LITERATURA
Problemi, št. 125—126—127, maj—junij—julij 1973, letnik XI
Glavni iirednik Andrej Medved, odgovorni urednik Rastko Močnik, tajnik
uredništva Milan Jesih, lektor Vida Udovič, likovni urednik Tomo Podgornik.
Uredniški odbor: Branko Bošnjak, Peter Božič, Niko Grafenauer, Tomaž
Kralj, Lev Kreft, Andrej Medved, Jure Mikuž, Rastko Močnik, Milan Pintar,
Matjaž Potrč, Braco Rotar, Ivo Svetina, Marko Svabič, Ivo Volarič, Franci
Zagoričnik, Ifigenija Zagoričnik in Slavoj Žižek.
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Soteska 10, tel. 20 487. Tajnik uredni-
štva posluje vsak ponedeljek, sredo in petek od 12. do 14. ure, uprava pa
v četrtek od 14.30 do 16.30. Tekoči račun 501-8-475/1 z oznako: za Pro-
belme. Celoletna naročnina 50 din, cena posamezne številke 5 din, cena
dvojne številke 8 din. Izdajata predsedstvo RK ZMS in IO SS LVZ.
Tiska Tiskarna PTT v Ljubljani.
Revijo sofinansira KSS in je po sklepu RS PK št. 421-1/73 dne 30. 5. 1973
oproščena prometnega davka.
KAZALO
1 Marko Svabič: Predavanje o slovenski paranoji
10 Rudi Šeligo : Kaj delajo s tabo
18 Taras Kermauner: O krogu in treh tokovih
29 Dane Zajc: Pesmi
34 Tomaž Šalamun: Pesmi
41 Lela Zečković: Transfuzija
49 I. G. Plamen: Pesmi
52 Oscar Wilde : Laž propada
67 Primož Žagar: Prigode o strahu, krivdi, divjem lovu in metafiziki
(intervjuju se avtor odpoveduje)
82 Svetlana Makarovič: Pesmi
91 Niko Grafenauer; Nove štukature
94 Franci Zagoričnik: Buge waz primi gralwa Venus
102 Dimitrij Rupel: Amerika
109 Milan Jesih: Grenki sadeži pravice
117 Gerard Manley Hopkins: Pesmi
120 Ernst Stadler: Pesmi
125 Vladimir Nabokov: Obisk v muzeju
132 Andrej Medved: Pesmi
140 Ivo Svetina: Ioni
147 Milan Jesih: Jesen bo
155 Milan Dekleva: Molilni mhnčki
158 Tomaž Kralj: Sončni polž, polž sonca
169 Taras Kermauner: Groteska o ideologijah, spominu in smrti
185 Vizualna poezija
196 Andrej Hieng: Sin
211 Jožef Pagane!: Kerubini
232 Milan Kleč: Pesmi
235 Jure Perovšek: Pesmi o Iliji Muromcu
243 Valentin Cundrič: Himera
245 Igor Likar: V drobec smejim bolečino
253 Ferdinand Miklavec: Zapor sterilnosti
257 Harold Pinter: Čajanka
Marko Svabìc
Diamatu in darvinizmu vdan razumem prozo kot organizem, ki
se razvija v samemu sebi najbolj koristno smer. V tem razvoju je pri-
šla proza zdaj do te stopnje, ko ji ni treba biti več vsestransko pri-
povedovanje. Proza postaja vse bolj specializirano pripovedovanje.
Večino nalog prejšnje proze so zdaj vzeli nase drugi mediji: žurnali-
zem, film, TV in še kaj. Proza, ki se jo da recimo ekranizirati ali pa
razumljivo prebrati po radiu, danes ni več potrebna, kolikor se take
proze še pojavlja v knjižni obliki, se mi zdi anahronistična in nepo-
trebna. Za primer: danes Karlov Mayev in Jules Vernov (novih, se-
veda) nima več smisla tiskati, ko pa je film primernejši medij zanje.
Današnja proza je naprej. Današnja proza piše to, česar drugi mediji
ne morejo jasno izrisati in izraziti nasploh. Medij, ki nove proze ne
more nositi, je tudi glasno pripovedovanje. Glasno pripovedovanje
nove proze ne zmore več. Nova proza je šla pregloboko v pisavo.
Slušna percepcija ali ušesa so naravnana v drugo smer. Nova proza
je preveč v območju misli, ki se sproti razvija, a vendar po nekih
zelo trdnih zakonitostih, da bi jo lahko dojeli z enkratnim posluša-
njem. Mimo tega, da govorica sama ne zmore ustrezne reprodukcije
nove proze. Enostavno, govorica je danes prehitra, kot taka pa toli-
kanj zlorabljana, da jo človek jemlje samo napol resno. Nova proza
pa terja stoodstotno zbranost. Pisave se ne da zlorabiti.
Od glasnega branja, kakršno je v navadi na literarnih večerih,
pri novi prozi danes poslušalec ne bo odnesel nič. Vse se mu bo zdelo
kot temačen pragozd besed. In stal bo v tem pragozdu za kakim dre-
vesom, tako da ne bo nikoli imel pregleda nad celim gozdom.
Poslušajmo kratek odlomek iz teksta, ki je takšna »nova proza«.
Tam je planina, senožet, ravna jasa, krog in krog zastrta z go-
stim gozdom. Ob robu je zloženih nekaj skladovnic metrskih po-
len, da jih bojo enkrat, ko bodo bolj kurentna roba kakor pa tik
pred sredino poletja, prišli iskat lastniki, prekupčevalci s kurivom
in trgovci z istim ter jih razvozili širom dežele po mestih, tja
v črna skladišča na prostem, dvorišča med plotovi.
Zadaj za eno teh skladovnic je ležal v muravi možakar srednjih
let. Ležal je tja zavaljen in bil je hudo zanikrnega videza, zdaj,
ko je spal, še tem bolj. Ker njegova usta so zevala in videl se je
jezik med velikimi presledki, ki so jih notri delali zobje, temni
in kosmati sta bili luknji nozdrvi, strnišče kocin pa črno in gosto,
da kdor je gospod in ima takšno obrast, se brije zjutraj pred
odhodom v pisarno in zvečer, preden se gresta z njegovo svetlola-
so drago kulture naužit ali k imenitni večerji. Ta pa ne, ta, ki
je čmokal in grčal in smrčal v senci za drvmi. Ta se danes ni
bril, sicer bi trdemu, skoraj zdravemu snu navkljub hitro začutil
debelo muho, ki je pribrenčala iz katerega bližnjih hlevov in nož-
nikov okoliških polhribovskih in polproletarskih kmetij in sedla
1
možakarju pod nos, kjer se je potem prebijala malo sem in malo
tja, ko pa je ugotovila, da so njene nožice krajše kakor trde in
ostre kocine, da so jo po trebuhu neznosno žgečkale, ko je videla,
da z nogami ne doseže pravih tal, ne s črepalom tistega vlažnega,
kar ji je nujno, se je malo odgnala in sedla rajši na konico nosu.
Možakar pa nič še niti zdaj.
To je bil odlomek iz nekega daljšega, še ne objavljenega proznega
teksta. Morda se bo komu zdelo, da je razumel vse, kar je slišal. Ra-
zumel je samo besede. Pomislimo pa, kakšen napor bi bilo poslušati
to točo besed recimo dve uri. In kakšno trpljenje šele glasno brati
takšno prozo dve uri!
Mislim, da se zdaj razumemo, da klasičnega literarnega večera
z mojo prozo ne bi zvozili. Bilo bi prenaporno.
S tem pa nikakor ne trdim, da ta večer ne bo naporapoln. Zdaj
vam pokažem.
Predstavljajte si, da ste slušatelji v predavalnici. Jaz sem preda-
vatelj. In kot na predavanjih, vejte: mož, ki bo govoril, ni prida go-
vorec, pač pa mnogo ve o stvareh, ki bo o njih govoril, zatorej ga po-
slušajmo, dajmo si natočiti teh modrosti.
Poslušate
PREDAVANUE O
SLOVENSKI PARANOUI
Zal sem premalo urbaniziran, da bi bil lahko sistematičen v tem
predavanju. Vse mi gre prehitro naprej. Nasititi hočem vse ovce.
Malo se že svetlika asfalt, črno je, topel veter gre v usta, slano
je, mačke hodijo po garažah javnih, vladna palača in ljudska
skupščina, Resljeva cesta in Nazorjeva, Čopova ulica, park Zvez-
da in Grad in tunel, Šmartinska cesta in novi visoki dimnik za
aeroplane, zlatarne in olimpiada, Katja in hoja v rekelcu in Ljub-
ljanica in zdravje in omotičnost in hlipanje.
Bil sem na Gradu, čevlji salonarji so se zagvazdali v mehak, topel
sneg. Nekaj se je moralo odpreti po vseh časih nesreče.
Ste videli? Tako že gre.
Nekaj večnega je bilo v tem, da je sredi noči legla na tla kraj
postelji z mladeničem, da je tam na trdih tleh prespala noč, da
je mladenič brez stiske spal (kako nizkotno!) med blazinjem in
belim in duhom. Kdove zakaj je to naredila;
Bila je tako mehka, če ni hotela biti.
Bila je tako stara.
Tako besno je ljubila.
Taka mat!
2
Potem je prišlo lansko poletje. Poslušajmo, kako zelo drugače
sem se otresel večnega gorja.
Ujameš lahko živo sliko. Ce hočeš videti, kaj je bilo pred enim
letom, moraš ujeti eno svetlobno leto in pogledati svetlobo, ki
pravkar prihaja. Vidiš sebe, kako si greš in prihajaš nasproti. Ali
je tedaj srečanje možno? Tisto je samo svetloba, slika, na njej ti
ne boš nič spremenil. Zanimivo pa, da si s tem, ko si tekel ujeti
davno sliko z nadsvetlobno hitrostjo, skočil v prihodnost; sam
imaš in lastuješ v telesu le sedanjost, ki je samo le tvoja. Tako
sem na različne načine že tisočkrat videl, da vsak atom nosi svoj
čas s seboj. Tako mogoče v preteklosti sploh ni Časa. Razlika
med naprej in nazaj pa je v tem, da tvoj sedaj v preteklosti ne
more biti fizično prisoten, v prihodnosti pa da, ampak dokončno,
ker prihodnost začne takoj veljati za tvoj Sedaj, Nazaj pa fizično
ne moreš več, marveč si moreš le sličice hoditi ogledovati.
Tako nekako je s to pesniško fiziko.
30. junija lani pa se mi je proti jutru sanjalo, kako Ivan Mrak
z blaženim smehljajem šofira austin-maxi prometne milice. Potem je
bil preliv v drugo sliko : Josip Vidmar prijezdi na oslu kot Kristus,
v malhi nosi psa. Potem se je prikazal nekakšen imaginaren oče. Te-
daj zahtevam od njega prostor za življenje in zrak.
In če zdaj pomislimo, da se junija lani na noben način nisem
motil s slovensko kulturo, kajti bil sem na počitnicah na morju, je
jasno, kako globoko sem že zabredel v to kašo.
Videl sem, kako deklice masturbirajo pred vsemi svetovi, videl
sem, veselo in jasno je življenje deklic, rekel sem: oblaki so same
atomske bombe. In spomnil sem se, kako zdaj mrtva deklica je
pela:
Spačen obraz nad posteljo
ljubi je samo kačo ubil
ki je lezla v moje nedri
Mrtva deklica je deklica na prepihu. Stopil bom na prepih.
O prepihu bom govoril podrobneje pozneje. Zdaj ne bom prehi-
teval preteklosti. 28. julija sem šel še dlje. Bilo je jasno, da sta mož-
gani in ostali organizem dve osebi. Telo je oseba z nižjo voljo. Mož-
gani so oseba z višjo voljo. Tako so možgani telo vtaknili v električ-
no kletko. Telo je ujeto.
Gre pa seveda tudi drugače: kadar sta si volji telesa in možganov
enaki, zmaga volja telesa. Telo vzame možgane v koščene klešče.
Tako sem ostal svoboden sredi širnega sveta pod bleščečebelimi
oblaki.
In sem resničen zdajle.
Pravzaprav je toliko radosti v teh mojih stavkih! Moramo jih či-
tati s predstavljivim, patetičnim glasom.
Imeti to grozansko moč v sebi: biti pisatelj. Ubogi ljudje, trikrat
ubogi! Ne glede na vsemogoče reve in težave — biti pisatelj, to je
nekaj neverjetno orgastičnega. Delaš svetove, kot bi bil bog. Včasih
si utrujen. Potem moreš občevati z bogovi, ki so v pisatelju. Poslu-
šajmo odlomek.
Bilo je nekaj nenavadnega, objeti božansko bitje, saj Fátima je
Iksionu Prekletslovencu to brez dvoma bila. Nekaj celovitega,
zadostujočega. Božica je narejena tako popolno, da po njej lahko
samo hrepeniš. Poskusimo s primerjavo: V Kongu, recimo, živi
mlad, goden rudar. Pa pride v revir takšen potujoči kino in za-
vrti film z, denimo, Brigitte Bardot. In zamorček se z vso silo
zaljubi vanjo. Doma veli materi, naj mu zaveše brašno v culico.
Napoti se — kajpak peš — v Pariz. In tako dalje. Mi vsi pa ve-_
mo, da je Brigitte Bardot zanj nedosegljiva. Najbrž celo za pre-
nekaterega izmed nas, Slovencev. Še uspešnejša bi bila primerja
va: Nekdo posluša petje Janis Joplin. Ob tem se blazno in ne-
smrtno zaljubi vanjo. Ker že ne more dobiti v roke BB, se tolaži,
da je JJ gotovo lažje dosegljiva, saj slednja je končno bolj ljud-
ska umetnica, je bolj spodaj. Potem pa izve, da je Janis že kaki
dve leti pokojna. Katera zdaj, BB ali JJ, je tedaj bolj nedoseglji-
va?
Oblaki so pismo tujim civilizacijam, da nas uničijo še pravi čas.
Kako nori vrabček sedi na mojem balkonu, kaj bi zdajle znal napom-
niti o njem?
Širni svetovi z rdečimi strehami, vsi letimo, in drugi svetovi, vse
je dobro in varno. In vrabček, ta barabica, čepi v svojem puhu/
perju pod našimi oblaki, na misel mu prihajajo same blage ba-
rabije.
1. avgusta me je razjezilo, ko so prisilili ameriškega senatorja
Eageltona k odstopu, češ da je nor. Poslušajmo kratko agitko, ki sem
jo ob tej priložnosti napisal.
A — Zame je isto, če je predsednik bolan na mezincu ali na
umu.
B — Na umu bolni vendar ne more biti dovolj odgovoren.
A — Kaj zato! Jaz se bojim peljati z avtobusom, ki ga vozi šofer
brez ene roke prav toliko, kot z avtobusom, ki ga vozi šofer
brez dela možganov.
B — Samo da država ni avtobus...
A — In prav zato, ker ni avtobus!
Tako sem bogoval lansko leto. 15. avgusta mi je prišlo na misel,
da sem zavrt in zatrt. Bil sem nabasana komodna omara. Ali veste,
kaj je svečenik? Hočem jasno definicijo. Svečenik je visok krvotok
z beložilnato glavo v belem tulastem ogrinjalu. Ugotovil sem nasled-
nje: Ce se je Narod poročil z Revolucijo, nima kaj jamrati po svo-
bodi; Revolucija je huda žena. Se istega dne sem napisal takšno
pesmico:
Ce bodo zdaj spet drevesa vsa polna sadja in bo dišalo po glivi-
cah in bo toplo, suho, zláto, potem bom jaz spet prijel-vzel obraz
v dlani.
Brišem tvoje solze in svetli klic je z daljnih pobočij.
To so mladi fantje. Sam napuh jih je.
4
Kak dan pozneje rečem: dosti je tega sranja! Človeku rojijo ne-
umnosti po glavi, storilnost pade na nulo — kje potem sploh je iz-
hod? Raziskovati druge svetove in biti produktiven hkrati. Zbral sem
toliko moči, da ne bo nobenega rušenja mostov, nobenih mentalnih
depresij, nobene umazanije. Odložil bom tovor. Biti bog — slaba va-
rianta. Ostrigel si bom lase. Rečem: jutri me čaka krasen dan.
In glej, bilo je resnica. Naslednjega dne sem napisal največji tekst,
kar jih mojih do današnjega dne živi na svetu. Poslušajmo ga vsaj
dvakrat.
Ujeta gospodična, zakleta. Skozi linico gleda iz stolpa v trnje, pa
kaj se tam godi? ujet je barabinski vrabec in že mu je prisluhnila
kača, ki v tmju nanjo preži sova,
bolj ko je svetlo, manj vidi ujeta gospodična, stolp je zazidan in
gospodična nima dolge pšenične kite, ni ga kraljeviča, ki bi imel
konja za v trnje,
ni starih žlehtnih vil, da bi ji pile kri,
ni ne zla ne dobrega storila gospodična
26. avgusta pride Miloš Svabič in me gleda kot kakšno zanimivo
žival, ki živi nadvse skrivnostno življenje. Prižge luč. Pogleda kup
knjig pri postelji in reče, da berem sveto pismo. Potem lista še po
nekem notesu, da bi videl, kaj notri je, s čimer ni najbolj zadovoljen.
Reče, kje sem bil včeraj, ko me je videl, da sem se peljal po Prešer-
novi cesti. Jaz pa mu rečem: Ugasni luč. Potem vse dneve poležavam
v temi. Ljudje po dvorcih uživajo vso sladkost, kar je je. Hinavec
sem, ko si zaželim takega dvorca. Prelep dvorec. V njem silne bakana-
lije. Zelo na silo si moram predstavljati sebe v dvorcu. Pred leti so
me drastila temačna in poleti zatohla podstrešja. Stopil sem na lestev
in videl: tam je neki drugi svet s popolnoma drugačno civilizacijo.
Civilizacija je usmerjeno ljudstvo. Kjer so ravne hiše, široki trgovi
in letališča in zabetoniran svet, tudi to je civilizacija. Ljudstvo gre
k templju.
Luči so me dale v kremplje besu, ki ga skoraj ne poznam. Točno
sem videl in čutil, kaj se godi, pričel sem verjeti, da ne bom
umrl. Okusil sem beton, bil je gladek, enakomerno pomazan z
gumijem in naftnimi derivati in duraluminijem in grafitom.
Bile so luči kot v sanjah, bila je tuja civilizacija, ljudje, ki me
neizprosno sovražijo in si želijo moje kar hitre smrti.
Ves dan sem listal po Jugoslovanski Enciklopediji, našel sem sa-
mostan Gracánico. Hramček so sezidali zato, da bi se v njem naselil
oné-Bog. In zdaj pomislimo, kaj če bi tak Bog res prišel prebivat v
katerikoli hram na tem svetu, da bi prišel in se kot sluz pretočil v
notranjost takega poslopja. Kaj bi se zgodilo? Pridrvela bi milica,
policija, armada, vojska, bomba, da bi Ga zbezali na svetli plan. Ali
je zdaj jasno, da Bog sploh ne sme stopiti na naša tla? Izdelek Mu
je zrasel čez glavo. To je tako, kot če bi rekel: »Pojdi v trafiko in mi
kupi olagume.« Tako sem prelistaval enciklopedijo. In kako je bilo
z mano? Preklinjal sem zajebane hašišarje, zobal sem v šnopsu razmo-
čene črešnje in premišljeval sem o volčjih češnjah.
Ostal sem svoboden sredi širnega sveta pod bleščečebelimi oblaki
in sem resničen zdajle. Velika debela dama stoji gori na nebu,
5
srebrna kot božica poje in poje: moram trgati rože, je nekaj na
trganju rož, moram trgati dekleta, zdrava in ljubeča.
Čudno se mi dela življenje. Ko se greš tukaj umetnika, gleda
družba na tvojo bedo prijazno in z odkritim odobravanjem. Nikakor
ti noče pomagati iz reve. Če pa si v teh zemeljskih civilizacijah nava-
den revež, bo to veljalo za grehoto. Ampak najbrž bo že tako kmalu
prišel dan, ko bomo morali vsi skupaj reči: Vsa pamet, vse znanje je
nič. In šli bomo potem do zadnjega iz novih izhodišč. Mislim, da pra-
ve revolucije še ni bilo. Vse skupaj je bila počasna evolucija. Treba
bo razbiti. Ne bomo hiš podirali in se grizli med sabo. Razbili bomo
staro znanje. Pozvali bomo narediti novo znanje. Saj to je norišnica!
Jaz bi pristavil le še to, da je povsod prišlo do intelektualne podivja-
nosti. Poglejte si ekonomiste, strojnike, biologe: vse to je blazno.
Nekaj me je strio, svet je legel name. Človek,
zavrt in strt si tukaj notri.
Nekaj ga je speklo, nekaj mu je reklo :
stopi gor in misli si, da si res velik,
potem pa, prijatelji, bil sem visok krvotok
z beložilnato glavo.
Nikar ne iščite svetišča: tu je.
Resnično. Tu je svetišče. V tem svetišču se mi je za trenutek raz-
krilo, da vesoljno življenje bazira na dveh silnicah: na sadizmu in
mazohizmu. V vsakem vzgibu je sadizem. V slehernem vztrajanju je
mazohizem. Tako je s to materijo in tak je univerzum.
spet pridejo pote
z nogami naprej te odnese
pošast je vse
Umetniki so vojska, ki gre skoz čas. Ta vojska pušča za seboj
mrtve straže in tudi opustošenja ne manjka. »Mrtvi« stražar je od-
kritelj kake nove postojanke. Je kot vodja skupinice, ki se je zasi-
drala v tem času.
Umetnosti so življenjska hrana za neko tujo civilizacijo, ki
prihaja. Naša civilizacija je krava molznica. Civilizacija, ki prihaja,
ima cele farme naši podobnih civilizacij po vseh galaksijah, vsem
univerzumu.
Vprašanje se zastavlja tudi takole:
Kako to, da ustvarjanju sovražna tvorba, kot je Država, ohranja
pri živem kakršno koli umetnost. In to Država dela s podzavestno
iskrenostjo. To je paradoks. Kajti umetnost naši civilizaciji ne služi
v ničemur. V to Hišo imajo vstop le redki posamezniki, redkejši, kot
je umetnikov samih po številu. Človeštvo kot čebelji roj živi le za ta
izročila, omogoča ta izročila. Ampak čemu? Kakšni Prihodnosti velja
to Izročilo? Ali bo višek človekovega razvoja, razvoja Človeštva neka
plazma Uma, Popolnosti, ki bo še vedno odvisna od Materije, bo
ostajala v njenem območju? Ali pa se Materija zna razviti tako vi-
soko, da sploh ne bo več potrebovala Materije za Idejo?
Plazma Uma, o kateri sem govoril, se bo potem zabavala in
oplajala s temi pesmicami, sličicami, nekakšna mala nebesa pač.
6
Mogoče je pa vsa ta Umetnost vseeno trenutna potreba Civiliza-
cije. Ker Ideja se potem Materiji prične razvijati. Materija mora do-
sledno dovoliti Ideji razvoj do maksimuma.
Noč se je zameglila, sklonil sem se in se vprašal:
Je to megla?
Ah, to je dim ...
Ni, dragi, to je megla.
Nekdo pa je rekel, da poletje, ki odhaja, je prijatelj,
ki bo za vedno odšel.
14. septembra se je svet lomil. Bil sem razbit in zlomljen. Mogoče
sem povzročil prometno nesrečo z žrtvami. Bil sem žrtev, iskal sem
rablja. Tega si nisem želel, da bi ga našel. In vendar me je čutil
vsakdo, ki je bilo le malo rablja v njem. Na nekem temačnem stop-
nišču sem srečal psa. Ta pes dan in noč ždi pred zaprtimi vrati in
voha tamkajšnjo mačjo svojat in kuje odločne in totalne načrte.
Kako me je zavohal! Kako mi je z nujo hotel odpreti goltanec. Vse
sem razumel v hipu. Zato zdaj naglašam, da je bila navadna poni-
glavost in puhlost brez soli, ko sem v Potemkinovem megalopolisu
napisal: »rad bi, da bi bila tretja svetovna vojna.« Tam ne bi bilo
nobene nagle in junaške smrti: tam bi si vse, drugo drugemu počasi
slačilo kožo in z oškrbljenimi zobmi bi se odpirali, lizaje kri, goltan-
ci. Ker žival se te boji, tudi če se ji rablju ponujaš. Le kako se človek
boji človeka! Sinovi brez očetov hodijo po svetu. Stikajo za krivci.
Gorje!
Vozijo seno z morosta v Jarše, ker v Jaršah imajo konja.
Zakaj imajo v Jaršah konja? Da mu lahko z morosta vozijo seno
v Jarše.
Konju sosed krati mir, ker dimnike prične kovati že ob petih
zjutraj.
Zakaj dimnike že zjutraj?
Ker sosed brez tega ne more živeti.
21.	septembra sem hodil po visokih hribih, služil slovenskemu
narodu glorio, sebi pa trdo skorjico.
22.	septembra sem videl, ko sem stopil po mivki do gležnjev
v gladko morje, kako ostudna pojava je primitivni ateist: tolkel bo
po svetinji, da bi svetu pokazal svojo smelost in pogum, v resnici
pa ga je neizmerno strah te svetinje. Tukaj zdaj v nekem smislu
mislijo, da nisem docela čista sila. Modri se me izogibajo, pobalini
pa skušajo svoj pogum izkazati na meni, ki sem nečista sila. Grozno
se me bojijo ti pobalini. Kmalu bom imel spet konflikt.
29. septembra sem spregledal svoje prejšnje zmote. Bilo je jasno,
da živim samo zato, da bi prišel do dna, do samih vzgibov, ki pri-
peljejo do odnosov. Zato si ne privoščim nobenih smrti odnosov. Vse
je za vedno in za večne čase, dokler lahko traja biološko.
1. oktobra se nikakor nisem mogel spomniti, kaj neki pomenijo
besede 9,81 m/s^ Tako sem bil popeljan v neumnost. V gozdu sem
srečal škorpijona in ga ubil rekoč, ko mi ga je postalo žal, da je pred
šestimi meseci obrekoval moje sorodnike. Doma me je pričakal njegov
brat. Svarili in grozili mi boste, sem rekel in ubil še tega škorpijona.
Kakšna kazen me zdaj čaka? Kajti spomnil sem se na Frana Kadil-
nika, ki lovcu ni dovolil ustreliti goloba, rekoč: »Naj živijo tudi go-
7
lobje!« Spomnil sem se na spise Andrejčkovega Jožeta, ki opisuje
ravbarje v Črnem grabnu pod Trojanami, kako so pobijali francoske
vojake, ki so bežali z ruske fronte. Pisatelj se na koncu zgraža nad
pobijanjem Francozov, rekoč: »Saj so tudi Francozi ljudje.«
6. oktobra ponoči sem se zalotil pri neverjetni misli: zaželel sem
si imeti hišico na periferiji Ljubljane.
14. oktobra pa sem se unesel. Zapisal sem si takole:
Nekje stoji električna centrala. Ura je krog polnoči. V centrali
je dežurna ekipa električarjev. Nekdo hodi po dolgem hodniku.
Hodnik je svetal. Nekdo prebira števce. Števci kažejo trenutno
rabo. Luč gori na moji mizi. Nekdo ve, da luč gori na moji mizi.
Hodi po dolgem hodniku. Ugasnil bom luč. A tudi nekdo iz dol-
gega hodnika lahko ugasne luč na moji mizi. Nekdo iz dolgega
hodnika lahko ugasne moje misli in moje oko.
Kakor rečeno, unesel sem se. Opazoval sem hišne strige, ki so
se mi še pred letom neizmerno gabile. Ko sem jih bil tistikrat pobijal,
se mi je dvigovalo. Zdaj sem jih vajen. Ali jih ne opazim ali pa jih
opazujem z nekakšnim zadoščenjem: imam jih zgolj za živo, visoko
organizirano materijo. Tako gre vse!
Te oktobrske dni sem prebiral v Vijestniku Krleževe dnevnike
iz leta 1968. To je čisto draga stvar, kot moje. Ta človek leta 68 ni
prišel daleč. Končno je že star. Zakaj pa se je treba še živega zako-
pavati, mi ni jasno. Moji dnevniki, ki vam zdajle iz njih predavam,
so moj šmirgel. Ura je druga popoldne. Tomaž Šalamun v Ameriki,
kako mora prav zdajle vstati, pogledati skoz okno, kakšno vreme je.
Potem najbrž vzdihne. Najbrž mu gre tudi tisto tam počasi na jetra.
Najbrž je ujet in zaklet. Vreme je sivina. Potem se gre smehljat.
Mogoče pa misli, da je blazno fino in da uživa z največjo zajemalko.
Tukaj je prepih. Tukaj so hiše kot Giorgio de Chirico, svetloba. Če-
prav Chirico še ni perfektno obdelal tistega, kar je našel.
11. oktobra sem se spet spomnil na Solženicina. Njegova poza
mi je skrajno zoprna. Kakšna prebita reva! In kako krasno se sklada
2 njegovim idealizmom dejstvo, da sprejme neko nagrado z obema
rokama. In ta denar da potem deponirati nekje na Zahodu. Tu jc
vse jasno. Fant čaka, da bodo vremena Kranjcem se zjasnila. Zagre-
njen človek pa fertik. V stilu bi bilo, če bi dal ta denar za izgradnjo
otroških jasli na Kamčatki. Neskončno bolj simpatična je Andričeva
poza: možiček se je opicanil v frak, ponižno sklonil belo in trudno
glavo pred kraljem in bilo je resnično ganljivo v vsakem oziru. Naj-
boljši nagrajenec pa ostaja seveda Albert Camus. Ko sem že pri
Camusu: Okrog 13. oktobra sem po dolgih letih spet prebiral Tujca.
Ta tekst sem imel ves čas v spominu kot nekaj velikega. Kako je
zdaj drugače! Sploh ne vem, kaj bi s takšnim nekakšnim »tujcem«.
Bo kdo rekel: kaj pa Dante, kaj pa Goethe? Nič ni, vam pravim, ni
bilo še prave civihzacije, ki bi spisala Véliki tekst. Vélikega teksta
ni in ga ni bilo. Tega dne sem se pogovarjal z neko staro učiteljico.
Rekla je: »Ne se kregat, otroci! Življenje je kratko, življenje je tako
kratko, da se komaj obrneš, življenje je samo takole kratko,« in
s palcem in kazalcem na desnici pokaže, kako kratko : 4 cm. Na neki
način me je pretreslo, kajti bilo je resnica: življenje je res kratko
samo 4 cm. A ni mi bilo mojega življenja žal. Zavestno sem vzel
nase dolgo noč trpljenja. Trpel sem za vse to človeštvo, ki mu je
8
življenje kratko le 4 cm. Jaz sem vedel, zakaj trpim. Ljudje pa ne.
Ljudje verjamejo v Boga. Vsi verjamejo v Boga. Jaz blazno čutim
slednjega atoma čas v sebi. Tako se ti godi, kadar pretiravaš v iska-
nju: znova in znova greš na dolgo in široko pot, spet in spet se sredi
te poti srečaš. Vidiš sebe, samo sebe, veš pa, da si zid sam sebi.
Potem se vračaš in vse bolj omejen si. Omejen. Premalo sem razvit,
da bi znal napisati Veliki tekst. Premalo razvita organizirana materija.
Poslušajmo za danes še kratko šmirglanje slovenske duše.
23,30 Vse je v redu. Izkoristiti je treba silno energijo, ki je na
razpolagi. To vsi vejo in vsi so na tvoji strani. Zatorej le
veselo in smelo! Nasmehniti se, ker stvari so dobre in lepe.
24,00 Spuščamo se v Notranjost. Čeprav je Zunanjost s črnimi
in zelenimi oceani lepša. Bodimo brez skrbi, kajti nihče ne
vidi v Notranjost.
00,45 Ko smo ponoči izstopili iz varne Notranjosti, nas je zgrozilo,
da smo tu pravzaprav sami, da Zunaj vlada mraz in črna
svetloba in samota.
Nič več varnosti ni bilo pred elementi in vesoljem. Naša
krhka Notranjost se utegne sesuti, kot da je iz papirja.
Nevarnost preti iz vseh tistih galaksij, ledenih in brezduš-
nih, hladnih galaksij. Prišle bodo kataklizme. Ljudje niso
nič v primerjavi s hudobijami Narave, Vesolja.
Zvezde so bolezen. Bolezen je mrzla. Ne pomaga niti Ljud-
ska milica.
Vse se podira pod pritiskom črne burje, ki piha skoz tisoč-
letja naravnost v mojo sobico tule. Kakšna krivica!
Kdo je rekel, da preveličujem stvari? Mar stvari niso velike
in prek Nas?
Čakati je treba zore, jutra. Mogoče bo pa toplo poletno
jutro in ne mrzlo in sovražno neurje iz bogve katere glo-
bine Univerzuma. Niti Sovietskij sajuz se ne bo mogel
upreti jutrišnjemu jutru.
01,00 Vrnimo se v notranjost. Noč je še dolga. In spet si bomo
natovorili svet na šibke rame.
01,30 Nekdo trka na vrata. Morda ga je strah Zunanjosti, morda
ga zebe tam na onih surovih svetih. A mi ne bomo vrat
odprli. Popeljali se bomo v Neumnost.
02,00 Popeljani smo bili v Neumnost. Neumnost je dežela, kjer
ni nič. Nobenega sporočila nismo prinesli iz te dežele.
Pojdimo počasi vsi skupaj v maternico.
9
Rudi Šeligo
KAJ DELAJO S TABO
Mračna kmečka hiša nedoločljive barve je prislonjena na strmo
skalnato in s črnimi smrekami poraslo pobočje daleč proč od str-
njenega zaselka drugačnih hiš tam spredaj. Stene so težke, kamnite
in po senčni barvi plezata lišaj in mah. Sonce jih mogoče oplazi
samo zjutraj ali ko je takšen praznik. Okna so majhna in prečrtana
z železnimi križi, med katerimi cvetijo in se poganjajo ven kljub
vsemu živo rdeči nageljni, da potem delajo v zraku in očeh takšna
velika nasprotja, da je vid človekov kar razkosan. Streha je zelen-
kasto skodlasta in strma in je čisto gozdnate barve, kot da se kar
zliva v strmino, ki je za in nad njo. Veter se sliši tam visoko zgoraj
na islemenu hriba, kjer je še velik dan.
Staša stoji na ozkem -kolovozu, tik pred hišo, ki je tiha, samo
velike vhodne dveri v vežo so napol priprte, da ven sili v nasta-
jajoči mrak črna tema, ki je notri, da je potem tudi dvorišče s svojo
šaro bolj temno, kot so drugi predeli narave, v katera ne sije mrak
iz hiše ali kakšne druge notranjosti. Stoji in okleva. Roke visijo ob
bokih navzdol, so malo nemirne, prsti se krčijo v dlani in spet
iztegujejo v zrak, dlani imajo majhne, trpke, oglate nihljaje, da
nemara pošiljajo v kakšno vidno polje to negotovost, neodločnost
in tanko plast tesnobe. Bluza je platnena, ima koničasto izrezan ovrat-
nik in je ostro rumene, plakatno in šolsko čiste barve. Krilce, ki gre
s prekrižanima naramnicama čez ozka pleča in potem spredaj po
zunanji strani malih slovenskih prsi v ravni črti navzdol, je kovinsko
modre barve tudi brez vsakršnih prelivov. In je čisto takšna kot
kakšna punca z bencinske črpalke, ki potem tam daje bencin, gleda
na števec, jemlje denar, briše steklo, odsotno molči z zaklenjenim
obrazom in na koncu z mogoče neslišnim vzdihom pogleda na uro,
na uro, ki ima črna kazalca. Samo nima takšne divje frizure, ki
zrak ometa, in tudi nima takšne, da gre tesno po temenu in se potem
po ogromni rumeni sponki razcveti v konjski rep, ki je vse in nič.
Ima svetlo rjave lase, ki so brezlično pristriženi kot v kakšni jezi
ali malomarnosti in so na konceh mokri ali mastni, kot to naredi
z njimi duša spodaj, ki jo tišči ob tla kakšna čudna tesnoba ali pa
jo grizejo beli nevtronski črvi nemira in nezadoščenosti. Nič —
nobeni suhi in bujni lasje nimajo spodaj takšne duše.
Potem se zgane, telo z vidno silo premaga neodločnost, ki pa
nikoli ni dokončno potolčena, saj tik pred dvermi spet pride na
dan, tako da se mora daleč nagniti naprej, da odrine vrata, ki za-
cvilijo. Vzame jo tema hiše.
Notri v hiši je starka z desnico skoraj malo naslonjena na rob
mize in zre v Stašo sprašujoče in celo malo z bojaznijo zanjo, kot
da jo opominja ali svari.
* Novela je iz knjige Poganstvo, ki izide letos pri Cankarjevi založbi.
10
Reče, to je veliko. Preveč. Ne zahtevaj toliko.
Vedeti moram, reče, moram, hočem vedeti... kaj je to, in ima
vročičen, nemiren pogled, da zrkla plavajo v napeti vlagi.
Starka reče o ko sprožiš, se ne moreš več ustaviti. Potegnilo
te bo noter in ne moreš več ven, ker te zgrabi in hočeš zmeraj več
vedeti, da izgubiš vsak razum, in temne, črne in bele sile ravnajo
s tabo, kot da te več ni... Če ostaneš zunaj, pa ni nobenih moči nad
tabo.
Moram, moram, hočem, reče s trmo, z glasom, ki se v zraku lo-
mi, pa vseeno s predpotopnim strahom spodaj in zadaj. Dlan si nese
na brado, da mogoče potem kar skupaj malo drhtita, in zenice so
strmo razširjene od volje in gnanosti. — Vendar v tej temni hiši s po-
črnelim ognjiščem in napo zgoraj njeni dve barvi žarita najbolj, še bolj
kot rdeči nageljni z dveh malih okenc, skozi katera prihaja tudi nizka
svetloba padajočega dne tam zunaj. Strop je tudi črn in globok kot
noč, tla spodaj so iz snažno poribanih desk, ki se upogibajo bolj
pod težo dolge hrastove mize, kot pod nedoločljivo težo obeh —
starke in punce. Njeni barvi — rumena in modra — sta kot središč-
na snov prostora in mogoče njun sij dela, da sije tudi njen obraz in
žari pogled.
Ce že hočeš, reče starka, ki ima temna oblačila, temno ruto in
globoke brazde v obrazu kot vse starke te zemljine. Ce že hočeš, naj
bo ... Najprej vodnjak, tam boš začela ... Počasi boš vzdignila po-
krov.. .
Ja, ja, ja, reče in se ji zalesketajo iskrice po obrazu, da celo
malo zaploska in poskoči.
Zunaj pred hišo je pod vegastim napuščem kamnit vodnjak z
lesenim pokrovom. Na robu in ob njem na tleh je zarjavela pločevi-
nasta škatla, dva količka, zvezana s špago, motika, grablje, obtolčen
rdeč lonček, veliko gosje pero, kot kamen trdo lepilo, lesen zabojček
z zarjavelimi žeblji, siva preperela cunja, majhna sekirica in je veliko
drobnih smeti, drobnih odpadlih koščkov z raznih reči, ki so zdaj
brezlične in ničemur ne služijo. Po desni strani Stašinega obraza se
pretaka nasmeh nekakšne otroške sproščenosti, po levi pa so s črnim
ogljem zarisana znamenja vročične odločnosti, predanosti neznanemu
in znamenja temačnega podtalja in njegovih sil.
S prsti privzgidne pokrov in ga nasloni zadaj na zid. Potem
vtisne dlani na oba obraza in se tako slepa, z očmi, ki ne vidijo,
počasi približuje odprtini. Crna voda globoko notri nima nobenih
valov. Je kot črno ravno ogledalo, v katerem se blešči kos neba in
napušča. Ko zdaj sunkovito razmakne dlani, lahko vidi pred nebesom
tudi svoj obraz, ki zre navzdol v vodo ali pa mogoče vase. Še zme-
raj mokre štrenice čudno priškrbljenih las so se pomaknile v obraz,
desni nasmešek je zdrsnil v globino in črna znamenja so kot ogljene
oči, ki pričakujejo. Ko vidi mogoče, kako strahotno je mrzla voda
mirna, se tudi sama niti ne zgane, niti najmanjši utrip njenega očesa
ne natrga črte navpičnice, ki jo povezuje z gladino. Vendar vseeno
kaj kmalu huškne po širini slike temna senca kot kakšna perut ali
takšen hiteči oblak — če bi mogel imeti to brzino. In ko je senca
že dolgo mimo, se tam v levem kotu zrcala, kjer se stikata ukrivljen
napušč in padajoče nebo, prižgejo rumene oči šekastega mačka. Vide-
ti je samo njegovo glavo in ostra ušesa, nad njim je velika praznina
večera, prežeče gleda dol v gladino in je na zrcalu tak, kot da je tik
ob nji, kot da se skoraj dotika njenega obraza. Ona mogoče to vidi
11
ali samo čuti bližino, ves, tudi levi obraz, ji preleti nasmešek z des-
ne in se na sliki narahlo obrsne gor in dol ob mačkovi glavi.
Potem je notri v hiši zadihana, Иса imajo malo razvneto barvo,
da jo starka, ki je nagnjena med lonci in paro tja v kot nad ognji-
šče, postrani in mogoče nezaupljivo pogleduje. Ko hoče nemara kaj
reči, ji starka pomigne z roko k sebi, da ni nobene besede več. Z
veliko črno krpo drži majhno posodico z dolgim ročajem, z drugo
potegne na ročaj in cunjo Stasino desnico, da tako obe roki, starkina
in njena, vlijeta nekaj raztopljenega svinca v vedro mrzle vode, ki je
ob ognjišču. Cez čas spet nekaj kapelj, in potem spet in spet. V pre-
sledkih obe strmita v vedro. Pravzaprav je tako, da najprej strmi
starka, nato očitajoče pogleda v Stašino naglo dihanje in njene bar-
ve, ki se že pomirjajo, da šele potem zares obe strmita noter. Ko
odložita fvosodo na rob sajastega ognjišča, starka vzame vedro in ga
odnese h klopi pod okno. Mogoče spet hoče Staša nekaj reči, ampak
je spet prepozno, zakaj starka jo prime za ramena in jo posadi za
mizo, odprte dlani ji položi na rob in ji da v vsako tri zma pšenice,
da so njene oči sicer še zmeraj v naelektreni vlagi, vendar so hkrati
tudi začudene in tista barva sunkovitega dihanja zgineva. Plakatno
rumena barva srajce postaja sivkasta in sploh se zdi, da je njeno
posedeno telo zelo koščeno. Kot da kliče nekaj strašno daleč, starka
gleda v njene oči in jih ne spusti niti potem, ko gre počasi z roko
tja dol v vedro in izvleče kos mokrega svinca. Sele ko ga ima v roki
med svojim in njenim obrazom, si ga od blizu ogleda, drugo roko
položi na njeno koščeno ramo, da bi nemara ostala zares zraven, in
šele potem reče in ko reče jo spet priveže na svoj pogled.
Vzame ven in reče ovca.
Vzame ven in reče cesta.
Vzame ven in reče križ, in njen glas narašča.
Vzame ven in reče gora.
Vzame ven in reče most, in njen glas narašča in se razpenja.
Vzame ven in reče oblak, in je njen glas skoraj zunaj sebe.
Vzame ven in reče zvezda, in se njen glas skoraj že peni od na-
petosti in postaja Staša zmeraj bolj odrevenela in zelena.
Vzame ven in reče srce, in njen glas skoraj zavrešči od nape-
tega klicanja, da Stašino glavo sunkovito vrže vnic in se zalesketajo
beločnice kot ribji trebuhi. Starka vse spusti in jo prestreže, da ne
pade. Potem reče o slabo ti je, dete, rekla sem ti, kaj zidaj, kaj zdaj,
in bega z očmi po vsej hiši, dokler ne zgrabi istega vedra in jo potem
poliva z isto vodo, v kateri se je strdil svinec. Rekla sem ti, reče, in
zdaj ti je slabo.
Ko se Staša zbira, ko je razsuto pogreznjena v pokončno naslo-
nilo in vse z nje visi kot mrtvo navzdol in ima samo napol odprte
oči, ji starka s tremi pšeničnimi klasi blodi pred pogledom, ki ga
najbrž še sploh ni, kot da izganja ven kakšno hudo reč ali mogoče
samo kakšno piko v pogledu, ki ne bi smela biti. Obe živo modri
naramnici ležeta raz ramena, kot da ju težke in tenke roke vlečeta
za sabo navpično navzdol. Kosi telesa, ki ne visijo s stola, so skrčeni
in zmečkani v pravi kot stola, se pravi v trebuh in medenico. Starka
stopi tesno k nji, prime jo za celo glavo in ji nekaj šepeta, ko se
vmes odmika, da nemara pogleda njen pogled, če je mogoče druga-
čen in živ in če kaj odgovarja. Potem ji položi vso široko dlan na
levo stran prsi, prikima in se napoti v kot ob ognjišču, da prinese
železen glavnik, ki ji ga zatakne v lase, se spet skloni k nji in jo
12
od blizu motri, dokler se Stašini roki ne zganeta in gresta počasi
kot kakšna inštrumenta na glavo, da se potem oči popolnoma raz-
prejo in je potem notri videti takšen pogled, ki ni privezan na no-
beno reč te hiše ali na starko, in samo prši brez kakšnega vedenja
v ozadju in je samo rjavo kostanjeve barve brez pike. Starka zdaj
naglo iz velikih kril tam v naročju ali iz kakšnih ogromnih in skritih
žepov privleče platneno vrečko in vzame ven pest bučnic. Vzemi jih,
hitro jih daj v žepe, reče, in jih tam mešaj. Zmeraj jih nosi v žepih.
Ko bo tako, ko bo kaj narobe, jih tam mešaj.
