Listek, Ob grobu babice. Spisala Julfcka Šijanec. Rajska pomlad je zginila in jesen je zopet tu. Narava, poprej toliko krasna v cvetju, sedaj umira. Vesele ptice so nas zapustile in odletele v toplejše kraje. Vse je prazno in tiho; raz drevja šumi rumeno listje in pokriva gozd in log. Krasne pomladne cvetke je umorila mrzla slana. Taka prememba v naravi nam nehote vzbuja misel, da bo tudi naša mladost minula in ž njo zlati majnik življenja. Vsa narava nam kličeresni: »Memento mori« (Spomni se smrti). Ozrimo se na pokopališče: koliko jih tu počiva, katere je pokosila bela žena — smrt prerano. Vseh mrtvih dan! Ni ga človeka, da bi ga ta dan ne presunila resna misel na smrt, pri pogledu na okinčane grobove. Koliko jih že tu počiva, katerih nade in želje se nikdar niso izpolnile. UvJdeti so morali, da na tem svetu za človeško srce ni §refie. Šele v grobu je utihnilo nemirno srce; črna zemlja zakrije vse strasti, ki bučijo v njem, vsaka želja mora utihniti. Nasprotno pa jih veliko počiva na pokopaliSču, katerim je bila smrt rešiteljica iz živ- ljenja ječe. Saj v grobu vlada večni mir in ljubezen. Tukaj ni prepira, vsi so si bratje in sestre. Vernih duS dan! Kako vse hiti na pokopališče, da okinča grobe svojih dragih! Kako je vse tiho in koliko solz se preliva od ostalih žalujočih. Saj je ravno ta dan posebno namenjen mrtvim, da se jih spominjamo v molitvi. Glej! Tu vidiS družino, ki plaka po očetu, tam zopet otroka, ki je zgubil ljubljeno mater. Ali čuj! Kako milo pojo zvonovi, kako tolažilno misel nam vzbujajo, misel, da po smrti pride vstajenje. Kako tolažilna misel za vsakega zemljana. Sedaj ločeni in potem zopet združeni v lepSi deželi, kjer ni solz, kjer ni trpljenja . Glas zvona je tudi mene vzbudil iz težkih sanj. V duhu sem bivala tam daleč na domačem pokopališču. Tam blizu velikega križa stoji mala, s travo obraSčena gomila, na kateri se nahaja velik črni križ. Nikdo ni tukaj prižgal svečic, nikdo ne moli na grobu, v katerem počivajo telesni ostanki moje nepozabljive babice. Nehote se mi vzbudi vprašanje: si zaslužila ti, ki si mi storila toliko dobrot, da moraš počivati v tem zapuSčenem grobu? Ne, ne! Tvoje blago srce, dobra babica, je vredno, da bi počivalo v zlati krsti, ne pa v tako zapuščenem grobu. Misli mi uhajajo nazaj v preteklost, sladki spomini se mi vzbujajo v duši. Bila sem majhna deklica. Babica me je učila moliti, ona me je vodila v cerkev in večkrat tudi na pokopališče, kjer je pripomnila: »Glej, tukaj bo kmalu tudi moj dom. Rada hodi potem na moj grob, povzdigni svoje ročice in moli k ljubemu Bogu za rae in za vse, ki tukaj počivajo.« Leta so potekala zelo naglo. Iz malega otroka sem postala čvrsta deklica in nemila usoda me je odtrgala od babice. Morala sem v mesto v šolo; koliko naukov mi je dala ona pri tej priliki. Kako težko sem čakala vsakikrat počitnic, da se zopet povrnem v naročje one, pri kateri so bile vse moje misli. Z velikim veseljem me je sprejela tudi ona in neizmerno hitro mi je potekel čas v njenem obližju. Hodili sva tudi sedaj, kakor nekdaj, skupaj v cerkev in povsod, kamor je Sla ona, sem morala tudi jaz ž njo. Opiraje se na palico mi je večkrat pripomnila: »Ne botn, ne bom več dolgo.« In res, babičine slutnje so se uresničile. Ko sem prisla na božične počitnice, sem naSla drago babico na smrtni postelji. Oh, koliko je pretrpela uboga sirota v svoji mučni bolezni, {e znano le ljubemu Bogu. Zalostna sem sedela ob njeni postelji in zrla v njeno solzno oko. Znano je bilo obema, da bodeva morali vzeti ločitev za vedno. Ko sem se odpravljala na novega leta dan zopet v šolo, }e obiskalo več sorodnikov bolnico in pokleknila sem k njeni postelji in ona je povzdignila svojo velo roko, dala mi je zadnji blagoslov in rekla: »Bodi pridna, moli rada in srečna bodeš. Moli tudi za me! Na tem svetu se ne bodeva videli več, pač pa upajva, da bo potem lepSe svidenje tam v prekrasni domovini, kjer nobena solza več ne kane in vse trpljenje mine.« Babičine besede so se uresničile, nisva se videli več. Za par dni mi je brzojav prinesel žalostno novico, da se je duša dobre babice preselila v lepSo deželo. — Pretresla me je ta vest, dasi sem bila pripravljena nanjo. Drage pokojnice nisem več videla. Za dva dni so jo položili v črno jamo. K njenemu pogrebu mi ni bilo mogoče, pač pa sem se preselila tje v duhu in molila pri odprtem grobu za dužo nepozabljive babice. Tudi danes na vseh vernih duS dan ne morem tje, da bi prižgala lučico ob tvojem grobu ali ga krasila z venci. Biti moram tukaj daleč od ljubljene gomile. Vendar pozabljena ni moja dobra babica. Čeprav ne moreni tje na tvojo gomilo, vendar hočem prositi tokaj ljubega Boga, da se zopet vidiva tam v večno lepem kraju, saj: Eriž nam gveti govori, da vid'mo v rajn večnea se, da vid'mo se nad zvezdami!