarstvo važnimi pridobitvami. Kot dopolnilo k obema doslej navedenima razlogoma pa je treba navesti še tretji vzrok, to je, dotedanjo jezikovno prakso v gospodarskih in strokovnih člankih in razpravah. Če izvzamemo revne ]М>-skuse pred Vodnikom, tudi poskuse Vodnika, Goličnika in drugih, moramo reči, da se je vse, kar se je pisalo o posameznih gospodarskih strokah, pisalo v nemščini, da so se naši naprednejši kmetovalci — med njimi predvsem podeželska duhovščina — izobraževali v gospodarskih panogah v nemškem, italijanskem in tudi francoskem jeziku. To je vedel tudi odbor Kmetijske družbe. Ali naj bi bil potem nemško usmerjeni odbor to prakso spreminjal? Kdo izmed njih bi bil zmožen prispevati slovenski članek za slovenski tisk? Yse to so bili zanje problemi, ki bi jih sami ne bili mogli rešiti, čeprav bi bili razmišljali o njih. To so bili razlogi, ki deloma opravičujejo mnenje, da se v prvih desetletjih obstoja Kmetijske družbe v Ljubljani res ni moglo z uspehom misliti na slovenski poljudno-gospodarski list. Vendar pa lahko rečemo, če se pobliže seznanimo z dejstvi, da vse to niso bile neizpodbitne ovire in da bi jih bilo mogoče, če že ne popolnoma odstraniti, vsaj paralizirati. Seveda bi se bil za to moral najti človek z jasnim Pogledom na položaj, ki bi resno in vztrajno prijel stvar v roke. Pravila Kmetijske družbe v Ljubljani so res določala samo dve, in sicer nemški periodični publikaciji, ki naj jih izdaja Kmetijska družba v svoji založbi pod uredništvom odbora in formalnim urednikom tajnikom Kmetijske družbe, vendar ni bilo nikjer izrecno naglašeno, da poleg teh dveh ne bi bila smela izdajati še drugih, n. pr. slovenskih publikacij, če bi se ji zdelo to potrebno. Saj ji je dajal čl. IV. pravil tako rekoč neomejeno svobodo, da uporabi vsa razpoložljiva sredstva, s katerimi bi mogla odpraviti ovire, ki stoje na poti gospodarskemu napredku dežele. Kdor bi se bil samo malo bolj poglobil v misli, ki so navedene v tem členu, bi bil moral spoznati, da bo delo Kmetijske družbe po teh smernicah uspelo le, če se družbi posreči priti v stik s kmetom, in tak stik bi bil brez dvoma tudi slovensko pisan poljudno-strokovni list. Na drugi strani pa ni bilo nujno, da bi Kmetijska družba sama zalagala slovenski list in ga urejevala. Mogla bi bila vse to odstopiti komu drugemu, sama pa priporočiti list članstvu in izposlovati zanj dovoljenje pri oblasti. Da bi oblast najbrž stvari ne ovirala, kaže dejstvo, da je v dvajsetih in tridesetih letih prav gubernij bil tisti, ki je svetoval Kmetijski družbi v Ljubljani, naj izda potrebne slovenske Poučne knjige (o sadjarstvu, sviloreji i. dr.). Da pa bi bil odbor v takem primeru pravila lahko obšel, kaže tudi dejstvo, da odbor pri odklonitvi ali sprejetju takega ali podobnega podjetja nikoli ni imel za potrebno, da bi pravila spremenil. Tudi drugi razlog — večina nemških odbornikov v Kmetijski družbi — ni bil tak, da bi ga ne bil mogel odkloniti vpliven in premišljen predlagatelj slovenskega periodičnega lista. Nobena akcija, ki je šla za tem, da bi dobili Slovenci kako potrebno poljudno-gospodarsko knjigo, in ki je bila od predlagateljev finančno in glede na njeno korist ljudstvu dobro podprta, ni naletela pri odboru na gluha ušesa in je nihče v odboru ni skušal morda iz kakšnih Slovencem sovražnih razlogov ovirati. Ako se katera namera, kakor priča ravno prvi poskus izdajanja slovenskega strokovnega lista, ni posrečila, moramo reči, da je tičala krivda bolj ali manj tudi v slabo premišljenem in ne dovolj jasnem načrtu. Tudi vemo, da so bili prav Nemci tisti, ki so se prvi zavedali, da bi bilo treba pri Kmetijski družbi nekaj ukreniti, ako hočejo privabiti preprostega kmeta, in so tudi sami navajali kot vzrok — različnost jezika. Gotovo bi bil to preporodno usmerjen Slovenec lahko s koristjo obrnil v prid Slovencem in tudi uspel, če bi bil kdo tak med njimi. Tako je n. pr. že nadvojvoda Janez kot vrhovni pokrovitelj Kmetijske družbe v Ljubljani na občnem zboru leta 1836.27 izjavil, da pogreša na zboru zastopnikov kmetov. Prav isto se je zgodilo na občnem zboru Kmetijske družbe v Ljubljani dne 5. maja 1841, ko je moral predsednik Kmetijske družbe Lichtenberg razočaranega guvernerja Jožefa Wein-gartna, ko je prvič kot deželni guverner prisostvoval občnemu zboru in ni videl na njem nobenega kmeta, takole potolažiti: »Če pogreša vaša ekscelenca tu članov kmetskega stanu, moram z obžalovanjem pripomniti, da je razlika pokrajinskega jezika, v katerem бе razprave na občnem zboru ne morejo dobro vršiti, zadržek njih osebni udeležbi.«24 Še najteže bi bilo odbiti tretji razlog, t. j. nemško jezikovno prakso v gospodarskih člankih in razpravah. Zlasti jo je bilo že iz zgoraj navedenih razlogov težko spremeniti pri člankih, ki so do neke mere znanstveno obravnavali predmet in izhajali predvsem v Letopisih Kmetijske družbe. Pri teh bi jo bilo težko spremeniti tudi zaradi novejšega tehničnega in gospodarskega izrazoslovja. Bilo pa bi brez koristi, kajti naš preprosti človek bi takih razglabljanj ne bil razumel. Vendar ne smemo vsega jemati z ne vem kako visokega znanstvenega stališča, čeprav ga je Kmetijska družba stalno in povsod poudarjala. Kdor bi bil hotel spremeniti nemško jezikovno prakso, bi se bil lahko ogledal po poljudno-strokovnih listih drugih avstrijskih dežel, ki so bili pisani v preprostem in lahko razumljivem ljudskem jeziku. Na ugovore, da bi se težko obnesla finančna stran takega podjetja, pa bi se bil mogel sklicevati na to, da je bila prav tako ali še bolj slaba finančna stran tako Letopisa kakor Koledarja, saj sta neprodana zaradi maloštevilnih odjemalcev ležala v kupih na podstrešju Kmetijske družbe. Po vsem navedenem moramo reči, da Kmetijska družba sama in njen sistem nista bila direktno ovira izdaji slovenskega poljudno-stro-kovnega lista v predmarčnih dneh, ovire moramo iskati v tistih slovenskih slojih, ki so bili v odboru, in med člani Kmetijske družbe zato, da bi zastopali gospodarske koristi našega kmeta, pa so jih s svojo narodno brezbrižnostjo nehote izdajali. Manjkalo je torej med njimi nekoga, ki bi bil znal izpodbiti predsodke o nesposobnosti slovenskega jezika, kot jih je v tem času epodbijal n. pr. Prešeren in drugi v literaturi; ki bi bil prevzel na svoje raine uredništvo takega poljudno-strokovnega lista in bi ga znal postaviti na solidno finančno bazo ter zbuditi zanimanje zanj. Manjkalo pa je za tako podjetje tudi pobude od tiste plasti naše inteligence, ki je čutila slovensko in ее je borila za priznanje slovenščine na drugih toriščih. Ni se namreč zavedala, da bi lahko na ta način utrla pot slovenskemu prerodu tudi do preprostega človeka; prav to se je tudi v marsikaterem pogledu kasneje maščevalo. II Prvi poskus ustanovitve slovenskega gospodarskega poljudnonstro-kovnega lista — tednika — v tridesetih letih 19. stoletja ni izšel, kakor bi pričakovali, iz slovenskih vrst članstva Kmetijske družbe v Ljubljani, marveč ga je predložil tedanjeniu predsedniku družbe in ljubljanskemu škofu A. A. Wolfu grof Franc Scribani Rossi, član ljubljanske Kmetijske družbe iz Zemona (Semonhof) pri Ilirski Bistrici v postojnskem okraju. Drugih podatkov o njem do danes nisem mogel izslediti.6 Dne 29. aprila 1835 se je namreč obrnil na predsednika Kmetijske družbe v Ljubljani s temle dopisom: »Želja, da bi preprostega kmeta na kar bolj pripraven način poučil in vodil po načelih, pridobljenih po teoriji in izkušnjah, mi je navdahnila misel, ki se jo usojam z vsem spoštovanjem sporočiti Yam, knežji milosti, kot Predsedniku učene с. кг. Kmetijske družbe. Moj načrt je, da bi izdajal, ko bi dobil visoko dovoljenje, periodičen tednik, ki bi bil pisan v poljudnem slogu v nemškem, kranjskem in italijanskem jeziku. Obravnaval bi temeljito splošno kmetijstvo in stroke, kakor domača pravila, vse vrste poljedelstvo in živinozdravilstvo. List bi se imenoval .Praktičen pouk 0 kmetijstvu'. Da bi se med ljudstvom bolj širil, bi morala biti naročnina le dva krajcarja za številko ali pa en goldinar 44 krajcarjev za vseh 52 številk letno. Da pa bi se stroški čim bolj zmanjšali, naj bi bil morda litografiran namesto tiskan. Urednik bi moral formalno izjaviti, da je vse podjetje last c. kr. Kmetijske družbe v Ljubljani, in se zavezati, da ji bo vedno priskrbel po deset številk brezplačno. Kmetijska družba naj bi sama pobirala naročnino in naj bi odštevala založništvu za kritje stroškov po pol krajcarja za vsako številko. Najprej bi moralo uredništvo sestaviti program lista in napraviti poskusne liste. To je, knežja milost, moj predlog. Delo bo veliko in trajno. Moje moči bi ne zadostovale, če me ne podpro nekateri izkušeni kmetovalci, ki imajo drago-ceno teoretično in praktično znanje. Mislim tudi, da me bodo družba sama kakor tudi njeni uvaževani člani počastili s prispevki za list in da bodo tako dobri, da mi bodo sporočili izsledke svojih izkušenj, ki so jih imeli na področju te znanosti. Naročba gg. članov Kmetijske družbe v Ljubljani bo za sedaj dovolj, da se bo redakcija lotila podjetja in ga tudi razglasila v javnosti...« Ce poskusimo razčleniti Scribanijevo zamisel in ji poiskati vzroke, moramo reči, da je bil glavni pač tisti, ki ga navaja Scribani sam, namreč želja, da bi »neukega kmeta na najbolj pripraven način poučil« i» mu pokazal pot k napredku. Neposreden povod za to pa so verjetno bile podobne akcije drugih kmetijskih družb, ki so v tem času začele agitirati in nabirati naročnike za svoje liste ipo vseh avstrijskih deželah. Na kak finančni efekt svoje akcije po vsem tem, kar smo brali, ni mogel računati. Verjetno je, kakor tudi sam pravi, da je o tej svoji zamisli govoril tudi z drugimi člani in »izkušenimi kmetovalci« postojnskega okraja. Kdo bi bili ti, ki so mu obljubili svojo pomoč, moremo samo ugibati. V tem času so bili v postojnskem okraju »izkušeni kmetovalci« vsaj tile možje7: Franc Burger, posestnik v Postojni, Anton Dekleva, kmetovalec v Selcah pri Postojni, Albert pl. Garzarolli, veleposestnik v Postojni, Jožef Huber, direktor okrajne šole v Postojni, Matej Leban, posestnik v Postojni, Jože Vesel, posestnik v Postojni. Verjetno je, da so nekateri izmed teh tisti »izkušeni kmetovalci«, o katerih govori Scribani v svojem predlogu, kajti ravno sam je bil tisti, ki je večino njih predlagal odboru Kmetijske družbe v Ljubljani za člane. Zamisel sama — list v treh jezikih — je bila vsekakor preobširna in bi se v praksi gotovo ne bila obnesla. Tudi je bila po vsej priliki finančna stran akcije prenizko računana. Vendar bi vse to ne moglo negativno vplivati na nekoga, ki se je zamislil v to, kako bi izobrazil preprostega kmeta, ki je zaostal v napredku. Tudi bi vnet prosvet-ljenec na noben način ne zavračal talko vnetega in nesebičnega poma-gača pri prosvetitvi ljudstva, kakor se nam je pokazal Scribani. Kranjska kmetijska družba s škofom vred pa je mislila drugače. Dne 25. oktobra 1835 je Scribani ja takole zavrnila: »Cenjeno pismo Vašega blagorodja na sedanjega predsednika Kmetijske družbe z dne 29. aprila 1.1, je bilo predloženo odboru v razpravljanje. Odgovor na pismo se je zavlekel zaradi deputucije na dvor v mesecu maju, katero so se udeležili trije člani odbora, in pa zaradi okolnosti, da je odbor skušal poiskati možnosti za subskripcijo za list, ki ga je predlagalo Vaše blagorodje, ker premoženjske razmere družbe ne zmorejo nobenih izdatkov, zaradi katerih bi družba morda imela izgubo. Čeprav je namen dober in trud za pouk preprostega ljudstva zaželen, vendar ni pričakovati, da bi se krili stroški, ker so pri nas posestva zelo razkosana in po večini v rokah ljudi, ki ne znajo brati. Zlasti pa še zato, ker ima vsak član družbe, ki se bavi s kmetijstvom v večjem obsegu, sam nujboljše spise te vrste, ki so izšli v Avstriji ali pa v zumejstvu, sicer pa si jih lahko sposodi v društveni knjižnici...« Razlogi, zaradi katerih je družba oziroma odbor Kmetijsko družbe odklonil Scribanijevo zamisel, so zanimivi in v celoti potrjujejo naša izvujanja, ki smo jih navedli spredaj. Predvsem so važne štiri točke: neuspela subskripcija, slabo finančno stanje družbe, nepismenost ljudstva, ki mu je bil list namenjen, in četrtič: nezainteresiranost članstva Kmetijske družbe za tak tisk, ker se člani lahko okoriščajo in izpopolnjujejo v gospodarskih strokah z drugimi, t. j. nemškimi, francoskimi, italijanskimi listi in knjigami. Oglejmo si sedaj vsa navedena dejstva po vrsti. Po virih, ki so mi dostopni, nisem mogel ugotoviti, da bi se bila subskripcija v kakem večjem obsegu sploh vršila. Navadno so o takih akcijah skušali zainteresirati članstvo na občnih zborih in z okrožnicami. Do danes nisem mogel najti med akti Kmetijske družbe nobene talke okrožnice in tudi zapisniki občnih zborov iz te dobe ne govore o tem. Po vsej verjetnosti je le odbor govoril o tej zadevi in odborniki so potem izrazili mnenje, da bi taka subskripcija ne uspela. Poskušali pa niso v tej smeri nobene resnejše akcije. To je pa tudi že v zvezi s četrtim razlogom, ki ga navaja odbor Kmetijske družbe pri odklonitvi Scribani j eve zamisli. Članstvo oziroma odborniki niso videli potrebe in koristi takega lista, pa se zato ni nihče potrudil, da bi ga razširjal in ponujal drugod. Tako je »eubskripcija« doživela neuspeh. Tudi slabo finančno stanje družbe ni moglo biti pravi razlog za odklonitev lista. Če bi bila Kmetijska družba sprejela Scribanijevo zamisel v taki obliki, kot jo je ta predlagal, bi sama ne imela prav nobenih »dvomljivih stroškov«, marveč kvečjemu dobiček. Saj bi bila od vsakega subskribenta obdržala 75 % vplačane naročnine in odštela le 25 %. založniku. Zopet moramo reči, da je bil razlog Kmetijske družbe iz trte izvit. Prav isto velja za tretji razlog. Kmetijska družba je imela tedaj že dokaj dobre skušnje o tem, koliko slovenskih po-ljudno-strokovnih knjig je mogoče prodati, saj je do tedaj izdala že vsaj eno slovensko knjigo (Pire, Kranjski vertnar, 1830), ki se je dobro prodajala, in je v drugi polovici tridesetih let morala misliti že na drugo izdajo. Tudi ni imela finančnih pomislekov pri izdajanju nemških publikacij (Anali, Koledar), ki ji prav gotovo niso donašali dobička. Pri vsem tem pa je važno še nekaj. Če se je Kmetijski družbi zdela Scribani jeva zamieel — izdajanje lista v treh jezikih — preobširna, bi bila, če bi se bila zavedala svoje naloge, lahko načrt zožila in poskusila izdajati list samo v slovenskem in nemškem jeziku. Lahko bi bila tudi na kakšen način združila to akcijo z izdajanjem svojega koledarja in letopisa, če bi se bila hotela izogniti le »dvomljivim izdatkom«. Po vsem tem nam ta akcija razgalja prav jasno, da gospodje, ki so tedaj sedeli v odboru Kmetijske družbe, niso prav nič mislili na dvig izobrazbe kmečkega ljudstva, njim je bila Kmetijska družba Ustanova, ki naj se zavzema za njihove lastne koristi in jim pomaga do časti. Scribani po namen »podpreti ustanavljanje industrijskih podjetij in poživiti obrt z vsemi možnimi materialnimi, moralnimi in duhovnimi sredstvi«. Svoje območje, ki je bilo prvotno omejeno le na Štajersko, je skušalo razširiti tudi na Koroško in Kranjsko. Zato je že pred ustanovitvijo društva stopil provizorični odbor v stike z odbori kmetijskih družb v teh dveh deželah in jim poslal celo pravila, da bi se odbori izrazili o njih in podali svoje utemeljene pripombe.1 Ker zgodovina kranjske delegacije, t. j. podružnice Društva za podpiranje in povzdigo industrije v notranji Avstriji, še ni raziskana, naj navedem tukaj tista važna dejstva, ki so potrebna za razumevanje kasnejših izvajanj. Akcijo za ustanovitev Društva za pospeševanje in podpiranje industrije m obrti v notranji Avstriji (Industrijsko in obrtno društvo) je začela prav za prav Štajerska kmetijska družba, oziroma njeno članstvo z nadvojvodo Janezom kot pokroviteljem kmetijskih družb. Provizorični odbor, ki ее je zato ustanovil v Gradcu, je izdelal pravila in jih poslal v pregled in presojo med drugimi tudi Kranjski kmetijski družbi v Ljubljani.1 Kranjska kmetijska družba pa je mislila, da bi bilo bolje ustanoviti posebno industrijsko in obrtno društvo za Ilirske dežele (Koroško, Goriško, Kranjsko),2 vendar so se člani, ki jim je odbor Kmetijske družbe v Ljubljani razposlal pravila Industrijskega društva na vpogled, izrekli za pristop k Industrijskemu društvu v Gradcu, češ da je pri nas za posebno industrijsko društvo še premalo zanimanja.' Slednjič je tudi Kranjska kmetijsika družba pristala na to.4 Z dopisom 5. aprila 1837 je »provizorična direkcija« Industrijskega društva v Gradcu ponovno povabila Kmetijsko družbo v Ljubljani, naj na svojem občnem zboru poagitira za pristop članstva k ornenje-nomu društvu, in je obenem poslala že potrjena pravila.11 Kranjska kmetijska družba je nato začela nabirati članstvo in leta 1838. ее je ustanovila v Ljubljani delegacija, t. j. podružnica Industrijskega društva v Gradcu. Predsedstvo Kmetijske družbe in kranjske delegacije je bilo združeno v eni osebi.15 Tako je bil prvi predsednik Lichtenberg. Tudi prostori kranjske delegacije (pisarna, knjižnica, čitalnica) so bili v poslopju Kmetijske družbe. Kranjska delegacija je takoj začela z delom. Zbirati je začela knjige za knjižnico in se naročila nu važnejše strokovne liste, ki so bili v čitalnici članom na razpolago.2' V tem. času je začelo v Avstriji izhajati več strokovnih listov, katerih založniki so skušali pridobiti tudi kranjsko delegacijo za to, da bi začela zbirati naročnike zanje. Najbolj znana lista te vrste, ki sta začela izhajati v tem času in ki sta zasledovala delo Industrijskega društva v Gradcu, sta bila: Zeitschrift für und über Oesterreichs-Industrie und Handel,15 urejal ga je Heinrich Wiese, izšel je na Dunaju prvič 1. januarja 1838,14 in Innerösterreichischee Industrie- und Gewerbsblatt, izdajal ga je od 1. maja 1839 Frankenstein v Gradcu.1* Poleg teh dveh je v tem času izšlo še vse polno podobnih listov, ki pa menda niso bili v nobeni zvezi z graškim industrijskim društvom, tako n. pr. Allgemeine Bauzeitung, Dunaj 1836; Encyclopedische Zeitschrift des Gewerbswesens, Praga 1841; Polytechnisches Allgemeines Wiener Journal, Dunaj 1842, in od 1840 so izhajale na Dunaju še Verhandlungen des niederösterreichischen Gewerb-Vereines. Кгапјбка delegacija je res agitirala med svojim članstvom in članstvom Kmetijske družbe za prva dva lista in tudi za dunajske Verhandlungen.18 Tako je za Wiesejev in Frankensteinov list celo razposlala pole med članstvo za nabiranje naročnikov in tudi gubernij sam se je zavzemal za naročbo teh listov.1® Vendar je kljub vsemu (agitirala je za te liste tudi na občnem zboru Kmetijske družbe dne 2. maja 1839") morala sporočiti guberniju, da ji je uspelo pridobiti le tri naročnike.17 Tudi s čitalnico in knjižnico niso imeli sreče.16 Prostori so bili skoraj vedno prazni. Pristopilo pa je h kranjski delegaciji tako malo članov, da je Kmetijska družba v Ljubljani 13. septembra 1839 pisala graški direkciji, da bi bilo najbolje, če bi se obe društvi, Kmetijska družba in kranjska delegacija industrijskega društva, stopili v eno društvo (mišljena je bila Kmetijska družba), ki bi potem res lahko koristno delovalo. Dne 12. septembra 1839 pa je bil v Gradcu drugi občni zbor »Društva za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v notranji Avstriji«. Kot zastopnik kranjske delegacije se je udeležil občnega zbora Janez Mühleisen.16 Kaj je mogel drugega poročati kakor o težavah, s katerimi se bori doma kranjska delegacija. Izrazil je obenem željo, da bi društvo poskrbelo za svoje elovenske člane v »deželnem jeziku« pisan tehničen list.10 Poročilo o tem občnem zboru je izšlo v tisku pod naslovom: Protokoll der zweiten allgemeinen Versammlung des Vereins zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in Inncrösterreich, Gratz.* Do dne 16. septembra 1839, torej štiri dni po tem občnem zboru, je bila v Ljubljani ob navzočnosti samega nadvojvode Janeza skupna seja Kmetijske družbe in kranjske delegacije; seja je obravnavala in skušala odstraniti težave, 6 katerimi se je borila kranjska delegacija.16 * V Ljubljani do danes nisem mogel zaslediti tega poročilal a» 35 Ko vemo vse to, nam je povsem jasno, zakaj je Mühleisen v imenu kranjske delegacije predlagal ustanovitev slovenskega tehničnega lista. Spoznal je, da se bo moglo društvo le tedaj nasloniti na slovensko obrtništvo, če ga bo skušalo poučevati in voditi v razumljivem »deželnem jeziku«. In ravno kranjska delegacija Industrijskega društva je bila prva, ki je sipoznala, da ni dovolj, če pridobi za svoje člane le ljudi iz mesta; bolj so ipouka potrebni ljudje z dežele in med te mora širiti potrebno obrtno izobrazbo. To pa je upala doseči le s slovenskim tehničnim listom. Samo tako si moremo razlagati, da je izšla iz vrst kranjske delegacije misel za izdajanje slovenskega strokovnega lista. Članom oziroma odboru Kmetijske družbe niso rojile take misli po glavi. Tam so sedeli v družbi po večini zapozneli fevdalci, v kranjski delegaciji, vsaj pri nas, pa po večini obrtniški sloj, ki je znal bolj stvarno misliti. Poleg tega je imela Kmetijska družba že tradicijo in lastno premoženje, medtem ko je morala kranjska delegacija industrijskega društva tako rekoč živeti le od članarine (član je letno plačeval 5 goldinarjev). Tudi to so bili vzroki, ki so spodbujali kranjsko delegacijo k večji aktivnosti. Odbor Industrijskega društva v Gradcu je vzel na znanje Mühl-eisenov predlog z drugega občnega zbora v Gradcu. Zato se je dne 30. aprila 1840 obrnil na kranjsko delegacijo, naj mu ta priskrbi potrebne podatke za izdajo slovenskega tehničnega lista in obenem pošlje svoj načrt.22 Kakor je bilo kranjski delegaciji lahko najti vzroke neuspeha, talko je bilo težko zbrati potrebna sredstva za odstranitev teh vzrokov. Dne 14. maja 1840 je kranjska delegacija sklicala sejo, na kateri je razpravljala o Mühleisenovem predlogu na drugem občnem zboru v Gradcu.20 Na tej seji so morali z žalostjo ugotoviti, da ima kranjska delegacija prepičla sredstva, da bi sama začela tako podjetje; tudi se jim je zdelo, da bi imel list premalo naročnikov in da bi bile prevelike težave s prevajanjem člankov v slovenščino zaradi pomanjkanja slovenskih tehničnih izrazov in novih (umetnih) besed. Bili so mnenja, da bi bilo edino sredstvo, ki bi prišlo v poštev, ljudski kmetski koledar; ta bi sicer na omejenem prostoru, a s svojo vsestransko razširjenostjo vendarle, čeprav počasi, od leta do leta širil med ljudstvo prepotrebno znanje. Zato so sklenili, da se bodo posvetovali s Kmetijsko družbo, če bi bila pripravljena izdajati dodatek k svojemu koledarju, katerega bi potem dajala delegaciji po lastni ceni, da bi ne bila prodajna cena previsoka. Medtem ko so iskali možnosti in ugotovili, da bi se, ne glede na stroške za tisk in papir, zvišala tudi kol kovina tako, kakor bi začeli izdajati nov koledar, je zvedel za akcijo delegacije tiskar Blaznik. Verjetno je, da je zvedel to od kakega člana-odbornika (Blaznik je bil tudi član kranjske delegacije Industrijskega društva10), ki mu je tudi pokazal poročilo o drugem obenem zboru v Gradcu. Tako je stvar s slovenskim tehničnim listom, ki naj bi ga izdajala kranjska delegacija, prišla na povsem drug tir. Reči moramo, da bi bila vsa zadeva brez Blaznikove pobude prej ali slej, kakor je kazalo, zaspala, kot ее je to zgodilo s Scribanijevim predlogom. Blaznik pa, ki se je že od leta 1838. brezuspešno potegoval za slovenski literarni časopis; je ob tem dejstvu naglo spremenil svoj načrt in se oprijel z vso vnemo zamisli kranjske delegacije.10 Prijateljevo mnenje, da bi bil Blaznik z mislijo na izdajo tehničnega lista »aranžiral« prvi kranjsko delegacijo, po vsem tem ne drži. Zavzel se je za načrt kranjske delegacije šele, ko je ta zaradi zgoraj navedenih težav že skoraj obupala nad izdajo. Pri vsem tem pa se nam odkrije tudi to, da Blazniku pri njegovem delu za slovenski literarni list ni bil poudarek na besedi »literaren«, ampak na »list«. Vedel je pač, da bi mu slovenski list poplačal trud, in se je zato zavzemal zanj. Bilo mu je pa, po njegovih izjavah sodeč, veeeno, ali bi bil to literaren list ali pa poljuduo-gospodarski. Ni pa izključeno, da Blaznik nikoli niti mislil ni na izdajo zgolj literarnega lista. Ako je imel Blaznik v času svoje akcije za slovenski literarni list kakšne dogovore s kom zaradi uredništva, je to sedaj gotovo razdrl; sklenil se je popolnoma podrediti razmeram in, kakor se bo pokazalo, pristati na vse, 6amo da bi njemu poverili tisk lista. Ko je torej po 14. maju 1840 zvedel Blaznik za namero kranjske delegacije in njeno mnenje o slovenskem tehničnem listu, je naslovil nanjo prošnjo, v kateri je podrobno razložil svoje dotedanje prizadevanje pri oblasti za dovolitev slovenskega lista, obenem pa je dokazoval, da bi bil tak list nujno potreben in tudi gmoten uspeh z listom zadovoljiv. Obljubil je kranjski delegaciji, da bo sam poskrbel za založništvo in uredništvo, kranjska delegacija naj le izposluje pri oblasti dovoljenje.10 Blaznikovo prošnjo z dne 8. julija 1840 je odbor kranjske delegacije izročil odborniku livarju Samassi in ga naprosil, da napravi o njej do prihodnje seje referat. Samassa je res že do naslednjega dne, t. j. do 9. julija 1840, sestavil obširno poročilo, ki ga je potem prebral na seji kranjske delegacije dne 13. julija 1840.so Glavne misli tega Samassovega referata o Blaznikovi prošnji bi bile sledeče: Blaznikovo zamisel je treba z veseljem pozdraviti, odnos delegacije do slovenskega lista naj bi bil približno tak, kot je odnos Industrijskega društva v Gradcu do Frankensteinovega lista Innerösterreichisches Industrie- und Gewerbsblatt, t j., predstavi naj ga oblasti kot nujno potrebnega iu ga razširja med svojim članstvom. Blaznikova priloga h Carnioliji bi lahko storila veliko dobrega, eeznanjala bi ljudi s koristnimi novostmi in netila v njih ljubezen do domovine. Seveda bi bilo treba gradivo pismeno porazdeliti in, če bi izhajala priloga dvakrat na teden, bi lahko poleg tehničnih člankov prinašala tudi spise o kmetijstvu in kranjsko literaturo. Na ta način bi priloga dobila več bralcev in bi tudi laže skrbela za poplemenitenje in razvoj deželnega in ljudskega jezika, ki mu zdaj manjka zlasti tehničnih izrazov. Tako bi se v tem listu družilo dobro s koristnim. Zato je treba izdajo priloge h Carnioliji v korist dežele čimprej poklicati v življenje. Ne glede na to, da je po vsej verjetnosti Blaznik sam prosil Sa-masso, naj se zavzame pri kranjski delegaciji za njegov predlog, moramo reči, da se je Samassa zavzel za stvar s toliko toplino in ta- kimi argumenti, ki presenečajo. Poleg tega pa je program lista prav Samassa postavil na mnogo širšo osnovo,20 kakor je predlagal sam Blaznik kranjski delegaciji.1" Po njegovem mnenju naj bi list obravnaval tehnične in kmetijske članke in obenem prinašal tudi slovensko leposlovje. Za tedanje čase in za širjenje preporodne miselnosti med preprostim ljudstvom naravnost idealen načrt. Odbor kranjske delegacije se je strinjal s Samassovim predlogom in sklenil Blaznikovo prošnjo s priporočilom poslati direkciji Industrijskega društva v Gradcu.20 O sklepu seje kranjske delegacije je bil obveščen gotovo tudi Blaznik, ki je zato prav pod vplivom teh sklepov 16. julija 1840 vložil novo prošnjo za dovolitev slovenskega lista naravnost na Sedlnitzkega. Poleg razlogov, ki naj bi utemeljevali upravičenost njegove prošnje za izdajo slovenskega lista in ki jih je navajal tudi že v svojih prejšnjih prošnjah, se tu opira še na izjavo kranjske delegacije na drugem občnem zboru Industrijskega društva v Gradcu. Dne 17. julija 1840 je poslala tudi kranjska delegacija prepis Blaznikove prošnje direkciji Industrijskega društva v Gradcu in jo je takole priporočila:21 »Gospod Jos. Blaznik, tuk. tiskar in izdajatelj Carniolije, je v svoji vlogi dne 8. julija t. 1., ki je visoki direkciji (v prepisu) priložena, prosil za izdajo že dolgo nameravanega časopisa v kranjskem jeziku; delegacija prosi, da se v korist in potrebo dežele blagovolite krepko zavzeti za ustanovitev in dovoljenje njegovega prizadevanja. Podpisani delegaciji, ki je na svoji seji dne 13. julija 1.1. o tem ponovno in premišljeno razpravljala, se zde navedeni predlogi g. Blaznika za ustanovitev tehnične priloge h Carnioliji med vsemi, kar jih je doslej bilo o ustanovitvi tehničnega lista v kranjskem jeziku, najboljši. Tem bolj moramo želeti, da bi Blaznik izdajal nameravani list, ker ga bo zalagal in urejeval sam in ne bo imelo s tem niti društvo niti delegacija nobenih stroškov. Podpisana delegacija si dovoljuje v tej zadevi prositi, nuj slavna direkcija nadaljuje z delom in skrbno spremlja že pred dvema letomu na ljublj. gubernij vloženo in sedaj na visoki dvorni urad poslano Blaznikovo prošnjo za dovoljenje izdajunja imenovanega lista.. .c Direkcija na ta dopis ni odgovorila in tudi ni urgirala pri oblasti. Verjetno, da sta bila za to dva razloga: prvič je sama delala reklamo za nemški industrijski list, drugič pa je bila previdna, ker se je le bala, da bi morala kriti eventualne stroške za slovenski tehnični list. Zato je morala kranjska delegacija na tretjem občnem zboru Industrijskega društva v Gradcu 18. septembra 1840 ponovno opominjati in poudarjati, da z izdajo slovenskega tehničnega lista tako Industrijsko društvo kakor kranjska delegacija ne bosta imeli nobenih stroškov.23 Slednjič je Industrijsko društvo v Gradcu 12. januarja 1841 le poslalo vlogo na ljubljanski gubernij in podprlo Blaznikov predlog z vsemi argumenti, ki jih je navajal Blaznik sam in še podkrepila s svojim priporočilom na direkcijo kranjska delegacija. Vlogo Industrijskega društva v Gradcu je obravnaval gubernij v Ljubljani dne 29. januarja 1841 in jo 6 priporočilom poslal Sedlnitzkemu. Gubernij eam ni spremenil »prvotne oblike« Blaznikove zamisli, kakor meni Prijatelj, »prvotno obliko« je spremenil Blaznik sam že v svoji prošnji na kranjsko delegacijo dne 8. julija 1840,19 naslanjajoč se na zamisel kranjske delegacije, izražene na drugem občnem zboru Industrijskega društva v Gradcu, končno obliko pa ji je dal Samassa v svojem referatu na seji kranjske delegacije dne 13. julija 1840.20 Res je, da Blaznik v svoji zadnji prošnji nikjer ne govori o uredniku in da je gubernij na lastno pest poročal Sedlnitzkemu, da bo poskrbel za »zanesljivega in v vsakem oziru sposobnega urednika«, vendar ne smemo vzeti tega tako, kot da bi hotel gubernij sam diktirati, kdo naj ureja slovenski liet. Mišljeno je to tako, da bo pač gubernij odklonil kot urednika vsakega, ki se mu ne bo zdel »zanesljiv in sposoben«. Medtem je bil 5. maja 1841 občni zbor Kmetijske družbe;24 zboru je prvič predsedoval kot pokrovitelj novi deželni predsednik Jos. pl. Weingarten. Ta je bil razočaran, ker se občnega zbora ni udeležilo nič pravih kmetov.2' Predsednik Kmetijske družbe mu je pojasnil vzroke in verjetno je, da sta govorila o snovanju slovenskega lista. Na tem občnem zboru je bil sprejet med člane Kmetijske družbe tudi dr. F. Uhrer, gubernialni svetnik in policijski ravnatelj;2' ta je moral kasneje poročati Sedlnitzkemu prav o zadevah novega slovenskega lista. Okoliščina, ki je mogla kasneje dobro vplivati na poročila Sedlnitzkemu. Na četrtem občnem zboru Industrijskega društva v Gradcu dne 9. septembra 1841 pa se je Samassa zahvalil direkciji za njeno delo pri ustanavljanju slovenskega lista. Z Dunaja pa le ni hotelo biti odgovora. Blaznik je postajal nestrpen in je pritiskal na kranjsko delegacijo, ki je slednjič sklenila ponovno urgirati pri direkciji v Gradcu. 24. oktobra 1841 je poslala obširno pismo, v katerem je zopet navajala vse argumente, ki so se zdeli važni, da jih porabi direkcija Industrijskega društva v Gradcu pri svoji utemeljitvi nove vloge na ljubljanski gubernij za dovoljenje slovenskega lista.25 Po tej urgenci kranjske delegacije je graška direkcija 19. novembra 1841 ponovno pritisnila na ljubljanski gubernij. Gubernij je tudi to vlogo s priporočilom poslal Sedlnitzkemu na Dunaj. Sedlnitzky je gube.rniju odgovoril 4. januarja 1842 in zahteval od gubernija, da mu pojasni, kakšna bo tendenca lista, oblika spisovanja, kdo bo izdajatelj in kdo urednik. Iz pisma Sedlnitzkega je razvidno, da je imel pomisleke pri izdanju dovoljenja prav zato, ker je bil Blaznik vmešan v zadevo. Mislil je namreč, da poskuša Blaznik na ta način priti do lista, ki mu ga prej ni hotel dovoliti. Nadalje je zahteval Sedlnitzki podroben program lista in poskusne liste. Ko je guverner Weingarten dobil poročilo Sedlnitzkega, je takoj pisal direkciji v Gradec in kranjski delegaciji, naj mu pošljeta vse potrebno. Kranjska delegacija je imela zdaj trojno nalogo. Morala je od Blaznika dobiti podroben program lista in poskusne liste, odgo- ' vor iti graški direkciji na njeno vlogo z dne 7. februarja 1842, v kateri je ta, da bi sestavila poročilo za gubernij, tudi zahtevala program lista, in tretjič je morala kranjska delegacija sama napraviti poročilo na ljubljanski gubernij. Ko je Blaznik zvedel, kaj zahteva gubernij od kranjske delegacije, je takoj sestavil podroben program z odbornikom Kmetijske družbe dr. Orlom. Obenem pa je Blaznik naprosil tudi Kmetijsko družbo in jo pridobil za pomoč pri izdaji slovenskega lista. Odbor Kmetijske družbe, ki je slednjič le spoznal, da bi bil tudi zanjo potreben slovenski poljudno-gospodarski list, se je sedaj zavzel, za Blaznikovo misel in obljubil iti podjetju s svojimi močmi na roko. Svoj podroben program je Blaznik že 19. februarja 1842 poslal kranjski delegaciji in ta je oddala referat o njem zopet Samaissi.28 Samassa je 20. februarja 1842 napisal obširno poročilo, v katerem se je toplo in prepričevalno zavzemal za slovenski list. Ta program s Samassovim spremnim pismom so poslali potem graški direkciji 5. marca 1842.26 Prav tako je Blaznik poslal 21. februarja 1842 svoj program Kmetijski družbi s prošnjo, naj ga priporoči pri ljubljanskem guberniju. Dne 4. marca 1842 je Kmetijska družba poslala Blaznikov program s svojim priporočilom Weingartenu, da ga dostavi policijskemu predsedniku Sedlnitzkemu.27 Ker pa Weingarten ni dobil pravočasno zahtevanega poročila tudi od graške direkcije, se je 14. marca 1842 obrnil na Kmetijsko družbo v Ljubljani z naslednjim dopisom:28 »In Folge hohen Auftrags Seiner Excellenz des Herrn Präsidenten der hohen к. k. Polizei- und Censurhofstelle war ich in dem Falle, die Direction des Vereines zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in Innerösterreich um die Mittheilung der erforderlichen Aufschlüsse hinsichtlich der Herausgabe eines technischen Blattes in krainerischer Sprache, als Beiblatt zu der im Verlage des hiesigen Buchdruckers Joseph Blasnig erscheinenden Zeitschrift .Carniolia' anzugehen. Bezüglich auf den untern 4. v. M. Z. 29 angezeigten Sachverhalt kann ich daher nur erwidern, dass sobald die Direction des I. ö. Industrie-Vereins mit der Erstattung ihrer Äusserung, welche ich gleichzeitig betreibe, mich in die Lage gesetzt haben wird, den Antrag der höhern Entscheidung vorzulegen, ich dies gewiss und im Einklang mit dem Wunsche der к. k. Landwirthschaft-Gesell-schaft zu beschleunigen nicht unterlassen werde.« Dne 4. aprila 1842 je dobil Weingarten poročilo tudi od graške direkcije obenem z Blaznikovim programom. Ko je dobil Weingarten še poročilo od Uhrerja o Blazniku, je mogel 2. maja 1842 vse skupaj obenem s svojim poročilom poslati Sedlnitzkemu. Tako se je končalo delo kranjske delegacije in graške centrale. Glavno delo je poslej prevzela Kmetijska družba v Ljubljani, kranjska delegacija pa je naklonjeno stala ob strani. Vsa železaj so bila v ognju. Vse je nestrpno pričakovalo odločitve z Dunaja: gubernij, graška direkcija, kranjska delegacija. Kmetijska družba, najbolj pa Blaznik. Vendar je bilo še daleč do uresničenja njihovih želja. Vse delo različnih akcij, ki so doslej posredovale za slovenski po-ljudno-gospodarski list, je bilo bolj ali manj usmerjeno v to, da si pridobe dovoljenje c$l oblasti za izdajanje takega lista. Pri tem prizadevanju so vse organizacije in tudi .posamezniki uporabljali argumente, ki so se jim zdeli najbolj prepričevalni in po verjetnosti najbolj uspešni. Vprašanja pa, ki niso bila neposredno s tem v zvezi in ki so zadevala ureditev odnosov med posameznimi organizacijami in posamezniki pri podjetju kranjskega lista, tehnično stran lista, založništvo, uredništvo, organizacijo dela i. dr., so odložili na poznejši čas. Sedaj pa, ko je bilo že skoraj gotovo, da bo prišlo do izdaje kranjskega lista, je bilo treba rešiti tudi ta vprašanja. Kmetijska družba se je že loliko zavezala pri vsem, da je bilo splošno mnenje, čeprav odbor Kmetijske družbe še ni sklepal o tem, da bo ona prevzela glavni delež nase. Zato ni bilo odločilno samo tesno sodelovanje Kmetijske družbe s kranjsko delegacijo in Blaznikovo prigovarjanje, ampak tudi vsi tisti razlogi, ki smo jih navedli že v prvem poglavju in ki so sedaj dosegli odločilno fazo in za Kmetijsko družbo ugodno priliko. Ti razlogi so bili: vedno večje pogrešanje preprostih kmetov v Kmetijski družbi, želja nekaterih članov po takem listu, podobne akcije v drugih avstrijskih deželah, brezuspešni poskusi, da bi ее med našim ljudstvom uveljavil nemški poljudno-gospodarski list, prepričanje, da bi se tak liet tudi v finančnem oziru obnesel, in slednjič pač tudi bojazen, da bi trpel ugled Kmetijske družbe, če bi ona ne vzela akcije v roko. Vsi ti razlogi so jasno razvidni tudi iz poročila, ki ga je imel dne 10. maja 1842 na občnem zboru Kmetijske družbe v Ljubljani svetnik, ljubljanski župan in odbornik Kmetijske družbe Janez Nep. Hradecky:" »Der seit mehreren Jahren schon von vielen Gesellschafts-Mitgliedern und vom permanenten Ausschüsse geäusserte Wunsch zur Ausgabe eines Wochenblattes für die Landwirtschaft und Industrie in der Landessprache wurde durch die Zuschrift des Zentralausschusses der к. k. Landwirthschafts-Gesellschaft für Tyrol und Vorarlberg vom 2. Juni v. J., Zahl 247, in welcher der permanente Ausschuss um die Verbreitung des dortigen Wochenblattes ersucht wird, zur Sprache gebracht, und beinahe gleichzeitig sind über das Ansuchen des hier-ortigen Buchdruckers Blasnik, zur Auflage eines' krainischen Wochenblattes, bei der Delegation des Industrial- und Gewerb-Vereines, Verhandlungen eingeleitet worden, an welchen sich auch der permanente Ausschuss veranlasst sah, Theil zu nehmen. In Folge derselben wurden Se. Excellenz der Herr Landes-Gouverneur und Protector um die Unterstützung dieses Vorhabens gebeten, und Hochdieselben geruhcten unterm 14. März 1. J., Zahl 351, die Versicherung zu geben, der Gesellschaft diessfalls die möglichste Unterstützung angedeihen zu lassen. Sollte dieser Verwendung von Seite der höchsten Hofbehörden die gewünschte Folge gegeben werden, so würde der permanente Ausschuss die Redaction dieses Blattes um so leichter besorgen, als er an den hochgeehrten Mitgliedern dieser hochahnsehnlichen Gesellschaft gewiss sich der thütigsten Mitwirkung zu erfreuen hätte, indem Jedermann überzeugt ist, dass nur die Verschiedenheit der Sprache den wesentlichen Umstand begründe, dass nur wenige Landleute an den Verhandlungen der Gesellschaft Theil nehmen können, was offenbar dem Zwecke ihres Daseyns entgegen steht. Durch die Verbreitung des projectierten Wochenblattes »lllirfke kmetijfke in rokodelfke novize« (Illyrisches Wochenblatt für Landwirthschaft und Gewerbe) würden unsere, nur der krainischen Sprache kundigen Landleute zur Kenntniss aller jener Erfahrungen und Erfindungen gelangen, die im Gebiete der Landwirthschaft und Industrie (welche nur Hand in Hand gedeihen) im In- und Auslande gemacht werden. An der zahlreichen Abnahme dieses möglichst wohlfeilen Blattes ist um so weniger zu zweifeln, als' unsere slawischen Nachbarn in Kärnten, Steyermark und im Küstenlande sich zur Förderung dieses Unternehmens1 gewiss bereitwillig finden werden.« Dejstva, da je Kmetijska družba oziroma njen odbor bil naklonjen misli, da bi list izhajal v imenu Kmetijske družbe, ni torej iskati v kakih zaprekah in pomislekih, ki bi jih bila imela oblast proti kranjski delegaciji ali Blazniku, ampak prav v zgoraj naštetih razlogih, ki se jim pridružuje še to, da kranjska delegacija ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi, Blaznik pa je radevolje prepustil riziko in delo pri izdajanju in širjenju lista Kmetijski družbi, ko so bile njegove koristi dovolj zaščitene.80 Njemu je šlo predvsem za to, da tiska list in da ostane za primer, ako bi Kmetijska družba prenehala z izdajanjem lista, založniška in izdajateljska pravica v njegovih rokah. To pa je, kakor bomo videli kasneje, tudi dosegel. S tem poročilom Hradeckega na občnem zboru Kmetijske družbe dne 10. maja 1842 je prav za prav prišla prvič stvar o izdajanju slovenskega lista v javnost, t. j. med članstvo Kmetijske družbe, s poročilom o občnem zboru Kmetijske družbe v nemškem listu Illyrisches Blatt pa tudi med drugo občinstvo. Na tem občnem zboru20 je bil kot protektor družbe navzoč tudi Weingarten in verjetno tudi novi član Kmetijske družbe, ljubljanski policijski direktor dr. Uhrer. Ker je leta 1842. potekla tudi šestletna doba, na katero sta bila po društvenih pravilih izvoljena predsednik in tajnik Kmetijske družbe, so bile na tem občnem zboru tudi volitve novega predsednika in tajnika. Za predsednika je bil izvoljen z večino glasov Lichtenberg.20 Dosedanji tajnik Gandini, namesto katerega je že od leta 1839. dalje opravljal kot tajnikov namestnik skoraj vse posle Leskovec, pa ni več kandidiral na to mesto. Zato je odbor Kmetijske družbe v Ljubljani že 1. decembra 1841 razpisal konkurz za tajniško mesto pri Kmetijski družbi.20 Toga konkurza so se udeležili trije kandidatje: dr. Jos. Orel, posestnik in že od 20. novembra 1838 odbornik Kmetijske družbe; dr. Janez Bleiweis, profesor živinozdrav-ništva v Ljubljani, ki je bil že 20. novembra 1838, ko je bival še na Dunaju, izvoljen na podlagi svojega dela »Practisehes Verfahren bei den gewöhnlichen Pferdekrankheiten« za dopisnega člana Kmetijske družbe v Ljubljani; in kot tretji gubernialni koncipient Albert Kapus pl. Pichelstein. Od teh treh je dobil na občnem zboru Kmetijske družbe 10. maja 1842 dr. Orel 43 glasov, Kapus 46, dr. Bleiweis 56. Tako je bil torej Bleiweis izvoljen za tajnika za dobo šestih let.20 Dne 18. julija 1842 je z aktom št. 160 javil gubernij Kmetijski družbi t Ljubljani, da je tudi cesar potrdil to izvolitev.