Potem Stašo postavi k nageljnom in k oknu, da je ves prostor
hiše za njenim hrbtom. V roke ji pomoli star in visok čevelj z nago-
sto razporejenimi luknjicami za vezalke in z malo povišano peto,
sama pa se pomakne k dverim in se s hrbtom nasloni nanje, da ima
ves prostor in vse barve, živo rumeno, modro in rdečo od nageljnov,
pred očmi. Reče, začni.
Vrže čuden šolen čez ramo v zrak in na pod. Ko obstane, je s
konico obrnjen proti nji, proti oknu. S povešenima rokama zre mimo
rdečih nageljnov v zmeraj večji mrak, ki prihaja noter in se ne ozre,
da bi videla, in tudi ne pokaže nobenega takšnega drobnega nemira,
kot da bi bila radovedna, kako je zdaj. Starka čez nekaj hipov, ko si
podrobno ogleda lego čevlja in njo, kot da oba prvič vidi, pobere
čevelj in ji ga spet položi v roke, kot da ima opravka s slepim ali
negibnim človekom. Od dveri sem potem reče, vrzi.
Čevelj, ki leti čez njena ramena, pade tako, da je s konico, ki je
za vsakdanjo rabo veliko preostra in nikoli več modema, obrnjen
proč od nje, smer šolna ji je nasprotna. Ko ga starka pobira, se njeni
desni prsti, ki se počasi spuščajo ob telesu navzdol, kot mimogrede
in kot brez vsakršne misli ustavijo na najbližnjem cvetu nageljna in se
malo poigravajo z mehkimi čašnimi listki, dokler najbrž kar surovo
ne pride vmes spet čevelj. Reče starka, še.
Čevelj je spet na tleh in je obrnjen proč od nje. Vendar grejo
tokrat vsi njeni prsti, in ne samo desni, k nageljnu in imajo z nje-
govo živo rdečo barvo in vsemi listki nagel ples, da se celo z očmi
približa bolj dol, kot da mora videti. Starka stopi za njo, prime jo
za ramena in jo zasuče k sebi. Odločno in mogoče strogo lovi njen
pogled, ki je še zmeraj razpršen, čudno ravnodušen in počasen, ven-
dar pa vseeno plava v neznanem lesku ali mokroti. Celo usta so
malo odprta in je vsa njena glava s smešno pristriženimi lasmi nag-
njena malo na stran, da jo starka strese v ramenih in reče, kaj si to
naredila s sabo?
Stasa tako stoji v velikem čebru vode in iz vode se kadi siva
para. Še več pare pa uhaja gor pod napo, pod katero se na ognjišču
v srednje velikem loncu kuha temna tekočina, ki jo starka meša, in
je mogoče takšen čaj. Ceber ali pokonci postavljen sod je ob veliki
hrastovi mizi, Staši sega do prsi in skozi okence z nageljni ne prihaja
noter skoraj nobena svetloba. Ali pač — prihaja večerna tema. Sta-
šin obraz ima ogromno drobnih kapljic pare in potu, lasje so laski
prilepljeni ob lobanjo, in šele zdaj je mogoče prav zares videti, kako
nemogoče so pristriženi, brez črte, reda in oblike, eni šopi malo bolj
gor, drugi bolj dol, in vse zlepljeno in večsmerno. Zrkla in pogled
se zdaj kopljejo v lastni vročini in žarijo in so velika kot na kakš-
nem kipu.
Starka gre k nasprotni steni, kjer je pripravljeno ležišče. Starin-
ska kmečka postelja z visokima rezljanima stranicama je prekrita s
13
temnimi odejami, na vzglavju pa je v štirikotnik zložena bela rjuha,
ki jo zdaj raztegne in se z njo vrača k čebru. Z njo ogrne Stašo, ki
zleze ven in stisne na prsih robova in sede na rob postelje. Rjuha je
zelo bela in zelo velika — še celo stopala na tleh so z njo prekrita.
Čeprav je v hiši temno, so vseeno kmalu vidne sive pege, ki se širi-
jo in razraščajo po beli belini od mokrote njenega telesa. Nemara jo
zebe aH pa je kakšno drugo drgetanje, da roke in komolce pod rjuho
zelo stiska in prav tako kolena, da je videti, kot da rjuha s svojimi
ostrimi robovi prekriva bolj napeto in koščeno telo, kot je v resnici.
Starka ji prinese temno pločevinasto skodelico vroče tekočine. Nekak-
šen čaj, nekaj temno rjavega, ki se kadi in ostro diši. Spije ga z obe-
ma rokama, starka pa počepne ob ognjišču na majhno pručko in se
strme in mogoče pričakujoče zazre od spodaj navzgor vanjo.
Kot da ji je vroča zeliščna tekočina pognala kri po žilah. Prsi
se ji prično burno dvigovati in na licih ji raste bolj zamolkla temna
in vroča barva. Oboje narašča in pogled z upadanjem in narašča-
njem prsnega koša šiba po nageljnih in mimo njih v nočni večer tam
zunaj. Vendar namesto da bi to globoko dihanje prešlo v nekakšno
zamaknjenost, da bi izstopila iz svojega stanja, kar starkine skoraj
proseče oči mogoče pričakujejo in zahtevajo, naredi njeno telo zelo
hitro naravno krivuljo naraščanja in upadanja, naredi celo zlomljen
lok, ko se kaj kmalu prične mrzlo tresti, prezeblo drgetati in barva
lic se umakne belini rjuhe. Počasi spusti veke čez oči in se nagne
na ležišče, da je že v istem hipu več ni. Starka pa ji vzdigne skrčene
noge na ležišče in jo prekrije z debelo črno odejo, da so zunaj samo
malo čela in ti čudni šopki las.
V hiši je prava večerna tema. Skozi okence prihaja noter nekaj
zelene lune, ki je prečrtana z železnim križem, tam iz kota pa, kjer
je zamrlo ognjišče, pepelnato žari rdečkasti odsev sive barve. To je
takšno stanje, da se nič ne gane in da ni od nikoder nobenega glasu.
Stasine oči so spokojno zaprte in globoko pogreznjene v globino le-
žišča.
Iznenada se prično odpirati težke zunanje dveri. Ali pa se na
začetku sploh še ne, samo nekaj v njih se premakne, zašumi ali kaj.
Sele potem počasi, neodločno, negotovo mogoče malo zaječijo v
zarjavelih tečajih, potem pa se neizpodbitno, otipljivo vidno odmi-
kajo in razpirajo. Ko obstanejo in je skoraj nemogoče, kaj bi to bilo,
po vrsti hušknejo noter štiri nagle sence. Hkrati z njimi zavalovi no-
ter tudi malo pritajene ali oddaljene glasbe, ki silovito tiho kliče tja
daleč, —- ali pa je to samo takšen prisluh v rastoči noči, ko praprot
cveti in je vse neživo živo in se svetlika, kot da vidi. Potem za hip
ali dva ni nič več in spet vse miruje in je neslišno. Samo videti je
mogoče, kako se zdaj vrata tokrat brez ječanja počasi zapirajo, in je
vidno, kako se stara kljuka povesi in zaskoči, kot to dela roka, ki pa
je nevidna, če je, ali pa je tam zunaj v temi, ki zapira.
Tu v hiši pa starka vstane od ognjišča in prižge veliko rumeno
svečo. Čeprav je debela in ima ogromen črn stenj, je vseeno kar
nepojmljivo, kakor da ima tako velik plamen, ki vrže po stenah ne-
verjetno veliko svetlobe in vmes riše tako šapaste in lišajaste sence
postav, ki so razvrščene v nekakšnem vegastem polkrogu in strmijo
v plamen, kot da mora iz njega razen svetlobe vznikniti še kakšna
druga reč. To so Sonja iz livarne, baba iz materialnega knjigovod-
stva in kozmetičarka Anja, Staša pa se počasi in neslišno kot v kakš-
nih tihih sanjah približuje od brade do peta zavita v belo rjuho in je
14
mogoče še malo zasapna. Starka jih motri, kot da nekaj v njih pre-
verja, potem pa ob sveči postavi visok lesen zaslon, da je tista polo-
vica hiše, ki jo odpirata dva mala okenca, ki imata nageljne, v senci
in temi, in je tako svetloba, ki seva mimo teles in na steno za njimi,
še bolj zgoščena in so potem njihove sence na steni še bolj ostre.
Starka, ki je na oni strani zaslona, vzdigne pogled in blodi z njim
po sencah, ki so štiri, in ena med njimi je drugačna — nad rameni
ima samo svetlobo, nima sence, ni glave. Ko so vse štiri še popolno-
ma pri miru in se nič ne ozirajo, starka še enkrat preverja in pri-
merja posamezne postave s sencami na zidu. Njeno oko se ostro
ustavi na Stašini postavi, kot da je to takšno očitanje, da Staša čisto
skloni svojo oskubljeno glavo v mogoče kar odrevenele prste, ki še
bolj tiščijo robova rjuhe v goltanec, in da druge tri počasi, od spodaj
navzgor odpirajo očesa proti nji in se hkrati kot po nekakšni tenki
nitki nekakšnega odkritja tudi odmikajo proč. Starka potem naglo
spusti zaslon in celo z rokama zakrili nad svečo, da se vse zamaje
in sence zameglijo in razlivajo, ženske pa se razpustijo in hodijo
gor in dol po hiši, ožemajo dlani na prsih, imajo sklonjene obraze,
kot da se pripravljajo na težko preizkušnjo. Čez čas jih starka spet
skliče v polkrog ob mizi in vse to s svečo in zaslonom ponovi. Staša
nad rameni nima nobene sence, tam, kjer bi morala biti zarisana
glava z oskubljenimi šopki las, je sama plapolajoča svetloba, da se
ženske odmikajo proč in imajo umirjene obraze in led v zenicah,
dokler kozmetičarka Anja iznenada, utrgano, presunljivo kot kakšna
strela v tihem poplodanskem ozračju, ki razpara mehko naelektreno
nebo v drobne cunjice, ne zakriči, moj otrooook, plane z rokami
v strop in se že v istem hipu sesede.
Noč je še bolj velika in strma, ko Staša teče okoli mračne hiše.
Po temnih tleh je vse polno raznih kosov lesa, dračja, razlomljenih
fižolovk, kakšnih žic, kosov razpadlih košar in mogoče košev, zarja-
velih kovinskih delov, ki so bili nekoč nemara srpi, motike, kose,
vendar so od dežja in vetrov tako rjavo razjedeni, da so v resnici
nespoznatni — njihov namen človek, ki ima za očmi, čeprav je noč,
nekakšen spomin, lahko samo sluti. Vendar teče lahkotno, mogoče
celo malo privzdignjeno, kot da tla nič več ne vlečejo telesa k sebi
ali kot da ni nobenih ovir. Tudi tam za hišo ob sesedenem svinjaku,
kjer je počez zavržen plug in je vse še bolj temno kot spredaj, splava
lahkotno čez, niti ne poskoči, niti se ne odžene, v dolgem loku gre
čez, kot da je vse ravno. Ko priteče do osvetljenega okna hiše, se
ostro, kot da telo nima v sebi nobene vztrajnosti mase, zaustavi in
zazre noter. Notri se vse babe režijo in hihitajo. Krilijo z vreščečimi
rokami in iz takšne nizke skrinje postavljajo pokonci nekaj, kar ima
bele kosti, žice in preperele cunje raznih barv in zgoraj popolnoma
razločno lobanjo. Ali to pomeni, da je samo lobanja prava, vse drago
pa je umetelno narejeno? — Z mirnim, zbranim obrazom zre hip ali
dva noter, potem pa poševno položi tenko dlan v črto svojega po
gleda. Vendar sploh ne tako, da bi bilo jasno, ali hoče s tem ustaviti
svoje videnje ali se hoče približati notranjosti ali je to takšen neza-
veden gib, ki ga požene v vidnost kakšen pristrah ... Potem steče na-
prej in teče hitreje in hitreje okrog hiše in se pred oknom niti ne
ustavi in tudi tretjič ne in se sploh niti ne ozre noter, da bi videla,
kako so zdaj vse ženske postavile to, z žicami zvezano reč pokonci,
in ko kar sama stoji, se malo odmaknejo, si grejo z rokami v lase,
izbulijo oči in se začnejo bati in tresti, da se sveča na dolgi mizi maje.
15
Je čudno svetla noč. Mlečni oblaki prekrivajo luno, da njena
svetloba razpršeno škropi dol kot skozi debelo mlečno steklo. Tu doli,
kjer se narava na staro kmečko hišo strmo zgrinja, pred njo pa se
odpira v ravnino ali kotlino, je visok kozolec, da Staša pleza gor in
se ustavi tik pod strmo skodlasto streho, da so njene oči še zunaj,
da daleč vidijo, naprej in mogoče, kaj prihaja. Spodaj na tleh pa so
kozmetičarka Anja, Sonja iz livarne, ona iz knjigovodstva in starka
in se zazirajo gor in imajo pričakujoče obraze. Ko je na vrhu, položi
vse roke čez drog v višini brade, da so ostrokotni komolci na oni
strani, dlani pa na drogu in na njih je brada, da se mogoče zazre
tja daleč po ravnini, ki ima tudi lučce. Zdaj ima spet svoje bencinske
barve in oblačila. Rumena srajca se kljub noči blešči kot ploskev in
modro krilce je kot tenko obdelana jeklena površina. Ena spodaj
reče, kaj je, povej, kaj vidiš.
Narava valovi, vidni so hribčki, na hribčkih cerkvice in vmes
vse polno dolinic. Vmes so raztresene medle in včasih ostre luči in
nekatere med njimi hitijo tja daleč, dokler ne ugasnejo, ko je velik
ovinek aH ko je predaleč. Veliko naprej kot v samem dnu kotline
pa je cela pahljača rumenih, belih in modrih luči, ki šibajo svoje utripe
v svod noči in pogled vida. Rečejo ji od spodaj, zakaj zdaj ne go-
voriš, vse povej, in imajo lehti trdo sklenjene čez živote kot kakšne
ladijske vrvi. Iz potk in kolovozov, ki prihajajo iz teme, pa se zbi-
rajo nove svetle postave, da spodaj že kar malo šumi, ko pričakujoče
gledajo gor in dihajo.
To je takšna noč. Vse migota in je živo. Samo nekaj korakov
dol s kozolca in naprej v temo lahko vidi, kako kresnice sijejo, les
žari in iz zemlje puhti kondenzirana energija, kot da je tik pod rušo
trave že takšen velik kotel, ki kipi in ima atome, ki se potem zunaj
v nočni barvi stikajo z nizkovalovnimi signali, ki prihajajo iz galak-
sijskih in zunajgalaksijskih virov, kjer ni noči, ker je zmeraj. In ko
puhtijo atomi tlenja ven, je potem slišati vso naravo kot kakšen
neskončen in širok, vseobsegajoč parni stroj, ki ni v divjem teku,
ampak kot da se zagreva aH že ugaša, in šumi para v vseh porah ne
z velikim pritiskom in oglušujoče, pač pa vseobsežno in enakomer-
no, kot da drugače ne more biti. Kjer pa grejo ven večji snopi ato-
mov poševno gor v nič, se delajo zelenkasto megličasti kolobarji,
kot da varujejo kakšno občutljivo in važno sredico.
Spodaj je cel roj raznobarvnih oblačil in pritajenih glasov, ki ka-
žejo gor ali čakajo in mogoče v kakšni nestrpnosti malo žužnjajo.
Včasih, nemara ko pogleda dol podse, mogoče tudi zasliši kakšen val
vzhičenja ali vprašanja ali razočaranja, ko se kakšna med njimi pri-
me za glavo ali si kakšna druga celo puli lase ali kakšna druga pri-
me za levo dojko, kjer je potem srce.
Že mogoče, reče ravno toliko razločno, da spodaj zareže mir in
molk in ni več rok v zraku, daleč je videti luči mesta, jih je veliko
in migotajo.
Zemlja zamolklo brni in se trese, kot da se počasi približujejo
kakšna težka vozila, kakšni buldožerji in to. Spodaj pa rečejo, ne
to, govori zdaj, kaj bo, kaj vidiš, kaj vse bo prišlo.
Reče,
že mogoče, če že hočeš, eden ima časopis v žepu in se počasi pri-
bHžuje vogalu, kjer je kiosk s časopisi in je parkirni prostor, da reče,
kako je kaj, in gleda razstavljene časopise,
16
s truščem so se odprla velika vrata hale, da je ven udarila svet-
loba ogromne steklene banke, ki ima stekla bež barve, za svetlobo
pa se usiplje množica, ki se drobi v temo,
pred ogledalom ob odprtem oknu je punca, obrača se, da vidi
profil svojih bokov in prsi, vzame še stol, da stopi gor, da vidi spo-
daj in ima nesorazmerno debele noge, ampak ne stopi dol,
na križišče, ki ga krasijo zelene in oranžne zastave sejma, priha-
ja godba in se ustavlja, mogoče ker je luč, da pripravlja note, ker
je jutri otvoritev,
črna z velikimi lasmi mlada gospa tolče po vratih, me slišiš,
moram ti povedati, me slišiš,
v stari Konjski ulici, kjer je majhna zlatarna z razsvetljeno iz-
ložbo, da zlato gori, da žarijo prstani,
zgoraj v prvem nadstropju pisarn sedi za strojem in še zmeraj
šiba, da je na desni cel kup sporočil,
pred Prešernovim hramom opleta dedec s klobukom in kriči v
tega, ki ima uniformo, zaradi koga bi se neka žena skoraj ločila, a,
skoraj zgublja denar in ga še v zraku ujame,
z visokega okna pada dol otroški krik, da se prižgejo vse luči
in pritečejo nekateri ljudje, da se tam sklanjajo in potem gledajo
gor, da rečejo, samo odeja je,
po glavni žili naskakuje luč za lučjo avtomobilov, kot da se je
spet kaj odprlo in je ura,
v dveh presledkih, v vmesnem mraku jo zgrabi za roke in po-
tisne v preddverje in jo gnete, da pršijo iskrice oblačil, da vse blazno
diši in bo lahko imela otroka,
tri vražje punce pred barom čakajo, da pride tip z eno ven in
se zakadijo vanj in vlečejo njegove roke z njenih ramen in bokov,
vrni mi plošče, kdaj mi jih boš vrnil, a, kje jih imaš, a, kakšne plo-
šče neki,
odklepa vrata, potiho pride že v dnevno sobo, ki ima na sredini
mizo in luč, pod njo je žena z lehtmi na mizi, odloži očala, da sede
poleg nje, jo objame čez ramena in zdaj skupaj pojeta in žena po-
gleduje na veliko kuhinjsko uro.
Spodaj rečejo, govori zdaj, povej kaj vidiš in kaj bo. In zdaj so
tista težka vozila že zdavnaj zraven in ljudje razkladajo železne na-
prave in žice. Med ženskami spodaj, tako da pogledujejo v naglici
gor, letajo nekakšni snemalci in vzdigujejo gor male aparatke na vrvi-
ci, ki so kot kakšni svetlomeri. Ko razložijo vso televizijsko in teh-
nično tehniko, se prižgeta pod kozolcem najprej dva reflektorja, da
se snopa na nji tam zgoraj sekata. Potem še tekajo drugi ljudje,
zaskrbljeno pogledujejo v nebo in hitijo še z drugimi napravami in
vlečejo kable med ženskami, ki se malo umikajo. Stašina glava s
čudno osmukanimi lasmi je še zmeraj položena na komolce. — Zdaj
govori, zakriči glavni snemalec ali režiser, ko zabrnijo kamere in
počez užgejo še drugi reflektorji, da malo zapiha veter, da njeno
bencinsko krilce tam zgoraj ob kolenih zaniha, da se stegna zaleske-
tajo kot ribe ali kakšne zvezde.
2 — Problemi	17
Taras Kermauner
O KROGU
IN TREH TOKOVIH
že ko sem se pred približno de-
setimi leti lotil načrtnega raziskava-
nja povojne slovenske literature in
ko sem to raziskavanje kontinuirano
opremljal s skoki v teorijo, s po-
skusi, da bi, kar sem počel, razumel,
sem se, vsaj približno, zavedal, da je
moje delo predvsem, če ne skoraj
izključno, analiza ideoloških struktur
proze, poezije in dramatike. Moje
dovolj strastno ukvarjanje s teoret-
skimi vprašanji, ki je bilo deloma
spontana refleksija lastne prakse, de-
loma pa mi je lahko služilo kot
program te prakse, je, vsaj v zad-
njem času, mojo miselno, vrednostno
situacijo, moj metodološki ¡postopek,
mesto, na katerem stojim in do ka-
terega sem se primučil, razjasnilo.
Ker sem v nekaterih drugih spisih
nekaj tega, kar sodi sem zraven, žc
povedal, mislim predvsem na spis
o funkciji zgodovinske zavesti, izšel
je v Problemih 1972. leta, naj tu
bežno začrtam le glavni skelet, ki
naj služi mojemu nadaljnjemu pre-
mišljevanju za. odskočno desko. —
Analiza konkretne slovenske povojne
literature in teoretično ukvarjanje
tako z analizo kot z literaturo sta
me prepričala, mi vtisnila zelo na-
zorno vizijo o zgodovinski naravi te
literature (in moje metode). Shema,
do katere sem se pritrudil, pravi, da
je slovenska literatura pred stopet-
desetimi (Prešeren) ali celo dvesto-
timi leti (Vodnik) začela svojo vzdi-
gujočo se pot, kar pomeni, da se je
oblikovala po ideologiji (ideoloških
strukturah), katere resnica je bila
vsa v prihodnosti, zdajšnost — lite-
ratura, človek — sta jo dolžna le
izpolnjevati, uresničevati, saj je dana
kot večno prisotni ideal, temeljna
ideja, bistvena pozitiviteta. V teku
svojega га2Л'оја je ta literatura opi-
sovala lok, ki se je dvigal in, zdaj
prehajam na analizo, ki je téma tega
spisa, hkrati padal. Vse do enobejev-
ske literature se omenjeni lok sko-
raj strmo vzdiguje, kar je razumljivo :
če je bila slovenska literatura uresni-
čevanje idealov, in če so bili ti idea-
li, kar je tudi razumljivo, ne le lite-
rarni, ampak — in predvsem —
socialni, religiozni, nacionalni, celo
razredni, to pa so bili, saj je bila
literatura producirana po filozofskem
načelu, da je odsev neke druge, zu-
najumetnostne, »človeške«, socialne,
psihološke, božje realitete, potem je
smela doseči svoj vrh šele tedaj, ko
se je družbi — političnemu in kul-
turnemu človeku — zazdelo, da je
te ideale uresničila; ta uresničitev se
je dogodila, vsaj v največji meri, v
času enobeja, se pravi med leti 1941
in 1945 (njen prvi videz je zasijal
že leta 1918 z mnenjem mnogih Slo-
vencev, laikov in pesnikov, da smo
prileteli v zarje Vidove — to jc
naslov zbirke tedaj najznamenitejšega
slovenskega pesnika Otona Županči-
ča). Vrh loka se je kmalu zatem
ostro odlomil. Nekaj povojnih let
prisilnega vztrajanja v brezzračnem
prostoru socialnega in pesniškega
Olimpa — Sončne dežele —, ki naj
bi bil sanjani in seveda doseženi pa-
radiž, a je bil, v realiteti, le precej
nasilni čas jakobinskega konventa, je
zlom vrha, sesedenje kvišku vzleta-
vajočega loka le zadržalo, pa ne
preprečilo. Zgodovina kasnejših let,
recimo med 1951 in 1972, je znana,
tedaj nas razveseljuje poezija obupa,
ki kar tekmuje med sabo, kako bi
bila čim bolj nesrečna, manično išče
sredstva, s katerimi bi čim bolj straš-
ljivo ponazorila svojo nevero in spo-
znanje, da je bilo vse nekdanje pri-
čakovanje paradiža zaman. Vendar,
in to je bistveno, to spoznanje ne-
vere ni nastopilo šele na koncu loka,
v petdesetih letih tega stoletja, nje-
govi rezki, boleči, kapitalno elegični
in desperatski toni nas presunejo že
kar na začetku. Ali ni Prešernova
poezija odločilen, predvsem pa zelo
nadarjen in prepričljiv klic k temu
18
koncu, njegova kar se da jasna po-
doba? V tej poeziji črni toni skoraj
odtehtajo rožnate, in morda smo Pre-
šerna kratkovidno, kar zelo pristran-
sko brali, če smo zadevali v njegovih
sonetih in gazelah le na najvišje
ideale, hermafroditske ideje, čudežne
sanje, nismo pa otipali sveže teles-
nosti, drgetajoče mesenosti, ki se
budi pod prsti tega maga, tega k
vsemu kožnemu, tudi spolnemu nag-
njenega človeka. Ta koža, to meso,
ta spolna in imanentistična erotika,
ki ji pravim, ko se poraja na sceni
današnje moderne slovenske litera-
ture, karnizem, je v dobršni meri
napovedana, navzoča že v vrsti Pre-
šernovih ljubezenskih pesmi, in je,
kar imam prav tako za bistveno, celo
mnogo pomembnejša od Prešernove-
ga črnega obupa: modernejša je, dalj-
nosežnejša in usodnejša.
Vendar Prešeren ni bil edina toč-
ka >resnice« vzdigujočega se loka,
njegov edini temni odsev, spremlja-
joča ga subverzija, posmeh, napoved
njegovega prihodnjega zloma. Obup
in nevera ne tožita le iz verzov,
kakor so zapisani v Sonetih nesreče
(zija nasproti / življenja gnus, nadlog
in stisk ne malo, / globoko brezno
brez vse rešne poti), obnavljajo ju
Jenko, Stritar, Gregorčič (duhovnik
je in poet narodne odrešitve, bojne-
ga nacionalizma, prehajajočega sem
in tja v agresivni revanšistični šovi-
nizem, a ne more, da ne bi zagrešil
verzov, v katerih prosi Boga: kedor
bi pa kot jaz na sveti / imel čutiti
in trpeti, / mej dvomi, zmotami vi-
seti — / človeka ustvariti nikar!),
Župančič (ko se vpraša o življenju,
ugotovi: in kot misli in kot sanje /
in kot sreča, strast in sila / v brez-
no se gube brezdanje brez namena,
brez pomena, / brez spomina, brez
imena), Murn, Cankar, Gradnik (Ah,
ni življenje slast in ni dobrota: /
prevara le in breme je in zmota /
in težka krivda dedov in očeta. /
Zaman bila Kalvarije je žrtev : /
opran bo greh in krivda bo odvze-
ta, / šele ko bo poslednji človek
mrtev), Vodušek (Prišel je čas, in
niste se ganile / kulise, da bi vero
potrdile), Kosovel, naštevam le naj-
pomembnejše, vse do pisateljev pet-
desetih in šestdesetih let našega sto-
letja, katerih literatura je pravi cve-
tober podobnih zagrobnih razpoloženj
in prav nič spodbudnih spoznanj.
Sredi samega enobeja pišeta obupane
verze tako Župančič kot Balantič, je-
seni 1941 vrže Vitomil Zupan na pa-
pir dramo Tretji zaplodek, do danes
še nenatisnjeno, a takšno, ki na eni
strani napoveduje ves povojni razvoj
slovenske literature, na drugi pa jo
imamo lahko za čez vse bleščečo
se temno plat mesca, porogljivi dia-
log z našo pradavno vero, ta drama
je ostro nabrušena žaga, s katero
je diabolični avtor tenko narezal lok
prav tedaj, ko se je zdelo, da se je
dotaknil samega firmamenta.
Predpostavljam, da so vsakomur
znane besede upanja, pričakovanja,
vere, ljubezni, sanj o pravičnosti,
enakosti, dobroti in resnici, ki so jih
zapisovali skoraj brez izjeme vsi slo-
venski pisatelji od Vodnika in Pre-
šerna do povojnega Menarta, a so
se najbolj namnožile, razrasle, ne le
druge, temveč tudi same sebe pre-
prič(ev)al'e, ravno v času enobeja.
Tako je torej pred nami struktura
dveh linij; vzdigujoče se in padajoče.
Presenetljivo pa je, pač za našo
precej linearno, na dvoumnosti nepri-
pravljeno pamet, da druga ne nasta-
ne šele tedaj, ko je prva že končana,
ampak se ji obeša na pete že od sa-
mega začetlca, jo tesno zasleduje, so-
časno komentira, se ji posmehuje,
privoščljivo radostna, ker ve, da ji
uspešno koplje grob. Zgodovina, Id
jo moramo ves čas upoštevati, v tem
hipu pojmujem še kot ideološko zgo-
dovino, kot zgodovino-ideologijo ali
zgodovino ideologije, ima torej dvoj-
no naravo: vzdiguje se kot ideologi-
ja, se pravi vera v nujno uresničlji-
vost idej-idealov-vrednot, ki so neiz-
brisna resnica zgodovine, nature in
človeka, pada pa kot antiideologija,
kot resnica ideologije, kot ideologija
razideologiziranja. Podobo lahko iz-
rišemo še natančneje. Vzdiguje se
pravzaprav zato, ker nenehoma pada
Vera je bila že v njenem začetku
najvišja. Prešeren je v uvodu h Krstu
pri Savici zapisal: Največ sveta otro-
kom sliši Slave, / tje bomo našli pot,
kjer nje sinovi / si prosti voljo vero
in postave. Stavek ni sam na sebi
zapisan prav nič pogojno, v njem je,
če ga ne kombiniramo z drugimi
stavki, s tistimi, ki temu sledijo, pa
tudi z nekaterimi iz drugih Prešer-
novih pesmi, izražena trdna, mima,
samozavestna vera, da se bo, kar na-
poveduje, tudi zgodilo: da bo prej
ali slej uresničena družba svobode,
zakonitosti, to je pravičnosti, človeč-
nosti — ta družba pa je, kot vemo,
bistveni cilj slovenske ideologije, o
kateri govorim in ki pomeni ideolo-
ško strukturo slovenske literature.
Sredi enobeja povzame Oton Župan-
čič prav te Prešernove verze in pra-
vi : »Tja bomo našli pot...« Pred sto jo
leti / je pevec, videč veliki, zagle-
dal; ' o, da bi hotel danes nam za-
peti! ' Pa ni mu treba: vse nam je
povedal (v pesmi nadalje govori, da
je Prešernova vizija danes realizira-
19
na : naša ladja ... našla je v vedrega
duha območje, / v pastirja Kostje ra-
dostno torišče itn.). Prešeren je v tri-
desetih letih prejšnjega stoletja pove-
dal o tem dejansko že vse. Njego-
va vera je bila torej že v začetku
slovenske literature največja, sloven-
ska ideologija že izdelana, navzoča,
njena vsebina do kraja razprta. Vsi
nadaljnji pesniki, od Jenka čez Gre-
gorčiča do partizanskih pesnikov Bo-
ra, Kajuha, Kosmača, Seliškarja, so
Prešernovo vizijo le obnavljali, tako
da se ni čuditi, če so ideologi enobe-
ja, Kidrič, Kocbek, Kardelj in drugi,
govorili, da je program enobeja Pre-
šernov program.
Začetku torej ni bilo nič, kar je
ideološkega, skrito. Začetek je, kar
se tiče ideološke transparentnosti,
identičen z vrhom. Med njima bi to-
rej tekla vodoravna črta, če ne bi,
kot sem pokazal, že takoj ob začet-
ku stala resnica vélike vere: nevera,
dvojček upa: obup, prihodnost življe-
nja: smrt. Verzi, ki prej navedenim
Prešernovim iz uvoda h Krstu nepo-
sredno sledijo, namreč pravijo: Ak
pa naklonijo nam smrt bogovi, ' manj
strašna noč je v črne zemlje krili,
kot so pod svethm soncem sužni dno-
vi! Kitica je bila razlagana, kot da
poziva na ekskluzivni boj. Ideološki
komentatorji so jo postavili v sloven-
sko ideološko strukturo, ta pa pozna
le dvoje: zmago ali smrt, boga ali
hudiča, dobro ali zlo, pozitivno ali
negativno, med obojim se bije bitka,
ki ne more poznati kompromisa, kaj-
ti resnica je ena sama: obljuba, da
bomo, ker smo zaradi svoje paradig-
matične zatiranosti in izkoriščanosti
izvoljeni narod ali razred, dosegli pa-
radiž, to je uresničili večne ideje-
ideale. Smrt nam torej še zmerom
ostane kot manjše zlo, zato se bori-
mo totalno za totalno uresničitev
slovenskega ideološkega programa.
Tako so učili komentatorji; seveda
so pri tem mislili, da je smrt, ki nas
čaka kot manjše zlo, le smrt posamez-
nika, smrt heroja-žrtve, nikdar pa
smrt skupnosti — naroda in razreda —
ali celo ideje same. Smisel teh verzov
bi torej bil propaganda za čim bolj
vneto udejanjanje vere: ideje-idea-
lov. Brž ko pa izstopimo iz sloven-
ske ideologije, kar prav gotovo ni
stvar samovoljne osebne odločitve,
ampak zgodovinske možnosti in ta je
dana šele v zadnjem času, nam je
omogočeno drugačno branje (zdaj be-
remo zgodovino nazaj). Glede na to
— novo — branje Prešeren preprosto
pravi: če v tej bitki za ideje-ideale
ne zmagamo, se pretirano ne vznemi-
rimo, kajti smrt je potem kar prijaz-
na stvar. Prejšnja trditev, katere sa-
mozavest izhaja iz samo nase omeje-
ne kitice, zvezo z drugimi moramo
odmisliti, postane tu naenkrat pogoj-
na: če nas zadene smrt, pač — in vsi
skupaj — ne bomo našli poti tje,
kamor nam sveti vera, in tistega
svetega, socialno optimističnega kraja
ne bo. Namesto njep bomo dosegli
socialno sicer negativnega, a navse-
zadnje eshatološko prav tako učinko-
vitega: smrt — smrt je namreč, ena-
ko kot paradiž, velika odrešitev. To,
črno eshatološkost je Prešeren eks-
pliciraj morda še z večjo ljubeznijo
in znanjem kot rožnato; recimo : Pri-
jazna smrt, predolgo se ne mudi: /
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, /
ki pelje nas ... tje, kjer trohljivost
vse verige zgrudi ...j tje, kjer znebi
se človek vsake teže, tja, kjer v po-
koju tihem hladne hiše, / ki pelje
vanjo temna pot pogreba, ' počije,
smrt mu čela pot obriše. Prešeren
sam je ukinil lastno vero, saj se mu
ni zapisalo le po na.djučju: Pokopal
misli visokoleteče, / želja nespolnje-
nih sem bolečine, / ko Črtomir ves
up na zemlji sreče; / dan jasni, dan
oblačni v noči mine, / srce veselo in
bolno, trpeče / upokojle bodo groba
globočine. Pesnik ne misli le na svo-
je neuspešno snubljenje Primčeve Ju-
lije, kot so hoteli te verze razložiti
idealistično razgreti eksegeti, poudar-
ja jasno : ves up v srečo, vse misU,
ki letijo visoko, ki sanjajo o realiza-
ciji idej-idealov, pred njim je ena sa-
ma odrešitev, mir, resnica: grob, smrt.
Ko ekstatično bruha Dane Zaje v
petdesetih letih tega stoletja svoje
apokaliptične verze (Vse je uniče-
no... / Ubij me, temni glas iz vi-
šav ... / padi vame, / uniči me, / za-
bij me v zemljo, / razkosaj me, /
razčetveri, / mračni glas prastarega
ukaza.), so ti le ponovitev, variacija
Prešernove antivere, antiideološke
vere, vere v smrt, kot so Zupančiče-
vi enobejevski verzi ponovitev Pre-
šernovih upov. (Našli pa bi tudi Zu-
pančičeve verze, ki jih je ta pesnik
ustvaril sredi enobeja in ki izražajo
isti obup, isto nevero —- pesem Ob
uri brezupa, ki govori o smrti: To
dolg bo pokoj po tem dolgem hru-
pu, / po trudnem dnevu zaželeno
spanje, / po mučnih teh prividih čiste
sanje, / edina svetla nada v tem brez-
upu. To so popolnoma prešernovsko
črnogledi verzi o smrti kot edinem
upanju, miru, izpolnitvi želja-sanj.)
Rescendenčna metafizika spremlja
transcendenčno na vsej njeni poti kot
njeno negativno ogledalo, ki ji odse-
va njeno telo brez sence; je njena
notranja in neogibna subverzija.
Ideološko strukturo in dogajanje
slovenske literature, kakor sem ju
20
analiziral zadnja leta v vrsti spisov,
je treba torej dopolniti. Prej sem
namreč poudarjal predvsem to, da je
v enobejevski literaturi dosegla ideo-
logija svojo izpolnitev, da so se pri-
čakovanja uresničila, ideje-ideali za-
vladali, da pa je literarna doba po
začetku petdesetih let to uresničenje
— spoznanje — trditev docela prečr-
tala in postala tako kompletno črna,
pesimistična, nihilistična, kot so bila
leta med 1941 in 1945 svetla, radost-
na, optimistična. Danes to svojo ana-
lizo dopolnjujem. Literatura zadnjih
dvajsetih let kaže namreč bolj dife-
rencirano in dvoumno podobo,- na
eni strani je razkrila, da so bila so-
cialna pričakovanja zaman, trditev o
njihovi realizaciji fiktivna in zmotna
(takšno je spoznanje literature petde-
setih in prve polovice šestdesetih let,
tako imenovanega intimizma in avto-
destruktivizma), na drugi pa je ugo-
tovila (to je spoznanje druge polovi-
ce šestdesetih let in začetka sedem-
desetih, tako imenovanega reizma-lu-
dizma) svojevrsten paradoks: da so
se socialna pričakovanja v enobeju
pravzaprav vendarle nekako uresni-
čila, namreč: uresničila se je naloga
literature kot izpolnjevavke socialne-
ga programa slovenske — tradicio-
nalne — ideologije. Literatura se je
družbeno udejanila. Ko je odkrila —
z literarnimi teksti enobeja — da so
ideje-ideali dosežmi, uspešno pred-
stavljeni iz človekove notranjosti in
zgodovinske obljube v družbo, iz
sanj v materialno stanje medčlove-
ških odnosov in v institucije, je de
facto, čeprav tega tedaj še ni vedela,
opravila (s) svojo vlogo nosivke so-
cialno eshatološke ideologije, njene
propagatorke, socialno ideološko spo-
ročilo ni bilo več bistveno, odprla se
ji je možnost, da se bo lahko — čez
čas — začela posvečati drugim zade-
vam, bolj značilnim za naravo esiet-
skega, umetnostnega, literarnega, ti-
stemu, kar bom v nadaljevanju tega
spisa na eni strani imenoval besed-
no, jezikovno, formalno, znakovno
sistemsko, na drugi pa imaginarno,
podzavestno, fantastično, svet želj.
Seveda je bilo realno in konkretno
samoodkrivanje te njene estetske na-
rave dolgotrajen proces; minilo je
precej let, da se je osvobodila ideo-
loško vsebinskega in da ji je postalo
estetsko formalna téma. Struktura in-
timizma, ki je sledila neposredno li-
teraturi enobeja, je bila celo do neke
mere in v nekem pomenu regresivna
in samomistificirajoča se, saj je sku-
šala obuditi nekdanjo situacijo, se
vrniti v čas, ko je literatura sanjala
o socialni uresničitvi idej-idealov; de-
jansko opevano uresničitev predhod-
ne faze je zavrnila kot napačno, kot
pomoto. Ni odkrila bistvene osvobo-
ditve, do katere je prišlo s poezijo
enobeja: da za literaturo ni pomemb-
no, če je realiziran zunajliterarni so-
cialni eshatološki program družbe
(politike) v družbi (politično), temveč
če je realiziran v nji sami njen last-
ni, umetniški. Njen lastni umetnostni
program je bil skoz stopetdeset let
ideološki, na koncu tega obdobja, v
času enobeja, ga je — v umetnosti
—	realizirala, sama oznanila njegovo
realizacijo; to ji zadošča. Njen pro-
gram je izpolnjen, ideološki problemi
družbe (politike), ki je zunaj litera-
ture, je ne zanimajo več. Zdaj je, kot
literatura, dobila nov, neideološki
program. (Za realizacijo lastnega pro-
grama je značilna Župančičeva pesem
Val d'oltra. Pesnik gleda po slovenski
zemlji in vzklika: vse je dobro, lepo
in prav in Da, to, kar gledam / pred
svojo hišo, / je obala bodočnosti, /
je jutrišnji dan!; prihodnost kot te-
meljna kategorija slovenske ideologi-
je, kot zagotovilo idej-idealov, je tu,
ne le v nas, v naših srcih, temveč
pred nami, na morju in zemlji, pri-
hodnost se je izenačila z dandanaš-
njim, preteklost je pre-tekla, odpadla
v — grenek — spomin, smrt je sama
sebe usmrtila, prešli smo v paradiž,
ki je večno življenje; bistvo večnosti
je namreč v tem, da je vsaka zdajš-
nost — tu in zdaj, dandanašnji — že
obenem prihodnost, zdaj se ne
more nehati, ne moremo umreti, ker
smo eo ipso že prihodnji, že na svo-
jih ramah, že svoji otroci, proizvod
svojega dela, program idej-idealov in
njihova izpolnitev.) A to je dognala
šele s koncem avtodestruktivizma kot
faze, ki je sledila intimizmu. Avtode-
struktivizem je spoznal in formuliral
načelno nemožnost realiziranja social-
nih ideoloških programov, načelno
iluzornost rožnate zgodovinske esha-
tologije, ker je razkril, da je ideolo-
gija, po katere modelu je bila sloven-
ska literatura konstruirana, idealistič-
na, da so se temelji tega idealizma
—	ideje, ideali — v teku dogajanja
slovenske literature sami ves čas raz-
krajali in nato dokončno razkrojili, se
izkazali za nične, da torej ne morejo
več igrati vloge ciljev in smotrov;
razčlenil je, da v enobejevski litera-
turi dejansko ni bila potegnjena pri-
hodnost v zdajšnost (prihodnost s
tem realizirana), ampak zdajšnost
versko mistično priličena prihodnosti,
samomistificirajoče prepričana, da ob-
staja prihodnost tu in zdaj. Reizem-
ludizem (recimo v poeziji Iztoka Gei-
stra Plamna) je to identifikacijo med
prihodnostjo in zdajšnostjo obudil, a
prihodnost radikalno potegnil v zdajš-
21
niost, ves in vsak čas napravil za pul-
ziranje okrog zdaj-a, čas spremenil
v prostor (v reč). S tem je literatura
(reizem) sama sebi omogočila, da ne
zastavlja več programov za realizaci-
jo nečesa, kar bo, kajti to je zmerom
le nekaj zunajliterarnega, socialnega,
ideološkega, čemur literatura služi le
za sredstvo, temveč »dokončno« po-
stane, kar »je«, se pravi, da najde
vso svojo realiteto — resnico — v
sebi kot formi, jeziku, besedi, mate-
riji; odtod njen »formalizem« in ma-
terializem.
Na koncu svoje tradicionalne
strukture, v prehodu od avtodestruk-
tivizma v reizem-ludizem, je sloven-
ska literatura torej brez dvoma do-
živela osvoboditev in odrešitev (od
ideologije). Polni svet idej, idealov,
ki se ji je ves čas njene zgodovine
kazal kot cilj, a tega je treba doseči,
se je zdaj avtodestruiral in гагкгЧ
kot ničen: kot nič. To je nihilizem
tega prvega — radikalno avtoretlek-
tirajočega, avtokritičnega — spo-
znanja, začetni nihilizem materializ-
ma, ko materializem še ne odkrije
svoje avtentične narave, ampak se
gleda še skoz očala idealizma. Mate-
rija (besede, želje, reči, podzavest),
ki jo je literatura na tej točki od-
krila, je še odeta v plašč idealizma
idej; ker je nič(nost) idej, nastopa
kot nič. Besede, iz katerih je litera-
tura sestavljena, se zdijo v tem hipu
nične, ker ničesar ne izpovedujejo,
ker uporabljajo — konstruirajo —
samo »nič« (forma se predstavlja še
kot nekaj »praznega« : kot formalizem
v slabem pomenu izraza). Zelje, ki so
vsebina pesmi, dram in povesti, se
vidijo nične, ker pravi spoznanje tega
obdobja, da je treba vse želje — vse
prešernovske visokoleteče misli in
bolečine želja — pokopati, odvreči,
saj ne vodijo nikamor drugam kakor
v smrt, v nič. Literatura je torej nič-
na in nič izgovarjajoča beseda, kot
nična izkazujoča se želja.
Šele v naslednjem obdobju, sredi
razcvetenega reizma-Iudizma (v dra-
mah Francka Rudolfa in Dušana Jo-
vanoviča, v poeziji Iva Svetine in
Tomaža Šalamuna, v prozi Dimitrija
Rupla in Marka Švabiča itn.) ta mi-
stifirajoča luskina odpade, tisto, kar
je v literaturi ostalo (njen inkomenzu-
rabilni ostanek), odkar je bila zničena
socialna ideologija, se zasveti v lastni
luči, literarna roka ga otipa, zavoha,
začuti kot materijo, reč, telo, čutnost,
kožo, imaginacijo podzavesti, kot
ubesedeni svet želja. Vse sanje o svo-
bodi, pravičnosti, lepoti, človečnosti
lahko ostanejo, lahko tvorijo vsebino
literature, vendar niso več njen ideo-
loški program, ki ga je treba izpol-
niti, se torej socialno boriti za izpol-
nitev želja, literatura ne sprejema več
za svojega, ne interiorizira več tega
—	zunajliterarnega socialnega — pro-
grama, sanje, ki jih izgovarja, so le
želje, imaginacija in so, ker so lite-
rarne, le besede (z odgovornostjo,
naravo, vsebino, ki jo imajo lahko
same besede: besede, ki niso več od-
sevi — zastopniki — Besede, Logo-
sa. Ideje, ampak materialni elementi
nekega znakovnega sistema). Sanje o
lepi prihodnosti človeštva postanejo
—	literarno, to pa je v literaturi edi-
no relevantno — enakovredne sanjam
o dekletu, denarju, roži, uspehu, mo-
ri, slovnici, spolovilu, mučenju in
nadsvetlobni hitrosti, vsaka teh besed
označuje le željo med željami, željo,
ki zase ve, da je želja (reizem teme-
lji na avtodestruktivizmu, ta pa je
dokončno opravil z željo, da bi bile .
