E. Mlade : Radi pijanca. 41 Radi pijanca. Spisal E. Mlade. Sedela je na kui)u slame. Obleka ji je bila raztrgana in uma- zana. Lase je imela zmršene, lica upadla in bleda, — niti trohice krvi ni bilo v njih. Roke so bile suhe, bele, skoro prozorne. V naročju je imela nekaj v cunji zavitega — dete svoje. Tiščala je je k sebi, hote je ogreti na svojih prsih, zroča mu bolestno v prepadli, sedaj speči obraz. Bila je žalostna — obupana. 42 E. Mlade : Radi pijanca. Zanaj je deževalo, treskalo in grmelo. Sedaj je udarila strela, — šipe na majhnem oknu borne sobe zažvenketajo. V sobi pa tika jed- nakomerno stara stenska ura. Razun ure in kupa slame, — njeno ležišče, — bila je v sobi še nezakurjena peč in stara omara. Pri vsakem blisku se je stresla po vsem životu — bilo ji je mraz. Z izbuljenimi očmi je gledala okolu sebe po sobi, pogledovala na omaro, kakor da bi od nje pričakovala rešitve. Bila je lačna, grozno lačna — že dva dni ni imela gorke jedi v ustih. Od omare pa ji je uhajal pogled na njeno dete. Gledala je je neizrecno bolestno. »Kako naj te nasitim, kako — utešim, ljubo dete moje — ko sem sama tako bolna, — tako bedna« je mrmrala sama seboj. »Proklet naj bode tisti, ki je kriv, da tako stradava, tisti, ki nama je vse zapravil, moj mož in tvoj oče!« Skrči se ji roka v pest, kakor da bi hotela prouzročitelja tega zla kaznovati — ubiti ter za- škriplje z zobmi. Spomni se nekdanjih časov, prežitih v veselju in sreči. Kako je takrat, ko se je omožila, zaupno gledala v bodočnost! Kako je bila takrat vsa srečna in blažena, predstavljajoča si v mislih srečno živ- ljenje na strani svojega ljubljenega moža. Kolikokrat je sanjala, kako bode žnjim pridno delala, da si za- služita vsakdanjega kruha, da si opomoreta. sanjarila, kako da od- goji svoje otroke!« A postalo je drugače. Njen mož je postal pijanec in zapravljivec. Mesto da bi delal, je pil in zapravljal vse, kar je zaslužil, s svojimi prijatelji. Tudi sedaj sedi v krčmi ter zapiva zadnji vinar, doma pa stradata žena in otrok ter umirata — gladu. Škriplje se zobmi, ko mora misliti nanj, katerega je tako lju- bila, nanj, ki ji je dal to dete — misle si kako bi lehko bilo vse drugače, da bi lahko živela srečno, veselo. Se enkrat zaškriplje se zobmi, ko misli, kako se je grozno varala in kako zdaj sovraži in zaničuje — njega, svojega moža. Oh ko bi mogla — ubila bi ga. A v svesti si svoje slabosti, globoko in bolestno vzdihne. Tedaj se pa zbudi dete ter začne kričati in jokati, zahtevajoč hrane. In ona ? Vide, da ne more nasititi svojega deteta, začne je burno poljubovati, upajoč, da je tako umiri. — A dete joče le vedno bolj in bolj. Srce ji poka žalosti, ko vidi svoje dete, od gladu zvijati E: Mlade : Radi pijanca. 43 se V naročju. Ona bi že pretrpela glad, a dete, dete ne sme gladu umreti. A kje, — kje naj vzame hrane, da nasiti dete? V omari ni niti trohice kruha, kaj šele mleka, da bi nasitila otroka. In v obupu šine ji grozna misel v glavo. »Kaj...... kaj...... ko bi ... si vzela . . . življenje ... ko bi naredila konec . . . temu obupnemu stanju ... da ne bom več gle- dala stradajočega . . . otroka«. In se strese že ob sami misli na ta grozni čin. »Ali kaj naj pa hočem še na tem svetu? . . . Otroka in sebe ne morem nasititi . . . Ali naj oba od gladu umreva ? . . . Bolje je, . . . da si sama vzamem življenje!... Ali kaj bo pa... na onem svetu...?« In zopet se strese. Take misli ji spreletavajo možgane, dete pa ji joče v naročju vedno huje in huje, tako mu še pojema sapa in glas. In ko sliši ta mili otroški glasek, postaja bolj in bolj zmešana, v glavi ji buči in vedno bolj in bolj se vglablja v grešno misel. »A — Bog je pravičen sodnik, on me gotovo ne bode kazno- val, ne — ne, on me ne . . . more kaznovati ... In kdo me bode re- šil pogube, kdo mi bode dal živeža za — dete in zame ? . . . Moj mož? . . . Ali drugi ljudje? Ko so vsi tako nevsmiljeni ! . . . Proč bi me spodili ! . . . Delaj ! . . . delaj ! . . . bi vpili... saj si zdrava !. . . Kaj bi nadlegovala poštene ljudi ! . . . In otroka kam naj dene, otroka ! Končaj toraj to borno življenje !... Ali hočeš gladu umreti ?... In dete ? . . . Ne, ne, jaz ga ne zapustim . . . Rajše umreva oba, nego da bi ono stradalo ! . . .» Otrok joče vedno huje in huje! . . . Zavrti se ji v glavi. Hitro vstane in kakor besna leti z detetom iz sobe v noč. Zunaj je ponehala nevihta, — le dež je še polagoma kapljal. Z razpletenimi lasmi in bosimi nogami je letela v noč, ne ve- doča kam. Tresla se je od mraza, noge so jo komaj nesle, tako je bila sestradana. Letela je naprej ! . . . Od daleč se začuje bobnenje !... Predno se je zavedla, je stala na mostu. Pod mostom pa je skrivnostno šumela od dežja narasla voda. Sklonila se je čez most ter zrla nepremično doli. »Samo en skok in vse je pri kraju ; vse trplenje — ves glad!« »Ne — ne — nikar ! Ne bodi samomorilka ! Kaj poreče Bog, kaj ljudje, ko te potegnejo iz vode«. »Ali ni dosti, da si sama vzameš življenje, še deteta umoriš!« »Ne — nikar !« »Vendar le vzemi si življenje — vse bode pri kraju«. Stresla se 44 Književnost in umetnost. je. Voda je bobnela vabljivo, ter drvila naprej. Dete pa je jokalo in stokalo z milim, utrujenim in hripavim glasom. Krčevito je je pri- tiskala k sebi, ter je poljubljala. Vsa kri ji je silila v glavo, bucalo ji je v glavi in najrazličnejše misli so jo prešinjale. »Ali naj dopustim, da mi gladu umreš v naročju, milo dete moje. Rajše umri z menoj. Bog mi to odpusti . . . On vse ve in vse vidi... Voda je visoko plusknila, potem pa grgraje požrla svojo žrtev. Valovi so jo odnesli dalje. Voda je pa zopet šumela, kakor poprej.