®0 Na istem občnem zboru je predlagal župnik Strel z Bleda, naj bi Kmetijska družba izdala v kranjskem jeziku knjigo o živinozdravni-štvu. Odbor mu je odgovoril, da dr. Bleiweis že piše tako knjigo in da jo bo izdal na lastne stroške. Občni zbor pa je menil, da je po pravilih družba dolžna izdajati take poučne knjige. Tako je bilo sklenjeno, da bo izšla v družbini založbi.28 Iz veega tega vidimo, da se je mišljenje odbora in članov Kmetijske družbe prav v zadnjem času pod že navedenimi vplivi in razlogi znatno spremenilo, in to v korist upoštevanja »kranjskega jezika« pri izdaji družbinih publikacij. Ravno v tej dobi pa je stopil na tajniško mesto v Kmetijski družbi človek, ki je imel dovolj volje, da se uveljavi povsod, kjer bi mu prav kazalo in koristilo njegovim gmotnim kakor tudi duhovnim ambicijam. Pri tem ni popuščal niti proti evojim ožjim znancem in sodelavcem in reči moramo, da se je v do-kajšnji meri držal pravila, ki pravi, da namen posvečuje sredstvo. Ta mož, ki v tem času niti slovenski ni znal in ki mu je bila pozneje izročena na milost in nemilost usoda edinega slovenskega predmarč-nega lista, za katerega so se borili tudi ljudje, ki jim je bila res pri srcu usoda slovenskega preprostega ljudstva in delo pri mladi slovenski literaturi, je bil dr. Janez Bleiweis. Sedlnitzky ni bil zadovoljen z Weingartenovim poročilom z dne 2. maja 1842, zato je zahteval novih informacij 12. junija 1842 tako od guvernerja kot od policijskega ravnatelja dr. Uhrerja. Namesto od-eotnega policijskega ravnatelja mu je 16. julija 1842 postregel policijski komisar Suchanek s podatki o dr. Orlu kot bodočem uredniku in o Janezu Nep. Veselu kot cenzorju. Suchanekovo poročilo je bilo tako, da je mogel biti Sedlnitzky zadovoljen. Weingartenovo poročilo pa se je dlje zavleklo. Guverner je namreč moral ponovno zahtevati od Kmetijske družbe natančen program kranjskega lista in poskusne liste. Z aktom št. 728 je dne 21. junija 1842 Weingarten to sporočil Kmetijski družbi.*5 Sedaj Kmetijska družba ni mogla več odlašati, morala je svoj odnos do lista točno določiti. Zato je bila 16. avgusta 1842 sklicana izredna seja Kmetijske družbe z edino točko dnevnega reda — razprava o novem kranjskem tedniku.'1 Ker pri tej seji nista bila navzoča niti predsednik Lichtenberg niti tajnik Bleiweis, je sejo vodil kot najstarejši član odbora Hradecky, zapisnik pa je pisal Le-skovec. Prisostvovala sta seji tudi Blaznik in Samassa. Najprej so prebrali vse spise in dopise, ki sta jih doslej prejeli, oziroma odposlali o zadevi kranjskega lista kranjska delegacija in Kmetijska družba, nato pa so se takoj lotili sestavljanja od gubernija zahtevanega programa. Zedinili so se, naj program obsega tele rubrike: I. Landwirtschaftliches. II. Industrielles. III. Vaterländische Neuigkeiten. IV. Vaterländische Skizzen. V. Getreidepreise in Krain, d. i. eine Marktpreistabelle von den Städten Laibach und Krainburg — shitni kup v Lublani na tergu per kupzéh. VI. Auswärtige, auf Krain Bezug habende Nachrichten, z. B. von den Missionären Baraga und Pirz aus Nordamerika. VII. Verschiedenes. VIII. Zum Schlüsse: Landwirtschaftliche Ankündigungen. Prav tako so za naslovno 6tran določili ustrezajočo vinjeto in napis, da list izdaja Kmetijska družba. Ce primerjamo tedanje podobne nemške liste, moramo reči, da so program posneli popolnoma po njih, nova je bila le druga točka o industriji, ki je kazala, da bo bet glasilo Kmetijske družbe in kranjske delegacije industrijskega društva. Sledu o tem, da bi list prinašal tudi prispevke iz slovenske literature, kot sta to mislila Blaznik in Samassa, v programu ni bilo. Verjetno, da se je ta misel namerno skrila pod četrto (Vaterländische Skizzen) in pod sedmo (Verschiedenes) točko. Tudi napis, da list izdaja Kmetijska družba, je bil pri-stavljen, ne da bi bila seja to stvar, ki se je tikala predvsem Blaznika, podrobneje obravnavala. O poskusnih listih je bilo določeno, da 6nov zanje zbere dr. Orel in jo predloži >in deutscher Sprache« odboru v odobritev. Sklenjeno je bilo nadalje, da bo dr. Orel tudi v bodoče urejal list, moral pa bo »die redigirten Blätter in deutscher Sprache allzeit dem Ausschüsse zur Durchsicht vorzulegen«.®1 Vprašanja, ki so se obravnavala na tej izredni seji, so torej določevala notranjo in zunanjo obliko kasnejših Novic, obenem se je odbor Kmetijske družbe strinjal s tem, da ostane urednik dr. Orel, pač iz razlogov, ker je bil menda edini kot gospodarski strokovnjak vešč slovenskemu jeziku. Izrecno pa je bilo poudarjeno, da mora vso snov, tako za poskusne liste kot za kasnejšo vsakokratno številko novega lista, predložiti odboru Kmetijske družbe v nemškem jeziku, da bo odbor, k'i ni znal slovenski, lahko sodil in ocenil prispevke. Do 17. septembra 1842 je dr. Orel že zbral snov za poskusne liste in je zato prosil odbor družbe, da skliče ponovno izredno sejo »zur Erwägung der Piecen, damit die Probeblätter dann gedruckt und gleich hinausgegeben werden können«."2 Seja je bila sklicana 21. septembra 1842." Navzoča sta bila sedaj tudi predsednik Lichtenberg in Bleiweis, prisostvoval ji je tudi Samassa, Blaznika pa ni bilo. K tej seji je prinesel dr. Orel gradivo za poskusne liste, toda v slovenskem jeziku namesto v nemškem, kot je bilo na prejšnji seji sklenjeno. Zato je nastalo v odboru razburjenje, ki se kaže iz sejnega zapisnika takole: »Bei dom Umstände aber, dass der Ausschussrath Dr. Schubert der kraini-schen Sprache nicht mächtig ist, und doch der Ausschuss der Landw. Gesellschaft, unter deren Namen das erwähnte Blatt erscheinen soll, in Grcmio zu bestimmen hat, welche Artikl in das' selbe aufgenommen, oder nicht aufgenommen werden sollen, wurde beschlossen, da künftig hie der Inhalt, welcher für das zu erscheinende Blatt geliefert werden wird, allzeit in deutscher Sprache dem Ausschusse zur Beurtheilung in Vortrag gebracht werden soll, — waw auch diessmahl hätte geschehen sollen, — nachdem aber die Zeit das Geschäft so sehr dränge und ein abermahliges Vorbringen der zu druckenden Artikl in deutscher Sprache nicht zu lassen, so seyen die heute vorgebrachten Artikl ohne mehreren dem Drucke für das Probeblatt zu übergeben.« S fo programatsko izjavo, po kateri je bilo treba vsak tekst, ki naj bi bil objavljen v bodočem kranjskem listu, predložiti najprej v nemščini odboru »zur Authorisierung«, je bilo torej določeno, da je prav za prav urednik listu odbor sam, Orel pa le nekak tajnik tega uredniškega odbora, ki mora slovenske prispevke, poslane za list, najprej prevesti v nemščino in jih predložiti odboru, tiste članke pa, ki mu jih izroče v nemškem jeziku za slovenski tisk, prevesti v slovenščino. Seja je bila s tem zaključena in dr. Orel je oddal snov v Blaznikovo tiskarno. Vendar vsa stvar, kakor bomo videli, s tem še ni prišla z dnevnega reda. Tisti, ki je začel intrigirati proti dr. Orlu kot uredniku iin ga skušal izpodriniti, kot ga je izpodrinil pri kandidaturi za tajnika Kmetijske družbe, je bil dr. Bleiweis; mjemu je stal ob strani ves odbor Kmetijske družbe, »ki ni razumel kranjski«. Ko je Blaznik 12. oktobra 1842 poslal Kmetijski družbi na ogled že tiskane poskusne liste za Kmetijske in rokodelske novice,'4 je dr. Bleiweis nenadoma zahteval izredno sejo odbora, na kateri naj bi se ponovno pretresel že na seji 16. avgusta 1842 sprejeti program in že natisnjeni poskusni list, »weil keines von Beyden der Anforderung der к. k. Censurhofstelle laut Praesidial-Erlasses v. 21. Juni 1842, Z. 728 entspricht...«" To svojo trditev in potrebo po ponovni izredni seji je utemeljeval s femile razlogi: I. Treba je sestaviti popolnejši program, kakršnega zahteva tudi oblast. Že sestavljenega moremo imenovati »nur eine magere Skizze«. II. Kar se tiče poskusnih listov, je treba vse rubrike izpopolniti s članki, »damit die k. k. Censurhofstelle den Geist in welchem geschrieben werden wird, daraus beurtheile«. Nadalje ее mu zdi, da je v Ог-lovih poskusnih listih premalo originalnega in po večini vse prepisano. Pohvalil pa je zunanjo obliko poskusnih listov, to je tiskarnarja Blazuika. V tem Bleiweisovem vedenju moremo spoznati njegovo premišljeno in dobro prikrito nukano, kako bi na lep način izpodrinil dr. Orla od uredništva in .sam stopil na njegovo mesto. Vedel je, da se je na seji Kmetijske družbe dne 16. avgusta 1842,81 ki pa se je sam ni udeležil, tudi odbor strinjal s tem, da uredi poskusne liste Blazniku dr. Orel in da ostane listu urednik dr. Orel tudi'še, ko bo list dovoljen. Treba je bilo na kak način eliminirati ta sklep. Zato je bilo treba ovreči delo dr. Orla in ga tako pokazati kot nesposobnega za urejanje lista. Vendar ni hotel naravnost grajati Orlovega dela. Grajo je skrbno skril za zadnji odlok gubernija, ki po njegovem mnenju zahteva do podrobnosti izdelan program lista in poskusne liste, ki morajo biti v vseh rubrikah izpopolnjeni s slovenskimi teksti. V načelu je imel Bleiweis prav in morda je bil Orlov program res presplošen in poskusni listi res pomanjkljivi. Vedeti pa moramo, da je dr. Orel pred natiskom vse skupaj predložil na seji dne 21. septembra 1842 odboru v odobritev in je bil na tej seji navzoč tudi dr. Bleiweis, pa se ni oglasil k besedi.53 Šele sedaj, ko je bilo vse natisnjeno in se je mudilo s poročilom guberniju, je nastopil kot kritik. Orlov program mu je samo »magere Skizze«, čeprav vemo, da je bila v kasnejšem Bleiweisovem programu prav ta »mršava skica« z zamenjavo vrstnega reda posameznih točk in nekoliko širšo obrazložitvijo teh točk temelj, ki mu Bleiweis ni dodal nič bistvenega. Tudi teksti v poskusnih listih razen »osnanila«, ki ga je pohvalil, mu niso bili po godu35. Zdeli so se mu neoriginalni, že znani in prepisani. Kaj je mislil s tem, je težko reči, če pomislimo, da je bilo do tedaj malo tudi neoriginalnih po-ljudno-goepodarskih tekstov znanih slovenskemu kmetu in da je bila doslej in tudi v kasnejših Novicah, ki jih je urejal dosedanji kritik dr. Bleiweis, večina takih tekstov prepisana iz nemških gospodarskih knjig in listov. Vprašanje pa je tudi, ali je bilo odločilno in važno, da poskusni listi pokažejo same originalne in popolnoma nove gospodarske članke, ko vemo in tudi Bleiweis sam trdi, da je oblasti šlo le za to, da iz poskusnih listov spozna »den Geist, in welchem geschrieben werden wird«.35 Pri vsem tem pa je zanimivo, da je slednjič Bleiweis za svoje poskusne liste vendarle pobral skoraj ves material, ki so ga prinesli Orlovi poskusni listi, in da je tudi med novimi članki, ki jih je nabral Bleiweis, bilo le malo »originalnega in še ne znanega«. Debata, ki se je na seji 20. oktobra 1842 po tem Bleiweisovem poročilu razvila, je morala biti precej burna, kakor moremo sklepati celo iz pomanjkljivo sestavljenega eejnega zapisnika:3® »... dieses Program (namreč Orlov!) der herausgebenden Zeitschrift war in mehreren Punkten (?!) abgefasst, worüber manche Bemerkungen, und Gegenbemerkungen vorgebracht wurden ...« Po »daljših debatah« je bil tudi na tej seji sprejet sklep, da prevzame Kmetijska družbu založbo lista obenem z redakcijo in se o stroških za tisk i>ogodi sama s tiskarnarjem Blaznikom. Tudi zastopnik kranjske delegacije, ki je bil navzoč pri seji (Blaznika ni bilo!), Sa-massa je s tem soglašal. S tem so bili prav za prav ovrženi vsi sklepi seje z dne 16. julija 1842, t. j. tiste seje, na kateri ni bilo Bleiweisa, in kateri so mu delali preglavice. Založništvo lista je prevzela Kmetijska družba, Blaznik bi ga samo tiskal, list pa bi urejal odbor Kmetijske družbe oziroma od njega delegirani formalni urednik. Slednjič je bil Samassa pooblaščen, da stopi v imenu Kmetijske družbe glede tiskanja lista z Blaznikom v dogovor, Bleiweisu pa je bilo naročeno, da sestavi nove poskusne liste, kakor si jih zamišlja sam, in jih predloži potem v nem- škem jeziku odboru v pregled. Bleiweis je dosegel svoj namen. Seja sicer ni ničesar sklepala o novem uredniku, a etvar je bila povsem jasna. Sprejet je bil sklep, da prevzame uredništvo Kmetijska družba in da sestavi poskusne liste Bleiweis. Vloga dr. Orla kot urednika je bila končana, novi urednik pa po pravilih Kmetijske družbe ni mogel biti nihče drug kot tajnik družbe dr. Bleiweis, seveda z izjemo, če bi ta uredništvo odklonil. Tega pa kljub temu, da ni znal slovenskega jezika, ni storil.57 Tako so prav za prav vsi tisti, ki so sprožili idejo slovenskega lista in se borili zanj, ostali ob strani: Samassa in z njim kranjska delegacija, Blaznik, dr. Orel i. dr. Glavno beeedo o njem je prevzel dr. Bleiweis, kar je prav gotovo imelo slabe posledice za notranji razvoj lista, zlasti glede na slovenski jezik in leposlovje. Ponovna seja Kmetijske družbe zaradi »kranjskega lista« je bila 27. oktobra 1842.57 Bleiweis je na tej seji sprožil dve vprašanji. Prvič, ali ima odbor po družbinih pravilih pravico sklepati o izdajanju lista na stroške družbe, in drugič, kdo bo formalni urednik v imenu odbora novemu listu. Na prvo vprašanje je odbor sklenil, da bo končen sklep prepustil prihodnjemu občnemu zboru, vendar se bo s pripravami za izdajo lista nadaljevalo, drugo vprašanje pa so rešili tako, kot je Bleiweis že prej preračunal. Ponudili so uredništvo njemu kot tajniku Kmetijske družbe, ker po pravilih tajnik ureja družbine publikacije: »Weil schon die Statuten den Gesellschaft-Sekretär zur Besorgung der Redaktion aller geeellschaftl. Schriften anweisen... wenn er «ich herbeiliesse, auch nur die Redaktion in deutscher Sprache besorgen zu wollen.« Bleiweiss se je izjavil, da je pripravljen prevzeti uredništvo. Vse se je za Bleiweisa iziteklo tako, kakor da bi bil celo naprošen, da prevzame urejevanje lista. Nihče mu po vsem tem ni mogel očitati, da je izpodrinil dr. Orla od uredništva. Vse je šlo lepo »po pravilih«, čeprav je bil Bleiweis zmožen urejati slovenski list »nur in deutscher Sprache«. Posledica tega je bila, da je bilo treba rešiti problem prevajanja prispevkov za list iz slovenščine v nemščino, da bi jih mogel novi urednik presoditi, in prevajanja nemških člankov v slovenščino. Zato je v tem smislu že na tej seji dr. Bleiweis sam postavil vprašanje. Tujnikov pomočnik Leekovec, ki je že preskrbel nekaj prevodov za poskusne liste, je izjavil, da se hoče še nadalje »diesem Geschäfte mit Vergnügen und Fleiss widmen«. Odbor je vzel to na znanje. Ko pa je Orel zahteval, da se točno določi honorar za prevajanje, revizijo prevodov in za korekture tiska, je bilo po debati sklenjeno, da se to delo ne naloži pisarni Kmetijske družbe (t. j. Leskovcu), ker so uradniki že tako preobloženi z delom, in da je treba nekoga najti, ki bo to delo opravljal proti določenemu plačilu. Na tej seji je Bleiweis predložil odboru v pregled tudi svoje poskusne liste v nemškem jeziku. Odbor je vsebino odobril in poskusne liste so potem izročili dr. Orlu, da jih prevede v slovenščino (v kolikor niso bili članki vzeti iz Orlovih poskusnih listov). Do 26. novembra 1842 je Orel svoje delo opravil (menda ne v celoti!).40 Medtem pa eo že dobili (verjetno Bleiweis!) Malavašiča, kateremu so po sklepu беје z dne 1. decembra 1842 izročili vso snov še enkrat v pregled.41 Nato so bili poskusni listi oddani v tisk Blazniku. Že 20. novembra 1842 je prišlo tudi do zaključnih dogovorov med Blaznikom in Kmetijsko družbo glede tiska in izidaje lista. Tega dne je Bleiweis napravil z Blaznikom sledečo pogodbo,39 ki jo navajam v ekscerptu: 1. Blaznik prepušča rade volje izdajo tednika Kmetijski družbi v Ljubljani na njene stroške, pridržuje pa si založniško pravico za primer, če bi Kmetijska družba prenehala z izdajanjem lista. 2. Blaznik ее zavezuje tiskati list na lepem, belem, močnem papirju, z lepimi črkami, in sicer: dve glavni rubriki, t. j. kmetijsko in industrijsko, z večjimi, stranske rubrike pa z manjšimi črkami — točno po vzorcu že izvršenih (Orlovih!) poskusnih listov. 3. Blaznik zahteva na teden skupaj za papir, vinjeto in tisk lista 12 gold., če bo izhajal tednik v 500 (na kasnejši seji 9. marca 1843 je pristal na isto ceno za 600 izvodov!) izvodih. Ce pa bo naklada večja kot 500 (600) izvodov, bo vsak nadaljnji izvod računal za vse leto 40 krajcarjev. Vsi člani odbora so se strinjali s tem predlogom pogodbe. Tako je bila zadeva z Blaznikom v glavnem opravljena in Kmetijska družba je postala lastnica bodočega slovenskega lista Novic, založniško pravico pa si je obdržal Blaznik. Ko je Blaznik natisnil Bleiweisove poskusne liste, je Kmetijska družba poslala obenem z njimi tudi od Sedlnitzkega zahtevani program »kranjskega lista« na gubernij s poročilom o spremembi v uredništvu in svoji pogodbi z Blaznikom. Po vsej priliki je tu tudi javila, da bo list izhajal samostojno in ne kot priloga h Carnioliji. Weingarten je vse to poslal Sedlnitzkemu dne 17. decembra 1842 in mu tudi sporočil zgoraj navedene spremembe. Sedlnitzky je poslal 4. januarja 1845 poskusme liste v cenzuro slavistu dr. Fr. Miklošiču in ta mu je do 25. januarja 1843 v nemščini raztol-mačil njihovo vsebino. Ker je Bleiweis mislil, da bo najbrž Sedlnitzky izročil v končno cenzuro poslane poskusne liste cenzorju za slovanske knjige Jerneju Kopitarju in tudi njega vprašal za mnenje o novem slovenskem listu, mu je v imenu Kmetijske družbe dne 20. decembra 1842 napisal tole pismo43, ki ga je potem Kmetijska družba 25. decembra 1842 odposlala: »Euer Wohlgeboren! Im Vertrauen auf Ihre freundliche Gewogenheit, nimmt sich der gefertigte Ausschuss die Freiheit, ein neues vaterländisches Unternehmen Ihrer geneigten Theilnulune (zu) anzuempfehlen. Der Gegenstand betrifft das krainische oeconomisch-industr. Wochenblatt, welches die к. k. Landwirth.-Gesellschaft unter dem Titel: Kmetijfke... herauszugeben gesonnen ist und zur Erwirkung der definitiven Bewilligung in zwei Probeblättern dem hierländigen Landespraesidio zur Beförderung an die h. к. k. Polizey- und Censurhofstellc in Wien, bereits vorgelegt worden ist. Langwierige Verhandlungen bezüglich des geeignetsten Verlages dieser Zeitschrift haben die Wünsche und Hoffnungen vereitelt, das Erscheinen des Blattes mit dem Be- ginn des neuen Jahres zu bewerkstelligen. Allein auch jetzt, da die notwendigen Vorarbeiten bereits in Ordnung gebracht sind, dürfte das Erscheinen des Blattes, worauf die Mitglieder der Gesellschaft zum Vortheile des Landmanns mit Sehnsucht warten, noch einige Monathe verzögert werden, wenn nicht Euer Wohl geboren, in Deren Revision die fraglichen Probeblätter gewiss kommen werden, Ihre besondere Rücksicht diesem vaterländischen Unternehmen zu wenden und den gefertigten Ausschuss für entschuldigt halten, wenn er im Drange der Zeit für eine gütige Beförderung dieses Gegenstandes bittet. Genehmigen Euer Wohlgeboren schliesslich noch die Versicherung, dass die к. k. Landwirthschaftsgesellschaft, als Redaction dieses rein praktisch-land-wirthschaftlichen Blattes, jeden von Wohl denselben diessfalls gegebenen Rath stets mit dem gebührenden Danke aufnehmen werde. Von perman. Ausschusse. Laibach den 20. Dec. 1842. Dr. Bleiweis.« V tem pismu zbodejo človeka v oči zlasti besede, kjer govori pisec o redakciji »dieses rein, praktisch-landwirthechaftlichetn Blattes«. Kakor bomo videli, je Bleiweis tudi kasneje vedno in povsod poudarjal to »zgolj praktično« linijo lista, ki mu je bil urednik, in se je je tudi skoraj dobesedno držal. Pismo Kopitarja ni našlo na Dunaju in je šlo za njim v Rim, kjer se je Kopitar mudil od 28. oktobra 1842. Zato tudi ni opravil cenzure poskusnih lietov za Novice Kopitar, ampak Miklošič. Kmetijski družbi Kopitar na to pismo ni odgovoril, odpisal ji je šele 10. oktobra 1843 na drugo Bleiweisovo pismo, ki ga je Kmetijska družba poslala Kopitarju 13. septembra 1843 (datirano 1. avgusta 1843!) in o katerem bomo kasneje še govorili. Iz tega Kopitarjevega pisma pa je razvidno, da je Kopitar iz Rima posredoval na Dunaju za izdajo dovoljenja za novi »kranjski list«. Kopitar namreč piše med drugim: »Ein früheres Schreiben der Gesellschaft erhielt ich in Rom; von wo ich also Ihre Aufträge nur mittelbar zu erfüllen suchen musste.« Kakšno je bilo Kopitarjevo »posredno« posredovanje na Dunaju, ne vem, tudi ne morem ugotoviti, če je kaj vplivalo na odločitev Sedlnitzkega; dejstvo je, da je Sedl-nitzky res izdal 10. februarja 1843 dovoljenje Kmetijski družbi v Ljubljani za izdajo Kmetijskih in rokodelskih Novic. Med tem časom so se doma priprave za izdajo lista pridno nadaljevale, čeprav, po vsem sodeč, niso bile resno mišljene Bleiweisove besede v pismu Kopitarju, da bi Kmetijska družba rada začela z izdajo lista že »mit dem Beginn des neuen Jahres«, t. j. z januarjem 1843.45 Bleiweis je s tem hotel Kopitarja samo posredno prisiliti, da bi ne odlašal s priporočilom pri Sedlnitzkem. Ce bi ne bilo drugih ovir za izdajo z januarjem 1843, bi bil moral odbor počakati vsaj na končno odločitev občnega zbora Kmetijske družbe, ki pa je bil vsako leto šele aprila ali maja meseca.'7 Kakor sem že omenil, so na seji Kmetijske družbe že enkrat razpravljali o vprašanju, kdo bo prevajal nemške članke za list v slovenščino in slovenske v nemščino, da bi jih odbor potem lahko odobril. Pri poskusnih listih so to delo opravili: sekretarjev pomočnik Peter 4 49 Leskovec, ki je prevedel nekaj člankov iz nemščine v slovenščino, dr. Orel, ki je oskrbel prve poskusne liste in tudi pri drugih poskusnih listih sodeloval, in Fr. Malavašič, ki je v letih 1838—1839 obiskoval Metelkov kurz slovenske filologije. Dne 5. januarja 1843 so mu za delo pri poskusnih listih priznali 15 gold, honorarja,44 in na seji 9. marca 1843 »ist dem H. Georg (?) Malavaschitz, welcher sich zu dem Geschäfte der UebeTsetzung vom Deutschen ins Krainische, und vom Krainischen ins Deutsche, nebst eigenhändigen Schreibens, und der Gorrectur des Druckes dieser Zeitschrift, welche wöchentlich einmahl erscheint, gegen ein Honorar von f. 5 für die Woche, unterstanden hat, das besagte Honorar und zwar nur wöchentlich und jedesmahl entgegen gegen Quitung auszuzahlen«.47 Tako je Bleiweis dobil poma-gača, ki je prav za prav opravljal vse uredniške posle, Bleiweis, oziroma odbor, je samo odločal, ali je prispevek vreden, da se natisne ali ne. Na seji 5. januarja 1843 je dr. Orel že tretjič po mnenju odbora napravil napako.44 Zopet je namreč prinesel na sejo nekaj prispevkov za bodoči list v slovenskem jeziku: »Hiezu lieferte der H. Dr. Orel einige Aufsätze in der krainischen Sprache, ohne solche auch in deutscher Sprache dem Ausschusse vorzulegen, was doch hätte geschehen sollen, damit die Zulässdgkeit, oder Unzulässigkeit zum Drucke von denselben beurtheilt werden könne, wie es in der Sitzung von 20. Okt. vor. Jahres ad Exh. No 387 einstimmig festgesetzt worden ist.« Vendar so mu slednjič ta prekršek zopet odpustili in sprejeli vse članke razen enega, ki obravnava »ein Mittel für Blähungen bei Thieren«, češ da ne spada v Novice. Iz sejnih zapisnikov Kmetijske družbe nisem mogel ugotoviti, kako je dr. Orel to svoje ravnanje zagovarjal, saj se je ta primer že tretjič ponovil, zdi pa se mi po vsem tem, da dr. Orel namenoma ni hotel prinašati nemških člankov za slovenski list. Potemtakem je na ta način indirektno protestiral proti ravnanju in sklepu odbora, ker je zahteval, da se mu predlože »zur Authorisierung« za slovenski list nemško pisani članki, ki jih je potem Malavašič prevajal na slovenski jezik. Imel je tudi, kakor bomo videli kasneje, za škodljivo, če bi se ta sklep odbora dosledno izvajal. Vse bolj poslušno se je vedel sekretar Bleiweis, ki je na isti seji predložil tudi več svojih člankov za list, seveda v nemščini. Tudi te je odbor sprejel in izročil Malavašiču, da jih prevede v »kranjski jezik«. Prav tako je na seji 9. februarja 1843 vprašanje o jeziku člankov, napisanih za Novice, razburjalo odbor: »Ober der eben erwähnten Schlussfassung von 21. Sept. v. J„ wonach jeder der einen schriftlichen Beytrag zu dem krainischen Wochenblatte liefern will, denselben vorerst in deutscher Sprache dem Ausschüsse als Redakteur dieser Zeitschrift vorzulegen habe, woraus für den Lieferanten eine doppelte Arbeit nähmlich: die Abfassung des Artikels in zweyen Sprachen, entstehet bemerkte H. Dr. Orel, dass man Freywillige Beiträge dieser Art, bei nachträglich eintre- tenden Umständen, und den bestehenden Verhältnissen, der ohnedies geringen Zahl der Literaten in krainischer Sprache nur in beiden Sprachen abgefassten litterärischen Beyträge füglich nicht verlangen könne, und dass man bei beharrlichen Verbleiben jenes Beschlusses sich der Verlegenheit aussetze, keine derartige Beyträge zu erhalten.«46 Na seji o tej zadevi ni prišlo do nobenega zaključka. V kasnejših sejnih zapiskih ni več o tem govora. Zdi se mi pa, da so se kasneje dovoljevale izjeme in da je odbor že prvo leto vse uredniško delo prepustil Bleiweisu. Ker je v drugi ipolovici februarja Kmetijska družba dobila, kakor smo videli, dovoljenje za izdajanje lisita, se je zdelo Bleiweisu potrebno, da na seji 9. marca 1843 poda še svoje poročilo o vsem delu in pripravah.47 Zato je že 26. februarja napisal >Amtsvortrag das Wochenblatt betrefend«, kjer je poročal in predlagal odboru.4' 1. Naznaniti je treba list v »Laibacher Zeitung« ( = Illyrisches Blatt!) in v »Carnioliji« in objaviti program lieta, »wobei die Vaterlandsfreunde zur Praenumeration und Unterstützung mit Beiträgen, (die auf Verlangen auch honorirt werden?) eingeladen wären, nebstbei auch zu ersuchen wären, für die Bekanntmachung des Blattes beim Landmann zu sorgen.« Predlagal je, naj bi se naprosil tudi Ordinariat, da bi z okrožnico opozoril duhovščino na list. 2. List zaradi priprav ne bo mogel iziti pred prvim majem. Izhajal naj bi prvi dan v tednu, da bi ga naročniki potem dobili do konca tedna. 3. Do prihodnjega občnega zbora, ki se ga bo udeležil tudi nadvojvoda Janez, mora biti prva številka ali poskusni list natisnjen. Važna je še šesta točka, kjer pravi Bleiweis: 6. »Ich bin der Meinung, dass die Redaction des Wochenblattes vor Allem dem Landmamn einen systematischen Unterricht in der Landwirtschaft geben soll, welcher als erklärende Basis für die andern durch Zeit — und Umstände gebotenen Aufsätze dienen soll...« ♦ Vendar pa list tudi 1. maja 1843 ni izšel. Pošta je namreč pobirala pavšalno poštnino za liste v začetku vsakega polletja. Ker bi morali torej plačati za »Novice«, ki bi začele izhajati s 1. majem, poštnino za vse prvo polletje, so na seji 6. aprila 1843 sklenili, da bo prva številka izšla šele v začetku julija.4' Ceno listu so po Bleiweisovem nasvetu 26. aprila 1843 določili na 2 gold, za ljubljanske naročnike, a 2 gold. 30 krajcarjev za tiste, katerim je bilo treba pošiljati list po pošti.61 Slednjič je prišel občni zbor Kmetijske družbe v Ljubljani, ki je bil 23. in 24. aprila 1843.60 Prisostvoval mu je tudi nadvojvoda Janez. Predsednik Lichtenberg mu je izročil »den ersten Exemplar« lista in ga zaprosil, naj list priporoči v (tistih provincah, »welche mit uns durch die slavische Sprache in einer näheren Verbindung .stehen«. Ljubljanski župan in odbornik Kmetijske družbe pa je prebral obširno poročilo o vsem delu za izdajo Novic in o njihovem pomenu in namenu. Za nas so iz tega poročila važna sledeča mesta: »Vor Allem findet es Ihr Ausschuss nothwendig zu bemerken, dass, sollte das Blatt seinen Zweck erreichen — dasselbe nicht in den Händen eines Privaten bleiben dürfte, weil einerseits ein solcher weniger auf die nothwendige Unterstützung durch zweckentsprechende literarische Beiträge rechnen, anderseits derselbe sein pecuniäres: Interesse nicht ausser Acht lassen könne, wodurch er oft genöthiget werde, Aufsätze sehr verschiedenen Inhaltes, selbst mit Gefährdung der Haupttendenz, in sein Blatt aufzunehmen, sobald ihm dieselben Hoffnung geben, die Pränumeranten-Zahl zu vergrößern. Unter solchen ganz natürlichen Verhältnissen hätte aus der in Rede stehenden Zeitschrift nur eine gewöhnliche buchhändlerische Speculation werden müssen.. .< Poročilo, ki ga je brez dvoma sestavil Bleiweis, meri v gornjem odstavku, kakor bi mislili, na Blaznika, vendar moramo reči, da je bilo sestavljeno v takem tonu bolj zato, da dobi odbor opravičilo, ker je prevzel etroške za izdajo na svoje rame, kakor pa da bi hotel s tem pokazati prave razloge, zakaj Blaznik ne izdaja lista v svoji založbi. O ciljih in namenu lista pravi poročilo: »Damit aber dieses Unternehmen (namreč poučevanje kmeta!) um so sicherer bei dem, des' Lesens periodischer Druckschriften bisher gewohnten, kraini-ichen Landwirthe den gewünschten Anklang finde, ist es notwendig, dass das in einer allgemein verständlichen Sprache und Schreibart geschrieben werdende Wochenblatt nebst der Belehrung — als dem Hauptzwecke — dem Leser auch zeitweise eine entsprechende Unterhaltung biete; daher das von den meisten periodischen Schriften berücksichtigte .utile dulci' auch bei unserm Wochenblatte, als durch die Nothwendigkeit gebothen erscheint. Nie aber soll das Blatt zum Tummelplatz linguistischer Federkriege werden; denn die Tendenz des Wochenblattes ist nicht die Sprache zu lehren, sondern nur durch Verbreitung landwirtschaftlicher und industrieler* Kenntnisse unserm Land- und Gewerbs-manne nützlich werden ...« Kdor je poslušal ali bral ta program, si je mogel biti takoj na jasnem, kako si je zamišljal Bleiweis novi list. Posredno izveš iz tega poročila, da se je Bleiweis že takoj v začetku nagnil na tisto stran, s katero sta Cop in Prešern vodila svojo črkarsko pravdo. Kakor bomo videli, je tudi na tej strani s svojimi Novicami obvisel. Delo in priprave za izdajo Novic so se s tem bližale koncu. Kmetijska družba je pričela z nabiranjem naročnikov, izdala je zato tiskan razglas v nemščini,80 objavila naznanilo v nemških listih, izhajajočih v Ljubljani, preko ordinariata" se je obrnila na podeželsko duhovščino in preko gubernija" na okrožne komisarje, ki jih je prosila, naj razširjajo list med ljudstvom. Dne 5. julija 1843 je zagledala dan prva številka Kmetijskih in rokodelskih novic, ki so izhajale enkrat tedensko, in sicer vsako sredo. * PodčrUl M. S. ZAKLJUČEK Y prejšnjih poglavjih smo poskusili po večini po do sedaj še neobjavljenih virih analizirati delo in prizadevanja raznih organizacij in posameznikov za ustanovitev slovenskega, predvsem poljudno-go-spodarskega lista v tridesetih in prvi polovici štiridesetih let 19. stoletja. Vprašanja, ki smo si jih zastavili v začetku te razprave, so se nam po vsem tem razjasnila. Posamezne ugotovitve je treba sedaj le še bolj poudariti in jim poiskati vzročno zvezo. Kmetijska družba v Ljubljani, ki je začela ponovno svoje delo po pravilih, potrjenih 1820, je bila v vsem zgrajena tako kakor druge kmetijske družbe v avstrijskih deželah. Možje, ki so ji predsedovali, sedeli v njeùem odboru ali pa bili njeni člani, so bili v pretežni večini po svojem poreklu ali pa mišljenju avstrijsko-nemško usmerjeni in so eocialno spadali med fevdalce in veleposestnike. Kmetijska družba jim je bila v prvi vrsti ustanova, kjer so lahko kazali svoje gospodarske sposobnosti, razkrivali drug drugemu svoje gospodarske skušnje, delali poskuse z raznimi vrstami sadežev, rastlin, orodja in poročali o uspehih ali neuspehih odboru družbe, na občnih zborih in v razpravah, ki so jih prinašali tu in tam Letopisi. Po naročilu družbe so tudi zbirali statistiko o stanju posameznih gospodarskih panog v deželi, zgodovinsko, etnografsko in drugo gradivo, sestavljali zakonske osnutke itd. Skratka, opravljali so dela, kakor da bi bila Kmetijska družba kaka znanstvena institucija, a ne ustanova, ki naj v deželi skuša z vsemi sredstvi — torej tudi s poukom — dvigniti preprostega kmeta. Pri tem so bili še tisti redki posamezniki, ki so morda čutili potrebo po izpre-membi te prakse, in navadno niso pripadali zgoraj omenjenemu družbenemu razredu, nujno vklenjeni v ta sistem. Vendar ne moremo reči, da bi delo, ki so ga opravljali, ne bilo potrebno in brez vrednosti, ugotoviti moramo le, da ni nosilo tistih znakov, ki bi jih bilo, ko bi se bili zavedeli, da ga opravljajo v deželi in za deželo, ki je po narodnosti različna od večine drugih avstrijskih dežel, to je slovenska. Če bi bili imeli to pred očmi, bi bili nujno, prav na podlagi svojega dela prišli do tega, da je mogoče slovenskega kmeta dvigniti iz kulturne zaostalosti le s poukom v njegovem materinem jeziku. Reči moramo torej, da odbor Kmetijske družbe ni znal najti poti, kako bi izsledke in skušnje svojega članstva sporočil in z njimi koristil preprostemu kmetu. Nimam v mislih pri tem tistih znanstvenih gospodarskih razprav, ki bi jih naš kmet tedaj sploh ne bil razumel in mu pri tedanjem njegovem kulturnem stanju sploh niso bile potrebne, ampak tiste praktične in preproste skušnje naprednih kmetovalcev, ki bi bile, pisane v lahko razumljivi in poljudni obliki, počasi dvignile nivo gospodarske izobrazbe našega kmeta. Tudi bi bilo napačno komu oči-tati, da je pisal gospodarske, bolj ali manj znanstvene razprave v nemškem jeziku, ko pa vemo, da ni bila v navadi taka praksa pri nas samo pri spisih iz gospodarskih panog, ampak celo tam, kjer bi človek prej pričakoval spremembe jezikovno-kulturne prukse, n. pr. v slo- venski filologiji. Težko pa razumemo, ne da bi padel očitek nezavednosti in kratkovidnosti (ki imata zopet svoje vzroke!) na naše sicer maloštevilno meščanstvo, tako dolgo odlašanje s slovenskimi poljudno gospodarskimi publikacijami. Vemo namreč, da niti nemška večina v odboru Kmetijske družbe niti državna oblast nista bili tisti oviri, ki bi bili na kakršen koli Slovencem sovražen način stali na poti takemu podjetju. Ce hočemo torej jasno odgovoriti na vprašanje, zakaj slovensko ljudstvo v dvajsetih ali vsaj tridesetih letih preteklega stoletja ni dobilo slovenskega poljudno-gospodarskega lista, moramo reči, da zato, ker Slovenci nismo imeli tedaj slovensko preporodno usmerjenega meščanstva. Potrdilo tej naši trditvi daje tudi prvi poskus ustanovitve slovenskega poljudno-gospodarskega lista, a še bolj akcija kranjske delegacije Industrijskega društva za slovenski tehnični list, ki bi bila tudi propadla, da je nista rešila Blaznik in Samassa. Ce mora slovenski literarni zgodovinar za to dobo ugotoviti, da se slovenski preporod ni še razrasel v širino, kot bi bilo potrebno, moramo pripomniti, da je bilo prav pogrešanje slovenskega praktično-poljudnega lista tudi precej važen negativen člen v verigi še drugih ovir. Tak list bi bil v tem času prav gotovo budil med preprostim ljudstvom veselje do branja in ga kulturno toliko dvignil, da bi postal počasi zmožen sprejemati in uživati tudi višje literarne in kulturne vrednote ▼ pisani slovenski besedi. Prvi poskus ustanovitve slovenskega praktično-poljudnega lista v tridesetih letih 19. stoletja, čeprav na videz osamljen pojav, nam kaže, da se Scribani ni zavzemal zanj le zato, da bi posnemal podobne akcije drugih dežel in iskal pri tem lastnih koristi, ampak tudi iz potreb, ki so se pokazale same, če je človek skušal razvozlati vzroke kulturne zaostalosti našega preprostega človeka. Poskus se je ponesrečil, ker ni imel moralne in materialne opore tam, kjer bi jo najprej pričakovali — pri Kmetijski družbi. O vzrokih smo že govorili. Ni verjetno, da bi bile kumovale tudi pri spočetju misli, da je Slovencem potreben tehničen list, kake določene preporodne ideje. Misel sama je izšla iz okolja, ki je bilo vse prej kakor preporodno zavedno in usmerjeno, to je iz odbora kranjske delegacije Industrijskega društva. V njem so sedeli poleg predsednika Lichtemberga po večini ljubljanski in okolrški obrtniki, prav tako so imeli med člani večino obrtniki, ki so pripadali meščanskemu sloju. Na idejo slovenskega tehničnega lista so prišli, kot smo videli, pod vplivom podobnih akcij v drugih avstrijskih deželah in ob ugotovitvi, da bo mogoče doseči cilje društva le, če se bo društvo zasidralo tudi po deželi. Podeželsko obrtništvo pa je bilo slovensko in zato ga je bilo mogoče poučevati in dvigniti le s spisi, ki so bili pisani v slovenskem jeziku. Bil je pač tudi pri nas kakor drugje meščanski sloj mnogo bolj progresiven, prožen v mišljenju in logičnem sklepanju kot fevdalci, zbrani v Kmetijski družbi. Do istih zaključkov bi bil moral namreč že davno priti tudi odbor Kmetijske družbe, saj tudi Kmetijska družba ni mogla drugače uspešno opravljati svojega poslanstva med ljudstvom. Nastale pa во pri kranjski delegaciji pri izvedbi začete akcije drugačne zapreke. Kranjska delegacija je imela le toliko finančnih sredstev, kolikor so prispevali člani sami, med njimi tudi ni bilo človeka, ki bi si upal urejevati tak list v slovenskem jeziku. Dve veliki, skoraj nepremostljivi oviri. Odstranil ju je Blaznik, ki je zvedel za akcijo kranjske delegacije, ko je ta že skoraj obupavala nad njeno izvedbo. Blaznik, ki s svojo akcijo za ustanovitev slovenskega literarnega lista od oblasti ni mogel dobiti dovoljenja za izdajanje, je opustil misel zgolj literarnega slovenskega lista in se pokazal pripravljenega izdajati slovenski tehnični list. Prvotno pa sta bili to dve povsem različni akciji, ki sta se združili pod silo razmer: kranjski delegaciji je primanjkovalo sredstev za izdajanje lista in pripravnega urednika, Blaznik pa za list ni mogel dobiti dovoljenja. Po odločnem in značilnem nastopu livarja Samasse na seji kranjske delegacije 13. julija 1840, ki je program prvotno mišljenega zgolj tehničnega lista v sporazumu z Blaznikom postavil na mnogo širšo podlago, je odibor sprejel Blaznikovo zamisel. List bi prinašal poleg industrijskih in drugih gospodarskih člankov tudi prispevke iz slovenske literature in pomagal negovati »kranjski jezik«. Prvotno zamišljeni zgolj tehnični list je s tem dobil preporodno tendenco in širši pomen za slovensko kulturo. Kako je livar Samassa prišel na to zamisel? Verjetno, da je vplival nanj Blaznik. Vprašanje pa je, ali je za njima stal še kdo drug, ki pa ni hotel ali ni mogel naravnost poseči vmes in je le posredno skušal vplivati na izvedbo načrta. Kdo bi bil to? Med člani kranjske delegacije ni bilo razen Samasse, Blaznika, dr. Baumgartena in dr. Orla nikogar, ki bi se bil kdaj udeležil na kakršen koli način kake pre-porodne akcije ali se družil s slovenskimi preporoditelji. Zato moremo o vsem samo ugibati. Blaznik in Prešeren sta imela že prej dogovore glede uredništva slovenskega literarnega lista; da eta se dr. Baum-garten in Prešeren poznala, je znano, saj je bil Prešeren pri Bauni-gartenu delj časa v službi, za Samasso je Prešeren leta 1834. napravil slovenski napis za zvon. Pri teh ugibanjih se nam nehote vrine misel, da je stala še sedaj, ko Blaznik ni več mislil na samostojen literaren list, za vsemi prizadevanji skupina ljudi, ki je bila bolj ali manj pod Prešernovim vplivom. Celo vse Prešernove izjave o kasnejših Novicah bi se dale spraviti v sklad s to mislijo. Prešeren je dobro vedel, da je Slovencem potreben poljudno-gospodarski list. Mislil pa je, da bi tak list lahko združeval lepo s koristnim, t. j., prinašal poleg poljudno-praktičnih člankov tudi prispevke iz slovenske literature. Podoben načrt je imel tudi Samassa. Da pa je Prešeren kasneje zabavljal čez Novice, je toliko bolj razumljivo, če pomislimo, da urednik ni šel po tej poti, da so Novice res pisale jezik, ki je bil znesen od vseh vetrov, in da je njihov zgolj praktični namen povsem zakril literarnega. Izjava, ki jo je dal Prešeren o Novicah v pismu Vrazu dne 12. decembra 1843, in Prešernova puščica »Novičarjem« (1845) sta torej povsem v skladu in bi le potrdili našo misel, da je Prešeren indirektno dajal pobudo Samassi in Blazniku, ki sta hotela postaviti list na širšo osnovo, kot pa jo je potem vsilil Bleiweis in njegov krog. Vsekakor pa nam prizadevanja Samasse kažejo, da ga ni vodila pri delu za slovenski list zgolj koristnost slovenskega lista, ampak tudi preporodna težnja, бај je izjavil, da naj bi list negoval in likal tudi slovenski jezik in združeval dobro ( = lepo) s koristnim. Ali je bila zamisel, da bo list urejeval dr. Orel, kaj v zvezi z gornjim Samassovim načrtom, ostane tudi odprto vprašanje. Gotovo je, da je dr. Orel obvladal dobro »kranjski jezik« in da se vsaj trikrat ni hotel pokoriti odboru Kmetijske družbe, ko je ta zahteval, da mora članke za poskusne liste in tudi druge članke za slovenski list predložiti odboru »zur Authorisierung« v nemškem jeziku. Morda je pri odločitvi dr. Orla za urednika bil važen tudi razlog, da je dr. Orel tedaj kot edini gospodarski strokovnjak dobro obvladal slovenski jezik in bil pretendent za tajniško mesto pri Kmetijski družbi. Tu moramo pripomniti, da Uhrerjevo poročilo Sedlnitzkemu, kjer pravi, da so dr. Orla predlagali za tajnika Kmetijske družbe, ni točno. Dr. Orel je za to mesto obenem z Bleiweisom in Kapusom ob kon-kurzu Kmetijske družbe sam prosil. Če je pravilno, da je Blaznikova in Samassova akcija skušala v listu najti mesto tudi preporodnim težnjam, je ta smer izgubila mnogo na tem, ko se je pridružila delu za ustanovitev slovenskega lista še Kmetijska družba, ki je določila za urednika Bleiweisa. Popustil je tukaj prvi Blaznik, ki je bil takoj pripravljen izročiti izdajo slovenskega lista Kmetijski družbi. Kranjska delegacija se je morala zadovoljiti s tem, da bo list prinašal tudi članke o industriji in obrti. Dr. Orla je izpodrinil iz uredništva tajnik Kmetijske družbe dr. Bleiweis, čeprav ni bil vešč slovenščini. Poleg tega pa je že takoj v začetku smatral, da mora biti list strogo praktičnega značaja. Ko se je v sili (nepoznanje slovenskega jezika!) zatekel po pomoč še k tistim slovenskim preporodnim delavcem, ki jim je bilo »utile — zrno, dulce — pleva«, je bila smer kasnejših Novic za vso dobo izhajanja usodno zapečatena. Postale in ostale so strogo praktične, kolikor pa so prinašale prispevke iz slovenskega leposlovja, so prišli vanje samo taki, ki so jih odobrili »esteti« narodno-utihtarne in verske smeri. Bleiweis in ti njegovi pomočniki so končno torej dali zunanjo in notranjo obliko Novicam. Pri, spočetka povsem različne akcije so rodile Novice. Blaznikova akcija, ki je iskala dovoljenje za slovenski literarni list, akcija kranjske delegacije Industrijskega društva v Cradcu, ki je hotela ustanoviti prvotno zgolj tehničen list, a se je kasneje spojila z Blaznikovo in si prisvojila tudi del njegovega programa, in kot tretja: akcija Kmetijske družbe, ki je izvedla delo do konca. Usoda pa je hotela, da je postal tedaj tajnik Kmetijske družbe dr. Bleiweis, ki je prevzel tudi uredništvo slovenskega lista. Tako se je zgodilo, da so Novice zašle v povsem drugo smer, kot sta si jih zamišljala Blaznik in Samassa, v smer, ki za slovenski preporod ni bila najboljša in najplodo-vitejša. OPOMBE 1 27. dec. 1853, fasc. 1/3, akt št. 37: Lj. gubernij poroča Kmet. dr. v Lj. o akciji Štajer. kmet. dr. za ustanovitev industr. in obrt. dr. in načrtu pravil. 2 6. jan. 1934, fasc. 1/3, akt št. 37a: Mnenje Kmet. dr. v Lj. o društvu pod 1, poslano Kmet. dr. v Gradcu. » 12. febr. 1834, fasc. 1/3, akt št. 37b: Pripombe Kmet. dr. v Lj. k načrtu pravil Industr. in obrt. dr., poslane Kmet. dr. v Gradcu. * 22. marca 1834, fasc. 1/3, akt št. 182: Gubernij Kmetijski dr. v Lj. o Industr. in obrt. dr. 6 29. apr. 1835, fasc. C/3, akt št. 97a: Scribanijevo pismo škofu A. Wolfu. • 20. okt. 1835, fasc. C/3, akt št. 97b: Odgovor odbora Kmet. dr. na pismo pod 7 1856: Anali. » 1857: Anali. » 8. jan. 1857, fasc. 1/3, akt št. 185: Poročilo Kmet. dr. т Lj. guberniju o Industr. in obrt. dr. 10 9. marca 1837, fasc. 1/3. akt št. 79: Gubernij odgovarja na poročilo pod ». 11 5. apr. 1837, fasc. 1/3, akt št. 109: Vabilo iz Gradca za pristop k Industr. in obrt. dr. v Gradcu. 12 6. maja 1837, fasc. IA. akt št. 160: O Industr. in obrt dr. v Gradcu. 