želje realizirane, z vero v socialno
uresničljivost »najglobljih« želja). Li-
teratura podaja (postaja) fantastični
svet imaginacije, zdi se, kot da je
popolnoma naivna, infantilna, v res-
nici pa temelji na že opravljeni radi-
kalni avtokritiki in avtorefleksiji že-
lja. Ravno spoznanje, da je bistvo
želja v tem, da niso in ne morejo
biti socialno uresničljive, da so le
elementi podzavesti, jih odreši, raz-
trga njihove verige, njihovo konven-
cionalnost, jih sprosti, zdaj so lahko
takšne, kakršne so: neomejena ima-
ginacija.
Kar je resnica ideologije, pa se,
kot sem že omenil, ni skazalo šele
na koncu tradicionalne zgodovine slo-
venske literature, v relzmu, temveč
že prej, že na samem začetku (če-
prav je konec to spoznanje razširil,
do kraja tematiziral, na začetku je
bilo v marsičem implicitno, manj sa-
mozavestno). Prešeren ne govori sa-
mo o visokoletečih mislih in njih po-
kopu, o upu in obupu, ki sta dve fazi
ideologije, njena konstrukcija in nje-
na de(kon)strukcija, torej ne samo o
biti (idejahiidealih) in niču (zlomu
idealov: smrti), ampak vidi preko ali
mimo teh dveh kategorij sam nič ide-
je, ki ga je tako dobro doživel in ra-
zumel, vidi, kako ta nič odpira prosto
mesto telesu, svobodnemu občutku za
čutnost, neoviranemu izražanju želja.
Do zdaj so Prešernovo ljubezensko
poezijo, ki ni veljala Juliji in ki torej
ni bila dovolj »visoka«, ideal(istič)na,
romantično nesrečna, cenili nekam
»nižje«, imeli so jo za lahkotnejšo,
manj usodno, manj veličastno: za ne-
kam igračkasto. V opazovanju se niso
zmotili, pač pa v oceni — kar je ra-
zumljivo, saj je za tradicionalno zavest
igrivost manjvredna (delovanje, ki
uresničuje ideje-ideale, je skrajno res-
22
nobno, je boj, samoodrekanje, revo-
lucija, pobožnost, pa tudi obup nad
tem — za nemožen, neuresničljiv
spoznan — bojem je kar se da tra-
gično koturnast in trd). Igra nastopi
v vsej svoji svobodi šele po avtode-
struktivizmu (idealizma), v reizmu,
ki je ludizem. Sele smrt ideje (utopi-
je) omogoči >nedolžno« igro. (Kar se
pozna tudi v kompoziciji literature,
njena notranja konstrukcija postane
povsem drugačna; a premišljevanje o
tem ne sodi na to mesto, lotevam se
ga drugod.) Igra pa je spet mogoča
le v stiku s čutno telesnostjo, celo, ne
bojmo se zapisati, saj nas ne ovira
več moralizem idealizma, mesenostjo,
zato je reizem tudi karnizem (caro,
carnis, meso).
Prešernova poezija, na katero mi-
slim, je kar precej igriva (ludistična)
in telesna (karnistična), predvsem pa
nabita z željami kot željami. V pe-
smi Strunam recimo pesnik naroča
strunam, to je glasbilu — poeziji, li-
teraturi — kaj naj oznanjujejo: kak
bledi mi moje lice, / kak umira luč
oči, kak teko iz njih solzice, / ki
ljubezen jih rodi, / od želja kako zdi-
huje, / po nji hrepeni srce itn. Pesem
ne poudarja toliko nesrečo, nezado-
voljeno ljubezen, kakor se je inter-
pretiralo do zdaj, temveč željo. Pesni-
ka boli, ker je do orgazma napolnjen
z željo po dekletu. Ljubezen je želja,
in je trpeča le zato, ker se ne more
realizirati. Želja pa ni namenjena de-
kličini duši, sočloveku kot ideji člo-
veka, temveč meri na (njeno) telo
(s seboj... ga vleče ... njen obraz,
njeno cveteče ... obličje, misli nanjo,
koder ona hodi). V pesmi Pod ok-
nom pesnik vasuje, ona spi, on ne
more spati (aluzija na spolnost je jas-
na), tiščijo ga želje, a te želje so te-
lesne, kajti tudi sam se, kot v pesmi
Strunam, kaže kot telo: kot lice in
srce. Poziva jo celO: Up mi vzdigni!
V tem primeru očitno ne gre za no-
beno eshatološko upanje v realizacijo
ideje, aluzija na spolno slo, na falič-
nost je jasna, in Prešernovi sodobniki
so pesem prav gotovo tako tudi bra-
li. V Ukazih pesnik toži, kako se ne
sme dotaknit... njenih belih rok in
hojo k tebi opustit. V pesmi Vso sre-
čo ti želim sanjari, kak bi bil ' jaz
srečen, ak ovil / krog pasa bi roke, /
te stisnil na srce. Še očitnejše so alu-
zije v pesmi Nuna in kanarček, ka-
narček znani simbol penisa, prepeva:
Sem v ptičnici rojen in v celci zre-
jen ... le tebe sem, deklica, ljubit
učen... / od tvojih sem rok bil le
glajen — ' kak bi se navadil trpeti, '
kak živel bi zunaj na sveti! Celica,
ptičnica je tu brez dvoma simbol va-
gine, pesem opeva srečen — in sta-
len — koitus. Petje in opevanje, škak-
ljanje okrog nune, po njeni celici, s
čimer ptič ohranja njeno zadovoljnost
(pesem nikjer ne govori o nunini po-
božnosti, o bogu in molitvi), je več
kot očitno spolno škakljanje, gibanje
v dveh, dopolnjujočih se smereh.
Upoštevajmo tudi povod pesmi; nu-
na namreč sprašuje kanarčka, če ho-
če zleteti proč, si poiskati parček —
pesem je že od začetka intonirana v
iskanje para, v telesno spajanje. Ka-
narček pa noče oditi, ker se boji
brutalnega sveta, konkurence nasilne-
žev, ki v želji po zmagi manj močne
kastrirajo: tam namreč mladenci pri
vas za njih glave (glave ptičev) / na-
stavljajo skrivne nastave. Prešerna
niso brez razloga imeli njegovi ideali-
stično-ideološki sodobniki in pesniški
kolegi, ki so prepevali, s Koseskim in
Tomanom na čelu, predvsem ali iz-
ključno nacionalno budniške, sakral-
ne, socialno eshatološko optimistične
pesmi, brez razloga za »klafaškega«,
torej »pornografskega« pesnika. V
njegovih pesmih so razbirali hvalo
meseni in igrivi telesnosti. Nuna od-
peva: Pač res je, kar poješ, pri meni
tedaj / v ti celici nunski ostani! / Ti
stregla in pela bom, kakor do zdaj, /
odpevaj mi, ljubček, krog mene skak-
ljaj, /mi zlato dovoljnost ohrani! /
Le celico najno zapriva, / prostosti
sveta ne želiva. Primerov bi našli še
več, največ pa jih je bilo v izgublje-
nih oziroma uničenih Prešernovih
verzih prigodnega značaja, ki so bili
močno meseni, ponavadi grajeni kot
bedna igra okrog seksualnega simbo-
la.
Igrivo-čutni element se je ohranjal
in nadaljeval skoz vso zgodovino slo-
venske poezije, zdaj bolj odkrito, re-
cimo pri Jenku (Ognjeplamtič itn.),
zdaj zakriteje (recimo pri Gregorčiču,
kjer pa se ga da prav tako brez te-
žav identificirati). Nazoren je v Žu-
pančičevi mladostni poeziji (Caša
opojnosti). Gradnikov! mladostni, Vo-
duškovi, Balantičevi, v današnji mo-
derni pa je seveda osrednja téma.
Značilno je, da se je kazal odprto
predvsem v mladostnih poezijah, po-
zneje ga je ideologizacija ponavadi
prekrila, ost se je obrnila zoper telo.
Pozneje nastopa manj kot čisto telo,
primernejša oblika pojavljanja so po-
tisnjene želje in fantazija (ki dosti-
krat sama ne ve za svoj izvor).
Čutnost (želja) je torej tretji ele-
ment, ki nenehno spremlja ideologi-
zacijo in dezideologizacijo (ali anti-
ideologizacijo) slovenske literature.
Literarna kritika, ki je sodila bodisi
s stališča esteblišmenta ali katere
koli, tudi opozicijske, zelo revolucio-
narne ideologije, to pa je bila sko-
23
raj vsa pretekla slovenska literarna
kritika, jo je imela za subverzivno,
pod-človeško, anti-idealno, človeka 'n
poezije nevredno ali manjvredno.
Tako smo izdelali tri loke, tri to-
kove v slovenski poeziji. Prvi —
ideologija — se začenja v njenem za-
četku, nenehoma pada, ker ga izpod-
jeda drugi — dezideologizadja — a
se spet nenehoma vzravnava, ker je
naperjen navzgor, v -deal, v prihod-
nost, dokler se, v enobejevski poezi-
ji, ne konča, ker doseže izpolnitev
(očitna je njegova faličnost); po tem
se usmeri navzdol, pade, usahne, iz-
gine. Danes nastopa le še kot regre-
sija (v tako imenovanem neohuma-
nizmu). Drugi element nenehoma vle-
če prvega navzdol, ga obteži z zem-
ljo, z realiteto, s spoznanjem: z ne-
gacijo. Njegova izpolnitev je smrt (je
resnica faličnosti: smrt, navzoča v
orgazmu in po njem). Pri tem, ko
prvemu jemlje polet, sam se vzdigu-
je: prihaja v prvi plan kot deziluzi-
ja, obup, kot črna eshatologija. Tretji
element — telo, čutnost — živi ob
obeh prvih kot tisto, kar se zmerom
oglaša, ko prva dva izgineta, ko dru-
gi prvega destruirá ali ko prvi še ne
nastopi, ko še govori — ponavadi v
mladostnih poezijah — »naravna«
»neposrednost«, ko te še ni povsem
zakrila represija ideologije. Viden je
toliko, kolikor mu dovolita prva dva
elementa; ta dva sta namreč pred-
stavnika vladajočega razreda, razred-
ne družbe, logocentričnega sistema.
Ideje: prvi govori v imenu Zakona,
nanj opozarja, vse empirično in pred-
metno formira po njegovi logiki, kri-
terijih, volji, drugi Zakon destruirá,
je torej kritika ideje, a s tem sam še
zmerom ideja (samonegacija ideje).
Oba sta izjemno aktivna in pomeni-
ta ideološko-antiideološko dialektiko
(ali dialektiko med ideologijo in anti-
ideologijo, to je ideologijo antiideo-
logije, ki se pa že polagoma razkraja
v nekaj zunajideološkega). Čutnost se
skriva »pod« njima in je mnogo
manj nasilna, ker je manj determini-
rana po principu volje do moči. Ta
princip se identificira z ideologijo, se
skriva v nji, skuša doseči svojo iz-
polnitev, popolno premoč nad sve-
tom, premočevanje sebe in drug>h, a
tega ne pove naravnost, v začetnih
fazah se tega tudi sam ne zaveda,
ampak si izpostavi idealne ideje-kri-
terije-norme, kot absolutne točke na
firmamentu (Boga, Zgodovino, Cer-
kev, Narod, Človeka, Razred itn.) in
potem v njihovem imenu presoja in
sodi. To je strašna gnanost, totali-
tarna, planetarna, imperialistična vo-
lja, ki skuša vse reducirati nase. Re-
dukcija je torej potiskanje (psihoana-
litični pojem) realnega: želj in volje v
podzavest, kjer se izjemno razraščajo
in silijo v realizacijo, v zavesti pa
ostane le njihovo (samo)opravičilo,
alibi, forma (samo)mistifikacija: ideje
(Morala itn.). Ideologija vidi voljo do
moči le pri drugih, ker je zmerom
kritika drugih, nikoli sebe. Pravi —
moj — narod (razširjeni jaz) »psiho-
analitično« razkriva realiteto drugih
narodov, ki so z mojim v konfliktu,
in prinaša na dan (iz zakritega v ne-
zakrito) njihovo resnico : voljo do
m'OČi, voljo do tega, da me — nas
—	bo podredil. Nikoli pa moj narod
—	in jaz v njegovem imenu, kot nje-
gov član — ne vidim istega pri sebi
in svojem narodu; moj narod nima
nič zakritega, nobene podzavesti, no-
bene volje po moči, le želje po vse-
splošni planetarno-človečanski reali-
zaciji idej (Pravice itn.). Sam sebi je
slepa pega, (Isto je z vsako Cerkvijo,
z vsakim Razredom.)
Re-dukcija je potlačitev lastne po-
tlačivčeve želje-volje (realitete) v pod-
zavest, nadomestitev te realitete z
idejami, z zavestjo, z vrednotami
(kompenzacija), s tem pa je hkrati
tudi re-dukcija sveta na ideje, na bi-
vajoče, na bistvo. Ker pa je re-duk-
cija spreminjanje nečesa, volje do
moči v ideje, idej samih (kot zna-
kovnega sistema, kot zavesti) v pod-
zavest (zavest ideje napolni z vsebino
logocentričnega lastniškega sveta in
jih spremeni v obvezne, represivne,
zakonske Ideje), je redukcija hkrati
tudi pro-dukcija, vendar tokrat ne
več v pomenu prinašanja zakritega v
ne-zakrito, ampak kot transformira-
nje, spreminjanje drugega v drugo,
metonimiziranje. Cilj tega metonimi-
ziranja je nemetonimičen, ampak
končen: metafora: doseči vrh in ko-
nec sveta bodisi v Bogu ali v odre-
šeni Zgodovini ali v realiziranem Na-
rodu ali v katerem koli Absolutu, ki
stoji na koncu Prihodnosti. Ideje kot
nezaveden izraz volje do moči hočejo
spremeniti ves svet v idejo, v zavest,
v transparentnost (zavladala bo abso-
lutna Pravica, Resnica — Svetloba —
pravijo, verujejo). To se seveda nikoli
ne posreči, ker volja do moči nima
in ne more imeti svojega konca v ne-
kem zunanjem predmetu aLi dogaja-
nju, v cilju zunaj sebe, ampak — to
je njena realiteta — v sami sebi, ko
požre vse, začne namreč požirati sá-
mo sebe in se (sámo)uniéevati, (sá-
mo)negirati: konstruktiv(istič)na ideo-
logija se spremeni v destruktiv(istič)-
no antiideologijo ali avtodestrukcijo
ideologije. Vrh — cilj, konec, izpolni-
tev — volje do moči je zmerom nuj-
no odkritje, da razen volje same, ki
pa je skrita v idejah, na svetu niče-
24
sar ni: da je le nič. Cilj pohoda idej
(ideologije) je nič (nič idej). Ob tej
tragično neuspešni nujni samorealiza-
ciji ideologije v niču začne zavest re-
flektirati sama sebe, odkrije, da ni
nič z njeno idealnostjo, da je njena
realiteta volja do moči, da je ta volja
potisnjena v podzavest, v temno,
ugotovi torej, da svet ni postal tran-
sparenten, da je v idejah tičal nek
preostanek, nekaj mračnega, nereduk-
tibilnega, inkomenzurabilnega (to pa
je ravno ta podzavest, ki je označe-
vavec — S — idej; ideje so označe-
vanec, vsebina: s). Ko ideologija ob
svojem vélikem obratu (samo)realiza-
cije odkrije lastni nič in se začne
zavedno destruirati, se odkrije naj-
prej kot nihilizem, kot nič ideologije,
kot antiideologija, nato pa, ko se
avtodestruira do konca, ko spozna
tudi nič niča, ko vidi, da je bila av-
todestrukcija le volja do moči, ki se
je spremenila v svoje nasprotje, v
voljo do ne-moči (a še ostaja volja,
akcija, hotenje po dosegi absolutnega
cilja: črna eshatologija; cilj je v tem
primeru smrt), se oglasi telo (karni-
zem): telo, to je čutnost. Podzavest
kot taka, temno, čutno, postane zdaj
téma literaure; telo je tisti preosta-
nek, ki ga prej ideološka zavest ni
hotela videti in priznati, a ki jo je
ves čas spremljal in sploh omogočal.
Pokaže se, da vsi trije tokovi ali
gibanja niso razvrščeni samo v dia-
hroni črti, drug za drugim (ko se
konča konstruktivna ideologija, jo
nadomesti destruktivna, po njenem
samoizničenju pa nastopi telo), am-
pak so si tudi zmerom sinhroni, so-
dobni: telo zmerom spremlja avtode-
strukcijo ideje, ta pa njeno konstruk-
cijo, kar spet, če smo konsekventni,
pomeni, da se >po« telesu znova po-
javlja ideologija. Le nujno ni, da bo
to isti krog, morda bo nov. Vsekakor
je že zdaj vidno, analiza moderne
slovenske poezije to eksplicira, da tu-
di v najmodernejših, najbolj antiidea-
lističnih, najbolj karnističnih današ-
njih pesmih (Svetina) ne nastopa telo
le kot telesna dimenzija, ampak tudi
že kot >ideja« telesa, kot program
telesnosti (karnizem, reizem), kot mit
kože. Metafizično mišljenje skuša
zmerom znova doseči identiteto med
bistvom in 'bitjo', med idejo in je
te ideje, med zavestjo in podzavest-
jo, med svetlim in temnim, čeprav se
mu to nikoli ne more posrečiti, kajti
med obojim je heideggerjanska onto-
loška diferenca, de Saussurov algori-
tem, Lacanova la barre (pregrada),
Derridajeva razloka (la differance).
Vsaka reč je, kar je, in obenem tud'
nekaj drugega od sebe, vsaka skriva
v sebi svojo drugost: ideja svojo pod-
zavest, podzavest svoj jezik, svoje
besede. Vsi trije orisani tokovi so
položeni drug na drugega, zaprti v
krog, in literatura se zmerom kaže
kot igra med vsemi tremi nivoji, kot
njihovo nenehno medset>ojno zame-
njevanje (metonimizacija). Njihovega
konca — vrha — ni (ker so v krogu,
v večnem vračanju enakega), konec
enega toka-ravni pomeni začetek
druge. Da se iti po krožnici >naprej«
in >nazaj«, pro-gredirati (iluzija pro-
gresa) in re-gredirati (iluzija vrnitve
v Varnost, v Mater, v Detinstvo, v
Naturo, v Uterus ; oboje, progres in
regres je beg v u-topos), producirati
in re-ducirati (re/pro/ducirati). Pro-
-dukcija prinaša skrito v ne-skrito,
podzavest v zavest, na besede kot
ideje se lepi podzavest kot inko-
menzurabilen dodatek, preostanek,
tema, kot želja, ki je dejanska reali-
teta idej, besede naredi noseče s sa-
bo, s svojo neekspliciranostjo (teles-
nostjo). Ko pa se ta telesnost ekspli-
cira (v reizmu-karnizmu pa tudi zme-
rom prej, že pri Prešernu), se spre-
meni v idejo, dobi novo temno sprem-
ljavo, novo senco v novi želji, ki je
nadomestila prejšnjo: ta nova želja ni
več želja po zgolj telesnem, po ko-
munikaciji s kožo mojega bližnjega,
po spolni identiteti, temveč se znova
razširi ali poviša v u-topično (in s tem
tudi eshatološko, odrešeniško) željo
po absolutni mistični komunikaciji s
svetom samim, z njegovo — načelno
nedosegljivo — bitjo, ta je nedosegljiva,
ker ni bivajoča, ampak je le j e vsake-
ga bivajočega; težnja po tej — abso-
lutni — identiteti, po koncu človeko-
ve načelne razlomljenosti, po vrnitvi
v Uterus, v Eno, pa se znotraj logo-
centričnega sistema, znotraj mega-
episteme, ki ji pripadamo, kaže lahko
le kot želja po metafizični identiteti,
se pravi po idealistični realizaciji vo-
lje do moči, po redukciji sveta na-
me, na idejo, na besedo. Tako se ta
velika u-topična želja spreminja zno-
va v ideologijo, ki, recimo pri Pre-
šernu, stremi za realizacijo človečan-
skih sanj, nacionalnih želj, pri Sveti-
ni in drugih modernih pesnikih pa v
nekaj analognega — kolikor seveda
ne predpostavljamo, da je danes že
možen vsaj začetek prehoda iz me-
tafizike v nekaj drugega, da torej ni-
smo več nujno opredeljeni po volji
do moči, da se lahko polno izrazi tu-
di drugačen tip želje: da se torej že-
lje ne spremene v ideologijo starega
tipa, nesamoreflektirano, moralistično
samozavestno, sámo sebi temno, am-
pak v »ideologijo« novolevičarskega
tipa, v anarhično »ideologijo«, v pro-
gramiranje u-topije, ki nima svojega
garanta v represivnem Zakonu vla-
2,5
dajoče družbe. Vsa zares moderna
poezija to poskuša — in ravno na
tej točki transcendira lastno teles-
nost: telo postaja ideja, mesto, na
katerem bo dosežena identiteta sve-
ta, absolutna komunikacija, vstajenje
mesa, karnistična eshatologija. Telo
kot Odrešitev iz razlike med bitjo in
bivajočim, kot eliminacija razloke itn.
Je to mogoče? Ali pa je »Odrešitev«
v mišljenju te razloke kot stalne rea-
litete, v tem, da jo nenehoma upo-
števamo, da vemo, da identiteta ni
mogoča, da je človek brez temelja
(brez prve Besede-Ideje kot genera-
torja vse realitete), da ostaja »raz-
klan« med željo in tesnobo, med
željo in njeno negacijo (a tesnoba
ni samo pwsledica nerealizirane že-
lje, temveč tudi njen pogoj: do želje
pride, ker je v človeku primarna
tesnoba — Georges Mendel —: ker
se človek ne more realizirati v di-
rektni akciji zaradi pomanjkljivega
živčnega — motoričnega sistema)? V
védenju, da bomo »večno« ostali za-
prti v kix)g nenehnih progresij in
regresij, kon-strukcij in de(kon)struk-
cij, pro-dukcij in re-dukcij, ker je
človek {človek kot kultura, človek
od neolitika sém, od nastanka pa-
triarhata, od ukinitve matriarhata)
le kompenzacija, le »nevroza« in zato
nenehno vračanje v svoj začetek (v
infantilizem) in v svoj konec (v ideo-
logizem)? Je to sploh Odrešitev, saj
ni dosegljivost identitete, temveč za-
vest, da je ta nedosegljiva in da so
mogoče le začasne identitete, ki pa
se pri priči končajo, pokažejo svojo
mejo, nemožnost, smrt in nič: svoj
temni ostanek, drugost? — Te za-
časne, delne, relativne in s tem se-
veda »fiktivne« identitete so lahko
spoj dveh teles, spolnosti, kože, ki
pa se zmerom skaže kot narcistični
poskus spoja s sabo, to odkriva v
moderni slovenski poeziji recimo
Hanžek, spoj ideje s socialnostjo, ki
pa se zmerom, po letu 1918 in 1945,
pokaže kot spoj ideje s samo sabo,
kot samorealizacija ideje, socialnost
pa ostane zunaj, nedotaknjena, tem-
na, neobvladljiva — ta narcizem se
je pokazal v poeziji enobeja, ki sem
ji dal ime sintetistični humanizem
— ; tretja varianta je poskus priti
do identitete v niču, v koncu ideje
in telesa, torej v smrti, a se tudi
ta ix>skus skaže za nemožnega, za
narcizem, saj tudi nič ni transparen-
ten (to je bila iluzija avtodestrukti-
vistične ideologije), za njim je zme-
rom temà reči, smrt je le smrt za-
vesti, truplo (materija) ostane, nič
je odprtina v bit — v je -—; to
varianto kaže avtodestruktivistična
poezija Zajca itn. Med vsemi tremi
tokovi »vlada« dialektika identitete
in drugosti.
Vsi trije tokovi ali agensi pa se
lahko izgovarjajo le preko besede.
Ideja mora biti — in zase trdi, da
je že od začetka — beseda (je Be-
seda), sam razkroj ideje in telo se
lahko imenujeta le kot beseda. Ana-
liza teh literarnih tokov ali tokov
v literaturi je torej mogoča le preko
analize besede. Beseda nosi že v sebi
dvojnost: je beseda kot reč in kot
zavest, kot temno in kot svetlo, zato
lahko — nekako —- izgovarja podza-
vest in program. Analiza besede pa
je lahko večstranska, odvisno od te-
ga, kaj v besedi vidi. Lahko anali-
zira besedo kot nosivko ideje, socio-
historičnega, eshatološkega, nacional-
nega itn. pomena, lahko analizira
razkroj tega pomena. V prvem pri-
meru je to ideološka analiza lite-
rarnih tekstov, značilna za slovensko
literarno historično in literarno kri-
tično tradicijo. Analiza izhaja iz iste
predpostavke — norme — kot kon-
struktivistična ideologija. Meni, to je
stališče vse slovenske literarne kri-
tike in zgodovine od začetka do
petdesetih let tega stoletja, da je
literatura sredstvo človekove huma-
nizacije, torej nečesa zunajliterarnega,
svetovno in človeško temeljnega.
Cilj humanizacije je vrnitev človeka
iz odtujenosti k sebi, ta odtujenost
pa je lahko trojna: v katoliško-kr-
ščanski ideološki varianti je to vrni-
tev k Bogu, k izpolnjevanju božjih
zapovedi, h krščanskemu življenju in
ne nazadnje vera v prihod božjega
kraljestva; tedaj se bo človeštvo po-
enotilo, transsubstanciiralo v čiste
duše, v realizacijo idej. Druga va-
rianta je nacionalno-nacionalistična;
tej je cilj osvoboditev naroda izpod
zasužnjenosti drugih narodov, prava
humanizacija človeka bo nastopila v
času, ko bo narod zares zunanje in
notranje svoboden. Ta varianta je
manj samostojna, saj se veže ali s
prvo, krščanstvo ji daje moralno vse-
bino, narod se razširja v krščansko
občestvo, ali s tretjo. Tretja vidi od-
rešitev človeka in človeštva v reali-
zaciji socialne enakosti, brezrazredne
družbe, cilj ji je v dokončanju zgo-
dovine in zavladanju Pravega, prave
ideje, prave človekove družbene
narave.
Literarna kritika in zgodovina sta
presojali tekste v veliki, če ne od-
ločilni meri po tem, kako realizirajo
ta ideološki program; pri presojanju
posameznih tekstov kot umetnostnih
del pa je ob tem kriteriju kot ne-
kakšno strokovno dopolnilo v večji
ali manjši meri sodeloval tudi estet-
ski kriterij. Literaturi kot celoti ni
26
bilo nikoli dopuščeno, da bi bila
povsem samostojna, da bi odgovar-
jala le sebi, tradicionalni slovenski
ideološki zavesti ni bilo vidno, da
socialni ali nacionalni ali krščansko
verski program, ki ga je skušala slo-
venska literatura skoz skoraj dvesto
let realizirati, ni bil — za literaturo
— zunajliterarni program, ki se mu
mora ta odzunaj podrediti, ampak
je bil to njen lastni intimni, notra-
nji, avtonomni program. Literaturi je
dejansko šlo za takšno realizacijo
socialnih, nacionalnih in krščanskih
idej, ki se ne bi dogajala v politič-
nem, socialnem itn. svetu, ampak v
nji sami, v njeni lastni zavesti (to
realizacijo je 1945. leta tudi dosegla).
Literarna kritika in zgodovina pa sta
ji vsiljevali neavtonomno zavest o
sebi: pogled nase kot na sredstvo
neke zunajliterarne ideologije.
Šele analiza, ki je nastopila v
koncu konstruktiv(istič)ne ideologiza-
cije, v času, ko se je avtonomni
socialno-nacionalno-krščanski pro-
gram literature realiziral in se s tem
pokazal kot »presežen«, kot ničen,
je lahko zagledala dejansko avto-
nomnost literature; literatura ji nam-
reč ni bila več odsev, pomočnik, in-
strument ideje (morale, vere, poli-
tike itd.; človeškega bistva, esence),
ampak se ji je kazala ravno kot ne-
nehen razkroj, kritika, negacija ideje,
kot navzočnost človekove eksistence,
odkrivala je mejne situacije, v ka-
terih prihaja človek — kot subjekt
in predmet (ne pa še kot proizvaja-
vec, kot produkcijska moč in pro-
dukcijski odnos) literature — do
obupa, krivde, kesa, straha, skrbi,
smrti, ko spoznava svojo voljo do
moči, svoj subjektivizem, svojo ne-
možno težnjo po identiteti. Osnovni
pojem te nove literarno kritične in
literarno zgodovinske analize je bila
eksistenca (kot negacija ideje, kot
tisto temno, kar se je pokazalo po
odhodu ideje, ta eksistenca se je
razodevala kot življenje-k-smrti. Takš-
na anali2a je bila razkrivanje eksi-
stencialnih situacij in kategorij (tako
imenovanih eksistencialij), torej pred-
vsem interpretacija literature, medtem
ko je bila tradicionalna analiza pove-
zana predvsem s kritiko, z ugotavlja-
njem, kateri tekst ustreza kriteriju, ki
funkcionira kot norma, normi, vred-
nosti, kateri je torej vreden. Zahteva
po takšni kritiki je zahteva po kre-
pitvi avtoritarnega sveta-družbe, ki
temelji na Zakonu, na Vrednoti in
ki preganja vse, kar je tej Vrednoti
tuje ali nižje, neustrezno. Takšna kri-
tika je torej predvsem represija, ni-
hilistično zanikanje realitete v imenu
ideje, »kvalitete«. Lepega, Pravega, je
boj zoper zlo, temno, materialno.
Zahteva po takšni kritiki je tudi —
socialno vzeto — zahteva po ohra-
nitvi lastniškega sistema in vladajo-
čih pozicij: oblast je identificirana
z vrednoto in Zakonom, narava lite-
rature pa naj bi bila bližanje temu
Zakonu, izpolnjevanje njegovih zapo-
vedi. v direktnem in zavednem na-
sprotju s takšno kritiko je interpre-
tiranje izhajalo iz potrebe, da obrav-
navanega literarnega dela ne sodi in
obsoja, da ga torej ne preganja s
stališča avtoritete, znane in dane
Resnice, predpostavljene identitete-
ideje, ampak da z njim dialogizira,
izpostavlja lastno branje, lastno eksi-
stenco ob brani — interpretiram —
eksistenci, s tem producira (nov)
tekst — konotacijo branega —, od-
vija transformacijo — produkcijo sve-
ta, ne pa samo njegovo potrošnjo
(kar je značilno za branje, ki je le
presojevalna ali obsojevalna kritika).
Zato je ta novi, interpretativni tip
kritike načel predvsem problem sa-
mega branja, vsa mogoča vprašanja
metodologije teksta, ni ga zanimala
več realizacija idealnega modela (Le-
pote, Resnice, Ideje), ampak produk-
cija novih modelov. Krščanski, nacio-
nalni in socialni kriteriji sploh niso
bili več relevantni, zamenjala jih je
najprej filozofija eksistencializma in
pozneje strukturalizma. Ta pa je obe-
nem značilna že za naslednji tip
analize, v katerega je ravnokar ob-
ravnavani — eksistencialistični — le
uvajal.
Z odpravo socialne itn. ideologije
je nastopila doba antiideologije, eksi-
stence; ko pa se je tudi eksistenca
končala v lastni negaciji, ker se je
skazala za subjektiv(istič)no in se
razkrila kot nič (nihilizem eksisten-
cializma), je nastopil čas takšne ana-
lize, ki je ne zanima več vsebina
literarnega teksta, ne več označeno,
temveč produkcije, označujoče. Za-
čela se je analiza produktivne »for-
me«: besede kot dvoumine reči (kot
reči z dvojnim dnom) in ne več kot
posode ideje, torej tako imenovana
formalistična kritika in vse, kar sodi
k nji. Začelo se je celo razčlenjeva-
nje besede kot materialne v črke,
pomensko analizo je zamenjala slov-
nična, oblikovna, stilistična. Na drugi
strani pa ta analiza ne zadošča, saj
beseda ni le reč v znakovnem siste-
mu (jeziku), ampak tudi »prevajavka«
podzavesti, želja, tistega, kar je skri-
to v človekovi eksistenci ali pod njo.
Beseda dobi s tem spet pomen, ven-
dar ne več socialno itn. ideološki,
temveč »psihoanalitičen«.
Moderna slovenska literarna kri-
tika in zgodovina se trudita, da bi
27
konstruirali ravno metodologije teh
treh tipov: pomenske analize (se pra-
vi metodološke destrukcije tradicio-
nalne ideologije), formalne anaUze,
psihoanalize. Največ uspeha je bilo
dozdaj na področju pomenske anali-
ze, obe drugi sta šele v začetku.
Vrsta slovenskih kritikov in literar-
nih zgodovinarjev (Dušan Pirjevec,
Niko Grafenauer, Dimitrij Rupel, An-
drej Inkret, Marijan Kramberger, An-
drej Medved, jaz sam in drugi) je
intenzivno na poti njihovega izdelo-
vanja.
28
Dane Zaje
PESMI
DARITEV
Ki je hodil okoli sebe okoli svojega vrtenja
Ki se je vlekel so ga vlekli
v jutrih med hišami
Pijan opotekav ki momlja
zvit v misel brez konca in kraja zamotan
Zbrisan s stekla. Odstrt. Odstranjen.
Svetlobe so čiste čist je bel oblak
V svetli globini drsi čez srebrne ploskve
Ptiči so Rože so Vsi ptiči so
zbrani v stekleni buči zvokov
Njegov kolobar se več ne vrti
v pšičastih žarkih sveta
Prišli so starci stopili v krog zapeli pesem
iz glav debelih zmehčanih batic so jo stisnili
Mi pa ližemo v ustih zelenega volka
srkamo strupeno plesen z zapadlih kovancev
29
DEDEK
I-ovili so ga po pragozdih mračnih
nevarnih kačastih zamočvirjenih
Po ledenikih visoko visoko gori v belem mrazu
V razpokah zemlje ognjenih plinastih
nevarnih so ga iskali z merili, z merami
z mrežami natančnimi, dedka zgubljenega
svojega ljubeznivega so lovili
Nazadnje v globočini vode
se jim prikazujejo obrazi strašni kamnasti
spremenljivi plinasti erotični ubijavski
vsi ubijavski plavajo proti njim živi
ledeni brez besede brez zvoka.
Zelo erotični se gonijo med sabo se
združijo odpadejo se združijo odpadejo
na odurno vabljive načine
Potem ga ujamejo dedka svojega ga
potegnejo iz najbolj globoke globočine ga
izplavajo na površje na gladino na krov
drobnega prezeblega dedka z rožnato tenko
kožo z nedoraslo glavo ga torej
ujamejo. Dojenčka.
Povijejo starčka nebogljenega v pleničke
iz belega cvetnega puha Ga nadišavijo
s cvetnim pelodom Ga podojijo
z dojkami najbolj brezaste dojilje
Položijo ga v otroško posteljico
naphano z regratovimi lučkami, med svoje
dojenčke dedka nebogljenega Naj spi
naj jih varuje naše otroke najdražje
Zjutraj ko so vstopili je bila belina izbe
popackana z golobjimi izcedki, in To je
od zraka od razpokanih šip so rekli
pa previjali dojenčke : vsi so
bili posiljeni Povsod so bili posiljeni
Najbolj v glavo V nedotaknjeno
otroško misel so bili najbolj posiljeni
Pripeljali so dedku nebogljenemu
dojiljo najbolj brezo skoraj deviško
z najlepšimi dojkami: pije pohlepno
sesa strastno dojke Jih prazni
do krvi jih posesa.
Ko ga dekle odstavi, se vsede v njeno
skoraj deviško vitko naročje
raztrga plenice hlastno začne
s sabo nespodobno igro ki se je sramujemo
30
Obrnili so mu hrbte odšli so iz prostora po prstih
odšli so k vodi se posedli Gledajo vanjo:
Voda cvete penasto cvetje obrazov
mnogih obrazov zamolčanih v plaz pokopanih
obrazov zasutih zaklenjenih
GOST SVETA
Posadijo ga k ognju Grejejo mu roke
Božajo mu gležnje in podplate
Mu brišejo spotene noge
Posipajo jih z zlatim lasnim prahom
Popotnik dragi Gost sveta
Dišiš po dimu travnatem
Vodah Izvirnih penastih Orglica v travi
Po vetrovnih slemenih. So mu rekle
Postal je gost
Uročen od lesketanja v nedrih
ko pada čez njegove misli senca ženskih nog
napol skrita v nemirni noči
A vendar so ga našle drugo jutro
ko je v kotu ko je pod stropom
bil prilepljen kot prisušena vešča
Ko je njegova golobučna glava
bebasto sesala palec na nogi
Pregnale so ga od tam
z metlami drogovi palicami
O tudi s pletilkami so se ga morale lotiti
da so ga pokorile Ukrotile Odvadile
Umile so ga potem Otrle ga z brisačami potem
Ga nadišavile Ga položile v belo posteljo potem
Zdaj je tam.
Precej sam Precej gostač na svetu
31
Crte
Zamehuril si zapraskai si dušo
V	štirikotno vojsko zidov in črt si jo pripeljal
Zdaj gledaš kako se cedi bela kri iz kotov
Apnene brezstrastne črte ko počasi
naseljujejo tvojo glavo gledaš
Črte črte jo sekajo misel nedolžnico
O zavrženem klobčiču vrvi ti govorim
Rekel si Glej kakšen gozd
Pokazal ti bom najlepši gozd na svetu
si rekel Boš videl kakšen gozd
Gozd je Ves bukov Svilnat Grčast Visok
Zelo tih od tišine svojih glasov
Gozd je Orgia v pasji jeseni
O sušenju časa ti govorim
Škripljejo koraki ko hodim
rezko peščeno ko čakam
Strah da bi te ne zagledal
naseljenega s črtami okleščenega prečrtanega
Strah siga vame: Beži Beži zelo hitro
zelo daleč v ravni črti proti obzorju
V	črti ki je zasajena v sijaj smrtno ranjenega kraja
Pravokotno na življenje ti govorim
32
SMEH
Ta smeh
Ta iz ženskega grla
Ta ki poje
Ta stekleni prah v morski sinjini
Veliko časov si zakopala
v skopuški smeh
Ajdi prihajajo na kosmatih konjičkih neosedlanih
Spački se kotijo Po kotih razpostavijo svoj kič
Kot ščurki vrvijo Pojejo svirajo z zadnjicami
Svet se obrne okrog osi Noč prihaja Noč razdejana
Presihanje cest Zavračanje obiskov
Strah da bi ne narasel nas prerasel strah
Naglo trohljiva trupla
Ta vedežen ta ki vase gleda
Ta ki iz sebe rase
Ta smeh
Ta na obrazu vrtinec s kapilarami v kosti
Razbito razkosano je svetišče
Obširno prebivališče kač Pregrdo za koze
osle in mule
Črv prepeva v srcu skale
Človek je vnetljiv gorljiv ranljiv
kadar se trklja gor in dol gor in dol po životu smeh
3 — Problemi	33
Tomaž Šalamun
PESMI
TEPCI!
Ne plavati! sem zakričal svoji ženi,
ki je skočila na glavo v maslo.
Prišli smo na rob police in Indijanci
so pekli bivola. Neon je bil kot
streha in je imel zobe. Okrog so
ležali dežniki. Andi so bili veličastni
in je močno pihalo. Uboga mama!
Sanjala je, da sem skočil v frižider
in zaloputnil vrata. Ko se je
vrnila s party, sem za kazen zmrznil.
Ne plavati! sem se zadri nad svojo
ženo, ker me je res jezilo, da ne
loči vode od masla.
Ampak moja žena, kot da me ne
sliši in je grgrala.
Prav, bom pa za kazen polizal
penis temu Indijancu, sem zavpil,
ker sem vedel, da jo take stvari
spravijo v bes, ampak najbolj sem bil
besen sam, ker sem tako klavrno
bingljal z nogami čez polico
in nisem mogel naprej, ker so
nam Indijanci za hrbtom pekli bivola.
Maslo se je že precej strdilo
in moja žena se je cedila s hitrimi
kretnjami kot mtiha. Potem je prišla
jesen. Bivola so bila samo še
kopita in noge. Na Victoria Station
so belogardisti jedli sendviče.
Tepci! Pokvarili si boste želodec!
sem zavpU. Zakaj se raje ne povežete
z našo Komiuiistično partijo!
34
MOR
Mor! Ti si čm kot nebo.
Cm kot čista lahka noč.
Cm kot čista lahka kretnja,
meter-ladja.
Mor! Na tvojem deblu so zveri.
Težke vreče, osi peska.
Krvav ogenj podložen z desko,
kot podložimo z desko hišo,
ki jo prepeljemo.
Mor! Ti krikneš kot oči.
Ti krikneš kot Egipt obrnjen na hrbet.
Kot kroglice pare stisnjene. Deske.
Kot namazane ustnice šakala
v orbiti perle.
NEŽNIM OCEM BAMBIJA, SVETEMU OCETU
Okrog pravega papeža ni nikdar
puščave, ampak poskočni kart'inali,
ki se mastijo s piškami. Oaza
gotovo ni Rog. Ljudje živijo
na drevesu ali v boksu, ampak
papež menjuje pozicijo z liftom.
Cola di Rienzo je bil zmešan.
Savonarola je bil krepki, ampak
otročič. Nihče ni tako ogromen kot
papež, ki neprestano pritiska na
gumb lifta. Papež se ponudi vemim
kot srčno dober. Inteligentni
ljudje ga pljuvajo kot peške hruške;
stresajo s svojo demokratsko glavo.
Ampak papež je zares tak kot Boeing.
Njegova bela kapa je hidravlična.
35
ROG
Kot topos Spancev:
v zlatu in kremenu Andaluzija.
Angeli privro na zrak.
Topos vrtenja ploskev.
Neizmerljive lise,
ki bombardirate ploskev,
neizmerljive lise,
ki bombardirate ploskve ploskev,
šotor nad tremi bruni
treh kotov ploskev:
zruši prebivališče!
TI, TIHI POLJUBI, KI SO AKUSTIČNI
Jaz sem kot bela zver, ki podpira
vse kocke rodu. Sneguljčica,
ki jo vrti okrog roke Tacit.
Tacit je tu gotovo nemost,
roke so tu gotovo klešče.
Vidite torej, klešče okrog klešč.
36
o
o tilt as sekta Rus aroma
logos eter.
O rum dar.
Ladje
skale Ištar.
LABODI
Ko sem bil majhen, sem mislil, da so
arije nekaka živa bitja s krili.
Mislil sem, da se iz partitur vali
črnikast dim karbida in da se roke
razsušijo, če preveč drvijo po klavirju.
Študentje nosijo metuljčka in dosti
pijejo. Doktorji delajo ljudi iz
gline in jih zložijo na police.
Ližejo prste, otroke namažejo
z zeleno Pasteurjevo peno.
Življenje potem pride kot krti
izpod trave. Ne moreš kakat in
pisat opere. Dedeku so zaplenili
vse puške, ker je ustrelil tajnico.
Kardelj je dal Ticu Tacu potni list.
Zdaj je vojna v gozdovih in na zemlji.
Zmagala bo rdeča zvezda. Gospod
Filip v bunkerju smrči, ker je samec.
S šprico se ne sme špricati ljudi.
Če greš v internacijo, en gospod
zapiska in te vržejo na kamion.
Oče ima otroke za boljše goste
v steklenih boksih. Za roke so
zavezani z rafijo. Tito in Pasteiu-
imata ogromne rame. Labodi jejo
kruh in špricajo.
37
OSMICE
Osmice!
Sneg, oči nul.
Strašne osmice v ogledalih,
jahači!
Pušpan v uri opoldneva,
naša rubaška, ki se dviga kot para.
Kakšne strašne osmice!
Osmice pred startom,
ki ste dvignile skalp.
Diamantno polje zm možgan, osmice,
jagode, ki ste se vsule na ladje.
Strašne osmice
karizmatičnega dneva.
Lik, ki te zariše boben.
Ki te požre past, češnja.
38
ZELENA KATASTROFA V TRSTU LETA 1910
Dobro jutro, kobilica!
Predstavljal sem si te z zlatimi,
razpuščenimi lasmi,
pa so te ene same dolge zelene noge.
Torej si zelena, ne blondinka!
Nič hudega.
Pašniki so zeleni,
angeli na nekaterih oljih
starih mojstrov so zeleni
in jezdeci na konjih so zeleno modri.
Ko kristale preplavi zeleno,
slišimo šum in ropot kreganja
z belim.
Crne oči Laure,
njeni zlati lasje
so postali zeleno Vauclusa.
Menta je zelena.
Méntula pri Katulu, kake barve si ti?
Tu posegam v vizijo svoje none,
ki ji je zeleno pomenilo katastrofo.
Vse dame, ki so z lož kukale na katastrofo
skozi kukala obdana z biseri,
so videle zelen plamen flogistona,
ki je plapolal z njenih kodrov.
ACID?
Je bila res ricasta?
Nisi rekla, da je imela lase
kot labodji vrat?
Nisi rekla, da vas je Mme Helena
Petrovna Blavatskaya zapeljala?
39
BOGOVI
Bogovi so Maruška, Ana, Francie,
Bob, ljudje. Josephine in Anselm
in bunch of kids. Ana se pelje
z Noro v vrtec v Scattergood.
Maruška nekaj bere na trebuhu na
fotelju. Francie se verjetno
kopa in mili po telesu, ker vstane
navadno kako uro za nami.
Bob premišljuje, za stroj bo
planil in pisal pesmi. Josephine
poje, hodi po hiši. Anselm jasno
še spi, njegov polarni dan
sega globoko v noč. Bunch of
kids se hihita po raznih šolah.
ŽGANA SIENA
Ko bomo veliki bomo bombardirali Pariz,
rakete bodo odpirale kletna vrata.
Streho bomo pobarvali belo,
vodi bomo pobarvali žrelo čmo.
Ko bomo veliki, bomo bombardirali Pariz,
žgani golobi bodo na terasi.
Na sanke bomo privezali ogromen papirnat trak,
v samovaru bo razpet žarek poševnega sonca.
POŽETI POLJE
Se je prostor za zlate duri,
še je polje za temo princa.
Bliski kristalov, združite se.
Vdrite skozi obok.
Se so line, so line, so line pod lipo,
v lini pod lipo črne ladje.
Se se valovi razbijejo kot šepet,
v krila se vtisnejo kot nun, triumf.
1
40
Lela Zečković
TRANSFUZIJA
Kratkovidnost njene šivilje
angleščine je pregovorna;
Baby, reče. Tvoja vitkost je
čista pedanterija. Igla se mi
zatika v slonovino. Tuli,
če te boli.
Mehurčki se počasi vzdigujejo
in se zatikajo v grlu.
Nasmiha se in lovi zrak
vajena razbijanja srca.
Počitek med 2 in 4
nabrekla vena, roka
rrevmjena žival leži
na mizi
Ш» dnu dlani znojni madež,
sm > mar zato kreirali
fin») zmes dima
in I, arfuma
leži)} razmetani po kavčih
s pomočjo cevi iz kavčuka
zračijo pljuča.
41
Golobi in druge jutranje
stvari, drugi golobi
tečejo skoz nas ko transfuzija.
Ob petih zjutraj iščem
zgubljeno suknjo. Profesor
S-witz je izginil, reče
Bella s Kavkaza. So
trenutki, ko razumem
vampirja.
VIS-A-VIS
Rez v slabokrvno meso
odmerjen, na odloženi karti
cilj kemično obkrožen.
Fiktivna razdalja se zmanjšuje
onkraj okrepčevalnega voza
difuzna svetloba za naočniki.
Iz bifteka na mojem krožniku
navkljub tanek ciurek krvi
kruh spužva sredi porcelana.
V 7 mg posodi
utesnjeni možgani in neka
tuja telesa
drobne baterije
usmerjajo krvotok
pod belim muslinom.
42
s svetlomerom se verbalno
rešuje problem mraka.
Ročno upravljamo
stranske naprave
s poreklom iz
emotivnih resorjev.
V mojih najboljših trenutkih
kot na primer v času
sončnega zahoda
za (s prostim očesom) nevidne
leče razpada zelenilo
na svoje sestavne lastnosti.
Z neko drugo napravo se da
doseči popolnost: z njo
potegnemo črto med dvema v sebi
protislovnima zvokoma neujemljivima
s čutilom sluha toda razločno vidnima
z vrta.
FOTO
Posneto zunaj,
za mizo, 1962.
V očeh vsa modrost homo
ludensa. Rdeči šal valovi
v vetru.
—	S škarjami prerezi podolgem. Mizo
vrzi. Telo podpri,
—	Bjeljejet parus odinokij.
Razvezi šal. Pokrij z njim
še nepoškodovana ramena.
43
D2IN-GIN
Nariši mizo. Nariši
mene za mizo.
Napiši me, kako diham.
Nariši kozarec. Utopi me v ledu.
Raztopi kocko.
Zamisli statičnost kot v filmu
Jean-Marie Strauba.
KOMUNIKACIJA
Obkroži prostor na soncu.
— Okrogla žoga. Reci besedo
'reci', z njo se žoga.
Natakar iz Teherana : 'Lela
se je vrnila iz Isfahana'.
Natakar iz Isfahana: 'L.
se je vrnila iz Teherana'.
Natakar iz Tehe-
Kje je žoga?
OKULTNE VEDE
Oko, ogledalo šimpanza
se sveti na mesečini.
Tudi mesečina je lahko
pogled na svet.
Od zoba do zoba se je potegnila
tanka svilena nit;
kakor malo vode na dlani,
ima lahko tudi Weltanschauung
dva ostra zoba.
44
MG IZLET
Ima 75 konjskih siL
Zelo je mehak kljub 75 ks.
Meni z desne è pericoloso
sporgersi.
Z leve — s fino dlako pokrita
šoferjeva roka.
Spiker: 'Iz zanesljivih virov teče kri'.
Pred Belvederjem: 'Torej, kako ti je
bila vožnja všeč?'
PRIMA DONNA
M. K. in jaz sva redkokdaj v motelu.
Jaz sem najpogosteje na terasi,
M. K. je najpogosteje po motelih.
Kadar sva M. K. in jaz v motelu,
sem jaz najdlje v restavraciji.
(Ona z nasmeški, on (ona, ono)
s krvavo zasluženo dnevno donno).
POTRET I
Pred kratkim je shujšala,
še srnine noče več,
molči in bere časopis,
pri telefonu se smeji
in blede.
PORTRET II
Pred kratkim je shujšala,
pita se s pivom in mesom,
tolsto se smeje,
trikrat dnevno piše pismo,
zvečer izpira grlo.
45
MODELI ZA PIŠKOTE
Jaz ljubim A
A ne ljubi mene
A ljubi B
B ljubi C
C ljubi mene
Lepo se ji prilega
: težka srebrna žlica
: oko bistro kot solza
: bistra juha
'Kje se jejo najboljše datljevke?'
'Kje se datljevke najboljše jejo?'
'Ke se najboljše jejo datljevke?'
Ko govorimo o vrvi,
mislimo na zanko. Štrik,
konopec in špaga so naviti
v manjše ali večje klobčiče.
Krvno sliko posvetila
'sentimentalno-prijateljski'
lahko dobimo s pomočjo
(za osebno rabo)
sestavljenega slovarja:
1.	'Sentimental Journey'
2.	sentimentalna novela
3.	sentimentalna vzgoja
4.	sentimentalna potovanja
— so sestavni deli
notranjih poškodb
že malignega karakterja.
46
Zvrni jo na hrbet,
da se vidi trebidi.
Pljuča, polna vrelega zraka,
so roza — iz polprofila.
Škrge venejo na soncu v galopu.
Oko še gleda. Pobožaj njene luskine.
Na Franzjosef pladnju
podedovanem od mame
se strežejo drobni kolači
in pijača.
(A)	: Akacije so v cvetu.
(B)	: Mi smo v cvetu mladosti.
Briefe an Milena so knjiga.
Nagib je zelo blag,
o sledeh ni niti sledu.
Z gotovo roko zahode palico,
prehode tanko skorjo leda.
Ko drugi sušijo rokavice
na radiatorju,
se on smuča pod snegom.
47
Sedi v gugalniku
slavnih bratom Thonet — in boža les
s post mortem v malih možganih.
Prebiti dan, gugalnik
in pladenj ne pomeni tudi
doseči večno slavo.
Leila, ti si bele labode krmila,
torej si gosi krmila.
Sheila, ti si gosi krmila,
torej si gosi krmila.
ŽALOSTNA MA JNA JE PTICA
Žalostna majna je ptič.
(Acridotheres tristis)
Citirano iz pisma, ki
se pričenja z:
'Prejel sem tvoj SOS :'
Žalostna majna je torej
neka vrsta škorca.
Acridotheres tristis je
v nekem tretjem jeziku
otožni (žalostni, žalobni)?
škorec.
Prejeli smo vaš SOS, voilà!
Prevedel Franci Zagoričnik
48
I. G. Plamen
PESMI
ovseni drobir
nagi kostanji
vlažne rozine
izčrpani dolg
kratek načrt
troprsti detel
rudnik lišaja
zameti kruha
taborišče triglava
ovce violin
brezvetrje st0r2a
katalogi las
vas mikrobov
lovci psov
nosovi iglavcev
4 — Problemi	49
žetev kruha
bradati kvas
grm soda
brajde grozdja
gozdnati obred
kosi oblik
hrib suma
postrv dvoma
most kosa
vrč ajde
vali rjovenja
kastrole opoja
žalost masti
bridkosti vina
rogovile lepote
sinovi brez
portreti ihtenja
tulci ostankov
vojske kocin
brzovlaki kovin
50
žuborenje vesolja
madeži štorkelj
volne kamčatke
oljke letenja
robide drsenja
organizacija roke
nohti predala
jagode fascikla
vrtovi tobaka
soj kostanjevice
Oscar Wilde
LAŽ PROPADA
(opažanje)
Dialog
Osebi: Ciril in Vivian. Scena: knji-
žnica deželske hiše v Nottingam-
shireu.
Ciril (vstopi skoz odprta okenska
vrata iz terase): Dragi Vivian, ne
čepi vendar ves dan v knjižnici. Ta-
ko čudovito popoldne je. Zrak je
prav nenavaden. Neka meglica je
nad gozdom in spominja me na vi-
joličasti cvet na slivi. Pojdiva ven
in pokadiva kakšno cigareto, pole-
žala bova na travi in uživala v
naravi !
Vivian: Uživala v naravi! Lahko
rečem, da sem to sposobnost na
svojo srečo že izgubil. Ljudje danes
govorijo, da nas umetnost nauči lju-
biti naravo bolj, kot smo jo ljubili
prej; da nam odkriva njene skriv-
nosti in da po natančni preučitvi
Corota in Constablea opazimo v njej
reči, ki so nam prej ušle izpred oči.
Moje lastne izkušnje pa me učijo,
da z rastočim zanimanjem za umet-
nost zanimanje za naravo upada.
To, kar nas umetnost v resnici na-
uči, je pomankljiva ureditev na-
rave, odkriva nam njeno čudno su-
rovost, njeno neznosno enoličnost
in njeno popolno nedovršenost. Si-
cer je res, da ima narava dobre na-
mene, toda, kot je že Aristotel ne-
koč dejal, ni jih sposobna izvesti.
Kadar opazujem kakšno krajino, si
ne morem kaj, da ne bi opazil nje-
nih napak. Pravzaprav smo lahko še
srečni, da je narava tako nepopolna,
kajti drugače ne bi imeli umetnosti.
Umetnost je naš duhovni protest,
naš viteški poskus, da bi naučili na-
ravo, kakšno mesto ji pripada. Kar
se tiče pa neskončne raznolikosti v
naravi, ta je čisto navaden mit. Ta
ne obstaja v naravi. Nastal je v do-
mišljiji oziroma fantaziji, v jromanj-
kljivi kultiviranosti človeka, ki jo
je opazoval.
Ciril: Saj ti ni treba opazovati
krajine, če nočeš. Lahko samo pole-
žavaš na travi, kadiš cigarete in
govoriš.
Vivian: Ampak narava je tako ne-
udobna. Trava je trda, kepasta in
vlažna, v njej pa je polno nagnusnih
črnih žuželk. Celo Morrisov najslab-
ši delavec lahko izdela udobnejši se-
dež kot vsa narava. Narava zbledi
pred pohištvom 'na ulici, ki si je od
Oxforda izposodila ime', če smem
uporabiti ta neznosni stavek od pes-
nika, ki ga ti tako ljubiš. Nočem se
pritoževati. Ce bi bila narava udob-
na, potem ne bi človek izumil ar-
hitekture. In mnogo raje živim v
hiši kot na odprtem zraku. V hišah
se vsi počutimo pravšnih razmerij.
Vse nam je podrejeno, vse je obli-
kovano za naše potrebe in užitke.
Sebičnost sama, ki je nujna za pravi
občutek človeškega dostojanstva, je
v celoti posledica življenja v hišah.
Zunaj se človek počuti tako raztre-
senega in neosebnega. Njegova indi-
vidualnost ga popolnoma zapusti. In
nazadnje je narava še tako neobzir-
na in ravnodušna. Kadarkoli se spre-
hajam po tem parku, se počutim,
kot bi zanjo ne bil nič več kot ti-
ste krave na pašniku ali kot repi-
nec, ki cveti v jarku. Nič ni bolj
očitnega, kot da narava sovraži du-
ha. Razmišljanje je najbolj nezdrava
stvar na svetu in ljudje umirajo od
nje prav kakor od drugih bolezni.
Na srečo vsaj pri nas razmišljanje
ni nalezljivo. Za naš izvrsten izgled
kot ljudstvo se nimamo zahvaliti ni-
čemur drugemu kot naši neumnosti.
Upamo lahko samo, da bomo uspeli
še mnogo let obdržati ta zgodovin-
ski branik naše sreče; toda bojim
se, da postajamo preizobraženi ;
vsakdo namreč, ki se ni sposoben
učiti, je začel poučevati — in to
je tisto, k čemur nas je privedel
naš izobraževalni zanos. Zdaj pa kar
pojdi k svoji dolgočasni in neudobni
52
naravi, jaz pa bom medtem popravil
svoje dolcaze.
Ciril: Članek pišeš! Po vsem tem,
kar si zdaj govoril, to ne kaže na
doslednost.
Vivian: Kdo pa hoče biti dosleden.
Puščobneži in doktrinarji, zoprni
ljudje, ki izvajajo svoje principe
prav do bridkega konca delovanja,
do reductio ad absurdtun prakse.
Jaz sem drugačen. Kakor Emerson,
tako tudi jaz napišem na vrata svo-
je knjižnice besedo 'Muhavost'. Po-
leg tega je pa moj članek še zelo
zdravilno in dragoceno opozorilo.
Ce bodo pozorni nanj, bo morda
prišlo do nove renesanse v umet-
nosti.
Ciril: O čem pa govori?
Vivian: Naslov je 'Laž Propada:
protest'.
Ciril: Laž? Mislil sem, da to reč
negujejo že naši politiki.
Vivian: To pa ne vem, če bo dr-
žalo! Politiki ne grejo nikdar preko
predrugačevanja in se nenehno po-
nižujejo k dokazovanju, diskusijam
in prepirom. Kako drugačni so po
naravi od resničnega lažnivca, od
njegovih odkritih in neustrašnih tr-
ditev, od njegove nenadkriljive ne-
odgovornosti in njegovega zdravega
in prirojenega prezira do kakršne-
mkoli dokazovanja! Končno pa, kaj
je resnična laž? Kratke in malo to,
kar je samo sebi dokaz. Ce je človek
že dovolj nedomiseln, da si izmišlju-
je dokaze za podkrepitev svojih laži,
potem naj raje takoj pove resnico.
Ne, politiki ne pridejo v poštev. Ne-
kaj bi se morda moglo reči v prid
odvetništva. Plašč sofistov se je zgr-
nil na njegove člane. Njihovo go-
reče izmišljanje in laganje je prav
očarljivo. Najmanjši razlog ti prika-
žejo kot največji, kot bi se bili rav-
no izšolali pri Leontinu, in poznani
so po svoji sposobnosti, da izsilijo
iz še tako nevoljne porote oprosti-
tev za svoje varovance celo tedaj,
ko je jasno in nesporno, da so ne-
dolžni. Toda biti morajo razumljivi
in brez sramu se sklicujejo na očit-
no. Navkljub njihovemu neznanske-
mu trudu, pride resnica na dan. Ce-
lo časopisi so se izrodili. Človek
jim lahko popolnoma zaupa. Med-
tem ko brodiš po njihovih kolonah,
čutiš to zaupanje. Vselej se zgod
tisto, česar ni mogoče brati. Bojim
se, da ni mogoče ničesar povedati
v prid odvetnikov in časnikarjev. Si-
cer pa mene predvsem zanima laga-
nje v umetnosti. Naj ti preberem,
kar sem napisal? Lahko ti celo ko-
risti.
Ciril: Seveda, če mi ponudiš eno
cigareto. Hvala. Mimogrede, za ka-
teri magazin pa je ta članek name-
njen?
Vivian: Za Retrospektiv. Mislim,
da sem ti pravil o izbrancih, ki
smo ga ustanovili.
Ciril: Koga misliš z izbranci?
Vivian: Na Utrujene Hedoniste,
kajpak. To je klub, katerega član
sem. Domenjeni smo, da nosimo v
gumbnicah uvele vrtnice, gojimo pa
nekak kult Domitiana. Bojim se, da
tebe ne bi sprejeli. Preveč ljubiš
preproste užitke.
Ciril: Verjetno bi me zavrnili, češ
da imam živalsko dušo.
Vivian: Morda. Povrhu si pa že
nekoliko prestar. Nikogar ne sprej-
mejo, ki je v običajnih letih.
Ciril: Kar predstavljam si, kako
ste siti drug drugega.
Vivian: Seveda smo. To spada v
klubski domenek. Zdaj mi pa ob-
ljubi, da me ne boš preveč preki-
njal, ko ti bom prebiral svoj članek.
Ciril: Ena sama pozornost me bo.
Vivian (bere z zelo jasnim gla-
som): >Laž Propada: protest. —
Eden izmed poglavitnih razlogov,
ki ga je mogoče pripisati čudni vsak-
danjosti v značaju skoraj vse so-
dobne književnosti, je nedvomno
propadanje laganja kot umetnosti,
znanosti in družabnega užitka. Sta-
ri zgodovinarji so nam posredovali
prekrasne izmišljotine v obliki dej-
stev, sodobni romanopisci pa nam
ponujajo puščobna dejstva pod krin-
ko izmišljotine. Modra knjiga (Blue-
Book, skupščinsko poročilo, op.
prev.) postaja edini vzor za pisa-
telje tako v metodi, kot v slogu.
Svoj document htunain ima in svoj
mali coin de la creation (kotiček
vsemirja), kamor kuka s svojim mi-
kroskopom. Najti ga je mogoče v
Librairie Nationale ali v Britanskem
muzeju, kako brez sramu prebira
svoja dela. Niti toliko poguma nima,
da bi ga zanimale tuje ideje, tem-
več vztraja pri tem, da hodi narav-
nost v življenje po vsako reč, svoje
temelje gradi na osebnih izkušnjah
in v leksikonih, značaje poišče v
svojem družinskem krogu ali pri te-
denski čistilki, podatke pa v enci-
klopediji, teh pa se ne more osvo-
boditi tudi v najbolj meditativnih
trenutkih.
Škodo, ki je napravljena književ-
nosti zaradi napačnega pristopa, je
skorajda nemogoče prikazati manjšo,
kot v resnici je. Ljudje zelo nepre-
mišljeno govorijo o 'rojenem laž-
nivcu', prav tako tudi o rojenem
pesniku. V obeh primerih so krivič-
ni. Laganje in pesništvo sta umet-
nosti — umetnosti, za kateri je že
Platon uvidel, da nista nepovezani
53
med seboj, — in ki kličeta po skrb-
ni preučitvi in po čim ravnodušnej-
ši predanosti. Poglejte, vsaka od
njiju ima svojo posebno tehniko, ka-
kor imajo svoje specifične tehnične
skrivnosti oblikovanja in nanašanja
barv za uresničitev svojih namenov
tudi bolj materialne zvrsti umetno-
sti, slikarstvo in kiparstvo. Kakor
lahko spoznamo pesnika po njego-
vi glasbi, tako lahko spoznamo tudi
lažnivca po njegovem ritmičnem in
bogatem pripovedovanju. Za nobe-
no od teh umetnosti pa ne zadostu-
je zgolj trenutna inspiracija. Tu, ka-
kor drugod, je vaja predhodnica po-
polnosti. Toda v sodobnem času je
postala moda pesnikovanja kar pre-
več razširjena in bi jo bilo treba
obrezhrabriti (glej prev. dodatek),
medtem ko je umetnost laganja pa-
dla v splošno nemilost. Mnogo mla-
dih ljudi začne svoje življenje s pri-
rojenim darom za pretiravanje, ki
bi lahko ob ustrezni vzpodbudi v ra-
zumevajočem in prijaznem okolju
ter s posnemanjem najboljših mo-
delov zraslo v nekaj zares velikega
in očarljivega. Toda po pravilu ne
nastane iz večine ljudi nič. Tak člo-
vek se bodisi preda površnim na-
vadam natančnosti...«
Ciril: Dragi prijatelj!
Vivian: Prosim te, da me ne pre-
kinjaš sredi stavka. »... se bodisi
preda površnim navadam natančno-
sti ali pa začne obiskovati družbe
ostarelih in dobro obveščenih. Obe
poti sta enako usodni za njegovo
domišljijo in sta resnično nevarni
za domišljijo kogarkoli, nato pa v
zelo kratkem času razvije nezdravo
in morbidno lastnost pripovedovanja
resnice; vse, kar je rečenega v nje-
govi bližini, začne preveriati, nobe-
nih zadržkov nima več, da ne bi
nasprotoval ljudem, ki so mnogo
mlajši od njega, in pogostoma kon-
ča s pisanjem romanov, ki so tako
podobni življenju, da ni mogoče
verjeti v njihovo verjetnost. Primer,
ki sem ga navedel, ni tako osam-
ljen, kot morebiti kdo misli. To je
le eden od mnogih podobnih. In če
ni možno ničesar ukreniti, da bi se
prenehalo ali vsaj spremenilo to na-
še čaščenje dejstev, potem bo umet-
nost postala neplodna in bo lepota
izginila iz naše dežele.
Celo Robert Louis Stevenson, ta
očarljivi mojster izvirne in domisel-
ne proze, je okužen s tem moder-
nim zlom, drugače tega namreč ni
mogoče imenovati. Zgodbi namreč
ukrademo verjetnost, če jo hočemo
napraviti preveč resnično. The Black
Arrow je tako neumetniško delo,
da se ne more pohvaliti niti z enim
anahronizmom, medtem ko se pa
Dr. Jekylla bere kot opis kakšnega
nevarnega eksperimenta iz Láncete.
Kar se tiče Riderja Haggarda, ki de-
jansko ima oziroma je vsaj imel vse
lastnosti izvrstnega lažnivca, pri
njem izgleda, kot bi se bal, da ga
bojo osumili genialnosti, kajti vsa-
kič, ko nam pove kakšno resnično
krasno reč, začuti potrebo, da izumi
še kakšno svojo osebno reminiscen-
co, ki jo pripiše kot potrdilo svoje
strahopetnosti. Drugi naši pisatelji
niso nič boljši. Henry James piše
romane, kot bi bila to nekakšna
mučna dolžnost, in zapravlja na ni-
čevih motivih in na neopaznih 'sta-
liščih' svoj čisti literarni slog, svoje
bogate stavke, svojo jedko in rezko
satiričnost. Res je, da Hali Caine
stremi k veličastnemu, a to poče-
nja na ves glas. Tako je glasen, da
ni mogoče slišati, kaj govori. Ja-
mes Payn je spreten umetnik v pri-
krivanju tistega, česar se ne splača
iskati. To, kar je očitno, lovi z za-
nosom kratkovidnega detektiva. Av-
torjevo preudarjanje in njegov dvom
postajata za bralca od strani do stra-
ni bolj neznosna. Konji in ognjeni
voz Williama Blacka ne plovejo pro-
ti soncu. Samo preplašijo večerno
nebo s svojimi nasilnimi kromolito-
grafskimi učinki. Ko jih vidijo pri-
hajati, se kmetje zatečejo v svoje
narečje. Gospa Oliphantova prijetno
klepeta o kuratih, o zabavali na
prostem in tenisu, o domačnosti in
podobnih dolgočasnih rečeh. Marion
Crawford se je žrtvoval na oltarju
lokalne barve. Podoben je tisti da-
mi iz francoske komedije, ki ves
čas govori o le beau ciel d'Italie.
Poleg tega mu je pa prišlo v nava-
do še plehko moraliziranje. Neneh-
no nam dopoveduje, da biti dober
pomeni biti dober in da biti slab
pomeni biti zloben. Včasih mu sko-
raj uspe, da nas poboljša. Koberl
Elsmere pa je kajpada mojstrovina,
mojstrovina v genre ennuyeux, lite-
rarna zvrst, pri kateri uspe našemu
občinstvu do kraja uživati. Neki do-
miseln prijatelj nam je nekoč rekel,
da ga spominja na tiste vrste kon-
verzacije, ki je običajna na pojedi-
nah in zabavah pri kakšni resni ne-
konformistični družini, in to lahko
verjamemo. Resnično, samo v Angli-
ji lahko nastanejo takšne knjige. An-
glija je domovina izgubljenih idej.
Kar se tiče pa tiste pisateljske šole,
pri kateri sonce vedno vzide v East-
Endu, za njih lahko rečemo samo
to, da najdejo življenje grobo in ga
surovega pustijo.
Resda v Franciji niso ustvarili ni-
česar, kar bi bilo bolj dolgočasno.
54
kot je naš Robert Elsmere, toda v
splošnem ni stanje tam nič boljše.
Guy de Maupassant s svojo ostro in
jedko satiro ter s svojim močnim
in živim slogom razgrne z življenja
še tistih nekaj cunj, ki ga pokriva-
jo, tako da nam prikaže vse nje-
gove umazanosti in grdosti. V nje-
govih bledih malih tragedijah so vse
osebe smešne,- ob njegovih grenki
komedijah pa se človek zjoče do
solz. Zola, zvest svojemu vzvišene-
mu principu, ki ga je utemeljil v
enem od svojih pronunciamentosih
o literaturi, kjer pravi, da l'homme
de genie n'a jamais d'esprit (geni-
alni človek nima duha), je odločno
dokazal, da je lahko vsaj puščoben,
če že ni genialen. In pri tem je zelo
uspešen. Nikakor ni brez moči. V
delih, kot je na primer Germinal,
je prav epski. Toda njegov način de-
la je od začetka do konca napačen.
In to ne v moralnem smislu, tem-
več v umetniškem. Iz moralnega sta-
lišča je njegovo delo ravno to, kar
mora biti. Zola je popolnoma resni-
coljuben človek in opisuje dogodke
natanko tako, kot so se bili pripe-
tili. Kaj več si lahko moralisti še
poželijo? Nobene simpatije nimamo
s tistim, ki ga v imenu morale ob-
sojajo. Njihovo ogorčenje je ogorče-
nje Tartuffa, ko ga odkrijejo. Toda
ničesar ni mogoče reči v prid av-
torja Beznice, Nane in Kuhinje, iz
umetniškega pogleda. Ruskin je ne-
koč opisal značaje v romanih Geor-
ge Eliot za katere pravi, da iz-
gledajo, kot bi bili pometeni iz pen-
tonvillskega omnibusa. Zolajevi zna-
čaji pa so še mnogo slabši. Vsi ima-
jo svoje pošastne pregrehe in še bolj
pošastne kreposti. Njihove življenj-
ske zgodbe so do kraja nezanimive.
Nikogar ne zanima, kaj se dogaja z
njimi, v književnosti pričakujemo
posebnost, privlačnost, lepoto in iz-
virnost. Razburijo nas in zagnusijo
se nam opisi dogajanja pri revnih
slojih. Daudet je mnogo boljši. Du-
hovit je, njegov slog je lahkoten in
zabaven. Toda pred nedavnim je na-
pravil književni samomor. Po tem,
ko smo prebrali njegovih Vingt Ans
de ma Vie Littéraire (Dvajset let
mojega ustvarjalnega življenja), kjer
pravi, da so njegovi značaji vzeti
naravnost iz življenja, nam ni več
mar za Delobella s svojim il faut
lutter potu- l'art (za umetnost se je
treba boriti), za Valmajoura s svo-
jim večnim refrenom o slavčkualiza
pesnika Jacka s svojimi mots cruels
(krutimi besedami). Nenadoma se
nam zazdi, da so izgubili vso svojo
živost, vse svoje značilnosti. Edini
resnični ljudje so tisti, ki niso nik-
dar živeli. In če je romanopisec do-
volj plitek, da gre v življenje po
svoje značaje, naj se vsaj pretvarja,
da so izmišljeni, in naj se ne hvali
s tem, da so ponarejeni. Opravičilo
za neki značaj v romanu ni v tem,
da je ta značaj to, kar je, temveč
da je avtor to, kar je. V nasprotnem
primeru tak roman ni umetniško de-
lo. Zanimiv je Paul Bourget, mojster
psihološkega romana, ki živi v zmo-
tni predstavi, da je možno moške
in ženske našega časa analizirati do
neskončnosti v brezštevilni množici
poglavij. Dejstvo pa je, da so ljudje
iz boljše družbe — in gospod Bour-
get se redkokdaj premakne iz Fau-
bourg St. Germain, razen če gre v
London — zanimivi po maskah, ki
jih nosijo, in ne po tistem, kar leži
za maskami. To je sicer zelo poni-
žujoče priznanje, vendar smo vsi lju-
dje zgneteni iz iste snovi. V Falstaf-
fu je nekaj Hamleta in v Hamletu
ni samo malo Falstaffa. Debeli vitez
ima svoje melanholične trenutke in
mladi princ ima svoje trenutke ro-
batega humorja. Ljudje se razlikuje-
mo le po slučajnostih: po obleki,
slogu, barvah glasu, po religioznem
prepričanju, zunanjem izgledu, po
muhah navade in podobnem. Cim
bolj človek analizira ljudi, tem manj
razloga za analizo najde. Prej ali
slej pride človek do tiste univerzal-
ne pošastne reči, ki se ji pravi člo-
veška narava. Zares, vsakdo, ki j"
imel stike z revnimi, lahko pove, da
bratstvo med ljudmi ni samo blod-
nja nekega pesnika, temveč je to
ena izmed zelo žalostnih in ponižu-
jočih resnic; in če neki pisatelj vztra-
ja pri razčlenjevanju zgornjih slojev,
potem lahko isto reč počne s pro-
dajalkami vžigalic in sadja.« Sicer
pa, dragi Ciril, ne bom te zadrževal
samo pri tem. I>riznam namreč, da
imajo sodobni romani tudi svoje do-
bre strani. Trdim samo, da so v
splošnem neznosno berilo.
Ciril: To je zelo resna opredelitev;
moram pa reči, da se mi zdijo ne-
katere tvoje trditve nepravične. Rad
imam romane, recimo Razsodnika,
Hethovo hči. Učenca in Gospoda
Isaacsa, kar se tiče pa Roberta Els-
mera, tega dobesedno obožujem.
Ne jemljem ga kot resno delo. Ko
prikazuje težave, s katerimi se so-
oča nek iskren vemik, je smešen in
zastarel. V tem pogledu spominja na
Arnoldovo delo Literatura in dogma,
če izvzamemo literaturo. Zastarel je
prav tako kakor Paleyevi Dokazi
oziroma Colensova metoda za razla-
go Svetega Pisma. In malokatera
stvar nas tako malo impresionira,
kot je ta nesrečni junak, ki poskuša
55
z vso viteško resnobnostjo povzdig-
niti neko starodavno zarjo in ki
sploh ne razume njenega pravega
pomena, skratka, ki poskuša oživeti
staro pc^jetje z novim imenom. A
na drugi strani vsebuje roman ne-
kaj izvrstnih karikatur in kopico
prav zabavnih citatov. Greenovo raz-
mišljanje prav prijetno posladka ne-
koliko grenko avtorjevo stvaritev.
Tudi se ne morem načuditi temu, da
nisi omenil ničesar o dveh romano-
piscih, ki ju nenehno prebiraš, tu
mislim na Balzaca in na Georgea
IVlereditha. Nobenega dvoma ni, da
sta realista, kaj praviš?
Vivian: O Meredith! Kdo ga lahko
opredeli? Njegov slog je kaos ob-
žarjen z vzplamtelimi bliski. Kot pi-
satelj obvlada vse razen jezika, kot
romanopisec je zmožen vsega razen
napisati zgodbe, kot umetnik ima
vse sposobnosti razen umetelnosti.
Nekdo v Shakespearu, mislim, da
Touchstone, pravi za nekoga, da si
lomi noge ob svoji lastni bistroum-
nosti, in mislim, da bi moral raz-
mišljanje o Meredithovem pisanju
začeti s to osnovo. Toda, karkoli že
je, realist prav gotovo ni. Lahko bi
rekel, da je nekak otrok realizma,
ki se noče pogovarjati z očetom.
Po lastni izbiri se je odločil za ro-
mantiko. Ni pokleknil pred Baalom.
Sicer pa bi ga, četudi bi se vdal
pred glasnimi parolami realistov, nje-
gov slog držal v dostojni oddalje-
nosti od njega. S pomočjo sloga je
posadil okoli vrta živo trnovo mejo
rdečih vrtnic. Balzac pa predstavlja
eno od najimenitnejših kombinacij
umetniškega temperamenta z znan-
stvenim duhom. Tega je prepustii
svojim učencem, prvega pa je imel
samo on. Razlika med Zolajevo Bez-
nico in med Balzacovimi Izgubljeni-
mi iluzijami je analogna razliki med
nedomiselnim realizmom in domisel-
no resničnostjo, »v vseh Balzacovih
značajih«, kot je rekel Baudelaire,
»se pretaka isti življenjski sok kot
v njem samem. Vsi njegovi izmišlje-
ni značaji so prav tako slikoviti kot
sanje. Vsaka njegova duša je nabita
z voljo kot orožje. Vsak njegov va-
jenec je genij.« Redno prebiranje
Balzaca napravi iz naših prijateljev
sence, iz naših znancev pa sence
senc. Njegovi značaji živijo nekak-
šno ognjevito in barvito življenje.
Nad nami so, nenehno izzivajo naš
dvom. Ena od največjih tragedij v
mojem življenju je bila smrt Luciana
de Rubempreja. To je bila izguba,
od katere si nikdar nisem do kraja
opomogel. Spomin nanjo me zasle-
duje v trenutkih veselja. Sredi sme-
ha se spomnim nanj. Toda Balzac ni
bil nič večji realist kot Holbein. On
je ustvarjal življenje in ne posne-
mal. Priznam pa, da je previsoko
cenil moderno obliko in da se no-
beno od njegovih del ne more me-
riti z mojstrovinama, kot so Salam-
mbô, Esmond, Ognjišče in samostan
ali Vikont iz Bragelonne.
Ciril: Mar torej nasprotuješ mo-
derni obliki?
Vivian: Da. Previsoka cena je za
preubog rezultat. Sama moderna ob-
lika je vedno hkrati vulgarizacija.
In ne more biti drugače. Ljudje mi-
slijo, da se mora umetnik zanimati
samo zanje, ker se oni zanimajo
samo za ljudi okrog sebe. Toda prav
zaradi tega, ker se drug za druge-
ga zanimajo, niso pripravna snov za
umetnost. Edino lepe reči, kot je
nekdo rekel, so tiste, ki se nas ne
tičejo. Dokler je neka stvar potreb-
na ali dokler nam koristi, če nas
vznemirja na ta ali oni način, če
nam povzroča bolečino ali radost
ali če predstavlja pomembno sesta-
vino v našem okolju, dotlej je iz-
ven umetniške sfere. Do svoje snovi
mora biti umetnik več ali manj rav-
nodušen. Nobenih pristranskih ali
posebnih nagnjenj in predsodkov ne
sme čutiti. Prav zato, ker nam He-
cuba nič ne pomeni, je njena žalost
tako prikladen motiv za tragedijo.
V zgodovini književnosti ne poznam
ničesar tako žalostnega, kot je umet-
niška kariera Charlesa Readea. Na-
pisal je čudovito knjigo Ognjišče in
samostan, ki stoji nad Romolo toli-
ko višje, kot stoji Romola nad Da-
nielom Derondo, potem pa je vse
ostalo življenje zapravil s tem, da
je poskušal biti moderen. Noro se
je trudil, da bi obrnil pozornost bral-
ca k položaju v naših jetnišnicah in
privatnih umobolnicah. Charles Di-
ckens je bil že dovolj utrujajoč s
tem, da je hotel vzbuditi sočutje pri
nas, ko je opisoval žrtve zakona re-
vežev; toda Charles Reade, umetnik,
izobraženec in človek s pravim pi-
sateljskim občutkom, s svojim zmer-
janjem in besnenjem nad neznos-
nostmi sodobnega življenja, kot bi
bil kak pamfletar ali senzacionalni
žurnalist, je pogled, nad katerim se
lahko angeli razjočejo. Verjemi mi,
Ciril, moderna oblika in snov sta
dve hudi napaki. Napaka je, da smo
zamenjali uniformo časa z oblačilom
Muz in da zapravljamo svoj čas na
umazanih ulicah ostudnih predmestij,
namesto da bi bili zunaj na griču z
Apolonom. Nedvomno je, da smo
propadla rasa in da smo prodal
svoje prirojene pravice za navlako
podatkov.
56
Ciril: Nekaj je na tem, kar pra-
viš, in nobenega dvoma ni o tem,
da nas branje modernega romana la-
hko prvič na tak ali drugačen na-
čin zabava, vendar le redkokdaj do-
živimo umetniško radost pri ponov-
nem branju. I a to je eden od po-
vršnih preskusov, ki pove, kaj je
književnost in kaj ni. Ce človek ne
uživa pri vsak;m ponovnem prebi-
ranju nekega romana, potem ga
sploh nima pomena brati. Toda za.
nima me, kaj si že govoril v zvezi
z vrnitvijo k naravi. To je zdaj
zdravilo, ki nam ga vsi priporočajo.
Vivian: Prebral ti bom, kaj mi-
slim o tem. Ta odstavek sicer pri-
de kasneje na vrsto v članku, ven-
dar ne škoduje, če ga preberem
zdaj :
»Priljubljen krik našega časa je:
'vrnimo se k življenju in naravi; ob-
novila bosta našo umetnost in ji pre-
pojila žile z rdečo krvjo ; razgibala
ji bosta noge in okrepila roke.' To-
da joj! v zmotnem prepričanju ži-
vimo, čeprav je res, da je dobrona-
merno in ljubeznivo. Narava namreč
vedno zaostaja za življenjem. Kar
pa se tiče življenja, to je raztopilo,
ki nam ruši umetnost, sovražnik je,
ki nam razmetava hišo.«
Ciril: Kaj misliš s tem, da življe-
nje zaostaja za naravo?
Vivian: No, tole res morda izgle-
da na videz nekoliko kriptično. S
to trditvijo mislim namreč nasled-
nje. Ce vzamemo naravo v smislu
njenih preprostih nagonov v naspro-
tju s samozavestno kulturo, potem
je vsako delo, ki nastane pod nje-
nim vplivom, vedno staromodno in
zastarelo, skratka, preživelo. En do-
tik narave napravi iz vseh nas so-
rodnike, dva njena dotika pa po-
kvarita vsako umetniško delo. Ce
na drugi strani gledamo naravo kot
na svet fenomenov izven človeka,
potem ljudje tako in tako ne mo-
rejo v njej odkriti več, kot ji sami
pripišejo. Sama od sebe nam ne na.
znanja ničesar. Wordsworth je hodil
k jezerom, a ni bil nikdar jezerski
pesnik, v kamnih je našel pridige,
ki jih je že sam vanje skril. Tja je
hodil moralizirat, svoja dela pa je
ustvaril po vrnitvi, ne k naravi,
temveč k poeziji. Poezija mu je da-
la Laodamio, njegove dobre sonete
in njegovo veličastno Odo. Narava
pa mu je dala Marto Ray, Petra Bel-
la in njegov nagovor lopati gospoda
Wilkinsona.
Ciril: Mislim, da je temu mogoče
oporekati. Bolj verjeten se mi zdi
'nagib pomladanskega gozda', pa če-
prav je res, da je umetniška vred-
nost takšnega nagiba odvisna le od
vrste temperamenta, ki ga sprejme.
Vrnitev k naravi bi s tem lahko po-
menila hkrati napredovanje v izgra-
jevanju osebnosti. Mislim, da se tu-
di ti strinjaš s tem pogledom. Sicer
pa, kar nadaljuj.
Vivian (bere) : »Umetnost se za-
čne z abstraktnim okrasjem, z iz-
ključno domišljijskim in radostnim
delom, ki se ukvarja z neresničnim
in neobstoječim. To je prva faza.
Potem postane življenje očarano za-
radi novorojenega čuda in prosi za
dovoljenje, če lahko vstopi v ta kra-
sni svet. Umetnost si začne prilašča-
ti življenje kot del svoje snovi za
obdelavo, pretvori ga in predela z
novimi oblikami, popolnoma je rav-
nodušna do dejstev, izumlja, izmišlja
si, sanjari in z lepim slogom, okras-
jem ter idealno obdelavo ustvarja
nepredirno mejo med seboj in res-
ničnostjo. Tretja faza pa je, ko dobi
življenje v umetnosti glavno vlogo
in jo izžene v divjino. To pa je res-
ničen propad, propad, zaradi kate-
rega danes trpimo.
Poglejmo si za primer angleško
dramo. Najprej je bila v rokah du-
hovščine, bila je okrasna, abstrakt-
na in mitološka. Nato je sprejela
življenje v svojo službo in z upo
rabo nekaterih zunanjih oblik živ
ljenja je ustvarila popolnoma novo
vrsto bitij. Njihove žalosti so bile
strašnejše od katerihkoli žalosti člo-
veka, njihove radosti so bile silnej-
še od radosti ljubimcev, njihov bes
je bil titanski in njihov mir božan-
ski, imeli so pošastne in občudova-
nja vredne grehe, pošastne in obču-
dovanja vredne vrline. Njihov jezik
je bil drugačen od tistega, ki ga je
uporabljalo življenje, bil je poln re-
sonančne glasbe in sladkega ritma,
dostojanstvo je izražal z mogočno
melodičnostjo, z občutljivim ritmom
in s čudovitimi bisernimi besedami
je izražal nežnost, bogato izrazoslov-
je pa mu je dajalo videz vzvišeno-
sti. Svoje otroke je oblačila v ne-
navadna oblačila, dala jim je maske
in na njeno željo je stari svet vstal
iz svoje marmorne grobnice. Novi
Cezar je dostojanstveno korakal po
oživelem Rimu in s škrlatnimi ja-
dri, z veslanjem po melodiji flavt
je nova Kleopatra potovala po reki
k Antiochu. Stari mit, legenda in
sanje so dobili obliko in vsebino.
Zgodovina je bila ponovno napisana
in skorajda ni bilo pisatelja, ki bi
ne uvidel, da predmet umetnosti ni
preprosta resnica, temveč kompleks-
na lepota. V tem so imeli popolno-
ma prav. Umetnost sama je v res-
nici oblika pretiravanja; in izbira,
ki je pravi duh umetnosti, ni nič
57
drugega kot okrepljena oblika pre-
poudarjanja.
Toda življenje je kmalu razbilo
popolnost oblike. Celo pri Shake-
spearu lahko vidimo začetek konca.
To se kaže v postopnem opuščanju
blankverza v poslednjih delih, v ve-
čji uporabi proze in v pretirani po-
membnosti pripisani karakterizaciji.
Odstavki pri Shakespearu, in teh je
mnogo, kjer je jezik neizdelan, vul-
garen, pretiran, fantastičen in celo
obscen, so posledica življenja, ki je
zahtevalo odmev svojega glasu na
račun lepega sloga, ki je edini, s
katerim bi se smelo dovoliti življe-
nju, da se izrazi. Shakespeare ni v
nobenem pogledu brez napak. Pre-
rad gre naravnost v življenje, kjer
si sposoja njegovo naravno govori-
co. Pozablja namreč, da umetnost
izgubi vse, kadar izgubi svoj domiš-
ljijski medij. Goethe nekje pravi:
'In der Beschränkung ziegt sich
erst der Meister.'
V mejah delovanja se razkriva
mojster, omejitev pa, ki je temeljni
pogoj umetnosti, je slog. Sicer pa se
nam ni treba več ustavljati pri Sha-
kespearu in njegovem realizmu. Nje-
gova najboljša poema je Vihar. Pri-
kazati sem želel le to, da so sicer
odlična dela elizabetinskih in jako-
binskih umetnikov vsebovala že se-
me razkroja. Če so z uporabljanjem
življenja kot grobe snovi pridobila
na moči, potem so vso moč izgubi-
la z uporabljanjem življenja kot me-
tode. Nujna posledica zanienjave
posnemovalnega medija za ustvar-
jalnega in posledica opustitve imagi-
nativne oblike je moderna angleška
melodrama. Značaji v teh igrah go-
vorijo izven odra ravno tako kot
na njem; nobenega navdiha nimajo
in tudi navdihnejo ne; vzeti so ne-
posredno iz življenja, da bi obno-
vili vso njegovo vulgarnost do naj-
man šega detajla; predstavljajo nam
mišljenja, navade, obleke in akcent
resničnih ljudi; v tretjerazrednem
vagonu bi ostali neopaženi. Pa vse-
eno, kako dolgočasne so te igre! Ne
uspe jim ustvariti niti vtisa resnič-
nosti, h kateremu stremijo in ki je
njihov edini raison d'etre. Kot me-
toda je realizem popoln neuspeh.
Enako kot za dramo in roman,
velja tudi za dekorativno umetnost.
Vsa zgodovina te umetnosti je pri-
kaz boja med orientalizmom, ki od-
krito zavrača vsako posnemanje, ki
ljubi umetniško govorico ter sovra-
ži resnično prikazovanje česarkoli iz
narave, in našim posnemovalnim du-
hom. Kjer je prevladovala prva
umetnost, kot na primer v Bizancu,
Siciliji in Španiji, so po neposred-
nem stiku oziroma v ostalih delih
Evrope v posrednem stiku preko
križarjev nastala čudovita imagina-
tivna dela, v katerih so se vidne
stvari v naravi preobrazile v umet-
niško govorico, tisto pa, česar živ-
ljenje ni imelo, je izoblikovala in
izumila umetnost v svoj užitek. Ka-
darkoli pa smo se vrnili k naravi
in življenju, je postala umetnost vul-
garna, preprosta in nezanimiva. V
modernih slikanih preprogah s svo-
jimi zračnimi učinki, z natančno per-
spektivo, s širnimi ploskvami praz-
nega neba, z zvestim in trudapolnim
posnemanjem resničnosti, ni prav
nobene lepote. Nemška slikana ste-
kla so zaničevanja vredna. V Angliji
začenjamo s tkanjem še kar znosnih
preprog, toda samo zaradi tega, ker
spet uporabljamo metodo vzhodnja-
škega duha. Naši prtički in prepro-
ge izpred dvajsetih let s svojimi res-
nobnimi in utrujajočimi resnicami,
z ničevim poveličevanjem narave in
podlimi reprodukcijami vidnih pred-
metov, so postali še za filistra po-
smeha vredni. Neki izobražen mo-
hamedanec nam je nekoč rekel: »Vi
kristjani si tako prizadevate napač-
no tolmačiti četrto zapoved, da vam
ni prišlo nikdar na misel umetniško
obdelati drugo.« Imel je popolnoma
prav in pomen tega je tak: prava
šola za umetnost ni življenje, tem-
več umetnost.«
In zdaj naj ti preberem še od-
stavek, ki po mojem zelo jasno od-
govori na to vprašanje.