11 10. febr. 1858, fasc. 1/5, akt št. 585a: Wiese agitira za svoj list 14 10. febr. 1858, fasc. 1/5, akt št. 583b: Odgovor Wiese ju na pismo pod " 1838/59: Anali. " 7. apr. 1859, fasc. 1/5. akt št. 115a: Gubernij priporoča Frankensteinov list. 17 16. maja 1859, fasc. 1/5, akt št. 115b: Odgovor Kmet. dr. v Lj. na dopis pod ». " 17. jun. 1859, fasc. P/5, akt št. 228: Sejni zapisnik Kmet dr. " 8. jul. 1840, fasc. N/l, akt št. 45a: Blaznikova prošnja na kranj. deleg. 20 9. jul. 1840, fasc. N/l, akt št. 45b: SamassoY referat kranj. deleg. o prošnji pod „ 21 17. jul. 1840, fasc. N/l, akt št.45c: Poročilo kranj. deleg. direkciji ▼ Gradec o " 11. sept. 1840. fasc. N/l, akt št. 78a: Letno poročilo kranj. deleg. na 3. obč. zboru Industr. in obrt. dr. v Gradcu dne 18. sept. 1840. 2« 1840/41: Anali. " 5. maja 1841, fasc. P/4: Zapisnik obč. zbora Kmet. dr. 26 24. okt. 1841, fasc. N/l, akt št. 78b: Kranj, deleg. ponovno urgira za list pri direkciji v Gradcu. ... « • j- « 10. febr. 1842, fasc. N/l, akt št. 21b: Odgovor kranj. deleg. graski direkciji na njeno pismo z dne 7. februarja 1842, št. 96. " 4. marca 1842, fasc. N/l, akt št. 29: Prošnja in poročilo Kmet. dr. guberniju za slov. list „ 2» 14. marca 1842, fasc. N/l, akt št. 54: Weingartcnovo sporočilo Kmet. dr. o zaprošenem slov. listu. , ... , 211 10. maja 1842, fasc. P/4: Zapisnik obč. zbora Kmet. dr. (Hradeckega poročilo o Novicah). . -, v д j 6. avg. 1842, fasc. P/5, akt št. 293/1: Sejni zapisnik Kmet. dr. 31 16. avg. 1842, fasc. P/5, akt št. 387: Sejni zapisnik Kmet dr. 82 17. sept. 1842, fasc. N/l, akt št. 346: Dr. Orel prosi za izredno sejo. " 21. sept. 1842, fasc. P/5, akt št 354: Sejni zapisnik Kmet. dr. " 12. okt. 1842, fasc. N/l, akt št. 383: Blaznik pošilja dva poskusna lista Kmet. dr. . . " 12. okt. 1842, fasc. N/l, akt št. 584a, b: Dr. Bleiweis prosi za izredno sejo; načrt njegovega programa za slov. list. Kritika Orlovega programa in poskusnih listov. . . « 20. okt. 1842, fasc. P/5, akt. št. 387: Sejni zapisnik Kmet. dr. •7 27. okt. 1842, fasc. P/5, akt št. 392: Sejni zapisnik Kmet. dr. " а пот. 1842, fasc. N/1, akt št. 404: Dr. Orel poroča o pregledu Bleiw. poskusnih listov. »» 20. nov. 1842, fasc. N/l, akt št. 414: Pogodba Kmet. dr. z Blaznikom. 40 26. nov. 1842, fasc. N/l, akt št. 421: Seznam člankov, ki jih je pregledal dr. Orel. 41 1. dec. 1842, fasc. P/5, akt št 429: Sejni zapisnik Kmet. dr. 4J 16. dec. 1842, fasc. N/l, akt št. 2: Dr. Bleiweis poroča o pripravah snovi za Novice. " 20. dec. 1842, fasc. N/l, akt št. 454: Prvo Bleiweisovo pismo Kopitarju. 44 5. jan. 1845, fasc. P/5, akt št. 5: Sejni zapisnik Kmet. dr. 45 9. febr. 1845, fasc. P/5, akt št. 55: Sejni zapisnik Kmet. dr. 4* 26. febr. 1845, fasc. N/l, akt št. 55a: Bleiw. poročilo o pripravah za Novice. 41 9. marca 1845, fasc. P/5, akt št. 76: Sejni zapisnik Kmet. dr. « 14. marca 1845, fasc. N/l, akt št. 55b: Prošnja Kmet dr. na ravn. pošte. 4» 6. apr. 1845, fasc. P/5, akt št 112: Sejni zapisnik Kmet. dr. 60 24. apr. 1845, fasc. P/4: Zapisnik obč. zbora Kmet. dr. " 26. apr. 1845, fasc. N/l, akt št. 156: Bleiweis, Hradecky, Orel, Pregel о stroških za Novice. " 5. maja 1845, fasc. N/l, akt št. 155: Bleiweis na ravn. pošte v Lj. " 11. maja 1845, fasa N/l, akt št. 175a: Bleiweis na dežel, predsedstvo v Lj. " 11. maja 1845, fasc. N/l, akt št 175b: Bleiweis' škofu: ljubljanskemu, goriškemu, tržaškemu, lavantinskemu, zagrebškemu itd. Albert Kos DRUŽBENI NAZOR SLOVENSKIH PROTESTANTOV Cas, ki ga zdaj preživljamo na usodnem prelomu dveh dob, nam na novo oživlja podobo viharnega šestnajstega stoletja in njegov odločilni pomen za ves poznejši narodni razvoj Slovencev. Kmečki upori, verski boji in turške vojne so tisti največji dogodki, ki so takrat vsi hkrati pretresali slovenske dežele in terjali od našega ljudstva največjih stvarnih in duhovnih naporov, da bi bilo koe težki krizi, ki jo je z ostalo Evropo preživljalo na prehodu v moderni čas. Ko se danes, štiri sto let kasneje, po veliki domovinski vojni dovršuje naš narodni razvoj in si z drugimi narodi krčimo pot v nov, boljši vek, se nam pogled sam od sebe obrača tja, kjer se je ta razvoj začel, k tistim, ki so prvi govorili in pisali o slovenski domovini. Danes velja pač tudi za nas, da se vsak narod z bogato zgodovino s pridom vrača v svojo preteklost. Sredi najnemirnejšega družbenega vrenja, ki ga predstavljajo prav kmečki punti, m sredi težkih bojev za obrambo domače zemlje pred Turki se je iz verskega gibanja rodila slovenska književnost, ki je rasla in se razvijala vzporedno z organizacijo nove slovenske evan-geljske cerkve. Ta venski okvir ji je določal tudi vsebino: širjenje naukov nove vere, ki jih je bilo treba podajati in razlagati v čim dostopnejši obliki in prav v ta namen uporabljati jezik, ki ga je govorilo ljudstvo samo. Naši slovstveni zgodovinarji so že ocenili pomen naših prvih pisateljev in jim dali mesto, ki jim v slovstveni zgodovini gre. Toda pomembnost slovenskih protestantskih reformatorjev daleč presega zgolj literarni ali ozki verski okvir. Saj je bila reformacija eno največjih ideoloških gibanj, ki so spremljala človekov boj za pozemeljsko eksistenco. Nova vera je morala človeku preuravnati razmerje do boga in sveta, mu dati novo življenjsko vsebino in odkriti pravi smisel njegovega bivanja na zemlji. Ne smemo prezreti, da so se pred štiri sto leti naši predniki bili s Turki in se osvobajali graščinskega jarma, obenem pa molili k bogu in se trudili, da bi prišli v neposreden stik z njim, ga približali svoji življenjski borbi, govorili z njim naravnost in dojeli njegovo besedo brez posrednika v jeziku, v katerem so se sporazumevali s svojo družino in sosesko. Družbene in politične tvorbe z miselnimi oblikami, ki označujejo novi vek, so ее dokončno uveljavile konec 18. stoletja. Tu se šele prav začenja moderni svet, ki se po svojem celotnem družbenem sestavu ter po svojem duhu in mišljenju tako izrazito loči od srednjega veka. Zato gotovo bolj ustreza dejanskemu razvoju, če postavljajo novejši zgodovinarji mejo med obema v razdobje prvih demokratičnih revolucij. Pri taki razmejitvi moremo tudi pojave 16. stoletja bolje razumeti in pravilneje oceniti, kakor če potegnemo ob njih ostro mejo ločnico med dvema dobama. Kajti s tem tvegamo, da nasilno pretrgamo neposredno organsko zvezo, ki jo ima to stoletje s srednjim vekom, po drugi strani pa bi utegnili dogajanja tega stoletja tudi preveč približati modernemu času in jim pripisati značilnosti in pomen, ki jih tedaj še niso mogla imeti. Šele več ko dve sto let pozneje je z ameriško in francosko revolucijo blaginja in sreča postala politični ideal in težnja k sreči je bila v raznih deklaracijah priznana kot ena temeljnih pravic.1 Zdaj se je bilo pozemeljeko bivanje že emancipiralo od onostranstva ter postalo samostojno torišče, na katero so ljudje usmerili svoja prizadevanja za razumno ureditev življenja na svetu, v družbi, in sicer po zakonih, ki jih je glede na moč in razmerje družbenih sil narekovala družba sama. Na tem mestu ne gre za ugotavljanje in ocenjevanje, v koliko je spričo razrednega značaja družbe ostalo samo pri proglasitvi takih pravic, ker se ideologija ni v celoti krila z družbeno stvarnostjo. Tu hočem samo poudariti, da se je z meščanskimi revolucijami ob koncu 18. stoletja že dovršila emancipacija socialnih ideologij in doktrin od teologije. Tega o reformaciji še ni mogoče reči, dasi pomeni po nekaterih svojih elementih prvi začetek tega razvoja. Izrazitejši začetek v tej smeri predstavljajo vsekakor sociahia gibanja tistega časa, ki so v mnogočem šla dlje kot reformacija. Machiavellijev nauk iz istega časa je sicer že rezultat emancipacije politike od teologije in verske morale, saj je proglasil za edini nagib, vodilo in opravičilo vse državne dejavnosti državni prav (ratio status).2 Toda pri tem Machiavelli ne predpostavlja nobenega socialnega gibanju in omejuje državo nasproti ljudstvu, v katerem ne vidi tiste odločilne dejavne sile, ki naj prerodi Italijo. To poslanstvo bi mogel dovršiti samo mogočen vladar, obdarjen s posebno sposobnostjo — virtu." Vpliv Machiavcllijevega nauka v naslednjih stoletjih sicer ni izostal in je prav pri utrjevanju absolutne države nakazoval nove metode konkretne politične dejav- 1 Deklaracija o neodvisnosti, sprejeta 1774 v Philadelpliiji. Janet Paul, Histoire de la science politique 1. Paris, str. XIV. 2 Izraz »državni prav< za ratio status posrečeno rabi St. Leben v slovenskem prevodu Don Kihota III, str. 18. 5 Meincckc Friedrich, Die Idee der Staatsräson in der neueren Geschichte. München-Berlin 1934, 36 sl. — Mesnard Pierre, Lessor de la philosophie politique au XVI® siècle. Paris 1936, 17 sl. n os Ii, nekako politično- tehniko.4 Toda ideologija se je še zmerom bolj ali manj gibala v okviru srednjeveških nazorov in tradicij. Kajti tega miselnega okvira tudi reformacija ni razbila. Ostala je pri srednjeveškem pojmovanju, da je smoter življenja izven tega sveta in vse pozemeljsko bivanje zgolj priprava na kraljestvo božje brez vrednosti v samem sebi. Oblast cerkve in položaj duhovništva, ki je bilo v tedanji družbi tudi še ob nastopu reformacije edini intelektualni sloj in je vso filozofijo in znanost podrejalo teologiji, sta bila vzrok, da sta se tudi filozofija in pravo šteli samo kot veji teologije in da so verske dogme veljale tudi kot politični in socialni aksiomi.* Slej ko prej je ostal svet vključen v onostranstvo in podrejen onostran-skim smotrom in reformacija je le poskus prenovitve vsega življenja v okviru tega enotnega, celotnostnega pojmovanja, ki nima svojega središča in težišča na zemlji. S tem pa predpostavlja tudi obstoječi družbeni in politični red. Poudarek je le na idejni vrnitvi k pravemu, čistemu evangeliju. To pomeni, da tudi reformacija, kot krščanstvo sploh, ni neposredno nastala iz kakega socialnega gibanja, dasi je seveda značilna manifestacija svoje dobe in v njenem okviru najtesneje povezana z dano družbeno problematiko. Tudi protestantizem ni naravnost usmerjen na družbeno življenje, temveč je do njega le v negativnem razmerju, namreč v tem smislu, da gleda na družbo kot na nasprotje vei> sk«i, torej nadzcmeljske sfere.6 Toda zaradi tega nič manj ne velja, da raste vera iz zemeljskih stisk, ki ji dajejo vsebino in značaj ter ji celo predstave in pojme osvetljujejo z znanimi primeri iz vsakdanjega živ-1 jenja. Prilike svetega pisma, ki se zmerom znova vračajo na vprašanja pravičnosti ter plačila in povračila, to najbolje dokazujejo. Seveda odločajo pri oblikovanju verskega čustva predvsem duševne stiske, tako da je dana socialno-zgodovinska pogojenost le posredna, in res je tudi, da se verske ideje razvijajo v nekem smislu samostojno po lastni notranji dialektiki in razvojni sili, kot meni Troeltsch', tem bolj, če obstoji kot varuh verske vsebine samostojna organizacija. Toda tu gre za poudarek, da vera ni postavljena na svet od zunaj, temveč da ima svoj vir v ljudeh samih, kakršni so pač v težavah in nesrečah, skrbeh in dvomih na tem svetu, kjer bijejo boj za svoj življenjski obstoj. In kako se izpričuje »razvojna sila« vere, če ne spet po živih ljudeh, ki so v določenem času dovzetni za ta ali drugi verski nauk, kot jim v danih okoliščinah in družbenih razmerah bolj ustreza? S tem je že nakazana smer, v kateri je treba pristopiti k analizi družbenega nazora naših protestantskih pisateljev. V prvi vrsti gre za * Dilthey Wilhelm, Weltanschauung und Analyse des' Menschen seit Renaissance und Reformation. Gesammelte Schriften II. Leipzig-Berlin 1923, 269. 5 Engels Friedrich, Der deutsche Bauernkrieg. V hrvatskem prevodu Mus-sulin I., Njemački seljački rat. Zagreb 1933, str. 54. • Troeltsch Ernst, Die Soziallehren der christlichen Kirchen. (Archiv für Sozialwisscnschaften und Sozialpolitik. Neue Folge.) Bd. 26, str. 6 si., 14. ' Prav tam 29 in Bd. 29, 6. konfrontacijo njihovega filozofskega in sociološkega stališča z dejanskim stanjem socialne in politične stvarnosti in potem za ugotovitev, kakšno mesto zavzema protestantska ideologija v razvoju socialnih in političnih sistemov sploh in v kakšni zvezi je z razvojem celotne evropske miselnosti. >Protestantizem je položil temelj naši kulturi, a sam se ni obdržal ... Padel je kot mlad hrast, ki trešči strela vanj,« pravi profesor Prijatelj.8 Poraženi so bili tudi kmetje, med drugim zlasti tudi zato, ker se je kmečko gibanje razvijalo ločeno po pokrajinah, da ga je bilo mogoče posamič udušiti.9 Toda, ali ne utegne biti eden ekupnih vzrokov za poraz obeh, da sta ostali obe gibanji nepovezani med seboj? Ono-stranska usmeritev reformacije, ki бе ni prav nič približala kmetom v njihovem obupnem boju za obstoj in življenje na domači grudi, je oslabila učinkovitost in silovitost ideologije, ki je v prvem trenutku obetala ostvariti evangeljsko pravičnost in ljubezen med ljudmi na zemlji. Takrat, ko je socialna stiska slovenskega kmeta zorela že v drugi veliki upor, pa se je Trubar še vedno obračal na deželno gosposko in jo pred svojim drugim izgnanstvom rotil, naj bodo stanovitni kristjani, pripravljeni žrtvovati za vero tudi svoje imetje in življenje, ženo in otroke.10 Danes se zavedamo vse tragične veličine prvega slovenskega reformatorja in pisatelja, ki je sam res žrtvoval vse, a je svoje poslanstvo vezal s tistimi, ki niso bili pripravljeni žrtvovati ničesar ne od svojega imetja ne od svojega vladajočega in gospodujočega položaja. Trubar je še ves tičal v sponah srednjeveške miselnosti ter obstoječega družbenega in političnega reda, da ni videl pravega obraza tistega ljudstva, kateremu je hotel z največjo ljubeznijo in požrtvovalnostjo služiti. Toda svet je že bil razvil nove, samostojne vrednote, ki jih ni bilo več mogoče skrivati v senci onostranstva. Ustvarjalno delo, pozemelj-ska blaginja, dostojanstvo človekove osebnosti, na novo odkrita in v umetnosti upodobljena lepota so začele izpolnjevati emisel človekovega življenja. Svet ni bil več prebivališče grešnikov, ki si morajo s trpljenjem in pokoro zaslužiti zveličanje na onem svetu, temveč je postal najimenitnejši del božjega stvarstva, vreden, da mu posveté ljudje vse svoje sile za pravičnejšo in razumnejšo ureditev skupnega življenja na zemlji. Te nove vrednote so terjale sonca zase, da bi razlilo vso svojo luč in toploto tudi čez svet in uboge Zemljane, kakor je obsijala ta nova žarka svetloba človeške in, človeku približane svetniške like na platnih velikih renesančnih slikarjev. " Ivan Prijatelj, O kulturnem pomenu slovenske reformacije. 1908, 48. 0 Grafenauer Bogo, Boj za staro pravdo. Slovenski kmet ob koncu 15. in v začetku 16. stol. Ljubljana 1944, 109. Trubar dež. upravitelju 29. X. 1564. Elze Tli, Primus Truber's Briefe. Tübingen 1897, 455. 1. PROTESTANTSKA IDEOLOGIJA Napetosti, nastale iz notranjih nasprotij srednjeveškega sveta, so povzročile v šestnajstem stoletju prvo veliko eksplozijo, zanesle so v svet dotlej neznan nemir in spravile v gibanje ves evropski kontinent. Tudi slovenske dežele, dotlej trdno vključene v fevdalni red, so se z ostalo Evropo znašle na pragu nove zgodovinske dobe. Nove gospodarske oblike zgodnjega kapitalizma so izipremenile razmerje med družbenimi razredi. Meščanstvo je začelo prevzemati vodilno vlogo v gospodarstvu, ne da bi se sicer izpremenil politični in družbeni red, ki je še vedno slonel na agrarno-fevdalnih temeljih srednjega veka. Prav ta neskladnost je še bolj povečala napetosti in nasprotja. Dotlej še razmeroma trdni okvir fevdalne družbe ni mogel naenkrat vzdržati pritiska notranjih vrenj in preslojevanj, ki so našla najmočnejši izraz v kmečkih uporih. Začela se je izpreminjati tudi politična stavba Evrope kot posledica novega gospodarskega življenja, ki je .potrebovalo večjih gospodarskih področij. Nastajale so nove države, ki so v medsebojni tekmi in vojnah dokončno razbile vesoljni politični sistem svetega rimskega cesarstva. Spričo tega se je moralo na novo urediti razmerje med državo in cerkvijo in tako imenovano krščansko skupnost je bilo treba prilagoditi novemu položaju. Zlasti v boju s Turki bi bila morala ta skupnost, če je hotela biti resnično dejavna sila, prestati svojo najtežjo preizkušnjo. Vse to je sprožilo nevarno krizo, ki je z vso težo pritiskala tudi na slovenske dežele, turški napadi pa so naravnost ogrožali življenjski obstoj njihovih prebivalcev. Ni čuda, če se je človek spričo tolikšnih nenadnih izprememb, ki jih še ni mogel razumeti ne razložiti z zakonitostjo razvoja, čutil nebogljenega in brez moči. »Clovešku srce je kakor ena barka na enim divjim morjej, katero fortune inu viharji od štirih stran tiga svita gonijo. Od te strane paha strah inu skrb pred prihodno nesrečo, od une strane рак srd inu žalost za volo tiga hudiga, kir je uže vpričo. Tu se začne vupanje inu prevzetje od pri hodne sreče, od unod рак piha žihrost inu veselje v tem blagej, kir je vpričo. Take fortune inu vihri рак vucé iz srca govoriti inu srce gori odpreti inu grunt vunkaj izsipati. Zakaj kateri v strahi inu nuji teči, ta veliku drugači govori od nesreče kakor ta, kir v veselej plove.. .< Tako je označil Dalmatin duševno razpoloženje slovenskega človeka 16. stoletja, ki je hotel Bogu samemu zaupati svojo nesreč».1 Kakor so Izraelci v psalmih peli Bogu hvalo in tožili svoje gorjé: »barkaroli per timonu, čolnarji inu galijoti per vesli, ti orači per drivesu, kopači per kepah, (tkalci per stativah, žene iuu dečle per preslici«,2 tako naj se tudi kristjan ne zanaša na veliko gosposčino ali svoje prijatelje, otroke ali na svoje blago, oblast, moč, modrost ali na kakršno koli zemeljsko ali človeško reč, temveč le 1 Dalmatin, Biblija. Predguvor čez psalter. 279. 2 Trubar, Psalter. Predguvor. 7. na pravega Boga in očeta Jezusa Kristusa.' Kajti če govoriš s človekom o takih rečeh, to ne gre tako močno od srca, ne gori in ne živi.4 Tudi družbeni problemi so se vključevali v verski okvir in zato odražajo verski boji vso socialno problematiko svojega časa. Vse svoje težave naj človek zaupa vsemogočnemu, pravičnemu in dobremu bogu, je učila nova vera kot že v davnih časih prvo krščan- , stvo. Samo v bogu, so mislili, je mogoče najti skladnost vsega vesolj-stva, izravnati vsa naeprotja sveta in doseči odrešitev od vseh poze-meljskih nesreč. Le bog sam, ki je ustvaril vse stvari, more s svojo miloetjo premagati prepad med bogom in bednim, nebogljenim človekom, ki ves tiči v grehu. Človekovo bivanje na zemlji je usodno povezano z grehom. Toda Bog ni samo neskončno pravičen, temveč je tudi neskončno dober in v svoji ljubezni do človeka je poelal svojega sina na zemljo, da s svojim trpljenjem in smrtjo svet odreši. Bog je izkazal človeku milost za njegovo vero, ki jo človek izpričuje s pokorščino božji postavi in z dobrimi deli. Tako je učilo krščanstvo in veroval pobožni kristjan. Tudi reformacija tega temeljnega razmerja, greh—milost, ni izpremenila. Slej ko prej je človek tudi ob pojavu nove zapletene življenjske problematike postavljal vsa svoja nerešena vprašanja v to nasprotje, ker ni imel še novih pojmov in predstav o svojem razmerju do življenja, boga in vesoljstva. Kajti nekaj je bilo zdaj človeku na poti, da bi bil mogel govoriti s svojim bogom naravnost, kot so govorili v davnih časih stari Izraelci v svojih visokih pesmih. Po Kristusovi zaslugi bi se bila morala ta vez, so menili protestanti, samo še bolj utrditi in poglobiti. Saj je zapustil Kristus človeštvu božjo besedo evangelija, ki je bila namenjena prav vsem ljudem. Vera je izvirala iz srca vsakega posameznika, bila je individualna in subjektivna. Milost božjo je posredovala božja beseda evangelija, ki jo je moraPz vero vsakdo sain dojeti, da bi se združil z Bogom in uresničil svojo človeško vrednost v božji skupnosti. Tu se šele dopolnjuje vesoljna skupnost vernega človeštva v znamenju ljubezni.6 V nadaljnjem razvoju pa se krščanstvo ni več zadovoljilo s pridigo evangelija, ki bi neposredno odpiral verniku pot k milosti božji. Organizirala se je cerkev, ki je z ustanovitvijo posvečenega duhovni-štva in zakramentov omejila prvotni verski individualizem. Brez zakramentov ni bilo več zveličanja, delitev zakramentov pa je bila v rokah duhovnikov. Resnica je bila poslej samo v cerkvi, ki je bila po katoliškem nauku ustanova milosti, postavljena od boga, da posreduje grešnemu človeštvu božjo milost in večno zveličanje." Na mesto verskega individualizma je stopil univerzalizem krščanske skupnosti, ki ga je zdaj predstavljala cerkev sama. Tomistična » Trubar, Psalter. 10. 4 Dalmatin, cit. mesto. » Troeltsch, Bd 26, str. 34. 37, 5a • Prav tam, 312. etika je na novo opredelila razmerje do sveta in družbe. To je bilo т času, ko je cerkev doeegla višek svoje posvetne moči. V socialnem pogledu je ostala nedejavna in je načelno zanikavala vrednost zemeljskega življenja, priznavajoč obstoječe stanje le kot nujno zlo. Toda spričo lastnega položaja v svetu je morala najti za to opravičilo in pozitivno utemeljitev. In res, po Tomaževem nauku je tudi zemeljski red vključen v naravni red, ki bi se, če bi ne bilo greha, ujemal z božjim redom, namreč s tistim dovršenim redom v smislu večnega zakona, ki ga je predvidel bog kot stvarnik vesoljstva in ki se odraža v naravnem zakonu. Večni zakon pomeni večno idejo, ki velja kot temeljno načelo vsega božjega stvarstva.7 Vse stvari odražajo ta večni zakon in vsaka ga delno ostvarja. Človek kot razumno bitje pozna sam cilj, h kateremu mora hrepeneti, in ravna zavestno in po svobodni odločitvi. Kajti bog je vcepil v človeka svoj večni zakon, ki se uveljavlja kot naravni zakon takrat, ko se v človeku obudi in razvije razum.8 Naravni zakon postavlja samo splošna načela. Človeški razum sam ga mora uporabiti za posamezne primere, in tako se izvaja iz splošnih načel naravnega zakona človeški zakon, ki pa ne more biti popoln. Zato je bil potreben drugi pozitivni zakon, popolnejši in bolj dovršen ter neizpremenljiv: to je božji zakon, božja postava, oznanjena z razodetjem stare in nove zaveze.8 Del te postave je dekalog. Zaradi greha pa ne more biti skladnosti med dejansko ureditvijo sveta in božjim zakonom. Zato je absolutna veljava naravnega reda, ki bi sicer ustrezal božjemu redu, omejena in okrnjena: naravnemu zakonu je zaradi greha odmerjena le relativna veljava. Kjer vladajo neenakost, razbrzdanost in nasilje, se mora absolutni naravni in božji red okrniti v pomanjkljivi prisilni pravni red, ki je posledica, toda obenem tudi zdravilo greha.10 Vendar družba sama ni posledica greha. Kajti človek je po svoji naravi določen za življenje v družbi in tako izhaja potreba vladanja in družbene avtoritete iz človeške narave same. Po Tomaževem nauku bi obstajali družba in oblast tudi v prvotnem stanju brez groha, samo da bi tu ne bilo treba rabiti sile in strahovanja.11 Kajti ne bilo bi hudobnih in pokvarjenih ljudi, za katere ni dovolj beseda, da se odvrnejo od greha.11 Toda z odrešitvijo od greha ne gre za izravnavo te neskladnosti in zboljšanje pozemeljskega reda v smislu dovršenega naravnega in božjega zakona. Gre za mnogo več: za dosego zveličanja in božjega kraljestva, ki ga posreduje le milost božja, seveda le preko cerkve kot 7 Janet I, 371. — M. Grabmann, Thomas ▼. Aquin. Kempten-München 1920, 132. 8 Grabmann, cit. delo 132. 0 Janet I, 371 in 372. i« Troeltsch, Bd 27, str. 327, 332, 335, 344. 11 Grabmann 142. " Janet I, 371. 6 65 ustanove milosti. Četudi bi osvobodili pomanjkljivi človeški razum naravnih nagonov in strasti, ki vladajo v pokvarjenem svetu, in ga približali popolnemu božjemu razumu, bi nam to olajšalo le spoznanje greha. Zadnji 6moter z razumom obdarjenega človeka je blaženost, neposredno gledanje boga v nebesih. K temu smotru vodijo človeka moralna dejanja, ki so rezultat svobodne volje. Razum postavlja volji objekte stremljenja in motive ravnanja. Volja in razum sta glavna elementa moralnega ravnanja, v čustvenem življenju pa se odloča boj med notranjimi krepostnimi nagnjenji, ki vzpodbujajo in usmerjajo človekovo dušo k poslednjemu smotru, in med grehom, ki odvrača človeka od tega smotra. Poleg zakona je božja milost drugi element, ki pomaga človeku v njegovem moralnem stremljenju po združitvi z bogom.13 Kajti naravni zakon in iz njega izhajajoče naravne kreposti ne vodijo k blaženosti, kot ne more razum, ki omogoča spoznanje naravnega zakona, dojeti nadnaravne resnice. To je čisto aristotelovska misel, da ne more človeški razum iz lastne moči dojeti bistva Boga.14 So verske resnice, ki presegajo zmožnosti človeškega razuma. Samo filozofske resnice so mu dostopne, ne da bi mogel prodreti tudi v verske resnice, kot je nekoč učil Abaelard. Po Tomažu pa je ustanovljena stroga hierarhija, v kateri je filozofija podrejena teologiji in ne more sama dokazati ničesar, kar je izven območja razuma. Razum more jemati verske resnice samo kot premise sklepa, da je milost božja nujnost, brez katere bi bilo zveličanje človeka nemogoče. V prav takem hierarhičnem razmerju sta tudi posvetna oblast in cerkev" kot ustanova milosti. Sholastično mišljenje, gibajoče ее v stopnjah od razuma k milosti v smislu formule: intelligo ut čredam, se je čudovito skladalo s hierarhično urejeno fevdalno družbo. Ves zemeljski red je stopnjevita stavba in preko teh nižjih in višjih stopenj, različno oddaljenih od boga j in z različno vrednostjo, povezanih v skladno celoto, gre pot k zveli-. čanju. Na vrhu je cerkev, ki ji pripada vzvišena naloga, pripravljati ljudi za združitev z bogom in z zakramenti posredovati njegovo milost. Takoj pod njo je država, ki mora vzgajati zemljane h krepostnemu življenju, zato dolgujejo podložniki tudi njej brezpogojno pokorščino. Z vsem tem se človek moralno preizkusa in utrjuje, pri čemer velja kot merilo božja postava z zahtevo po dobrih delih.1(1 Težka in zapletena filozofija, ki je potiskala človeka še globlje v pozemeljsko bedo, tako da se mu je čedalje bolj odmikal ideal božjega kraljestva iu večnega življenja. Praksa cerkve mu je morala omajati vero, da bi mu cerkev, taka, kakršna je bila, vsa posvečena zemeljskim rečem in skrbi za lastno blaginjo in moč na svetu, sploh še mogla 11 Grabmann 132—3. 14 Bréhier Emile, Histoire de la philosophie. I. Paris 1938, str. 660. » Prav tam 660-1. " Trocltsch, Bd. 27, str. 327, 332, 335, 344. posredovati zveličanje. Prodajanje odpustkov, ki je imelo namen zagotoviti cerkvi nove vire dohodkov, je bilo najočitnejši primer cerkvenih zlorab. Ob tem se je sprožil konflikt, ki je imel za posledico mogočno reformacijsko gibanje. Ta konflikt v svojem bistvu ni bil dogmatičnega, temveč finančno-političnega značaja. Saj je vsa Nemčija čutila pritisk cerkvene finančne politike — razen najvišje plemiške duhovščine, ki je bila s svojimi interesi vključena v sestav rimske cerkve. Celo nemško plemstvo je, izhajajoč pač le s svojega stanovskega stališča, zahtevalo omejitev cerkvenih dajatev in sploh cerkvenega vpliva na zadeve posvetne politike. Nemčija je bila namreč še edino veliko področje, ki je moglo cerkveni državi donašati bogate dohodke. Vse ostale države: Francija kakor tudi Anglija in celo Španija, so se z osredotočenjem državne oblasti v rokah vladarja bile že osvobodile neposrednega cerkvenega vpliva. Nemčija pa je šele iskala obliko svoje politične ureditve in se izčrpavala v notranjih bojih med državnimi stanovi in cesarjem. Vendar je nasprotje do Rima že dobivalo izrazitejšo nacio-nalno-politično barvo.17 Dotlej neznani nemški menih Martin Luther pa je razmišljal drugače. Posegel je v sipor s svojimi 95 tezami, katerih prva se glasi: »Ko je naš Gospod in učitelj Kristus dejal: Delajte pokoro! — je hotel, da bodi vse življenje vernikov ena sama -pokora.«18 Tako je bilo Luthrovo načelno razmerje do življenja. Potem je razmišljal dalje, gibajoč se pač v istem miselnem okviru, v katerem je človek visel med grehom in milostjo. Kakor se je v svetu okrog njega nekaj spreminjalo in presnavljalo, ne da bi ljudje v splošnem mislili na spremembo ustaljenega reda v njegovem temelju, tako je tudi Luther ostal v istih mejah in iskal nekaj, kar bi mu bilo med grehom in milostjo trdnejša in zanesljivejša opora. Sam pravi, kako ga je mučilo to vprašanje: »Že dolgo je od tega, kar me je prevzela vroča želja, da bi spoznal apostola (Pavla) v njegovem pismu Rimljanom. Toda nekaj me je zadrževalo. To ni bila hladnost srca, temveč ena beseda: Pravičnost božja se odkriva v evangeliju. Kajti sovražil sem to besedo: pravičnost božja, ker sem bil vajen, da jo po običaju vseh razlagalcev razumem filozofsko: to je tista pravičnost, po kateri je Bog pravičen in s katero kaznuje grešnike in nepravične... Dokler se mi ni z milostjo božjo po razmišljanju podnevi in ponoči odkril smisel te besede: Pravičnost božja, ki se razodeva v evangeliju, je tista, ki jo sprejemamo in s katero nas Bog napravi pravične s pomočjo vere.«1® Neposredna vera v boga je nadomestila prejšnjo vero v avtori- j teto cerkve, dotedanja etika dobrih del je bila zamenjana z zahtevo po veri, ki je edina potrebna za zveličanje. Zdelo ее je, da je Luther 17 Joachimscn Paul, Das Zeitalter der Reformation. Propilücn-Welt-geschichte V. 1930, 34—5. 18 Mirbt Carl, Quellen zur Geschichte des Papsttums und des römischen Katholizismus. 5. izd. Tübingen 1934, 253. 10 Luther, Res indulgentiariue. 1545. Glej Joachimscn 12. 6* 67 prešel k pravemu verskemu individualizmu. Y duhovnosti tedanjega človeka so se bile že zarisale prve črte individualizma. Meščanstvo je zidalo svojo blaginjo na denarju, ki je postal splošna zamenljiva in izmerljiva vrednost, ves gospodarski promet olajšujoči ekvivalent. Bogastvo ni bilo več neposredno vezano z zemljo in agrarno produkcijo, temveč se je osvobodilo in raslo kot rezultat nove gospodarske dejavnosti — obrti in trgovine. Spričo takega presnavljanja gospodarske osnove se je morala zrahljati tudi dotedanja negibna vkle-njenost kmeta v fevdalno-agrarni sistem, kakor kažejo kmečki upori. Kaj čuda, če se je tudi pobožnost v nekem smislu individualizirala.20 Razen tega ni brez pomena dejstvo, da se Luther ni šolal v duhu tomistične filozofije, temveč je poslušal predavanja o Occamovi filozofiji, ki jo je nadaljeval v Nemčiji Gabriel Biel. Occam je znan zlasti iz spora med nominalieti in realisti. Poudarjajoč izkustvo kot osnovo spoznanja, je zagovarjal nominalizem: resničnost obstoji iz individualnih posameznosti.21 Splošni pojmi (universalia) v resnici niso realnosti (realia), temveč samo nomina ali termini, pojmovni znaki, ki označujejo množino stvari zaradi njihove medsebojne sličnosti. Zato se imenuje ta filozofska smer tudi terminizem. Razum abstrahira individualno določenost stvari in potem objema več stvari z znakom splošnega pomena, ki ga pridaja različnim, med seboj podobnim stvarem. laka individualnost par excellence je tudi bog, res singularis-sima, ki pa se loči od drugih stvari po tem, da boga ni mogoče dojeti iz izkustva, ker je izkustveno mogoče spoznati boga šele v onostranstvu. To nepopolnost človeškega spoznanja nekako popravlja in dopolnjuje vera. Samo vera nam pomaga, da dojamemo boga. Yerujemo, da je za vse, kar je in kakršno je, odločilna edinole svobodna odločitev božje volje. Tako je predvsem absolutna božja volja predmet vere. Poznati moramo torej razodetje njegove volje. To celotno razodetje imamo v evetem pismu. Verujemo, da je vse, kar je razodeto od Boga in vsebovano v svetem pismu, resnično. Zato predpostavlja vera poslušanje božje besede, čisto v smislu Pavla: »Kako pa bodo verovali, če niso o njem (Gospodu) slišali? In kako bodo slišali brez propo-vednika?« (Rim. 10,14.) Dopolnilo te absolutne božje volje je človekova svobodna volja, s katero človekov razum svobodno priznava in sprejema božjo besedo. Po Bielu je vera akt razuma, ki je soglasen z resničnim (božjo besedo) in ki izhaja iz zapovedi lastne volje. Ta sposobnost, dojeti božjo be-sedo, pa ni utemeljena v razumu in razumskem dokazovanju, temveč v veri. Bog podeljuje verniku milost za njegovo vero ne iz dolžne pravičnosti, ampak zaradi svoje plemenitosti in dobrote, in sicer vsakomur, ki stori vse, kar je v njegovi moči.22 Trocltsch, Bd. 27, str. 65—6; Bd. 29, str. 6. 21 Bréhier I, 721—2. E. v. Aster, Geschichte der Philosophie Leipzig 1932, 153—4. 23 Janet I, 449 si. — Dittrich Otto, Geschichte der Ethik, III. Leipzig. 1926, 174—181. V tem duhu je Occam na novo opredelil tudi cerkev. Sklicujoč se na eveto pismo, je videl v cerkvi združitev vseh vernih kristjanov. Resnica je lahko tudi pri kmetih, ženah in otrocih, če jo duhovniki izgubé. S tem, da ljudje hero biblijo, utegnejo priti do globljega krščanskega spoznanja kot oficialna cerkev. Kajti besede, da bo bog vodil svojo cerkev v znamenju resnice, ni omejiti na duhovnike, kot da bi bili samo oni cerkev. S tem je Occam po eni strani zagovarjal načelo laičnega biblicizma, po drugi strani pa je na novo določil razmerje med posvetno in duhovno oblastjo. Država in cerkev se po Occamu ne vključujeta v hierarhični zapovrstnosti v enotno stavbo zemeljskega reda, ker sta po naravi različni. Kakor nista razum in vera v hierarhičnem razmerju, tako tudi država in cerkev ne moreta biti druga drugi podrejeni.2* Seveda pa je živel Occam še vedno v ideji vesoljne krščanske skupnosti, razbil je le celotnostni nazor tomistične filozofije. Occamova filozofija, posredovana 6 terminističnim naukom Gabrijela Biela, tvori most k Luthrovemu protestantskemu nazoru. Kakor spada še v sistem srednjeveške filozofije, tako je že sprostila nekatere elemente, na katere so mogle navezati nove ideologije. Luther je sicer zavrgel srednjeveško idejo krščanske skupnosti, ki se je pojmovala kot ostvaritev kraljestva božjega na zemlji, zastopanega po cerkvi in božji postavi.24 Zamenjal pa jo je s corpus chri-stianum, ki ga je pojmoval v Erazmovem smislu kot krog, v katerega središču je Kristus in na njegovem robu verniki. Pri tem je Luther izločil vmesni pas, ki so ga imeli v Erazmovi podobi cerkveni vladarji. To pomeni, da ni nobenega posrednika med Kristusom in vernimi kristjani. Najvažnejša konsekvenca tega pojmovanja je načelo tako imenovane splošne posvečenosti, po katerem bi imel vsak vernik pravico učiti in tudi izvrševati bogoslužje. Kristus je zapustil evangelij vsem ljudem in vsak posameznik ga mora dojeti z vero, da bi dosegel milost. Vendar to ni mogoče iz lastnih naravnih sil, z aktom svobodne volje (liberum arbitrium), kot je učil še Biel, kajti noben napor, tudi nikakršna dobra dela ne izbrišejo greha. Človek je suženj greha in le milost božja ga osvobodi ter zasužnji božji pravičnosti. Svoboda je le v veri v Kristusa, ne pa morda v človekovi svobodni volji, ki je sploh ni.25 Augsburška veroizpoved je v istem smislu poudarila odločilno vlogo božje milosti za dosego zveličanja. Sklicujoč se na Avguština, je omejila udejstvovanje svobodne volje na nebistvene stvari vsakdanjega življenja. »Mi spoznamo, de je v vseh ludeh ena lastna, fraj, slobodna vola, zakaj oni ja imajo vsi en naturski porodni rezum inu eno zastopnost, nekar de bi mi mogli kaj per Bugi opraviti... temuč le v tih vunanih delih tiga života... kar ta natura, tu je ta človeški « Janet I, 449 si. " Mesnard 195. » Dittrich IV, 1—2a razum inu pamet premore, кокет na puli oli njivi delati oli nekar, jejsti, piti inu timu glih kaj dobriga inu pridniga storiti.«3® Bohorič je tudi za človeške znanosti, zaobsežene v besedi filozofija, menil, da more človek z njihovo pomočjo le nekaj malega videti, ker je razum po grehu prvih staršev v božjih rečeh topo oslepel.27 Za zveličanje je potrebna le vera in nič drugega, zlasti ni treba nobenih dobrih del. Dobra dela sledijo za vero in šele ta napravi človeka sploh sposobnega zanje.28 Na vse to se navezujeta dve omejitvi. Načelo splošne posvečenosti se praktično izvaja kot delegacija te funkcije enemu, ti v imenu vseh upravičencev upravlja skupno dediščino. Ta dediščina je p red vse ni evangelij, ki ga preostala dva zakramenta krsta in večerje samo potrjujeta, ne da bi imela poleg evangelija še kak poseben nčinek. Za varstvo te dediščine in resnice, vsebovane v evangeliju, se je organizirala nova cerkev v smislu predstave corporis christiami, v katerem ni cerkvene oblasti kot posrednika med bogom in verniki, temveč je dolžnost posvetne oblasti, da omogoči in zagotovi spoznanje čiste božje besede in gojitev prave vere. Abstraktno pojmovanemu načelu splošne posvečenosti ni nasprotovalo, da so prišli teritorialni knezi na čelo nove evangeljske cerkve. Saj so bili po krstu prav tako kristjani kot vsi drugi, je menil Luther v svoji poslanici nemškemu plemstvu, in zaradi svoje oblasti, ki so jo prejeli od boga v posvetnih rečeh, pred drugimi poklicani, da prevzamejo vodstvo tudi v skrbi za duhovno blaginjo evojih podložnikov. Tako so posvetni knezi sami izvajali reforme verskega in cerkvenega življenja, samostojno preurejali posamezne verske institute in posegali celo v dogmatična vprašanja.29 Druga omejitev se tiče razlage evangelija in pravega, nepotvorje-nega oznanjevanja božje besede. Ne z lastnim razumskim naporom, temveč le s pomočjo darov svetega duha, ki so izraz milosti božje, moremo prav spoznati boga. Tako je pozneje Trubar tudi slovenske prevode pripisoval milosti in darovom, ki nam jih je dal Bog s tem, da je y' prižgal luč svetega evangelija tudi pri Slovencih.80 Protestantski nauk je bil daleč od toga, da bi bil dopustil liberum examen, kar se mnogokrat navaja v zvezi z odstranitvijo rimske cerkvene avtoritete. Kr-ščansku svoboda, dosežena z aktom nadnaravne milosti božje, ne more biti predmet filozofske, torej razumske kritike in presoje, so trdili protestanti. Protestanti so uveljavili svojo lastno dogmatiko in predpisali obvezen sistem verskih in moralnih pravil. Zato liberum examen v resnici ni protestantsko načelo, daisi so ga morali protestanti uporabljati v borbi proti vladajoči doktrini v vrsti diskusij in disputacij. 28 Trubar, Artikuli 43. 27 Bohorič, Arcticae horulae. Predgovor. 28 Dittrich IV, 1—28. « Mesnard 193, 194, 198 in 199. Trubar, Novi testament. Post. Ludviku, voj. Wiirtt. Glej prevod pri Ruplu, Slovenski protestantski pisci. Ljubljana 1934. 150, 151. To načelo je bilo le sredetvo, ki ga je narekoval položaj, (toda ne smoter. »Ni mogoče misliti, da je bil Luthrov namen, pripravljati pot Karlstadtu, Zwingliju in Calvinu.«31 Zdi se, da je bil Flacins načelu proste presoje nekoliko bližji. Vsaj tako se zdi, če beremo takle odstavek iz njegove pridige o veri, ki jo je prevedel Trubar za svoj prvi katekizem: »An verni človik ta ima napoprej to misai inu dobro šego na sebi, de lubi to božjo besedo, to rad posluša oli sam bere, to samo za risnično drži inu ti isti sami verjame. Kar рак ludje govore, vuče oli dejo ter si (bodite sveti očaki stare oli nove vere, falš krščanska cerkov, koncili, navada, papeži, škofi, fari, menihi oli dur bodi, taku ta verni gleda inu rezmisli, aku se nih vuk inu vse djane gliha z božjemi besedami, katere so v tih svetih bukvah, v ti bibliji zepisane.«3' Flacius se je sicer strinjal z Luthrom v vseh bistvenih točkah. Že sodobniki so ga smatrali za najbližjega Lu thru: Luithero proximus is: similcm non feret ora virum... je poudaril njegov učenec Fraxineus v nagrobnem epitafu. Še danes ima Flacius v protestantski cerkvi sloves enega prvih teologov, zlasti kot utemeljitelj protestantske hermenevtike, vede o razlaganju in razumevanju biblije.33 Po Luthrovi smrti je prav njemu pripadla naloga, da hrani njegovo dediščino in se bori za njegov pristni nauk. Melanchthon, ki je bil poslej na čelu protestantske cerkve in ki mu pripisujejo, da je povezal teologijo in filozofijo v nekak krščanski humanizem,34 je dejansko odstopil od nekaterih bistvenih točk Luthrovega nauka. Tako je sicer tudi po njegovem nazoru vera osnovni element in v načelu edino odločilna za opravičenje, vendar pa ni čisto neodvisna od človekove volje. Čeprav se opravičenje ne doseže zaradi kakršnega koli dobrega dela, vendar mora biti v nas samih nekaj, s čimer to blagodat sprejmemo. To se izraža v tem, da mora človek sam sprejeti obljubo, ki jo vsebuje božja beseda. Ta odločitev je rezultat svobodnega udejstvovanja človekove volje, torej drugače kot pri Luthru, za katerega je vera v celoti, tudi človekova odločitev, čisto božje delo. In kakor da bi hotel Melanchthon najti neko zvezo s preteklostjo, ko je tisoč let veljalo: za opravičenje so potrebna dobra dela, nenadoma proglaša: vera je najimenitnejše dobro delo.311 To je bila ideologija interima. Ta idejni kompromis je namreč spremljal dogodke, ki so se tisti čas izvršili v nemških deželah. Protestantizem je bil doživel v boju « cesarjem Karlom svoj veliki poraz. Nemški protestantski knezi in mosta, združeni v schmalkaldski zvezi, so bili prisiljeni po neuspeli vojni sprejeti mir, ki jim ga je diktiral na državnem zboru v Augs-burgu leta 1548. zmagoviti cesar in ki je znan kot augsburški interim, Določil je, da se bodo vsa verska vprašanja rešila na skupnem kato- « Janet II, 5. — Sturzo Luigi, L'Eglise et l'Etat. (Paris 1937, 320. 82 Trubar, Katekizem 213. « Mirkovic Mijo, Elacius. Zagreb 1938, 102, 129. " Dittrich IV, 82. » Dittrich IV, 91—4. liško-protestantskem koncilu. Dotlej pa ее protestanti odpovedujejo vsakršni svoji akciji. Od svojih pridobitev bodo začasno obdržali zakon duhovnikov in delitev obhajila pod obema podobama, toda spet se uvedejo katoliški obredi (maša, duhovniška oblačila itd.) in latinski jezik v cerkvi.56 Katoliška cerkev je dosegla vse, kar 6i je v danem položaju lahko želela. Mali interim, ki je kot posebni zakon za Saško izšel za izvedbo določb velikega ali augsburškega interima, je sprožil tako imenovani adiaforistični spor. Vodilni teologi z Melanchthonom na čelu so sprejeli določbe interima in opravičevali vse odetopke od protestantskih načel kot nebistvene, češ da gre le za »adiaphora«, nevtralne stvari, Mitteldinge. Proti temu je z vso ogorčenostjo nastopil Flacius, ki nikakor ni delil nazora, da so teze o svobodni volji, o potrebi dobrih del za zveličanje pa vrsta obnovljenih katoliških obredov s ponovno uvedbo latinskega jezika zgolj nevtralne, nebistvene stvari. Začel je ostro polemiko in se umaknil iz Wittenberga v Magdeburg, kjer je i našel trdno zaslombo in pomoč pri meščanih tega mesta. Mladi, borbeni, po svobodi in neodvisnosti stremeči razred je čutil v Flacijevem odločnem stališču idejno orožje v svojem boju. Boj se je zaostril do viška. Cesar je poslal nad Magdeburg vojsko, ki je oblegala mesto več kot eno leto. Flacius sam je bil na čelu odpora. Ko se je mesto predalo, ni bilo poraženo: izbojevalo si je versko svobodo — zmago, ki je pokazala, kako se je za vero treba boriti.'7 Flacius je s tem tudi pokazal, kako bi bilo mogoče uresničiti pravo protestantsko cerkev, izvesti resnično reformacijo, kar se Luthru ni posrečilo, ker je povezal reformacijsko gibanje z državnimi stanovi in ga vključil v konflikt med njimi in cesarjem za oblast v državi. S to spremembo pri vrhu, ko je na mesto rimske cerkve stopila nova deželna cerkev, vezana na moč in oblast teritorialnih vladarjev, pa se za tiste sloje, ki so bili spodaj, ni nič spremenilo. Tako je samo po sebi prišlo do omejitev protestantskih načel, ki smo jih zgoraj omenili. Flacius nam s svojim mišljenjem in dejanjem opravičuje sodbo, da bi bila zmaga njegovega stališča pomenila, če govorimo v modernem jeziku, demokratizacijo cerkve. Zato se nam zdi, da tisti stavki iz njegove pridige o veri izražajo njegov nazor o človeku in priznavajo človekove individualne moralne in intelektualne vrednosti. Kajti samo to priznanje more biti temelj vsake demokracije. Zato je lahko razumeti, da je po Luthrovi smrti prav flacijanstvo pomenilo v reformacijskem gibanju tisto smer, ki je obetala uresničiti evangeljska načela. Med našimi protestanti je znan Sebastjan Krelj kot njegov učenec, ki je kakor Flacius branil radikalnejšo smer prote-stantizma. Iz njegove »Otročje biblije« je čutiti flacijanski duh, saj poudarja Krelj opravičenje brez sodelovanja človekove svobodne volje •• Mirkovič 102; Joachimsen 195. " Mirkovič 63—65. in brezpogojno odklanja adiaphora.'8 Vendar pa ni Krelj niti s svojim književnim delom niti s svojim javnim nastopanjem prenesel Flaci-jeve tradicije v izrazitejši obliki na naša tla. Zdi se, da je bil v Ljubljani Matej Klombner, okoli katerega so se že pred letom 1530 zbirali prvi ßlovenski protestanti, pozneje pripadnik flacijanske smeri.38 Prav preko njega je imel adiaforistični spor slaboten odmev tudi pri nas. Ko se je organizirala v Trubarjevi odsotnosti, za prvega njegovega izgnanstva, slovenska protestantska cerkev, je Klombner dosegel uvedbo strožjega wiirttemberškega cerkvenega reda, ki se ni vračal h katoliškim obredom kot saški. Trubar je imel stare obrede, razen kânona, glede na posebne slovenske razmere za dovoljene in je bil za uvedbo saškega cerkvenega reda.40 »Mi se ne prepiramo s papežniki zaradi mašnega plašča ali adiaforističnih ceremonij, temveč o tem, kako naj bo človek pobožen, pravičen in blažen pred Bogom, kako naj prav časti Boga in mu služi ter kako naj rabi svete zakramente. V teh stvareh nas doslej še niso mogli primerjati s papežniki.«41 Po vrnitvi v domovino je Trubar navzlic uvedenemu wiirttemberškemu redu dovolil duhovnikom rabo mašnega plašča, ki sta ga po Kreljevi smrti dva duhovnika pod Klombnerjevim vplivom spet odložila.42 Podobno pomirljivo stališče je imel Trubar tudi glede rabe latinskega jezika pri cerkvenem petju. Zaradi pomanjkanja slovenskih pesmi in nezadovoljen s pesmimi v Klombnerjevi pesmarici je rajši oetal pri latinskem petju.43 To je menda vse, kar se je godilo na Slovenskem v zvezi s sporom med Flacijem in drugimi protestantskimi teologi, edini odmev tistega velikega boja, ki ga je Flacius vodil za zmago radikalne protestantske ideje. Kajti Klombner ni bil osebnost, ki bi bila mogla zaokreniti gibanje v to smer. Najbrže tudi ni v vsem obsegu dojel pomena Flaci-jevega boja. Tako so se slovenski protestanti držali ob strani tudi ob drugi znameniti Flacijevi diskusiji o izvirnem grehu. Izhajajoč iz Luthrovega nauka o nesvobodi človekove volje, je Flacius trdil, da je v človeški naravi aktiven zgolj element greha in zla.44 Naj plemenitejša substanca človeka, njegov razum ali razumna duša, zaradi katere 39 Kidrič, Otročja biblija. 1566. ČJKZ IV, 1924, 121—5. Borbena ideologija flacijanstva prihaja verjetno do polnejšega izraza v Kreljevi knjižici iz 1562, pisani v nemškem jeziku: Christlich Bedenken, ob und wie fern ein jeglicher Christ die Rotten und Seckten, auch allerley öffentliche Irthumen und Reli-gionsstreitte, beide von rechts wegen und auch mit der That zu richten und zu anathematiziren schuldig scy. O knjižici poroča Elze, da se hrani v Berlinu in da spada v vrsto polemik med Flacijem in njegovimi nasprotniki. Elze 437. 30 Kidrič. Zgod. 18. 40 Kidrič, Zgod. 33, 43. O. Hegemann, Zu P. Trüber s 400jährigem Geburtstage. JGGPOe 29, 1908, 39. 41 Trubar 1569. Hegemann 22. 4J Kumperger in Tulšak. Hegemann 39, 43. 48 Klombner-Juričičeva pesmarica, ki je izšla brez Trubarjeve vednosti pod njegovim imenom: Ene duhovne pejsni... 1563. Kidrič, Zgod. 43. Elze, Die slov. proi Gesangbücher des 16. Jh. JGGPOe 5. 1884. 10 si. 44 Mirkovic 143. je človek podoben bogu, je z grehom uničena. To ni samo accidens, ki bi povzročil le nebistveno zlo, temveč se tiče samega človekovega bistva, njegove substance. To satansko delo more uničiti samo bog s svojo milostjo, ki jo dosežemo z vero in s katero postane razumna duša spet »vir, delavnica in mati vseh dobrih del«.48 S tem je Flacius še enkrat nastopil proti vsakemu 'kompromisnemu stališču, kot ga je med drugimi branil tudi Melanchthon glede svobodne volje, in zagovarjal s tem, seveda v verskem okviru, nekak materialni monizem in determinizem.48 Spet je bil Flacius z vso svojo dejavno in borbeno osebnostjo v spopadu z učeniki in gosposko. Zato je bil blizu tistim slojem, ki so stali v svojem življenjskem boju pred istimi nasprotniki kot on sam. Na Zgornjem Štajerskem se je flacijanstvo zelo širilo, zlasti je bilo močno zakoreninjeno v rudarski okolici Schladminga. Tu se je vršila leta 1577 verska disputacija o izvirnem grehu, ki бе je potem nadaljevala v Gradcu. V duhu Flacijevega nauka je voditelj štajerskih flacijancev Hassler pri zaslišanju pred štajerskimi deželnimi odborniki branil svoj nazor o izvirnem grehu takole: Med pokvarjeno naravo in izvirnim grehom ni razlike. Pokvarjenost pa je razumeti kot popolno zlo v človeški naravi, ki je pokvarjena zaradi greha prvih staršev in s katero se poslej zlo nasleduje. Razlikovati je mogoče med naravo in izvirnim grehom samo pred prvim grehom, ko je bila narava pravična, zdrava in sveta. V tem smislu pokvarjenost res da ni identična z naravo samo, temveč z zlom, ki pa je po prvem grehu nerazdružno zvezano s človekovo naravo.47 Posebno poglavje cerkvenega reda, ki so ga sklenili notranjeavstrijski deželni stanovi na skupnem sestanku v Brucku leta 1578, je posvečeno zavrnitvi Flacijeve teze o izvirnem grehu. Prav tako se je flacijanstvo močno zakore-ninilo v okolici Beljaka. Tu so protestantski kmetje vzdržali naval protireformacije in se ohranili do današnjega dne.48 Kakor je Flacius v najtežjih dneh reševal protestantizem v Nemčiji, tako je od vsega slovenskega reformacijskega gibanja ostalo samo tisto, kar je bilo prekaljeno v borbenem duhu flacijanstva. Oficialna protestantska cerkev na Slovenskem pa se je, tesno naslonjena na deželne stanove, držala umerjene sredinske smeri. Dogma-tični temelj je bila augsburška veroizpoved iz leta 1530. Trubar jo je prevedel leta 1562 in jo zaradi lažjega razumevanja še dopolnil z wiirttember.sko in saško veroizpovedjo, ki sta bili predloženi trident-skemu koncilu.48 Vsa protestantska dela, ki so izšla v slovenskem jeziku, so imela namen, utrditi med Slovenci to oficialno smer pro- 48 Dittrich IV, 246. 48 Mirkovič 143. 47 Loserth, Der Flacianismus in Steiermark und die Religionsgesprächc топ Schladming und Graz. JGGPOe 20. 1899, 2—10. 48 M. Wutte, Zur Geschichte tier windischen Protestantengemeinde Agorit-schach-Scltschach in Kärnten. JGGPOe 49. 1928. 108—110. « Trubar, Artikuli. Urod. testantizma. Trubar v uvodih ponovno poudarja, da slovenski protestanti niso »niti sedaj niti prej (a tudi v bodoče ne bodo) dali ali hoteli tiskati lahkomiselnih, nekoristnih stvari ali kaj sanjarskega, puntar-skega, schwenckfeldskega, prekrščevalskega, upornega ali sramotilnega«50, »dvomljivega ali vsaj spornega«51. »Pri njih tudi ni nastala doslej, hvala Bogu, nobena sekta aH razkol, niti kalvinska ali flaci-janska niti kaka druga kakor pri Nemcih.«52 Trubar je prav tako zavrnil obdolžitev, da bi bili v njegovih knjigah med drugimi zmotami tudi cvinglijanski nazori.55 Vendar če odklonitev očitkov glede vseh drugih »zmot« velja, ne velja to za Zwinglijev nauk, ki je nasprotno v precejšni meri oblikoval Trubarjevo miselnost. Še preden je prišel v Ljubljano, je Trubar dobival Bullingerjeve in PelUcanove komentarje.54 Pozneje je bil v pismeni zvezi z Bullingerjem samim, kateremu priznava, koliko dolguje njemu in Pellicanu,55 saj je iz njunih komentarjev pridigal celih 17 let. V drugem pismu pravi, da ne vidi pravega smisla v visokih disputacijah o resnični navzočnosti Kristusa pri večerji, češ, oboji, tako luteranci kot cvinglijanci, priznavajo, da se deli pri večerji ree-nično telo in kri Kristusova; sicer pa ne želi o tem disputirati: eacra-mentis noil est ahhibenda verborum argumentation6 Trubar poudarja, da je 27 let pridigal o večerji tako, da ne bi imel noben cvinglijanec niti luteranec nobenih pomislekov. Gre čisto preprosto za to, pravi, da verujemo Kristusovim besedam, da je pri zadnji večerji posvetil kruli v svoje telo in vino v svojo kri. Tu je bila, se zdi, slaba točka Trubarjevega nazora. Kajti kot ni bil glede obhajila nasproten Bul-lingerju, tako je bilo s pravovernega vidika kaj ohlapno njegovo pojmovanje večerje v pismu Nikolaju Gravenecku: »V naši cerkvi, ki je sprejela evangeljski nauk, ni se, hvala Bogu, od nobene etrani slišati o razporu. Mi soglasno učimo in verujemo besedam Kristusovim pri večerji, da pri tem sprejemamo resnično telo in resnično kri Gospoda Kristusa v duhu in veri ter da smo deležni njegovega telesa in krvi, namreč njegovega zasluženja, po besedah Pavlovih 1. Kor. 10.«57 To pismo je povzročilo silen vihar in ponovno obdolžitev, da je Trubarjev nazor cvinglijanski. V sporu, v katerega so posegli vojvoda VViirttemberški, baron Ungnad in teolog Jakob Andreae, so Trubar sam kot tudi deželni stanovi kranjski odločno zavrnili vsak sum cvinglijanstva. Vojvodi WürttemiberSkemu so se zdele »te besede, " Trubar, Ta prvi dejl tiga noviga test. 1557. Predgovor. Rupel 23: 51 Trubar, Register u. summarischer Inhalt. 1561. Posv. bar. Ungnandu. Rupel 49. 52 Trubar, Novi test. Posv. voj. WUrtt. Rupel 150. « Tnibur krulju Maksimilijanu 31.1.1560. Elze 35 si. Trubar je obsodil cvinglijanski nauk tudi v Cerkv. ordningi 113a. Kidrič, Kirchenordnung 98—9. " Kidrič, Zgod. 20. " Trubar Bullingerju 1* IX. 1555. Elze 19. o« Trubar Bullingerju 13. III. 1557. Elze 22 si. »' Trubar Nikolaju Gravenecku okt. 1563. Elze 358 si. Tudi Elze, Die Superintendenten der evang. Kirche in Krain während des 16. Jh. 1863. 19. čeprav same po sebi pravilne in krščanske, vendarle v tem času tako splošne, da bi mogli tudi cvinglijanci in kalvinci v njih tehtati in prodati svoj nazor.«58 Prav vprašanje obhajila je v razmerju med Luthrom in Zwingli-jem ostalo sporno. Po prizadevanju grofa Filipa Heseenskega, ki je etremel za ostvaritvijo trdne protestantske politične zveze, segajoče od Švice do Saške, je prišlo do sestanka med obema reformatorjema v Marburgu leta 1529, ker je grof pač dobro vedel, kolikšnega pomena bi bila verska enotnost v boju proti cesarju. Predstavnika obeh smeri sta se sporazumela v 14 točkah, v 15. glede obhajila pa nista mogla najti skupne formule. Zato je bilo to vprašanje tudi v zvezi s Trubarjem tako važno in zato so bili pravoverni protestantski teologi za vsako formulacijo tako občutljivi. »Vaš duh je drugačen kot naš,« je dejal Luther, ko sta se s Zwinglijem razšla. Res, duh obeh reformacijskih smeri je bil čisto različen. Luther se je mučil v boju s satanom in pod težo greha je nemirno iskal božje pomoči in njegove odrešujoče milosti. Poudarek Zwinglijevega nauka pa ni bil v veri v boga kot odrešenika, temveč v boga-stvarnika, ki je neskončno dober, moder in mogočen. Vse, kar obstoji, odraža boga, vse ima pred bogom zaradi njega svojo vrednost. Zdi se, da je v vrednotenju človeka neka sorodnost med Zwinglijem in Flacijem. Po Zwingliju je človek »najimenitnejše delo božje«. Kajti obdarjen je z razumom in s tem po-vzdignjen nad vsa druga bitja. Tako je vse simbol boga samega in večerja je v istem smislu le zahvala bogu za izkazano dobroto in priznanje vere, da nas je Kristus odrešil od greha. Zmotno pa je trditi, poudarja Zwingli, da bi bil Kristus resnično in telesno pričujoč. Ni težko videti v tem črte nekakega racionalizma in humanizma. Zwinglijev nazor se je v resnici oblikoval pod vplivom antične stoične filozofije, kakor dolguje marsikaj tudi Erazmu. Pico della Mirandola mu je posredoval idejo krščanskega univerzalizma, po kateri tudi antični modreci nieo izključeni od zveličanja. Tudi Dante je srečal stare pesnike, vladarje in filozofe v predpeklu, izven krogov večnega pogubljenja. Vsekakor se Zwinglijev duh oetro loči od Luthrovega brezpogojnega iracionalizma. »Bog ne pričukuje od nais, da bi verovali nekaj, kar je nerazumljivo.«5' Njegova domovina, dežela zgodnjih demokratičnih tradicij, ta čas tudi politično neodvisna od Nemčije, je že poznala emancipacijo človeka od tiste vezanosti, ki je še obstajala v fevdalnih nemških deželah. Njegovi rojaki so se dotlej kot na-jemniška vojska borili na vseh bojiščih Evrope, zlasti v Italiji, in z orožjem odločali zmago zdaj temu zdaj drugemu vladarju. Svobodna mesta so s svojim gospodarskim življenjem že razvila samozavest meščanstva in mu utrdila suveren občutek, da nekaj velja in nekaj zmore. Človek je bil v središču skladno urejenega vesoljstva, poseben primer božje milosti, s svojim razumom podoben bogu samemu. Vsa njegova 88 Voj. Wiirtt. Trubarju 29. II. 1564. Elze 391. " Dittrich IV, 132. dejavnost ima v tem vesoljnem redu svoj pomen in vrednost pred bogom. Zato tudi cerkve ni ločiti od politike, nasprotno, mora se zliti z državo v »ljudstvo vernikov« in postati vse obsegajoča skupnost, ki je potrebna za dosego velikih ciljev.60 V ta okvir se vključuje tudi Zwinglijeva zamisel teokratske države, ki poleg javnih ureja tudi verske zadeve. In res, isti Zwingli je nastopil proti temu, da bi se njegovi švicarski rojaki bili za interese tujih vladarjev. Najprej je Zürich earn prepovedal svojim prebivalcem, da bi se zavezovali v tujo službo, in potem se je Zwingli v istem smislu obrnil na vso švicarsko konfederacijo. Z grofom Filipom Hessenskim je snoval politično zvezo proti Württembergu, ki je bil v rokah cesarja Karla in v katerem je imel cesar najmočnejšo oporo v južni Nemčiji. Pozneje je osvobojeni Württemberg postal izhodišče slovenskega protestantizma. Tega sveta in sredine, iz katere je Zwingli zrasel in v kateri je delal, Trubar ni mogel poznati in čutiti. Problemi njegove uboge domovine so bili drugačni in tako je mogel biti Trubar samo tihi občudovalec Zwinglijevega duha, ki je ustrezal njegovemu mišljenju, ne da bi bil mogel prenesti na slovenska tla kaj Več kot vztrajno borbo proti »ceremonijam« in praznoverju ter ponesrečeno formulacijo o večerji, ki mu je podzavestno ušla. Vsekakor pa je važno, da je imel Zwinglijev nazor na oblikovanje Trubarjeve miselnosti znaten vpliv. Trubar je poznal tudi drugega švicarskega reformatorja Calvina. Sam ga omenja, ko pripoveduje o svojem bivanju v Tretu: škof Bono-mo je razlagal svojim duhovnikom poleg Erazmovih Parafraz tudi Calvinove Institucije. Vendar ni zaslediti nobenega vpliva njegovega nauka pri Trubarju, ki samo kratko ugotavlja, da kalvinizma med Slovenci ni. Ostvaritev teokratske države zbližuje Calvina s Zwing-lijem, vendar obstoje nekatere značilne različnosti med obema naukoma. Bolj ko Zwingli je Calvin poudarjal vsemogočnost boga-stvar-nika in na drugi strani večjo podrejenost ljudi božjemu zakonu, ki je v primeri z Luthrom spet imel večjo veljavo in pomen, seveda poleg evangelija. Tudi za Calvina in za poznejše pripadnike njegovega nauka je značilno, da iščejo v svetem pismu ne le za življenje potrebnih verskih in moralnih resnic, temveč tudi pravila za zunanji red cerkve in države."1 Tudi Calvin je svoj nauk trdno vklenil v nasprotje med grehom in milostjo. Toda bolj kot najdoslednejša smer v luthrovskem nauku, bolj kot Flacius je Calvin zanikoval svobodno voljo in napravil zveličanje čisto odvisno od suverene volje boga, ki vnaprej določi nekaterim večno življenje, druge pa obsodi na večno pogubljenje. Samo s prodestinacijo je bilo mogoče odgovoriti na vprašanje, zakaj nekateri ne morejo videti in spoznati oči te resnice, ki jo vsebuje beseda božja: zato, ker je tolikim ljudem odločeno, da so 00 D. Cantimori, Ulrich Zwingli. Enciclopedia italiana. XXXVII. 1067-70. Gierke Otto, Johannes Althusius und die Entwicklung der naturrecht-lichcn Stautstheorien. Breslau 1913, 56. zaslepljeni in ne morejo dojeti resnice.'2 Ta nauk je dosledno do konca izvedeni determinizem, ki smo ga srečali že pri Flaciju, seveda še zmerom v isti sferi, ki se razteza od greha do milosti in ki spaja tostranstvo in onostranstvo v imenu vsemogočnosti božje. Tak celot-nostni značaj ima tudi Calvinova država, bolje država-cerkev. Že po načelu, da vsaka oblast izhaja od boga, smo dolžni oblasti pokorščino. Toda Calvin je temu pridružil drugo načelo, da ni oblasti razen tiste, ki vlada v smislu božjega zakona." Te dve načeli pa ostvarja prav teokratska država. Calvin spada s svojim naukom že v drug svet, ki je izven območja nemškega protestantizma. Calvin je Francoz in prva doba njegovega življenja je posvečena boju za uvel javi jen je reformacije v Franciji. Francija pa ni bila raztrgan, politično neenoten in razdrobljen teritorij, temveč že močna, enotna država z osrednjo državno oblastjo. Leta 1576. je Bodin že podal teorijo državne suverenosti. Od tod taka odločilna vloga božje suverenoeti v Calvinovem nauku. Tako močni racionalistični elementi v Zwinglijevem nauku opravičujejo sodbo, da nista prava naslednika Zwinglija v Švici Bullinger in Calvin, temveč italijanski heretiki, ki so od Zwinglija prevzeli značilne motive za svojo humanistično doktrino krščanstva.*4 V intelektualnih krogih Italije, tudi med duhovništvom, ki so ga prevzeli ideali humanizma, je bila zahteva po cerkveni reformi zelo živa. Povezati in združiti krščanstvo z oživljeno kulturo antike, to je bila njihova vodilna misel — podobno kot pri Erazmu. Ti humanisti niso sprožili nobenih gibanj, mnogi so bili celo pomembni cerkveni dosto-jainstveniki ali sloviti pridigarji ali ugledni profesorji, mnogi so se gibali in občevali na dvorih. Verovali so v odločilni vpliv in poslanstvo razuma, ki bo slednjič navdihnil tudi vladarje same, da bodo izvedli potrebne reforme. Isti duh, ki ga vidimo tudi pri Machiavelliju, le da je 011 razmišljal o politiki in obračal vso pozornost moči vladarjev. Humanistična tradicija je bila v Italiji že zelo trdna in filozofija se je bila že davno ločila od teologije. Spomnimo se samo filozofske šole Pomponazzija v Padovi, ki je že v začetku stoletja razpravljal o nesmrtnosti duše neodvisno od razodetja in nadnaravnega smotra ter v smislu stare stoične filozofije postavljal smoter življenja v človeštvo samo v ozki povezanosti z vcsoljetvom.65 Človeška duša je po Pomponazziju v vseh svojih funkcijah enota individualne samozavesti. Ne moremo je deliti v materialno m nematerialno substanco. Kajti tudi mišljenje in hotenje nista nematerialna dejavnost, temveč potrebujeta telesnih organov, čutnih predstav in telesnih objektov. Duša je oblika telesa in v tem smislu tudi materialna in smrtna. O nematerialnosti in nesmrtnosti duše pa se lahko govori v drugem smi- " Choisy E„ L'Etat chrétien culviniste à Genève. Paris. (Brez navedbe letnice.) Str. 543—44. «3 Mesnard 281. " Cantimori 1067—70. " Bréhier I, 754—755. elu, da more namreč človeška duša neodvisno od svojega individualnega položaja misliti in dojemati večno veljavna, splošna načela. Tako ima človeška duša svoj delež pri nesmrtnosti, čeprav je po svoji substanci materialna in smrtna." Toda ko se je sprožilo reformacijsko gibanje, so začutili ti humanisti v njem sorodnost z lastnimi ideali in postali njegovi pristaši. V Napoliju je Španec Juan de Valdes, ki je zaradi zvez z Erazmom moral zapustiti svojo domovino, zbral krog somišljenikov, ki so začeli verovati v evangelij. Poleg njih so bili drugi po vsej Italiji. Trubar je nazore nekaterih poznal, saj v svojih pismih Bullingerju izrecno omenja nekaj imen: Bernarda Ochina, Giovanni ja Molli ja-Montalcina, Mattea Gribaldija, Lelija Socinija, Giulia Terenziana (Giuseppe della Rovere), ki ga je spoznal za njegovega bivanja pri škofu Petru Bo-nomu v Trstu.87 Ko jih je začela v Italiji preganjati inkvizicija, so mnogi zbežali v Švico, ki je veljala takrat za deželo verske svobode. Vendar je bil racionalistični element pri teh beguncih premočan, da bi se bili mogli podrediti novi evangeljski dogmatiki. Socini je znan kot eden začetnikov antitrinitarizma, smeri, ki je dobila svoje ime zaradi zanika van j a trojnosti božje osebe. Racionalističnemu duhu teh humanistov se je upiralo vse, česar ni bilo mogoče dojeti z razumom. Poskušali so združiti nadnaravno z naravno resnico, zato pa so morali vključiti vse nadnaravno v razumski sistem. Kar pa presega razum, ne more biti predmet vere. Zato je Lelio Socini ostro obsodil versko nestrpnost, ki se je pokazala, ko je bil Servet leta 1553 v Ženevi zaradi svojega antitrinitarističnega nazora živ sežgan na grmadi. Treba je doseči edinost krščanske misli v tem, kar vse krščanske cerkve druži in kar ne nasprotuje razumu, je pozival Socini in s tem prvi vrgel v svet idejo verske strpnosti.*9 Antitrinitarci so se morali umakniti iz Švice. Fausto Socini in Ochino sta prenesla evoje ideje na Poljsko, kjer se je antitrinitaristično gibanje zelo razširilo. Trubar, ki je očitno dobro poznal dela teh beguncev, pravi v enem evojih pisem Bullingerju v zvezi z Matteom Gribaldijem: »O nazoru Gribaldije-vem o bistvu božjem sto že slišali; jaz njegovega mnenja ne razumem. Ostal bom do smrti pri treh simbolih.«** Čedalje močnejše uveljavljanje razuma je moralo razmakniti okvir, v katerem во dotlej iskali odrešitev človeštva. Antitrinitarci so napravili spet pomemben korak v tej smeri. Bog, stvarnik in najboljši gospodar nad svetom, je hotel, da bodi svet podrejen človeku in njegovemu razumu, je učil Ochino. Človek je nad ostalim stvarstvom in uveljaviti mora svojo voljo in razum nad njim, če naj izpolni smoter, ki mu ga je dul bog. Res je človek z grehom skalil harmonijo sveta, toda bog ga je po svojem sinu odrešil in mu odprl pot k zveličanju. •« Dittrich III, 281—82. 97 Trubar Bullingerju 13. III. 1557, 20. XII. 1557, 10. VII. 1557. Elze 22 si, 32 si, 29 si. « Sturzo 321, 323. «• Trubar Bullingerju 10. VII. 1557. Elze 29 si. Veličina, moč in slava ga podzavestno dvigajo k bogu, da se združi z njim, saj so to same lastnosti božje. Vera pomeni dejavnost, misel in polnost življenja in z njo se človek zave lastne vrednosti. Tako se človek nenehno izpopolnjuje in izpreminja svoj dom v zemeljski paradiž.70 Kako čisto drugačna filozofija, kako polna življenjskega optimizma in vere v utrditev človeških vrednosti na svetu! To je bila spet vedrina humanista Erazma, ki mu je bilo življenje smehljaj, ki je ljubil razum in veroval v človekovo svobodo — v nasprotju z mrkim Luthrom, ki je videl v naravi kugo in v razumu mračni kaos in bil ves pod težo človeške neozdravljive pokvarjenosti.71 Lelijev nečak, Fausto Socini, je dalje razvil ta nazor, ga uredil v sistem in postal vodilni predstavnik gibanja, ki je na Poljskem združilo številne antitrinitaristične skupine. Nasprotniki so jih imenovali tudi arijance, pozneje po njem tudi socinijance. Od Serveta izvirajoče antitrinitaristično pojmovanje boga mu je bilo osnova. Potrebno je spoznanje in vera v Boga, ki po naravi umrljivemu človeku zagotavlja večno življenje. Najvišjo avtoriteto je videl v evangeliju, ki naj se razlaga z razumom. Krščanska skupnost mora biti urejena v duhu najstrožje morale in dosledne evangeljske solidarnosti. Vendar je bil Socini proti uporabi vsakršne sile, proti vojni in proti uporu zoper oblast.73 V tem se pač odraža humanistična ideja o moralni preobrazbi z argumenti razuma, kar je seveda zelo težko v družbi, ki je razvila svojo hierarhijo in privilegije. Kdo bi se jim hotel odpovedati? Tako je bilo v Italiji in na Poljskem, dasi eo se pojavljali med socinijanci tudi poeamezni radikalnejši koncepti. Jasnejši in doslednejši programi so se izoblikovali v nemških deželah, in sicer v mestih. Ko je bil Luther zaprt na Wartburgu, je v njegovi odsotnosti Karlstadt nastopil v Wittenbergu za ostvaritev evangeljskega življenja v duhu načel, ki jih je bil proglaeil Luther. V tem smislu je izvedel vrsto reform v verskih institucijah in razen tega tudi v socialnem skrbstvu, ki je bilo prej v rokah cerkvenih ustanov in je zdaj postalo zadeva mestne uprave. Združitev javnih poslov in verskih zadev v rokah mestnega sveta je nakazala razvoj v smeri poznejšega švicarskega tipa države-cerkve. Ta razvoj je Luther po svoji vrnitvi zaustavil in ga usmeril k tipu teritorialne deželne cerkve. V istem času je nastopal v Zwickauu, starem mestu rudarjev in tkalcev ob češki meji, Thomas Münzer, ki je imel zlasti na plebejske sloje mestnega prebivalstva velik vpliv. Družbena diferenciacija in vzporedno z njo tudi miselna emancipacija od tradicionalnih ideologij se je bila izvršila že v tolikšnem obsegu, da vrstni pojem človeka, kristjana ni mogel več objeti vseh bistvenih značilnosti, ki so se bile 70 B. Nicolini, Bernardino Ocliino. Enciclopedia Italiana. XXV, 161—2. 71 Erasme de Rotterdam, Eloge de la Folie Editions Cluuy. Paris 1937. Uvod Armande Hooga XXI И. 72 Cantimori, Lelio e Fausto Socini. Enciclopedia Italiana. XXXI, 1016_17. razvile in ki so bile pri različnih družbenih slojih različne. Dasi pojmovni okvir krščanstva ni bil razbit, vendar so se morali posamezni elementi konkretizirati in najti nove poudarke. Tista splošna shema o zveličanju tudi z novim Luthrovim poudarkom vere ni več ustrezala, zlasti ne tistim, ki so se zavedeli svojega družbenega položaja. Kako bi mogel pravični bog dopustiti take krivice na svetu, ko je vendar zapovedal ljubezen do bližnjega in proglasil enakost vseh ljudi? Temu se je človeški razum upiral in ni se mogel sprijazniti s tem, da bo neenakost na zemlji poravnana z enakim deležem pri zveličanju. Münzer je jasno odgovoril na ta vprašanja. Svojega nazora ni oblikoval le pod vplivom biblije, temveč je našel mnogo pobud tudi v Platonovi »Državi«.13 Sveto pismo Münzerju ne velja kot edina, nezmotljiva avtoriteta. Poleg biblije obstoji razum in sveti duh ni nič drugega kot razurii, vera pa oživljenje razuma. Po tako pojmovani veri postane človek podoben bogu in njegova: naloga je, da uresniči kraljestvo božje že tu na zemlji. Človeštvo se mora vrniti v davni zlati vek, ko je bila svoboda in ni bilo ne lastnine ne oblasti. Brez odlašanja je treba to izbojevati v Nemčiji in v vsem krščanskem svetu.74 V tem programu sta prvič združena ideal nebeškega kraljestva in pozemeljski ideal pravičnejše in razumnejše družbe, seveda še čisto v duhu verskega profetizma. To je bila ideologija kmečkih uporov v Nemčiji, ki se jim je postavil na čelo Münzer sam. Münzer je predstavljal v bistvu radikalno smer zelo razširjenega gibanja anabaptistov ali prekrščevalcev, ki so se bili razmahnili v vseh deželah srednje Evrope in ki v splošnem niso šli tako daleč kot Miinzer, dasi so bili pod njegovim vplivom, tako na primer tudi v Ziirichu. V nasprotju z Münzerjem so prekrščevalci poudarjali izključno veljavo svetega pisma in temeljnega božjega zakona: krščanske ljubezni do bližnjega. Njihov cilj je bil še zmerom v onostranstvu, na tem svetu pa so zahtevali svobodo, zanikavali vsako oblast in odklanjali vsakršne družbene dolžnosti in obveznosti. Če dosežejo ljudje stopnjo moralne popolnosti v duhu evangeljskih načel, so menili pre-krščevalci, je vsaka oblast odveč. Verovali so v skorajšnji prihod Kristusa in sodbo, ki ji bodo ušli samo krščeni, toda krščeni v njihovem smislu. Njihovo pojmovanje krsta kaže namreč spet svojevrstno prilagoditev racionalističnega momenta. Medtem ko pomeni krst katoličanom in tudi protestantom sprejem v cerkev in udeležbo pri obljubi zveličanju, vidijo prekrščevalci v njem dovršitev notranjega očiščenja kot rezultat moralnega udejstvovanja in svobodne volje. Sklicujoč se na Markove besede: »Kdor veruje in je krščen, bo zveličan, a kdor ne veruje, bo obsojen« (Marko XVI, 16), so dopuščali samo krst odraslih, ker v otrocih še ni razvit razum, da bi mogli verovati. Tako je tudi prekrščevalcem vera funkcija razuma. Ta raciona- ™ Beer Max, Allgemeine Geschichte des' Sozialismus und der sozialen Kämpfe. V hrvatskem prevodu В. Adžije in M. Durmana, Opéa historija so-cijalizina i socijalnih borbu. Zagreb 1933, 343. 74 Engels (>6—68. e 81 listična poteza se odraža tudi v njihovem pojmovanju obhajila, v katerem slavé, podobno kot Zwingli, samo spomin zadnje večerje Kristusove.75 Prekrščevalstvo je doseglo tudi slovenske dežele. Trubar piše, da se je bilo prekrščevanje, preden se je čisto in javno pridigal evangelij, zelo razmahnilo; zaradi strogih ukrepov proti njim in z evangelijem pa je ta sekta izginila.7' Z nekakim zadoščenjem pripovedqje Trubar, da je videl smrt Balthasarja Hubmaierja, enega vodilnih prekrščevalcev v južnonemških deželah, prej tudi udeleženca v Miin-zerjevi zvezi upornih kmetov.77 Stališče protestantov do prekrščevalcev je bilo vseskozi odklonilno. »Mi ferdamnujemo tudi te zmotne ludi inu duhe... kir ne gredo h pridigom inu se ne obhajejo, ne krščujo, temuč iščejo inu čakajo izvuna te besede božje inu prez evangelija na drugu notrne rezvečene inu na drugi vuk inu te ludi odpc-lavajo od te besede božje na su je lastne nore inu zepelavne misli, koker nakadaj so bili ti maniheji, entuziasti inu per našim času so ta Tomaž Miinzar, ti bidertaufarji.. .c78 Zdi ее, da je prav prekrščevalstvo pospeševalo in poživljalo pri nais mit evangeljskega življenja na zemlji. Pri tem je posredno pomagal protestantizem sam s tem, da je napravil evangelij dostopen ljudstvu. Geslo pravega, nepopačenega evangelija z zapovedmi krščanske ljubezni in enakosti je prevzelo predvsem tiste, ki so bili po svojem družbenem položaju za to najbolj dovzetni. Kmet tlačan je raztegnil propoved o evangeljski svobodi na ta svet, na gospodarsko in družbeno področje, saj se je začel leta 1524 upor v nemških deželah z geslom »za božjo pravdo«. Ce je bilo geslo slovenskega ujiora desetletje prej »stara pravda«, majbrže ne gre delati načelnih in bistvenih razlik med obema, kakor poskušajo nekateri zgodovinarji.7" Oba upora spadata v isti čas in sta posledica enakega nezboljšanega stanja. Toda prav v tem desetletju so se že izoblikovale nove ideologije, ki so iz evangelija izvajale svoje nauke in v boju za zboljšanje svojega položaja so imeli kmetje zdaj novo idejno orožje in opravičilo, sklicujoč ее na samo besedo božjo. V tej ekoraj nepregledni zmešnjavi ideologij, programov in smeri, v katerih znamenju so ее borila evropska ljudstva 16. stoletja, moremo vendarle jasno razločiti dve poti. Ena je prenašala vso problematiko sveta v onostranstvo, kjer je združitev z bogom obetala dokončno rešitev vseh zemeljskih tegob in bridkosti. Druga je pojmo-vala evangeljska načela konkretno in se ni zadovoljevala s tem, da bi svetopisemske prilike služile samo za osvetlitev večnega reda v nebeškem kraljestvu. Vračala se je v svet, v katerem so te prilike 75 Л. Eckhoff, Anabattisti. Enciclopedia Italiana. III, 62—3. 70 Trubar, Novi test. Posv. Ludviku, voj. VViirtt. Rupel 152. 77 Trubar, Katehismus 7. dvejma izlagama. 1575. Rupel 124. 78 Trubar, Artikuli 33—34. V istem smislu Cerk. ordninga 56a. Kidrič, Kirchenordnung 98—99. 78 Grafenauer 113—14. nastale, in stremela ne za idejno, temveč za konkretno anticipacijo krščanskega ideala na zemlji. Najizrazitejši predstavnik prve poti je gotovo Luther in ßlovenska evangeljska cerkev je sprejela za svoj verski program nauk, ki ga je podal najprej Luther 6am in ki so ga za njim izdelali in uzakonili oficialni protestantski teologi. To je bila najprej augsburška veroizpoved (1530) in potem formula concordiae (1577), ki jo je podpisalo 20 elovenskih predikantov in 10 učiteljev.80 Trubar poudarja, da »so vsi predikanti s prisego obljubili in podpisali, da bodo verovali, učili in pridigali po augsburški veroizpovedi in po formuli concordiae«.81 Tudi ves slovenski protestantski knjižni repertorij odločno zastopa oficialno protestantsko smer. Prevajalci so s Trubarjem na čelu obljubili baronu Unginadu, da ne bodo »prevajali in tiskali nobene druge knjige mimo tiste, ki so jo priznali in sprejeli učenjaki augsburške veroizpovedi«.82 Povezanost slovenske cerkve s kranjskimi stanovi in preko njih z nemškim plemstvom je določila tudi politično in družbeno stališče slovenskih reformatorjev. Zato je ta cerkev stala ob strani vseh velikih pretresov, ki jih je to stoletje preživljalo slovensko ljudstvo. Kajti boj med plemstvom in deželnim knezom oziroma cesarjem ni mogel izčrpati vseh bistvenih vprašanj, za katera je takrat na Slovenskem šlo. Čim hujši so bili problemi, 6 katerimi se je moralo ljudstvo boriti, tem bolj je ob takem odmaknjenem stališču bilo treba iskati vzrokov vseh nesreč v grehu in poudarjati potrebo vere, ki more edina premagati vse zlo tega sveta. »Taki sili inu krivini рак Kristus sam, preroki, jogri inu ta cela cerkov, tu je, vsi prave vere ludi, neso drigači zuper stali, neso branili, samuč s to vero, molitvo inu z volnim trplenem. Oni so ее v nih revah, težkih nadlugah, martrah inu na smrti ležoč trdnu zanesli inu upali na to nim oblubleno milost inu pomoč božjo.«83 Bog sicer zavlačuje z izpolnitvijo svoje obljube in dopušča, da nas preganjata Turek'in papež.84 Toda obljuba bo izpolnjena. V to moramo ne le verovati, temveč tudi trdno upati. Po Luthru moramo imeti ne le vero, ki usmerja razum k spoznanju resnice, temveč tudi upanje kot atribut volje, ki krepi vero. Prav to upanje nam omogoča, da 6mo vsak trenutek, ki nas izpolnjuje z vero, že v nebesih. Evangeljsko upanje je v Luthrovi ideologiji tisti zadnji element, ki veže svet s kraljestvom božjim in ki v ideji že anticipira končno rešitev vseh pozemeljskih problemov. Če pogledamo to razmerje z druge etrani, z vidika ureditve življenja na zemlji, pomeni to popolno odmaknitev od sveta in načelno 80 Elze, Die evang. Prediger Krains im 16. Jh. JGGPOe 21, 16t si. 81 Trubai, Ta celi novi testament. 1582. Posv. Ludviku, voj. Württ. Rupel 152. 82 Glagolski prvi del novega test. 15621 Trubarjevo posvetilo kralju Maksimilijanu. Rupel 66. 88 Trubar, Psalter. Predgovor. Rupel 91. « Trubar, llišna postila 1. 164. o* 83 zanikanje kakršnega koli posega v obstoječi red. Praktično torej: priznavanje obstoječega reda. Zgolj po satanovi volji je prišlo na svetu do tako velikanskih prevratov in spopadov med kraljestvi in cesarstvi.86 Zato bi služili 6amo satanu, če bi poskušali izpreminjati od samega boga določeni red. »Aku ti hoč Bogu prov služiti, taku oetani v tvojem stanu inu poklicajnju, on si bodi taku žleht kakor hoče... Tu je tedaj ta nerlejpša inu narbulša snaga ali lipota, s katero je en človek vsnažen ali lejp sturjen, čez vse druge stvari, katere vsaj tudi v pokorščini božji semkaj gredo.. 85 Bohorič, Arct. horulae. Kratek predgovor. Rupel 223. 88 Trubar, Hišna postila II. 225. (Dalje) V Stritarjevi Antologiji je Prijatelj pokazal tudi na Hugoja, ki da je poleg Rousseauja mogočno vplival na Stritarja. Hugo, pravi Prijatelj, je glavni glasnik francoskega socialnega idealizma, pesnik pozitivistične vere v napredek človeške družbe, vere, ki naj bi zamenjala srednjeveško pričakovanje plačila in kazni na onem svetu. Na pesnika gleda Hugo ne samo kot na voditelja naroda, marveč kot na preroka, »vznesenega svečenika, nekakega Rousseaujevi romantiki prilagojenega naslednika cerkvenemu duhovniku, ki novemu človeku ne zadostuje več«. Tudi Stritar da je iz pesnika naredil preroka. Najbolj pa da ga je »prepojila Hugojeva in sploh francoska ideja socialnega idealizma in sočutja in mu zelo zgodaj značilno pobarvala njegov nazor o pesnikovem poklicu« (70, 71). Pri obravnavanju tega vpliva se Prijatelj ni pomudil toliko kolikor pri Rousseaujevem, utegnil je omeniti le nekaj sorodnih pesmi pri francoskem in pri našem pesniku. Ker sam tega dela ni opravil, nas je na univerzi nekajkrat opozoril na misel, da bi bilo potrebno pogledati, koliko je Stritar zvezan s francosko poezijo. Mislil sem na to njegovo željo in se zato lotil prebirati preobširno in danes ne vselej privlačno pesniško delo znamenitega Francoza. Kakor je povedal Prijatelj, veže Stritarja s Hugojem zlasti pojmovanje pesniškega poklica, vežejo pa ga tudi nekateri socialni motivi sami. O pesniku je Stritar v Klasju 1866 zapisal znano svetožalno opredelitev, da je »pravi mučenik človeškega rodu, ker vzame nase vse naše gorje, prepevaje ga v sladkih pesmih, ki nam tope otrpla srca — on trpi, da se mi veselimo«. Nekaj let pozneje je v svojem Zvonu 1870 natisnil Yisoko pesem, ki spada med njegove načelne izpovedi o pesniškem poklicu. V nji pravi, kako se je na orlovskih krilih vzdignil nad zemljo, v višave, kamor se ne čuje jok trpečih, ki gomaze doli kakor mravlje. Toda tu gori v višavah, kamor sili pesniški zanos, je vse tiho. Lino Le giša VPLIVI IN VZPOREDNOSTI (Hugo, Coppée — Stritar, Župančič) i Vse tiho, vse mirno, vse mrtvo! Življenja nima nebo; le meni srce čuteče bije. Kako sem sam! — Obhaja me strah, pod nebom okrog oziram se plah. —... Oj doli, le urno doli, nazaj na truda polno zemljo, kjer solze teko, kjer bratje moji žive in trpé; kjer srce čuteče najde srcé; ... kjer rod se človeški trudi in joka — tam bivati hočem, tam moj je dom! Pesnik torej hoče ostati med človeštvom, ki se peha in muči, in zavrača samozadovoljno vzvišenost nad stvarnostjo. Tukaj med človeštvom mora sebe pozabiti, »vse sveta gorje nositi«, kakor povzema ' misel iz uvoda v Klasje v pesmi Sreča, poezija in Preširen (1877). Bridka tvoja bo usoda: žrtev svojega naroda, pevec boš in mučenik. Domovine svoje nada branil bodeš jo propada bratom svojim rešenikl Pesnik je narodni vodnik, rešnik iz nevarnosti, to čast pa mora plačati z mučeništvom. Iz njega mu vro »sladke pesmi bolečine«, s katerimi tolaži svoje brate. O taki vlogi narodnega vodnika priča tudi leto starejša Preširnova oporoka, v kateri priporoča narodu skrb za poezijo, ki povzdiguje in blaži srce, enako pa boj za domovino, prostost, resnico in pravico, kar pa naj bo združeno s slovansko plemenitostjo. V uvodu v prvi zvezek zbranih spisov (1887) piše o svojih pesmih, da »usmiljenje govori iz njih in sočutje z vsem, kar trpi na svetu«. O pesniku pravi, da imej namen »učiti in svariti, povzdigovati in blažiti narod. Prorok učitelj, duhovnik voditelj bodi pesnik svojemu času, domovini svoji ... Zvest poslanstvu svojemu govori, čaka ga naj slava ali kamenjanje«. Hugo je v marsičem podobno sodil o pesniku. V prvi knjigi svoje zgodnje zbirke Odes et Ballades ima pesem Le poète dans les révolutions. V nji ugovarja glasu, ki mu pravi, naj ne druži gorja sveta s svojim. Quoi! mes chants sont-ils téméraires? Faut-il donc en ces jours d'effroi, rester sourd aux cris de ses frères, ne souffrir jamais que pour soi? Non, le poëte sur la terre console, exilé volontaire, les tristes humains dans leurs: fers; parmi les peuples en délire, il s'élance, armé de sa lyre, comme Orphée au seins des' enfere! Pomislek, da je še premlad za sodnika, ga ne sme ovirati. Quand le crime, Python livide, brave, impuni, le frein des lois, la Muse devient l'Euménide: Apollon saisit son carquois! Prav tako ga ne sme odvračati od posega v življenje misel nase in na svojce. Le poëte, en des temps de crime, fidèle aux justes qu'on opprime, célèbre, imite les héros; il a, jaloux de leur martyre, pour les victimes une lyre, une tête pour les bourreaux 1 Glas mu pravi, da med pesniki ni več prerokov, on se pa zanosno vzdigne, češ da stopa smrtnik, ki ga navdihuje sam Bog, poln gorečnosti prihodnosti naproti. Torej je prerok, pripravljen na mučeništvo. Zaradi te slave rad zameta srečo. Če denemo za zdaj na stran plameneči zanos, ki preveva to kakor toliko drugih Hugojevih pesmi, naletimo na mieli, ki jih je povedal tudi Stritar, čeprav veliko bolj sentimentalno in še zdaleč ne s tako viharno kretnjo. Da je pa čutil dolžnost, pokazati, kadar je res potreba, razjarjeno lice narodnega vodnika in s povzdignjenim glasom razganjati iz narodnega templja sejmarje in farizeje, nam pričajo posebno Dunajski soneti. Podobno zveni v četrti knjigi te zbirke pesem La lyre et la harpe. Poganska lira pravi pesniku, naj počiva in uživa slavo ter naj se ne da motiti od gorja sveta. Krščanska harfa pa mn obrača .pogled prav v to stran: Eveille toi, jeune homme, enfant de la misère! Un rêve ferme au jour tes regards obscurcis, et, pendant ton sommeil, un indigent, ton frère, à ta porte en vain s'est assis!... Apparais dans la foule impie, tel que Jean, qui vint du désert. Va donc, parle au peuple du monde: dis-leur la tempête qui gronde, révèle le Juge irrité; et pour mieux frapper leur oreille, que ta voix s'élcve, pareille à la rumeur d'une cité!... Soutiens ton frère qui chancelle, pleure si tu le vois souffrir: veille avec soin, prie avec zèle, vis' en songeant qu'il faut mourir. Kar je Prijatelj zapisal o Hugojevi pozitivistični veri, je torej treba vzeti z nekim pridržkom, posebno kadar gre za njegovo zgod- njo poezijo. S pridržkom je treba govoriti o nji tudi pri Stritarju, samo njemu je manjkal religiozni zanos in misticizem, ki je tako značilen tudi za starejšega Hugoja. V kasnejši zbirki Les rayons et les ombres srečamo pesem, ki jo je imel tudi Prijatelj v mislih: La fonction du poète. Tudi tu se ustavlja nagnjenju, da bi šel iz množice v eamoto in naravo, ki jo tako ljubi. Mais, dans ce siècle d'aventure, chacun, hélas, se doit à tous. Dieu le veut, dans les temps contraires, chacun travaille et chacun sert. Malheur à qui dit à ses frères: Je retourne dans le désert! Malheurs à qui prend ses sandales quand les haines et les scandales tourmentent le peuple agité! Honte au penseur qui se mutile et s'en va, chanteur inutile, par la porte de la cité! Le poète en des jours impies vient préparer des jours meilleurs; il est l'homme des utopies, les pieds ici, les yeux ailleurs. C'est lui qui, sur toutes les têtes, en tous temps, pareille aux prophètes, dans sa main, où tout peut tenir, doit, qu'on l'insulte ou qu'on le loue, comme un torche qu'il secoue, faire flamboyer l'avenir! Sorodnost, če ne celo zveza s Stritarjevo Visoko pesmijo in z uvodom v njegove poezije je tukaj več ko očitna. V zbirki Contemplations (1856) srečamo poleg pesmi Les Mages, katero omenja Prijatelj zaradi vznesene predstave pesnika svečenika, še eno zanimivo izpoved, kako je Hugo gledal na svoj pesniški poklic. To je pesem Ecrit en 1846 (iz tretjega dela). V nji pravi, kako se mu je zlo prikazalo mogočno, veselo in zmagoslavno in kako je občutil eno samo željo: biti pravičen. V svoji želji po pravičnosti se sprašuje: Pourquoi le fiel, l'envie, la haine? Et j'ai vidé les poches de la vie. Je n'ai trouvé dedans que deuil, misère, ennui. J'hai vu le loup mangeant l'agneau, dire: Il m'a nui! Le vrai boitant; l'erreur huute de cent coudées; tous les cailloux jetés a toutes idées. On, ki se je štel za apostola, je moral gledati, kako je vladala tema, kako so vklepali bojevnike za resnico, pravico in napredek. Teh trpečih ni mogel pustiti samih. ... depuis vingt ans', je n'ai, comme aujourd'hui, qu'une idée en l'esprit: servir la cause humaine. La vie est une cour d'assise; on amène les faibles à la barre