»Ni bilo vedno tako. Ničesar ni
potrebno reči o pesnikih, za katere
velja splošno priznanje, da so bili
popolnoma zvesti svojemu poslan-
stvu in da so vsi, razen seveda ne-
srečnega Wordswortha, do kraja ne-
zanesljivi. Toda zgodovinarja Hero-
dota lahko navkljub plehkim in gro-
bim poskusom sciolistov, da bi ga
overovili, imenujemo za očeta laži;
v objavljenih Ciceronovih govorih in
Svetonijevih življenjepisih, v Tacito-
vih najboljših straneh, v Življenjih
Svetnikov, v Froissartovih delih in
spisih Thomasa Malorya, v potopi-
sih Marca Pola, v delih Olausa Mag-
nusa, v Aldrovandovih in Lycosteno-
vih delih — še posebno v njegovem
delu Prodigiorum et Ostentorum
Chronicon, v avtobiografiji Benvenu-
ta Cellinija, v spominih Casanove,
v Defoejevi zgodovini kug, v Bos-
wellovem življenjepisu Bena John-
sona, v Napoleonovih zapiskih ter
v delih našega Carlyla, katerega
Francoska revolucija je eden izmed
najbolj očarljivih zgodovinskih ro-
manov, kar jih je bilo napisanih,
zasedajo dejstva bodisi svoje upra-
58
vičeno podrejeno mesto ali pa so
sploh izločena zaradi svoje dolgo,
časnosti. Zdaj je vse drugače. Ne sa-
mo, da dejstva pridobivajo na po-
menu v zgodovini, temveč prodirajo
na položaj domišljije ter zasedajo
kraljestvo romance. Njihov mrzli do-
tik je povsod. Vulgarizirajo celotno
človeštvo. Surovi ameriški komerci-
alizem, ameriški materializirajoči
duh, njegova ravnodušnost do po-
etične strani obstoja, pomanjkanje
domišljije in visokih neuresničljivih
idealov, vse to je posledica tega, da
je ta država izbrala za svojega na-
rodnega heroja človeka, ki po svoji
lastni izjavi ni sposoben izreči laži.
In ne pretiravam s trditvijo, da je
anekdota o Georgeu Washingtonu
in tisti češnji povzročila več škode
in to v krajšem obdobju kot kate-
rakoli moralna zgodba v vsej zgo-
dovini književnosti.«
Ciril: Dragi fant!
Vivian: Prepričan sem o tem. Naj-
bolj zabaven del pri tej stvari pa
je, da je ta zgodba o češnji čisto
navaden mit. Sicer pa ne smeš mi-
sliti, da sem preveč obupan nad pri-
hodnostjo umetnosti v Ameriki in
pri nas. Poslušaj tole:
»Da se bo položaj spremenil še
pred koncem tega stoletja, o tem
ni mogoče dvomiti. Zdolgočasena od
sitnih in poboljševalnih konverzacij
ljudi, ki nimajo nobenega smisla za
pretiravanje ali genija za romanco,
utrujena od pametnih ljudi, katerih
spomini vedno temeljijo na spomi-
nih, katerih dokazovanje je vedno
zgrajeno z očitnim in katerega res-
ničnost lahko potrdi vsak filister,
ki je prisoten, se bo družba prej
ali slej vrnila k svojemu vodji, h
kultiviranemu in očarljivemu lažniv-
cu. Kdo je bil prvi, ki je, ne da bi
sploh odšel na divji lov, pripovedo-
val izgubljenemu jamarju ob sonč-
nem zahodu, kako je izvlekel mega-
teriuma iz vijoličaste teme njegove
jaspisove votline ali kako je pre-
magal mamuta s prvim zamahom
ter si prinesel na dom njegove po-
zlačene okle, tega ne moremo reči,
a niti eden od sodobnih antropolo-
gov ni imel navkljub njihovi toliko
hvalisavi znanosti toliko poguma, da
bi nam to povedal. Naj je imel ka-
terokoli ime in naj je bil takšne
ali drugačne rase, nobenega dvoma
ni, da je bil prav on resnični usta-
novitelj družabnega življenja. Namen
lažnivca je edinole v tem, da očara,
zabava in razveseli. On je temelj ci-
vilizirane družbe in brez njega je
večerna zabava celo v hišah velikih
osebnosti pusta kot predavanje v
Kraljevski Družbi ali diskusija pri
Združenju pisateljev ali kot kakšna
burkasta Burnandova komedija.
In ne bo ga sprejela samo druž-
ba. Umetnost bo razrušila temnico
realizma in ga hitela pozdravit; po-
ljubila bo njegove lažnive lepe ust-
nice, ker bo vedela, da je on tisti,
ki nosi veliko skrivnost vseh njenih
manifestacij, skrivnost, da je resni-
ca zgolj stvar sloga; medtem pa bo
življenje, ubogo, možno, nezanimivo
človeško življenje, utrujeno od po-
navljanja samega sebe v zadovolj-
stvo Herberta Spenserja, znanstve-
nih zgodovinarjev in ostalih nakopi-
čevalcev statistik, ponižno stopalo za
njim in poskušalo na svoj neučen in
preprost način posnemati čuda, o
katerih mu bo on pripovedoval.
Gotovo je, da bo še vedno mnogo
kritikov, ki bodo, podobno kot do-
ločen pisec v Saturday Review, gro-
bo obsojali pravljičarja, češ da po-
manjkljivo pozna zgodovino, ki bodo
sodili dela domišljije s svojo nedo-
miselnostjo in ki bodo dvigovali svo-
je od črnila umazane roke nad kak-
šnim poštenim gospodom, ki se mor-
da res ni premaknil dalj od svojega
vrta kot drevesa na njem, a je bil
kljub temu sposoben napisati tako
začarujoče knjige kot John Mande-
ville ali kot veliki Raleigh, ki je na-
pisal celotno zgodovino sveta, ne da
bi karkoli vedel o preteklosti. Da
bi se opravičili, se vedno sklicujejo
in zavarujejo za ščitom tistega, ki
je napravil čarovnika Prospera in
mu dal Kalibana ter Ariela za slu-
žabnike, ki je slišal Tritonce, kako
pihajo v rogove po koralnih čereh
na Začaranih otokih, in vile, kako
si prepevajo v gozdu pri Atenah, ki
je vodil privide kraljev v mračni
procesiji čez megleno škotsko vresje
in ki je skril Hekato v neko jamo
med zaklete sestre. Sklicevali se bo-
jo na Shakespeara — in to vedno
počenjajo — in citirali l>odo tisti ob-
rabljeni stavek, pri tem pa pozab-
ljali, da je ta nesrečni aforizem, ki
pravi, da je umetnost zrcalo nara-
ve, izrekel Hamlet zgolj z name-
nom, da prepriča okolico o svoji po-
polni blaznosti v vseh umetniških
pogledih.«
Ciril: Ahem! Še eno cigareto bi
prosil.
Vivian : Dragi prijatelj, karkoli
že rečeš, to je navaden gledališki
stavek in ne prikazuje Shakespearo-
vih pravih pogledov na umetnost
nič bolj, kot govorjenje Jaga ne raz-
kriva njegovih pogledov na moralo.
Toda dovoli mi, da nadaljujem.
»Umetnost išče svojo izpopolnitev
znotraj in ne izven sebe. Ni je mo-
goče soditi po nekih merilih o tem.
59
v kolikšni meri je podobna nečemu.
Ona prikriva in ne zrcali. V njej so
rože, kakršnih ne pozna noben gozd,
in ptice, kakršne ni videla nobena
dežela. Ona ustvarja in poustvarja
mnogo svetov, sposobna je s škrlat-
no nitko potegniti luno z neba. Nje-
ne so tiste oblike, ki so 'resničnej-
še od živečega človeka', in njeni so
arhetipi, ob katerih izgledajo stvari,
ki resnično obstajajo, le nedovršeni
posnetki. Narava nima v njenih očeh
nobenih zakonitosti in enotnosti.
Ona lahko dela čudeže, in kadar po-
kliče pošasti iz brezna, se pošasti
zares dvignejo. Na njeno željo cve-
tijo dateljni pozimi in sneg lahko
prekrije dozorela žitna polja. Na
njeno besedo se dotaknejo srebrni
prsti ivja žarečih junijskih ustnic in
krilati levi se priplazijo iz svojih
votlin na Lidijinih gričih. Driade po-
kukajo iz goščave, kadar hodi mimo
njih in rjave favne se ji čudno smeh-
ljajo, kadar se jim bliža. Okrog se-
be ima zbrane bogove z jastrebovi-
mi glavami, da jo častijo, in kenta-
vri galopirajo ob njej.«
Ciril: To mi je všeč. To lahko vi-
dim. Mar je zdaj konec?
Vivian: Ne. Zdaj je na vrsti še
en odlomek, a ta je popolnoma pra-
ktičen. V njem je nekaj enostavnih
nasvetov za metode, s katerimi bi
bilo mogoče oživeti izgubljeno umet-
nost laganja.
Ciril: Preden mi ga prebereš, bi
te nekaj vprašal. Kaj misliš s tem
»ubogim, možnim in nezanimivim
življenjem«, ki bo poskušalo posne-
mati čuda v umetnosti? Razumljivo
mi je sicer tvoje nasprotovanje miš-
ljenju, ki jemlje umetnost za zrcalo.
S tem lahko postane vsako p>očeno
zrcalo genij. Toda mar naj verja-
mem tvoji neverjetni trditvi, ki pra-
vi, da življenje posnema umetnost,
da je pravzaprav življenje zrcalo in
umetnost resničnosti?
Vivian: To sem mislil zelo resno.
Čeprav izgleda kot paradoks — in
paradoksi so zelo nevarne reči— je
vendarle res, da življenje posnema
umetnost mnogo bolj kot umetnost
življenje. Vsi smo lahko opazili te
dni v Angliji, kako je neka čudna
očarujoča lepota, ki sta jo izumila
in poudarlia dva imaginativna sli-
karja, tako vplivala na življenje, da
lahko človek v vsakem privatnem
ali umetniškem salonu vidi mistične
oči Rossetijevega sna, dolgi slonoko-
ščeni vrat, nenavadne oglate čeljusti,
razpuščene in osenčene lase, ki jih
je tako ljubil, in spet lahko tam vidi
sladko devištv'0 »Zlate stopnice«,
cvetu podobna usta in utrujeno kra-
soto iz »Laus Amoris«, strastno bled
obraz Andromede, suhe roke in gib-
ko lepoto Viviana iz »Merlinovega
sna«. In vedno je tako bilo. Veliki
umetniki odkrivajo različne tipe, živ-
ljenje pa jih skuša posnemati in raz-
širiti kot kak podjeten založnik. Ni-
ti Holbein niti Vandyck nista našla
v Angliji tega, kar sta nam prika-
zala. Svoje tipe sta prinesla s seboj
in življenje je s svojim posnemoval-
nim instinktom preskrbelo mojstra
z modeli. Grki so s svojim izrazitim
umetniškim čutom to razumeli, zato
so vedno postavljali v nevestino ka-
mro kipa Hermesa in Apolona, tako
da bi lahko rodila otroke prav tako
lepe, kot sta bila upodobljena bo-
gova, ki ju je lahko opazovala v
svojih vznemirjenjih ali bolečinah.
Vedeli so, da življenje ne pridobi iz
umetnosti le duhovnost, globino raz-
mišljanja in občutke, duševni mir ali
nemir, temveč si lahko oblikuje tudi
umetniške linije in barve, prav tako
lahko tudi posname Fidijevo dosto-
janstvo ali Praksitelovo milino. Od-
tod izhaja tudi njihovo nasprotova-
nje realizmu. Niso ga marali iz či-
sto socialnih razlogov. Čutili so, da
realizem vedno napravi ljudi grde
in imeli so prav. Mi poskušamo iz-
boljšati človeške pogoje s pomočjo
dobrega zraka, sončne svetlobe, či-
ste vode in s tem, da gradimo ostu-
dne in puste zgradbe za izboljšanje
stanovanjskih razmer pri nižjih slo-
jih. Ampak s tem morebiti izboljšu-
jemo samo zdravje, ne prinašamo pa
nobene lepote. Zato je potrebna
umetnost. Resnični učenci velikih
umetnikov niso njegovi študijski po-
snemovalci, temveč tisti, ki posta-
nejo takšni kot njegova umetniška
dela, najsi bodo plastična kot pri
Grkih ali slikarska kot v moderni
dobi; z besedo, življenje je naj-
boljši in edini učenec umetnosti.
Enako kot z vizualno umetnostjo
je tudi s književnostjo. Najbolj očit-
na in običajna oblika tega je prika-
zana s primeri nespametnih fanti-
čev, ki po prebiranju pustolovščin
Jacka Shepparda ali Dicka Turpina
ropajo stojnice nesrečnih prodajalk
sadja, vdirajo v trgovine s sladka-
rijami ali pa strašijo stare gospode,
ki se vračajo iz mesta, tako da jih
napadajo v predmestjih s črnimi ma-
skami in praznimi revolverji. Ta za-
nimivi pojav, ki se razširi po vsa-
kem novem izdanju katere od ome-
njenih knjig, se ponavadi pripisuje
vplivu književnosti na domišljijo.
Ampak to je zmota. Domišljija je
predvsem ustvarjalna in vedno išče
novih možnosti. Mali tatič je le nuj-
na posledica življenjskega posnemo-
valnega instinkta. On je dejstvo in
60
počenja to, kar dejstvo vedno poče-
nja, posnema domišljeno. In to, kar
se dogaja z njim, se dogaja v raz-
širjeni obliki povsod v življenju.
Schopenhauer je analiziral pesimi-
zem, ki označuje moderno mišljenje,
toda odkril ga je Hamlet. Svet je
postal žalosten, ker je bila nekoč
neka lutka melanholična. Nihilist, ta
nenavadni mučenik, ki je brez vere,
ki gre v nevarnost brez vsakega
navdušenja in ki umre za nekaj, v
kar ne verjame, se je rodil v knji-
ževnosti. Odkril ga je Turgenjev, iz-
popolnil pa Dostojevski. Robespierre
je nastal v Rousseaujevih vrsticah,
ljudska palača je vstala iz romana.
Književnost vedno predhaja življe-
nje. Ne posnema ga, temveč ga pre-
dela v svoj namen. Devetnajsto sto-
letje, kakor ga zdaj poznamo, je izu-
mil Balzac. Naši Lucieni, Rastignaci
in de Marsayi so se najprej prika-
zali na odru Človeške komedije. Mi
samo z nepotrebnimi opombami ali
dodatki posnamemo muhe, domisle-
ke ali vizije velikih pisateljev. Ne-
koč sem vprašal neko damo, ki je
osebno poznala Thackeraya, če je
morebiti imel kak model za Becky
Sharpovo. Rekla mi je, da je bila
Becky sicer izmišljena, vendar pa je
bila ideja za njen značaj deloma su-
gestirana od neke vzgojiteljice, ki
je živela v bližini Kensington Squa-
ra in ki je bila družica neke zelo
sebične in bogate stare gospe. Poiz-
vedoval sem, kaj se je bilo zgodilo
z vzgojiteljico, in to, kar mi je po-
vedala, je bilo prav nanevadno, nam-
reč vzgojiteljica je nekaj let po tem,
ko je Semenj Ničevosti izšel, pobe-
gnila z nečakom od stare skopuške
gospe, pri kateri je živela, in za
nekaj časa povzročila precejšen hrup
v družbi, in to popolnoma v slogu
gospodične Crawleyeve in tudi na-
tančno z njeno metodo. Končno jo
je strio. Izginila je na Kontinent n
pogostoma so jo videvali v Monte
Carlu ter drugih kockarskih mestih.
Plemeniti gospod, ki ga je taisti sen-
timentalist upodobil v polkovniku
Newcomeu, pa je umrl nekaj mese-
cev po četrti izdaji romana The
Nevvcomes z besedo »Adsum« na
ustnicah. Kmalu po tem, ko je
Stevenson izdal svojo čudno psiholo-
ško zgodbo o transformaciji, je bil
neki moj prijatelj, gospod Hyde po
imenu, v severnem Londonu, in ker
se mu je zelo mudilo na železni-
ško postajo, si je izbral pot, za ka-
tero se mu je dozdevalo, da je bliž-
njica, ter se izgubil v mreži temač-
nih in hudobnih uličic. Postal je ne-
prijetno nervozen in začel je hoditi
izjemoma hitro, ko mu nenadoma
izza nekega zidu priteče otročič pc^
noge. Otrok je padel, on pa se je
spotaknil obenj in ga pohodil. Ker
je bil zelo majhen, je otrok pričel
od strahu kričati, tako da je po ne-
kaj sekundah priklical na ulico mno-
žico surovih ljudi, ki so se zgrnili
okoli njiju kot mravljinci. Obkrožili
so ga in ga vprašali po imenu.
Ravno jim je hotel povedati, ko se
je spomnil začetnega prizora v Ste-
vensonovi zgodbi. Ob tem, ko je
spoznal svojo lastno osebo v tistem
pošastnem in prepričljivem prizoru,
in ko je uvidel, da je nezavedno
storil isto, kar je izmišljeni gospod
Hyde napravil nalašč, se je tako
močno zgrozil, da je zbežal po cesti
kolikor je mogel naglo. Ker so mu
kajpada sledili tesno za petami, se
je zatekel v neko zdravniško ordi-
nacijo, katerih vrata so bila slučajno
odprta. Tam je v naglici razložil
mlademu pomočniku, ki je bil notri,
kaj se mu je bilo zgodilo. Dobro-
srčna množica se je pustila z ne-
kolikšnim denarnim ;wvrnilom od-
praviti in takoj, ko je bil položaj
čist, je odšel. Medtem ko je odhajal
skozi nizka vrata ordinacije, je nje-
govo oko ujelo tablico z zdravni-
kovim imenom. Bilo je »Doktor Je-
kylU. Vsaj moralo bi biti.
V teh primerih je bilo posnema-
nje le slučajno. V naslednjem pri-
meru pa je bilo zavestno. Leta 1879,
ko sem ravno zapustil Oxford, sem
na sprejemu pri enem od zunanjih
ministrov srečal nenavadno in ekso-
tično žensko. Postala sva velika pri-
jatelja in neprestano sva bila sku-
paj. In vendar, kar me je na njej
zanimalo, ni bila njena lepota, tem-
več njen značaj, njen do kraja za-
megljen značaj. Izgledalo je, kot bi
ne bilo nobene osebnosti v njej, v
njej so bile le možnosti za mnogo
tipov. Včasih bi se popolnoma pre-
dala slikarstvu, spremenila bi svoj
salon v atelje in preživljala bi po
dva ali tri dni tedensko v galerijah
in muzejih. Potem bi začela hoditi
na konjske dirke, nosila bi najbolj
konjske obleke in govorila samo o
stavah. Religijo je zamenjala za
mesmerizem, mesmerizem za politiko,
politiko pa za melodramatične učin-
ke ter filantropijo. V resnici je bila
nekakšen proteus in v vseh svojih
transformacijah je bila prav tako
neuspešna kot tisti čudni morski
bog, ki je padel Odiseju v roke.
Potem je začela v neki francoski
reviji izhajati nadaljevanka. Takrat
sem še prebiral nadaljevanke in spo-
minjam se, kakšen pretres je bil
zame, ko sem prebral opis glavne
junakinje. Bila je tako podobna moji
61
prijateljici, da sem ji iiotel polca-
zati revijo, v kateri je takoj spo-
znala samo sebe. Izgledala je kot
začarana zaradi podobnosti. Mimo-
grede naj ti povem, da je bil avtor
zgodbe neki pokojni ruski pisatelj
in ni bilo možno, da bi si od nje
sposodil značaj. No, da stvar na
hitro povem, nekaj mesecev po tem
sem bil v Benetkah in v hotelski
čitalnici sem načel to revijo. V na-
glici sem jo pregledal, da bi videl,
kaj je novega z junakinjo. Bila je
zelo žalostna zgodba, namreč dekle
je končalo s tem, da je pobegnila
z moškim, ki je bil mnogo nižji od
nje, ne le v socialnem smislu, tem-
več tudi po značaju in inteligent-
nosti. Tisti večer sem pisal svoji
prijateljici pismo s svojimi razmiš-
ljanji o Belliniju, o čudovitih sla-
doledih pri Florianu in o umetniški
vrednosti gondol, toda v postskrip-
tu sem dodal še svoje mnenje o
tem, da je njena dvojnica v zgodbi
napravila precej nespameten korak.
Ne vem, zakaj sem to dodal, vendar
sem imel že tedaj neko čudno slut-
njo, da je zmožna napraviti tudi
ona kaj podobnega. Še preden je
dobila moje pismo, je že pobegnila
z nekim moškim, ki jo je po šestih
mesecih zapustil. Leta 1884 sem jo
videl v Parizu, kjer je živela pri
svoji materi, in vprašal sem jo, če
je morda zgodba vplivala na njeno
vedenje. Rekla mi je, da je čutila
neki popolnoma neubranljiv impulz,
da bi sledila junakinji zgodbe korak
za korakom v njenem čudnem in
usodnem dogajanju in da je vedno
pričakovala zadnja poglavja zgodbe
z občutkom groze. Kadar so izšla,
je čutila, da jih mora posneti v živ-
ljenju, in dejansko je to tudi sto-
rila. To je zelo prepričljiv primer
tistega posnemovalnega instinkta, o
katerem sem ti pravil, a tudi tra-
gičen.
Sicer pa se ne želim več ustav-
ljati pri posameznih primerih. Oseb-
ne izkušnje so najbolj pomanjkljivo
in omejeno dokazno gradivo. Edino,
kar želim pokazati, je splošni prin-
cip, da življenje posnema umetnost
mnogo bolj kot umetnost življenje.
In prepričan sem, da boš sam uvidel
resnico, če boš resno razmišljal o
njej. Življenje drži ogledalo umet-
nosti, in bodisi posname kak tip,
kakršnega si je predstavljal kak sli-
kar ali kipar, ali pa dejansko ure-
sniči to, kar si je nekoč zamislil
kak pisatelj. V znanstvenem jeziku
povedano izgleda to takole: osnova
življenja, življenjska energija, kot bi
jo imenoval Aristotel, ni nič druge-
ga kot želja po izražanju, umetnost
pa nenehno odkriva nove in različ-
ne oblike, s katerimi se življen e
lahko izrazi. Življenje jih pograbi
in uporabi, pa čeprav v svojo lastno
škodo. Mladi možje so napravili sa-
momor, ko ga je napravil Rolla, z
lastno roko so si vzeli življenje, ker
je storil to mladi Werther. Pomisli
samo, kaj smo dolžni posnemanju
Kristusa in kaj smo dolžni posne-
manju Cezarja.
Ciril: Ta teorija je zelo nenavad-
na, toda, če hočeš biti dosleden,
moraš dokazati tudi to, da narava
posnema umetnost prav kakor živ-
ljenje. Mar si pripravljen to do-
kazati?
Vivian: Moj dragi prijatelj! Pri-
pravljen sem dokazati karkoli.
Ciril: Torej narava posnema kra-
jinskega slikarja in od njega dobi
svoj učinek?
Vivian: Seveda. Kje drugje kot pri
impresionistih smo dobili tisto ču-
dovito rjavo meglo, ki se plazi po
naših ulicah, zbrisuje ulične svetilke
in spreminja naše hiše v pošastne
sence? Komu drugemu, če ne prav
njim in njihovemu mojstru se ima-
mo zahvaliti za krasne srebrne me-
glice, ki se valijo prek reke in spre-
minjajo v migotajočo podobo gra-
ciozne zavoje mostu ali valujoče
barke? Nenavadno spremembo v
londonskem podnebju v zadnjih de-
setih letih je treba pripisati prav
tej slikarski šoli. Smeješ se. Vzemi
to trditev iz znanstvene ali meta-
fizične strani, v obeh primerih boš
videl, da je pravilna. Kaj pa sploh
je narava? Narava ni neka veli-
častna mati človeštva, ki naj bi nas
nekoč rodila. Ona je naša stvaritev.
Ona oživlja v naših možganih. Stva-
ri obstajajo, ker jih mi vidimo.
Kakšne so, pa je odvisno od umet-
nosti, ki vpliva na nas. Gledati ne-
ko stvar ni isto kot videti neko
stvar. Človek ne vidi ničesar, dokler
ne vidi lepote stvari. Šele potem
in samo potem fX)stane tista stvar
resnična. Danes ljudje ne vidijo me-
gle zato, ker je, temveč zato, ker
so jih slikarji in pesniki poučili o
skrivnostni lepoti njenih učinkov.
Morda je bila megla že stoletja v
Londonu. Predvidevam, da je bila.
Toda nihče je ni videl in tako ne
vemo ničesar o njej. Megla kratko
in malo ni obstajala, dokler je ni
odkrila umetnost. Toda treba je pri-
znati, da je postala megla že pre-
tirana. Postala je že navaden ma-
nirizem neke klike in pretiran rea-
lizem v njihovi metodi povzroča pri
plitkih ljudeh bronhitis. Tam, kjer
vidi kultiviran človek učinek, dobi
62
nekultíviran človek prehlad. Zatorej
bi bilo dobro v imenu človekoljub-
nosti predlagati umetnosti, naj se s
svojimi iščočimi očmi obrne dru-
gam. A tudi to je že storila. Tista
bela trepetajoča sončna svetloba, ki
jo je zadnje čase mogoče opaziti v
Franciji, s čudnimi rdečimi madeži
in nemirnimi vijoličastimi sencami,
je njeno zadnje odkritje, narava pa
jo v splošnem prav občudujoče po-
snema. Kjer nam je prej prikazo-
vala Corote in Daubignye, nam zdaj
kaže nenavadne Monete in očaru-
joče Pissaroje. Včasih pride kak tre-
nutek, resda je redek, toda sem in
tja se opazi, da postane narava po-
polnoma moderna. A vedno se ni
mogoče zanesti nanjo. Dejstvo je
namreč, da njen položaj ni ravno
srečen. Umetnost lahko ustvari kak
neprimerljiv učinek, potem pa prei-
de k iskanju novih, narava pa na
drugi strani, ki pozablja, da lahko
s pretiranim posnemanjem zelo
iskreno žali, nenehno ponavlja isti
učinek, tako da nas začne prav
močno dolgočasiti. Nihče, ki je za-
res kultiviran, ne govori več o le-
poti sončnih zahodov. Sončni zahodi
so že kar staromodni. Pripadajo ti-
sti dobi, ko je bil Turner zadnji
krik umetnosti. Občudovanje sonč-
nih zahodov je prepričljiv znak za
provincializem temperamenta. Na
drugi strani pa moram reči, da se
še kar dogajajo. Včeraj zvečer je
gospa Arundlova vztrajala, naj grem
k oknu gledat gloriozno nebo, kakor
ga je imenovala. Kajpada, moral
sem pogledati. Ona je ena od tistih
smešno lepih filistk, katerim je
nemogoče karkoli odreči. In kaj je
bilo? Nič drugega kot drugorazred-
ni Turner, Turner iz svojega slab-
šega obdobja z vsemi slikarskimi
najhujšimi napakami, pretiranimi in
poudarjenimi. Seveda priznam, da
življenje pogosto napravi prav takš-
no napako. Ustvarja nam svoje na-
pačne Reneje in ponarejene Vautri-
ne, kakor tudi narava rodi zdaj
dvomljivega Cuypa, nato pa več kot
vprašljivega Rousseauja. A vseeno
nas narava bolj ujezi, če napravi
kaj takšnega. Vedno izpade tako ne-
umno, očitno in nepotrebno. Napač-
ni Vautrin je lahko očarljiv. Dvom-
ljivi Cuyp pa je neznosen. Sicer pa
nočem biti pretrd z naravo. Želim
si le, da bi Kanal, še posebno pri
Hastingsu, ne izgledal skoraj vedno
kot kakšen Henry Moore, siv biser
z rumeno svetlobo, a končno bo z
vse večjo raznolikostjo v umetnosti
postala tudi narava bolj raznolika.
Dejstvo pa, da posnema narava
umetnost, še njen najhujši sovraž-
nik ne more zanikati. To je edini
način, s katerim lahko obdrži na-
rava stik s civiliziranim človekom.
No, sem mar dokazal svojo teorijo
v tvoje zadovoljstvo?
Ciril: Dokazal si jo v moje ne-
zadovoljstvo, kar je še bolje. A če-
prav obstaja ta posnemovalni in-
stinkt v življenju in naravi, boš vse-
eno priznal, da izraža umetnost raz-
položenje svojega časa, njegovega
duha, moralni in socialni položaj
sveta okoli sebe, ki brez dvoma
vpliva na njeno nastajanje .
Vivian: Nikakor! Umetnost nikdar
ne izraža ničesar razen sebe. To je
osnovni princip moje nove estetike;
in ta princip je bolj pomemben, kot
je princip Walterja Patra o neraz-
družljivi povezanosti oblike in vse-
bine, pri določanju temeljnih tipov
umetnosti. Kajpada, narodi in posa-
mezniki imajo zaradi svoje naravne
nečimurnosti, ki je skrivnost obsto-
ja, vedno občutek, da pripovedu-
jejo Muze samo o njih, nenehno
iščejo svoje nezadržne strasti zrca-
ljene v mirnem dostojanstvu imagi-
nativne umetnosti, ves čas pa po-
zabljajo, da pevec življenja ni Apo-
lon, marveč Marsya. Daleč od res-
ničnosti in s svojimi očmi zazrtimi
proč od jamskih senc, odkriva umet-
nost svojo lastno izpopolnitev, med-
tem ko zmedeno občinstvo, ki opa-
zuje mnogolistne cvetlice domišlji-
je, misli, da se za tem razkriva
njegova lastna zgodovina, domišlja
si, da si njegov lastni duh išče no-
vih oblik izraza. Toda to ni res.
Najvišja umetnost zavrača breme
človeškega duha in mnogo več pri-
dobi z novim medijem ali svežo
snovjo kot s še takim navdušenjem
ali še takšnimi vzvišenimi čustvi
oziroma prebujenji zavesti. Razvija
se le po lastnih tirih. Nobenega ob-
dobja ne simbolizira. Obdobja so
njeni simboli.
Celo tisti, ki trdijo, da umetnost
predstavlja prostor in čas ter ljudi
v njem, morajo priznati, da najbolj
posnemovalna umetnost najmanj
predstavlja svoj čas. Zlobni obrazi
rimskih cesarjev, ki nas opazujejo
iz motno rdečega in pikčastega jas-
pisa, kakršnega so radi uporabljali
takratni umetniki za svoje upodobi-
tve, nam morda vsiljujejo misel, da
je mogoče v njihovih krutih ustni-
cah in močno čutnih ustnicah odkri-
ti razloge za propad rimskega ce-
sarstva. To je pa nemogoče. Tiberi-
jeve pregrehe prav tako niso mogle
razrušiti tako visoke civilizacije, kot
je Antonijeve vrline niso mogle re-
šiti. Propadla je zaradi drugih, manj
63
zanimivih razlogov. Sibile in pre-
roki v Sikstinski kapeli nam morda
lahko pomagajo za razlago novega
rojstva in osvoboditve duha, ki ga
imenujemo z renesanso, toda kaj
nam povedo pijanci in vreščeči
kmetje nizozemskega slikarstva o
veličastni holandski duši? Čim bolj
abstraktna in čim bolj idealna je
umetnost, tem več nam razkrije o
razpoloženju svoje dobe. Če bi že-
leli doumeti nek narod po njegovi
umetnosti, potem moramo spoznati
njegovo arhitekturo ali glasbo.
Ciril: To bo kar držalo. Duh neke
dobe je najbolje izražen v abstrakt-
nih idealnih umetnostih, ker je duh
sam abstrakten in idealen. Na drugi
strani pa, kar se tiče vizualne plati
neke dobe, njenega izgleda, kakor
se temu pravi, moramo kajpada
preučiti upodabljajočo umetnost.
Vivian : Jaz že ne mislim tako.
Končno pa, kaj nam upodabljajoča
umetnost pokaže drugega kot raz-
lične sloge posameznih slikarjev ozi-
roma šol. Saj si vendar ne predstav-
ljaš, da so bili srednjeveški ljudje
podobni figuram na srednjeveških
slikanih oknih, v kamnitih in lese-
nih plastikah, na kovinskih izdelkih
in tapetah, v iluminiranih rokopi-
sih. Verjetno so bili ljudje prav na-
vadni, na njihovi zunanjosti verjet-
no ni bilo ničesar grotesknega, zna-
menitega ali fantastičnega. Srednji
vek je, vsaj po tem, kar vemo o
njem iz umetnosti, le določena ob-
lika sloga in nobenega razloga ne
vidim, zakaj ne bi kak sodobni
umetnik v devetnajstem stoletju
uporabljal podobnega sloga. Noben
umetnik ne vidi stvari takšne, ka-
kršne ustvarja. Če bi jo, potem ne
bi bil več umetnik. Vzemiva pri-
mer iz našega časa. Vem, da ljubiš
japonske reči. Mar si morda pred-
stavljaš, da takšni Japonci, kakršne
nam predstavlja njihova umetnost,
dejansko obstajajo? Če tako misliš,
potem sploh ne razumeš njihove
umetnosti. Ti Japonci so zavestne
in namerne stvaritve nekih ustvar-
jalnih posameznikov. Če postaviš
katerokoli Hokkeijevo ali Hokusai-
jevo sliko poleg kakšne japonske
dame ali gospoda, potem boš zago-
tovo opazil, da ni nobene podob-
nosti med njima. Resnični ljudje, ki
živijo na Japonskem niso prav nič
drugačni od večine Angležev; s tem
hočem reči, da so zelo navadni in
da ni ničesar izrednega ali čudnega
na njih. Dejansko je vsa Japonska
čisto navaden izum. Nobene takšne
dežele ni in nobenih takšnih ljudi.
Eden izmed naših očarljivih slikar-
jev je pred nedavnim odpotoval v
Deželo Krizantem z neumnim upa-
njem, da bi videl Japonce. Vse, kar
je videl in kar je lahko naslikal, je
bilo nekaj svetilk in pahljač. Prebi-
valcev sploh ni mogel odtoiti in to
zelo jasno izpričuje njegova zelo raz-
veseljujoča razstava v galeriji pri
gospe Dowdeswellovi. Ni se zavedal,
da so Japonci, kot sem že povedal,
le oblika sloga, posebni slikarski do-
mislek. In če hočeš kdaj videti kak
japonski učinek, potem nikar ne poj-
di v Japonsko kot turist, nasprotno,
ostani doma, poglobi se v delo ka-
kega japonskega slikarja, nato pa,
ko boš vsrkal dušo njihovega sloga
in ujel njihovo imaginativno maniro
vizije, pojdi na popoldanski sprehod
po Parku ali na Picadilly, in če ne
boš videl japonskega učinka tam,
potem ga ne boš videl nikjer. Povr-
niva se spet v preteklost k starim
Grkom. Mar misliš, da nam grška
umetnost pripoveduje o tamkajšnjih
ljudeh? Mar verjameš, da so bile
ženske v Atenah takšne kot tiste
vzvišene in dostojanstvene figure na
partenonskih frizih ali kot tiste ču-
dovite boginje, ki sedijo v trikotnih
čelih na isti stavbi? Če sodiš preko
umetnosti, potem so bile v resnici
takšne. Toda preberi kakšno avtori-
teto, Aristofana na primer. Ugotovil
boš, da so bile dame v Atenah tes-
no zapete, nosile so visoke pete, zla-
tile so si lase, barvale in šminkale
so si obraze, skratka, bile so prav
takšne kot katerokoli malo in ne-
umno, modno in izgubljeno bitje iz
današnjih časov. Dejstvo je, da zre-
mo nazaj po obdobjih edinole preko
umetniškega medija, umetnost pa na
srečo nikdar ne pove resnice.
Ciril: Toda moderni porteti an-
gleških slikarjev so prav gotovo ze-
lo podobni upodobljencem, ki jih
prikazujejo? Kaj misliš o njih?
Vivian: Imaš prav, da so jim po-
dobni. Tako so jim podobni, da jim
sto let za nami ne bo nihče verjel.
Edini portreti, katerim človek ver-
jame, so tisti, v katerih je zelo malo
modela in zelo veliko slikarja. Hol-
beinove naslikane ženske in moški
ustvarjajo vtis popolne resničnosti.
A to je samo zaradi tega, ker je
Holbein prisilil življenje, da je spre-
jelo njegove pogoje, da se je držalo
v njegovih mejah, da je posnelo nje-
gove tipe in da se je prikazalo tak-
šno, kot ga je on hotel videti. Slog
je tisti, ki napravi stvari verjetne —
nič drugega kot slog. Večini naših
modernih slikarjev je usojena popol-
na pozaba. Nikdar ne naslikajo tega,
kar vidijo. Slikajo samo to, kar ob-
činstvo vidi, občinstvo pa nikdar ni-
česar ne vidi.
64
Ciril: No, zdaj bi pa rad po vsem
tem slišal še zaključek tvojega član-
ka.
Vivian: Z veseljem ti ga preberem.
Če bo res kaj popravil, tega ni mo-
goče reči. Nedvomno živimo v naj-
bolj pustem in prozaičnem stoletju
v zgodovini. Glej, še celo spanje nas
je izdalo, zaprlo nam je slonokošče-
na vrata (gates of ivory, vrata pre-
vare, op. prev.) in odprlo nam je
vrata rogov (gates of horn, vrata
resnice, op. prev.). Sanje vsega sred-
njega razreda v naši deželi, če sodim
po dveh zajetnih Myersovih knjigah
in po Transakcijah Psihičnega dru-
štva, so nekaj najbolj žalostnega, o
čemer sem doslej bral. Niti poštene
nočne more ni med njimi. Vsakda-
nje so, grde in zoprne. Kar se pa
tiče Cerkve, si ne morem predstav-
ljati ničesar boljšega za razvoj kul-
ture nekega naroda, kot je prisot-
nost organiziranega števila ljudi, ka-
terih edina dolžnost je, da verjame-
jo v nadnaravno, da dnevno ustvar-
jajo čudeže in da nenehno oživljajo
tisto mitopeično lastnost, ki je tako
bistvena za domišljijo. Toda angle-
ška cerkev ne podpira tistih, ki ve-
rujejo, temveč tiste, ki dvomijo. Na-
ša cerkev je edina, v kateri stoji
skeptik pred oltarjem in kjer je sv.
Tomaž priznan kot idealni apostol.
Niso redki resnični duhovniki, ki
vse življenje izkazujejo plemenito in
prijazno dobrodelnost, a umrejo ne-
opaženi in nepoznani; medtem pa
je dovolj, da nekje plitek neizobra-
žen slučajnež, ki pravkar izstopi iz
kakšne univerze, stopi na prižnioo
in izreče svoj dvom o Noetovi bar-
ki, Balaamovem oslu in o Johnu in
o kitu, pa se že nagrmadi ¡»1 Lon-
dona okrog njega, da ga sliši in da
z odprtimi usti in zamaknjeno ob-
čuduje njegov vzvišen intelekt.
Uzurpacija zdravega razuma v angle-
ško cerkev je obžalovanja vredna
stvar. To je ponižna predaja zelo
nizki stopnji realizma. Izhaja pa iz
popolnega nepoznavanja psihologije.
Človek lahko verjame v nemogoče,
nikakor pa ne more verjeti v never-
jetno. Sicer pa, naj ti preberem za-
ključek članka:
»Mi moramo, naša dolžnost je oži-
veti starodavno umetnost laganja.
Mnogo se lahko napravi s pomočjo
izobraževanja občinstva, s pomočjo
amaterjev v domačih krogih, na li-
terarnih večerjah ter popoldanskih
čajih. A to je le lahkotna in prijetna
stran laganja, kakršno so po vsej
verjetnosti gojili na kretskih večer-
jah. Laž ima namreč več strani. Po-
znamo laganje, s katerim si lahko
pridobimo kakšne prednosti, pona-
vadi ga imenujemo laganje z moral-
nim namenom, in čeprav je zadnje
čase padlo v nemilost, je bilo v an-
tičnem obdobju zelo cenjeno. Atena
se veseli, ko ji Odisej izreče 'besede
zvite domiselnosti', kot pravi Wil-
liam Morris, vzvišenost laganja raz-
veseli bledo čelo neomadeževanega
junaka evripidovske tragedije in med
plemenite žene preteklosti postavi
mlado nevesto iz neke Horacijeve
ode. Kasneje so to, kar je bilo naj-
prej naraven instinkt, povzdignili v
zavestno znanost. Resnično, kadar-
koli se spomnimo izvrstne filozof-
ske obravnave tega vprašanja pri
Sanchezu, vedno obžalujemo, da se
ni še nihče odločil, da bi izdal nje-
gove spise v ceneni in izčrpni izda-
ji. Kratek spis tega velikega kazui-
sta 'Kako in zakaj lagati', če bi se
ga izdalo v privlačni obliki in ob
nepreveliki ceni, bi se gotovo zelo
dobro prodajal in izkazal bi se kot
izredno bogat praktični priročnik
resnim in globokim ljudem. Laganje
kot sredstvo poboljševanja mladih,
ki je osnova domačega izobraževa-
nja, je še vedno prisotno med nami,
njegove prednosti pa so tako jasno
prikazane v Platonovi Državi, da
o njih ni treba več govoriti. To je
način laganja, na katerega se še po-
sebno dobro spoznajo naše matere,
vendar bi ga bilo treba še razviti in
velika škoda je, da ga je šolska ko-
misija zanemarila. Laganje o meseč-
nih dohodkih je kajpada še posebno
dobro poznano na Fleet Streetu in
poklic politika ni brez vseh predno-
sti. Govori se sicer, da je njihovo
delo nekoliko puščobno, gotovo pa
je, da ne gre nikdar preko bahave
zmedenosti. Edina oblika laganja, ki
je brez primerjave, je laganje v
umetnosti. Prav kakor tisti, ki ne
ljubijo Platona bolj kot resnice, nik-
dar ne morejo čez prag Akademije,
tako tudi tisti, ki ne ljubijo lepote
bolj kot resnice, ne morejo poznati
najglobljega oltarja umetnosti. Ne-
premakljiv in neomajen angleški in-
telekt stoji na puščavskem pesku ka-
kor Sfinga v Flaubertovi zgodbi,
fantazija, la chimere, se igra okoli
njega in ga vabi s svojim lažnivim,
kot piščal uglašenim glasom. Morda
je zdaj še ne sliši, toda nekega dne,
ko se bo naveličal vsakdanjih zna-
čajev sodobnega romana, jo bo go-
tovo zaslišal in tedaj si bo sposodil
njena krila.
In ko zažari zarja tega dne ali ko
ta dan ob zahodu zardi, kako bomo
vsi skupaj srečni! Dejstvom ne bo
nihče več verjel, resnica bo žalo-
vala nad svojimi okovi, romanca pa
se bo s svojo neskončno radoved-
4 — Problemi
65
nostjo in začudenjem vrnila v de-
želo. Pred našimi osuplimi očmi se
bo spremenila podoba sveta. Iz mor-
ja bosta vstala Behemot in Leviatan,
jadrala bosta okrog galej z visokimi
krmi, kakor sta prikazana na tistih
čudovitih zemljevidih v starih zem-
ljepisnih knjigah, ki jih je tako pri-
jetno prebirati. Zmaji bodo blodili
po zapuščenih palačah in feniks bo
vzletel iz svojega ognjenega gnezda
v zrak. Pobožali bomo baziliska z
rokami in v glavi krastače bomo za-
gledali biser. V naših hlevih bo stal
Hipogrif in žvečil bo pozlačeni oves,
nad našimi glavami bo Modri ptič
prepeval o lepih in neresničnih stva-
reh, o rečeh, ki so ljubke in ki se
nikdar ne zgodijo, o stvareh, ki jih
ni, pa bi morale biti. A še prej mo-
ramo obnoviti izgubljeno umetnost
laganja.«
Ciril: Če je pa tako, potem se mo-
ramo tega takoj lotiti. Prosil bi te
samo, če mi vse skupaj na kratko
obnoviš, da ne bo prišlo do nepo-
trebne pomote.
Vivian: Na kratko mislim takole.
Umetnost nikdar ne izraža ničesar
razen sebe. Kakor misel, tako tudi
ona živi samostojno življenje in se
razvija po svojih lastnih tirih. Ni
nujno realistična v obdobjih realiz-
ma ali spiritualna v obdobjih vere.
Daleč je od tega, da bi bila stvari-
tev svojega časa, saj je pogostoma
v neposrednem nasprotju z njim,
edino zgodovino, ki nam jo posre-
duje, je zgodovina lastnega razvoja.
Včasih se obrne na svoji peti in oži-
vi kakšno staro obliko, kakor se je
to zgodilo v arhajskem obdobju gr-
ške umetnosti in v prerafaelitskem
gibanju v naši dobi. Drugič je spet
daleč pred svojim časom in v ne-
kem stoletju ustvari dela, za katera
je potrebno novo stoletje, da jih
razume, sprejme in uživa. V nobe-
nem primeru ne reproducira svojega
časa. Prehajanje iz umetnosti neke-
ga obdobja v obdobje samo je na-
paka, ki jo delajo vsi zgodovinarji.