accouplés aux pervers. J'ai, dans le livre, avec le drame, en prose, en vers, plaidé pour les petits et pour les misérables; suppliant les heureux et les inexorables... Je me suis incliné sur tout ce qui chancelle, tendre, et j'ai demandé la grâce universelle... Hugo je torej hotel biti zaščitnik malih, revnih in trpečih, s čimer je postal zgled tolikim in tolikim pisateljem, ne samo našemu Stritarju. Zboljšanja sveta je pričakoval od sočutja, ki ga mora pesnik zbujati, predvsem pa od napredka, v katerega je njegovo pozitivistično stoletje toliko verjelo. Hotel je razsvetliti človeka, odpraviti ječo s šolo. Vendar ta vera v napredek ni mogla čisto zamenjati krščanske, ki stavi pravo srečo onstran groba. Prepajali sta se med seboj v neko prav hugojevsko vizijo boljšega človeštva, za katero se mora človek bojevati, in ta boj mu je preskušnja na zemlji. Oui, l'homme sur la terre est un ange à l'essai; aimons! servons! aidons! souffrons! Stritar mu je bil vrstnik tudi v tem druženju krščanstva in pozitivizma. Mesijanska misel pri njem res ni tako razžarjena, je pa očitna, le da je pripisoval mesijansko poslanstvo Slovanom. Prijatelj je torej dobro zadel, ko je pokazal na Hugoja, ki da je bil Stritarju drugi močni vzornik iz francoskega slovstva. Stritar je sicer lahko tudi drugod dobil zglede socialnega gledanja sodobnega pesništva, predvsem pri Francozih, ki so mu bili dovolj znani. Ni pa dvoma, da je nanj najbolj vplival prvak Hugo, čigar ime je bilo tedaj med najbolj imenovanimi. Z njim se ujema v poudarjanju, da je pesniku mesto med trpečim človeštvom, da mu mora biti za- . ščitnik in preroški vodnik v boljše čase. 2 Stritar je seveda te misli povedal veliko bolj preprosto, razredčeno, občansko lahko rečemo, da porabimo Prijateljev izraz. Naj je še toliko govoril o neizmernem gorju, ki da se zgrinja nad pesnika, tega nikdar ni znal povedati s takim drznim, viharnim in plamenečim zanosom, kakor je to navadno delal Hugo, ki ga je pri tem večkrat zaneslo v prehuda, pa zanj tako značilna pretiravanja. Ce pogledamo njegovega nemirnega duha s te strani, bomo našli v njem nekaj presenetljivih sorodnosti z drugim našim pesnikom, ki je kaj daleč od Stritarja — z Župančičem. Če pogledamo v že omenjeno Le poète dans lee révolutions, opazimo, da se ta ljudski vodnik in prerok z ljudstvom ne čuti eno, mar- več da se je к njemu iponižal iz svojih višin, ki so njegov pravi dom. Ta »exilé volontaire« ima tudi v svojem ljudskem tribunstvu pred očmi visoki sen: »La gloire est le but où j'aspire«, toda do slave ne prideš po poti sreče. ... pour l'aiglon, fils d'orages, ce n'est qu'à travers' les nuages qu'il prend son vol vers le soleil! Orel, sin viharjev, ki se nosi »kozi oblake proti soncu — kje hočeš bolj Župančiče viške podobe! V četrti knjigi zbirke Odes et Ballades imamo še eno pesem z naslovom Le poète. Y ti podobi pesnika srečujemo črte, ki smo jih mogli spoznati pri Stritarjevi žrtvi gorja vsega sveta. Toda tu se še izraziteje kaže razloček med Stritarjevim pevcem, ki je svetožalni mučenik, v zadnji in najbolj očitni osnovi pa občanski pesnik učitelj in tolažnik, ter med Hugojevim, ki je tudi sentimentalen svetožalnik, vendarle vse drugače ljubosumno zaverovan vase in svojo vzvišeno bolest dn samoto — nekako tako kakor Župančičev. Qu'il passe en paix, au sein d'un monde qui l'ignore, l'auguste importuné que son âme dévore! Respectez ses nobles malheurs! To plemenito gorje pa ni vzklilo iz sočustvovanja s človeštvom, marveč iz zavesti izgubljene mladosti in sreče, ki je plačilo pesniškega poklica, ter iz muke, ki jo ipovzroča pesniku vmešavanje v vsakdanje zadeve življenja. Temu pesniku je njegovo »vzvišeno življenje« vajeno »visokih poti«, nanj pritiska »teža nesmrtnosti«, toda nebeški darovi poezije mu ne prinašajo nebes. Čeprav na teh visokih poteh ni sreče, ki jo sanja mlad človek, so za Hugoja vendarle ponos, na katerem gradi svojo vrednost, ki je prazni svet ne more razumeti. Proti temu svetu ее postavi v podobno visokostno pozo, kot se je Župančič, zlasti v Ptiču Samoživu. Pourquoi traîner ce roi loin de ses royaumes? Qu'importe à ce géant un cortège d'atomes? Fils du monde, c'est vous qu'il fuit. Que fait à l'immortel votre éphémère empire? Sans les chants de sa voix, sans le son de sa lyre, n'avez vous point assez de bruit? Nu Ptiča Samoživa se spomniš tudi ob njegovih očeh,Ju da jim je pogled plamen, ter ob njegovih perutih, ki jih zlati luč in rdeči zubelj in s katerimi se v trenutku vzpne iz peklenske orgije v .nebeško veselico — saj on je nekak bog. Za primerjavo z Župančičem je zanimiva tudi pesem Ce siècle avait deux ans iz zbirke Feuilles d'automne. Tukaj pravi, da je moral že zgodaj popiti vse mere gorja. V njem namreč vse odsevu in odmeva: ... l'amour, la tombe, et la gloire, et la vie, l'onde qui fuit, par l'onde incessament suivie, tout souffle, tout rayon, ou propice ou fatale, fait reluire et vibrer mon âme de cristal, mon âme aux mille voix, que le Dieu que j'adore mit au centre de tout comme un écho sonore. Kako blizu mu je Župančič 6 svojim »srcem v sredini«! Nanj moraš misliti tudi ob pesmi Pan iz iste zbirke, in sicer ob verzih, ki se nekam vežejo z Župančičevo izjavo Izidorju Cankarju, da je pesniku v stvarjanju svet kot velikanska klaviatura, ki mu verno odgovarja, kadar pritisne in jo vpraša. Ce bi bil umetnik popoln, bi mu pel ves svet. ... o poètes saints, l'art est le son sublime, simple, divers, profond, mystérieux, intime, fugitif comme l'eau qu'un rien fait dévier, redit par un écho dans toute créature, que sous vos' doigts puissants exhale la nature, cet immense clavier! Postavimo zraven še podobo iz že omenjene pesmi La fonction du poète, v kateri kliče pesnika v naravo, na polje, kjer vse drhti in vzdihuje, kjer je narava velika lira, pesnik pa božji lok — harpa boš, ki jo prebira Gospod, je zapel Župančič v Nočnem psalmu — pa bo, mislim, že zadosti primerov, ki naj potrdijo sorodnost med obema pesnikoma. Pri obeh velika zagledanost vase, v visoke poti in pokrajine svojih pesniških snov. Oba rada gledata zviška na Zemljane, kakor da bi hotela s poudarkom svoje nesmrtne vzvišenosti pregnati mučno zavest, da sta iztrgana iz toplega sožitja z ljudmi ter prikrajšana za marsikatero preprosto, pa vendar tako lepo srečo. Župančič, ta »daljnih carstev sin«, ki ga tako drzno vznaša »car-ponos«, pa na splošno tudi v evojih najbolj visokostnih pozah ni tako mučen, kakor je včasih neugnani romantik Hugo. Zakaj Hugo ni hotel biti samo Olympio, kakor se je značilno imenoval v neki, v francoskih šolah sila natančno obdelovani pesmi, ampak se je že skoraj stavil med božanstva. S takim njunim pogledom nase in na svet se seveda ujemajo tudi druge podobe, podobe orlov, peruti, viharjev, podobe srca in duše, v katerih poje ves svet in ki sta prav za prav glasbilo pan-teističnega božanstva. In seveda, oba pesnika sta si blizu tudi po obliki, po blestečem, zanosnem verzu, dasi je res, da je preplodoviti in burni Hugo manj zanesljiv, to se pravi, da se za nekaterimi naravnost čudovitimi, prefinjeno rahlimi in presunljivimi podobami kaj lahko zvrstijo pretirane in površne, prekrite z na zunaj močno donečo spremljavo. Sicer pa doni tudi Župančič kdaj mogočno, pa votlo. Ali bo treba Župančiča zastran takih očitnih sorodnosti postaviti med Hugojeve odjemalce, kakor smo precej upravičeno napravili s Stritarjem? Cisto mogoče je, da je Župančič obravnavane pesmi iz zgodnjih Hugojevih zbirk bral in si kakšno podobo tudi ohranil. Še bolj mogoče pa je tudi, da imamo tukaj opraviti z zanimivo vzporednostjo dveh do neke mere zelo sorodnih pesniških narav, romantika Hugoja in novoromantika, kakor so nekateri imenovali pesnike moderne, Župančiča. 3 Zgledov socialnih motivov je mogel dobiti Stritar v francoskem pesništvu obilo. Vzemimo že ljudskega pevca Bérangera, ki je pel o revežih, o prezebajoči beračici, nekdanji igralki, o postopaču, ki mu nesocialna družba ni znala preskrbeti dela, ampak ga je vrgla na cesto. Stritar ga je dobro poznal in visoko cenil. Omenja ga v Zorinu (Zvon 1870, 131), v Literarnih pogovorih (Zvon 1870, zbr. sp. V, 120) pa se s takimile besedami navdušuje zanj: »Skoraj edini francozki pesnik, kateri nam sega v srce, in ki ga tudi imajo novejši kritiki francozki za svojega največjega lirika, — Béranger, — kako preproste, kako domače, kako čisto narodne so njegove .chansons'!« Za pozneje vemo, da je na nemško prevedel njegovo Mon habit (1888, gl. Janko Glaser, Stritariana v študijski knjižnici v Mariboru, GMS 1939, 389). Pa imamo še druge, ki so peli o trpečih. Zlasti veliko snovi dobimo pri Hu-goju, nekaj tudi takega, kar bi lahko povezali s Stritarjem. Pri njem srečamo pesmi, kakor na priliko Pour les pauvres (Les feuilles d'automne), ki polaga bogatašem na srce usmiljenje do reve-žev, ki stradajo in zmrzujejo, medtem ko oni veseljačijo. Treba je ljubezni, pa se bo vzdignila v čistem blesku tudi žena, ki je padla (Les chants du crépuscule). Ta poudarek izraža tudi lepa zgodba Les pauvres gens iz poznejše Légende de siècles (1877). Ljubezen in usmiljenje je poudarjal tudi Stritar, toda beseda se mu je že morala pojiti s satiro (Postopačeva modrovanja). Zraven omenjenih ima Hugo še lepo vrsto pesmi, ki segajo v življenje revnih, toda kakšne posebne zveze z našim Stritarjem ne moremo najti. Stritarjev skoraj edini, pa zanj tako značilni sentimentalni motiv sirote je gotovo čisto njegov. Rodil se mu je pri misli na mladostno tovarišico Delo (Rejenka iz Pesmi 1869 spominja nanjo) ter se dopolnil ob spoznavanju življenja. Pač pa bi mogli vzporediti njegovo pesem Konju z odlomkom llugojeve Melancholia (Contemplations 1856). Tu se pesnik ustavlja ob zgaraiiem konju, ki ne more zvleči pretežkega bremena, zaradi česar se pijani voznik spravi madenj in ga tako neusmiljeno obdelava, da se žival zgrudi. Stritarju je sprožil tak pogled ironično opazko, koliko na boljšem je vendarle človek, ki ga za trpljenje čaka plačilo na onem svetu. Medtem ko Stritar ni znal najti iz nejasnosti pomena trpljenja in iz tega izvirajočega dvoma, si je Hugo pomagal s svojim panteizmom. Njegov konj zre z ugašajočim očesom Nekoga, vanj prehaja mračna otrplost neskončnosti, »où luit vaguement lame effrayante de choses«. (Glej še ruziglubljanja v Živalskih pogovorih: Konj u, Zvon 1878.) Primerjava s socialnimi motivi pri Hugoju in pri Stritarju nam torej ne more preveč povedati. V glavnem bo pač tu šlo za nekatere spodbude, ne pa za izposoditve. Več pravice imamo o tem govoriti pri nekem drugem francoskem socialnem pesniku, pri Françoisu Coppéeju. Coppée je bil Stritarjev sodobnik in tiste čase znan daleč preko francoskih mej. O glavni vsebini svojih pripovednih pesmi pravi sam: Les humbles, les vaincus résignés de la vie restent mes préférés toujours ... Najbolj znana je njegova La grève des forgerons, objavljena v Poèmes modernes 1869. Na njeno podobnost s Stritarjevim Pisarjevim sinom (1885) je opozoril že Grafenauer v Kratki zgodovini slovenskega slovstva (226). Pesem je samogovor pred sodniki. Govori ga oče Jean, ki se je sicer pridružil stavkujočim kovinarjem, pa ga je strlo, ko je moral gledati prezebanje in stradanje svojih. Ko je prosil popivajoče tovariše, naj ga izvzamejo, mu je gizdav lahkoživec vrgel v obraz očitek bojazljivosti. To mu je pognalo kri v glavo, da je poklical izzi-vača na dvoboj s kladivi ter da ga je, ко ее mu je ta umikal, pobil. Kaj napravijo ž njim, mu je vseeno, zakaj njegovih ni več med živimi. Pesem je bila v Franciji kmalu zelo popularna. Nemcem jo je podal v prevodu neki Mauthner (Der Streik der Schmiede). Prevod je moral nastati vsaj do leta 1885 — to leto namreč Brockhaus že piše o njem. Ce je Stritar ni poznal v izvirniku, ga je nekako v tem času morala prevzeti prevedena. Zakaj že 1884. leta je dal natisniti svojega Nosana, ki je tudi samogovor, to pot pred gospodo v gostilni, samogovor zapitega dobrovoljčka, nekdanjega študenta, ki se je zgubil, ker so ga doma prekleli, ko ni hotel za duhovnika. Še bliže Coppéejevi pesmi je Pisarjev sin. Tu imamo namreč prav tak samogovor pred sodniki, nastopa pa pisarjev sin, ki je šel za kovača, da bi živel spodobneje kakor njegov oče. Po smrti svojih mora dočakati, da se mu zastrupi sestra, ki jo je zapeljal lahkoživec. Tudi on pokliče strahopetnega gizdalina na dvoboj ter ga s kladivom pobije na tla. Tudi on se ob koncu obrača k sodnikom, naj mu prisodijo smrt. Tretja pesem, ki spada med odvisnice Coppéejeve, je Glavan, tudi samogovor pred sodniki. Tudi tu gre za hudodelcu, na zunaj odurnega človeka, s katerim so skoraj vsi grdo ravnali in ki je v obupu zažgal dom, ko se je vrnil ranjen iz vojske ter našel svoje dekle poročeno z bratom. Pri vseh teh pesmih gre kakor pri Coppéeju za sočutje s padlimi ter tudi za razlago in do neke mere tudi opravičenje njih dejanja in nehanja. Prav tako pa je treba poudariti obliko samogovora, v kateri ко prikazani in ki očitno poteka od Coppéeja. Oblika je morala biti Stritarju všeč, saj je dajala njegovi udobni zgovornosti precej proste roke. Kar se tiče te udobne zgovornosti, mu je bil Coppée veliko veliko bližji ko zanesenjaški Hugo. Kakor on se je tudi Coppée rad predajal širokemu, sicer bolj otipljivemu risanju in kramljanju, se spuščal v socialne pridige bogatemu meščanstvu, pa bil v njih tudi po svojem spreobrnjenju v katoličana dosti revolucionarnejši od Stritarja. Da se je Stritar gledoval pri njem, je torej očitno. Gorazd — mladi Aškerc, je do tedaj že zanesel nekaj socialnih motivov v svojo pesem. Zanimivo je, kako hitro je povzel po Stritarju obliko in motiv, ki si ju je ta izposodil od Francoza. Nekaj mesecev po objavi Pisarjevega sina (1885, 8. štev.) že beremo v Ljubljanskem Zvonu (1886, i. štev.) njegovega Tatu — poznejšo Zimsko romanco. Tudi tu je monolog pred sodiščem, pred katerim siromak razlaga, kako je zaradi svojcev zašel na pot tatvine. Zvezo s Stritarjem so morali bralci takoj občutiti. Marja Boršnik omenja v opombi k tej pesmi v prvi knjigi Aškerčevega Zbranega dela, da je pokazal na to zvezo Detela v pismu Levcu kmalu po objavi v Ljubljanskem Zvonu. Obliko samo-govora je Aškerc tudi pozneje rad rabil. Vendar se je v drugih pesmih močno oddaljil od Stritarjevega zgleda. Tako bi pri Godčevi baladi in pri Listu iz kronike Zajčke komaj mogli govoriti o kakšni odvisnosti. Še najvidneje se je vrnil k temu zgledu v dveh pesmih Iz pesmarice neznanega siromaka. To sta Delavčeva hči in Večerna molitev siromakova. Ta oblika je bila videti primerna za obravnavanje socialnih motivov, zlasti kadar je šlo za opravičevanje siromakov in obtožbo bogatinov. ZAPISKI IN GRADIVO PROF. DR. RA JKO NAHTIGAL (1877—1947) 1. ŽIVLJENJE IN DELO Nedavno je bolj v tihoti, kakor je zaslužil, praznoval sedemdesetletnico svojega rojstva univ. prof. dr. Rajko Nahtigal, vodja Slovanskega instituta ljubljanske univerze, prvi predsednik Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani itd. Naša dolžnost je, da si vsaj nekoliko ogledamo njegovo življenje in delo in mu določimo mesto, ki mu pripada v slovenski in slovanski znanosti. Prof. Nahtigal (naš »ata«, kakor smo ga imenovali že njegovi prvi učenci na ljubljanski univerzi 1.1919/20) se je rodil 14. aprila 1877 v Novem mestu kot sin tamkajšnjega gimnazijskega profesorja. Ljudsko šolo in prva dva razreda gimnazije je obiskoval v Novem mestu. Ko mu je 1889 umrl oče, se je rodbina preselila v Ljubljano. Tu je mladi Nahtigal dovršil 1895 gimnazijo in jeseni odšel na Dunaj študirat slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje. Diplomiral in doktorske izpite je napravil 1900, promoviral in absentia 15. febr. 1901, ker je bil že prej za dve leti odšel s štipendijo prosvetnega ministrstva v Rusijo, da se usposobi za učitelja ruščine na dunajskih visokih šolah. Od povratka 1902 do 1913 je tako službo tudi opravljal kot lektor in profesor. L. 1913 pa je bil po Štrekljevi smrti postavljen za izrednega profesorja slovanske filologije s posebnim oziroin na slovenski jezik in literaturo na univerzi v Gradcu. L. 1917 je postal redni profesor istotam in prišel 1919 na novo univerzo v Ljubljani. Tu ima še danes stolico za splošno slovansko filologijo s staro cerkveno slovenščino. Bil je prvi dekan ljubljanske filozofske fakultete, 1927/28 rektor, ustanovitelj in organizator in ves čas do danes tudi vodja Seminarja, sedaj Instituta za slovansko filologijo. Imel je še mnogo drugih funkcij, ki so mu dostikrat jemale dragoceni čas. Zanimanje za jezikoslovje je prinesel že iz srednje šole, kjer sta mu v tem bila vneta tovariša sošolca Pečar in Kunšič. Osnovna dela o fonetiki (Sieversa), stari cerkveni slovenščini (Leskiena) in primerjalni ide. gramatiki (Brugmanna) si je bil v glavnem prisvojil že v gimnaziji. Tako je prišel na univerzo dobro pripravljen in je takoj spočetka opozoril nase svoje profesorje. Na Dunaju je poslušal predavunja slovečih filologov, jezikoslovcev in zgodovinarjev: Jagiča, K. Jirečka, Vondrâka, Meringcrja idr. Že v Ljubljani so ga zanimala vprašanja o slovenskem akccntu in vokulni kvaliteti, ki so mu jih sprožile škrabčeve in Valjavčeve razprava Zato ni čuda, da je kot začetnik v Jagičcvem seminarju predaval o »kavzalnem neksusu med akcentom in vokalno kvaliteto v slovenščini«. Poleg slovenščine ga je koj spočetka priklenila nase tudi ruščina. Zmeraj bolj pa ga je privlačeval v svojo smer znanstvenega raziskovanja veliki slo- vanski filolog V. Jagic, ki je takrat na dunajski univerzi nadaljeval delo velikih začetnikov slovanske filologije: Dobrovskega, Kopitarja in Miklošiča. To se vidi že iz obširne in temeljite ocene Goetzove knjige o slovanskih apostolih. Prav tako kaže močan Jagičev vpliv tudi Nahtigalova doktorska disertacija »Beseda treh svjatitelej«. V Rusiji je nadaljeval in poglabljal svoje starocerkveno-slovanske študije in celo predaval o vprašanjih csl. prevoda svetopisemskih knjig stare zaveze. Rezultate teh svojih študij je priobčil v knjigi Nëskol'ko zamëtok... Lektorska služba na Dunaju je nadaljevanje teh raziskav nekoliko zavrla, profesura v Gradcu pa ga je zopet vrnila znanosti, a mu narekovala nove naloge: od slovanske filologije se mu je delo močno obrnilo v zgodovino slovenskega jezika. O tem pričajo razprave o brižinskih spomenikih (ČZN in ČJKZ). L. 1917" je v aprilu in maju potoval na povabilo albanske literarne komisije v Albanijo (že prej je v Pekmezijevi Grammatik der albanischen Sprache 1908 napisal ves teoretični in jezikovno-zgodovinski del). Po nadrobnem študiju elbasanskega narečja je ugotovil, da je to osrednje albansko narečje najbolj prikladno za albanski knjižni jezik. Tako je torej kumoval albanskemu knjižnemu jeziku. O albanščini je tudi napisal več razprav. Prihod na ljubljansko univerzo je smer njegovega znanstvenega dela zopet preokrenil, a to pot na njegovo izhodno zanimanje, na splošno slovansko filo-logijo in zlasti na staro cerkveno slovanščino. Ko je bil uredil slovanski seminar in se tudi življenjsko v Ljubljani ustalil, je šele mogel začeti sistematično pripravljati svoje velike reči. Skoraj lahko rečemo, da so njegove največje in najbolj tehtne razprave in knjige izšle od 50.—70. leta njegove starosti. Če pogledamo bibliografijo Nahtigalovih spisov, vidimo, da stoji v ospredju vsega njegovega dela stara cerkvena slooanščina; za njo sledijo vprašanja iz slovanske filologije ter primerjalne slovanske slovnice ipd., nato problemi slovenskega jezika in literature, potem ruščina, dalje albanščina in naposled vprašanja o organizaciji znanstvenega dela ipd. Njegove zgodnje razprave in ocene iz območja stare cerkvene slovanščine (Beseda treh svjatitelej, Nëskol'ko zamëtok, ocena Goetzove knjige o slovan. apostolih) smo omenili že zgoraj. Važnost Nahtigalovih izsledkov v Rusiji je poudaril že Jagic (Entstehungsgesch.2, str. 442 si.). V dobo pred vseučiliško pro-fesuro v Gradcu spada iz stare cerkvene slovanščine le še ocena Leskienovih knjig Grammatik der altbg. (aksl.) Sprache 1909 in Handbuch der altbg. (aksl.) Sprache 1910 v LZ XXXI, 1911. Prva študija o problemih stare cerkvene slovanščine spada šele v začetno ljubljansko dobo: Oblike po osnovah na -u- v staro-cerkvenoslovanskih spomenikih (Zbornik... A. Beliču, 1931, 87—96). Tu obravnava na osnovi obširnega gradiva iz stcsl. spomenikov in živih slovanskih jezikov, kako so nekdanje u-jevske osnove vplivale na stare o-jevske osnove, zlasti v dat. sg. in gen. pl., pozneje tudi v nom. pl., še kasneje v gen.-lok. sg. in т instr. sg. in pl. pa v dat. in lok. plurala. Pri tem skuša najti tudi vzroke tem analogijam. V Doneskih k vprašanju o postanku glagolice (Razprave ZDHV I, 1933, 135—176) razpravlja najprej o črki »pet. Na osnovi glagolskih tekstov in Ilra-brove apologije slovanskih pismenk prihaju pisec do sklepa, da je prvotna glagolica imela tudi grški 0 in du se spočetka prvotni » ni nadomeščal s t; ker je Konstantin grški tt bržkone izgovarjal kot nekak glas med p-f, je vzel zanj ime in končno obliko po hebrejsko-sumaritanskem »pet in mu dal isto številčno vrednost 800 in scve tudi semitski izgovor p-f. Ta črka je po svoji glasovni vrednosti sovpadalu s (p in se je zato v Pnnoniji in na Moravskem začela nadomeščati s t. Dalje razglablja Nahtigal v tej razpravi še o smislu nekaterih negrških elementov v grškem delu glagolice; gre namreč za znaka k in e, ki sta obrnjena na levo stran kakor v semitskih abecedah; vzeta sta iz hebrejsko-samarit. abecede. V naslednjih poglavjih govori še o glagolskih znakih za b, ž, dz in č, o individualni stilizaciji glagolske azbuke in o hI® in t® v že omenjeni Hrabrovi apologiji slovanskih pismenk. Razprave ZDHV II, 1925, 221—288, so prinesle obširno študijo o Staro-cerkvenoslovanskem evhologiju. Najprej navaja pisec razna mnenja o sorodnosti treh listov, imenovanih »die Liturgie von Sinai«, s sinajskim evhologijem. Nekateri starejši slovanski filologi (tudi Jagič) so menili, da so ti trije listi del sinajskega evhologija, drugi pa, da je ta sorodnost le navidezna. Prof. Nahtigal ponovno pretresa to vprašanje in prihaja že na podlagi opisa in paleografskih izsledkov do zaključka, da je »oboje, i odlomek i kodeks, napisala ista rokac. To dokazujejo tudi kratice in razna diakritična znamenja, raba ь in b, kon-trakcija samoglasnikov, epentetični V, morfološka struktura jezika v obeh spomenikih, leksikalna stran, vsebina in sestav kodeksa itd. Ob podrobni analizi prihaja torej pisec do prepričanja, da je »Tekst sinajskega glagolskega odlomka lilurgične osebine, ki je skupno z glagolskim, t. zo. sinajskim eohologijem prooino pripadal isti knjigi glagolskega evhologija v širjem in starem zmislu besede<. Na koncu je priobčil tekst odlomka v transkripciji s podrobnim komentarjem in dodal še seznam besed tega odlomka. Tako je vprašanje te zveze končno rešil. S to razpravo se začenjajo tudi njegove priprave za kritično izdajo vsega sinajskega evhologija. Izdajo je preračunal na tri dele. Doslej sta izšla dva: Euchologium sinaiticum. I. del: fotografski posnetek. Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani, 1941, in Euchologium sinaiticum. II. del: tekst s komentarjem. 1942. Tretji del je še v pripravi in bo obsegal študijo o kodeksu in jeziku. V predgovoru к I. delu podaja izdajatelj najprej »kratek pregled, nekak obračun o dosedanjih izdajah starocerkvenoslovanskih spomenikov« in s tem nekako utemeljuje potrebo po moderni kritični izdaji. Dostavlja tudi kratko zgodovino priprav za to izdajo. Fotografski posnetki so zelo jasni, čeprav je povečava znatno manjših fotografij dala ponekod nekoliko bledejše strani. Tekst v drugem delu je transkribiran v cirilico po načinu, kakor ga je za izdajo takih spomenikov uvel V. Jagič. Podlaga so ji seve fotografski posnetki v I. delu. V predgovoru govori prof. Nahtigal o problemih take transkripcije (o označbi znakov za pridih, o interpunkciji, razlikovanju malih in velikih črk, pisnih in drugih pomotah v rokopisu spomenika itd., itd.), o načinu komentarja in pripomb pod črto in o potrebi podrobnega frazeološkega stcsl. slovarja. Predgovoru sledijo kratice za komentar, nato »Okrajšave v sinajskem evho-logiju«, seznam v knjigi navedenih publikucij in kratice stcsl. in csl. spomenikov, potem pa transkribirani tekst samega evhologija in omenjenih treh listov odlomka. Na koncu so še dostavki in popravki, seznam stcsl. besed in kazala s seznamom tiskovnih pomot. Komentar pod črto je izredno izčrpen in natančen. Nekatere opombe so že kar podobne majhnim razpravam. Sploh moremo reči, du je to najmodernejša izdaju kuteregu koli starejšega jezikovnega spomenika in naravnost vzorec za take izdaje. Le škoda, da še ni izšel III. del. L 1936 je v Ruzpravah ZDHV- št. 15 izšla knjiga 79 strani z naslovom Starocerkvenoslovanskc študije. V njej razlaga avtor najprej dve stcsl. besedi iz kijevskih listov: 1. vbsQdb (communio) in stvn. ivizzôd z naslonitvijo na slo-van. sufiks. -Qd-; 2. ronanijç (muncra) iz neke suponirane stvn. besede orvan ali araoani fem.; dalje izraz polbpiga, podbbiga ipd. »uxor dimissa« v starih T 97 cerkvenoslovanskih spomenikih. To besedo pravilno razlaga iz po-tbpbga, kakor kaže vzhodnoslovenska potepiga. Dzèluto iz Glagol. Cloz. pomeni »silno, zelo težko« in ga prof. Nahtigal dobro razlaga iz korena dzèl- z nekakim avgmenta-tivnim sufiksom -uffc.ki je znan iz slovanskih jezikov. (Gl. Kuljbakinovo oceno v JF XVI 225-8.) V Razpravah AZU, Filoz.-filol.-hist. razr., knj. I, 41—156, je 1. 1943 izšla obširna Nahtigalova razprava Rekonstrukcija treh starocerkvenoslovanskih izvirnih pesnitev. Gre za: 1. Azbučno molitev pesnitev z akrostihom prvotno azbuko, imenovano »Tolkovaja azbuka«, pred predgovorom k razlagam nedeljskih evangelijev Konstantina prezbitera bolgarskega, učenca Metodovega, kakor se sam imenuje; 2. t. i. »Proglas svetemu evangeliju« na začetku nekih rokopisov popolnega evangelija (tetraevangelija) z imenom Konstantina filosofa, oziroma sv. Kirila v naslovu, in 3. Pohvalo carju Simeonu v Svjatoslavovem zborniku 1073.1. Važnost rekonstrukcije teh pesmi je v tem, ker nazorno kažejo, »da najstarejši tip starocerkvenoslovanskega jezika s še praslovanskim glasoslovnim zakonom brezizjemno odprtih zlogov, s polno glasovno veljavnostjo obeh redukcijskih vokalov ъ in b i. dr. ni nobena fikcija«. Rekonstrukcijo je pisec s skrajno natančnostjo naredil po nadrobnem študiju paleogTaf-skih, glasoslovnih, verzifikacijskih, vsebinskih in drugih momentov. V področje stare cerkvene slovanščine spadata še dve važni Nahtigalovi razpravi: Starocerkvenoslovanski imperativ s formantom a(ê) v Razpravah AZU II, 1944, 77—96, in Starocerkvenoslovanski part, praes. act. grçdçi : grçdy i. pod. (istotam, str. 97—109). V prvi je ob izčrpnem gradivu iz stcsl. in csl. spomenikov dokazal, da se je analogija po sedanjiških osnovah na -ie- prvotno uveljavila pri glagolih s konzonantom pred -ie- le tedaj, če je bil korenski vokal padajoče intoniran in je bil zato poudarjen imperativni formant, n. pr. pokažete po neséte proti plačite. Pozneje se je analogija razširila, dokler ni prišlo do Stanja, kakor ga kaže vzhodnoinacedonsko narečje vasi Suho, kjer se imperativ (po 2. os. pl.) redno tvori s poudarjeno pripono -ê-. V drugem delu razlaga Nahtigal na podoben način oblike, kakor ubiêmb ipd., ki jim je povod poseben fonetični razvoj korenskega samoglasnika. V drugi razpravi navaja najprej zgodovino problema grçdçi : grçdy, nato našteva iz stcsl. spomenikov vse gradivo in prihaja do sklepa, da pri tem pojavu ne gre, kakor so doslej mislili, za analogijo po mehkih osnovah, marveč da so bili izhodišče analogiji atematični glagoli v zvezi z obliko 3. os. pl. na -çib (oêdçtb, êdçib, dadçtb). Problemom slovanske filologije in primerjalne slovanske slovnice, etimologije ipd. je posvečenih precej Nahtigalovih del. Sem gredo najprej nekatere imenoslovue raziskave: Doberdo — Doberdob (Carn. 8, 1917, 163—191), Koren vend- vond- (ČJKZ2, 1920, 123—126), Prisuha — prešuštvo (ČJKZ3, 1921, 63 do 70), Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat (Etnolog 10, 383—413) in O imenu panonskoslovenskega kneza Koclju (Slov. jez. 2, 1—14). Tudi nekatere ocene, poročila in zlasti življenjepisi V. Jagiča, M. Murkn, Bnudouina de Cour-tenayu in Fr. Miklošiča spadajo v to skupino. Najvažnejša s tega področja pa je Nuhtigulovu knjigu Slovanski jeziki I. (V Ljubljani 1938.) To je moderna primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Izredni napredek te knjige vidimo že, če jo primerjamo z Miklošičevo in Vondrii-kovo primerjalno slovnico slovanskih jezikov. Miklošič obravnava vsak slovanski jezik posebej: staro cerkveno slovenščino, slovenščino, bolgarščino, srbščino in hrvaščino, maloruščino, ruščino, češčino, poljščino, zgornjo in spodnjo lužiško srbščino. Tako se vsuk pojav obravnava pri vsakem jeziku. Modernejši je že Vondruk. Ta ruzlugu najprej izvor in razvoj pojuva v pruslovunščini, nato pa spremembe v posameznih slovanskih jezikih. Nahtigalovo obravnavanje pa je čisto sintetično; deli le predhistorično dobo od historične. Nahtigal sam poudarja v predgovoru: »Novi način izlaganja je v tem, da je z ene strani časovno ločena historična doba posameznih slovanskih jezikov od predhistorične pra-slovanske, v kateri je vladala dialektično razmeroma še malo diferencirana skupnost, in da je z druge strani gradivo za obe dobi razvrščeno po občih vidikih glavnih črt in razvojnih smeri slovanske jezikovne individualitete.« Zato se zlasti v glasoslovju posamezni pojavi »najbolje obravnavajo pod skupnim vidi-kom-povzročiteljem«. Škoda je le, da je obravnavanje ponekod nekoliko pre-skopo in da je v knjigi obdelano samo glasoslovje in oblikoslovje. Zelo bi bili piscu hvaležni, če bi nam dal še II. del: besedotvorje in sintakso. Izrednega pomena za slovansko filologijo je tudi Nahtigalova kritična izdaja Jerneja Kopitarja spisov II. del. Srednja doba: Doba sodelovanja v »Jahrbücher der Literatur« 1818—1834. 1. knjiga, 1944; 2. knjiga, 1945. Željo, da bi se zbrali in ponatisnili težko dostopni Kopitarjevi spisi, je prvi izrazil M. Čop že 1.1833, za njim pa mnogi drugi: Šafarik, Karadžič itd Miklošič se je dela lotil in 1857 izdal I. del »Barth. Kopitars kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ethnographischen und rechtshistorischen Inhalts«. Drugi del je Miklošič pripravil, ni pa nikdar izšel. Prof. Nahtigal nadaljuje svojo izdajo tam, kjer je Miklošič s I. delom končal. Povod za to izdajo mu je dala 100. obletnica Kopitarjeve smrti (1844—1944), mislil pa je nanjo že najmanj 25 let. Poleg zgodovine Miklošičeve in svoje izdaje Kopitarjevih spisov poudarja Nahtigal izredne Kopitarjeve znanstvene zasluge ne samo za Slovence, temveč za vse Slovane. V predgovoru postavlja Kopitarja v pravilno in tudi lepšo luč, kakor smo ga bili doslej vajeni gledati: mož silnega temperamenta, izredne delavnosti. Saj je gotovo v neki opombi mislil samega sebe, ko je zapisal: »Der Philosoph weiss übrigens, dass starke Theten nur bey starkem Gefühl (des Hasses wie der Liebe) möglich sind.« Tekst Kopitarjevih spisov je Nahtigal ponatisnil natančno po originalih z vsemi podrobnostmi tedanjega in Kopitarjevega nemškega pravopisa. K nekaterim mestom v tekstu je ponekod dodal opombe in jih označil s svojo šifro N. Sicer pa nudi komentar samo najnujnejše. Ta izdaja bo odlično rabila slovenskim, slovanskim in drugim filologom, literarnim in drugim zgodovinarjem in raziskovalcem preteklosti ne samo Slovanov, temveč tudi drugih starih narodov v Evropi in Aziji. Slovenski jezik in literatura sta Nahtigala zanimala že v gimnaziji in na univerzi. Tako je v Prešernovem albumu (LZ 1900) priobčil Slavnostni govor pri dunajski slavnosti Prešernovega rojstva dne 7. marca 1900. Njegovo seminarsko predavanje o slovenskem naglasu smo že omenili. Predavanja o slovenskem jeziku in slovstvu na graški univerzi so ga prisilila, da se je jel podrobneje baviti z nekaterimi vprašanji naše literarne in jezikovne preteklosti. Tako so n. pr. njegovo pozornost takoj zbudili brižinski spomeniki. Z njimi se je ukvarjal v več razpravah (Freisingensia I—IV) in v njih obravnaval glaso-slovna, leksikalna, zgodovinska ipd. vprašanja. — V slovensko literaturo sega še njegova razprava Prezrta izdaja 1.1. Sreznjevskega slov. nar. pesmi »Mlada Breda« in ziljskcga reja (SJ 3, 28—45). Važna so tudi Pisma Ivana Prijatelja s štud. potovanja 1903—4 (LZ 1937). Ruščina je Nahtigala mikala od vsega začetka. O tem priča več ocen ruskih učbenikov iz dobe lektorstva po dunajskih visokih šolah, dalje knjiga Akzent-bewegung in der russischen Formen- und Wortbildung. I. Substantive auf Konsonanten. Heidelberg 1922. V njej ob neverjetno bogatem gradivu primerjalno rnzgloblja o ruskem naglasu pri semostelnikih ne soglasnik. _ Leni pa je 7* 99 izšla še njegova tudi nekoliko historično utemeljena slovnica ruskega jezika. Z njo je dal učiteljem ruščine v roke dragocen pripomoček. Da je njegovo zanimanje za albanščino in potovanje v Albanijo rodilo nekaj pomembnih razprav, smo že povedali. Naš opis ne bi bil popoln, če se ne bi dotaknili tudi Nahtigalovega organizacijskega dela, zlasti v Slovanskem institutu, ki ga je tako rekoč iz nič ustvaril, s tako malenkostnimi krediti, da je naravnost neverjetno, od kod te gore knjig, ki jih ima institut danes. Prof. Nahtigal je bil tudi pobudnik in soustanovitelj Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Znanstvenega društva za humanistične vede in Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Katero je torej Nahtigalooo mesto o slovenski in slovanski znanosti? Prof. Nahtigal je izšel iz najodličnejše slovanske filološke šole Jagiceve in je tej šoli ostal zvest do konca. Izpopolnil je njene metode do skrajnosti in pokazal v njej ravno tako delavnost kakor njegovi predniki in učitelji. Nahtigal je zadnji iz velike šole slovanske filologije 19. stoletja, zadnji člen v verigi njenih najvidnejših zastopnikov: Dobrovsky — Kopitar — Miklošič — Jagic — Nahtigal. Zdi se, da ta struja danes zamira, da današnja doba blazne naglice nima več časa in potrpljenja za tako nadrobno in vestno delo, kakršno so opravljali ti veliki filologi. Vprašanje je, ali je njihovo delo res že do skrajnosti dognano, da slavistični znanosti ni več potrebno. Vsekakor ne. Saj je prof. Nahtigal sam nakazal še mnogo problemov, ki še čakajo rešitve. Prof. Nahtigal ima v slovanski znanosti svoje odlično mesto med velikimi filologi, v slovenski znanosti pa se dostojno postavlja ob stran velikanoma Kopitarju in Miklošiču. R. Kolarič 2. SPISI PROF. DR. RAJKA NAHTIGALA Kronološki seznum spisov z navedbo poročil in ocen. Kratice kakor v slovenskem biografskem leksikonu, Južnoslovenskem filologu in Roczniku slawi- st veznem. 1. »L. K. Goetz, Geschichte der Slavenapostel Konstantinus (Kvrillus) und Methodius Gotha 1897«. Ocenu. AslPh XX (1898) 124-140. Prim. F. Pastrnek, Dčjiny slovanskych apoStolû Cyrilla a Methoda. V Praze 1902, str. 2, 10. 2. France Prešeren. 1800—1900. Slavnostni govor pri vseslovenski slavnosti na Dunaju. Prešernov album. LZXX (1900) 720—3. 3. Fin Beitrug zu den Forschungen Uber die sogenunnte „БесЬда трехъ святителей". AslPh XXI II (1901) 1-95, XXIV (1902) 321-408. Prim. K. Rudčenko, Zur Literatur der »Fragen und Antworten«. AslPh XXV (1903) 611. 4. Несколько замЬтокъ о слЪдахъ дрсвнсславинскяго паримейника въ хорватско-глаголической литсратур-Ь. Древности. Труды славянской коммиссии Ими. моек, археол. общества III (1902) 175—221, in posebni odtis, Moskva 1902, 47. Prim. V. J ugié, AslPh XXVII (1905) 451—2 in id., Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache. Neue Ausgube. Berlin 1913, 442—7, 450—63. — J. Vajs, AslPh XXXIV (1913) 483. 494, in id., SI II (1923-24) 735. - F. Pastrnek, AslPh XXXV (1914) 203, 224—5. — 1. Punkewycz, AslPh XXXV (1914) 587. 5. Zusätze und Berichtigungen zu »Ein Beitrag zu den Forschungen über die sogen. .БесЪда трехъ святителей". AslPh XXVI (1904) 472-7. 6. »O. Asbôth, Kurze russische Grammatik. Dritte Auflage. Leipzig 1905.« Ocena, österr. Zeitschrift f. d. kaufmänn. Unterrichtswesen I (1905) 158—9. 7. »Th. v. Kawraysky, Deutsch-russische Handelskorrespondenz. Leipzig 1905.« Ocena, österr. Zeitschrift f. d kaufmänn. Unterrichtswesen I (1905) 158—9. — Idem, Das Handelsmuseum XX (1905) 316. 8. »L. v. Marnitz, Russisches Elementarbuch. Zweite Auflage. Leipzig 1908.« Ocena, österr. Zeitschrift I (1908). 9. Soudeležba: »Grammatik der albanesischen Sprache. Dr. Pekmezi. Wien 1908. IV + 294. Verlag des albanesischen Vereines ,Dija'.« (Glej ib., Vorwort IV). Prim. N. Jokl, AslPhXXXi (1910) 237 sl„ 240. 10. »A. Ischirkoff, Étude etnographique sur les Slaves de Macédoine. Paris 1909. с Ocena. Anthropos 1909, 830—2. 11. »A. Leskien, Grammatik der altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache. Heidelberg 1909« in »A. Leskien, Handbuch der altbulgarischen (altkirchenslavischen) Sprache. Fünfte Auflage. Weimar 1910.« Ocena. LZ XXXI (1911) 611—614, 668—70. 12. »L v .Marnitz, Russisches Übungsbuch. Zweite Auflage. Leipzig 1911.« Ocena, österr. Handelsschulzeitung 1912, 341. 13. >L Tolstoj, Drei Tode. — Lehrer Karl Iwanowitsch, aus .Kindheit'. — Truppenschau der verbündeten Armeen bei Olmütz, aus .Krieg und Frieden*. — Beim Holzfällen. Eine Erzählung. — Zwei Briefe aus dem Kaukasus. Mit Akzenten und Kommentar versehen von L. v. Marnitz. Leipzig 1911. R. Gerhard, Russische Meisterwerke mit Akzenten, Heft 21—22.« Ocena, österr. Handelsschulzeitung 1912, 395—6. 14. Freisingensia. Doneski k razlagi jezika brižinskih spomenikov. I. V uzmazi — v uzmaztve. ČZN XII (1915) 1—12. Prim. S. Škrabec, Jezikoslovni spisi. Ljubljana 1916—19. I 204. — O. Hujer, IJ V (1918) 269. — F.Ramovš, SI I (1922—1923) 233, 236. — W. Vondrâk, Vergl. slavische Grammatik I3 (1924) 474. — N. van Wijk, Geschichte der altkirchenslavischen Sprache 1931, 7. — P. Diels, Altkirchenslavische Grammatik 1932, 13. 15. Freisingensia. Doneski k razlagi jezika brižinskih spomenikov. 11. Zastopniki prvotnih slovan. nosnih samoglasnikov v brižinskih spomenikih. ČZN XII (1915) 77—122. Prim. S. Skrabec, Jezikoslovni spisi. Ljubljana 1916—19. I 146. — O. Hujer, 1J V (1918) 269. — F. Ramovš, SI I (1922—23) 34, 36. — F. Ramovš in M. Kos, Brižinski spomeniki. Ljubljana 1937, 31. — N. & Trubeckoj, SI VI (1927—28) 677. 1 b. Dodatek k Freisingensia II. ČZN XII (1915) 155-6. 17. Dobcrdö — Doberdob. Imenoslovno-dijalektološka študija. Сага VIII (1917) 163—191. Prim. O. Hujer. IJ XXXIII (1919) 125. 18. Die Bildung der Possessivpronomina im Albanischen und ihre bisherige falsche Auffassung. Posta e Shqypniës I, Nr. 41, fol. 3—4, Shkodra 1917. 19. Die Frage einer einheitlichen albanischen Schriftsprache. Graz 1917, VI + 29. Prim. F. Rumovš, LZXXXVIII (1918) 77-79. — N. Jokl, IJ VI (1920) 83-85. 20. Menschewiki und Bolschewiki. Tagespost, 62. Jahrg., Graz 1917, Nr. 206, str. 3—4. 21. Oznanilo o izdaji »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino«. Ljubljana 1917, str. I—VIII. 22. Sodelovanje: V Jagič, Život i rad Jurja Križaniča. O tristogodišnjici njegova rodenja. Izd Jugosl. akademija znanosti i umjetnosti. Djela XXVIII. U Zagrebu 1917. Gl. ib. 16, 251—3. 25. Alpendeutsche und Slowenen. Tagespost, 63. Jahrg., Graz 1918, Nr. 286, str. 2. 24. Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov. Freisingensia III. ČJKZ I (1918) 1—63. Prim. O. Hujer, IJ VIII (1920/21) 219. — M. Kos, Paleografične in historične študije k freisinškim spomenikom. ČJKZ IV (1924) 1 si. — N. van Wijk, Geschichte der altkirchenslavischen Sprache 1931, 7 25. Vatroslav Jagič. 1838—1918. LZ XXXVIII (1918) 724—56. 26. Južnoslovansko-italijansko sporno vprašanje. Ljubljana 1919, str. 1— 19. (Tudi v francoskem in angleškem prevodu.) Prim. F. Ramovš, LZ XXXIX (1919) 439-42. — V. Steska DS XXXII (1919) 238. 27. Koren vend- vond-. ČJKZ II (1920) 123—6. 28. Oblike po osnovah na -й- v starocerkvenoslovanskih spomenikih. Zbornik filoloških i lingvističkih študija A. Beliču. Beograd 1921, str. 87—96. Prim. O. Hujer, LF L (1923) 34«. 29. Matija Murko. O priliki šestdesetletnice njegovega rojstva. LZ XLI (1921) 416—24, 477—84. 50. »K. H. Meyer, Slavische und indogermanische Intonation. Heidelberg 1920«. Ocena. JF II (1921) 158—168. Prim. N. van Wijk, SI I (1922—25) 607. 31. Instrumental sing. fem. -oiq : -oq : -q Donesek h karakteristiki in klasifikaciji slovanskih jezikov. ČJKZ III (1921/22) 1—23. Prim. A. Belič, JF II (1921) 338. — O. Hujer, IJ IX (1922/23) 197. — N. van Wijk, SHI (1923—24) 6-16. 52. Dodatek k razpravi »Instrumental sing. fem. -oi*} :-oq : q«. ČJKZ III (1921/22) 71—2. 33. Prisuha — prešuštvo. ČJKZ III (1921/22) 63—70. Prim. О. Hujer, IJ IX (1922/23) 229. 34. Akzentbewegung in der russischen Formen- und Wortbildung. I. Substantia auf Konsonanten. Heidelberg 1922, VIII + 300. (Slnvica VII.) Prim. A. Belič, JF III (1922—23) 170—4. — M. Vasmer, Liter. Zentralblatt 1923, 583—4. — J. Kndzclin, Izgfitibas Ministrijas Menešraksts IV (1923) 342—4. — A. Mcillet, BSL XXIV (1923) 147-«. — S. M. Kul'bakin, SI II (1923-24) 726—32. — A. Stender-Petersen, Slavisch-germnnische Lehnwortkunde. Göteborg 1927, str. XVIII, 390 i. dr. — N. van Wijk, S1XIII (1954—35) 649. — H. Дурноно, Очерк истории русского языка. Москва-Лснинград 1924, str. 361. 55. Doneski k vprašanju o postanku glagolice RDI1V I (1925) 155—78. Prim. M. Kos, SI III (1924-25) 372—3. — O. Hujer, IJ X (1924/25) 347—8. -V. Vondriik, Cirkevnčslovansku chrestomatic. V Brnč 1925, str. 2, 136, 13«. — A. Marguliés, AslPh XLI (1927) 87 sl„ 92, 94 i. dr.; XLII (1929) 69. - J. Kurz, SI IX (1950-31) 468, 472. — V. Rozov. SI IX (1950/51) 625, 627. - J. Vajs, Ruko-vet hlaholské paloografie. V Praze 1932, str. 12, 35 i. dr. (gl. ib. Rejstïik, cit. na 22 mestih.) — J. Vajs, SI XIV (1936-37) (»20. — N. van Wijk, SI XII (1933—34) 212. — C. M. Кул.бакин, Глас Српскс крал>.акадсмијс CXLV1II, други разрсд 86, Всоград 1935, str. 57. 70. — N. Durnovo, Byzantinoslavica III (1931) 72—3. — К. Нога- lek, Byzantinoslavica VIII (1939—46) 303. — J. Vajs, Byzantinoslavica VIII (1939—46) 146. 36. O elbasanskem pismu in pismenstvu na njem. Архив за арбанаску старину, језик и етнологију I (1923) 160—195. Prim. N. Jokl, IJ X (1924/25) 178—9. 37. t Vatroslav Jagic. LZ XLIII (1923) 465—75. 38. Vpliv ruske revolucije na ruski jezik. Jutranje novosti, Ljubljana 1923, št. 233 in 239, 4. in 11. novembra. 39. Programatične i. dr. opazke h Kosovi razpravi o freisinških spomenikih. Dodatek k moji razpravi »Freisingensia III. Freisingensia IVc. ČJKZIV (1924) 171—84. 40. Luk. XV 11—32 v prevodu bratov Anastasija in Spyridiona Tsellio (Tsefo) iz Argyrokastra. Iz Kopitarjeve delavnice. Архив за арбанаску старину, језик и етнологију II (1924) 89—106. Prim. N. Jokl, IJ XII (1926/27) 220. 41. Starocerkvenoslovanski evhologij. RDHVII (1925) 221—88. S tabelo glagolskih znakov. Prim. V. Jagic, Entstehungsgeschichte 1913, str. 252. — N. van Wijk, AslPh XL (1926) 273 si., 276 si. — Id., Geschichte der altkirchenslavischen Sprache. 1931, str. 26, 34. — O.Hujer, IJ XI (1926/27) 478. — A. Marguliés, AslPh XLII (1929) 40. — P. Diels, Altkirchenslavische Grammatik 1932, str. 11—12. 42. Franc Miklošič. Slavnostni govor o priliki odkritja spomenika v Ljutomeru dne 8. avgusta 1926. LZ XLVI (1926) 561—572. 43. Nekaj kratkih pripomb o pomenu, potrebi in nalogah akademije znanosti v Ljubljani. (Naša največja kulturna naloga.) Ljubljana 1927, str. 9—12. Ponatis: »O pomenu, potrebi i. dr.c ZV I (1934/35) 17. 44. Seminar za slovansko filologijo. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do 1929, str. 338—353. 45. Profesor Matija Murko. DS XLVIIT (1935) 139—146 (z opombo na platnicah). 46. V »Leksikonu Minerva« (Zagreb 1936) članki: 1. Bugarski jezik, stolp. 182; 2. češkoslovački jezik, stolp. 247—8; 3. Lužičko-srpski jezik, stolp. 827—8; 4. Poljski jezik, stolp. 1097—8 ; 5. Ruski jezik, stolp. 1226—7; 6. Slavenski jezici, stolp. 1284—5; 7. Starocrkvenoslavenski jezik, stolp. 1335. 47. Starocerkvcnoslovunske študije. Ljubljana 1936, str. 77. (RDHV 15, Fi-lol.-lingv. odsek 3.) Prim. A. Vaillant, RES XVII (1937) 99. - S. M. Kurbukin, JF XVI (1937) 225-8. — B. Unbegaun, BSL XXXVIII (1937) 136. - N. van Wijk, SI XV (1937-38) 231—5. — O.Hujer, IJ XXII (1938) 302. — J. Vašica, Byzantinoslavica VIII (1939—46) 13. — Druge, slovenske ocene gl. JF XVII (1938—39) 358. 48. Pisma Ivana Prijatelja s študijskega potovanja 1903/04. LZ LVII (1937) 301—313, 420—5, 528—34. 49. Slovanski jeziki. I. Izdalo Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. 1938. Str. XXXII, 355. Prim. A. Budal, LZ LVIII (1938) 607—8. — A. Vaillant, RES XVIII (1938) 253. — L. Tesnicre, RES XVIII (1938) 303—4. — A. Breznik, Čas XXXII (1938/39) 173-4. — A. Isačcnko, SJ 11 (1930) 120—1. — Id., ZslPh XVI (1939) 436—9. — J. Mati, Südostdeutsche Forschungen IV (1939) 860—1. — D. Tschi/.ewskij. ib. V (1940) 947-8. — O. llujer. IJ XXIV (1940) 354. - V. Pisani, AGI XXXIII (1941) 73. — A. S. Mâgr, Pruger Presse. Okt. 1938. — В. Havrûnek, Dodntky Ottova slovnîka naucného, Praha 1959, stolpec 1367—74 (= Slovanska jazykovëda, Praslovansky jazyk.) — Druge, slovenske ocene gl. JF XVII (1938/39) 358. 50. Donesek k zgodovini vprašanja o imenu Hrvat. Županicev zbornik = Et X—XI (1937—39) 383—413. 51. O imenu panonskoslovenskega kneza Koclja. SJ II (1939) 1—14 52. Prezrta izdaja 1.1. Sreznevskega slovenskih narodnih pesmi »Mlade Brede« in ziljskega »reja«. SJ III (1940) 28—44. 53. Kopitarjev lastnoročni pripis v Cvetni triodi iz 1. 1563. S J IV (1941) 173—4. S faksimilom. 54. Uredništvu »Slovenske mladine« v Ljubljani. (Odgovor na anketo.) Slovenska mladina II (1939/40) 4. 55. Euchologium Sinaiticum. Starocerkvenoslovanski 'glagolski spomenik. I. del. Fotografski posnetek. Ljubljana 1941, str. XXVI in posnetki la—106b ter Ia—Hib. Izdala Akademija znanosti in umetnosti. Filozofsko-filološko-historični razred. Dela 1. 56. Isto. II. del. Tekst s komentarjem in prilogo posnetka prvega lista odlomka sinajskega služebnika. Ljubljana 1942, str. LXXlI + 423. Izdala Akademija znanosti in umetnosti. Filozofsko-filološko-historični razred. Dela 2. Prim. Logar J., Čas XXXV (1940/41) 217—8. — F. Grivec, DS LIV (1942) 309—13. — Id., BV XXII (1942) 215—6. — Id., GMDS XXIII (1942) 102-3. — J. Kurz, ČMF XXX (1946) 5-6. 57. Rekonstrukcija treh starocerkvenoslovanskih izvirnih pesnitev. RAZU I (1942) 43—155. (Posebni odtis str. 1—116.) Prim. F. Grivec, DS LVI (1944) 137—9. 58. Starocerkvenoslov. imperativ s formantom a (ê). RAZU II (1944) 77—96. 59. Starocerkvenoslovanski part, praes. act. grçdçi : grçdy i. pod. RAZU II (1944) 97—109. 60. Moje znanstveno delo med velikima nočema 1941—1944. Zbornik Zimske pomoči. Ljubljana 1944, str. 547—54 61. Jerneja Kopitarja spisov II. del. Srednja doba. Doba sodelovanja v »Jahrbücher der Literatur« 1818—1834. 1. knjiga 1818—1824. Ljubljana 1944, str. XXIX in 443. Izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Prim. F. Grivec. DS LVI (1944) 144—8. 62. Isto. II. del, 2. knjiga 1825—1834. Ljubljana 1945, str. VI. in 418. 63. Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči. Državna založba Slovenije. V Ljubljani 1946, str. XXII in 270. 64. Ob stoletnici smrti Jerneja Kopitarja. Predavanje na slavnostni glavni skupščini dne 11. avgusta 1944. LAZU II (1943—1947) 185—91. 65. Nekaj pripomb k pretresu Hrabrovega spisa o azbuki Konstantina— Cirila. Slavistična revija 1 (1948) 5—18. 3. BIOGRAFIJE IN BIBLIOGRAFIJE F. Ramovš, ČJKZ VI (1927) 242-5 (s sliko). R. Kolarič, J VIII (št. 89, 14. 4. 1927) 3 (s sliko). SNLX (št. 85, 15. 4. 1927) 3. J. Šlebinger, ASK 1928, XVI-XVIII (s sliko na str. 84). Ko je ko u Jugoslaviji. Zagreb 1928, 103. Stanojeviéeva NE 111 (1928) 5. Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani. 1929, 519—20 (s sliko). Годишњак Српске кр. академије XXXVIII (1929) 183—95. A. Music, Ljetopis Jugosl. akademije u Zagrebu. 44 (1930/31) 96—100. SBL II (1935) 188—9. Z. Bizjak, SNLXX (št. 83, 13. 4. 1937) 4. Leksikon Minerva, Zagreb 1937, stolp. 941. B. Borko, J XVIII (št. 86, 14. 4 .1937) 7 (s sliko). T. Debeljak, S LXV (št. 84a, 14. 4. 1937) 3. O. Berkopec, Slovansky prehled XXIX (1937) 129—30. F. Bezlaj, Razvoj slavistike kod Slovenaca. »Pregled«, Sarajevo 1939, sv. 186—7, knj. XV, god. XIII, str. 340—45. F. Bezlaj, LZ LIX (1939) 268—75. LAZU I (1938—1942) 69—75 (s celostransko sliko). П. M. Петровић, „Свезнање", Београд 1937, stolp. 1474. L. Krakar, Slovenski poročevalec VIII (št. 87, 13. 4. 1947) 2 (s sliko). Z. Bizjak, Ljudska pravica VIII (št. 86, 14.4.1947) (s sliko). B. Havranek, K sedmdesâtce R. Nahtigala. Slovansky prehled XXXIII (1947) 471—3. V. Burian, Svobodné noviny (Praha, 20. 4. 1947). Zoonko A. Bizjak AŠKERČEVA PISMA VIDICU Slavist dr. Fran Vidic, ki je v dobi narodnoosvobodilne borbe padel kot žrtev fašističnega nasilja, je pripadal Govekarjevi generaciji tako zvanih »novo-strujarjev«, ki so se v začetku 90 let prejšnjega stoletja pričeli pojavljati v visokošolski »Vesni«, dokler niso sredi omenjenega desetletja prodrli v »Ljubljanski Zvon« in skušali tam uveljaviti svoja nova naturalistična načela. V tej borbi so novostrujarji kot najradikalnejši pojav našega liberalizma sprejeli Aškerca na svoj ščit; Aškerčevo svobodomiselstvo, njegovo simpatiziranje z realizmom in njegova borba s klerikalizmom jim je bila vzor in opora v boju vse do konca prejšnjega stoletja, dokler je ta boj naraščal in dokler tudi Aškerčevo miselno in pesniško upadanje še ni bilo tako vidno. Po lastni ustni izjavi z dne 25. novembra 1934 je Vidic Aškerca spoznal v Skalah pri Velenju, kamor ga je šel nekoč obiskat v družbi Marice Nadliškove. Aškerc je bil gostov silno vesel. Kasneje ga ie Vidic še večkrat našel v Ljubljani pri Lloydu, tesneje se pa nista zbližala. Vidic je Aškerca sicer prevajal v nemščino, a prevodov ni nikjer objavil. Za »Arbeiterzeitung« je napisal o njem razpravo, ki pa ni izšla. Aškerčeva korespondenca z Vidicem se v glavnem nanaša na leta, ko je bil Aškerc urednik »Ljubljanskega Zvona« (1900—1902). Vidičeva pisma v Aškerčevi ostalini niso ohranjena. To potrjuje Vidičevo izjavo, da se je Aškerčev odnos do njega v zučetku novega stoletja močno ohladil, odkar je Vidic v svojih ocenah povoljneje pisal o Cankarju in novostrujarjih kot pa o Aškercu. Aškerčeva pismu Vidicu bruni Akudemiju znanosti in umetnosti v Ljubljani. 1 Blagorodni gospod dr! Dovolite, da Vam častitum nu pridobitvi doktorskega klobuka! Z lepim pozdravom! A. Aškerc Velenje, 18. II. 98. Po izjavi »Slovenskega Naroda« je »suplentom imenovani profesorski kandidat Vidic« promoviral 16. februarja 1896 na dunajskem vseučilišču (SN 14. februarja 1898). 2 Ljubljana, 23. XI. 98. Čislani gospod doktor! Hvala Vam lepa za prijazne vrste! Od »Slovenije« sem bil dobil povabilo že poprej. Ako se mislijo akademiki spominjati mojih mislij, mojih idej, ki jih oglaša moje skromno pero — naj bo! Ne morem jim tega braniti. Samo oseba moja naj ostane popolnoma v ozadju. Časti lakomen namreč jaz nisem prav nič. »Sloveniji« sem tudi že povedal, v čem iščem časti. Če pridem sâm na Dunaj, še pač ne vem. Včasi se odločim za kako pot še le v zadnjem trenutku. In Dunaj ni tako pred pragom — par kilometrov za Ljubljano j! Potem so še drugi pomisleki, čeprav bi rad govoril i z Vami, kakor z drugimi prijatelji. Nemogoče torej ni; obljubiti Vam pa danes ne morem ničesar. Gosp. Hribar me je že tudi vprašal, če pojdem. On, prê, pojde. Za-me je pa to težje... Z g. Govekarjem sva res govorila, da spiševa, t. j. da dramatizujeva Tavčarjevega »Tatu«. Pa dosedaj vsaj jaz nisem napisal še ne besede. Veste, tukajšnjemu občinstvu ugajajo le operete, burke in take stvari. Če se igra kaj dobrega, je gledališče skoro prazno. Je že tako. Velika večina ljudij se hoče dandanes v gledišču samo zabavati — za kaj višjega jim ni. In med nami Slovenci je filisterstvo precej razširjeno. Govekar se veliko trudi okoli gledišča. Ima tudi nekaj lepih vspehov pokazati. — Prave adrese Vaše nisem vedel, za to ne vem, če Vam moje pismo pride v roko, ali ne. Z vsem spoštovanjem in s prijateljskim pozdravom Vaš Aškerc Dne 6. decembra 1898 je priredilo dunajsko akademsko društvo »Slovenija« svojima najmlajšima častnima članoma Aškercu in ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju v veliki dvorani »Slovanske Besede« časten večer. Slavljcnca nista bila prisotna. Aškercu je zastopal švedski pisatelj Jensen, ki je na proslavi prebral njegovo pismo. Večerje potekal ob prisotnosti Hrvatov, Čehov, Srbov in Rusov med Župančičevimi pesniškimi recitacijumi in številnimi govori (Murko, Nach-tigul i. dr.). (SN 25. novembra, 13. decembra 1898.) V svoji laskavi oceni Govekurjevih »Rokovnjačev« Aškerc tudi javno poziva Govekaria k »hvaležnemu delu«, da drumntiziru nekatere Tavčarjeve povesti (SN 9. februarja 1899). Se isto leto pa se je lotil Tavčarjevega »Tatu« sam in ga drumutizirul v »Izmujlovu«. (Prim. Murja Boršnik, Aškerc, 1939, 252 s.) 3 Ljubljana, 28. XI. 99. Blugorodni gospod doktor! Moje tiskano pisino ste sicer že prejeli; ponuvljam pa svojo prošnjo še i tem pismom, da bi bili sotrudnik »Zvona« tudi v novem letu. S pomočjo gg. sotrudnikov bi rad povzdignil »Zvone na višino moderne revije. Vederemo. Da, seveda, za to je treba primernih spisov. In morebiti imate Vi že kaj takega zrelega v mizniei, kar bi sodilo v novi »Zvon«. Priporočam se Vam z vsem spoštovanjem udani A. Aškerc 4 Ljubljana, 7. XII. 99. Čislani gospod doktor! Hvala Vam za Vašo obljubo, da boste v kratkem kaj poslali za »Zvon«! Tisti spis o Kopitarju in Vodniku bo čisto dober! Prosim! — Upam pa, da mi pošljete tudi kaj iz sedanjosti. Saj je toto zadnje leto — fin de siècle! — našega stoletja tako zanimivo tudi za nas Slovence, če se oziramo na svoj križev pot! Kak pregled naše književnosti 19. stoletja v markantnih potezah — kako hvaležen predmet! Konkurzni rok za Prešernov monument traje do 20. decembra 1.1. Načrte in modele bo presojala posebna jury, ki se sestavi iz tukajšnjih inženirjev, pisateljev in umetnikov. Imen še ne vem. Vem pa, da bodo sami svobodomiselni ljudje v tej komisiji. Konkurent mora svoje ime priložiti v posebnem kuvertu, na katerem naj zapiše kako geslo, ki koresponduje z geslom na modelu ali načrtu... To je veselo, da pride kar z Dunaja toliko modelov! Kar se pa tiče tistega nemškega kiparja, ne vem, kako bo! V razpisu stoji namreč, kakor Vam je itak znano, da smejo konkurirati samo — Slovenci ! Relata refero. Konkurira dotični Nemec morebiti lahko, če se pa delo njemu tudi izroči, to je pu druga stvar! Več Vam ne vem povedati! — Pošljite mi kmulu kuk lep spis — če je tudi krutek — morebiti že zu l.št. Z odličnim spoštovanjem in s pozdravom Vaš Aškerc V komisiji za presojo Prešernovega spomenika so bili poleg Aškerca še sledeči člani: stavbeni svetnik I. Duffe, ces. svetnik I. Franke, pisutelj Fr. Go-vekar, dež. viš. inženir A. Klinar, drž. viš. inženir A. Pavlin in ravnatelj I. šubic. (LZ 1900, 135.) 5 Ljubljana 8. 2. 1900 Veleccnjeni gospod! Dovolite, da se Vam zuhvulim zu Vaše poročilo o drja Kreka knjigi Krek me je res na marsikaterih mestih čisto nupačno razumel. In njegovi nuzori so včusi naravnost — čudni! Naravnost bedasto pa je, tla ini očita celo — posnemanje. Nachempfinder ! Ne. To pa ne! Vse je moje! In jaz sem — »Selbstempfinderc! Ko bi bil »nachempfinder«, bi pač ne bilo vredno, pisati brošure o mojih spisih! Pa, za slovensko občinstvo, ki me pozna, mi ni, če bo čitalo to Krekovo trditev. Druga pa je, da bodo dobili zdaj po Krekovi krivdi Nemci in še drugi narodi krivo mnenje o meni in o slovenski — književnosti sploh. »No, saj smo vedeli, da Slovenci tako nimajo nič svojega!* — si bodo lahko mislili! In to nam škodi. Ali bi se ne dalo temu pomoči? Potrebno bi bilo, da se spiše v kakem nemškem literarnem listu (»Zei/c) kaka kritika o Krekovi knjigi in se njegove zmote zavrnejo. Sicer pa bi se poudarilo, kar je dobrega na knjigi. To bi jako veliko koristilo — slovenstvu. Ali bi ne hoteli Vi, gospod doktor, napisati takšen referat n. pr. za »Zeit»? Mene bi to veselilo in še hvaležen bi Vam bil. Prosim! Z odličnim spoštovanjem in s pozdravom! Aškerc V svoji knjigi o Aškercu (Anton Aškerc, »Studie mit Ubersetzungsproben«. Laibach 1900) govori dr. Gojmir Krek tudi o njegovih socialističnih pesnitvah in ugotavlja, da so monotone, čeprav pestre. Moderna snov je ncmoaerno obdelana. »Aškerc ist... auf diesem Gebiete, soweit es sich um den Stoff handelt, nur selten originell, meist Epigone, Nachempfinder, was zu beweisen nicht schwer fallen würde.« (Str. 52.) V svoji oceni te knjige (Aškerc med tujci, SN 30. januarja 1900) Vidic zavrača nekatere neugodne Krekove oznake Aškerca ter odločno ugovarja tudi njegovemu gorenjemu mnenju. 6 Ljubljana, 27. 3. 900 Blagorodni gospod doktor! Gosp. Furlaniju se zahvaljujem za kritiko o Kukovčevi knjigi! Ker ne vem adrese na tega gospoda, prosim recite mu o prvi priliki, da bom rad sprejemal njegove spise v »Zvon«, samo da mi jih pošlje! Pa tudi Vi boste menda kaj poslali letos za »Zvon« — ali ne? Obljubili ste bili... Z vsem spoštovanjem Aškerc Za oceno knjige Vekoslava Kukovca »Uvod v narodno gospodarstvo« je Aškerc najprej 30. januarja 1900 naprosil svojega prijatelja dr. Puvlu Turnerja, prepričan, du je knjiga vredna ocene: ».Zvon' pač dobiva dosti pesmi j, novel in poročil o raznih umetnostih (ki jih pn imamo lmš mi Slovenci najmanj!), pre-mulo pu imuin nu vpornbo znanstvenih spisovl Človek se navsezadnje tudi pre-obje teh rozin in sluščic. Vmes bi rud kuj tečnega, treznega! In ravno taku-le trezna, pruktičnu knjiga mi je pruv dobrodošla I« (Pismo je ohranjeno med Aškerčevimi pismi Vidicu.) Ocenu v Zvonu pu je Furlunijeva in je izšla pod značko -i. (LZ 1900, 254 s.) Ljubljana 6.4.900 Ker ste dosedaj ocenjali to knjigo Vi, prosim, da mi ocenite še letos Gla-serjevo »knjiž. zgodovino«. Na par mestih sem naredil v knjigi, ki Vam jo pošiljam v krožnem zavitku, par opazk. Pri Mahniču se bo treba dalje pomuditi in tega moža postaviti v pravo luč! Pri Ivanu Šubicu ne vé, da je spisal »Elektriko«! Za »Pavliho« nisem dobil jaz snovij ravno v Carigradu, ali samo v Carigradu ... Toda tega ni treba omenjati; ne spada k stvari. Pač pa je pozabil na moj feljton, ki je izšel v posebni brošurici — »Izlet v Carigrad«. Bogoslovje je pač preobširno, grozno preobširno! Tega seveda ni kriv dr. Glaser! No, jaz bi bil Benkovičeve litanije pristrigel. Priporočam se! Z vsem spoštovanjem A. Aškerc Vidičeva ocena Glaserjeve »Zgodovine slovenskega slovstva« (LZ 1900, 449 s.) verno upošteva Aškerčeve pripombe: obširneje obračunava z Mahničem, dodaja k »Pavlihi« gorenji Aškerčev komentar, pri čemer omenja tudi »Izlet v Carigrad«, končno pa očita še Benkoviču, ki je temu 2. zvezku IV. dela Glaserjeve »Zgodovine« dodal svoj pregled našega modroslovja, bogoslovja, cerkvene umetnosti in bibliografije, inalenkostnost in nepotrebno dolgoveznost. 8 Ljubljana 9. 4. 900 Blagorodni gosp. doktor! Govekar mi je pravil, da se Vam ne ljubi baš pisati ocene o Glaserjevi knjigi. Razumem, zakaj ne. Ali jaz ne vem, na koga naj se obrnem! Knjigo sem poslal rekomandirano. Da [bi] mi jo vračali in da bi jo moral potem jaz spet bogvekam pošiljati — to je pač jako sitno in zamudno. Saj Vam ni treba veliko pisati, ker zvezka še ni konec. Ako že absolutno ne bi hoteli pisati ocene Vi, morebiti bi jo napisal gospod dr. Murko. V tem slučaju bi pač prosil Vas, da bi se Vi sami obrnili na gosp. drja Murkota, da spiše oceno on. Ker jaz sedaj ne vem, pri čem sem, prosim, da p eskrbite kritika Vi, ako Vi sami ne bi hoteli prevzeti té nuloge. Vi tudi veste, do kduj morum imeti kritiko v rokuh. Z vsem spoštovanjem Aškerc P. S: Prosim napišite mi tudi — ali vsaj! — kritiko, tj. poročilo o drja Murka študiji o Oblaku. Knezova knjižnica je nerodno zasnovana, da je beletristika in »Oblak« v eni knjigi. To knjigo imate gotovo tam, zato Vam je ne pošiljam. A. O Vidičevi oceni Glaseria prim, opombo k prejšnjemu pismu. O Murkovi študiji »Dr. Vatroslav Oblak« (Knezova knjižnica 1899) je izšlo v »Zvonu« 1900 le kratko poročilo na str. 520 s. z značko K. 9 Ljubljana 25. V. 00 Blagorodni g. doktor! Prejel sem Vaš spis za Strossmajerja in ga že zdavnaj izročil v Zagrebu ter dobil tudi kritiko o Glaserjevi zgodovini. Ta kritika pride pa šele v julijevi številki; za junij je bilo prepozno. Priporočam se, da spet kaj pošljete za »Zvon« ter ostajem z vsem spoštovanjem udani Aškerc t Vidičeva razpravica »V hiši slovenskega Mecena« je izšla v spomenici, ki so jo napisali Hrvatje in Slovenci Strossmayerju v spomin ob petdesetletnici njegovega škofovanja pod naslovom »Spomen-cvieče iz hrvatskih i slovenskih du-brava«, izd. Matica Hrvatska, Zagreb 1900. 10 Ljubljana, 22. VIII. 900. Blagorodni g. doktor! Bil sem na potovanju in zato odgovarjam šele danes. Hvala lepa za spis, ki ga priobčim čimpreje. — V Vaši kritiki o Glaserju sem moral nekaj črtati, ker je bilo prehudo. — Priporočam se za referat o Elzejevih pismih. Saj je zadnji čas, da se o tej oaini knjigi kaj piše! — Le obširno! — Nekrolog o Elzeju sem spisal seveda jaz; saj stoji: »A. A.« — Pričakujem za gotovo, da mi pošljete tudi kaj za Prešernovo (decembrsko) številko ... Z vsem spoštovanjem Aškerc Aškerc se Vidicu zahvaljuje za članek »Vodnik in Kopitar«, ki se je zanj priporočal že v pismu 7. decembra 1899, a ga je priobčil šele v oktobrski številki »Ljubljanskega Zvona« 1901. Aškerčev obširni nekrolog »t Dr. Theodor Elze« je izšel v Zvonu 1900, 505 s. O Elzeievih pismih Zvon ni poročal, pač pa je Vidic objavil v decembrski številki (Prešernovem albumu) članek »Prešeren med Nemci« na str. 826 s. 11 Priporočam se Vum in pričakujem zu ßolooo, du mi pošljete kuk donesek! Z lepim pozdravom! Aškerc Aškerčev pripis na tiskunem »Pozivu gg. sotrudnikom .Ljubljanskega Zvona'« z dne 1. septembra 1900. Y Ljubljani, dne 26. 9. 1900 Priporočam se Vam, da mi za gotovo pošljete tisti spis za Prešernooo (decemb.) št., o katerem sva tukaj govorila. O nemških prevodih Prešernovih poezij torej! Prevajali so ga, kolikor jaz vem: Penn, grof Pace, Selak, Funtek, Samhaber in še nekateri drugi... Germovnik tudi! To najdete, kar Vam ni treba še praviti, gotovo vse v vseučiliški ali dvorni biblioteki. Kazalo bi govoriti tudi o Prešernovih originalnih nemških pesmih. Do 15. oktobra! Priporočam se Vam pa tudi, da mi za bodoči letnik (1901.) pošljete kak spis ter ostanete sploh stalen naš sotrudnik. Meni je zelo ležeče na tem, da se zberö okoli >Zvona< najboljši naši pisatelji. Z vsem spoštovanjem in s pozdravom! Aškerc P. S: Poleg in vrhu imenovanega themata za 12. št. sem Vam hvaležen seveda tudi za vsako še drugo notico o Pr. A. 13 V Ljubljani, dne 13. X. 1900 Blagorodni gospod doktor! Rok Vam podaljšujem za 10 dni, ker sem prepričan, da svojo obljubo izpolnite. V »Carnioliji« pogledam in Vam naznanim čimprej. Tukaj je, žal, malo ljudij. ki bi hoteli — delati. Knjiga o Strossmayerju še ni izšla. Sedaj se tiska. Izide z drugimi Matičnimi (hrvaškimi) knjigami vred Par korektur sem že dobil. Če pošljejo Vaš rokopis meni. Vam ga pošljem na Dunaj, ali pa porečem Kostrenčiču, naj Vam Vašo korekturo pošlje kar naraonoxt na Dunaj.. Razstava je res lepo uspela. Z začetkom smo lahko zadovoljni. — Prešernova št. »Zvonova« bo, če se mi vse posreči, jako lepa. Bode ilu-яtrovana. Zato pa je želeti, da bi poslalo prispevkov kolikor mogoče več pisateljev, številka »Prešernova« bo imela najmanj 6 pol in se bo tiskala na boljšem papirju. Bilo je treba veliko prošenj in vlog in predlogov, predno so mi vse dovolili, kar sem poglavitno želel... Z vsem spoštovanjem udani A. Aškerc P. S. Oprostite grdo pisuvo! Zebe me namreč dunes prav pošteno v arhivskem brlogu. Ivan Kostrenčič (IHM—1924), blagajnik Matice Hrvatske (prim. op. k pismu z dne 23. muja 1900). O ruzstuvi slovenskih upodabljajočih umetnikov priin. Aškerčev člunek »Prvu slovensku umetniška ruzstava«, LZ 1900, 625, 673. V Ljubljani, dne It X. 1900 To-le sem našel ravnokar v licejski knjižnici! V >Carnioliji« (1842. št. 13.) je »Zgubljena vera«, prevedel Prešeren sam; v tCarn.i. (1842. str. 98.) Preš. pesem »Bog te obar«! = »Zum Abschied« (preti-skano iz »Illyr. Blatt«), prevedel Prešeren sam. Časnik »Blätter aus Kraint ima: 1865, str. 189: Der Wassermann Überset. L. Germonik, potem »Rosamunda v. Auersperg«. (L. 1871. je izdal Germonik oba prevoda v Gradcu v posebni brošuri.) >Blätter aus Krainс 1861. str. 22. »Das unverweste Herz« prevedel A. Dimitz. Str. 31. »Verlorener Glaube«, prevedel A. Dimitz. Str. 181 : »Zum Andenken Andr. Smolést, prevedel A. Dimitz. >Vodnik-Albumi ima: »Zu Valentin Vodnik's Gedächtnis« (V spomin Val. Vodniku) Prešernova pesem, prevedel A. Dimitz, in pa »Der Sänger« (»Orglar«) prevedel tudi Dimitz. Го je vse, kar sem mogel najti. Priporočam se Vam in pričakujem kaj lepega od Vas. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc 15 V Ljubljani, dne 29. X. 1900 Čislani gospod doktor! Hvala Vam srčna za temeljiti spis! Prišel je še ob pravem času, dasi se 12. št. že stavi. Bo jako lepa! Boste videli. Priporočam se Vam prav toplo za prihodnje leto. Imam sicer še en spis iz Vašega peresa (Kopitar-Vodnik), pa morate me stalno podpirati. »Zvon« razširimo, če bode samo tiskarna privolila. — Dela črez glavo. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc P. S: Ruski profesor Korš mi je na mojo prošnjo tudi poslal članek, in sicer ga je spisal v slovenskem jeziku(t) O Vidičevih spisih prim, opombi k pismu z dne 2Û. avgusta 1900. Kedor E. Korš, Nekaj o tekstu Prešernovih pesmi. Prešernov album, 805. 16 V Ljubljani, dne 3. XI. 1900 Blagorodni gospod doktor! Kakor sem Vain že v zadnjem pismu, — v katerem sem se bil zahvalil za Vaš lepi prispevek — povedal, iinain gradivu že precej. Dec. St. bo moral a obsegati oeč pol nego navadno, če hočem vse spraviti v list, kar imam že pripravljenega in obljubljenega. Od gospoda drja Murkota n. pr. še pričakujem članka.. Za to Vas prosim, da mi dovolite nekatere citate črtati. Drugo, Vaš tekst sam, seveda ostane! Tisto vmetko mi pošljite in samo dostavite, kje naj se postavi; že najdem dotično mesto. 10 separatnih odtiskov Vam dam rad napraviti; plačali boste menda malenkost za to — samo za papir. Poprašam faktorja. 12. št. se seveda že stavi. Beletristika se bo vrstila s članki. Glede člankov sem se odločil tako, da pridejo najprej na vrsto tisti, ki so bolj splošne vsebine; za temi pridejo potem študije o prevodih na druge jezike, n. p. Vaša študija. Bode seveda tudi več pesmij, več novel — g. Govekar je še ni poslal, a obljubil, — in črtic. Bode kakih pet novel. Ruski prof. Korš je poslal slovensko pisan članek! Dr. Greg. Krek je poslal iz Gradca tudi zanimiv prispevek. Bo vse dobro. Povedal sem Vam tudi že, da imam že pripravljenih 18 izvirnih clichéjev. Stavilo in tiskalo se bo naglo, ker hočem, da izide št. vsaj do zadnjega novembra. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc Dr. Murko v »Prešernovem albumu« ni objavil ničesar, pač pa Fr. Govekar (Mala rokavičarica, PA, 772), Korš (prim. op. pod prejšnjim pismom), dr. Gregor Krek (Prešernova še nenatisnjena pesem in drugo, PA, 747). 17 V Ljubljani, dne 7. XI. 1900 Čislani gospod doktor! Zaznamoval sem Vam torej tiste citate, ki bi se menda smeli izpustiti. Ko bi ne bil v zadregi zaradi prostora, ne bi ničesar izpuščal — to se razume! Pričakujem samo še dr. Murkovega članka — potem bom moral gledati, kako spravim vse gradivo pod streho. Pred par dnevi mi je poslal n. pr. dr. Šrepel iz Zagreba dolg članek, ki bo obsegal menda celo polo. Tudi Alfr. Jensen mi je poslal iz Lunda (švedija) notic o svojih švedskih prerodih iz Prešerna. Vidite torej, da sem prisiljen Vas prositi da bi izpustili nekatere citate. Ako bi pa na vsak način želeli, da se ta ali druga zaznamovana stvar i рак postavi in tiska, prosim, da samo pripišete ob strani z barvnim svinčnikom: iostaneli In vse se zgodi potem točno po Vaši volji. Če hočete, dobite tudi krtačni odti.sk. Tistih 10 separat, odtiskov dobite tudi! Ker bosta zdaj »Zvon« stavila dvu stavca, pride Vaš članek kmalu na vrsto in zato prosim, da mi ga vrnete čimprej mogoče — gotovo pa do nedelje. Z odličnim spoštovanjem udani Aškerc Dr. Milivoj šrepel. Prešernov utjecaj na Stanka Vraza, PA, 818., Alfred Jensen, Prešeren med Švedi, PA, 845. V Ljubljani, dne 17. XII. 1900 Ponatiske ste sedaj gotovo že prejeli; faktor mi je rekel, da Vam jih je že poslal. Hvala za priznanje! Ker naši ljudje sedaj tako ne čitajo drugega nego politične prepire in pa Chronique scandaleuse, mislim, da bodo Neslovenci više cenili »album«, nego pa Slovenci. Kdor mora in more zavžiti toliko paprike kakor naša publika, ta ima pokvarjen želodec in ne gutira hrane, kakršno nosi na mizo »Zvon«. »Ich sag' euch, gebt uns mehr u. immer mehr!« O Mefisto! Slovenski filistri so tudi prepričani, da ni nič bolj škodljivega in neslanega za naročnike »Zvonove«, nego članki poučne vsebina Samo malo lirike, malo romantične novelistike, na koncu pa kaka suhoparna notica o kaki novi knjigi, pa brez daljše ocene, brez razmišljevanja! Nič misliti, ne ozirati se črez meje kranjske dežele: to je parola naših brez-politkarjev. Kaj nas briga ostali svet! »Kaj, Vi hočete »Zvonu« razširiti obzorje? Vi hočete iz njega narediti revijo?! Bog ne daj! To ni za nas! Naj ostane vse pri starem!« Tako mi govorijo tukaj... Suha resnica!! ' No, vse eno — pogumno naprej! Poskusimo še! Vi pa nam pomagajte! Vaš članek o Vodniku in Kopitarju pride po novem letu čimprejmogoče na vrsto. Z vsem spoštovanjem Aškerc P. S! Skoro bi bil pozabil! Tisti nemški prevod Preš. pesmi, ki mi jih (jej poslal na ogled vitez Strahl, leži še pri meni, a jaz Vam ga iz svoje oblasti ne morem poslati. Prosim, pišite o tem g. Karlu vitezu Strahl-u, dež. nadsodišča svetniku v p. v Stari loki, pošta Škof ja Loka. On naj potem meni naznani, če Vain smem zvezek poslati. Strahl je prijazen gospod. — Informacije o nemških prevodih Prešerna je Vidic potreboval za svojo izdajo- Fr. Prešeren, Poesien. In deutscher Übertragung gesammelt und herausgegeben von Dr. Fr. Vidic. Sern je sprejel Vidic nemške prevode različnih prevajalcev, kakršne je našel, brez poprave, iued njuni tudi prevode E. pl. Strahle, ki so po izjavi dr. Kreka (LZ 1901, 573 s.) od vseh prevodov najslabši. 19 Ljubljana, dne 10. VII. 1901 Blagorodni g. doktor! Nemškega »Prešernu«, ki ste mi ga poslali danes, Vum vračam in sem zapisal na pnket »retour — nicht angenommen!« zato, ker je natisnjen na tako škandalozno grdem makulatur-papirju, du gu ne maram sprejeti v svojo knjižnico. Exemplar, ki ste ga bili poslali za »Zoon<, pa je bil natisnjen na čisto drugačnem, lepem, solidnem, močnem belem papirju! Zakaj se je sploh tiskala knjiga na dvojnem papirju? — Ali ste čitali »Ljubljančanko», kjer Vas je Funtek hudo kritiziral? Kritika v »Zvonu« izide avgusta. Vaš članek »Kopitar in Vodnik« izide gotovo letos. Te dni izide pri Gabrščeku »Ruska antologija«, nekak poskus, podati rusko poezijo v slovenskih prevodih. Z vsem spoštovanjem udani Aškerc. Vidic je dal tiskati Prešerna (prim, opombo k prejšnjemu pismu) na dveh vrstah papirja: izdajo na modernejšem papirju je poklonil Aškercu. Ni bil pa samo Aškerc, ki mu ta papir ni bil všeč. Dr. Gojmir Krek piše v oceni te knjige: »Glede ocenjene knjige pa se bojim, da nastane prepir zastran papirja. Ta ga bo smatral kot haut goût najnovejše secesije, drugi pa za preležan papir.« (LZ 1901, 575.) Verjetno pa je na to oceno učinkoval tudi urednik, ki je kasneje, po prejemu Vidičevega odgovora na to pismo, kjer mu ta očividno razlaga kvaliteto papirja (prim, naslednje Aškerčevo pismo z dne 50. julija), skušal nekako opravičiti svojo prenagljeno nevljudnost. Funtek je pod značko -u- Vidičevo knjigo obširno ocenil v »Laibacher Zeitung« 1901 v vrsti podlistkov od 12. do 19. junija. Po njegovem Prešeren nemškemu občinstvu v tej izdaji ni bil dovolj primerno prikazan. Vidičeva napaka je, da prevodov ni kontroliral, marveč je kar nespremenjene objavil. 20 Ljubljana, dne 30. VII. 1901 Blagorodni gosp. doktor! Okusi so pač različni Jaz moram reči, da za secesijo nimam okusa, zato tudi ne za secesionistični — papir. Zastran prevodov iz Prešerna Vam ne morem izreči nikake sodbe, ker me Prešeren v nemščini sploh ne zanima. V »Zvonu« izide poročilo o Vašem n. Prešernu. Kritik ne hvali vseh prevodov, priznava pa, da so nekateri dobri. Odgovoren je kritik sam, a če s kri-tikoj ne boste zadovoljni, nikar se ne jezite na uredništvo. Ni ga bolj nehvaležnega dela, nego izdajati tuje duševno blago. Koliko truda sem imel s Kettejem — in kaj sem imel zato? Podle napade. Tudi z »Rusko antologijo« sem imel ogromno delo — u hvaležen mi ni niti Gabrščck. Prosim, da mi pustite Svoj članek o Kopitarju in Vodniku za »Zoon<. Saj to naše čitatelje nič ne briga, kaj izhaja v Jagičevem »Archivu«. Za »Zvon« je Vaš članek, ki ga priobčim septembra, ali okt., nov in zanimiv. In gradiva potrebujemI Želim Vam ugodnih počitnic ter bivam z vsem spoštovanjem udani Aškerc V zadnjih pismih se že juvlja Aškerčeva zagrenjenost in razdražljivost, ki se stopnjuje od njegove objave Kettejevih poezij in polemike, ki jo je v tej zvezi z njim pričel Cankur. (1'riin. Aškerc, 1959, 26()s.) Te svoje nerazpoloženosti 8» 115 Aškerc ne prikriva tudi napram Vidicu, ki se je v zadnjih ocenah in pregledih o slovenskem slovstvu po hrvatskem in češkem časopisju s' svojimi simpatijami vse bolj nagibal k »moderni« (prim. Aškerc, 1959, 279). Kakor Funtek v »Laibacher Zeitung« tudi dr. Gojmir Krek v svoji oceni Vidičevega Prešerna v glavnem odklanja (LZ 1901, 572 s.). Vidic je postal nestrpen tudi zaradi tega, ker je Aškerc tako odlašal z objavo njegovega članka o Kopitarju in Vodniku (prim. op. k Aškerčevemu pismu z dne 22. avgusta 1900). Očividno ga je zahteval nazaj z izgovorom, da se iste snovi dotika tudi v razpravi v Jagic'evem Archivu (Valentin Vodnik, der erste slovenische Dichter, von Fr. Vidic, Archiv für slavische Philologie, 1901, 586; 1902, 74). 21 Ljubljana, dne 14. II. 1902 Blagorodni g. doktor! Tisto je res zanimivo, da ima Reinick nekaj podobnega v svoji »Ablösung«-i, kakor jaz v »Poslednji straži«. Kak naivnež bi takoj mislil na — plagiat. Meni je bilo ime Reinick dozdaj popolnoma neznano; šele iz Vašega pisma sem izvedel njegovo imé in njegovo pesem. Nemške poezije sploh več ne čitam. A kdor je filozof in psycholog, uvidi takoj, da je čisto naravno, da se dva, ki obdelujeta isto snov, morata v nekaterih momentih dotikati. Snov leži takorekoč na dlani. Meni je prišla na misel ideja, ko sem enkrat videl po zimi vojaka na straži pred neko vojašnico ... Urednik je uboga para! Najboljše bi bilo, ko bi človek vse sam kritiziral! Jaz sem prepričan, da je Vaš nemški Prešeren vobče dober in da ugaja svojemu namenu: seznaniti Nemce s Prešernovoj poezijoj. Moje privatno mnenje je pa tudi, da so nekatere pesmi Pr. prelokalnega pomena in premalo občečloveške, da bi jih bilo absolutno potrebno prevajati na nemški jezik. Kar zanima nas Slovence, vse to ne more zanimati Nemcev. Jaz bi dal ponemčiti samo kako tretjino vsega Prešerna. Kaj sem hotel reči? Da, meni je žal, če Vas je dr. Krek neugodno ocenil. Veseli me, če so nemški kritiki (dr. Kraus v »Zeit«) Vašo knjigo pohvalili. — Novega v literuturi pri nas ni nič posebnega, — česar ne bi že ituk vedeli iz »Zvona«. Čujem, da se tiska Gregorčič Ni3., potem Župančič, nekaj Cankarjevega (neka drama) tudi Jesenkove pesmi (izbrane) bi bilo dobro izdati, kakor sem omenil v nekrologu. Ruska antologija se baje jako dobro prodaje, kakor mi pravi Schvvcntner. Kar pa delajo nekateri ljudje, da vlačijo svoje privatne »ainores« v javnost, to presega vse meje! Nekateri ljudje nimajo ne iskre omike in dostojnosti. Naše javne kulturno-narodne razmere se shujšavajo od leta do leta. Pada »trdnjava« za trdnjavoj. V Ljubljani pa se kepajo klerikalci in libe-rulci z blatom. Celje... To govori cele knjige. To je takov »memcnto« našim politikom, da kar grmi v ušesa, ali tudi »Celje« jih ne poboljša. Najhujše je to, da naši Kranjci ne čutijo, da so sami ravno v taki nevarnosti kakor Korošci in Štajerci I Niti v Ljubljani ne ene slov. srednje šole! Človek bi obupal, ali jaz sâm ne obupavam, ker slutim, da nastopi kmalu nova generacija, ki se bo bolj zuvcdula svoje narodnosti. Tolažim se, da je pot do napredka in svobode trnjcra. Da ne klonem duhom, študiram zgodovino bolgarske vstaje — po bolg. izvirnikih. To je tragedija, to je epopeja, vredna — Homerja!... Spišite mi kaj aktualnega za »Zvon«! Naznanil sem Vas med sotrudniki, ker se zanašam, da mi res pošljete kaj za tekoči letnik. Z vsem spoštovanjem in pozdravom! Aškerc Aškerc ima v mislih Cankarjevo dramo »Kralj na Betajnovi«, ki je izšla spomladi 1902. Župančič v tem letu ni natisnil nobene svoje zbirke, sodeloval pa je pri almanahu »Na novih potih«. Pesmi Dragotina Jesenka, napovedane za božič 1904 (LZ 1904, 630), so izšle šele 1905. V zvezi s Celjem je Aškerc objavil v marčni številki »Zvona« aktualen, borben članek »Celjska utrakvistna gimnazija«, ki je imel za posledico prelom s kompromisarskim »Slovenskim Narodom« in gospodarjem »Ljubljanskega Zvona« Tavčarjem, zaradi česar je bil konec leta 1902 prisiljen odstopiti od »Zvo-novega« uredništva. (Prim. Aškerc, 1939, 315 s.) V zvezi s študijem bolgarske zgodovine je pričel Aškerc z januarsko številko »Ljubljanskega Zvona« objavljati »Rapsodije bolgarskega goslarja. Slike iz zgodovine bolgarske vstaje«. Ma rja Boršnik GROHAR CANKARJU Groharja in Cankarja ni vezalo tesnejše prijateljstvo, a v Cankarjevi zapuščini sta vendar ohranjena dva drobna spomina na njun osebni odnos. Ko je Grohar 1895. prvič prišel na Dunaj, da opravi sprejemni izpit za slikarsko akademijo, ki ga pa ni sprejela, Cankarja še ni bilo tam; on je isto leto padel pri maturi na ljubljanski realki. Ker je čutil potrebo po spodbudnejši umetniški okolici, kot jo je imel doma, se je Grohar 1903. zopet odpravil na Dunaj in se je tum kmalu seznanil s Cankarjem, ki je tedaj že četrto leto sta-novul v Ottukringu. Grohar je živel na Dunaju silno bedno; Cunkar piše o tem Schwentnerju 8. avgusta 1903: »Tukaj je zdaj slikar Grohar in hudo pilhari.« Edinu opora mu je bila hišu Etbinu Kristana, ki je tedaj delal v uredništvu strokovnega listu »Der Eisenbahner«. Spomin tedanjega Groharjevega stradanju in trpljenja v tujem mestu so Cankarjeve »Črtice«, napisane 1914. (v CZS XIX, 235 v opombah pomotoma imenovane »Menice«), ter »Jutranji gost«, nastal okr. 1915. Spočetka Cankar Groharja kot slikarja ni imel bogvekaj v čislih, kakor tudi ostalih slovenskih slikarjev ne; ni jih poznal. To je odkrito izpovedul v svojem poročilu (12. aprila 1904.) o slovenski umetnostni razstavi na Dunaju: »Jaz sem imel o slovenskih umetnikih in o slovenski umetnosti precej nizke pojme. Živel sem namreč na tujem in tako nisem poznal prav do poslednjega časa razen ene same Veselove slike prav nobenega proizvoda slovenske obrazujoče umetnosti, posebno pa nobenega takega, ki bi ga mogel imenovati umotvor.« Tudi potem, ko je nekuj mesecev pred razstavo obiskal Groharja v njegovem »tedanjem tesnem, dolgočasnem, slabo razsvetljenem ateljeju« in videl tum njegovo veliko »Pomlud«, to topline in svežega klitja polno sliko, ki je danes obledela, kakor usehla spravljena v Nar. galeriji, ni tedaj »napravila nanj posebnegu vtisu«. Bilo je trebu, du se vsi inludi slovenski slikarji zberejo v skupni ruzstuvi in du dunujsku kritiku izreče svojo pohvulno besedo, preden so se Slovenci docelu zuvedeli umetniške pomembnosti dela svojih impresionistov. Ko se je 25. februarja 1904. odprla v Miethkcjevem salonu slovenska razstava, ki je Grohar v imenu slovenskih umetnikov vodil priprave zanjo in jo pomagal urediti, je Cankar ni šel takoj gledat, a se je 1. marca, potem ko so dunujski čusopisi ugodno pisali o njej, ponudil Bambergu, da napiše poročilo za Laibacher Zeitung, čeprav tedaj razstave še ni poznal. Videl jo je šele dne 1Г. marca in pretresla ga je tako globoko kakor noben drug slovenski kulturni dogodek njegovega časa. Razburjen je istega dne pisal Župančiču: »Ves sem presenečen in strahovito vesel.с > Jakopič je ženijalen človek, nisem mu videl v Secesiji enakega. Grohar in Jama sta velika umetnika, še v svojem življenju nisem bil tako od srca vesel — saj to je slovenska umetnost, te pokrajine so čisto iz naših tal zrasle. In to je glavno!« Tako je kipelo v njem, da je tega dne pisal celo svojemu bratrancu, ljubljanskemu scdmošolcu, o velikem dogodku v zgodovini slovenske umetnosti: »Imenitno so se postavili!« Nekaj dni pozneje (22. marca) obvešča tudi Govekarja: »Še enkrat Ti povem, da sem očaran od trifolija Jakopič-Grohar-Jama.« Jakopič da ga je naravnost »hipnotiziral«, a »tudi Grohar in Jama bi bila na čast vsaki dunajski razstavi: večji del .imenitnih' Dunajčanov jima ni niti do rame. Ljubljančane opravičuje morda to, da Grohar svoje .Spomladi' in .Rafolško polje' tam ni razstavil.« To razodetje slovenske likovne umetnosti, njena pot preko tujine do priznanja doma, je spodbujalo tudi Cankarja, da je tedaj v svojem dramatičnem snovanju mislil na to, da si mora predvsem osvojiti tuje, dunajske odre. Grohar je kmalu po razstavi pri Miethkeju odšel najprej domov, v Sorico, in se je 6. maja 1904. od ondod spomnil Cankarja z razglednico, ki jo je založil podjeten Soričan L. J. Pintar po Groharjevi risbi: dva pogleda, na vas ter na Ratitovec, in ob okviru te krajine krepko kmečko dekle, spodrecuno, v coklah, ki z zamahom roke razkazuje lepoto soriških gora. Napisal jo je s svojo popolnoma neuko pisavo: »Herr Ivan Zankar, Stud. fil. Wien, Universität. — 'Гака je moja domovina. Pozdrav! Iv. Grohar.« To je med pismi, ki jih je Cankar hranil, prvi spomin na Groharja. Istega leta se je Grohar preselil v Škofjo Loko, z namero, da se povrne na Dunaj, a je ostal za stalno v Loki. Za božič je pisal Etbinu Kristanu od ondod sledeče pismo: Škofjaloka, 24. 12. 04. Velecenjcni gospod! Nameraval sein vis čas da se povrnem na Dunaj, vendar sem se v zadnjem času premislil. Mi bolje kaže za letos da ostanem tu. Sicer mi je letošnje poletje še prilično dobro izteklo; nekaj sem imel naročil, precej sein zase naredil in v Belem gradu sein tudi — imel vspeh. Imel sem doli pri »Jugoslovanski razstavi« 10. slik. 4. sem prodal: Jedno je kupil kralj, drugo ministerstvo, in ostali dve privatni. Poleg tega mi ie donesla tu razstava še — en orden, (red »Sv. Save«), Seveda, meni bi bilo bolje vstreženo če bi bil mesto — poslednjega eno sliko več prodal. Za take neumnosti jaz nisem posebno vnet. Sedaj imam pričeto zopet eno večjo sliko, katera upam du bo dobro vspela, vsaj kaže tuko. Mordu boste imeli s pomladi priliko io videti. Kaj pu Vi že počnete? Ali ne pridete v Ljubljano? Kuko je z zdravjem Vaše gospe soproge? Vaša — drama? Upal sem da se o vsem tem ustmeno pogovorimo, toda ker sedaj ne pridem gori, prosim, sporočite mi pismeno, juko me bo veselilo zopet kuj čituti od Vas. Tekom letošnje jeseni poročil se je Jukopič in sicer z gosp. černy. Stu-nuje tudi tu Želim Vam in Vuši gospej vesele pruznike ter srečno novo leto Vu m hvaležni Iv. Grohar (Škofjaloka št. 42.) Grohar je slikal v škofji Loki, Cankar je živel na Dunaju in med tem časom ni sledi pismene sveže med njima vso do leta 1907., ko je Cunkar med volivnim bojeiu za državnozborski mandat bival v Ljubljuui. Tedaj mu je Grohar uarisal toc wu^^v —■ ел^ vlv^ntv^ ОЛ^Л t-v/ C-V^ -— > ^ »S -о^. v/VN^Cw-v^x ^члЈЧЛЈ^" s peresom risbo na dopisnici, ki ni bila nikoli oddana na pošto in jo je moral ali Grohar sam ali kdo drug osebno izročiti; ker je Cankar tega leta bil tudi v škof ji Loki, je več nego verjetno, da se je z Groharjem sešel. Grohar risbe ni signiral, a jo je datiral 1907.; nje snov in sarkastični naslov na dopisnici pri-čutu, da je bila izvršena med Cankarjevim agitacijskim delom, ki se je pričelo s shodom v ljubljanskem Mestnem domu 1. aprila in končalo z volitvami 14. maja. Toda ali je ta dopisnica Groharjeva? Risba nima ničesar groharskega na sebi in bi jo po njeni kukovosti mogli prisoditi tudi človeku, ki ni slikar; a je vendar gotovo, da je Groharjeva. Nobena Groharjeva risba, če ni dopolnjena z barvo, nima nič tistega na sebi, kar poznamo na slikah kot svojstveno Groharjevo, in je vsaka po svoje neokretna, kakor je nerodna Groharjeva pisava. Da moramo to risbo prisoditi Groharju, zahtevajo zunanji razlogi. Nobenega dvoma ne more biti, da je naslov na dopisnici nanisal Grohar; ali je potem mogoče, da bi bil risbo na isti dopisnici izvršil kdo drug in da bi se Grohar ne bil z ostalo družbo vred podpisal na njej? Ali ni prav to, da je slikar ni podpisal, znamenje, da je imel svojo risbo za zadostno pričevalo svoje navzočnosti, za nadomestek svojega О Wovaa jSvLc^A, щх imena? Značilno je tudi dejstvo, da sta naslov in risba izvršena s peresom, medtem ko so drugi trije člani družbe podpisani s svinčnikom. In slednjič kaže primerjanje pisave na naslovu dopisnice in pisave pri naslovih knjig na risbi, da je oboje delo iste roke. Risba predstavlja kup — menda na mizi — zbranih Cankarjevih knjig, precej vestno naštetih in naloženih na veliko Bib[ljio; vrhu njih stoji škorenj, znamenje surovega zatiranja, ki naj pač simbolizira redoma sovražno in večkrat neotesano kritiko Cankarjevega literarnega dela. Ob njem polaga Cankarjeva roka, ki se, do komolca vidna, izteguje iz višave, k dotedanjim knjigam nov zvezek, naslovljen »Politika«, s čimer je mišljeno njegovo potegovanje za mandat. Više leži knjiga, ki se na nje odprtih straneh bere: »Bratje! Slovenci! ne pozabite na Narodno in Slovansko vzajemnost« — svoboden citat po dekla-macijah Mrmoljevke iz komedije »Za narodov blagor« in primer votle agita-cijske patetičnosti. V kotu zgoraj na desni stoji v okviru (neorgansko zvezana z ostalim) cerkvica na hribu, označena z napisom: »Koren nad st. Vrhniko. Parlament Slov. socijalistov«. Naslov na karti se glasi: »Naj Dobi G. Ivan Zankar, Bodoči Naučni Minister. Ljubljana.