Druga teorija je tale. Vsa slaba
umetnost je posledica vrnitve k živ-
ljenju in naravi, ko se ju povzdigne
v ideala. Življenje in narava se lah-
ko včasih uporabita kot del grobe
snovi za obdelavo, toda najprej ju
je treba prevesti v čiste umetniške
konvencije. V trenutku, ko umetnost
izgubi svoj domišljijski medij, izgu-
bi vse. Kot metoda je realizem po-
poln neuspeh. Dveh stvari se mora
umetnik izogibati, moderni obliki in
moderni vsebini. Za nas, ki živimo
v devetnajstem stoletju, je vsako
stoletje bolj primerno za obdelavo
kot naše. Edine lepe reči so tiste, ki
se nas ne tičejo. Ravno zaradi tega,
da si privoščim ta užitek in citiram
samega sebe, ker nam Hekuba nič
ne pomeni, je njena žalost tako pri-
meren motiv za tragedijo. Poleg te-
ga pa postanejo samo moderne reči
staromodne. Zola se trudi, da bi
nam prikazal podobo drugega impe-
rija. Komu pa je danes mar za drugi
imperij? Staromoden je. Življenje
gre hitreje naprej kot realizem, med-
tem ko je romantika vedno pred živ-
ljenjem.
Tretja teorija pravi, da življenje
posnema umetnost mnogo bolj kot
umetnost življenje. To ni le posle-
dica življenjskega posnemovalnega
instinkta, temveč tudi življenjskega
zavestnega cilja, da si išče obliko
izražanja, umetnost pa mu nudi lepe
možnosti za izražanje energije. To
je popolnoma nova teorija in doslej
je ni še nihče izrekel, čeprav je iz-
redno plodovita in celotno zgodovi-
no umetnosti osvetljuje na popolno-
ma nov način.
Korelat tega je, da zunanja nara-
va prav tako posnema umetnost.
Edini učinki, ki nam jih je zmožna
pokazati, so tisti, ki sta jih prikazala
že slikarstvo in poezija. To je skriv-
nost njene očarljivosti, a tudi razla-
ga njenih šibkosti.
Poslednje odkritje pa je, da je la-
ganje, pripovedovanje krasnih ne-
resničnosti, pravi namen umetnosti.
Toda o vsem tem sem govoril do-
volj obširno. Zdaj pa pojdiva na te-
raso, kjer 'mlečno beli pav veni kot
duh', medtem ko večernica 'umiva
mrak s svojo srebrnino'. Ob jutranji
zori dobi narava zelo sugestivni uči-
nek in ni brez očarljivosti, čeprav
je morda njena edina korist v tem,
da ilustrira velike pesniške verze.
Pridi! Dovolj sva govorila.
Prevedel Vojko Gorjan
66
Primož Žagar
PRIGODE O STRAHU,
KRIVDI, DIVUEM LOVU
IN METAFIZIKI
o pesnici Svetlani Makarovič naj
se na tem uvodnem mestu zve na
kratko, da bi v svoji zrcalasti žen-
skosti hotela zamenjati svoj nos či-
sto normalne mere za malo, ljubko,
žensko napravico: za majhen, malo
privihan, navihan, ljubek nosek, po-
sut z rahlimi pegicami, ki bi dihal
nedolžno žensko spogledljivost in
čednost. Nadalje pa se je v širšem
okviru in razumevanju prav tako
nujno že zdaj seznaniti, da so naši
pesnici izmerili visok inteligenčni
kvocient — 150, kar, poznavalci to
vedo, običajno uvršča njegovega no-
silca ali dobitnika med visoko na-
darjene ljudi; vse drugo pa bo mor-
da mogoče v motnih ali tudi jasnih
obrisih, ali pa samo v nerazločnih
slutnjah, najti v prigodah: odvisno,
od katerega dela celote se je pač od-
krušil ustrezni droben delček. To pa
je tukaj vse.
—	Kaj je to opičiti? Govorite, po-
znam nekaj prijetnih punc, s kate-
rimi se potem skupaj opičimo.
>Opičiti, to so opičje navade
žensk, pogovori o tem, kako bi bile
čim bolj lepe, pa kako bi se čim
bolj delale norca iz moških.«
—	Prav pogovarjate se o tem, ka-
ko se boste norčevale?
»To se pogovarjamo, kako bi ko-
ga zajebale, če ti je kaj naredil.
Kadar te muči sla po maščevanju,
takrat je ženska najboljša družabni-
ca.«
—	Velja to na splošno, mislim,
tudi za moškega?
»Mislim, da velja bolj za ženske
kot za moškega. Moški so veliko
bolj iz celega, moški je štirioglat,
ženska pa je vsa zaokrožena in vi-
jugasta.«
—	Kako mislite, da je moški šti-
rioglat?
»Tako, tukaj en vo^l, ženska, dru-
gi vogal, moški, tretji vogal, denar,
četrti vogal pa pitje, recimo. Pri
ženski pa vse prehaja eno v drugo,
ne znam tega tako dobro piovedat «
—	Dobro se mi zdi rečeno, da je
ženska zaokrožena in tako v tem
smislu, ampak bi rad, če dopolnite
razlago?
»Moški je bolj scela, kot sem de-
jala, pri njem lahko bolj računaš na
kaj, manj se ti izmuzne, ker je ve-
67
liko enostavnejši in zato veliko bolj
pošten, manj se laže in manj se zvi-
ja. So pa zato večinoma tudi precej
dolgočasni.«
—	Ali vi sebe dobro poznate?
Prebral sem, da se nadarjeni ljudje
običajno dobro poznajo in me zani-
ma, kaj vi o sebi mislite?
»Ne bi se upala tega reči...«
—	Povejte čim več o sebi, kakor
se sami poznate?
»Nekaj stvari že veni; to, recimo,
da sem po eni strani mogoče pre-
zrela in da to kompenziram s tem,
da sem po drugi strani tako otroč-
ja, da ljudje mislijo, da se delam,
da se, recimo, strastno igram.«
»To se verjetno malo ljudi strast-
no igra. Poznam ljudi, ki se sploh
ne znajo igrati, poznam ljudi, ki se
ne navdušujejo, recimo, ob gnezdu
mladih mačk. Ostanejo popolnoma
ravnodušni, kar je meni popolnoma
nerazumljivo, in jih imam za skraj-
no čudaške. Samo po mnenju veči-
ne ljudi je to infantilno, infantilno
je vzeti smrtno zares, ali bo psička
svoje mladiče donosila ali jih ne bo
donosila. Zame je to zares pomemb-
no.
—	Povejte, ali mislite, da so v
vas tudi kakšni moški elementi?
»Da, sigurno. Najbrž sem precej
pomešana z moškimi hormoni.«
—	Kako pa se to vidi oziroma,
spozna?
»Prvič po tem, da sploh lahko res-
no pišem. Recimo, tipično moško je,
da lahko nekdo, ki piše, drži kom-
pozicijo skupaj, da lahko obdrži ce-
loto v glavi. Tega večina žensk ne
zmore. Obenem pa imam pri pisa-
nju verjetno ta plus kot ženska, kar
je specifično žensko, da lahko naj-
dem take detajle in take nianse,
ki jih pa moški verjetno ne bi na-
šel.«
—	Res? Za to bi pa rad primer.
»Da, moški gre naravnost, kakor
da nima časa se ustavljati ob posa-
meznostih, moški gre svojo pot. No,
jaz grem pa malo ob strani, pa si
vzamem čas, pa se ustavim..., tako
se mi zdi, kakor da moške zmeraj
preganja čas, mene pa ne. Vendar
pa, preden napišem ciklus, ga imam
že popolnoma v glavi in šele pri pi-
sanju kakšne manjše detajle dodam.
Ne drznem pa si napisati besede,
preden ni pesem kot celota že v
meni narejena, zato moram včasih
prav bedasto dolgo čakati na to, pre-
den se misel oglasi; tako kot je re-
kel medved Pu, če poznate medveda
Puja, da pesem ni nekaj, po kar bi
lahko kar šel in jo vzel, ampak ji
moraš iti malo nasproti, malo pa pri-
de sama nasproti.«
—	Rad bi, če pokažete še kakšne
moške elemente pri sebi, nemara še
kaj, kar je na drugi strani?
»To bi verjetno bil dovolj zanes-
ljiv znak, da se ne pustim vezat in
da se težko ustalim, odločim za ne-
ki dom, za neki kraj, kamor spa-
dam, za kakšnega človeka, h kate-
remu bi spadala. To je tipično mo-
ško, ženska se hoče navezat, se ne-
kje ustavit, ženska rabi gnezdo, kjer
bo valila, mene pa to plaši.«
—	Toda, če se ozrete nazaj, ko-
likor daleč se pač spominjate, ali ni
bilo v vas nikdar nobenega nagnje-
nja, da bi se ustalili?
»Seveda, to nas brezdomce vedno
preganja.«
—	Samo, kaj mislite z brezdomci?
»To so ljudje, ki nikamor ne spa-
dajo, ki nimajo zelo stalnega prebi-
vališča, ki ne spadajo v nobeno gru-
po ljudi, niti k enemu samemu člo-
veku, razen tega ne vem, kako je z
mojim materinskim nagonom. Vse-
kakor ga imam, ampak mogoče ga
polzavestno usmerjam drugam.«
—	Kam, recimo ga usmerjate?
»Recimo, v živalske mladiče. Ne
vem, zakaj bi morali imeti človeški
mladiči prednost. Zanje vsi ljudje
skrbijo, starši skrbijo za svoje mla-
diče ...«
—	Pa saj nimate tukaj nobene ži-
vali?
»O, jaz imam veliko živali po Rož-
ni dolini, pa še kje.«
—	Da, kje pa jih imate, doma ni-
mate psa?
»Tukaj jih ne smem imeti, tukaj
sem podnajemnik, in ne smem imeti
nobene živali. Toda prišel bo čas,
ko bom bogata in slavna in takrat
bom imela.«
—	Na kakšne živali ste mislili?
»So psi, pa so mačke, ostale živa-
li se ne pustijo rade udomačiti. No,
kokoši ne štejem za živali...«
—	So te vaše živali potepuške ži-
vali?
»Da. To je zelo slab pojem, živali
ne moreš imeti tako, kot ne moreš
imeti otrok, kot ne moreš imeti mo-
ža ...«
—	Moža, na primer, lahko imaš,
samo za to gre, da je beseda imeti
pregrešna?
68
»Je pregrešna, točno. Ne sme se
imeti nelsoga. Ne vem, kaj sploh
lahko imaš. Ampak to, da sploh
lahko rečemo za nekoga, da ga ima-
mo, to mi strahotno zveni, zlagano,
nasilno, priskutno. Recimo, beseda
imeti otroke, kaj se to pravi? Otro-
ke se rodi, če smo zadosti brez ve-
sti, da to storimo, potem jih imamo.
Večina staršev tudi misli, da jih ima,
in jih tudi jemljejo kot svojo lastni-
no. Ne jemljemo jih kot produkt
svojega instinkta po oploditvi, am-
pak jih jemljejo, kaj jaz vem, kot
produkt...«
—	Ste vi že zanosili kdaj?
»Ja, sem, dvakrat.«
—	Pa niste nič prinesli?
»Ne, obakrat sem abortirala, ker
se mi zdi to še zmeraj manjši zlo-
čin, kot otroka roditi.«
—	Oh, to je pa čudno.
»No, vam se zdi tudi to čudno.«
—	Rad bi, da mi to razložite bolj
nadrobno, boste?
»Vi ste moški in ne veste, kako
to zgrabi človeka, da bi otroka imel,
kot se temu reče. Človeka zagrabi.
Ampak, mislim, da so na svetu ljud-
je, ki jim lahko odpustimo, da ima-
jo otroke in so ljudje, ki jim tega
ne moremo odpustiti.«
—	Samo, prosim, dajte te stvari
čim bolj pojasniti. Komu lahko od-
pustimo, da ima otroke?
»Odpustimo lahko ljudem, ki so
duševno manj razviti in mislijo, da
je boljše živeti, kot ne živeti in da
bo že nekako, saj smo se mi tudi
prebili, pa nam je tudi kdaj lepo,
pa mogoče bo pa mojemu otroku
še boljše kot meni, in tako. So pa
ljudje, ki so spoznali strah, s kate-
rim je njihovo življenje zastrupljeno
od malega naprej, so ljudje, ki so
zavohali smrt, so ljudje, ki so spo-
znali prekletstvo življenja, ki je v
tem, da je zapisano smrti, in nikoli
ne veš, če bo tvoj otrok prišel na
isto, kot ti, in bo živel v takem
strahu, kot ti. Ni nujno, da tako je,
samo ne vem, če imamo pravico po-
segat v bivanje in nebivanje neko-
ga drugega. To je hazard na tuj ra-
čun.«
—	Ali ste potem vi imeli zanes-
ljivo to idejo v glavi, ko ste se od-
ločili, da ne boste rodili otroka, ali
pa je to bila kasnejša filozofija, da
se neko dejanje razloži?
»Ne, jaz sem se dolgo borila s
tem, in ta misel, imeti otroka, je bi-
la dosti mikavna, čeprav takrat ni-
sem imela pogojev za to. Ampak to
ni bilo pomembno. Pogoje si ustva-
riš. Kakor hitro ima ženska otroka,
se njena moč jwdeseteri, in je spo-
sobna vsega in že kako uredi za svo-
je mladiče, to ne bi bil problem. Sa-
mo ne bi rada, da bi neki drug člo-
vek, ki bi ga jaz spravila na svet,
ki bi torej bil po moji krivdi rojen,
obstal pred mano z upravičenim
vprašanjem, kako si pa drzneš ti
mene na svet spravit? Mislim, da je
treba veliko tolerance do lastnih ma-
ter, da jim lahko to oprostimo ti-
sti, ki bi se odločili prej proti živ-
ljenju, kot za življenje.«
—	To vas moram vprašati, zakaj
pa bi tisti otrok prišel k materi to
vprašat, kako si pa drzneš ...?
»Lahko, da bi se zavedel.«
—	Česa?
»Saj ni nihče drug kriv, da se je
rodil, razen matere.«
—	Dobro, ampak zakaj bi bil kriv
oziroma, jaz zdaj ne razumem oko-
liščine, zakaj bi zdaj prišel k vam
vas vprašat, zakaj si me rodila?
»Ni treba, da bi prišel k meni,
zadosti bi bilo, da bi pomislil na to.
Jaz hočem biti čim manj kriva. Kriv-
da je nad nami, nad nami je ogrom-
no krivde, nad vsakim izmed nas.
Če se le da, se je treba izogniti te-
mu, da delaš zlo, čeprav je to zlo
samo latentno ...«
—	Ali vas smem nekaj vprašati?
Pa kakšna krivda je nad nami? Ali
mi lahko razložite, na kaj mislite?
»Že kot otroci začenjamo delati
drug drugemu zlo, ljudje delajo drug
drugemu zlo, ves svet je poln zla.
Bojim se, da je princip zla močnejši
kot princip dobrega. Zmeraj je ne-
kdo, ki nekoga odriva in zmeraj je
nekdo, ki je odrinjen, spet pride
tretji, ki drugega odrine, in tako
naprej, to stalno odkrivanje, te stal-
ne vojne, ki se začenjajo med dve-
ma človekoma, ne med hordami.
Vojna se začne zmeraj med dvema
posameznikoma. Séme vojne je že
v človeku samem, med tujci, ki ži-
vijo v njem samem.«
—	Ali to pomeni, da je ta krivda,
o kateri ste govorila, v delanju zla?
Lahko tako razumem stvar?
»Seveda, razen tega nobena narav-
na sila, nobena moč, nobena žival ni
sposobna človeka tako mučiti, kot
drug človek. Razen tega se mi zdi
tudi zelo pomembno, jaz sem to več-
krat doživela in me to seveda sprav-
lja v skrajno grozo, da, kadar vidim
smrt ali mučenje, da je takrat to
moja smrt, da je takrat to mučenje
mojega telesa. To je težko razložiti,
ampak jaz to telesno čutim.«
69
—	Da, to je važno, da čutite, pa
ste videli kdaj že kakšno mučenje?
>Ja, videla sem, recimo, človeka,
ki ga je zbil avto in je ležal na ce-
sti v krčih in se mučil. To je bilo
moje mučenje. Videla sem človeka,
ki je umrl na cesti in to ni senti-
mentalnost, to je samo groza.«
—	Kako ste vi čutili svojo smrt?
»Namreč, kadar vidim smrt, takrat
smrt zadiši na čustven, na čuten na-
čin.«
—	Da, povsem vas razumem, te
zadeve ne morete razstaviti naprej,
seveda. Toda potem pa ste vi zelo
dober človek, ali kako?
»Ne, mislim, da ne. Mogoče sem
po eni strani zelo dober, na drugi
strani pa tako hudoben, da se to
izravna. Mislim, da ima vsak človek
svojo vago, ta vaga je hudič.«
—	Tole mi povejte, prosim: Pra-
vite, da ste takrat, ob abortusu, za-
nesljivo čutili odgovornost in da to
ni kasnejša pojasnitev pojava in do-
godka?
»Ne, absolutno ne, ker se je bilo
za to zelo težko odločiti. Takrat je
bil zame abortus življenjsko neva-
ren, ker sem bila že nekaj bolna.
Imela sem visoko vročino takrat,
prehlad, huda gripa in zelo sem
shujšala, za osem kil, nekaj takega,
in je bila že narkoza v tem stanju
riziko.«
—	Prav v bolnico ste šli?
»Da, v bolnico, da. Krivda pa je
v tem, da sem bila pač dovolj ne-
previdna, da se je to dvakrat zgo-
dilo, to si je težko odpustiti.«
—	Koliko ste bili stari prvikrat?
»Šestindvajset, šestindvajset let.«
—	Ali se spominjate, kako ste mi-
slili na stvar tedaj, kako je odloči-
tev prihajala, kako so tedaj priha-
jale misli, to bi me zanimalo?
»Da, ena stvar je, ko ženska za-
nosi se tudi psihično spremeni, mi-
slim, da je takrat ves organizem
usmerjen v to, da bi tisti plod branil
pred nevarnostjo in se je zato še
težje odločiti. Skoraj grozljivo je,
kako se začne organizem spremi-
njati.«
—	Neprijetno, ne, neprijetno, mi-
slim, če ste tako svoboden človek,
kot vi verjetno ste, ki niste tipična
ženska, kajne?
»v enih stvareh sem že, zbiram
koralde, nakit. Spominjam se, da
sem bila takrat zelo mirna, zaspa-
na, bi kar sedela v enem kotu pa
čakala, tako kot nosečnice pač to
počnejo. Od takrat naprej zelo z
zanimanjem opazujem nosečnice, se
jih bojim. One ne vedo, kako so dru-
gačne, jaz se pa spominjam, kako to
je, tista tipična drža rok na trebu-
hu, tista obrambna drža rok, to je
malo srhljivo. Tedaj izgubi ženska
interes za marsikaj drugega. Ra-
zumem, da se nosečnice zapustijo
kot ženske, iz|ubijo spolno moč, po-
gršajo se. pošastno se pogršajo.«
—	Ali se lahko še bolj približate
tistemu času?
»Razumska kontrola mi je ostala.
Zato sem se morala prisiliti in se
spomniti in se samo z razumom od-
ločiti. Ker takšna, kot sem bUa ta-
krat, če ne bi tako trdno stala na
tej odločitvi, da si ne smem drzniti
povzročit kakršnega koli možnega
zla nekomu, ki je rojen ali pa ni
rojen, potem najbrž tega ne bi bila
niti fizično sposobna narediti, ker
se spominjam da, ko sem sla v bol-
nišnico, da sem zehala, kar zaspala
bi, kar nazaj me je vleklo.«
—	Pravite, da je bilo samo to, da
ga obvarujete zla? Veste, to težko
razumem?
»To je ene sorte lisičenje. Človek
bi bil rad čim manj kriv. Včasih
je tako, da če ne veš, ali bi storil
ali ne bi storil, ali boš storil prav
ali narobe. Je mogoče bolje, če ne
storiš, ker tedaj sicer ne narediš
dobrega, ampak tudi ne povzročiš
zla. Navadila sem se biti previdna.
Tudi se mi zdi, to pa je spet infan-
tilnost, se mi zdi, če bom jaz dela-
la zlo, mi bo to kakor koli povrnje-
no. Razen tega, poglejte, na svetu
je ogromno primerov, ko živemu
človeku iztaknejo oči ali pa mu pu-
lijo nohte ali pa ga mučijo na vse
mogoče načine, ne verjamem, da to
ne čaka vsakogar izmed nas, ne ver-
jamem, da bi bile tukaj take razli-
ke, da bi lahko nekdo mirno umrl
v pogrnjeni postelji in zaspal v več-
nost, nekoga bi pa mučili dneve in
dneve pa bi si želel umreti, pa ne
bi mogel, ne verjamem v to, nekje
se mora to izravnati, več ne vem
in več, mislim, niti ni več spodobno
razmišljati o tem, ker se človek za-
plete, to je stvar, ki nam je ni da-
no vedeti in je najbolj spodobno, če
smo tiho.«
—	Kaj nam ni dano vedeti? Na
kaj neposredno mislite?
»Ali se izravna ali se ne izravna
in kdo in kaj to izravna. Mislim pa,
da ne more škoditi, če imaš manj
krivde.«
70
—	Težko je pravzaprav sprejeti
vašo razlago. V nekem smislu se zdi,
kot da je nekako preveč človečnost-
na, nadčlovečnostna tako se zdi?
»Mogoče smo pa mi vsi talco pod
povprečno človečnostni, kaj?«
—	Možno pa je tudi, da je to,
kar mi pravite, poza, kar je seveda
tudi lahko, kajti tudi poze nas za-
jamejo in se potem osamosvojijo in
živijo svoje življenje tako, da se ne
moreš več niti nadzorovati. Kaj mi-
slite?
»To je bilo hudo, s tem sem se
že pomirila. Ampak, kadar stvar za-
voham, skoraj čutno, takrat nekako
kar mirno verjamem temu, verja-
mem v to, da se nekje izravna. Ce
so nekomu iztikali oči, i>otem je to
tudi moj problem. Mogoče je to slut-
nja tega, da se bo nekoč nekaj, kar
je enakovredno temu, tudi meni zgo-
dilo. Mislim, da kar doleti enega
človeka, mora doleteti vsakega.«
—	Zdaj se pravzaprav nisva čisto
ujela, jaz sem še pri abortusu. To
se mi zdi človečno, da želi nekdo
preprečiti, da bi se nekomu slabo
godilo, pa čeprav se ta človečnost
kaže v tem, da ta človečnež noče ro-
diti otroka. Po moje, to je človečno
ali ni?
»Meni se godi slabo, zato me je
strah tega.«
—	Seveda, stvar je v tem, da se
vi bojite vzeti krivdo nase, da se
vam potem to ne povrne, mislim, da
se vam ne pripeti, vzemimo, da bi
vam pulili nohte, ali je tako?
»Ne, ne mislim, da je ravno tako,
da če nekomu pulijo nohte, da jih
bodo tudi meni, samo izravnalo se
bo v tem..., v tem življenju verjet-
no ne, ampak kadar koli, kjer koli
ali kakor koli, se verjetno izravna.
To je to, kar voham.«
—	To pomeni, da so še druga
življenja, ali kako?
»Nimam pojma, tukaj nima smisla
razmišljati o tem, tega ne moremo
vedeti, samo strah te je zmeraj
bolj.«
—	Cesa vas je strah, na primer?
»To, da prideš v nekaj drugega,
kar je nepredstavljivo. Smrt je ne-
predstavljiva, in to plaši. Suicid pa
je zelo težko delo.«
—	To pa ste kar tako rekli, ne,
zaradi tempa, recimo?
»Ne, jaz ne bi hotela umreti, če
sem že enkrat tukaj, zato, ker je
naš najmočnejši gon vendar samo-
ohranitveni gon, to je to preklet-
stvo, da človek ne more mirno leči
in umreti, kadar bi se mu zazdelo.
Življenje te sili živeti.«
—	Še tole, morda banalno vpra-
šanje: ali se vi smrti bojite?
»Ja, zelo, vsak dan.«
—	Ali mi lahko poveste, kako to
čutite?
»Zelo intenziven strah. Odkrila
sem pred časom, da je strah pred
še večjim strahom zelo hud. ker te
pusti pri polni zavesti. Ko si v pani-
ki, se mogoče toliko spremeniš, da
manj sodeluješ, da dela bolj telo
kot psiha, mogoče je tako. Enkrat
sem poskusila hašiš in sem imela
tako imenovani »horror trip«, ko so
se imeli vsi krasno in se sm^ljali
in so se imeli blaženo, sem jaz tr-
pela grozne muke in sem umirala,
ne.«
—	Pomeni, da je globoko v vas
zakoreninjen ta strah, kajne? Ali ga
lahko še globlje opišete, če se da?
»Sam boš, potencirano sam, kot si
sam zdaj, še neprimerno bolj, in ni-
hče te ne bo spremljal.«
—	To pa je literarno rečeno, aH
tudi tako čutite?
»Je, težko je drugače povedat.«
—	Ali tudi tako čutite?
»Ja, saj ravno zato se najbrž li-
terarno sliši.«
—	Po moje je najhujše, da ne veš
za svoje stanje, za stanje svoje smr-
H, ne?
»Mogoče pa veš, mogoče pa si
ves čas pri zavesti, samo da se to
na zunaj ne vidi. Sem imela fanta,
ki mi je umrl, zato še bolj razmiš-
ljam o tem. Čudno se mi zdi, da še
zmeraj nekje je, ah, to je najbrž
oslarija, to so strahovi in živci, to
dajva kar stran.«
—	Bova že kasneje. Mene pred-
vsem zanima, kako se vi bojite smr-
ti, čisto preprosto vprašano?
»Kako pa naj to povem?«
—	Poskusite, poskusite razstaviti
svoje predstave?
»To je smrtna groza, kadar te za-
jame, to je trenutek, kot da bi vse
naenkrat zatulilo vate: Mogoče pa
bo zdaj. Ampak, to je tudi literar-
no.«
—	Kdaj pa se to dogaja?
»Večkrat.«
—	Mislim, ali se to dogaja vsak
dan?
»Ne, hvala bogu, od samega stra-
hu pred smrtjo umrem, če se mi to
71
zgodi. Spomnim se pa vsak dan, to
je nekaj takega kot, kaj jaz vem ju-
tranja, večerna molitev. Spomnim se
na smrt. Zdi se mi spodobno in prav
da se spomnim na smrt, in mislim,
da bi se morali vsi ljudje vsak dan
vsaj enkrat spomniti na smrt, če bi
se odločali z ozirom na smrt, bi se
verjetno odločali drugače in verjetno
tudi boljše.«
—	Da, to je najbrž resnica. Koliko
pa je bil star vaš fant, ko je lunrl?
»Približno dve leti mlajši od me-
ne.«
—	Je že dolgo, odkar je umrl?
»Dve leti.«
—	Ali ste vi, povejte, takrat hudo
lili solze?
»Ne.«
—	Vi se sploh ne jočete?
»Jočem se, kadar sem pijana, pa
če nevihta predolgo traja. Ne vem,
težko je jokat, potem se vse razvo-
deni, sicer odleže, ampak je pa to
razkošje jokat. Spominjam se, da
je to prekrasno, sicer nisem zdaj že
dolgo pila, ampak, kadar se mi v
pijanosti odpre, je moj rekorden čas
pet ur jokanja. To je taka dehidra-
cija, da je nekaj strašnega.«
—	Nad kakšnim dogodkom pa ste
jokaU?
»Oh, karkoli...«
—	Pa pet ur?
»Če me kdo grdo pogleda, jaz re-
vež nisem nikjer doma, jaz ubogi
otrok, že od malega zapostavljen,
pa tako naprej, kar ni čisto nič res.«
—	A to kar tako pride?
»Pride, ventil se odpre, voda ste-
če ven in potem je to krasno.«
—	Potem niste niti enkrat jokali
nad njegovo izgubo?
»Ne, to ni stvar za solze, to je
stvar za molk.«
—	Pa toplo mislite nanj?
»Zelo, zelo, ves čas.«
—	Kadar se ljubite z drugim mo-
škim, ali takrat to prečrtate?
»Ni zveze.«
—	Kako to mislite, ni zveze?
»Ne vem, saj, kadar moški in žen-
ska, kadar spita skupaj, mislim, ka-
dar sta tudi psihično skupaj ne sa-
mo telesno, takrat sta itak oba mo-
nogamna, ampak so ceste, pa so
križišča, pa so kolovozi, pa so
stranpoti.«
—	Hočete reči, da ostanete v bi-
stvu še vedno sami, da niste psi-
hično zraven?
»O, ja, o, ja, sem ...«
—	Tudi psihično ste zraven?
»Oja, samo nikoli ne moreš ve-
deti, da bo odnos trajal kaj več ča-
sa. Tega se ne da vedeti, tega se ne
da prisiliti. Recimo, zame je mak
najlepši, ker ga ne moreš utrgati,
ker se potem usuje, in to je prav
in to je pravična kazen, če kdo mak
utrga, in sem prepričana, da bi bilo
s kakšno poroko ali s kakšno tako
neumnostjo ravno tako. Ne vem,
meni se zdi perverzno, da bi spala
z lastnim možem, to bi bilo grozno.
Jaz ne poznam varanja, jaz nikoli
ne varam. Recimo, je odnos, ki tra-
ja dalj časa. V tistem času mi ne
pade v glavo, da bi šla s kom dru-
gim.«
—	Ja, jaz bi vseeno rad, če mi
natančno razložite to teorijo, kajti,
to so v bistvu teoretična vprašanja,
v zvezi z različnimi ljubeznimi ali
različnimi odnosi, kako je to pri
vas?
»No, nekaj vem, ne morem imeti
dveh moških.«
—	Kako to mislite, ne morete
imeti dveh?
»Ne morem se kar pariti, drstiti.«
—	Ne morete imeti dveh na en-
krat?
»No, mislim, v istem času se to
itak tehnično ne da, ampak, mislim,
dokler je med nama »španung«, ta-
krat so avtomatsko vsi drugi moški
izključeni.«
—	Razumem, koliko dolgo traja
pri vas ta doba?
»Različno. Včasih se mi hitro za-
meri. Nemogoče je povedati, tudi
približno ne, ker lahko traja tudi
samo en teden in lahko traja tudi
tri leta.«
—	Mislim, tako se vi odločate,
ko mine, greste svojo pot naprej?
»Da, tako je treba. Mislim, to je
vprašanje spodobnosti, dobre vzgoje.
Ne smeš se na silo »popati« na ne-
koga. Samo en razlog je, da si pri
nekomu, pa da ostaneš pri nekomu,
da ga imaš rad. Če ga pa nimaš pa
izgini, ne.«
—	Torej, lahko pa imaš rad veli-
ko ljudi v enem življenju?
»Oja.«
—	Ali lahko potem rečem, da ste
vse moške, s katerimi ste bili v od-
nosih, Imeli radi? V tistem hipu,
mislim?
72
»v tistem iiipu ja. Se pa je zgo-
dilo, da kasneje pa nič več, da, ko je
prišlo jutro, da potlej kar gledaš,
kaj pa zdaj tale zraven mene v
moji postelji dela. Vzameš kot skraj-
no predrznost, kaj pa ta dela v moji
postelji.«
—	Do tistega trenutka pa je bilo
vse toplo in ljubezensko?
>Ja, ampak včasih se stvar pre-
spi.«
—	Tako se lahko vsa stvar v ne-
kaj urah sesuje?
»Ja, tudi to se mi je že enkrat
zgodilo, da me je minilo v jutru.
Sem ga vrgla ven.«
—	Torej živite kako? Po mojem se
vsi ljudje malo dolgočasimo, ali se
vi ne dolgočasite nikdar?
»Ne, ne. Dolgočasim se ne. Saj čas
ni dolg, saj si ves čas sam s sabo.
Saj tudi, če ne razmišljaš, saj misli
same mislijo. Včasih čas počasneje
teče, to je že res, pa se takrat po-
loži pasianso. Ne vem, jaz imam
tako veliko opravkov zraven, šivam,
pa vezem, pa marsikaj. Potepam se
rada.«
—	Živčna ste, se mi zdi?
»To pa sem.«
—	Ste bolni, ali kako?
»Ne, ne da bi vedela. Čutim se
zdrava kot konj.«
—	Zaradi česa pa se naj bi vi
zdravili, ko so vas dali v bolnišnico
za duševne in živčne bolezni?
»Kot nevrotik.«
—	Pa so vam dajali kakšna zdra-
vila?
»Injekcije sem dobivala. Jaz sem
bila namreč prej v Škofljici, takrat
je bil tam nevrooddelek, ampak tja
sem šla sama.«
—	Zakaj pa ste šli tja?
»Zato, ker sem hotela imeti čisto
enostavno urejeno življenje, da bi
lahko delala.«
—	Ali ste pili veliko?
»Ne, ne. Mene so tiste ženske in-
trige v drami res precej zdelale in
nisem mogla spati in tako naprej.
Sem se potem vozila vsako jutro iz
Škofljice v Ljubljano, v dramo na
vajo. In sem tudi bolj mirno spala,
se mi zdi.
—	In bi vas rad prosil, ali ste
tako prijazni in mi poveste kaj svo-
jih slabih strani?
»Ojej, bi morali še en dan ostati
tukaj. Sem hudobna.«
—	Kako pa se kaže vaša hudob-
nost?
»Tako, da nekomu kaj privoščim,
in to z užitkom privoščim.«
—	Kaj, recimo, privoščite, kakšno
stvar?
»Recimo, če se kakšen babjek po-
roči; recimo, babjek, ki ga poznam,
se je poročil, in takrat mu jaz to
zelo privoščim.«
—	To so pa otročje stvari, kaj?
»Čakajte malo, jih imam še, ah,
veliko. Lenoba ni slaba lastnost, ne?«
—	Rad bi, če mi poveste kaj bolj
dramatičnega?
»Ja, včasih me silno mika, koga
ubiti.«
—	To najbrž marsikoga, ne?
»Razen tega imam poseben šarf
na mamice. Zame je silno veselje,
če pripelje mamica otroka v lokal
in se hoče z njim opičiti in otrok
začne vreščati, jaz pa se takrat ob-
našam kot kakšna emancipiranka in
naredim tako teatrsko sceno, češ,
kako pa to, kaj nimate otroka kje
imeti, da ga vodite v lokal? Veste,
tega mi tukaj ne bomo poslušali.
Všeč mi je, kajti gospe se strašno
zgražajo, in tipičen refren je, vi pa
gotovo nimate otrok. Ah, hudič, bab
jaz ne maram preveč.«
—	Pa one tudi vas ne?
»Seveda ne, saj tako se je začelo,
saj najprej one mene niso marale.«
—	Da, niso to take dramatične
slabe stvari, ki bi jih rad o vas
zvedel, kaj pravite?
»Kaj demoničnega nimam. Igram
že včasih, kar naj se me kdo boji.«
—	Sebi ne prikrivate kakšnih
stvari?
»Trudim se, da si ne bi, ampak
človek nikoli ne ve. Najhujša stvar,
ki sem jo v življenju naredila, je
bila, da sem enkrat pretepla psa.
Enkrat sem pretepla tudi neko da-
mo, ampak to si štejem v dobro.
Je bilo lepo in prav.«
—	Zakaj ste jo pretepli?
»Ker me je opravljala.«
—	Samo zaradi tega? Da, jaz sem
hotel prej reči, saj ne vem, če je
pravilno, da imate vi mogoče take
drobne zlobe, ki pa so lahko ne-
prijetne, niso pa morilske, ne?
»Če se zelo ponavljajo, pa to na
istem človeku, lahko kar morilsko
učinkujejo.«
73
—	Ali ste kdaj koga tako uniče-
vali, počasi, recimo, s takimi drob-
nimi bodicami?
»Ja, ja, z veliko ljudmi to po-
čnem.«
—	Koga ste, recimo?
»To počnem s tepci, mogoče zato,
ker je tako malo zaresnih moških,
takih, ki so res na vogale narejeni,
z ravnimi linijami. Tak se mi ne
bi pustil, bi me vrgel čez okno, da
bi se kadilo za mano.«
—	Kako ste potem zdržali s Str-
nišo tri leta in pol? Kot svobodno
bitje, kar najbrž ste?
»Joj, takrat sem si kar vzela svo-
bodo, takrat sem jo pa kar žrtvo-
vala in sem bila kar tam...«
—	Da, tako sem mislil. Ne osta-
nete nepotešeni?
»0,ne, za to že poskrbim.«
—	Kako poskrbite?
»Saj se da orgazem doživeti tudi
z impotentnim moškim, če gre sa-
mo za to.«
—	Kako gre to?
»Saj moški ima celo telo, to je
celo kraljestvo, kaj lahko z njim po-
čneš.«
—	Se to vas bom vprašal v tej
zvezi in sicer, ali ste spolno nena-
sitni?
»Ne, to pa sigurno ne, sigurno ne,
ne bi se mogla vsak dan parit.«
—	Nimate tako poželenje, da ga
do kraja pravzaprav nikdar ni mo-
goče potešit?
»Ne, ne, mogoče t)i prišlo do tega,
če ne bi imela nobenega dela, no-
benih drugih interesov, potem bi že
verjetno ostala tako.«
—	Zakaj mislite, da bi bilo tako
z vami?
»Najbrž sem divjaška, prepolna
ali, kaj jaz vem, razganja me ver-
jetno, ampak že pisanje zelo »po-
zavga« mož^ne, popivna te, prav
tak občutek je.«
—	Vi nimate nagnjenj nimfoman-
ke?
»Ne, erotika mi je pomembna,
ampak...«
—	Ne tako, da bi prav grozno
želeli?
»Zelo pomembna, oja, grozno mi
je pomembna erotika, ampak ne pa
sam seks. Mogoče je moj odnos do
marsikatere stvari, ne samo do mo-
ških, izrazito erotičen, mogoče do
rož.«
—	Do rož, erotičen, to mi pa raz-
ložite?
»Je, mogoče sem rekla preveč.
Rože so strast. Kadar jaz vidim mak,
mene popade strast, ali pa pri kri-
zantemah.«
—	Ali prav strast?
»Strast, ki je celo malo boleča.
Pri maku, recimo, to je nekaj, kar
ne moreš imeti, lepe stvari me sko-
raj erotično mučijo.«
—	Kaj ne poveste, potem ste pa
čisto posebno bitje, ne?
»Ah, to ima ogromno ljudi, sigur-
no, strast, pa to.«
—	Do česa? Do predmeta? Nisem
še opazil, ali pa nisem tako globok
človek kot vi.
»Do majhnih psov?€
—	Do psov mogoče res, ampak to
ja ni spolna strast?
»Takle majhen volčjaček, kaj jaz
vem, kaj je, ampak je nekaj po-
dobnega, ker bi ga tako stisnil, da
bi crknil. To verjetno meji na ero-
tiko, to je podobno erotiki.«
—	To poznam. Torej na to ste vi
misliU?
»Na to sem mislila, ampak sem
najbrž preveč rekla. Erotiko v ož-
jem smislu, to gotovo ne.«
—	Torej ni tako, da bi vas spol-
na strast popadla ob lepi roži?
»Ah ne. To bi bilo ekzaltirano,
to bi si bilo dobro izmisliti, ženska,
ki doživlja orgazem ob roži.«
—	Moram vam povedati, da je ti-
sta slika o vas, ki sem jo dobil, ko
sem se pred tem skušal malo poza-
nimati, kakšna ženska ste, precej
bolj razvratna od slike, ki mi jo vi
dajete s svojim pripovedovanjem.
»Ja, tudi veliko igram.«
—	Igrate ne? Zakaj igrate? Kak-
šna obrambna igra je to?
»Prej ste me vprašali, kako se na-
redi, da ti ni dolčas. To je eden
izmed načinov.«
—	O, ne, po mojem pa ste zdaj
to izjavo naredili. Ne verjamem, da
je to eden izmed načinov.
»Ja, na pol je narejena. Ampak,
včasih res grozi dolgočasno popold-
ne. Takrat se ekstravagantno oble-
češ in se opičiš in igraš nekaj, kar
nisi. Ampak, to je zelo ženska raz-
vada.«
—	Ampak, zakaj bi igrali, recimo?
»Seveda, če mi kdo reče, ali sem
nimfomanka, bom jaz normalno re-
kla: strastna in zagrizena in nepo-
boljšljiva. Mislim, to je moj način.«
74
—	To je torej vaš način. Zakaj
pa?
»Kaj pa sploh to vprašuje, ne? Ra-
zen tega je tako luštno ženske pla-
šiti, prijetno plašiti s tem: igraš
»famfataU, pa so vse prestrašene za
svoje možičke, ki jim noben hudič
nič noče, ampak užitek pa je, če
se ustraši.«
—	Zdaj pa mi še to povejte. Prej
ste rekli, da bi v določenem stanju
zlobe oziroma, da v določenem sta-
nju zlobe ali česa pomislite, da bi
nekoga kar ubili, recimo. Pa mislite,
da bi to lahko bilo kdaj realno sta-
nje, da bi se to zgodilo?
»Ne, ne, dvomim, dvomim, da bi
kdaj prišla v tak strašen afekt.
—	Ste kaj takega že rekli neko-
mu?
»Da, rečem pa dostikrat.«
—	Rečete. Kaj mislite, od kod iz-
vira ta vaša misel?
»Verjetno je to potlačena agresiv-
nost. Jaz sem si na silo privzgojila
toleranco, sigurno na silo. Včasih
me zajame ...«
—	Pa vas je kdaj prijelo, da bi
ubili Strnišo, recimo me zanima?
»Aha.«
—	Kaj res?
»Aha, saj prav Strnišo, zanimivo,
da ste prav to vprašali.«
—	Pa ste mu rekli to?
»Tega pa se res ne spominjam,
ker jaz vsak dan komu rečem, kaj
takega. Saj tega noben resno ne
vzame.«
—	Seveda ne, mene zanima le iz-
vor?
»Res je to, potlačena agresivnost
in pa seveda po tem prastarem kul-
tu protiurok: če stvar imenuješ, če
jo izgovoriš, izgubi moč. To se pra-
vi, če ti nekje prav na tihem za
ušesom čutiš strastno željo, da bi
koga ubil, pa samo rečeš: madona,
ti bom prerezal trebuh, boš vlekel
ven lastna čreva, jih boš navijal na
klobčič in če ne boš dobro navil,
boš še enkrat navil... Mogoče je
malo relaksacije pri tem.«
—	Dobro. Zanimajo me vaši star-
ši. Vaša matí ...
»Saj starši so tako neresna stvar.«
—	Ali pa resna, saj ne veste, ko-
liko je v vas genetskega nasledstva?
»Oh, seveda je, samo ne vem, za-
kaj bi morali starše bolj resno je-
mati kot druge.«
—	Kdaj je vaša mati umrla, koli-
ko ste bili stari?
»Pred tremi leti.«
—	Rekli ste mi prej, izven tega
pogovora, da se je oče ločil od ma-
tere. Kdaj pa se je ločil?
»Petdesetega leta.«
—	Koliko ste bili stari takrat?
»Devetintrideset in koliko je pet-
deset?«
—	A, devetintrideseti letnik ste?
»Ja, enajst let. Ne, potem pa je
bilo malo kasneje, sem bila pa ne-
kaj starejša kot enajst.«
—	Ali vas je to kaj prizadelo?
»A, ne, potem je že bilo dobro,
ko sta bila narazen.«
—	Sta se blazno prepirala, kot
običajno?
»Seveda. Potem je že bilo v redu,
samo potem se je mama tako bo-
lestno navezala na nas.«
—	Ali je šlo za kako žensko pri
vašem očetu, če smem vprašati?
»Aha, aha, potem se je poročil.
Kasneje sem ga še večkrat obiskala,
sem videla, da se ima dobro.«
—- Mati pa je zelo trpela, ker se
je ločil?
»Ja seveda je trpela, ker ona je
bila strašno verna. Zanjo je bila to
grozna stvar, ampak, seveda, ona
se je potem strašno navezala na
nas.«
—	Koliko otrok pa vas je bilo?
»Trije.«
—	Ena hčerka, dva sina?
»Ja, in to ni bilo dobro. Tega člo-
vek ne sme početi, da se potem na
otroke obesi.«
—	Bogve kakšne posledice je to
pri vas pustilo?
»Velike, sigurno.«
—	Vi sama veste za kakšno po-
sledico?
»O, vem, kompleks krivde. To ima
ogromno ljudi. To ni razumski kom-
pleks, to je čisto imaginarni obču-
tek krivde, ki pa se začne že prav
pri majhnih otrocih s tem, da ma-
mica govori, kaj jaz vem, če na pri-
mer otrok žabe zamaže, da govori,
kaj si mi pa naredil, to si mi šel
narediti, da si te lepe žabe umazal.
In ga tam krega in se dela žalostno
zaradi tega in otrok se počuti kriv.
In to se ponavlja, in potem prideš
pozno zvečer z drsanja domov in
potem te vpraša: a to mi greš na-
ys
rediti. Tu, to mi greš narediti, da
pozno prideš, tulcaj se začne občutek
krivde pred materjo. In velika veči-
na ljudi vem in stavim, da trpi za
kompleksom krivde pred materjo.
Imam prijatelja, ki je zaradi tega
strahotno živčen in razrvan in ima
strašno težke depresije zaradi tega,
ker ima občutek, da je pred materjo
kriv, da je premalo z njo skupaj,
da se premalo briga zanjo in tako
naprej.«
—	Ali čutite potemtakem vi to
krivdo, da ste krivi pred materjo?
Ne, ne več to, pri vas je zdaj že
širše, kajne?
»O, je tudi še zelo vključeno.«
—	Naj vas vprašam še tole, kar
sem prej povsem pozabil, kako je
bilo pa pri drugem abortusu? Ali je
bil mnogo časa po prvem?
»Par let je bilo vmes, zdaj se ne
spominjam, ne morem povedati to-
čno.«
—	Saj ni tako važno. Kaj ste pa
takrat mislili, ali je bilo vse tako,
kot ste mi že pripovedovali?
»Ja, bilo je obenem lažje in obe-
nem težje. Težje zato, ker človek si,
jasno, prvič priseže, to se ne sme
več zgoditi in se kljub temu zgodi.
No, ampak zgleda, madona, da jaz
res od prepiha zanosim. Človeku re-
češ, zapri vrata, ker je prepih, on
zapre vrata, jih zaklene, da se ne bi
vrata sama odprla, in človek zanosi.
Tako je to.«
—	Kaj ste pa takrat mislili, me
zanima?
»Ja, najprej sem pomislila na sui-
cid.«
—	Oh dajte no, na to ste pomi-
slili? Ali ste to rekli resno, ali zato,
da bo v tem pogovoru le nekaj dra-
matike?
»Resno. Žalostna dramatika ob
abortusu.«
—	Povejte, kako ste pomislili, če
se hočete samo malo spomniti?
»Najprej sem bila prestrašena od
spomina na prvi abortus, ki je bil
zelo hud, posledice so bile zelo hu-
de, zelo hude depresije. Drugič, če
je to umor, že spet en umor, ali
vsaj polumor, ampak nisem pa za
razliko od prvega abortusa niti za
trenutek pomislila, da bi otroka ob-
držala.«
—	Povejte mi, kako ste mislili na
suicid, ali ste rekli tako: zdaj se
bom pa kar ubila, alt pa ste že za-
čeli misliti na izvedbo?
»Ja, seveda sem mislila. Zdelo se
mi je najbolj primerno, da se s čim
»zagiftam«, zato, ker to je najmanj
strašljiva stvar in verjetno najlažje
izvedljiva, ampak težko je dobiti
stvar. Ampak, seveda potem se je
tudi to poleglo. Sem pa razmišljala
o tem, da je praktično nemogoče
dobiti kakšen ciankalij, ker to gre
hitro. S kakšnim barbituratom pa se
ni za šalit. Prav lahko postaneš be-
bec, pa ne umreš. To je bila prva
reakcija. Najprej nisem mogla ver-
jeti, da se mi je to zgodilo, potem
sem pa pomislila, zdaj bo pa čas,
da se ubijem. Strah me je bilo, no,«
—	Pa takrat, ko ste pomislili na
samomor, se niste bali smrti, o ka-
teri ste prej tako s strahom govo-
rili?
»Seveda sem se.«
—	Pa vseeno bi se ubili?
»Življenje se mi je zdelo zelo hu-
do takrat.«
—	In kaj je bilo potem?
»Potem se nisem, potem sem se
lepo pridno skopala in sem šla na
kliniko na pregled. Takrat je bilo
telesno malo hujše. Ni hotel prijeti,
razen tega pa so to delali v leoniš-
ču na grozno mesarski način. Am-
pak, takrat vzameš vse kot kazen
in si tiho in priden, ne upaš mrd-
niti. Potem pa so nas abortiranke
takoj, ko smo se zbudile, eno celo
rajdo, naložili na rešilca pa so nas
peljali semle, na Vrhovce, v mate-
rinski dom, kjer smo pa bile sku-
paj z nosečnicami. Toliko, da nas
niso pobile. To je bil stalen prepir,
stalno zbadanje, stalno zgražanje:
mi smo v bolnici zato, da obdržimo,
ti pa stran mečejo, pa tako. Saj
kakšne pa res stran mečejo kar ta-
ko, za hec, misli, bom že imela
drugič.«
—	Kako pa zdaj? V redu, ne?
»Tablete jemljem. Sem prosila za
sterilizacijo na zavodu za načrtova-
nje družine, nakar so me gledale
kakor bebca, vse tiste ženske. Čim
bolj razlagam, manj razumejo, ne
vzamejo zares.«
—	To ne bi smel vprašati, kdo
je bil oče, je to kočljivo?
»Ni nič kočljivo, so iks imena, bilo
prošlo, nimam nobenega odnosa. Re-
cimo, po drugem abortusu niti ne
ve, da sem zanosila. Sem prišla iz
bolnice. Čez nekaj časa sem ga spet
srečala tam na Miklošičevi: čao,
zdravo. Saj to navsezadnje ni mo-
ška stvar, zakaj bi on imel kaj pri
tem opraviti, ženska ima za paziti.
76
ženska odloča. Če ženska noče ot-
roka, pa naj ne riskira, pa naj ne
da! Saj je ženska tista, ki da ali ne
da, saj ne vzame moški. Matriarhat
je. Materinstvo je tabu, ženska je
tabu, ženska je posvečena, blagoslov-
ljena, koristna. Če povoziš nosečni-
co, plačaš več, kot če povoziš člo-
veka in tako naprej.«
—	Bogve, kakšni bi vi bili, če bi
imeli otroka? Kako bi se spremenili?
>Zelo, to bi bila vsa mehka, pa
blagoslovljena, ne vem, dobra, kras-
na.«
—	Ste zelo blizu moške strani in
ste ženska, to je najbrž odlična kom-
binacija, razumete obe strani?
»Moškega je laže razumeti. Bolj
pošten je, nima tistih skritih žep-
kov, na ženski kar mrgolijo.«
—	Mogoče pa je globlji izvir te
vaše, bi dejal, prave groze pred tem,
da bi imeli otroka ali da bi se spre-
menili v mater, v tem, da se bojite,
da se ne bi s tem spremenili po-
vsem v žensko?
»Ja, bogve, če ni to tudi kje v
meni. Od kod ta averzija do noseč-
nic pa do mamic? Ali pa je — to
samo revolt proti nekemu aprior-
nemu kultu.«
—	Kaj pa otroke imate sicer radi?
»Ja, če sem sama z njimi se pri-
ma razumemo, če so pa starši zra-
ven, se pa obnašam, kot da so ot-
roci velika gnusoba.«
—	Ali jemljete mamila?
»Ne.«
—	Saj bi tega ne zabeležil, če vam
ne bi bilo prav. Ampak, zato sem
vas vprašal, ker ste tako živčni, res
se vam močno tresejo roke.
»Poskusila sem. Najbrž sem res
živčna, ali pa preveč kave pijem.
Ne počutim se živčna, ampak, vča-
sih mi kdo reče, da sem živčna.«
—	Vi čas dobro poznate? Prej sem
opazil, da se večkrat izražate, bi de-
jal, časovno, v časovnih znakih ali
kar simbolih.
»Ja, zelo veliko mislim o tem.
Nič več mu ne zaupam, temu času,
čisto nič več mu ne zaupam, in
vem, da se popači, in vem, da se
ustavi in vem. da se da nategovati
in da se ga da pognati, ni mu za
zaupati, času.«
—	Spočetka, ko sva govorila, so
bile kakšne poze v vaših odgovorih,
kajne?
»Mislim, da ne, ali pa se ne za-
vedam.«
—	Ampak, tisto : mogoče je po
smrti še kakšno življenje in tako,
to je bila poza, mar ne?
»Ne. To je moja stiska.«
—	Da je še kakšno življenje, to
se mi zdi tako..sploh pa, ker
niste razložili stvari?
»Ne, samo rekla sem, da o tem ne
moremo nič vedeti in da nas zato
to plaši oziroma duši.«
—	Najbolj bi utegnila po moje du-
šiti okoliščina, da človek za stanje
svoje smrti ne bi več vedel. To bi
se mi zdelo edino pretresljivo.
»Mene to ne plaši toliko. To je
skoraj, skoraj relativno pomirjujo-
če proti raznim takim predstavam.
Ja, tukaj se ne sme dosti fantazi-
rat, to je po moje nevarno. S tem
prav rajcaš lastni strah, da si nare-
diš prav baubau, da si predstavljaš,
kako bo potem, kako boš v enem
prostoru, kako bo muka, mraz tes-
noba, zmeraj se mi zdi, da bo v
zgodnjem jutru, pa da bo mraz, pa
da bo iz megle pršilo, to je taka ne-
umna predstava, bi bilo pa hec, če
bi bilo res.«
—	Ampak, ste pa mrtvi v tem
hipu, ko se to dogaja, prši, jutro
sivo?
»Umiram, matram se.«
—	Kaj pa, ko enkrat umrete?
»Je mogoče velik prostor, pa boš
čisto sam.«
—	To vas nič ne pretrese, da bi
takrat ne vedeli za svoje smrtno
stanje?
»Ne, ne, ne, to pa ne. Se nisem
dobro uklenjena v to življenje. To
življenje se mi ne zdi bogve kaj. To
je tavanje, iskanje, opičenje, zaleta-
vanje z glavo v zid, ne zdi se mi
to kakšna velika stvar, da bi se je
bilo vredno spominjati. Razen, če
je to šola za nekaj drugega, ali pa
kazen za nekaj, kar je bilo. Tega
ne more nobeden vedet.«
—	Takrat, ko ste govorili, da je
lahko tako rekoč vse poplačano, ali
ste mislili v tem stanju aH že na
tem svetu?
»Na tem svetu ne verjamem, ker
to ni vidno, da bi bile te stvari ize-
načene. To bi bila misel, ki bi mo-
goče pogojevala domnevo, da še kaj
je razen tega življenja, da se nekje
to mora izravnati. Da nekomu iz-
taknejo oči, drugemu pa ne, jaz tega
ne razumem. Vsem ali pa nobenemu.
Ne, prav revolt čutim pri tem.«
—	Banalno vas vprašujem: ko
pravite, da bi se naj to izravnalo
77
ali to pomeni, da bi tam na drugem
svetu ali kje iztaknili oči tistim, ki
so jih tukaj iztikali, ali pa bi tam iz-
taknili oči vsem tistim, ki jim tu-
kaj, v tem življenju oči niso iztak-
nili?
»Tako zelo grobo pa banalno re-
čeno, da bi tukaj ali tam bilo vsa-
komur iztaknjeno oko.«
—	A tako. Ampak, za kakšno pla-
čilo oziroma, kaj pa je naredil, da
mu tam iztaknejo oko? Ali to zato,
kar je tukaj naredil, kar je tukaj
zla storil?
»Ne, mislim, da ni važno, kdo
komu iztakne oko, važno je, da je
bilo nekomu oko iztaknjeno, da se
je pri tem grozno mučil. To je straš-
na stvar.«
—	Kaj pa zdaj? Zdaj smo pa na
drugem svetu, kaj pa zdaj, ali izgu-
bijo tukaj oko tisti, ki ga še niso
izgubili? Da se muke izravnajo, to
hočete povedati?
»Da se muke izravnajo, točno to,
to, to.«
—	Vi delate tudi dobre stvari, da
to izravnate, kaj?
»Malo jih delam, zelo malo. Pišem.
To pa mislim, da je dobra stvar.
Včasih imam občutek, kot da se od-
kupujem s tem. To je zelo pomir-
jujoč občutek, to je zelo dober ob-
čutek. Čudno se mi zdi, da se vam
je zdelo tu nenavadno prav tisto
mesto o smrti. Ste že povohali smrt
oziroma, ali vas je ona že povo-
hala?«
—	Mislim, da ne.
»Takoj bova vedela, pri čem sva.
Se vam je zgodilo, da je kar na en-
krat prišlo : kaj pa če bo zdaj, kaj
pa, če bo zdaj, ta hip?
—	Ne, ni se mi še to pripetilo.
»Ampak, pomislite, to pride nad
vas.«
—	Ste vi že bila v takih okoliš-
činah?
»v smrtni nevarnosti? Že, to je
bil skoraj vsak človek, ampak to ni
važno. Važno je to, da se zaveš, da
boš ti tudi. Jaz ta trenutek tega
strahu ne čutim, zdaj opisujem tisti
strah, ki ga sicer poznam. To je
grozen občutek, to je zelo hud strah.
Strah je sploh najhujša stvar, strah
je velika stvar, to človeka požene,
da miga, da se razvija. Tako se je
sploh vse začelo, civilizacija, vse.«
—	To je odlično. Moram vam po-
vedati, da sem govoril s človekom,
ki ima podobno mnenje, kot vi, in
sicer je to pisatelj Tone Svetina. Bil
sem nekoč pri njem, in je razvil
predme celo fenomenologijo strahu,
kot on to imenuje. Vsa civilizacija
se je tudi pri njem začela s stra-
hom ali pod strahom.«
»Nikoli si ne bi mislila, da bi
Svetina..., ali se Svetino splača
spoznati?«
—	Da, očitno.
»Pozna strah.«
—	Pozna ga še bolje kot vi. Nje-
mu so se dogodki že strnili v eno
samo točko življenja, ker je smrt
dejansko prihajala. On je vse živ-
lene že videl v nekaj slikah, iz ka-
terih je sestavljena naša zavest ozi-
roma osebnost.
»Take ljudi iščem.«
»Te ljudi imenujem jaz brate po
smrti, samo njega je pa še malo
hujše Izvohalo kot mene. Pa ostalo
je v njem, to je važno.«
—	On misli o strahu drugače kot
vi. Vaše življenje verjetno ni strnje-
no v to zgradbo, v to fenomenolo-
gijo, ali kako?
»Vse je razdrobljeno, čisto po žen-
sko, sama šlamparija ...«
—	Malo bi se še nazaj povrnil.
Čutenja smrti torej ne morete opi-
sati, ker zato tako rekoč nimate pra-
vih besed na razpolago, tako pri vas
je, kot sem vas razumel. Poskusite
pa zdaj z druge strani, poskusite
fizično opisati to čutenje smrti, ker
gotovo morajo nastati kake fizične
spremembe?
»Ne spominjam se nobenih fizič-
nih sprememb. V tem stanju se ne
moreš opazovati, v tem stanju, če-
mur pravim vohanje smrti. Takrat
me nič več ne zanima, če se je tuš
na trepalnicah razmazal, kar se dami
redko zgodi, namreč, da se ne bi
zanimala, ali se ji je tuš razmazal.
To je trenutek absolutne samote,
absolutne nezaščitenosti, absolutne
nemoči.«
—	Poskusite to stanje samote, ne-
moči in tako naprej vseeno opisati,
kolikor se le da. Dajte, skoncentri-
rajte se, pomislite, kako je to pri-
hajalo in vas zajemalo.
»Jaz poznam grozo omame, kot
jo opiše horror trip, saj uporab-
ljam čisto narkomanski žargon. To
je stanje omamljenosti, ki pa se na-
mesto v blaženosti pokaže v smrtni
slabosti. Ta moj horror trip je bil
nekje podoben temu stanju. Zelo
zašilo in nepopolno bi se dalo to
opisati tako, da me neka sila sesa.
78
vleče stran od mene v neko popol-
noma novo, drugačno, neznano, ne-
sluteno eksistenco, ki se je, za moje
pojme, seveda bojim. Moji kolegi
so se imeli med kajenjem hašiša pre-
krasno, so bili blaženi, in so mi
pripovedovali, da jih to, da se od-
mikajo od sebe, napolnjuje z nekim
božanskim občutkom. So pa to lju-
dje, kot jih poznam, ki smrti še
niso zares povohali.«
—	AU takrat, ko vas zaobjame ta
občutek, težko dihate, ali kako se
to čuti na telesu?
»Tega se ne spominjam. Mislim,
da telo fizično reagira popolnoma
enako na kakršno koli vrsto strahu.
Gotovo je to kot kako gomazenje
v okolici lopatic in da gre navzgor.
Ne morem pa povedati, kako ves
moj fizis reagira.«
—	Se še česa spominjate?
»Prav zadnjič sem prvič prišla na
misel: mogoče pa ni tema smrt,
ampak je luč. Mogoče je to krasna
stvar, mogoče pa je to trenutek, ko
bo človek nagrajen in potolažen za-
radi vseh muk, med katere štejem
za najhujše tiste muke, ki se zgo-
dijo otroku. Nikdar več človek ne
trpi tako strahotno kot takrat ko
trpi kot otrok.«
—	Mislite s tem zadnjim tudi na-
se, kajne? Povejte kaj iz svojega
trpljenja, kakšno konkretnost?
»Tega še nisem prebolela in zato
ne morem.«
—	Prosim vas, povejte?
»To še ni čisto za menoj, če sem
odkrita, še zdaj ni.«
—	Vas je sram?
»Da. Kot otrok sem bila preganja-
na zver in to sem v nekem smislu
še zdaj, in pokažem, kremplje, ko-
liko so že zrastli od takrat, našče-
perim dlako in zasukam rep nav-
zgor. Preganjalci so zmeraj isti, če-
prav so to drugi ljudje.«
—	Saj to ni nič takega. Dajte, če
morete povejte malo bolj določno.
»Zmeraj je bila falanga žensk, ki
so me izločile, od krožka za ročno
delo, pa do krdela teatrskih žensk,
ki so bile skregane vsaka z vsako
drugo, dokler nisem prišla jaz. Po-
tem pa se je ustvarila strnjena fa-
langa.«
—	Kaj pa, če ste bili vi krivi, da
se je tako iztekalo?
»Kriva sem bila s tem, da sem
bila taka kot sem bila.«
—	Kakšni pa ste bili?
»Taka kot sem sama sebi podob-
na, dosledna. Nikoli nisem hotela
biti apriori prijazna z nekom, ki bi
mi lahko koristil, apriori prijazna
z nekom, ki ima v kolektivu besedo,
ki lahko kaj odloči.«
»Mladi igralci so bili podzavestno
prijazni z ljudmi, ki so lahko od-
ločali. Človek ima pravico nekomu
reči dober dan, edino če mu res
želi dober dan.«
—	Drugače naj ne pozdravi?
»Da, tako sem pa jaz delala.«
—	V prenešenem pomenu ste se
na vseh področjih tako obnašali?
»O, seveda. So stvari, ki jih de-
lam zavestno. Zavestno nisem nikoli
čestitala nekemu pesniku, ki mi ni
bil všeč, ali nekemu igralcu za vlo-
go, ki mi ni bila všeč. Toda, najsi
mi bo nekdo še tako priskuten, če
ustvari nekaj vrednega, mu dam to
čutiti, kadar le morem. To je moja
dolžnost, ker sem jaz ena izmed ti-
stih, ki naj bi ravnala tako. Če bi
tudi drugi ravnali tako, teatri ne
bi bili kokošnjaki.«
—	Vendar pa, saj lahko tako go-
vorite tudi zato, ker ste užaljeni,
ker niste uspeli, ali ne?
»Jaz govorim tako kljub temu, da
sem užaljena.«
—	Potem pa ste vi seveda vsa
bela in krasna in edinstvena, kaj?
»Ne zdim se ne bela ne krasna,
prej bi rekla, črna in brušena. Jaz
ravno zaradi takih stvari nisem pri-
jeten človek in lahko marsikoga, ki
ni osveščen, razumem, da je ravnal
tako, kot je ravnal prav zaradi te-
ga, ker ni osveščen. Če bi bil osveš-
čen in bi kljub temu ravnal, potem
je to z eno besedo, svinja s forma-
tom, kar pa je večina ljudi. Za svi-
nje s formatom nimam niti časa niti
volje, da bi jih resno obravnavala.
Žal mi je za prevzeten ton, ki je to
spremljal.«
—	Dobro, toda ob tej humanosti
žari v vas gon po ubijanju, agre-
sivnost, kaj pa je to?
»Ne dam mu duška, in to je zelo
lepo od mene, to je od mene celo
humano, to je hec. V bistvu gre
zame, ne gre za to, da ne bi bil
nekdo ubit, ampak zato, da ne bo
od mene ubit.«
—	Pa kdaj popustite svojim go-
nom in nagnjenjem?
»Seveda, saj tudi dostikrat popu-
stim, to je normalno.«
79
—	Ampak, pri tako orjaških stva-
reh najbrž ne?
»Pri orjaškili stvareh, pri teh ne
popustim. Seveda, kdaj tudi popu-
stim, toda to si je treba zapomniti.
Gotovo so moji možgani tudi sračje
gnezdo kot drugi možgani, ko je
vse skupaj namešano. To je treba
redno pospravljati, tu insistiram, to
je ena glavnih stvari. Jaz bi groz-
no rada, ûa bi me kdo prepričal, da
sem mala.«
—	Deklica?
»Da, tako mače.«
—	бе nihče vas ni prepričal, tudi
vaši ljubimci?
»Ne, ne. Seveda sem mače, am-
pak mače ima še eno dimenzijo zra-
ven, to pa je treba skriti, če se ho-
češ zraven dobro imeti. Bila sem
ogorčena, ker mi nihče ni naredil
gugalnice.«
—	Katero dimenzijo ima še?
»Možgane ima, ti so zelo aseksu-
alni element.«
—	Pravite, da ste bili že kot ot-
rok preganjana zver. Kdo vas je
preganjal?
»Preganjalec je vedno isti, pa ka-
kršenkoli obraz ima.«
—	To vem, to ste že rekli?
»To je bila zmeraj masa, večja
ali manjša gruča. Običajno so bile to
ženske.«
—	Se je to že zgodaj začelo?
»Šest let. To so bila dekleta. Ne
razumem, da en otrok beži, gruča
pa se podi za njim.«
—	Kaj je bilo na vas, da so se
za vami tako podili?
»Tega še nisem odkrila.«
—	Ali je bilo to žarčenje oseb-
nosti, ali kaj?
»Ne vem kaj, vem le, da sem bila
drugačna in da sem zmeraj nastra-
dala. Potem sem se naučila prila.
goditi se, ne le tako da sem bila
podobna gruči, ampak tako, da sem
bila nad njo, da so me gledali gori.
Nikoli mi ni dobro uspelo, da sem
se skrila v gručo, da bi nekoga, ki
bi bil spet drugačen, spet napadla.
Najbrž nisem tip za kolektiv, tako
banalno povedano.«
—	Ali so otroci tekli za vami za-
to, da bi vas pretepli?
»Da, saj tudi so me.«
—- Stvar je videti nekako metafi-
zična, kaj mislite?
»Ce vprašate koga iz teatra, vam
bo rekel, Svetlana je čudna. Ta čud-
nost se vleče za menoj od zelo
zgodnih otroških let. V čem je ta
čudnost, pa mi doslej ni uspelo od-
kriti. Vsakega človeka, ki sem ga
bolje poznala, sem vprašala, ali sem
čudna. Odgovor je vedno isti: da,
čudna. Običajno povejo to v dobrem
smislu, ker vprašam ljudi, s kate-
rimi se običajno dobro razumem.
—	Kdaj so vas torej začeli tako
preganjati, se poditi za vami in vas
pretepati?
»Stara sem bila kvečjemu pet let.«
—	Vzemimo, da smo zdajle v ti-
sti dobi, in sicer v stanju ko se še
prav nič ne dogaja. Kaj ste naredili,
kakšen gib, ali grimaso, da so se
pognali na vas?
»Si upam reči, da nič. Nekaj si-
gurno vem, da sem bila zelo plašen
in zelo nežen otrok, vase zaprt ot-
rok, to vem, sanjarski otrok, da,
da gotovo zelo sanjarski. Od tam,
od tistega posedanja na jablani na
vrtu, pa do tistega trenutka, ko
vidim grupo punc, kako me podijo
po Vodnikovi cesti, jaz pa v smrtni
grozi tečem, se zadnji čas zaletim
v hišo, če uidem, ne najdem tega
vmesnega člena. Vem pa, da je bilo
isto, ko sem menjala šolo. Nekje v
meni je bila neka drugačnost. Ali je
to druga pasma? Lahko, da je. Jaz
sem dostikrat premišljevala, če to
ni eden izmed pojavov židovstva.«
—	Nobenih znamenj ni bilo na
vas, ki bi jih utegnila motiti in
razbesneti?
»Ne, jih ne vidim. Če gledam fo-
tografije, sem bila suhljata, nežen
punček. Spominjam pa se, da sem
šla s strahom v šolo, ker sem se
bala tujih ljudi. Ali so zavohali ta
strah? To je možno. Ampak, mislim,
da se vsak otrok, ko gre v šolo,
boji drugih ljudi. Mogoče so bili
drugi že rojeni z darom združeva-
nja v gruče, gruče, ki postanejo
zelo hitro tolpe. Otroci so zelo člo-
veški, in to me pri otrocih včasih
plaši. Otroci so direktni, potenci-
rani ljudje z vso tipično človeško
zverinskostjo.«
—	Na kaj konkretno mislite?
»Tukaj se upam sklicevati na Gol-
dingove »Gospodarje muh«. Otroci
ne ubijajo, ker nimajo priložnosti in
ker ne vedo, kako. Kakor hitro pa
zvejo, kako se ubija, to tudi po-
čnejo. Otrok ubija majhne živali kar
naprej. S tem ubija brate, sestre,
starše, vse, kar mu je kdaj priza-
delo kako bolečino ali neugodje. Res
pa je, da so lahko tudi dobri, kot so
lahko ljudje dobri.«
80
—	Poskusite se spomniti, ali je
kje morda le kak na videz nepo-
memben drobec, ki pa bi utegnil
razlagati, zakaj ste bili vedno izlo-
čeni, lovljeni, napadeni in tepeni?
»O tem sem veliko razmišljala in
zaenkrat se mi zdi najboljša razlaga,
da sem druge pasme. Jaz sem sama
videla, kako so psi nekega pudelna
skoraj raztrgali.«
—	Ali jih niste morda dražili?
»Sigurno sem jih, ampak ne hote,
ker se mi tudi zdaj zgodi, da kako
skupino ljudi nehote razdražim. Sa-
mo zdaj znam to napraviti tudi na-
lašč.«
—	Nemara je to fluid ali kaj?
»Jaz tudi mislim, da je to mogoče
fluid, fluid je sigurno. Dostikrat mi
je padlo na misel naslednje: slučaj-
no vem, da v kokošnjake štajerskih
kokoši ne moreš dati liliputanske
pasme, ker jo kokoši takoj do smrti
izkljuvajo. To je instinkt, tu ni no-
benega namena. Otroci gotovo ni-
majo namena nekoga preganjati. Ot-
roci so toliko instinktivni, da so to
počeli instinktivno kot kokoši. O
tem je težko govoriti, človek začne
mimogrede fantazirati. Jaz sem za-
enkrat preneizkušena, da bi natanko
vedela, kaj to je. Bi bilo pa krasno,
če bi to lahko kdo razložil.«
—	To pravzaprav zelo težko ra-
zumem, to vašo posebnost?
»Vas niso nikoli podili, vem, vi
niste bili nikoli v razredu, ko je bil
ves razred proti vam, ves razred
oranžen, tam, kjer pa ti sediš, je
pa temno vijoličasto.«
—	Ali je še kaj hujšega od tega,
kar ste mi povedali, še kakšen huj-
ši, izrazit dogodek?
»Ne smejte se, samo bolj grozne
stvari v življenju jaz ne poznam.
Zdaj sem sprijaznjena s tem, da me
bo skušal zmeraj nekdo poditi. Sa-
mo zdaj sem na preži.«
—	Ali so vas tudi ljubimci tako
preganjali?
»Ne, ljubimci niso, ljubimce vedno
obvladam, na žalost, pravim, na
žalost, ker bi rada, da bi me morda
ljubimec obvladal. Lahko bi bilo
grozno, ampak bi bilo novo.«
—	So vas starši tudi preganjali,
so čutili vašo tujost?
»Eden od staršev je mojo tujost
zelo čutil, mati.«
—	Ali je bilo enako kot pri gruči
deklet?
»Ni bilo isto, ker je bila kvanti-
tativna razlika. Tam je bila gruča,
tu pa eden.«
—	Ali so bila ta preganjanja vsak
dan na sporedu, ali kako je bil pro-
gramiran ta divji lov?
»Mislim, da je bilo to skoraj vsak
dan. Moje otroštvo je zame, če ptf-
gledam nazaj, zelo temne barve. Jaz
nimam lepih spominov na otroštvo.
Spominjam se škafca z vodo in lad-
jico na vodni gladini, to je eden
mojih najlepših spominov. Spomi-
njam se none. Imela sem nono, to
je najlepše, česar se spominjam za
nazaj. Če se hočem lepo spominjati
otroštva, potem se spominjam none
in unra paketov.«
—	Ali vas je v tistih otroških le-
tih morda kdo posilil, in je to do-
godek, ki ga ne morete preboleti,
dogodek znotraj preganjanja ali div-
jega lova, ki tudi nima nobene jas-
ne, logične razlage, mogoče prav za-
to, ker ostaja nek značilen dogodek
skrit?
»Ne, zakaj ste to vprašali?«
6 — Problemi
81
Svetlana Makarovič
PESMI
DOBRO JUTRO
Tovarniški dimnik v jutranji megli,
na njem kar na lepem škopnik sedi
V	tem mrazu.
Mi smo drug drugemu tako naredili,
da se med sabo ne poznamo več
v tem mrazu.
Od časa do časa kdo koga umori,
ali pa kakšnega novega zaplodi
V	tem mrazu.
Škopnik vsem dobro jutro želi,
prelepo piska na človeško kost
v tem mrazu.
Pa to še ni tako hudo,
da ne bi lahko še huje bilo
v tem mrazu.
82
FISCAL
Zdrizdavi sivi polž možgan,
v okrogli glavi prikovan,
in srčni listi makovi,
na vrbin les prilepljeni.
Zaprl se je v drvarnico
z nesrečno vrbjo deklico,
roke, noge odseka ji,
na kup zloži njene kosti,
žvižgaje v svojo hišo gre
in se nikoli ne zave,
da vrba znova oživi
zato, da spet hudo trpi.
V njegovi glavi polž živi,
temnijo listi makovi,
pa kaj bi to, je že tako,
samo, da hujšega ne bo.
Polž je pojedel makov cvet ■
spomin je v vrbov les ujet.
83
ŽALŽENA
Kaj pa je tebe, žalžena,
jutranja megla prinesla,
kaj pa bi ti, žalžena,
kaj bi mi rada odnesla?
Svojega imena ti dati ne morem,
svojega imena ti dati ne smem,
vrni se ob vodi, vrni se ob vodi,
saj imaš sama tisoč imen.
Mrka skozi meglo odhaja,
z butaro nakradenih trhlih sanj,
kako naj bi ji svoje ime dala,
ko pa sem sama ukleta vanj?
Zdaj pa ne bom nikoli več sanjala,
le na meglenem pragu naslednjega dne,
bo votlo spanje, ki ga bom spala,
vsakič zalajalo moje ime.
84
SMRTNIK
Smrtnik se v somrak spreleta,
smrtnik je, smrtnika ni,
kaj je meni, da ga čakam,
z ostrim peskom za očmi?
Ampak v tem zateglem vetru,
v srhih jablane na noč,
v suhi makovi lobanji
je kot smrtnikova moč.
Zdaj se nič več ne sprašujem,
nič se zvedeti ne da,
čakam le na to, kar v grozi
imenujem smrtnika.
ZIBELKA
Zibelka, zibelka,
zibelka bela,
kaj si dozibala
v jutro vesela?
Travica, travica,
trava zelena,
trav je na tisoče,
mati le ena.
Zibelka, zibelka,
zibka krvava,
tu je še trupelce,
kje pa je glava?
Glava iz trave
pa reče tako :
Drugič si rodi
brez glave telo,
da boš tutajala,
pesmi mu pela
in ga popolnoma
zase imela.
85
KOST
Kost, kost,
mrtvaška kost,
suha, bela
veselost,
on je svoje
clotipel,
jaz sem komaj
prav začel,
belo kost bom
izvotlil,
bom piščalko
naredil,
da mi pela
bo lepo
suho, belo
pesmico :
to so sanje,
tega ni,
to se ti vse
samo zdi,
kost, kost,
mrtvaška kost,
suha, bela
veselost.
86
PASLA JE PEHTRA
Pasla je pehtra
gade tri, gade tri,
varijo gadje kaplje tri.
Saj tudi zate,
mamica, mamica,
ki si na svet me spravila.
Saj tudi zate,
fantič ti, fantič ti,
za tvoje kačaste laži.
Saj tudi zate,
dekle ti, dekle ti,
ker si hotela pobegniti.
Pasla je pehtra
gade tri, gade tri,
ti si pa to, kar storil si.
87
COPRNICA
Coprnica zgodaj vstala,
razkopavala zemljo,
nore gobe je sejala
pod stoletno bukvijo.
Žolna trka po drevesu,
trka, trka v nori dan,
on pritisne lice k lesu,
zaužije gobo sanj.
Zrasle so visoke hiše,
v njih prebivajo ljudje,
sanjajo prečudne sanje,
da so tukaj, da žive.
Coprnici se zazeha.
Hiše se zdrobijo v prah.
Večeri se. Cez gomilo
tiho leze črn mah.
KOLOVRAT
Je sineka povila,
v tolmunu utopila,
zdaj pri kolovratu sedi,
se smeje z belimi zobmi,
z lesenimi očmi strmi —
drdr, drdr, drdr.
Le predi, dekle, predi,
prav lepo nit naredi,
ko ura udari polnoči,
se v bledo torkljo spremeni,
kolovrat suho zaječi —
drdr, drdr, drdr.
Le predi, torklja, predi,
mrtvaški prt naredi,
naj iz najtanjše preje bo
za njeno cartano telo,
s kolovratom zadavljeno —
drdr, drdr, drdr.
88
ŠKOPNIK
Bo prišla, bo prišla zelena vigred,
pa bo pelin ozelenel,
škopnik bo po zraku plaval.
Oj gor čez sapo, škopnik ti,
ali si prišel mrtve štet,
ali žive posvarit?
Jaz nisem prišel mrtvih štet —
če je eden, jih je tisoč in več —
prišel sem žive posvarit :
Če vas je tudi tisoč in več,
pa vas vendar ni več kot en sam,
ki nobenega drugega ne pozna.
SVITANICE
Svitanice, čas meglen,
daljne zvezde, pot steklen.
Smolenica, plamenica,
proti grehu priprošnjica.
Kaj vam pravim, sosed vi,
vaša bakla ne gori?
Dolga zima, sosed mlad,
grenka misel na pomlad.
Vrbovica, muževnica,
prva spomladanska ptica.
Tam, kjer je slovo jemal,
je pelinov grm pognal.
89
v TIHEM MLINU
V tihem mlinu luč gori,
ura bije polnoči,
nož je zasajen v prag,
v postelji leži mrtvak.
Zalik ženo je izdal,
vešči je ime prodal.
Plačal je, ko je bil živ —
mrtev ni ničesar kriv.
2alik žena mimo gre,
proti mlinu se ozre.
Nežno z vrat preklete hiše
mlinarjevo ime izbriše.
90
Niko Grafenauer
NOVE ŠTUKATURE
Glasovi v gladki bisernici svita
¡zbrušeni, v sluhu steklena,
ki draži hladni zrak, čez molk razhta,
na robu enega in drugega pomena,
vokalizacija, v kaj izzveni?
V	zrcaljenju spomina čist zapis,
v mrežah strmenja trajanje stvari
in v tenko črto razpotegnjen eis.
V	glagolskem vidu obledela slika
drseče jate neminljivih let.
Pozabljen vonj med gubami jezika.
V	zorenju ivje, v duhu pirueta,
trpežno zvočno sevanje besed,
na nič odtisnjen bakrorez soneta.
Oko v prozornem hladu formalina,
zbita samota, steklo iz spomina
čuti razprti v jutru kot ježice.
Za vekami nebo, na polju ptice.
List je brez teže s senco položen
pod jezik, (v kakšno misel izvezen?)
zlat obolos odmaknjene jeseni
izlizan, slepa pega pod imeni.
Krog v krogih, drobno razenje sveta,
do nezaznavnosti iztanjšan glas,
na plošči igla, izometri sna.
A v vosku spanja višek se topi,
smehljaj v lobanji, v gube vrezan čas,
v razumu oster srež, ko se zdani.
91
Zrak je iz čistih zvokov trajajoča suita,
do belega stržena pridržani dih.
Iz misli v živo črta gabarita,
a noč? vrt v indigu kot hladen žig.
S spanjem oblita polt, odkrušen gib,
v socvetju čutov krhka simetrija,
nenadna vaza, vtisnjena za hip
brez teže v sepio, ki budnost vpija.
Iz grla klije, iz pričakovanja,
iz pulpe molka nespoznavni cvet
brez stebla, v loku napovedovanja.
Zadihana zrcalna prostornina,
v njej misel, nezarasla sled.
V brezlesnem miru vodni tisk spomina.
Prizmatik senc, mat zrak
v luč dahnjen z dagerotipij.
Cisti srebrni tlak
dolge samotnosti.
Na živem robu hlad,
dan poln notranjosti.
Dih v grlu, v smehu vrat
prerezan, tenek stenj krvi.
Sozvočja v lêtu, strajna sled
minljivosti. Vzgib perutnic
v prosojni težnosti besed
brez starih rokavic
in brez neba visoko
v vrh povzpeti sokol.
92
v ušesu litina noči,
tišina? gosti hlad kovin?
V cilindru budnosti
privit spomin.
A luč? pričakovanje
čistosti, kam se izlije?
odsotna. Svinec v spanje,
slast metonimije.
Porozen mir, vokali
v zraku, motna sodavica,
cvetovi zvezd na vertikali.
Samota, gosta sljuda
sprijetih senc, blesk klica
v molku, gibka altituda.
Na dnu neba, visoko
rezke škarje ptic.
Izliv pomena z rokavic
na golo roko
in v zračne sklade
vtisnjeni fosili,
a listje? med čutili
sence, kam odpade?
ki v sluh izjedkano
od šelestenja zrelo
je drevo, a ni živelo
v prostoru? Pod dlanjo
na robu? V mraz vkovan
strmeči ozalitni dan.
93
Franci Zagoričnik
BUGE WAZ PRIMI
GRALWA VENUSS
So pota, ki so. Da bi bilo tako, da ta pota potem predstavljajo
pota, po katerih smo mogoče hodili. So prehojena in vsakršna. Pre-
potovana in prepotena. Pota od jutra do večera ali kakšne druge
misli, ki kam ali ne-kam vodijo. In je vselej tako, da so od do, ali
kar tako in nikamor. Ali še več. Da nikdar nismo in še bomo ali ne
bomo nikoli stopali ali se peljali po njih. Četudi smo zanje vedeli
ali tudi ne, ali iz drugih ozirov. Na splošno je malo poti od vseh
poti in malo časa od vsega časa, kar bi preostalo posameznemu bitju.
Da se potem zgodi kaj takega, ko se tudi že prehojena pota poraz-
gubijo in ostane od njih nekaj drugega, kar pa nikakor ni več pot.
Ali pa preostane kakšna pot in spet nič drugega, kar bi bilo z njo
v zvezi, da je na ta način nerazumljiva in nerazložljiva.
Da se potem vprašujemo, kam smo pravzaprav šli in zakaj, ker
je nekaj vsekakor bilo. A ni ostalo nič od vsega tistega. Ostalo pa
je toliko bolj — nekaj čisto drugega, kar je bilo na poti in nekaj
čisto tujega, nenadejanega in dobrodošlega. Nenadejanega in napoti
in odvečnega. Ali takšno, da se je bilo mogoče začuditi in se je pri-
ključilo nekemu popotovanju od zibelke — kakšne neki? — do gro-
ba — kje neki ali nikjer? — kot obogatitev in razraščanje upanja in
zadostitve. Ljubezen in sovraštvo. Ali krčenje v zbeganosti in strahu.
Neštetokrat smo tako hodili od doma do mesta s prav smešnim
imenom, kar je mogoče reči, kakršno bi bilo namreč bolj po nekih
svojih posebnih lastnostih. Oh, ni mogoče vsega navesti. Mnoge sme-
ri med različnimi kraji bi bilo mogoče imenovati. In če naj bomo
kolikor toliko natančni, saj te številne smeri le niso neštevilne, in
neke se Jih da vsaj za ponazoritev omeniti, kot na primer Dom —
Dom. Treba je razumeti, da se vse poti na neki način in nekje za-
obrnejo in se potem vmejo k svojim izhodiščem. In se tudi razume,
da nimamo v mislih iziključno utrjene pasove zemljišč, ki so potem
posuti s peskom ali kako drugače — z asfaltom ali betonom. A v
večji meri vendarle mislimo na bolj takšne. Za ta primer.
Navadno si potem izbiramo postajališče glede na to, v katero
smer smo namenjeni. Ponavadi so te reči urejene tako, da je vse čim
bolj komplicirano in neudobno. Zal, a je že tako. Generalna usme-
ritev je sicer ena sama. Urejeno je pa tako, da ta nikoli ne more
biti preveč preprosta. Kakor da se za njo kaj takega ne bi spodo-
bilo. Drugače si tega tudi ni mogoče predstavljati. A ne gre za to,
da bi skušali biti duhoviti na račun nečesa, kar je že samo po sebi
duhovito. Recimo, da satire vendarle ne maramo. Tedaj kaže opis —
94
zakaj, kako in sploh? — opustiti. Bilo je skratka tako, da smo se
podali na nekoliko bolj oddaljeno postajališče.
Res je, prav bi bilo omeniti, da nekateri vozniki znajo brez
vsakršnih zadržkov upoštevati kakšne izjemne vozne potrebe svojih
potnikov. Ali je naključje, da so ti ponavadi mlajši? Menda ne. Ne,
saj so med takšnimi vozniki tudi starejši. Vendar so spet drugi
taikšni — zakaj le? — pri katerih ne prihaja v poštev niti pomisel
na to, da bi od njih pričakovali kakšno uslugo. Gre v resnici za
dovolj razvidne stvari. Recimo, da si je nekakšna prevozniška oblast
omislila določene prepovedi in zapovedi, ki bi bile v skladu še s
kakšnimi drugimi urejevahiimi sistemi in interesi, četudi ne pred-
vsem v skladu s potrebami tistih, ki se vozijo in zaradi katerih naj
bi menda bilo vse skupaj. Tedaj se nad kakšno bolj okmelo glavo
ni mogoče niti dosti pritoževati. V zvestem in neomajnem izpolnje-
vanju predpisov je gotovo tudi izraz značajnosti in možate zaneslji-
vosti. Ne pa samo lagodnosti in omejenosti spričo dejstva, da že
predpisi urejajo vse posamezne primere za naprej in za nazaj, in je
pravzaprav tako že vse urejeno, samo prilagoditi se je treba raz-
glašeni ureditvi in svet je na ta način vendarle do neke mere na
najboljši poti do popolnosti.
Izgledi so po navadi dovolj jasni. Vsaj za tiste, ki so stalni
potniki in se tedaj na vse spoznajo. Težje pa je, kadar se v takšnih
razmerah znajde tuj človek, ali seveda tudi domačin, če ta odpove
v svojem siceršnjem navidez ne pretiranem nagnjenju do ustaljenega
reda. Gre za razmerja od zoprnega do nečesa, čemur bi se mogoče
reklo, kaj vem, gostoljubnost ali človekoljubnost — včasih mislim
tako grde reči, kot na primer: dokler se ne boš utrudil biti takšen
in te bo minilo — ali pa se svet v resnici ispreminja.
Ko smo bili že blizu namembnega postajališča, recimo. Podvoza
— in povedati je treba, da vse skupaj ni nič takšnega, nič kaj pre-
tirano posebnega, da bi bilo to potem velika umetnost in takšno.
Neprimerno je in človek bi si včasih želel tudi drugačne resničnosti,
boljše in plemenitejše, da bi se ob njej počutil vrednejšega in več-
jega. A tukaj res ni nič takšnega. Sprva smo bili vsekakor nekam
namenjeni. Gotovo je kaj bilo. Ampak, kot že rečeno, so pota, ki se
jxìpolnoma izgubijo. Vem še, da je to bilo, a kakšni so bili nameni
in kako je to bilo, od vsega tega ni ostalo nič. Kako smo šli drug
ob drugem, v kakšni razporeditvi, kdo je bil ob kom, ali smo se
pogovarjali spotoma, kaj smo govorili, ali smo molčali? Gotovo ni
bilo nič pomembnega, a ne mislim ravno tako. Neka zakleta usoda
je, ki v resnici ravno tisto, najbolj bistveno in najbolj pomembno
sproti podira in izbrisuje. Na površje pa prihajajo in tam obtičijo
nekatere čisto druge reči. Da se navsezadnje že življenje sámo zdi
ponarejeno in neresnično. Dasi gotovo je to življenje. Ravno v tem,
kar se zdi, da ni. Sporoča se čutom in slutnji. Kajti vsa govorica je
zanj preskromna in to potem zavaja, ker se največkrat dozdeva, da
je govorica čez vse.
Gotovo smo tudi tja prišli, kamor smo bili namenjeni. A kje je
to bilo in kako se je izteklo, te zgodbe ni. Zdi se, da je ni. V tem
tudi nič ni, tudi ni namena po tem in tudi nobene želje. In škoda
besed. Zakaj se pisanje ukvarja s tem? Kaj me sili k temu? In jaz
sam? Nemara je v tem le odraz marsikatere misli prav o tem, kaj
je z vsem tem, česar ni, a je bilo. Vse je bilo, od trenutka do tre-
nutka, in ni ničesar več. Preostajajoče pa je to, kar je vendarle tudi
95
bilo in je. In to, ali ne prav tako nerazvidno in nepregledno? Le
dvoje zenic je, ki obvladujeta zgolj svoje zorno polje! Koliko je to?
In kaj }e to? V primeri s čim? Navsezadnje pa je le tako, da je
bilo tisto, kar je ostalo v zavesti, skupaj s tistim, kar se je zavesti
komaj dotaknilo, v isti tkanini življenja. Da torej je — tudi to. To-
rej to, o čemer pa je komaj mogoče spregovoriti. Kako si potem
tisto zamišljati in zakaj? Ker je namreč takšno — navidez nič, toda
dosti bolj resnično od vsega, kar bi se dalo —• ali ne? — izmisliti
si ali si kako drugače ponarediti, ali si napolniti s čim dragim, česar
si ne bi bilo treba ravno izmišljevati, a bi bilo tudi dovolj zanimivo
in takšno — zgodbeno in bralno in potem všečno in v prid dobremu
imenu. A škode ni prav nobene.
Morali bi že srečati avtobus, ki vozi ob tem času proti Severu.
To bi se vsak čas lahko zgodilo, ker je bil čas za to že mimo. Tisti
oziroma tudi, če mogoče nobeden od nas ni na to pomislil, saj pač
nismo bili namenjeni proti Severu. Bolj smo pričakovali neki drug
avtobus, z Zahoda, ki pa se bo na našem postajališču obrnil proti
Jugu. Do postajališča smo imeli še nekaj poti, ko se je izkazalo, da
je avtobus za Sever v resnici na parkirišču pred tamošnjo gostilno.