« Kakor prvič piše Grohar tudi sedaj Cankarjevo ime napačno. Dopisnico so podpisali Regent, I. Mihevc in neki Glück; Grohar je torej bil tedaj v prijateljski socialistični družbi — med slovenskimi strankami je bil najbližji soc. demokraciji — in se je, kakor toliki drugi, prešerno pošalil s pisateljem, ki se je bil podal v politično borbo, o kateri je sam dobro vedel, da bo v njej premagan. Izidor Cankar NOVO PREŠERNOVO POSVETILO V primerku Kreta pri Savici iz 1836, ki je last učiteljske knjižnice klasične gimnazije v Ljubljani (sign. 1572), sem našel prav na Prešernov dan 1946, torej istega dne, ko je izšla Kidričeva »Prošnja prešernoslovca«, tole lastnoročno pesnikovo posvetilo: „//ењоера/о*. Posvetilo je na drugi strani naslovnega lista. Napisano je s črnilom in v lepi, kaligrafski pisavi, a ima dve pisni napaki: v besedi Stépanu je S namesto b, a namesto llomeopatoo stoji llomoepatoo. Podpisa ni, tudi datuma ne. Komu velja posvetilo? Po stari, na ovojnem listu zapisani, a prečrtani signatun (1313) in po starem inventarnem katalogu v knjižnici klasične gimnazije v Ljubljani se da dognati, da je primerek Krstu z zgornjim posvetilom prišel v knjižnico iz Metelkove zapuščine (prim, tudi program te gimnuzije za leto 1861, 32). Го zapuščino, vsega 130 del filološke in zgodovinske vsebine, je dobila gimnazijska knjižnica v dar 23i februarju 1861 po Metelkovi smrti (umrl 27. decembra 1860). Gre torej za Metelkov primerek in posvetilo velja Metelku. Kuj pomeni posvetilo? Kukor je Prešeren drugod rud uporabljul metonimijo, n. pr. Mahaon nam. zdravnik (v 5. gazeli), Terzit nam. nergavi zabavljač (v epigramu Puščičar naj ima ...), tako gre tudi pri so. Štefanu v našem posvetilu za isti tropus. Sv. Štcfun, nujbolj znun kot prvi mučenec, je bil eden izmed sedmih mož ali diakonov, ki so jih apostoli določili za oskrbovanje siromakov (Apd 6). Ta svetnik velja za prvega med diakoni, ne samo zato ker je v sv. pismu med njimi imenovan na prvem mestu, temveč tudi zaradi svoje modrosti. Prešeren torej pravi Metelku, recimo, da je med homeopati najbolj dobrodelen in najbolj moder, vsekakor pa poudarja, da je izmed njih prvi mučenik, saj je prav mučeništvo sv. Štefana tudi laiku najbolj znano. Iz zanimivih Pisem o homeopatiji, knjižici, ki jo те izdal dr. Attomyr 1855 v Lipskem, izvemo med drugim, da so se ljubljanski zdravniki pritožili pri škofijskem ordinariatu zoper homeopate-duhovnike; njih pritožba se začenja takole: »Kaplan Potočnik, profesor Metelko in stolni dekan Jerin so se združili v klub, katerega namen je izpodkopavati ugled racionalnih zdravnikov.. .< Atto-myrova knjižica je v začetku 1834. leta povzročila v Ilirskem listu popravek protomedikusa Schneditza in izjavo stolnega dekana Jerina. Metelko pa se — kakor v abecedni vojski — sam ni oglasil in tudi njegovega imena ne beremo več v tej zvezi (prim. Pintar, LZ 1909, 556 in Ilirski list 22. in 29.111. 1854); vendar je moral biti med vodilnimi homeopati. Metelko ni bil skop; njegova dobrodelnost se je pokazala med drugim prav leta 1836.: tedaj je izročil mestnemu starešinstvu 300 goldinarjev za uboge zanemarjene otroke (Mam, Jezičnik IX—XI. 57). Da je bil odprte glave, priča vse njegovo delo; brez dvoma je bil izmed homeoputov najbolj bister in moder. Metelkovo mučeništvo pa je treba tako razložiti, da je postal prva žrtev Prešernovih zabavljic, zlasti Soneta o kaši. — Velja še pripomniti, da je Prešeren tudi v pismu Čelukovskemu 29. IV. 1835 segel po metonimiji z verskega področja, ko je imenoval Metelka >abc- ali abd-mesijoc. Prešeren je torej, se zdi, leta 1856. z zgornjim posvetilom Krsta ponudil roko svojemu nekdanjemu nasprotniku. Storil je to tem laže, ker je bil Metelko morda trmast, ne pa zloben in omejen kakor drugi Prešernovi nasprotniki v du-hovskem oblačilu. Tudi so bili v boju s Prešernom in Čopom boli metelčičarji ko sam Metelko. Sicer pa je ob izidu Krsta boj proti metelčici bil stvar preteklosti in v Prešernu se je marsikaj spremenilo. Tu se spomnimo tistega toliko kratov citirunegu niesta v pismu celukovskemu 22. VIII. 1856, ko pravi pesnik, da si je s Krstom hotel pridobiti naklonjenost duhovščine, da so duhovni gospodje tokrut bili z njim zadovoljni in da so pripravljeni odpustiti mu prejšnje grehe. Zanimivo je tudi, da Prešeren v Poezijah ni objavil epigruina Abecedarju (v Čbelici III: Nečiinurni up), ki meri na Metelka, dasi je prvotno stal v rokopisu. Sprašujem se, uli se ne skrivu kuj več zu obliko Stépanu numcsto navad-ncjšega Štefanu, vendar ima sodobni Murkov slovar (1852) Stefan in Štepan, a v Metelkovi slovnici sem zasledil samo Stepanjo Das. Res se opira ta razlaga predvsem na dejstvo, da je primerek Krsta z zagonetnim posvetilom Metelkov; besedilo samo po sebi bi dopuščalo še druga ugibanja. Vsekakor pa priča nova najdba, da se bo dalo iztakniti še to in ono, kar bo našemu prvemu prešernoslovcu dr. Fr. Kidriču pomagulo, du bo v novi izduji Prešernovih poezij čim popolneje pokazal snovanje našegu velikega genija. Mirko Rupel POPRAVKI IN D O S T A V K I K CANKARJEVI BIBLIOGRAFIJI Z numéro, du bi olujšul trud bodočim urednikom nove izdaje Cunkurjevega zbranega dela, priobčuiem nekuj popruvkov in dostuvkov k C. bibliografiji, objavljeni v jubilejni brošuri »Ivan Cunkar, glasnik naših dni« (SKZ 1946). Štefku Bulovec, ki je sestavilu imenovano bibliografijo, je namreč prezrla nekaj C. stvuri, nekaj pu jih je pripisala — deloma po krivdi pisca teli vrstic — Cankarju, dasi niso njegove. Kur se tegu zadnjega dejstvu tiče, je treba na vsak način izločiti nekatere feljtone, ki sem jih sum v LZ 1958, 276 zmotno prisodil Cankarju, a jih šele v CZ 1945, 82 preklical in s tem zavedel Bulovčevo, da je moje zmote iz LZ vnesla v C. bibliografijo, medtem ko držijo edinole navedbe v CZ 1945, v čemer soglaša z menoj tudi dr. Izidor Cankar. Spisi, ki se pomotoma navajajo kot Cankarjevi, so naslednji: S: Grajska lipa (C.), 18. marca 1895. — Bogat (Karol Zima), 1. decembra 1897. — Simplicij Prepeličar (Zima), 2. septembra 1899. — Poročilo (K. Zima), 14. avgusta 1900. Mb Straža 1909: Vrnitev, 21. julija. — V jesenski megli, 15. in 15. septembra. Poleg tega se je našel v novejšem času še nov material, ki doslej ni bil v evidenci literarnega zgodovinarja. Najprej objavljam popravke za nekatere netočnosti, ki so se vtihotapile v C. bibliografijo, nato pa sledi dostavek izpuščenih stvari z nekaterimi opombami. 1. POPRAVKI 1892 Junaška pesem iz naših dni. Spada pod značko: 1895. 1895 Romanca o cvetici. Spada pod značko: SJ IV (1941). Svodoba. Celotna pesem 28 kitic je objavljena v SJ II (1959), 172—5. Ivan Kacijanar. LZ, 461—3 (prav: 641—5). SJ IV (1941). Nauk o ljubezni (prav: Nauk ljubezni). Stari Znoj. Manjka navedba psevdonima: Trošan. 1894 LZ: Morala (Črtica). Manjka navedba psevdonima: Trošan. Pri nas (Črtica). Manjka navedba: II. zv. CZS; paginacija: 17—25 (prav: 36). 1895 LZ: za vse pesmi manjka navedba psevdonima: Trošan. Odgovor na Dermotovo kritiko mojih pesmi j, 7. febr, in Kritika o Krže-tovih »Lovcih«, 8. febr., spadata pod značko: 1896. 1897 SN: Ana (prav: Ada). Vinjeta. — »Mož pri oknu«: naslov ima narekovaj. Narisal sem nekdaj podobo tvojo: Faksimile rkp je prvi objavil dr. Iz. Cankar, CZS I (1925), str. XXI. 1898 S: Pričakovanje (Ivan Gradar), 22. sept, (prav: 28. sept.). SN: »Jadac«. Naslov ima narekovaj. — Stara pesem. Na koncu naslova dodaj: Uglasbil Viktor Parma. — Klarice (prav: Klarica) na vojaških vajah. 1899 Erotika: Salvina (prav: Slavina). Vinjete: Ti sam si kriv! Prva objava: Mladost (Dunaj) 1898, 209—13. 1900 Der Süden: Die slovenische Literatur seit Prešeren. (Anonimus) odpade, ker je članek nepodpisan. Dodaj: III. Nr. 64—5 (38. apr., 5. muja). S: Njegova Visokorodnost v Beli vasi (prav: Nj. visokorodnost). 1901 SN: Almanuhovci. Dodaj: (I. C.). 2ivot (Zgb.) : Ob zori. Knj. II. (prav: III.). 1902 Zjutraj v peklu (prav: ...v parku; ista napaka je v abecednem kazalu). CZ 1921, 75 (prav: 76). 1903 Sil II: Sreča. Dodaj: Novela. SN: Prijateljica. Zaljubljena funtazija. Dodaj: 7., 9.—11. marca. 1904 KK XI.: Križ na gori. Dodaj: Ljubezenska zgodba. Su III: Študija o gledišču (prav: ...v gledišču). 1905 INKol za 1906: Martin Skočir in Anastasius Schiwitz (prav: ...von Schiwitz), 96—1077 (prav: 107). N/.: še en simbol. Dodaj: Na Dunaju, 15. sept. 1906 Nina. 46 str. (prav: 146 str.). NZ: Izjava. Dodaj: Na Dunaju, 8. avg. 1907 Pismo Frid. Juvančiču od 20. okt. (prav: 30. okt.). 1908 RP: Domovina 23. maja. Dodaj še dutuma nadaljevanja: 27. in 30. maja. Trubar in Trubarjeva slavnost (prav: ...Trubarjeve slavnosti). 1910 SN: Nuši umetniki. 21. (prav: 32.) marca, ... Refenra ... Rojen 10. maju 1876... (Ogrodje za avtobiografijo iz 1910: prav:. 1912). Prim. CZS XVI. 355. 1912 SN: Soba (prav: Sova). 12. maja. 1913 SN: Rumene rože. 2. jul. (prav: 5. jul.). KolMD za 1914: Naš laz. 38—9. Dodaj avtorjevo značko: Д 1915 SN: Verovšek. Dodaj: Anton... Listek. 1917 Telesne vaje stražnika. 257 (prav: 247—8). 1918 Književni jug: Brlinčkov Miha in Tičkov Grega. 1. marca. Dodaj: knj. I. 175—7. 1923 Hlapec Jernej in njegova pravica. V desetih (prav: devetih) slikah za oder priredil Milan Skrbinšek. 2. DOSTAVKI Življenje naj bode Vam srečno (Pesem iz 3. razreda realke, posvečena 1891 Urški Cempuhovi, roj. Steržinar, por. Grampovčan). — Obj. dr. Janko Grampovčan, Močilnik 1940 (I), št. 2, 17. (Faksimile rkp na posebni prilogi med str. 40 in 41; na obratni strani posnetek C. votivne risbe velikosti 33 X 22 cm iz 1889. Risba je na evangeljski strani glavnega oltarja ▼ cerkvi na Brezjah.) Vrabec spomladi (Pesem). — Večerni sprehod (Pesem). — Čudna cvetlica (Sonet). — Vse tri pesmi je obj. Cvetko Golar s pripombo, da so iz L 1891, ko je bil C. dijak 3. raz. realke. Novi rod (Trst) 1922 (II) 33, 99, 129. Materino oko (Pesem). — Obj. Matej Mikuž s pripombo, da jo je C. zložil 20. svečana 1893 in da si jo je prepisal iz njegove beležnice kot dijak. Novi rod (Trst) 1925—26 (VI), 202. Materi Črtica. — Obj. Matej Mikuž s pripombo, da je iz 1893 in da si jo je prepisal iz C. beležnice kot dijak. Novi rod (Trst) 1923 (III), 41. (Ponatis: Mentor 1937—8, 233.) Spominjaj se šole! (Parodija na Prešernov sonet »Memento mori!») — Po izgubljenem C. zapisku iz 1893 po spominu zapisal in obj. Fr. Ločniškar. Mladika 1921 (II), 16. Ponočna tišina je meni ljuba. (Petošolec.) — RK (Dijaška priloga) 1893, (V), 33—4. Za slovo. (Pesem z dne 29. jul. 1895., zapisana v album C. znanke Ide Božič-Wundlerjeve, obenem z risbo s tušem »V spomin« — motiv iz Močilnika.) — Obj. Danilo Gorinšek, Odmevi 1930 (II), 19—21. (Risba, 19; faksimile rkp, 20—1.) Pod jasnim solncem rdeča roža... (Pesem z risbo iz jun. 1897 s podpisom: I. C., stud. phil.) — Obj. Martin Benčina, Umetnost 1939/40, 164. Miha. (Spisal Anton Grom.) — Vrtec 1898, 124—6 Zbolela je na smrt! (Spisal Tone Grivar.) — Vrtec 1898, 142—3. Ti sam si kriv! Načrt za novelo. — Mladost (Dunaj) 1898, 209—13. Vpis v spominsko knjigo Jadvige Erzinove 23. nov. 1898. — Obj. dr. Rudolf Marn, LZ 1939, 8—9. V spominsko knjigo ge. S. N. Na Dunaju, 16 maja 1904. — Obj. dr. Č. N., LZ 1941, 40. Se enkrat trnovska procesija. — RP 3. jun. 1907. Vaš tabor je socijalna demokracija! (Iz C. volivnega oklica 1907.) — Prvi maj-nik 1919, 27. (Ponatis odlomka: Naprej 6 dec. 1924.) Pohujšanje v dolini Sentflorjanski. Opis oseb. - Gl. L1921/22, št. U, 19-21: pismo Frid. Juvančiču z dne 30. okt. 1907.) Urlaub. (Hrvatski prevod, ki je izšel pred slovenskim originalom!). — HrvDk (Sri) 22. apr. 1908. — Prim. DS 1920, 51. Trubar in Trubarjeve slavnosti. — Delavski list (Trst) 5., 12., 19. jun. 1908. Prim. Novi svet 1947, 40. Prišel sem k nji pod noč... (Pesem z dne 1. jul. 1908.) — Obj. Historicus-Anton Kristan, Pod lipo 1926 (III), 42. V album. (Neimenovanemu slovenskemu delavcu na Dunaju iz 1. 1908/09.) — Obj. Marjan Telatko. Zora (Srj) II. 1. jan. 1939, 22l Jesenski psalm. (Pesem iz 1909.) — Odmevi 1930 (IV). 13. (Prim. CZS XIV. 296 in CZ 1945, 76.) Zanimiva izjava na naslov Karla Linharta. — NDk (Celje) 18. nov. 1910. (Ponatis: S: 19. nov. 1910 in Mb. zadr. Kol. za 1936, 77.) Izjava (o Kraigherjevi »školjki«), — SN 5. jan. 1911. Josip Murn-Aleksandrov. Predavanje z dne 11. dec. 1911 (Posnetek). — SN 12. dec. 1911. Izjava I. C. pred sodiščem 9. maja 1913. (Po uradnem zapisniku.) — CZ 1921, 151—2. Vpis v spominsko knjigo na Vrbi: a) maja 1914, b) 31. jul. 1918. — Obj. dr. Jože Rus, Slovenija 9. dec. 1932. O pomlajenju in prerojenju III. — Naprej 8. maja 1918. Prim. Dušan Kermav-ner, Urednikove dopolnitve, v knjigi: Dr. Henrik Tuma, Iz mojega življenja. Lj. 1937, 457—8. Domačija. Mladi rod I (15. dec. 1945). Tehn. Matajur 4—5, druga tehn. 3—5. — Prim. Štefka Bulovec, Ivan Cankar — glasnik naših dni. Dopolnila in popravki. (Str. 1.) Vrsta doslej še neznanih tiskanih C. spisov s tem nikakor ni zaključena. Neraziskano je še njegovo sodelovanje pri dunajskih časopisih »Neues Wiener Journal«, ako drži navedba v CZ 1945, 66, in »Information«; prav tako tudi ni znano, ali je Cankar sprejel ponudbo urednika petrograjskega dnevnika »Novoje Vremja«, da bo zanj prispeval podlistke. (Naš list 5. jul. 1906.) Posebno pripombo zasluži pesem v ženskih asonancah »Materino oko« in črtica »Materi«. Zanimivo je, da sta obe stvarci prav za prav ena celota, predstavljajoča dijaško nalogo, ki jo je v »Dijaški prilogi« RK 1892 (IV), 115 razpisal dr. Anton Mahnič na 7. mestu. Mislim, da se ne motim, če trdim, da se prav na to Cankarjevo nalogo nanašajo Mahničeve besede: »Isti mladi peto-šolec spet prav nežno in ginljivo opeva moč materinega očesa. Pravim pa ,opeva', ker dve tretjini naloge je spisal v gladkih verzih; pa tudi kar je v nevezani besedi, je res prav poetično milo. Ker smo vže zadnjič .materino oko' od nekega drugošolca natisnili, smo za zdaj to prelepo nalogo izpustili. Mlademu pisatelju pa iz srca čestitamo.« (Dijaška priloga RK 1893 [V], 18.) Pri-občevalec pesmi Matej Mikuž pripominja, da je C. »Materino oko« zložil 20. svečana 1893, Dijaška priloga z Mahničevimi besedami pa je izšla konec aprila istega leta. Tudi po razmerju obsega obeh sestavkov se Cankarjeva naloga ujema z Mahničevimi navedbami, ker je pesem v resnici približno še enkrat daljša kakor prozaični sestavek. Nalog z omenjenim naslovom je Mahnič prejel vsega skupaj troje, od katerih je eno (nekega drugošolca) natisnil, drugo (nekega četrtošolca) pač omenil, a ne objavil. Če torej priznamo C. nalogo kot tretjo, moramo pripisati C. avtorstvo še nalogi z naslovom »Ponočna tišina je meni ljuba« (Dijaška priloga RK 1893, V., 33—4), katero je po Mahniču napisal isti petošolec kakor »Materino oko« v verzih in prozi. Za to nalogo pravi goriški urednik, da se »izraža v nji rahlo čustvo in neprisiljena fantazija« (Dijaška priloga RK 1893, V., 18). Razen tega je C. poslal Mahniču še nalogo »Pozdrav spomladi«, ki pa ni bila priobčcna. O njej urednik sodi: »Slika prav živahno, beseda je krepka in vendar milo gladka.« (Dijaška priloga RK 1893, V 38 ) Cankarjevo avtorstvo je treba pripisati razen dveina spisoma, ki jih je na novo ugotovil dr. Iz. Cankar, še dvema črticama: Miha (Spisal Anton Grom), Vrtec 1898, 124-6, in »Zbolela je na smrt!« (Spisal Ione Griva r), Vrtec 1898, 142—3. V prvi je C. podal osnutek kasnejšega svojega vecjcga spisa »Smrt in pogreb Jakoba Nesreče« in še pozneje I. poglavja črtice »Brlinčkov Miha in Tičkov Grega«. Druga črtica pa je obdelava motiva, ki ga je razvil že v fclj-touu »Ura« (S 1. in 2. avg. 1896). Pripominjam, da je psevdonim Tone Grivar ime glavne C. osebe v »Novem življenju«, kukor je sploh C. imel večkrat navado, da je za svoje psevdonime rad jemal imena svojih »junakov«. (Prim, psevdonim Mlakar v feljtonu »V čakalnici« z imenom glavne osebe iz »Romantičnih duš«, ali psevdonim Mak po osebi iz feljtona »Na Drenovem«). France Dobrouoljc KNJIŽNA POROČILA IN OCENE POEZIJE DOKTORJA FRANCETA PREŠERNA Z DODATKOM V POEZIJAH NEPRIOBČENIH PESMI. Ob stoletnici Poezij slovenskemu ljudstvu posvečen in zanj prirejen ponatis. Ljubljana 1946. Uvod in razlago napisal A. Slodnjak. Izdul in založil Slovenski knjižni zavod v Ljubljani. Natinila tiskarna »Ljudske Pravice« v Ljubljani. 562 str. v V vrsti dogodkov, ki so v prvem letu svobode prispevali k popularizaciji Prešernovega dela, sta najpomembnejša dva: reprezentativna Prešernova razstava in izid prve slovenske komentirane izdaje Prešernovih pesmi, namenjene ljudstvu. Težko pričakovani in šele ob stoletnici Poezij pričakani dar, namenjen duhovno in socialno sproščenim množicam slovenskih kmetov, delavcev in razumnikov! V nepojmljivo kratkem roku in v »nevšečnih okoliščinah«, ki so bile v tem, da je bilo prireditelju, ki si je zamislil izdajo Prešernovih Poezij, opremljeno ne le z besedno razlago, marveč tudi z obširnim uvodom in komentarjem k vsaki pesmi, na razpolago le nekaj mescev, je dr. Anton Slodnjak opravil delo, ki so se nanj pripravljali mnogi prešernoslovci, pa ga niso dognali. Ne Levstik ne Leveč in ne Luka Pintar svojih načrtov v tej smeri niso uresničili, ker je bilo prešernoslovje šele v povojih in so bili sumi njega prvi pionirji, šele ko so literarni zgodovinarji tega stoletja, dr. Ivan Prijatelj, ur. Josip Puntar, zlasti pa dr. Avgust Žigon in dr. France Kidrič, s sistematičnim delom pripomogli k boljšemu poznanju Prešernovega časa, pesnikovega življenja in njegovih umetniških hotenj, so bili dani pogoji za nastunek tuke knjige. Odlok predsedstvu SNOS-u z dne 1. februarja 1945, izdan sredi narodnoosvobodilnega boja na osvobojenem ozemlju, da se dan Prešernove smrti v bodoče ruzgluša za vseslovenski kulturni pruznik, je postuvil nuši literarnozgodo-vinski vedi prvo nalogo, ustvariti pomoček, da bo vsak Slovenec ne glede nu svojo izobrazbeno stopnjo spoznul delo nušegu narodnega genija. Kakšnu naloga je čukula Slodnjaka, ko se je lotil prirejanja Prešernovega besedila, pisanja uvodu o Francetu Prešernu in njegovih poezijah, besedne, oblikovne, zgodovinske in vsebinske razlage pesmi zu nušegu delovnega človeka na vusi, v tovarni, pisarni itd.? Treba mu je bilo zbruti veljavne izsledke prešerno-slovcev. jih urediti in podati tako, du bo ruzlaga Prešernovega dela pravilna, razumljiva in pregledna in da bo nerazvajen in nerazgledan bralec našel v priročni knjigi odgovore na vsa vprašanja, ki mu more današnje prešernoslovje nanje odgovoriti, ter tako prirediti besedilo, da staru pisava ne bo motila užitku in ne hodila preveč v navzkrižje z danes veljavnimi pravopisnimi in slovničnimi pruvili; storiti puč vse, du ne bo človek, ki mu šolu ni moglu pokazati Prešerna, tjavdan ponuvljul zu drugimi, inurveč du bo sam resnično spoznal, du je Prešeren naš največii pesnik, du nam ie prav on pred kulturnim svetom ustvaril ime, da bo doumel, zakai so se naši borci in politiki v boju za narodne in človečanske pravice sklicevali nanj in v čem je tista skrivnost njegovih stvuritev, du mu bodo te, bolj ko jih bo pfebirul in o njih premišljal, resnično zmerom dražje, lepše in bolj človeške. Ko bi se bila ta naloga prireditelju knjige, dr. Slodnjaku, v celoti posrečila, bi bila idealno pa tudi prvikrat na Slovenskem rešena. Oglejmo si najprej ureditev Prešernovih tekstov in priredbe besedila, kakor ju zahteva ljudska izdaja! Pravilno je Slodnjak v prvem delu objavil pesmi tako, kakor jih je razvrstil v zbirki iz leta 1846 pesnik sam. Sprejel je vanjo Zdravljico v zadnji znani redakciji iz N 1848 oz. iz KČ V in tri zabavljive napise, ki jih je vseboval tiskarsko cenzurni rokopis (Abecedârju, Izdajavcu Volkmera fabul in pesmi, Novičarjem). Od tiskanih Poezij 1846 se tekst razlikuje v tem, 1. da je v skupini sonetov prireditelj uporabil tri naslove, ki jih je pesnik sam prvotno zapisal, pred tiskom pa spet črtal (Sonetje ljubezni, Zabavljivi sonetje in So-netje nesreče), in 2. da je Matiju Čopu posvečeni sonet, v Poezijah 1846 natisnjen kot zadnji v razdelku Sonetje, postavil pod naslov Krst pri Savici, kakor ga je bil tjakaj o prvi izdaji Krsta (1836) uvrstil Prešeren sam. Zaradi značaja izdaje redaktor teh sprememb ni utemeljil; šlo mu je za preglednost, kar sklepam iz tega, da govori pri razlagi skupine Julijinih sonetov, ki sledijo Son. vencu (str. 245), da je Prešeren zložil več vencev sonetov, to je sonetnih ciklov, pri tem pa se mu je napačno zapisalo, ko pravi Sonetom ljubezni sonetni venec (str. 245). Uvrstitev Čopu posvečenega soneta pod naslov Krst pri Savici se da sicer zagovarjati z izdajo 1836 in s tesno notranjo zvezo, vendar bi bilo pravilneje, ko bi se upoštevala pesnikova zadnja zamisel, zveza med sonetom in Krstom pa močneje podčrtala ali v uvodu ali v komentarju. Poezijam 1846 je Slodnjak dodal 18 slovenskih pesmi, ki so ali nastale po izidu zbirke ali pa jih pesnik namenoma ni sprejel vanjo. Te so: 1. Vso srečo ti želim, 2. Romanca od Strmega grada, 3. Sveti Senan, 4. Nuna in kanarček, 5. Licovovi strelci, 6. Kar je, beži..., 7. Elegija svojim rojakom, 8. Nebeška procesija, 9. šmarna gora, 10. Čudni dihur, 11. Metelčici, 12. Slomšku, 13. Gospodu lzmajlu Sreznjevskemu, 14. Matiju Čopu, 15. Antonu Linhartu, 16. Mihu Kastelcu, 17. Janezu N. Hradeckemu in 18. Prijat'lju Lašanu. Izbor teh tekstov je dobro premišljen in za ljudsko izdajo primeren, saj je odločala idejna in umetniška pomembnost pesmi. Nujno pa bi bilo označiti ta dodani del in ga ločiti od celote Poezij s posebnim naslovom (morebiti: Dodatek, Nameček ali pod.), da ne bo pri nepoučenih nejasnosti, kaj vsebujejo Poezije 1846, in čemu dvakratni naslovi oddelkov Pesmi, Balade in romance itd. (str. 43 :304, 85 : 307 itd.). Drugo je vprašanje razvrstitve. Pesmi bi bilo možno razvrstiti ali po vse-binsko-oblikovnem — to bi bil umetnostni in Prešernov kriterij — ali pa po kronološkem principu — to pa bi bil razvojno zgodovinski in znanstveni vidik. Tudi srečna kombinacija obeh vidikov bi se morebiti našla. Če se je Slodnjak odločil za prvo načelo, potem je napak, da je uvrstil posvetilo Gospodu lzmajlu Sreznjevskemu (str. 341) med Zabaoljioe napise (str. 339), ko sam na str. 37 čisto pravilno razlaga njega vsebino, češ, za Prešerna »je bilo odločilno le to, da je bil Sreznjevski odposlanec velike pradomovine Slovanov« in je zato pesnik hotel sporočiti ruskemu učenjaku, »da na skrajnem zapadu slovanstva gori v najboljših srcih vroč spomin« na to slovansko pradomovino. Po taki razlagi posvetilo torej ni satira in ga ni mogoče uvrstiti med Zabavljive napise. Podobna napaka je pri zadnjih treh pesmih v razdelku Grobni napisi (str. 342): sonet Mihu Kastelcu (str. 344), prigodniška oda Janezu N. Hradeckemu in posvetilo Prijat'lju Laianu (str. 353) niso epitafi in zato nikakor ne gredo vsebinsko v isto vrsto ko nagrobna napisa Čopu in Linhartu. Če bi upoštevali pri ureditvi dodatka vsebinsko-oblikovni vidik in ostali pri Prešernovih naslovih razdelkov ter se morebiti ozirali na vsaj približen kronološki red, bi se podala nekako takale razvrstitev: Pesmi 7, 5, 1; Balade in romanco 2, 8, 9, 3, 4; Različne poezije 6—17, 18, 13—10, 11, 12—14, 15; Sonet 16. Če pa bi uvaževali le kronologijo (gl. Kidrič, Prešeren I, str. V—VIII), bi morali razdelki odpSsti in bi moral biti vrstni red pesmi takle: 7, 5, 9, 1, 2, 8, 3, 4, 17, ' 6, 18, 13, 10, 11, 12, 14, 15, 16. Zdi se, da Slodnjak o tem vprašanju ni dosti premišljal in da je kratko mulo sprejel za dodane pesmi vrstni red iz Pirjevec-Glonarjeve (1929) oziroma iz Pirjevčeve miniaturne izdaje (1939). Glede izbora pesmi se pojavlja še eno vprašanje: Kaj pa Prešernove nemške pesmi? Vsaj dve sta idejno in umetniško tako pomembni, da bo tudi preprost bralec prikrajšan, če mu jih kakor koli ne posredujemo. Mislim elegijo Dein Andenken des' Mathias Čop in sonet An die Slovenen, die in deutscher Sprache dichten. Ponatis nemških izvirnikov sploh ne prihaja v poštev. Morebiti bi bil uporaben kak starejši prevod (Medved, Stritar), če pa ne, bi kazalo poiskati novega prevajalca, v skrajni sili pa vsaj prevesti pesmi v prozo. Da bi bilo problem treba pametno rešiti, se vidi iz tega, da Slodnjak v uvodu ne more molče mimo nemške elegije Čopu (str. 27), omemba sama pa je brez koristi, če bralec nima prilike, spoznati pesem. Grafična podoba pesmi, se pravi, kako je pesnik sam razporedil vrstice: kdaj jih piše tako, da se njih začetki vrstijo v ravni navpični črti, kdaj tako, da stoji ena vrstica bolj na levo, druga bolj na desno, da je v tej vnanji podobi doslednost kakor v kakem ornamentu, ne more biti čisto brezpredmetna, ker se tudi v tem izraža pesnikova volja in ker tiskarska oprema Poezij 1846 popolnoma ustreza še tako razvajenemu okusu ljubiteljev lepe knjige. Zato ne najdem razloga, da je v tej izdaji vnanja podoba naslednjih pesmi drugačna, kakor jim jo je izbral pesnik sam: Strunam, Pod oknom, Prošnja, Ukazi, Sila spomina, Mornar, Soldaška, Zdraoljica, ,V spomin Valentina Vodnika, V spomin Andreja Smoleta, Od železne ceste, V spomin Matija Čopa, Glosa (gl. geslo!), Krempeljnu, lzdujavcu Volkmera fabul in pesmi, Kopitar, Nooičarjem, Ba-hači..., Pričujoče poezije, Gazele, Uvod h Krstu, Nebeška procesija in Šmarna 8°га- ..... Težak problem za vsakega izdajatelja Prešernovih poezij je jezikovna redakcija. Vse poljudne izdaje od Klasja (1бЫ>) pa do miniaturne (1939) obravnavajo jezik in črkopis po svoje, ker ju skušajo spraviti v sklad s sodobno rabo. Naravno je, da mora prireditelj ljudske izdaje tako približati jezik in pisavo bralcu, da ga zdaj že nežive oblike in zastarela pravopisna podoba ne bodo po nepotrebnem motile. Dr. 1. Prijatelj je glede izdajanja naših klasikov predlagal, naj bo jezikovna oblika tekstov »kolikor mogoče enotna in današnja, da ne moti užitka in ne bega naše nestalne pisave« (Slovenska knjiga, priloga LZ 1917, št. 2, str. 7). To načelo je sprejemljivo tudi danes s prislavkom, da je bojazen pred nestalnostjo pravopisa nepotrebna, ko imamo vrsto zanesljivih pomagal, n. pr. Breznikovo slovnico. Slovenski pravopis, Slovensko pruvo-rečje in še kaj. Vem, da še starejše proze ni pametno mehanično natezati na slovnična in pravopisna kopita iu da je še posebno težko najti pravo mero pri modernizaciji vezane besede, posebno pa še takšne, kakršna je Prešernova. Ги je treba imeti zanesljiv čut za metrum, ritem in glasovne figure ter upoštevati še, da noben slovenski pesnik ni tako tesno povezan z ritmom in melodijo domačega narečja kakor Prešeren z govorom svojega rojstnega kraja in okolice. Na splošno lahko rečem, da je Slodnjak našel pri redakciji Prešernovega besedila za ljudsko izdujo pravo mero. Izenačil jo z današnjo pisavo polglasnik, obrazila -am, -iga, -iniu, -êjo, -i (loc. sing, pri subst. musc.), gorenjski -š- s knjižnim -šč-, -jn- z -nj-, zlogotvorni r, predpono nur- z nuj-, ločilu, nuglusnu znamenja itd. Zase sem se težko sprijaznil s tem, da pušča apostrof, saj sta ga v poljudnih izdujuh opustila že Pintar (1900) in Pirjevec. Le pri predlogu iz, če je izpudel ▼okni, je apostrof neogiben. Oporo zu opustitev upostrofa imam v rimi hiše -plesišč (331, t, 3*) in glediše- niše (333, 5, ?), kjer je pisava besed gledišč in plesiše, ki io mimo Prešerna uvaja Slodnjak, ker hoče biti tukaj dosleden, gotovo čudna, и doslednost bi potem tudi zuhtevulu pisavo Dolenj c, ne pa Dolenc (352. t?). Glede naglasnih znamenj pesnik sum ni bil zmerom enako nutunčen in šele, ko je prirejul Poezije, je bil z njimi kar prerazsipen, ker je mislil na vse tiste svoje rojake, ki jih je bilo treba šele učiti, kuko naj se vezana beseda bere. Danes pesniki redko rubijo akcente in to le, kadar se poudarek v knjižnem jeziku ne sklada 7. ritmom verza, kadar je možna dvoumnost in morda še, ka- * Pokončna številka pomeni stran, ležeča pu vrsto. dar gre za retorični poudarek. Noben greh zoper pieteto ni, če priznamo prireditelju v pogleda rabe naglasnih znamenj vso svobodo, da le upošteva ritem verza. Dr. Slodnjak si je to stališče osvojil in večinoma obdržal le tiste Prešernove akcente, ki je treba današnjega bralca nanje posebej opozoriti. Vendar so v tekstu ostala nekatera naglasna znamenja, ki jili bo vsak Slovenec brez vsega lahko pogrešil, n. pr. napnimo (61, 7), drevo (212, 4), sapic (232, 3), listom (241, 12). svete (251, 15), rajskega (251, 18), slovénskih (260, 4) bômo (260, 8), govorico (260, 10), postivi (262, 1), kopiti (262, 4), izvoljeno devico (265, 12), Popotnik (266, 27), puščavo (266, 27), bolečine (270, 12), upanje (271, 12), lopata (272, 12), mrtvaškem (273, 2), krščansko (275, 11), blagor (285, 9), tlâko délat (331, 16), imé pové (352, 6) itd. Ko bi se Slodnjak ravnal po Slovenskem pravopisu*, oziroma po Slovenskem pravorečju (1946), bi moral popraviti tale Prešernova naglasna znamenja: cvetéjo v cvetêjo (58, 5), temno v temno (114, 19-, SP1 249), lahko (Prešeren piše lohkà) v lahko (135, 3; SP1 109), domà v doma (152, 10-, SP1 46), prostost v prostost (169, 6; 170, 17), namèst' v namést' (184, 14-, 262, 10), zvončeke v zvončeke (209, 19), razvéseljêno v razveseljêno (249, 8), na gôro v na goro (335, 24; SP1 63). V naslednjih primerih so v tej izdaji naglasna znamenja napačna, dasi so v Poezijah 1846 pravilna, in bi jih bilo treba popraviti: Zapuščena v/ Zapušččna (79, 23; 357, 22), prišla v prišla (137, 2), svetà v sveta (152; 1), bilo v bilo (170, 4), solzè v solzé (170, 12), kjerkoli v kjerkoli (250, 15), umrjéjo v umrjêjo (302, 19) in imè v imé (331, 7). Pri akcentuaciji poudarjenega vokaličnega r se Slodnjak ni oziral na to, da je Prešeren pisal ta glas v poudarjeni poziciji z èr, pri čemer mu je gravis služil le za oznako polglasnika, ne pa tudi za oznako glasovne kvantitete; zato bi moral namesto srčnemu (169, 2), srca (205, 3; 228, 15 ; 229, 12; 234, 1), vržena (215, 6), vtrjena (233, 3, 14), novočrkarjev (257, 10), Vrba (265, 2), trnjevka (271, 8); otrpnili (271, 9); srce (219, 13; 293, 5), obrnit (348, 8) in obrni (348, 13) pravilno pisati: srčnemu (SP1, 233: srčen), srca, vržena (SP1, 279), utrjen (SP1, 267), novočrkarjev (SP1, 36), Vrba (SP1, 279), tfnovka (SP1. 256), otrpnili (SP1, 163), srce (SP1, 64), obrnit (SP1, 149) in obrni. Nujno bi bilo, da bi bile nekatere besede akcentuirane. Ozir na smisel zahteva naglasna znamenja na tehle besedah: préd (časovni adverb, možna je zamenjava s predlogom prèd; 46, 24; 50, 10; 55, 2; 58, 5, 6; 59, 6; 60, 6; 66, 14; 102, 13; 103, 9; 104, 7; 128, 3; 129, 7; 166, 4; 187, 25 ; 210, 1; 211, 5; 244, 12; 251, 3; 279, 16; 289, 3 ; 337, 4, 11), počila (136, 13), té (170, 22; 228, 13; 238, 4 6; 244, 2; 250, 19 ; 277, 17; 294, 3), tö (249, 4), more (251, 25), ti (253, 4), svet (308, 13). Tuje besede bi kazalo na vsak način akcentuirati vsaj pri besedni razlagi, n. pr. mizerêrom (125, 5) kotiljôn (142, 3), Paganin (143, 3), Minerve (157, 2; 160, 6), Ôrfej (157, 8), Apolon (160, 3, 6), Fénis (161, 12), lingviste (163, 13) puriste (163, 17), dûlce et utile (164, 6), llömejevo (165, 13), Aligien (176, 3), Pegaza (182, 16), Katön (200, 14, 19), Lukanov verz v zabavljivem napisu na str. 200, Pindarovi (212, 23), satelitov (210, 16), Hânibal (210, 18), Dmskuri (219 9), azûri (219, 14), Véneri (221, 10), Örfejevih, Örfeja (233, 15, 21), Parnasi (235, 9), demand (250, 17), bramini (252, 24), tamburini (255, 2), Harpije (282, 8), Abidi (284, 10) in talar (291, 9). Tudi na gorenjske narečne posebnosti bi bilo treba opozoriti z naglasnim znamenjem: zakrčč (116, 13), zgodilo (142, 5), 'zročmo (150, 23), prebivališča (208, 17), zbiral ščih (209, 23), bezat (220, 1), govorit' (232, 17), straši (271, 8), sprosti (285, 12), črti (295, 5); krsti (303, 12), zala/.'vati (316, 11), odlašavcam (535, 15); poiêjo (320, 6), razsvetlil (342, 10), za-pléè'vat (344 8) in prav tako na nenavadno akcentuirane besede: Osrčenje (84, 26), gréde (97, 5), visélnice (114, 17), dirjalo (115, 12), s könjika (116, 19), odkôpan (125, 19), žalost (146, 6). pohiijšljiva (166, 7), stvarile (174, 8), pravljičarjem (184, 1), êsov (186, 3), cêtov (186, 2), Abeeedârju, abecedârja (190, 14, 16), zlâta (272, 16; 290, 8) in zoper stâvi (ne: zoperstavi, 279, 13). Zaradi ritma in melodije bi bila priporočljiva akcentuacija naslednjih besed: varuj (46, 3; 353, 19), srce (47, 11), srčno (67, 7), znâ, vé, uči, kako, stanu in rime * Krajšam: SP1 = izdaja 1935, SP3 = izdaja 1937. o 129 na te besede (83), srca (102, 11; 24-3, 10; 244, 13; 292, 24), svetlo (115, 14); strašno (116, 13), rôko (120, 20; 121, 1), roké (121, 8: 344, U), peté (122, 9), od s'ca spet do srca (124, 15), grobov (125, 11), pokôpat (125, 20), potrdijo (134, 15), trije (136, ?), naSèl (141, 8), priščl (141, 19), na uho (142, 9), našli (142, 10), orglarček (144, 15), neba (148, 11), néba (149, 15; 21£ 6); vezanje (159, 106), luči (164, 2), dokaj (172, 14), umoril (172, 14), učenost (173, 3), nikdar (209, 10), kadàr (212, 9: 254, 22); skazâle (233, 18), ugasnila (244, 12), poti (254, 9), trdi (257, 12), svéta (265, 4), pomoči (277, 6), vojsko (281, 10), glavo (281, 12), stebri (282, 9), jezéra (283, 8; 289, 12), jezeri (288, 9), vnémar (296, 9), mlado (309, 4), na pomoč (313, 19). Pa še doslednosti na ljubo: Turčije (122, 6; kakor stoji pravilno šele na str. 235, 4), namést' (170, 1; 188, 23), prostost (170, ?; 321, 16) in prostosti (316, 3). Glede rabe ločil v prirejenem Prešernovem tekstu sem opazil tele napake: 1. vejica je odveč 63, 13 (hleba, in), 129, 11 (skopni, ko), 134, 1? (sproščen, al), 184, 3 (slasti, kakor), 192, 13 (duhovna, in), 209, 2 (mene, in), 218, 12 (cvete-čelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične), 221, 5 (puščico. Kupido), 240, 2 (velo, in), 241, 14 (cvetlice, in), 249, 6 (zamuda, in), 258, 1 (bode, in), 262, 12 (imenitni, in), 267, 2 (gade, in), 268, 12 (v bran, sovražna sreča, stoji), 268, 17 (zmanjka, in; govorniška pavza bi se dala nakazati, če je že treba, s pomišlja-jem), 287, ? (vtopljêne, in), 290, 5 (naročila, in), 297, 11 (vere, in), 304, 8 (z menoj, al' z njim — kakor je prav 306, 8), 311, 16 (bral, in), 313, 20 (tepo, in), 314, 10 morja, in), 330, 1 (beračune, in), >49, 2 (méstnjanom, in); 2. vejica manjka med navedenima besedama: 82, 14 (srečne vesele), 189, 22 (kmet molitve), 191, 4 (lej pure), 210, 4 (da kar), 212, 13 (Lej tak), 219, 8 (Tak' kakor), 226, 12 (in kjer), 231, 2 (pesmi tebi), 234, 22 (kar Samo), 234, 23 (jamo pozabljeno), 234, 24 (vnukov veter), 249, ? (pota polna), 251, 19 felor'je vtistijeni; oltarje Ljubezni), 262, ? (jermenov meni), 268, 12 (Tak' siromak; siromak ti), 275, 14 (kri po), 276, 9 (trdnjavo zidano), 278, 5 (živet' nočem), 287, 8 (in da), 290, 6 (prstan samo), 309, ? (zanesi mlad); 3. vejica je napačno postavljena: 162, ? (prav: zrno in, kar), 259, 25—26 (prav: berimo in, kar), 273, 1 (prav: znabiti da, kdor); 4. namesto vejice naj bi bilo podpičje: 132, 5 (prav: pojo; obup), 145, 15 (bolje: melodije; toži), 191, 3 (bolje: brane; lej), 244, 3 (bolje: postala; kar), 280, 4 (bolje: polovice; med); 5. namesto pike naj bi bilo podpičje: 43, 10 (prav: rodi; od), 43, 14 (prav: ve; kak'), 43, 18 (prav: čas; in), 231, 21 (harmonije; kjer), 242, 5 (bolje: belo; in), 260, 4 (bolje: Ilirjanov; prekosili); 6. namesto pike naj bi bil klicaj: 33, 22 (miru! — kukor pravilno 83, 24), 95, 8 (bolje: veljate! Radi); 7. pika manjka: 136, 6 (prav: naredit'.); 8. namesto podpičja nuj bi bila vejica: 172, 6 (prav: léta, kmalu — Prešeren ima zarudi vokutivu klicuj); 9. namesto podpičju nuj bi bil klicuj: 224, ? (imenu! Tam) in zaradi te spremembe na isti strani vrstica 9 namesto klicaja pika (plamena. Ko); 10. namesto vprašaja bi bilo bolje postaviti piko: 290, 14 (prebiva. Pri); 11. namesto klicaja bi bilo bolje postaviti vejico: 95, 12 (stare, ako), 255, 6 (goreče, vam), 117, 3 (lej. smrt — kakor stoji pravilno na str. 120, 21: lej, sonce); 12. numesto klicuju bi bilo bolje postaviti piko: 271, 4 (ječa. Nuvudile); 13. numesto klicuju bi kuzulo pustiti dvopičje, kakor ga ima Prešeren: 43, 6 (oznanuj: Kak'); 14. narekovuje bi uporubil 212,23, kukor jih je v prejšnji vrstici rubil tudi Prešeren, numreč: Tu veli mi: »Poj sonete!« oni: »Poj balade!«. Da je prilugujunje Prešernovih ločil zdajšnjim pravopisnim pravilom silo kočljivu zudevu, u vendarle neizbežna, kužetu i z množice primerov tule dvu: Pesnik stuvi zu vsukim zvulnikom klicuj. Po dunašnji rubi je tukule Prešernova interpunkcija nesprejemljiva: Strune! milo se glasite, | Milo, pésmica! žaluj; Sèrca bolečine skrite | Terdoserčni oznanil j: | itd. Ločila v tej kitici je Slodnjak pravilno popravil, razen na koncu kitice, kar sem navedel že zgoraj. V tej zvezi omenim, da se mi zdi, da je klicaj tudi na koncu prve kvartete soneta O Vrba le znak za vokativ, in imam zato občutek, da je klicaj na tem mestu prckrepko ločilo. Vsebinsko in sintaktično sta 1. in 2. kvarteta tega soneta tako tesno povezana, da bi se jaz odločil za popravek in bi nadomestil Prešernov klicuj s podpičjem. Da bi to ne bil nikakršen greh, me prepričujejo vsakikrat vzorne recitacije tega soneta po naših najboljših recitatorjih. Kako velike važnosti je vprašanje interpunkcije pri Prešernu, vidimo morda najbolje iz filozofskega utrinka, znanega po Kastelčevem zapisu pod naslovom Prešernova vera. Raba vprašaja za besedo Bog in pisava naslednjega verza z malo začetnico gotovo ni v skladu niti s Prešernovim načinom pisanja niti z našim zdajšnjim pravopisom. Ker pa je prav od tega vprašaja odvisna vsebinska razlaga pomenljivega aforizma, je značilno, da Slodnjak ni sledil dr. Prijatelju (Duševni profili slovenskih preporoditeljev, 1955, 141), ki je sprejel Koršev predlog trivrstične oblike in sploh opustil vprašaj. Ta problem utegne biti rešljiv le, če se bo našel Kastelčev rokopis in če se bo kak potrpežljiv jezikoslovec, ki bo hkrati estet, literurni zgodovinar in filozof, lotil Prešernove slovnice, se pravi: nadrobne razčlembe Prešernovega jezika in pravopisa. Da bi bila tudi to naša narodna dolžnost, se vidi iz že kar mučnega, ob vsaki izdaji drugačnega obravnavanja Prešernovega teksta. Prvi resni korak v tej smeri je Kidričev Prešeren I, opremljen z vsem znanstvenim aparatom (gl. str. 580 L d.), medtem ko je Žigonova Prešernova čitanka (1922) v tem pogledu silo pomanjkljiva in nezanesljiva zaradi premnogih neutemeljenih samovoljnosti. Glede tekstne redukcije v Slodnjukovi izdaji še nekaj pripomb. V navzkrižju s SP so še tele reči: 1. Velika začetnica bi morala stati: 124, 10 (prav: zamišljen? Kaj), 209, 21 (prav: Filomele), 197, 9 (prav: drhal? — Svoj). 2. Z malo črko bi bilo treba pisati muza (166, U), muzam (167, 9), Ajdovski gradeč (ne Gradec, 277, 2) in gigantov (269, 3). Velika začetnica na str. 177, 3 je nerodna, morda bi si človek pomagul tuko, da bi postavil direktno vprašanje Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov treba pevcev je prijetnih? med narekovaje in pisal naslednji verz zaradi zveze s prejšnjima z malo začetnico dalja 5. SP določu numesto plesuvec (122, 4), prebivuvcev (145, 3), Izdajavcu, 'zdujuvec (195, 16 in 18), premuguvec (196, 3; 210, 18; 289, 1), plesuvk (250, 26) in mušč'vuvec (510, 14) pisavo z -/- (n. pr. plesalec, prebivalcev, Izdajalcu itd.). 4. Zamenjava predpone u in v zaradi ritma v primerih kukor vbogo (117, 7), vsmiljena (125, 4), vsmrtil (125, 15) itd. in obratno: ušeč (156, 2), upije (163, 12), unume (166, 3) se mi dunes ne vidi več potrebnu, suj berem na primer v Ruplovem Slovenskem pravorečju (str. 38, 39): »Taka prilagoditev pravopisa v pesmih pa se nam zdi dunes čisto odveč, saj se črki u in d v mnogih primerih . v izreki prav nič ne razločujeta. Umni bralec n. pr. bo Prešerna pravilno bral, tudi če... pišemo natanko po današnjem pravopisu (ugusnilu, ugasne; vname, vnetu; usmili, vsa).с 5. Danes pišemo skupaj: pokonci (ne: po koncu, 121, 17; a prav: 282, 14; SP2 154), narazen pa: po sili (ne: posili; 159, 8 in 157, 2; SP2 185). 6. Po SP je prav: oznunjuj (ne: oznanuj, 45, 6; SP2 145), apostelj (ne: apo-stel, 195, 19; SP2 59), zarjavi (ne: zarijovi, 159, 15; ozir na besedo ponovi je nepotreben, ker je rima enozložna) in trnovka (ne: trnjevku, 271, 8; SP2 207). Glede približunju glusoslovju sodobnemu knjižnemu jeziku sem že omenil, du se s Slodnjukom v načelu stnnjum, vem pu, da je težko določiti mejo skrajne dopustnosti. Če se je Slodnjak odločil, du n. pr. v 5. Sonetu nesreče spreminja nujkrepkeje poudarjeno besedo v verzu tjè v tja, potem bi smel izenačiti vsaj še kukoršne (58; 11, 15) v kukršne, druzegu (128, 9) v drugegu, druzih (154, 12) v drugih, vbozegu (211, 4) v ubogega in vsacega (226, 8) v vsakega; dalje še pri kafeti (209, 12) v pri kufetu (zlasti še, ker splošno izenačuje obrazilo i z u), k očeti in nu sveti v k očetu in na svetu (503, 3, 4) in piščel (253, 2) v piščul. Nedopustni so taki popravki, kadar gre za rimo. Tako je Slodnjak pokvaril rimo, ko je spremenil zmedil v zmedel (260, 10), ker se beseda rima na naredil (260, 7), in vunajni, nekdajni v vunanji, nekdanji (282, 3, 5), ker se besedi rimata na pokrajni (282, 1). Podobna napaka je tudi na str. 247, kjer se glagola odpira, ozira rimata s samostalnikoma mera, večera in je Slodnjak popravil ozera v ozira, ni pa tudi popravil odpera v odpira. To bi moral in smel napraviti zaradi doslednosti in zaradi izreke (gl. Slov. pravorečje str. 24). Brez potrebe se mi zdi korektura Prešernovega verza (169, 4) domače sem lepé poznal dekleta v domača sem lepâ poznal dekleta. Naravnost sintaktična napaka pa je nastala s popravkom verza (235, 6) vredne dela niso jih. budile, kjer mora oblika budile ostati zaradi rime, v vredna dela niso jih budile, slovnična pa s sicer izjemno opustitvijo apostrofa v besedi pokopat (125, 20), kakor da je to supin in ne nedoločnik (prav torej: pokopat', če dosledno rabimo apo-strof, kakor ima Prešeren). Blagozvočnost je pokvarjena s popravkom ko, ki budi v kot ko budi (231, 24). Za navadne tiskovne napake v pesmih in razlagah imam: dvopičje za besedo venec (prav: podpičje, 64, 23), zore (prav: zora, 85, 15), stihih (prav: stikih. 86, 24), prej (prav: pred, 95, 13 in 14), številka strani 115 manjka, Posebno (134, 8; prav: posebno), pojm (157, 19; prav: pojem), verza 4 in 5 druge decime v Glosi sta po nepotrebnem razmaknjena (177), zadnja vrsta na str. 185 in 186 sodi nad črto, iz Nemškega (188, 12; prav: z Nemškega), besedo oesem (pl.) bi bilo treba popraviti (kakor 177, 6; 228, 7; 250, 22) v pesmi (209, 20; 235, 7), Krajna (233, 19; prav: Kranja, kakor Kranji 282, 13), obdaja (258, 3; prav: obhaja), pridrvil (314, 1; prav: pridrévil) pa še v kazalu: Oj Vrba (360, 30; prav: O Vrba) in Memento mori ni Sonet nesreče (361). Uvod O Francetu Prešernu in njegovih poezijah, ki naj vpelje bralca v umevanje Prešernove dobe, pesnikovega življenja in njegove tvornosti, obsega 34 strani. Pisec ga je pisal z znanjem in vnemo. Z zanosom in s srčno toplino prepričuje in prepriča bralca, da je naš Prešeren zares hotel biti pevec svobodnega in častnega naroda (19). Krepko in značilno je prikazal dobo, potek pesnikovega življenja in borbe z malomeščansko okolico. Prešernov odnos do prijateljev (Čop, Smolè, Korytko) in do nasprotnikov (mrkogledi zelotje s Kopitarjem), do ilirizma ter do ženske (prve ljubezni, Julija, Ana, Jerica rodbojeva) in živo ponazoril pesnikov umetniški razvoj. Da bi uvedel bralca v lepoto in globino Prešernove poezije, razlaga na prvih straneh, kaj je pesem. Na esejističen način dopoveduje, da je pesem naj-zvestejši odraz življenja, kakršnega živi zdrav naravni človek. Spev narave se v prvotni družbi izraža kot ljudska poezija, medtem ko je Slodnjaku umetno pesništvo izraz »spopadov in porazov mestnega življenja v samem sebi in /. drugimi mestnimi življenji na podlagi onega naravnega speva iz prvotne dobe«. Tako skuša prikazati nastanek ljudske in umetne pesmi in ga razložiti iz človekovih odnosov do prirode in njegovega spremenjenega načina življenja. Umetna pesem se je torej po Slodnjakovi razlagi rodila, ko se je človek ločil od naravnega življenja — mišljeno je pač kmečko življenje — in se naselil v mestu. Takšna razlaga utegne ponazoriti individualni pojav pesnika Franceta Prešerna, na splošno pa ne velja, ker ne zajema problematike družbenega in kulturnega razvoja v celoti. Med prvotnim naravnim človekom in prefinjenim prebivalcem mesta je predolga razvojna pot, da bi se dala zajeti v tako zgoščeno formulo. Bistvena razlika med tradicionalno in umetno poezijo ni v procesu umetniškega ustvarjanja, marveč le v načinu, kako se besedna umetnina posreduje okolici in kakšno je njeno nadaljnje življenje. Saj nas vendar tudi sodobnost uči, da utegne umetna pesem, torej stvaritev pesnika, ki živi v mestnem okolju in ustvarja iz njega in često tudi zanj, postati last ljudskih množic tako, da po-narodi. Kakor je nazorno razložen ritem življenja, izražajoč se v pesmi, tuko ne vem, če bo bralcu iz uvodnih odstavkov jasna sociološka podstava umetnosti. Netočna je trditev, da je s pesnikom izumrl ltibičev rod v moški vrsti (8), nedokazana pa, da je bil pesnik v dijaških letih prvak po vplivu na součence (9). Ne morem se strinjuti, da bi bil »v trpnem slikanju življenjske nesreče«, namreč v Sonetih nesreče, »vroč in dejaven upor« (22), pač pa vidim v njih le prepričljivo umetniško izpoved deprimiranega človeka, ki je omahnil v boju z okrutno, le po gmotnih dobrinah hlepečo družbeno sredino, ali — kakor pravi dr. Kidrič — »en sam glasni krik obupa, kakor da se je pesnik zvil v slutnji nesreče, ki bi jo utegnila imeti zanj celovški izpitni rezultat in ljubljanski ljubezenski razplet (Prešeren II, str. 221). — Tudi trditev, da Prešernu v zadnjih ljubljanskih letih »ni bilo več težko urediti pesmi v Poezije« (37), mi ne gre v račun, ker si ne morem misliti, da bi tako kritičen pesnik kar mimogrede iz svojih pesmi izbral najlepše in napravil iz njih novo veličastno umetnino, kakor je kompozicija Poezij. Da se je Prešeren več let ukvarjal z redakcijo te svoje edine pesniške zbirke, kažejo pesnikove lastne izjave v pismih že izza avg. 1836, dalje variante mnogih pesmi, pa tudi eden izmed načrtov, ki nam je sporočen, da bi dodal slovenskim pesmim še nemšk^. Vsakogar, ki ve za glavne probleme sodobnega prešernoslovja, bo posebno zanimalo, kako Slodnjak razlaga sonet Je od veselga časa... in v zvezi z njim Prvo ljubezen, Gazele in Sonetni venec. Pisec je bil tu v težkem položaju prvič: glede na to, da stavi začetek Julijine dobe v svojem Pregledu slovenskega slovstva 1934 (90, 91) v leto 1833 in se v tem strinja z dr. Kidričem, in drugič glede na svojo kritiko Kidričevega Prešerna (Sodobnost 1936) in na svoj biografski roman o Prešernu (Neiztrohnjeno 'srce, 1938, II. del, 81—84), kjer se ujema z dr. Žigonom, da je Prešeren opeval Julijo že 1. 1831 v Prvi ljubezni in Gazelah. Če primerjamo Slodnjakove misli o tem v uvodu in v razlagi omenjenih pesmi, se ne moremo otresti vtisa, da je pisec v zadregi. Z vsem poudarkom izjavlja na več mestih, da priznava znanstveno temeljitost Kidričevih dokazov, a kljub temu ne more slediti za njimi, noče pa tudi tako jasno izjaviti, da soglaša prav za prav z Žigonom. Izhod skuša najti z možnostjo »tretje razlage«, da je namreč »Prešernu v 1. 1831—1833 važnejša stvar slovenska ljubezenska pesem sploh kakor pa misel, opevati to ali ono dekle« (23). S to »tretjo razlago« se kljub utemeljevanju, da je življenjsko »docela mogoče, da je bila prvotna Prešernova ljubezen do Julije takšna, kakor jo opevajo Gazele«, ker da je »ljubezen čustvo, ki valovi, in mogoče je, da je pesniku izvoljenka danes brezčutna spogledljivka, jutri kraljica in pozneje celo čarobnica« (204), znajde v položaju, da oporeka sam sebi, ko pravi: »Težko si je misliti, da bi Prešeren, ki je zajemal vsebino in misli svojih pesmi iz lastnega razgibanega življenja, v Prvi ljubezni tvoril neko umetnost zaradi umetnosti« (171). Potemtakem Slodnjak, kljub pravkar navedenemu stavku, v uvodu uči, da je Prešernova ljubezenska pesem iz časa 1831—1833 vendarle larpurlartistična. Res je, da prihajajo plodna doživetja »tako tiho, da jih pesnik sam dostikrat presliši« in da jih zato tem laglje preslišita kritik in slovstveni zgodovinar (217), toda če pesnik sam zapiše »Pesem moja je posoda tvojega imena«, mu morata kritik in literarni zgodovinar verjeti, če nista resnično preslišala tega je in ga vsaj smiselno spremenila v bo, ker jima tako bolje služi za oporo neke domneve. Če se že opiramo na psihološke možnosti in nujnosti, potem bi bilo treba upoštevati dejstvo, da pesnik 1.1831 ali v 1. polovici 1832 ni mogel obljubljati, da bo zlozil čez leto dni in še kasneje besedno umetnino, ki bo zares posoda imena Julije Primic. Ne rečem, naj bi Prešernov komentator zamolčal različno razlago soneta Je od veselga časa teklo leto, menim pa, da v ljudsko izdajo ne sodi sele iskanje tretje možne razlage, ker bi bilo treba tako razlago poprej znanstveno utemeljiti, ne pa polemizirati v ljudski izdaji niti z Žigonom niti s Kidričem ter se zatekati k resnici, ki v tej zvezi ničesar ne pove, da je poezija »mnogoobrazna in samosvoja lepota, ki se razodeva vsakomur po svoie« (225). To so torej tista mesta v uvodu in komentarju, o katerih pravi Slodnjak, da ne more slediti za prof. Kidričem (353). Kliub omenjeni ponesrečeni »tretji razlagi« pu priznam, da je Slodnjak pokazal veliko tenkočutnost, ko je podčrtal pomen Prešernovega orfičnega hre penenja in s tem prvi pri nas opozoril na važnost Orfejevega motiva. S to osvetljavo se je razumevanje Prešernove poezije močno poglobilo; le tega ne vem, če bo ta izdaju lepo misel res luhko tako posplošilu in utrdila, kakor bi jo bilo treba. Vsakomur bi bilo težko zadeti pravo, katere besede in besedne zveze je treba bralcu razložiti. Značaj ljudske izdaje govori za načelo: rajši preveč ko premalo, saj je treba mimo različne izobrazbene stopnje bralcev upoštevati celo razliko med narečji. Glede na pravkar rečeno pogrešam razlago vsaj naslednjih izrazov: lojtra (86), zapoldan, rodu Abrahamov'ga hči (98), odreče (99), brevir, vgovarjal (102). graja (114), bit' staršim prijetna (119), glasova (121), cutar'ca (124), mizerere, libera (125), zajtro (129), kancelir, vklon (135), mušketir (139), Sloven (157), slav-ščina (161), besedišče (162), gorjačar (162), Filomela (209, gl. Kidrič, Prešeren II, 241), tercijalka (213), sanje kratkočasne (239), zarje ne zamuda (242), talar (291), gine (327) in hodnik (336). Naslednje besede so sicer razložene, vendar ne tam, kjer jih bo bralec iskal, pa tudi opozorila ni, naj si išče razlage drugod: elegija (20, 230, 231, 324). magistrale (24, 226, 243), klasik (157, 182), homeopat (187), Lenora Estijanka (229), Togenburg (247), Kompostelje, Trsat, Višarje, Marijino Celje (251). Omemba variant v ljudski izdaji se mi ne zdi nujna (63, 91), tudi Gregorčičev prevod Jeremijevih žalostink ni v organski zvezi z Orglarjem (146), kakor ne Zupanovo besedotvorstvo z Novo pisarijo (162). Preglednosti pogrešam v tehle primerih: na str. 176 se opomba 2 poziva na to, »kar smo rekli o Ovidijevem izgnanstvu ...«, v resnici pa se govori o stvari šeie na str. 180; pri omembi La vre in Petrarke na str. 246 bi se bilo treba sklicati na str. 170, op. 4. Nerodna ali nupačnu je razlaga v teh primerih: »ni take je mladenke... poje človek, ki je imel v ljubezni zgolj neuspeh ali nesrečo« (66), Nemškuta ni treba, da bi bila Nemka, marveč je lahko ženska, ki rada nemškuje (88), Roza-munda je roža sveta, ne cvet (92); drekajo: učinkovitost ni v rabi tujke, marveč v trivialnosti izraza (158); Dante se ne odpravlja na pot, ko je »na sredi svojega življenja poti, to je v >tridesetem letu«, marveč se to potovanje začenja v svetem letu 1300, ko šteje pesnik 35 let (172); vatel ni isto ko laket oz. komolec; vatel sega od prstov do sklepa v ramenu, laket pa le do komolca (178); beseda pesem (201, op. 1) je smiselno razložljiva v edninski obliki, zato je ne kaže razlagati z množinsko obliko; jesen se ne prične že julija ali avgusta (211, op. 3), marveč se takrat leto preokrene; Helenina lepota ni zadala smrti junakom (211, op. 5), pač pa je bila nje posredni vzrok; da bo oidjoča se pravi: da bo vidna, ne pa: da doš videl (247, op. 1); Herina lepota ni slovela le v domačem kraju, to je v Sestu, marveč celo na drugi obali morja, to je v Abidi, kjer je bil doma njen ljubi (284, op. 12), ni pa izključeno, da se je pesnik tu sam zmotil; Možovu se ne nanaša na llradeckega, pač pa na nižjega strelskega mojstra in ljubljanskega meščana Karla Moosa (332, op. 6), kakor je dokazal L. Pintar (LZ 1907, 687). Pogrešam še pojasnila, da beseda Perjateli (197, 3) izjemoma ni popravljena zaradi dolgega zloga v heksametru, in razlage še nekaterih težko razumljivih mest, n. pr. 6. verza Zgubljene vere (inverzija; 58), 2. tercete v 3.sonetu Sonetnega venca (229), 2. kvartete soneta Na jasnem nebu (250, zlasti izraza ne razžali), 1. verza v sonetu Oči bile (253) zaradi inverzije in 6. verza na str. 292 (šel naj' vsak sam bo skoz življenja zmede). Primerno bi bilo tudi opozoriti na besedno igro »prešerne« pesmi (201), ki spominja na podobno v Povodnem možu, in na duhovito uporabo zgodbe o oslovi senci prav iz Metelkove slovnice v zvezi s sonetom o kaši (258, op. 4). — Druge besedne razlage pod črto so smotrne in gotovo dobro služijo preprostemu bralcu, pa tudi učencem v višjih razredih srednje šole. Ostane nam še Slodnjakov komentar k Prešernovim pesmim. Vprašanje je, kaj naj v ljudski izdaji komentar še vsebuje, če sta uvod in besedna razlaga do kraju premišljena, dosti temeljita in gospodurnu. Po mojem vse to, česur v uvodu, ki prikazuje celotno delo. v zvezi s posumez.no pesmijo ni kazalo povedati: kdaj je pesem nastula, kateri doživljaj je sprožil pesnikovo ustvarjalno silo, kuj je vsebinsko jedro teže umljivim pesmim, kuko je pesnik svoje misli in čustvu oblikoval, kakšna je oblika pesiui, kdaj je umetnina prvikrat izšla im kje, kakšen je bil nje odmev pri sodobnikih in morebiti še, kuj pomeni kot del v celoti pesnikovega ustvarjanja. To bi najbrž zadostovalo, da bi bralec dojel vsebinsko in oblikovno stran umetnine. Tu zadeti pravo je še teže kakor pri besedni razlagi. Posredovati moraš le bistvene reči in tu ne velja isto načelo ko pri besedni razlagi, ko smo rekli: bolje preveč ko premalo, kajti namen komentarja ni le dojetje vsebine in lepote umetnine, marveč tudi splošna umetnostna vzgoja. Zato pa, menim, moraš nuditi bralcu le tiste najnujnejše stvarne podatke, ki jih je znanstvena kritika sprejela, mu dati pobudo za lastno iskanje in doživljanje lepote ter zlasti za vrednotenje. V tem pogledu dobro služijo svojemu namenu razlage pesmi: Sem dolgo upal, Dekletom, Sila spomina, Soldaška, Od železne ceste, Zapuščena, Nezakonska mati, Pevcu, Hčere svet, Učenec. Dohtar, Judovsko dekle, Zdravilo ljubezni, Lenora, Povodni mož, Nova pisarija, Predgovor in zagovor, Vzrok ne-zlatega veka. Čebelice pesmim brez s in c, Čebelice pevcem letnih časov, Vodniku, Ravnikarju, Abecedarju, Kremplju, Narobe Katon, 2., 4., 6. in 7. gazela, Sonet je ljubezni 2, 3, 4, 5, Sonetni venec 5—15, Na jasnem nebu, Mars-kteri romar, Zgodi se včasih, Kadar previdi, Odprlo bo nebo, АГ prav se piše, Ne bodmo šalobarde, Sonetje nesreče 3—6, Memento mori, sonet Matiju Čopu, Uvod h Krstu, Licovovi strelci, Kar je..., Elegija svojim rojakom, Nebeška procesija, Šmarna gora, Slomšku, Gospodu Izmajlu Sreznjevskemu, nagrobna napisa Matiju Čopu in Antonu Linhartu, sonet Mihu Kastelcu, Janezu N. Hra-deckemu in Prijat'lju Lašanu. Pri morebitni novi izdaji bi bili potrebni naslednji popravki: navesti je treba prvi natis tudi pri pesmih Pod oknom, Prošnja, epilog k Sonetnemu vencu (omenjen šele pri 4. sonetu), АГ prav se piše, Metelčici, oziroma kje omeniti, da je pesem, kjer to ni posebej povedano, prvikrat izšla v Poezijah. — Bolj v uvod spada omemba neuspeha pri izpitu v Celovcu (97), opis začetka razmerja z Ano Jelovškovo (133), zgodovina 20 Sršenov, pripravljenih za KČI1I (ali pa kot uvod ali sklep skupine Zabavljivi napisi, kakor n. pr. pri Gazelah in Sonetnem vencu; 191), o ponatisu Prešernovih pesmi v Murkovi slovnici (194), o ilirizmu (199) in marsikaj iz razlage soneta Ni znal molitve (243). Zgodbo o Ifigeniji in Orcstu, ki jo komentator uporablja za razlago Zgubljene vere (59), čeprav v pesmi ni govora o njej, bi bilo treba prej pojasniti ali pa opozoriti na opombo 2 na strani 238. Nepravilne ali vsaj tvegane so v razlagah naslednje nadrobnosti: da izhaja pobuda za Zdravljico iz Koseskega pesmi Slovenija cesarju Ferdinandu (68), podobno pri pesmi V spomin Andreja Smoleta, manjka pa tu opozorilo na lahkotno dikcijo kot izraz pivskega okolja (74); da je V spominu Valentina Vodnika »prikazal Prešeren svojo lastno duhovno osamljenost« (70); domneva, da je Kastelčevo Vezilo vplivalo na nastanek Neiztrohnjenega srca, podprta s Kastelčevo netaktnostjo (130), se mi zdi prisiljena, pač pa verjamem, da je balada nastala pred 3. decembrom 1845 in je Vezilo le njen odmev; da je pesnik zložil Žensko zvestobo šele po 1838, »ko je sklenil v pesmi in v življenju poglavitne račune z Julijo« (144), medtem ko stavlja Kidrič nastanek te pesmi v čas po juliju 1837 ali v leto 1838, opirajoč se na člunek o Paganiniju (IB, 22. julija 1837) in pismo Janeza Čopa Jerneju Zupancu z dne 20. decembra 1840 (LZ 1934, 733) ; razlaga izraza muhe looi, češ da »Kastelic sitnari in se kuja« (189, 4), se mi zdi prisiljena, ker gre najbrž za besedno igro s pomenom: čebele ravnati in zapletati se v ljubezenska razmerja v dvomljivimi ženskami; notranja zveza med 3. gazelo in 4. sonetom (209) ter med 5. gazelo in 9. sonetom Venca (211) ne prepriča, medtem ko bi kazalo opozoriti na očitne paralele sonetov v Vencu in na njega celotno arhitektoniko, kakor jo je podal dr. Jože Kastelic (DS 1943. ПО); Orglar ni le obračun s krivičnimi kritiki duhovni, pač pa tudi z ozko-srčnimi laiki Kopitarjevega in Bleiweisovcga kova (147); da nam je velika strast ( = ljubezen do Julije) ohranila Prešema-lirika, a ugrabila Prešerna-dramatika in pripovednika, ker trditev ne upošteva možnosti pesnikove osnovne nadarjenosti ali le za liriko uli za dramatiko oz. pripovedništvo (245); ruzlaga pesmi Nuna in kanarček (318) je nepregledna in se po nepotrebnem izgublja r polemiki s Kidričevo študijo Prešeren in ljubljanske uršulinke (Kronika 1934). V takšno zvezo ne spada: omemba Levstikove Ježe na Parnas (183), ker bi doslednost pri ugotavljanju, katere Prešernove pesmi s'o vplivale na nastanek te ali one Levstikove, Stritarjeve itd. pesmi vedla predaleč; omemba Zupanove internacije 1.1835 v zvezi z epigramom Puščičarjem (183) ; omemba Levični-kovega članka v celovški Carinthiji v zvezi z epigramom Levičnjeku in Lesič-njeku (187), ter omemba Kopitarjevih »zagrenjenih let« pri epigramu o Kopitarju (196). Za ljudsko izdajo je preobširna razlaga heksametra, ki je o njem govora na treh mestih (154, 185, 192), bolje bi bilo, ko bi ga Slodnjak razložil enkrat in se potem na to razlago sklical, kjer bi bilo treba; o Prvi ljubezni se je Slodnjak razpisal že v uvodu, a potem govori o njej še enkrat zelo obširno (25, 171—172); isto velja za razlago Glose (179, 180), za zabavljivi napis Daničarjem (198) in za soneta Je od veselga časa (224, 225) in Apel (264). Pesniške oblike so razložene navadno na pravem mestu, vendar ne vselej. Tako ne bo nihče iskal razlage oktave pod geslom »nevarna leta< (169, op. 1) in razlage notranje zgradbe soneta pod geslom »'z oči nebeških vržena puščica (215, op. 6). Ponekod se Slodnjak pravilno poziva na ustrezna mesta, kjer je že bilo govora o isti reči ali v uvodu ali v kaki opombi oz. razlagi, n. pr. pri pesmih Pevcu (84), Matiju Čopu (275), Uvod h Krstu (280), Licovovi strelci (322), toda to so žal le izjeme. Taki navedki bi bili potrebni zlasti pri pesmih Judovsko dekle (100), Ribič (133), Nova pisarija (159, op. 14; 162, op. 25), Slovo od mladosti (173, op. 4), Ravnikarju (189) itd. Večkrat pa se ti pozivi obračajo na še neznano pesem, dasi bi bilo smotrneje, ko bi kazali nazaj, ker bi bralec, ki prebira knjigo od začetka, dobil razlago novega iz že znanega (Prekop-Krst; Mor-nar-Ribič). Nedoslednost je v navedbi uglasbitev Prešernovih tekstov. Le v razlagi pesmi Od železne ceste (79) je omenjena, morala bi pa biti. vsa j pri 35 pesmih (prim. Kidrič, Prešerniana, 1946). Če pa že ni pri vseh, bi omembo pričakovul vsaj pri tistih, ki so najbolj popularne in ki so najčešče vabile skladatelje, kakor n. pr. Kam?, Mornar, Nezakonska mati, Soldaška, Strunam, Ukazi, Zapuščena in Zdravljica, vsekakor pa pri Pod oknom, ki jo je pesnik še sam slišal peti in je to napravilo nanj globok vtis, kakor poroča Fr. Potočnik v svojih Spominih (DS 1925, 278). V komentarju bi kazalo omeniti, da v 3. verzu 6. gazele manjkata dva zloga (212), prav tako tudi v 13. verzu soneta Sanjalo se mi je (246), dalje podobnost med Apelom in Puškinovim Sapožnikom, ki ga imamo v slovenskem prevodu, če se že govori v zvezi s Sv. Senanom o Puškinovi Rusalki. Bralcu ne bo jasno, kam meri stavek, da je »pesnikov izraz zabrisan in na enem mestu celo protislovent (221). Citiranje virov, ki je komentator iz njih črpal snov za razlago, je nedo- * sledno in večkrat pomanjkljivo. Sodim sicer, da ljudske izdaje ne kaže obremenjevati z znanstvenim aparatom, če pa se že navaja, potem bi moral še večkrat naleteti zlasti na Kidričevo in Pintarjevo ime. Posebnost večine Slodnjakovih razlag je ta, da hoče nekatere pesmi vsebinsko približati bralcu in stopnjevati lepotni užitek z obnavljanjem vsebine tako, da razveže Prešernov pesniški jezik v prozo. Take vaje dobro služiio v šoli, da ugotovimo, ali je učenec pesem razumel, in da se uči pravilno in lepo izražati. Glede na to pa, kar je Slodnjak sam zapisal, da je namreč pocziia mnogoobrazna in samosvoja lepota, ki se razodeva vsakomur po svoje, bi bilo prav, ko bi lepota Prešernovih verzov brez parafraz učinkovala na bralca, ker je zelo dvomljivo, da bi nevezana beseda, pa naj je še tako izbrana, stopnjevala lepoto Prešernove umetnosti. Knjiga je priročna, oprema primerna in ne razkošna. Krasi jo reprodukcija Goldensteinovega Prešerna. Notranja oprema pa je manj posrečena: oblika knjige je preozka, zato je bilo treba daljše verze trgati na dve vrstici, in razlika med črkami pesemskega besedila ter črkami besedne razlage in komentarju premajhna, zato so nekatere strani zelo razbite, saj prinašajo le po nekaj Prešernovih verzov, ves drug prostor pa zavzemajo podčrtne opombe in komentar, tiskane z istimi črkami. Če tehnični razlogi niso dopuščali uporabe različnega stavka, knjigi gotovo ne bi škodovalo, ko bi stal komentar na koncu Prešernovega teksta za nekako protiutež uvodu. Omenim še, da črke naslova Zabao-IjiDi napisi (181) niso primerne, ker se ne ločijo od naslovov pravih razdelkov zbirke in bi kdo mislil, da je to samostojen del knjige, medtem ko je le skupina v oddelku Različne poezije. Navedel sem vse, kar sem ob nadrobnem pregledovanju Poezij doktorja Franceta Prešerna, izdanih ob njih stoletnem jubileju, opazil dobrega in slabega. Izdaja, ki je prvi poskus te vrste pri nas in ki bo važna osnova za nadaljnje delo, je to zaslužila. Priznam, da sem knjigo nestrpno pričakoval in jo navdušen pozdravil, najbolj občudujoč prirediteljevo pogumno podjetnost in vnemo. Delo ob njej v šoli je spričo pomanjkanja posebne šolske izdaje olajšano in plodno. Škoda le, da si je dr. Slodnjak z obširnim komentiranjem naložil nalogo, ki je v tako kratkem času, kolikor ga je imel na razpolago, ni mogel v vseh pogledih uspešno rešiti Zaradi stavka v Zahvali in zagovoru (355), da bi bil prireditelj pri delu »lahko hudo zablodil, ako mu ne bi bil nesebično in velikodušno pomagal« predsednik Akademije znanosti in umetnosti, univ. prof. dr. Francè Kidrič, sem se moral prepričati, v katerem pogledu mu je dr. Slodnjak dolžan zahvalo. Iz korekturnih odtisov sem razbral, da dr. Kidrič ni odgovoren ne za izbor ne za redakcijo teksta, pa tudi ne za to in ono netočnost, ki je bil pisec nanjo opozorjen, a je ni popravil. Decembra 1946. DOSTAVEK. V novi izdaji Prešernovih Poezij naj bi Slodnjak še popravil podatek, da je Zdravljica »prvič izšla v Novicah 26. marca 1848< (str. 66), ker je bila v resnici prvikrat objavljena mesec dni kasneje, namreč 26. aprila (gl. N 1848, list 17, str. 69). Napako je Slodnjak prevzel iz Žigonove Prešernove čitanke (Kronološki pregled str. 76), toda Žigon sam jo je potem popravil v članku Prešernova Zdravica (DS 1925, 283). Popraviti je treba tudi tiskovno pomoto od zore v od zora na str. 83. — Svoj stavek, da bi bilo treba Prešernovi nemški pesmi Dem Andenken des Mathias Čop in An die Slovenen, die in deutscher Sprache dichten na novo prevesti (str. 128, v. 10), dopolnjujem z opozorilom, da sta omenjeni pesmi medtem že izšli v novih prevodih. Prvo je prevedel Janko Glazer (gl. Novi svet 1947, str. 138 in 238), obe pa dr. Alojz Gradnik (Prešernovi nemški soneti, 1946, str. 11; Prešernove nemške pesnitve, 1947, str. 9). Aprila 1948 Alfonz Gspan BIBLIOGRAFIJA (9. V. 1945 do 51. XII. 1945) Kratice: DEn = Delavska enotnost. — GLLjD = Gledališki list Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Drama. — GL J = Gledališki list — Slovensko ljudsko gledališče na Jesenicah. — GMS = Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo. — KGZ = Koledar Gregorčičeve založbe. — KOF = Koledar Osvobodilne fronte. — LdP = Ljudska pravica. — LdTd = Ljudski tednik. — MIR = Mladinska revija. — Mna = Mladina. — NS = Novi svet. — Obz = Obzornik. — PDk — Primorski dnevnik. — ref. = refcrat(i). — SPor = Slovenski poročevalec. — t. = tiskala. — VMb = Vestnik mariborskega okrožja. — VND = Vprašanja naših dni. — VSPZ = Vestnik Slovenske prosvetne zveze. 1. SLOVENSKA KNJIŽEVNOST Albreht loan: Kadar brskam po spominih za Ivanom Cankarjem. Podoba Ivanu Cankarja (1945), 167—181. — Kako gledamo in sprejemamo [Nušičevega] Uježa. GLJ 1945—46, št. 2. (Aškerc Anton.) Milan Kajč: Neznani Aškerc. VM1) 11. 8. 1945. Bartol Vladimir: Problem slovenske komedije. GLLjD 1945—46, 18—20. — Šola za žene. GLLjD 1945—46, 21—4. (—) Dušan Pirjevec: Dva članka Vladimirja Bartola. LdP 4. 11. 1945. Berkopec Oton: Pismo iz Prage. SPor 22. 8. 1945. — Novosti češke literature. Pismo iz Prage — Oktober 1945. SPor 7. 12. 1945. (Bor Matej Ipsevd. = Vladimir Pavšič].) Filip Kalan: Na partizanski straži. Slovenski zbornik 1945, 197—202. — Filip Kalan: O Borovih odrskih poizkusih. Slovenski zbornik 1945, 258—343. (Breznik Anton.) L. L[egiša|: Nekaj spominov na dr. Ant. Breznika. SPor 16. 9. 1945. - Maks Miklavčič: Dr. Anton Breznik. GMS XXV—XXVI (1944- 1945), 109—110. j« i o (Cankar loan.) Ivan Cankar: Povesti i rasskazy. Perevod so slovenskogo h. 1. Urbana. Moskva, OG1Z, Goslitizdut 1945. 192 str. 8». (Slavjanskaja biblioteka.) Icir.j Str. 3—5: Pevec nurodnoj pečali (Vstupit. stat'ja S. I. Urbunu.) Ref.: SPor 9. 9. 1945. - I. Mlurinčič), LdTd 12 12 1946. ^ . /TrlT1 Ivun Cankar: 11 servo Bortolo e il suo diritto. (Trieste, Anteo) 1945. (VII) + 125 str. 8°. Str. (V—VU): Prefazione. Podobu Ivana Cankarju. Spominski zbornik. I. del Uredil Miha Maleš. V počastitev spomina petindvajsetletnicc smrti Ivana Cankarja izdala in založila Bibliofilska založba v Ljubljani. (1945.) 233 + (XXXII) str. 8°. (Umetniški zbornik. 2. knjiga.) Vsebino zbornika glej pod Albreht. Cerar-Danilo, Debeljak, Do-brovoljc, Golar, Göstl, Karlin, Kavčnik, Lamut, Levstik Vladimir, Lipah. Maleš, Oblak, Ozvald, Praprotnik, Rehar, Tavčar, Vesel, Vodnik; dodaj še: Ivan Cankar in vrhnišku posojilnica. 189—190. — »Poslano« iz dnevnika »Naprej«. 216. — Osmrtnice v ljubljanskem dnevnem časopisju in napisi na vencih. 222. — Slike. Filip Kalan: Cankar je umrl — naj živi Cankar! (Po otvoritveni predstavi v ljubljanskem dramskem gledališču.) LdP 21. 10. 1945. — Justo Košutu: Ivan Cankar na Primorskem. PDk 1. 12. 1945. — Lojz Kraigher: Enajsti de-cember. LdP 11. 12. 1945. — Oton Župančič: Cankar in naše gledališče- LdP 11. 12. 1945. — Ivan Cankar. SPor 11. 12. 1945.--ec [P. Levee) : V luči Cankarjevih idej. Mna 14.12.1945. — Anton Ocvirk: Za narodov blagor. GLLjD 1945—46, 9—11. — V spomin Ivanu Cankarju. VSPZ 1945, št. 3. Cerar-Danilo Anton: Podoba Ivana Cankarja (1945): Ivan Cankar. 182—4. — Ob Cankarjevem pogrebu. 216. (Ciril in Metod, sv.) Metod Mikuž: Slovanska apostola sv. Ciril in Metod. SPor 5. 7. 1945. — F. S. Finžgar: Nekaj misli ob godu slovanskih blagovestnikov. SPor 5. 7. 1945. — Boris Ziherl: Pomen cirilmetodove besede. SPor 5. 7. 1945; PDk 6. 7. 1945. (Čufar Tone.) Tonetu Čufarju v spomin. SPor 4. 11. 1945. Debeljak Anton: Utrinki. Podoba Ivana Cankarja (1945), 211—5. (Delak Ferdo.) Jernejeva pravica. Kolektivna drama na besede Ivana Cankarja. 1945 (réf.): Jože Pahor, PDk 30. U. 1945. — Danilo Lokar, Razgledi 1946, 42—3. Dobrovoljc France: Podoba Ivana Cankarja (1945): Francka O. — Cankarjeva Lavra iz njegovih mladostnih let (1894 do 1895). 55—62. — Drobni spomini na Ivana Cankarja. 63<—7. — Nekaj posebnosti iz Cankarjevega literarnega jezika. (Odlomek.) 74—8. — Literarni psevdonimi Ivana Cankarja. 79—82. — Iz »pozabljenega« Cankarja. 191—209. (Dramatika.) Vladimir Bartol: Problem slovenske komedije. GLLjD 1945— 46, 18—20. — Dušan Pirjevec: Dva članka Vladimirja Bartola. LdP 4. 11. 1945. — Anton Ocvirk: Slovensko narodno gledališče. Pregled prvih uprizoritev v ljubljanski Drami. SPor 1945, št. 192, 215. — Dušan Pirjevec: Vprašanje naše gledališke kritike. LdP 7. 12. 1945. — Filip Kalan: Iz zapiskov'o partizanskem gledališču. Slovenski zbornik 1945, 409—415. (Drekonja Ciril.) Andrej Savli: Ciril Drekonja. KGZ 1946, 59—61. Filipič France: Obisk pri Ksaverju Mešku. SPor 27. 10. 1945. Finžgar Franc Šaleški: Vrba, Prešerni, Prešeren, Ribičev dom. 2. izd. Ljubljana 1945. Str. 13—16: Prešernova rojstna hiša. — Nekaj misli ob godu slovanskih blagovestnikov. SPor 5. 7. 1945. (Francoska revolucija in slovenska kultura.) Anton Ocvirk: Francoska revolucija in slovenska kultura. LdP 14.7. 1945. — dm |Dušan Moravec): Francoska revolucija in prerod slovenske kulture. SPor 14. 7. 1945. (Frelih Emil.) Stari Matija, 1945 (réf.): —ec [Peter Leveč), Mna 23. 11. 1945. — Ir. P[otrč|. DEn 7. 12. 1945. Golar Cvetko: S Cankarjem na izletu. Podoba I. Cankarja (1945), 148 —150. (Golia Pavel.) Pavel Golia: O Triglavski bajki. GL J 1945/46, št. 3. GÖstl Fran: Nekoliko spominov na Ivana Cankarja. Podoba Ivana Cankarja (1945), 165—6 Grafenauer Ivan: Narodno pesništvo. Ljubljana, (Založba Klas) 1945. (III) + 12 — 85 str. 8°. (Narodopisje Slovencev. II. del. Posebni odtisek.) (Grahor Ivo.) L. L[egiša|: Ivo Grahor. SPor 19. 7. 1945. (Gregorčič Simon.) —с [P. Levec|: Simon Gregorčič, goriški slavček. Mna 12. 10. 1945. — D. S[ega|: Pesnik »zlate knjige«. (Ob 101. obletnici Gregorčičevega rojstva.) LdP 21. 10. 1945. (Ingolič Anion.) Matevž Visočnik, 1941 (réf.): LdP 8. 9. 1945. — L L[egišal. SPor 19. 9. 1945. — Anton Ocvirk, NS 1946 798-800 Pred sončnim vzhodom, 1945 (réf.): dm [D. Moravec|, SPor 2a 11. 1945. — D. Š|ega|, LdP 8. 1. 1946. — Taras Kermavner, MIR 1946, št. 1, str. 40—4. — Anton Ocvirk, NS 1946, 805—6. — Marja Boršnikova, Obz 1946, 84—5. (Jarc Miran.) Miran Jarčeva zadnja pisma. Slovenski zbornik 1945, 285 —290. — Josip Vidmar: Miran Jarc. SPor 26.5. 1945. [Ponatis iz SPor 1942.| (Jenko Simon.) —с [P. Leveč]: Naprej zastava slava Mna 26 10. 1945. (Jug Stanko.) J. Mul: Dr. Stunko Jug. GMS XXV—XXVI, 110-1. (Jurčič Josip.) Košuta Justo: Josip Jurčič in njegov Deseti brat. PDk 6 12. 1945. Kajč Milan: Neznani Aškerc. VMb 11. 8. 1945. (Kajuh [psevd. = Karel Destovnik].) Pesmi, 1945 Iponatis izdaje 1944] (réf.): M. Š[ega], SPor 11. Г.Ч945. — P. Leveč, Mna 2. 8. 1945. Branko Rudolf: Kajuh in njegova pesem. LdP 27.5. 1945. — Kajuhov večer [v Mariboru 3. 6. 1945]. VMb 9. 6. 1945. — Kajuhov večer v Mariboru. SPor 15. 6. 1945. — J. P(ahor| : Destovnik-Kajuh, partizanski pesnik. PDk 12. 7. 1945. — T. K.: S Kajuhom. LdP 14.11.1945. — Kajuh — prenesen v svoj rodni kraj. Mna 7. 12. 1945. — Literarni večer Karla Destovnika Kajuha J10. 12. 1945 v Ljubljani]. SPor 12.12. 1945. — Karel Destovnik-Kajuh. SPor 18.12.1945. Kalan Filip [psevd. = Filip Kumbatovič]: Cankar je umrl — naj živi Cankar! (Po otvoritveni predstavi v ljubljanskem dramskem gledališču.) LdP 21. 10. 1945. — Iz zapiskov o partizanskem gledališču. KOF 1946, 204—213. — O ljudski tvornosti. Slovenski zbornik 1945, 92—8. — Na partizanski straži. [Pesniški ciklus Mateja Bora.] Slovenski zbornik 1945, 197—202. — O Borovih odrskih poizkusih. Slovenski zbornik 1945, 238—243. — Iz zapiskov o partizanskem gledališču. Slovenski zbornik 1945, 409—415. Karlin Panel: Tri Cankarjeva pisma gospe Mimi Ogrinčevi-Reisnerjevi. Podoba Ivana Cankarja (1945), 185-& Kavčnik Leon: Pravica hlapca Jerneja. Podoba I. Cankarja (1945), 143—7V (Kerenčič Jože.) Ivan Potrč: Ob četrti obletnici Kerenčičeve smrti. LdP 30. 12. 1945. Kidrič France: Vrba, Prešerni, Prešeren, Ribičev dom. 2. izd Ljubljana 1945. Str. 1—12: Rojstni kraj. Rod. Pesnik. — Prešeren in slovenstvo. LdP 2.12. 1945. Klopčič Mile: Pesmi naših borcev... (2. izd.) I.—II. zv. Ljubljana 1945. I, str. 5—11: Urednikov uvod; II, 71: Urednikova pripomba. (—) Mati, 1945 (réf.) : dm |D. Moravec], SPor 13. 7. 1945. (Klusoo Joža [psevd. = Bogo Flander].) Tone Seliškar: Partizanski umetnik — Klusov Joža. DFn 26. 5. 1945. — T. Seliškar: Klusov Joža. SPor 3. 7. 1945. Koblar France: Karel Čapek: Mati. GLLjD 1945—46, 29—35. Kokolj Miroslav: Prekmurski tisk. VMb a 11. 1945. (Kopitar Jernej.) Jerneja Kopitarja spisov II. del. Srednja doba. Doba sodelovanja v »Jahrbücher der Literatur« 1818—1834. 2. knjiga. 1825—1834. Priredil R. Nahtigal. (Bartholomaei Kopitarii scriptorum pars secunda. Aetas media, qua aetate »Jahrbücher der Literatur« suis augebat accessionibus MDCCCXVIII—MDCCCXXX1V. Tomus II. MDCCCXXV-MDCCCXXXIV. Operi adornando pracfuit R. Nahtigal.) Ljubljana, Akademija znanosti in umetnosti 1945. VII + 419 str. 8°. Kosovel Joie: Slovenski pesniki najnovejšega časa. PDk 7. 10. 1945. (Kosovel Srečko.) Srečko Kosovel, sin kamenitega Krasa. Mna 7. 9. 1945. — Pesnik naše zemlje Srečko Kosovel. PDk 18.11.1945. Košuta Justo: Ivan Cankar na Primorskem. PDk 1. 12. 1945. — Josip Jurčič in njegov Deseti brat. PDk 6. 12. 1945. Kotnik France: Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Verske ljudske igre. Iz ljudske medicine. Ljubljana, Založba Klas 1945. Str. 86—133. 8». (Narodopisje Slovencev. II. del. Posebni odtisek.) (Kožar France.) L Mrzel: France Kožar. SPor 3. 8. 1945. Kraigher Lojz: Enajsti december. [Ob sedemindvajsetletni« Cankarjeve smrti. I LdP 11. 12. 1945. Kranjc Cene: Slovenske partizanske tiskarne v borbi za .wobodo. Ljubljana, Prop. kom. pri IOOF |1945|. 32 str. 8°. (Prop. kom. pri IOOF. St. 1.) Ref.: LdP 24 6. 1945. — Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilnega tiska. I. Periodični tisk. [Sestavilu Dušan Moravec in Cene Kranjc.| (V Ljubljani) 1945. — Partizanski tisk v borbi zu svobodo. KOF 1946, 88—9. (Kristan Etbin.) Etbin Kristan: Povesti in črtice. Chicago, I1L, Prosvetna matica 1945. 104 str. 8°. (Prosvetna matica. 24 zv.) Str. 5: Predgovor; 7—10: Etbin Kristan. [Nekoliko predelan ponatis iz Cankarjevega glasnika V (1941— 1942), 169—172.) Lamut Мата: Spominu našega krstnega botra — Ivana Cankarja. Podoba Ivana Cankarja (1945), 83*—5. Legiša Lino: Ivo Grahor. SPor 19. 7. 1945. — Nekaj spominov na dr. Ant. Breznika. SPor 16. 9. 1945. — Tone Šifrer. SPor 28. 10. 1945. Leoec Peter: Simon Gregorčič, goriški slavček. Mna 12. 10. 1945. — Naprej zastava slave. [O Simonu Jenku.) Mna 26. 10. 1945. — Veliki književnik med nami. [O Ilji Ehrenburgu.] Mna 2. il. 1945. — Prešernove ideje — uresničene. Mna 30. 11. 1945. — V luči Cankarjevih idej. Mna 14. 12. 1945. (—) Koraki v svobodo, 1945 (réf.): France Vodnik, Mna 22. 13. 1945. — L L[egiša|, SPor 13. 1. 1946. — Herbert Grün, MIR 1946, št. 2, str. 35—7. — Filip Kalan, NS 1946, 683—5. — Lino Legiša, Obz 1946, 330. (Levstik Fran.) Fran Levstik, veliki slovenski človek. Mna 38. 9. 1945. — D. Š[ega[: Človek iz ljudstva. (Ob 114letnici rojstva Frana Levstika.) LdP 2. 10. 1945. Levstik Vladimir: Štiri in trideset let. Podoba Ivana Cankarja (1945), 142. (Linhart Anton Tomaž.) Anton Ocvirk: A. T. Linhart. LdP 25.11. 1945. Lipah Franc: Pogreb Ivana Cankarja. Podoba I. Cankarja (1945), 217—8. (Ljudsko slovstvo.) Ivan Grafenauer: Narodno pesništvo. Ljubljana 1945. — France Kotnik: Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Verske ljudske igre. Iz ljudske medicine. Ljubljana 1945. — Filip Kalan: O ljudski tvornosti. Slovenski zbornik 1945, 92—8. Mal Josip: Dr. Stanko Jug. GMS XXV—XXVI (1944-1945), 110-1. Males Miha: Podoba Ivana Cankarja (1945): Uvod. 9—10. — Odlomek iz študentovske »Literarne knjige«. 17—50. — Gospodična Zofka in Cankar. 151— 164. — Cankarjev fotograf Fran Vesel. 219—221. (Mesesnel France.) Dnevnik + Franceta Mesesnela. Slovenski zbornik 1945, 280—3. — M. š|ega]: Dr. France Mesesnel. SPor 3.6.1945. — J. P|ahor]: Iz spominov na dr. Franceta Mesesnela. PDk 1945, št. 66—67, 72—74, 76. — Fr. Stelè: Dr. France Mesesnel. GMS XXV—XXVI (1944—1945), 111. — Dr. France Mesesnel. KGZ 1946, 62—3. (Meško Franc K saver.) France Filipič: Obisk pri Ksaverju Mešku. SPor 27. 10. 1945. Miklavčič Maks: Dr. Anton Breznik. GMS XXV—XXVI, 109-110. Mikuž Metod: Slovanska apostola sv. Ciril in Metod. SPor 5. 7. 1945. Moraoec Dušan: Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilnega tiska. I. Periodični tisk. [Sestavila Dušan Moravec in Cene Kranjc.) (V Ljubljani) 1945. Str. 3—10: [Uvod.l — Francoska revolucija in prerod slovenske kulture. SPor 14.7.1945. — Pomen in ruzvoj slovenskega osvobodilnega tiska (Ponatis uvoda v »Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilnega tiska«.) bi or 25. II. 1945. — Odsev osvobodilne borbe v naši književnosti. kOr 1946, 121—2. (Moškrič Jože.) France Slokan: Žrtev Jožeta Mojškrca [!|, pesnika-borca. SPor 15. 7. 1945. Mrzel Ludvik: France Kožar. SPor 3. 8. 1945. Muser Erna: Razgovor s Kristino Šulerjevo. LdP 10. 11. 1945. Nahtigal Hajko: Jerneja Kopitarja spisov II. del. ...2. knjiga. ...Ljubljana 1945. (Narodnoosvobodilna vojna in slovenska kultura.) Josip Vidmar: Osvobodilna vojna in slovenska kultura. Slovenski zbornik 1945, 11—5. (Narodnoosvobodilno slovstvo.) Pesmi naših borcev. Izbral in uredil Mile Klopčič. (2. izdaja.) Ljubljana, Propagandna komisija pri IOOF 1945. I. zv.: 72 str.; II. zv.: 71 str. 8°. (Propagandna komisija pri IOOF. Št. 24—25.) I, str. 5 —11: Urednikov uvod; II, 71: Urednikova pripomba. Ref.: M. Š[ega), SPor 1945, št. 82, 94. Beseda iz naše borbe, 1945 (réf.): M. Š[ega], SPor 1. 7. 1945. Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilnega tiska. I. Periodični tisk. [Sestavila Dušan Moravec in Cene Kranjc.) Ob razstavi slovenskega osvobodilnega tiska aprila 1945 izdala Propagandna komisija pri IOOF. (V Ljubljani, t. Tiskarna »Slovenskega poročevalca«.) 51 str. 8°. Ref.: LdP 24.6.1945. Jože Udovič: Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilnega tiska. Slovenski zbornik 1945, 659—6%. (Izšlo tudi kot ponatis.) — Cene Kranjc: Slovenske partizanske tiskarne v borbi za svobodo. V Ljubljani [1945|t — Tone Se-liškar: Preporod slovenske besede. DEn 21.5.1945. — Tone Seliškar: Partizan-stvo in kultura. DEn 2. 6. 1945. — N. Š.: Kulturno življenje Slovencev v Dachavu. SPor 12.6.1945. — Kosovel [Jože): Slovenski pesniki najnovejšega časa. PDk 7. 10. 1945. — Dušan Moravec: Pomen in razvoj slovenskega osvobodilnega tiska. SPor 25.11.1945. — Dušan Moravec: Odsev osvobodilne borbe v naši književnosti. KOF 1946, 121—2. — Filip Kalan: Iz zapiskov o partizanskem gledališču. KOF 1946, 204—215. — Filip Kalan: O ljudski tvornosti. Slovenski zbornik 1945, 92—8. — Filip Kalan: lz zapiskov o partizanskem gledališču. Slovenski zbornik 1945. 409—415. — Cene Kranjc: Partizanski tisk v borbi za svobodo. KOF 1946, 88—9. Nooak Vlado & Mirko Rupel: Dr. Avgust Pirjevec. SPor 8. 7. 1945. Oblak Josip Ciril: Ivan Cankar in »Zadruga«. Podoba Ivana Cankarja (1945), 13—6. Ocvirk Anton: Francoska revolucija in slovenska kultura. LdP 14.7. 1945. — Anton Tomaž Linhart. LdP 25. 11 1945. — Za narodov blagor. GLLjD 1945—46. 9—11. — Slovensko narodno gledališče. Pregled prvih uprizoritev v ljubljanski Drami. SPor 1945, št. 192, 215. Ozvald Karel: Podobe iz sanj. Cankarjeva izpoved o leposlovni obliki umetniškega ustvarjanja. Podoba Ivana Cankarja (1945), 31—9. Pahor Jože: Dr. France Prešeren. O priliki njegove ure v tržaškem radiju 6. i m. PDk 5. 7. 1945. — Prešernova ura v tržaškem radiu. PDk 8. 7. 1945. — Destovnik-Kajuh. partizanski pesnik. PDk 12 7. 1945. — Iz spominov na dr. Franceta Mesesnela. PDk 1945, št 66—67, 72—74, 76l — Puškin in ruska vas. PDk 7. 10. 1945. (Pirjevec Avgust.J R. N. |Mirko Rupel & Vlado Novak): Dr. Avgust Pirjevec. SPor 8. 7. 1945. Pirjevec Dušan: Dva članka Vladimirja Bartola. LdP 4. 11. 1945. — Vprašanje naše gledališke kritike. LdP 7. 12. 1945. Potokar Tone: Georgi Karaslavov. SPor 7. 11. 1945. — Fran jo Markovič. SPor 17. 11. 1945. — Juraj Križanič. SPor 25. 11. 1945. — Beograjska kulturna kronika. SPor 28. 12 1945. Potrč Ivan: II ja Ehrenburg med nami DEn 3. 11. 1945. — Ob četrti obletnici Kerenčičeve smrti. LdP 30. 12. 1945. (-) Izdajalec, 1945 (réf.): C. Z|agorski), SPor 13.12.1945. Praprotnik Anton: Podoba Ivana Cankarja (1945): Razvoj Cankarjeve osebnosti. 41—50. — Ivan Cankar v luči mladinske psihologije. 91—141. (Prekmurska književnost.) Miroslav Kokolj: Prekmurski tisk. VMb 8. 11. 1945. (Prešeren France.) Vrba, Prešerni, Prešeren, Ribičev dom. Druga izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1945. 16 str. 8°. Vsebina: Fr. Kidrič: Rojstni kraj. Rod. Pesnik. 1—12. — Fr. S. Finžgar: Prešernova rojstna hiša. 13—16. J. P|ahor| : Dr. France Prešeren. O priliki njegove ure v tržaškem radiju 6. t. m. PDk 5.7.1945. — J.P|ahor|: Prešernova ura v tržaškem radiu. PDk 8.7. 1945.--ec |P. Levee] : Prešernove ideje — uresničena Mna 30. 11. 1945. — Fr. Kidrič: Prešeren in slovenstvo. LdP 2.12.1945. — Dan Prešernove smrti — kulturni praznik slovenskega naroda. SPor 13. 12. 1945. — Odlok o proglasitvi dneva Prešernove smrti za kulturni praznik slovenskega naroda. Slovenski zbornik 1945, 302—3. — Velušček Ciril : Dr. France Prešeren in današnji čas. V nove zarje I (1945—46), 7—8. (Recitacijski nastopi književnikov.) 19.10.1945 v Ljubljani (réf.): Drago Šega, LdP 24.10. 1945. — SPor 24. 10. 1945. 29. 10. 1945 v Ljubljani (réf.): D.Šlega], LdP 1.11. 1945. — dm [D. Moravec], SPor 1.11.1945. 3.11.1945 v Mariboru (réf.): Jaro [Dolar], VMb 6.11.1945. — F.F[ilipič], SPor 8. 11. 1945. 17.12.1945 v Mariboru (réf.): Ivan Dornik, SPor 28.12.1945. — LdP 29. 12. 1945. Rehar Radivoj: Pravda za Cankarjevo nazorsko-politično pripadnost Podoba Ivana Cankarja (1945), 51—4. (Rob Ivan.) V. S.: Ivan Rob. SPor 15.6.1945. — Grob Ivana Roba. SPor 1. 7. 1945. Rudolf Branko: Kajuh in njegova pesem. LdP 27. 5. 1945. Rupel Mirko & Vlado Novak: Dr. Avgust Pirjevec. SPor 8.7.1945. Seliškar Tone: Preporod slovenske besede. DEn 21. 5. 1945. — Partizanski umetnik — Klusov Joža. DEn 26.5.1945. — Partizanstvo in kultura. DEn 2.6. 1945. — Klusov Joža. SPor 3. 7. 1945. Slokan France: Žrtev Jožeta Mojškrca |= Moškriča], pesnika borca. SPor 15. 7. 1945. (Sodobna književnost.) »Prihaja nova, čisto nova književnost.« (Ob priliki četrtega zasedanja kulturnega plenuma Osvobodilne fronte.) Mna 9. 8.1945. Stelè France: Dr. France Mesesnel. GMS XXV—XXVI (1944—1945), 111. Savli Andrej: Ciril Drekonja. KGZ 1946, 59-61. Šega Drago: Človek iz ljudstva. (Ob U4letnici rojstva Frana Levstika.) LdP 2. 10. 1945. — Pesnik »zlate knjige«. (Ob 101. obletnici Gregorčičevega rojstva.) LdP 21. 10. 1945. — Ogledalo družbe. [Nušicev Pokojnik.] GLLjD 1945—46, 49-51. Šega Milan: Dr. France Mesesnel. SPor 3.6. 1945. (Šifrer Tone.) LL|egiša]: Tone šifrer. SPor 28. 10. 1945. Štefan Iiozka: Antologija bolgarskih revolucionarnih pesnikov. LdP 28. 11. 1945i — Adum Mickiewicz. (Ob 90letnici njegove smrti.) LdP 30. 11. 1945v (Šuler Kristina.) Erna Muser: Razgovor s Kristino Šulerjevo. LdP 10. 11. 1945. Tavčar Mara: Podoba Ivana Cankarja (1945): Omen. (Iz spominov na Ivana Cankarja.) 86—7. — Ob mislih na Ivana Cankarja. 89—90. Udovič Jože: Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilnega tiska. Sestavljeno v Znanstvenem institutu pri Predsedstvu SNOS. Slovenski zbornik 1945, 659—6%. (Izšlo tudi kot ponatis.) Velušček Ciril: Dr. France Prešeren in današnji čas. V nove zarje I 7—8. Vesel Fran: Rod Ivana Cankarja. Podoba Ivana Cankarja (1945), 40. Vidmar Josip: Miran Jarc. SPor 26. 5. 1945. (Ponatis iz SPor 1942.] — Osvobodilna vojna in slovenska kultura. Slovenski zbornik 1945, 11—5. Vodnik France: Simboli v delih Ivanu Cunkarja. Podoba Ivana Cankarja (1945), 69—73. Ziherl Boris: Pomen cirilmetodove besede. SPor 5.7.1945; PDk 6.7.1945. (Zupan Vitomil.) Rojstvo v nevihti (réf.) : dm ]D. Moravec], SPor 7. & 1945. — J. K., DEn 7. 12. 1945. — Vitomil Zupan, GLLjD 1945—46, 41. — Vladimir Bartol, GLLjD 1945—46, 41—3. Punt. Tri zaostale ure, 1945 (réf.): dm [D. Moravec], SPor 13.7.1945. Župančič Oton: Cankur in naše gledališče. LdP 11. 12. 1945. 2. SLOVANSKE KNJIŽEVNOSTI (Cesarcc Avgust.) Avgust Cesarec. SPor 19.7.1945. (Kovačič loan Goran.) Vilko Ivanuša: Kajkavske pesmi Ivana Gorana Kovačiča. SPor 27.10. 1945. (Križanič Juraj.) Juraj Križanic — predhodnik slovanske misli. (Ob dve-stodvainšestdesetletnici njegove smrti.) LdP 16.9. 1945. — Tone Potokar: Juraj Križanic. SPor 25. 11. 1945. (Markovič Franjo.) T. P(otokar]: Fran jo Mark o vid SPor 17.11.1945. (Jooanovič-Zmaj Jovan.) Pesme prigodne i satirične, Beograd |1945| (réf.): T. P(otokar), SPor 4. 11. 1945. (Karadzic Vuk Stefanooič.) Vuk Stefanovič Karadzic. LdP 7.7.1945. (Nušič Branislav.) Drago Šega: Ogledalo družbe. GLLjD 1945—46, 49—51. — Ivan Albreht: Kako gledamo in sprejemamo Uježa. GLJ 1945—46, št. 2. (Petrovič Njegoš Petar.) Petar II. Petrovič Njegoš. LdP 7. 7. 1945. (Sodobna srbska književnost.) T. P[otokar]: Beograjska kulturna kronika. SPor 28. 12. 1945. (Bolgarsko revolucionarno pesništvo.) Rozka Štefan: Antologija bolgarskih revolucionarnih pesnikov. LdP 28. 11. 1945. (Karaslavov Georgi.) T. P|otokar|: Georgi Karaslavov. SPor 7.11.1945. (Antokoljski Pavel.) Klavdija Žuhina: »Na izpitu časa.« (Ob knjigi esejev sovjetskega pesnika Antokoljskega.) LdP 50. 11. 1