To je bilo nenavadno zaradi tega, ker je bila to redna, po govorici
tega teksta medtečajna proga, zdaj pa je imel avtobus — poleg tega,
da je bil na neustreznem kraju — tudi že petnajst minut zamude.
To je ravno povzročalo misli o tem, kako je vendarle lepa demokra-
tičnost in svoboda, saj je vendar čudovito videti, kako strogo vpe-
ljani red sveta včasih vendarle ne funkcionira, a ni bilo nič takšnega,
da bi bilo vredno kakšnega posebnega ukvarjanja. In ne pozneje spo-
mina. Ko smi šli mimo avtobusa za Sever, je bilo videti, kako ta ni
bil prazen in mogoče v okvari, v čemer bi bila možnost, da ta avto-
bus sploh ne bi bil avtobus za Sever, pač pa je ta že zdavnaj na
svojem Severu. V njem je bilo polno ljudi. Še več, nekateri med njimi
so morali tudi stati, ker ni bilo za vse prostora, ko je bil pač takšen
čas. Zvečina so se ozirali ven. Tudi voznik je bil na svojem mestu in
bi lahko zdaj zdaj pognal stroj in odpeljal. Bilo je nekaj takega, da se
je kaj pripetilo. Nekomu izmed potnikov je bilo preveč slabo ali kaj
podobnega in ga je sprevodnik pospremil v gostilno, zdaj pa telefonira
v bolnico po ambulantni voz. Bilo je navsezadnje pač kaj, kar se je
nekako urejalo in ta avtobus res ni bil tako zelo važen. Kot že re-
čeno, nismo pričakovali tega. Samo nepotrebne misli in nič drugega.
Kakor da bi kaj bilo, kaj osebnega, kar bi terjalo nujen preudarek
in odločitev in takojšni ukrep. A prav res nič takšnega. Zgolj nek
dovolj samogiben proces besedovanja in nekoliko vsiljen od zunaj,
po nekih povzem postranskih in nezanimivih okoliščinah.
Potem pa je iznenada eksplodiralo, nekaj, v pritajenem in ne-
pojmljivem času.
Od nekod z Juga, z ene med zadnjimi avtobusnimi postajami ob
morju je krenil Možak bolj poznih srednjih let, visoke rasti, mišičast,
a razmeroma nič posebnega obetajočega obraza. Prav toplo že ni
bilo. Zaradi zgodnjega jutra in ker se sonce tukaj priplazi najprej čez
nekakšne hribe. Vsaj ne toliko, kolikor bi človek lahko pričakoval
za poletni čas. Bilo je tudi nekoliko oblačno. Nobenega pravega raz-
loga za kakšno početje, ki ne bi bilo v skladu s tem, in kljub temu
si }e Možak slekel srajco. Nekako je bilo nerazumljivo, navsezadnje
pa njegova stvar. In tako je bilo za nekaj časa kar v redu. Dokler ni
prišel sprevodnik do njega in je bilo na mah nekoliko bolj tesno in
96
bol] vroče. Pravzaprav, skraja niti ne, bilo je dovolj tiho in obzirno,
pa tudi že po drugem nagovoru je Možak oblekel srajco. Ampak ta
tišina se je nekako stopnjevala in vse ostalo. Mislim, da seveda ne
zgolj zato, ker bi bil sprevodnik — ne po svoji krivdi — na pol
plešast. Možak pa — svojevoljno — z nekoliko daljšimi lasmi. Ne
samo zato. Tudi ne samo zato, ker bi to bil takšen kraj ali ne bi
bil kupleraj, kjer se k slačenju nagnjeni ljudje vedejo temu primerno.
To gotovo ni bilo končno pojasnilo, pač pa šele neki pričetek. Šlo
je še za marsikaj drugega. Kar sem tudi že prejšnji dan prenašal —
v nekoliko drugačni obliki, v neki drugi zgodbi. Bili so drugi ljudje in
o tem so mi potem pravili. Toda, bilo je prav tako. In vse prevečkrat
prav podobno. Ne, čisto gotovo ni. Res pa je, da sem si potem tako
mislil. Zaradi neke nelagodnosti, ki pa sem si jo sam nakopaval.
A ne po neumnosti. Vsaj to mislim, da res ne.
To bi bilo navsezadnje več reči in vse v tem tekstu povezane.
Ne bi rad napisal nekaj tekstov na takšno temo, to bi bilo prehudo.
Poleg tega, da mi pisanje ne gre preveč od rok. In še vse ni nič
takšnega. Tudi bi bilo preveč čudno napisati takšne zgodbe za ikakšen
natečaj ali kar tako. In to bi utegnil potem kdo brati in si ves čas
potem misliti, kako je mogoče vse to nezanimivo. Kakor tudi mene
ne bi motilo, ko bi bilo drugače.
Mogoče je vse to, veliko bolj, kot si mislim, odvisno od mene.
Mislim si, da je pravzaprav tako. Docela si mislim, da ne potrebu-
jem nobene vojne, iz katere bi potem koval razne zanimivosti in
bi bilo še kaj več od tega. Kakor nekoč Iliada ali tako izvrstne Seva-
stopoljske povesti in toliko drugih stvari.
Kakor da je to kaj, če nekje stoji avtobus poln potnikov, vožnja
pa se je zaradi nekega posebnega in kdo ve, če sploh kaj zanimivega
razloga nekje zataknila, in po naključju sprevidim, kako voznik že
nestrpno čaka na to, da se bo sprevodnik vrnil s svojega nujnega
opravila. Še to bi lahko spregledal in pozneje ne napisal in bi se
pri tem opravilu oprl na nekaj drugega, kaj podobnega in mogoče
prav tako nepomembnega. Kar pa bi se mi kljub vsemu zdelo pri-
merno, kljub vsej izprijeni negotovosti, ker ta ni od stvari in snovi
same, pač pa od nekih navajenosti, ne'kje nujnosti, nekje pa čisto
preprosto zrelosti. Ki je. Pravzaprav ne vem. Mogoče je le tako, da
imam precej smole in ne naletim, ali sem brez domišljije, ali ne do-
živim nič takšnega, kar bi bilo potem posebno vredno in skratka, ali
ne ravno takšno, kakršno bi mi bilo še najbolj pogodu — meni in
potem tudi drugim: da bi se tako kakor jaz k delu jx)tem tudi drugi
zavzeto podajali k branju.
Do pasu goli Možak mi je sčasoma zaradi nekih razlogov postal
skorajda, nazadnje pa že čisto simpatičen. Sprevidel sem, da neko-
liko ravno zato, ker ga nisem mogel razumeti, ter me je na neki
način silil k premišljevanju in tudi k določenim zaključkom. Ni bil
videti noben posebnež in vendar mi je dal misliti nekatere misli.
Jaz, na primer, gotovo ne bi slačil srajce v avtobusu. Ne zato, ker
to pot ni bilo preveč toplo. Tudi, če bi mi bilo vroče, tega nikakor ne
bi zmogel, ne bi mi prišlo na misel. Kvečjemu bi slekel suknjič. Vča-
sih pa še tega ne. In zakaj ne? Včasih bi se pošteno potil, da bi mi
teklo z lic in vratu in bi komaj odpel kravato in gumb na ovratniku.
In zakaj? Res samo včasih. Ne bi vedel povedati, v katerih okolišči-
nah, ampak res je tako. Lahko bi torej slekel suknjič in zavihal ro-
kave. Ne pa slekel srajce. In zakaj ne? Sploh ne pomnim nobenega
7 — Problemi	97
takšnega primera, da bi se kaj takega zgodilo. In zakaj ne? Ni vred-
no niti misliti na to, da mogoče zaradi hladnejšega jutra ne. Mo-
žaku pa prav gotovo sploh ni bilo hladno. A to je bila njegova stvar.
Kaj morem jaz za to?
Moral sem se zgolj sprijazniti s tem, da je pač tako in da je
tako pravzaprav zelo v redu in olajšujoče. Zaželel sem si, da bi se
spustil v pogovor z njim, da bi ga povprašal o tem in o drugih stva-
reh, a se je Možak nekako povešal in je kazalo, kako komaj čaka
na sprevodnika, da mu bo plačal in potem zaspal.
Bil sem med ukročenimi. 2e sem se prišteval tja, mednje. Skrat-
ka, ni me zanimalo. To pot sem se torej namenil, da bom kar tako
opazoval ljudi okoli sebe ali pa gledal ven — že stokrat spoznane
pokrajine in kaj premišljeval, kakor bi pač naneslo. Se nekaj dni prej
ni bilo tako. Ko sem potoval po isti poti, v istem avtobusu, z istim
osebjem in v isto smer. To je res.
Bilo je tako, da sem bil nekje v sredini na pol praznega avtobu-
sa, tako kakor danes, le da je zdaj pri tem tudi ostalo. In sem si
mislil, da se ne bi ravno izpostavljal vsem tistim že znanim pokra-
jinskim podobam in premišljevanjem. Sedež poleg prednjih vrat je
bil prazen, zraven njega pa je sedel sprevodnik, ko je že vse poka-
siral in se ukvarjal z nečim drugim. Domislil sem se, da bi rajši se-
del spredaj in opazoval avtomobile. Pri tem gre namreč za nekaj
drugega in je vsak čas kaj nenadejanega in zanimivega, to pa prihaja
v takšnem zaporedju, da človek sploh ne utegne veliko misliti na stva-
ri, ki so sedle, kdo ve kdaj, vanj, in premlevati vse mogoče, ampak
ima pred sabo določeno živo dogajanje, nenehno gledališče, z nešte-
timi naključnimi igravci, in se to potem tudi nenehno vpleta v člo-
vekove misli in jih to tudi vodi in določa. Tako da je vse skupaj
dosti bolj zabavno. Moral bi torej zaprositi sprevodnika, naj se mi
umakne.
Za to pa sem porabil kar precej časa. Izbiral sem tako besedo,
ki bo temu najbolj primerna, kakor tudi potrebno mero odločnosti.
Besede so bile vse neprimerne in neznane. Tu je bilo nekaj izkušenj
še od prej, nekaj drugačnih besed v tujem dialektu in izvirajoče iz
prav tako tuje mentalitete. Predvsem neke živosti, ki se je kazala
v podjetnosti in nekakšni gospodujočnosti, pač v prostoru, za kate-
rega odgovornost bi nosilo na svojih ramenih vozno osebje. Po drugi
strani pa sem čutil v sebi pojav določene želje, po svoje vsekakor
normalne, in nujnost, da tej želji sledim, tako kakor sem slutil tudi
verjetnost, da ta moja namera ne bo naletela ravno na dobrodošlico.
Pobral sem torej svoje stvari, kar je bilo, in se podal naprej.
Pri vsem tem početju sem ves čas vedel, da bi se vse to lahko
odvijalo veliko bolj preprosto, oziraje se predvsem na lasten nagib
in manj na okoliščine, v katerih sem se na svoji poti nahajal. Pri
tem ni toliko važno, če je bila ta pot nujna. Kakor tudi vse ostalo
ni bilo toliko važno, da bi si moral delati kakšne skrbi. Potem je
bilo še to, da je na tistem prostem sedežu poleg sprevodnika ležal
njegov računalnik, takšen za majhne pravokotne vozne listke s pol-
no številk, tako da včasih ne veš, katere med njimi označujejo vozno
ceno. In tisto se je zdaj pokazalo kot nekakšna ovira, ker je bil se-
dež na ta način nekako zaseden. Rečeno je bilo, da je še dosti pro-
stora v avtobusu. In nekaj je bilo obotavljanja, da sem rekel tisto
o bolj zanimivi vožnji. Zdaj ni sledil noben ugovor več. Tudi sam
sem kar obvisel, ne da bi kazal kakršno koli voljo za kaj drugega in
98
ne kakšno posebno nagnjenje do tega, da bi svojo voljo še naprej
uveljavljal. Skratka, bil sem kakor tele privezan k tistemu sedežu
in bi se me dalo na primeren način tudi nagnati. Potem je spre-
vodnik le pobral svoj strojček in se umaknil, da sem lahko prisedel.
Rekel ni nič, tako da je bil pogovor za vso pot opravljen. Le v ne-
kem mestecu, kjer se je avtobus potem ustavil. A je bilo nekaj ma-
lega.
Mlajša ženska je hotela sesti zraven mene ta čas, ko je imel
sprevodnik opravka zunaj. Vprašala je in sem ji povedal, da najbrž
ne, misleč na to, kakor že je s temi stvarmi, da tukaj sedi sprevod-
nik. To je slišal in se je hitro oglasil, da kar naj. Se dvakrat je rekel,
in nič drugega. Potem je samo še nekajkrat pogledoval tja dol k
njenim kolenom in naprej, kolikor je bilo v te namene razvidnega.
Kaj vem! Dež je lil večji del poti in v ustih so se mi valjale neizre-
čene grde besede.
Najbrž je bilo kaj narobe z vsem tem. Drugič pa si potem nisem
nič kaj želel, da bi se kako kratkočasil tam spredaj. Tam je bil v
resnici pravi dolgčas. Prav treba mi je bilo tega. Raje sem se pre-
puščal nekaj večji negotovosti, čemur bi rekel tudi svojelastni usoje-
nosti. In to, ali mi ni ravno to ustrezalo bolj, bilo bolj podobno meni,
in ne tisto pohajaštvo in bivanje v nekakšni navidezni boljši usodi.
Tudi nisem za v okras, da bi se me kdo ob pogledu name posebno
razveselil, in ne takšen, da bi znal, ko bi se pokazala potreba, kaj
spremeniti. Biti uročen gotovo vsebuje tudi takšne stvari, kot je
previdnost in potem zamujanje pravega trenutka, ali celo spregledo-
vanje takšnih trenutkov. Dogaja se potem velikokrat tako, da je vi-
deti kakšna stvar zelo narobe in bi se bilo treba na nek način zoper-
staviti in upreti skratka nekaj ukreniti in spremeniti stvari. Po-
zneje pa se izkaže, da je bilo v resnici vse v najboljšem redu, še več
— moral bi krotiti svojo kljubovalnost in se bolj posvetiti ravno tisti
stvari, ki sem se ji upiral.
Spredaj se je sprevodnik igral z gumbi pri transistorju in je bilo
tako, da mu nobena reč ni bila všeč. Zunaj je bilo tudi že takšno, da
si ni bilo mogoče najti druge zabave. Bilo je nekam takšno, da sem
si mislil, ne da bi se opravičeval: ali misli, da je doma v svoji štali?
A pravzaprav, kje je vse to?
Vse te reči sem že nekajkrat pustil vnemar. Nekajkrat sem si
že zaželel, da bi bilo to tudi že dokončno in da se s tem sploh ne
bi več ukvarjal, četudi je nekje v osnovi vsega tekla kri spričo neke-
ga prikritega pogromaštva, ki se je nazadnje vendarle moralo raz-
kriti. Ali vsaj to, da bi bilo vse to že opravljeno in za menoj, s tem
pa tudi moje hotenje in s tem nekakšno moranje, nekakšna dolžnost.
Čeprav še zdaj ne vem, kako je z vsem tem, kaj lahko je in ali ne
bi vse skupaj raztrgal in pozabil.
Gre zdaj le za neko drugo početje. Za to, da zdaj med vsemi
znaki, ki so mi na voljo, zbiram skupaj besede. Med nečim, kar je
že nekje od začetka urejeno in nikakor ne kaotično, izbirati neki
drugačen red, kar so potem besede, stavki tistega, kar bi hotel po-
vedati, ali tudi, za kar mi sploh ne bi bilo. Iz dane tastature z belimi
tipkami, na kateri so označeni z velikimi črnimi znaki isti veliki in
mali znaki, a drugačnih oblik, vsekakor pa dosti manjši. Na drugač-
nem stroju so lahko tipke črne in znaki beli in tako naprej.
Gotovo je najprej pred mano zamisel neke besede, potem pa
prebiranje te, iste besede na tastaturi, pri čemer se zgodi to, da je
99
beseda najprej raztresena med ostalimi sicer urejenimi znaki. Ti za-
radi tega ne menjajo svoje razporeditve. Le zamišljena beseda pride
v stanje raztrešenosti, da na tem prehodu zaporedni znaki posamez-
ne besede niso razporejeni drug poleg drugega, tako kot je to potem
zapisano. So sicer raztrešeni, vendar pa vedno po neki trdni in za-
nesljivi zakonitosti. Vsi znaki so kljub besedi na točno določenih
mestih in bi se lahko reklo, da je raztrešenost besed samo navidezna.
Do takšne navidezne raztrešenosti pridemo pač po tem, kako si pred-
stavljamo besede in kako te v zapisanem stanju tudi so.
Sámo prehodno stanje besede je potemtakem v drugačni prostor-
ski razporeditvi od tiste, ki jo imamo za običajno in s tem, ali ne
tudi za edino smiselno — in se tako izkaže, kako je zapisana beseda
zgolj v enem izmed svojih možnih prostorsko oblikovnih stanj. Spri-
čo zakonitosti, ki lahko zavladujejo med različnimi razporeditvami
znakovja in tedaj tudi spričo različnih izoblikovanosti besede, pa se
pojavi tudi vprašanje, kako pa je z besedo, ko je ta še pred tastatu-
ro, ko je še zunaj svojih, v pisavi prostorsko oblikovnih možnostih.
V kakšnem iStanju je beseda tedaj? In celo to, v kakšnem stanju je
beseda sploh, tudi ko je ta že zapisana. Ali se ne zgodi to, da je
zapisana beseda samo zapisana beseda in da sama po sebi ni nič več
kot samo to. Namreč, da so v njej razporejeni znaki po vnaprej do-
ločenem redu, ki ima svoj smisel v tem, da je z njim podana dolo-
čena beseda v določenem prostoru in v določenem razmerju z osta-
limi besedami. Kar so potem zapisani staVki, zapisane misli, ali pa z
enako možnostjo zgolj pisemsko izoblikovani prostor, ki lahko da ne
vsebuje zapisanih stavkov in ne misli, ali pa stavkov brez misli, ali
pa misli brez stavkov, ali pa sploh brez enega in brez drugega.
Tako si je mogoče zamišljati zapis, ki ne bi bil besedovan, kakor
tudi takšnega, ki ne bi bil bralen, vsaj ne na običajni način, kolikor
pod branjem mislimo na takšno početje, ki nam bo iz razbiranja
znakov, zlogov, besed razkrival takšne sklope teh sestavin, ki bojo
potem podane misli, od črke do črke točno določene, ki bojo potem
tudi prebrane na en sam in nedvoumen ali več nedvoumnih načinov.
Branje je gotovo med najpomembnejšimi elementi pisanja. Težko
je reči, kljub temu, da šele z branjem pridobi pisanje svojo dokončno
obliko, kolikor mislimo na branje zapisanega teksta — omenili smo
namreč tudi branje teksta na tastaturi. Kajti tekst se pri branju bi
stveno ne spremeni, materialno ostane takšen, kot je bil zapisan, obli-
ke ostanejo, kolikor ne gre za porabo, torej za obrabo in odsluže-
nost. Branje pomeni predvsem to, da se tekst bere od čike do črke,
kakor je zapisan, kar je potem črkovanje, ali zlogovanje, ali bese-
dovanje, pri čemer se lahko že zajemajo kar celi sklopi zaporednih
besed. Tudi, ko gre tekst v nič, gre v nič takšen, kakršen je. In kljub
temu je branje pomembno, saj omogoča nekaj kot vzpostavitev pr-
votnega stanja teksta, tistega namreč, ki se je dogodil med pisavo,
med tekstiranjem teksta, ali še pred tem, ko še ni bil v stanju mož-
nosti zapisa.
Tekst gre tedaj skozi različne pojavne oblike. Nahaja se v raz-
ličnih agregatnih in drugih stanjih. Le nekatera od teh stanj bi bila
potem vidna in slišna, ali tudi avdiovizualna, kar je nekaj drugega.
Pri tem mislimo na vse mogoče vrste in oblike tekstov, od tistih,
ki ne prinašajo ali prednašajo izdelane misli pretvorjene v znane
in razberljive besede, pač pa puščajo bravcu na voljo, da se ob njih
sam odloča za določene misli, kakršne hoče ali more misliti, ali pa
100
da se ob njih ne odloča za krkšnokoli določeno misel, da je tekst
zgolj nekaj, kar dopušča v svoji prisotnosti, ne da bi čutil katerokoli
vrsto svojih potreb po razmišljanju, ali še manj, da bi se k temu silil.
Kar seveda sploh ne pomeni, da tekst ne bi bil na področju mišlje-
nja, ali da z njim ne bi imel nobene zveze, tudi če to ne bi bil miš-
Ijenski tekst.
Kot prvo smo omenili zamisel besede. Ta beseda je v neki točki
gotovo domišljena in še prej iskana in najdena, privabljena v zavest,
tako da bi se našel besedni izraz za neko željo in potrebo. Gre torej
za prevajanje nečesa, kar je bilo ali naj bi bilo, v določeni znani in
razberljivi besedni izraz ali ureditev. A pride tudi tako, da beseda
ni prav nič iskana, da se pojavi na svojo lastno željo in po svoji
lastni potrebi. Tedaj po navadi tudi ni nujno vezana na neki za na-
prej določeni pomen in se tudi ne kaže v takšni obliki.
Iz vsega navedenega bi bilo nujno sklepati na to, da je tekst
tudi že pred zapisom in prav tako tudi že pred samo zamislijo teksta.
Ko se tekst pojavi s posredovanjem znakov, je to in na ta način
samo eno izmed njegovih možnih stanj. Tekst, literatura, umetnost,
svet že je. Ce se svet, ali nekaj, ali tekst dogaja že pred svojim zapi-
som, potem hoče biti ta zapis opisen, je post festum, po tem, ko se
je že vse dogodilo, je samo bolj ali manj spretno ponavljanje, pre-
tvarjanje, pretvoritev tega, kar je bilo in kot takšno nemožno, da bi
obstalo, v takšno, kar daje nemožnemu možnost nadaljnjega obstoja,
in da bi ta možnost bila možna, se dogaja s prvotnim nezapisanim
zapisom to, da je zreduciran na hotene pomene, na želene učinke in,
kolikor nam gre za napisani zapis, na znane besede. In obratno.
101
Dimitrij Rupel
AMERIKA
Sporočilo je prišlo pozno ponoči. Predno sem vstal izza pisalne
mize, je že nekdo dvignil slušalko. Nato sva si pomahala po globini
hodnika: že sem prekoračil razdaljo. Bil je Morrie, glas, ki vsebuje
precej soka, neprijaznost so mu morali izžgati v kakšnem protijudov-
skem taborišču pred mnogimi leti. O tem našem srečanju se je bil
pogovoril s svojo ženo in otroki, če bi bil petek v redu? Petek je
odličen. Neki stari profesor, zares star star profesor bo zraven, neki
stari profesor žene Charlotte, po imenu Johnson. Dobro je, da si
napišem naslov. To je res dobro. Napišem torej na enega tistih list-
kov, ki urejeno obdajajo telefonske jaslice :
64 Gardener Street, Brookline.
Vzeti moram podzemsko preko Fenwey proti Riverside. Zapisano.
Fenwey, moral je biti vetroven jesenski dan, vetrovi iz Kanade,
iz Aljaske, iz Grönlanda, to ne bi mogel biti veter z Atlantika, saj je
Atlantik tako preprosto in prijazno morje, tudi če se sprehajaš ob
obali kje na koncu sveta, »konec sveta« je resničen kraj, kjer moraš
celo plačati parking, kje po tistih travnatih rtovih Nove Anglije, kjer
se vidijo rdeče lesene hiše in zasilni leseni pomoli, in če zelo vrši,
če čutiš, kako ti piha do srca, ne pomisliš, da bi ta zračna ostrina,
ta neljubeznivi eter prihajal z gladine atlantskega vodovja, ki komaj
še zdrži ločevati rojake iz starega kontineta, po katerem se tako lahko
pride do Amerike, ki je zadnjih štiristo let počenjal civilizacijo, ki jo
ljubim, takšne sladke usluge. Ta veter so skovali barbari, nevoščljiva
ljudstva, ki preživljajo vekove v tajgah in tundrah, ki se morajo
boriti za zajtrk in za kosilo, ki umirajo zaradi preprostih reči, kot
je ribolov in gradnja hiše ali poroka. Pred postajo Fenway je pre-
cejšen trg, ki je pravzaprav trg pred veleblagovnico SEARS. In tu
ima veter prosto pot. Iz žepa potegnem koledarček za leto 1972 in
strani plapolajo kot zastavice:
1972 September
28
Thür.
The Critic as Artist, Ed. Gilbert A. Harrison
Liveright
368 Park Ave. Sou., New York, N. Y. 10016
Švignem mimo Eliota in McLuhana in nekega Johna B. O'Mal
leya.
Nato:
October 1972
5
Thür.
102
Egon IS*"
Nato:
Espousal Retreat, Stigmatine, Lexington Street.
»Ali mi zaupaš?« »Zaupaj mi!«
Prišel je vlak. Ko grem mimo voznika, vržem v avtomat 25 cen-
tov. Veter je prenehal, zdaj je samo brnenje. Kaj je Espousal Retreat.
Dom zakonskih parov, ki jim je začelo iti za nohte. Tu v tišini se
pogovorite o svojem življenju. Na voljo so profesionalni popravljalci
zavoženih zakonov, psihiatri, duhovniki. Hiša na hribu. Lexington
Street, stran od mesta. Na steni barvni portret predsednika Nixona.
Izstopim v temo. Nekaj biciklistov krmari skoz vrata bližnjega inter-
nata, visoka črna vrata z zlatim grbom. Vse ceste so v hrib ali na-
vzdol, na presečišču je postaja. Veter se je umiril, stopam po listju,
cesta zavija, ulične oznake so pripete na drevesa, da je kot v kakšni
risanki. Mir je. Nežne svetlobe skoz vrtne nasade, rožnate in oranžne,
domače luknjice, kot da vabijo ptice. Ker je sušno, se listi, nagrban-
čeni, zviti, zafrknjeni, drobijo v prah. Vsakokrat naredi droben hrst,
kot če bi velikanova noga pohodila žuželčji hrbet.
Pozvonim pri vhodu v hišo pravljic. Pred nogo čeden hrastov
list, rumenkast, pod njim malo zraka, ki ga privzdiguje, ko se v no-
tranjosti odpirajo in zapirajo vrata, naravnam ga s konico, da pade
pod čevelj. Pritisnem. Vrata se odprejo, mali Morrie se priklanja
in vabi kot dvorjan. Hrst! Nato še malo zasukam zdrobljeno krpico.
Z vrta plava nov list. »Ali mi zaupaš?«
Sončni dan sije na hišo, kjer popravljajo posledice zakonskih ka-
rambolov. Sveti oče in sveti Nixon imata dopadenje nad grešniki.
Sobe so narejene tako, da lahko zakonci uživajo v samoti ali v druž-
nosti. In po razsvetljenih, spokorjenih glavah pada jesensko listje.
Stigmatinsko zakonsko zatočišče uporabljajo tudi v akademske na-
mene. V njem se zbirajo znanstveniki, če hočejo v miru preučiti ne-
varnosti in stranpoti, ki čakajo svet, ko se bo spreobrnil po njihovih
navodilih. V tem izumiteljskem samostanu se zbiramo pod vodstvom
Morrie-ja. Encounter-group! »АИ mi zaupaš?« »Zaupam ti, Morrie!«.
V snežnobeli sobi z rjavimi vložki sedi stari stari gospod John-
son. Charlotte pripravlja večerjo. Stari stari profesor vstane, se pri-
kloni in beli lasje plovejo po zraku kot razvlečen sladkor. To je
visok starec, njegove roke so prave šape, na gosto pretkane z modri-
mi žilami. Sedemo v rjavo usnje in Morrie postreže z vinom. —
Rosé?
—	Yugoslav Riesling?
—	Se spominjaš starega Parka? Bog mu daj dobro. Ta je vedno
hodil gor in dol po predavalnici in nekaj mrmral v muštace. In biti
je morala popolna tišina. Spominjam se nekih izpitov... moj bog.
samo pogledal ti je v oči, postavil majhno vprašanje... včasih je
povedal kako šalo in te opazoval, kako reagiraš, v trenutku je videl,
kakšna sorta si. Redfield... Redfield, poročil se je s Parkovo hčerko,
bog mu daj dobro, stari tega ni rad videl... on je bil velik socio-
log... spominjam se, ko se je vrnil z enega svojih potovanj, mislim,
da je bil v Avstraliji, takrat sta stanovala, ali ji je bilo ime Dorothy?
kaj vem, kako ji je bilo ime? stanovala sta v eni tistih starih hiš,
ko greš z univerze proti jezeru... ne vem, kaj je že bilo. Park je
telefoniral, naj pride domov, da je prebral neki Redfieldov članek,
in da s takim brezvestnežem že ne bo živela ...
—	Chariotte ...
103
Vstopila je gospa v rdečem. Majhen orlovski nos in očala v veli
kanskem polju rdečega. Nosila je pladenj majhnih ocvrtih venčkov.
—	Morava se domeniti za sestanek... da ne pozabim... reče
Morrie.
—	To so gobe, reče Charlotte.
Potegnem koledarček in zapišem na stran, kjer že stoji:
November 1972
16
Thür.
tell Kurt about GAC
naslednje: »meet Morrie at 12«.
—	Jaja, to je Charlottina spocialna predjed, reče Morrie.
—	Nisem si mislil, da zna tako lepa gospa in tako odlična socio-
loginja tudi tako dobro pripravljati jedi, reče stari stari Johnson.
—	Mmmm, reče Morrie, — mmmm, mljas!
—	Oh to, našla sem v lokalnem časopisu med kuharskimi na
sveti.
—	Nisem si mislil, da so se lokalni časopisi tako dvignili! reče
starec.
Hiša je malce oživela, v sosednih prostorih so se prebudili ne-
kakšni otroški glasovi in zahteve. Bilo je tudi cviljenje kolesc, nato
gramofon igra same bobne in sopenje ohripelih oseb.
—	Gremo v jedilnico, reče Charlotte. Johnson in Morrie se
dvigneta in si medtem gledata v oči. Starcu igrajo v očeh peklenski
prizori iz renesančne pesnitve.
Sedimo v polmračni sobi, gledamo na komaj nekaj metrov ob-
sežen vrtič s peskom in kamnitimi kipci, osvetljen iz kota, da je
videti kot akvarij. Gospodinja servira juho. Rožnato s češnjami. Po-
kusim in je mrzla, okus pa sladak, diši po konjaku, češnje so trše
kot navadne, skoraj drobijo se, kot razmočen les.
Nato zraste na sredini mize krožnik z najmanj sto kosi mesa.
Ugledni starec Johnson med žlicami govori nekaj o Redfieldu.
—	Njegova hčerka nas obišče kasneje ponoči, reče Morrie. Nje-
gove oči pa švigajo. Starčeve oči.
Lovimo se na travniku. Slepa hoja! Moraš zaupati tistemu, ki te
vodi, roka je topla in te stiska. Zaupati moraš, da ne stojiš kje nad
prepadom, ker pač nimaš več oči in nisi sam zase. Zaupaš, da te ne
bo povozil avtomobil.
Zvoki jedilnega orožja. Miniaturno sabljanje za jedila. Kipec
v sredi akvarija žari v zeleni luči. Za hrbtom se odprejo vrata in
potem ni nikakršne hoje, nobenega glasu. Zaupamo gostiteljici, da
nas niso prišli ujet.
—	Vojne še ni konec, reče starec, — vojne še ne bo konec, le
poglejte, vse te čudne nebesne spremembe, ti vetrovi, popolnoma
nenavadni... Ti vlaki, kako vozijo in ustavljajo sredi proge, v pre-
dorih pod zemljo ...
Potem rečem: — Zelo sem se napil, moram se malo sprehoditi.
In zaidem med stopnišča te hiše, ki se vedno bolj razburja. Malo mi
je slabo zaradi rožnate juhe s češnjami. Vzpenjam se po lesenem
stopnišču, stopnice so obložene z mehkim tapisomom, vse je tako
prazno in bučno. Nato padem v sobo, kjer leži neki gospod na neki
ženski. V suknjiču in z zlikanimi čevlji, bleščečimi, črnimi, ves čedno
opravljen, v beli srajci z zlato kravato, hlačam se pozna raven, trden
rob, čeprav so zdrsnile s pasu. Sploh ne sopiha, ampak neslišno po-
104
mika zadnjico, ženska pa je negibna na širokem ležišču, da je živa,
opaziš le po tem, da z eno dvignjeno roko cufa neki plakat na steni,
po malem ga cufa, komaj kakšni snežni drobci odpadejo na gospo-
dove rame.
Otroci so začeli predvajati Brahmsov violinski koncert in po celi
hiši teče medena muzika. Od spodaj slišim Johnsonov zveneči glas,
nekoliko upočasnjen in vibrirajoč, o tem, kako vojne še dolgo ne bo
konec. Potem razmišljam naslednje:
»če pride nekdo zraven in poskuša opisati, kar se dogaja, se
tisto, kar se dogaja, nujno spremeni, torej ne more opisati doga-
janja kar tako preprosto, ker mora upoštevati tudi sebe, to, da
je prišel zraven«.
V zatemnjeni jedilnici pred zračnim akvarijem se sučejo drobni
oblački dima in gospa Charlotte premika posodje. Pribor zabrenči
le še od časa do časa kot kakšna srebrna čebela. Morrie jé kruh. In
pometa po prtu s kratkimi, voščenimi prsti. V kaminu se premikajo
nekakšne klade. Nekdo prižiga in malo se smodi, da diši po gozdnih
požarih. Nato se po stropih zapodijo rdeče lise. Premišljujem, da je
žvenketanje pribora najnežnejša glasba na svetu. Potem odprem kole-
darček in zapišem :
Amsterdam — Ljubljana, JU 231.
Zaprem koledarček, ga spravim, nato ga prestrašeno spet poteg-
nem ven in dodam:
vprašati, ali iz LaGuardie ali iz JFK.
Potem pridem potolažen med ljudi. Gospod Johnson skoraj leži
na usnjenem naslanjaču, na pol spi in glasno govori. Okrog je zdaj
mir. Gospa Charlotte sedi poleg kot pazljiva mati in pestuje nekakšno
mačko. Morrie kadi in mežika. Starec leži, sprostil se je, odpel srajco.
Iz njega prihaja počasi kakor v filmu.
Predstavljajte si veliko dvorišče pozimi, ko vlada noč in vendar
v velikih razmakih brlijo rumene luči. To so skromne svetilke, na
zarjavelih kandelabrih, ne posebno visokih, upognjenih pri vrhu in
čisto tenko zvezanih z lučmi, da jih občasni veter zamaje kot sadež,
ki se bo zdaj zdaj utrgal, visoko v eno in drugo stran. Po malem
sneži in po dvorišču so obsežne, a plitve luže, po gladini se jim nabira
krasta na pol raztopljenih snežnih gručic, po njih sedajo nove in nove,
stare se raztapljajo in pogrezajo v rumenkasto močvirjece, ko se
kakšna posebno plitva neravnina najxilni, se od gmote nenadoma
odloči počasen potoček brozge in se pocedi do bližnje globlje jame
kot gnoj iz očesa. Veliko dvorišče je kot vojaški poligon neke stare
odmrle armade, ponekod kakšen zarjavel bicikel, kakšna preluknjana
nočna posoda in razcefrana, od mokrote lesketajoča se pnevmatika.
V dnu dvorišča sta dve umazanorumeni hiši, ki sta kot večji starinski
vili, lahko pa bi bili tudi zapuščeni poslopji vojašnice.
Pravzaprav sta stavbi nekoliko privzdignjeni nad dvorišče, kjer
se počasi vlečejo nočne megle, prežrte od mokrih snežnih drobtin.
Svetilke včasih malo zacingljajo, ali pa je slišati samo nategovanje
kovinske žice kakor jetniška veriga. Svetloba pa je, kakor da bi se
luna dokončno razjokala v bledo luč in se v prežvečenih vlaknih
spustila na zemljo.
Predstavljajte si, da je ta velikanski prostor popolnoma opusto-
šen, po umazani belini snega ni nikakršnih stopinj, nikjer znakov
življenja, tudi nobeno okno v stavbah ni razsvetljeno, žlebovi in zi-
dovi so natrgani, razjedeni, marsikje so lise od zamakanja, ponekod
105
manjkajo šipe, vsaj nič se ne svetlika, nobene bleščice, nobene iskre,
nobene pike, nobenega razobešenega perila ali obraza prilepljenega
ob šipo. Predstavljate si, da stopite na to dvorišče in da ste prišli
z dolgega potovanja, utrujeni.
Obstanete in premočeni čevlji ter ledene rokavice so vam prva
skrb. In veter. In mrak. In sneg. In kraste po tleh. In potrkavanje
svetilk. In pozabljeni rjaveči predmeti. In ta počasna vlaga, ki se
razteza. In mrtva okna dveh hiš. In se zamislite, kako ste pričakovali,
da vendarle naletite na koga, da vam dobrodušna roka pokaže vrata
gostilne, toplega prostora, jedila, hrup, zatohle čumnate, rdečelične
ženske.
Predstavljate si, kako je kdaj še bil božični večer in slaščice in
staniol papir. In oblazinjeno pohištvo in konfeti in okraski in kakšen
starejši gospod, ki si je nadel papirnat klobuk. In kakšni otroci, ki
tekajo okrog z naročjem igrač. In kakšen gramofon. In zdaj je vsega
konec. In mogoče kazen za nekdanje udobno življenje.
In potem prekoračite to brozgasto stepo, ob vsakem koraku se
vam seveda noge neprijetno ovlažijo in lasje vam obrišejo čelo kot
kakšni izrabljeni avtomobilski brisalci. Prispete do vhoda v levo hišo.
Prestopite nekaj vegastih stopnic, ki se premikajo pod vašimi koraki.
Znajdete se pred vrati in poskušate jih odpreti. Trdo gre in z vlago
napiti les topo ječi. Tik za vrati je jama kot kakšen poskusni grob.
S stropa kaplja in slutite, da so maroge zlatorjave, če ne rjavozelene.
Ka levi je površno zabit vhod, trami in deske, polne zijajočih trsak
in žebljev, na desni razkopan kup opek. Iz ozadja prepih. In pajče-
vine. In netopir in trop miši in luže in kapljanje vode in vonj po
zoglenelem, plesnivem, mogoče tudi ščepec vonja po pokvarjenem
mesu.
Zelo se vam gnusi notranjost te hiše in ne cenite preveč njenih
prebivalcev.
Potem zaslišite, tokrat od zunaj, iz smeri odprte meje prostranega
dvorišča življenje. Kakor sprevod ljudi, ki malo veselo vzklikajo,
malo se resno pogovarjajo, predvsem pa se z neurejenimi koraki in
poskoki norčujejo iz slabega vremena. Obrnete se in se z eno roko
oprete na podboje, z drugo pa brskate po čevlju, če je morda vanj
zašel kak večji kos mokre zemlje ali snega. Para, ki se odvija iz ust,
vam nekoliko zastira pogled. Naposled ugotovite, da gre za številno
in veselo druščino, ki vam koraka nasproti. Kar bliska se od rdečih
cofov in barvastih kožuščkov. Kakor kakšni smučarji. In v rokah
nosijo razne papirje, morda note. Ko prihajajo vedno bliže, opazite,
da so ljudje starejši in da barve le niso tako žive, kot so se zdele
na prvi pogled, sredi monotone goličave. Opazite tudi, da se za kolono
približuje avtomobil, luči mu sicer negotovo brlijo in tudi vzmeti
morajo škripati, vendar je vozilo videti udobno in obsežno, kakšen
starejši letnik ameriškega chevroleta. Malo pred vhodom v levo hišo,
kakšnih pet korakov pred vami se sprevod ustavi, avtomobil pa za-
pelje malo ob stran, ugasne in utihne.
Prišleki se ne brigajo za vas, morda kateri reče, da pojdite zraven,
nasploh pa vdrejo v hišo. Od nekod se pojavijo neki starikavi slu-
žabniki s petrolejkami in malo urejajo umazanijo in odganjajo živali.
Sprevod se napoti v prvo nadstropje. Zadnji prisope in priškropi
šofer ameriškega avtomobila.
— Jaz sem Jouvet, reče in rokujete se z njim. — Veste, začne
pripovedovati, stalno sem v nevarnosti, da me kdo okrade, že kdo
106
kje čepi in oprezuje za mano... To se vam zazdi krivično in možak
se vam smili. — Veste, še reče Jouvet, — najbolj me skrbi mularija,
vsak večer kaj odvijejo, malo pločevine odrežejo za svoje igre, ali
celo vdrejo v kabino in rujejo instrumente. Posebno črnci. — Kje je
Jouvet? vpije nekdo od zgoraj. Tukaj, se oglasite namesto vašega
novega znanca. — Ali si pripeljal vino, še vpije. — Ja, saj res, reče
Jouvet in prav zares pogrkuje. — Ali vam pomagam? se ponudite
in Jouvet vam prijazno pomiga, ko gre spet ven. Naložita si dve
košari in Jouvet skrbno zapira vsa vrata in vratca. — Veste, vam
pove, —• zelo zviti so, se mi zdi, da ga vsako noč malo odrežejo,
tako kakor zlatnike, veste, malo olupijo pri straneh, da se skoraj
ne pozna, sčasoma ga je pa vse manj.
Nato potujeta po majavem stopnišču vse do nove ploščadi, kjer
je vhod v starinsko stanovanje, seveda povsem izropano, iz sten
štrlijo vodovodne cevi, prazne električne žice, vse polno je odtrganih
štukatur, razbarvanih mest, kjer so nekoč visele slike. Skupina ljudi
sedi nekako v krogu, okrog kuhinjske mize, prekrite s prozornim
zelenomodrim polivinilastim prtom, na njej stoji petrolejka, malo
pred njo, tako da je v središču svetlobe, črno obrobljena fotografija
staromodnega moškega. Ljudje malo molijo, ali le tiho ošepetavajo
drug drugega. Vonj je seveda po petrolejki, malo po ogrevajoči se
vlagi, po zasoplih starikavih telesih, malce kiselkast vonj. Ozrete se
in si mislite, kako čudno, kje le sem se znašel. Si predstavljate takš-
nole skupino ljudi, ki nekaj mrmrajo v čast neke obledele fotografije?
Jouvet povabi in potem sedete. Potegne pletenko, jo nastavi na
usta, in to s silno spretno kretnjo, da ujame ravnotežje s kolomcem.
Nato ponudi še vam. Zelo je intimen z vami, pravzaprav, nekako
obreguje se v vas, posebno pa tišči s krili površnika in sta nekako
z oblačili zapletena drug v drugega. Potem se spomnite, da ste hudo
premočeni. Ni vam treba dvakrat pomisliti na to, že Jouvet pomiga
nekemu služabniku v raztrgani uniformi, slečete se do gat in služabnik
odnese ostalo sušit. Zdaj sedite v dolgih belih spodnjih gatah in majici
sredi tega zbora. Opazite, da se nekatere ženske v ritmu gibljejo na
stolih, tako da z zadnjico brišejo sedalo. Roke sklenejo pred seboj,
zaprejo oči... Pijete vino, gosto črnino, ki je morala stati v kleteh
dolga desetletja.
Potem je pred hišo slišati ropotanje, kot če se zruši kakšna
kanta. Jouvet živčno poskoči, steče k oknu. Pokliče vas z debelim
kazalcem. Zdaj škriplje pločevina, da skomina. Zazebe v hrbtenici.
Dva črnca z dolgimi noži obrezujeta karoserijo velikega chevroleta,
da odpadajo ozki prameni pločevine. — Kako dopuščate kaj takega,
potihem rečete vznemirjenemu Jouvetu. — Popolnoma nemočen sem,
reče lastnik in vtakne nohte v usta. — To je treba preprečiti. Medtem
se je že cela skupina začela majati, kot da jo je obsedel kak duh
morskega zibanja. — Skočim dol, rečete, — poskušam ju ukrotiti.
Jouvet se zasveti, to si je najbolj vroče želel, vidite. Odidete torej
dol. Zgrabite prvega črnca in mu zvijete roko, da izpusti nož. Hipoma
ga zvežete z zarjavelo žico, ki je ravno pri roki, medtem se sovražno
približuje drugi. Malo se sabljata, nato tudi njemu izbijete orožje.
Zvežete ju skupaj in posadite na sedeže v avtu, ki je bil medtem že
vlomljen. Potem se še malo tresete od strahu, ker si niste mislili, da
lahko premagate kar dva čmuha.
Pomahate Jouvetu, ki gleda skoz okno. Nato se bos in v spod-
njih oblačilih odpravite malo po dvorišču. Ne veste, pravzaprav, za-
107
kaj. Ampak je že tako. Na oni strani, tam pred desno hišo se tudi
zbirajo ljudje. Pohitite jim naproti. Spoznate celo neko dekle, spom-
nite se je iz gimnazije, da, to je bila dekle, s katero ste hodili na ples.
Postala je nekako polnejša in zrelejša med časom, ko je niste videli.
Za njo stopajo gospodje in gospe v večernih oblačilih. Mednje vas
popelje vaša znanka, čeprav ste v spodnjicah, in že se truma približuje
vratom desne hiše. Ta je manj v razsulu kot leva, celo kakšna ogle-
dala so kje in lestenci. Električna luč je v njej, vendar nekako pri-
dušena, zastrta s temnimi zasloni. Sprevod gledališko oblečenih dam
in kavalirjev se vlije v hišo in navzgor po stopnicah. Potem prispete
v precejšno dvorano, nekakšno cerkveno ladjo, kjer tiho igrajo orgle.
Na vzvišenem prostoru leži krsta in na njej slika, ki ste jo bili videli
že v levi hiši. Ljudje trkajo s kozarci in se vljudno pogovarjajo. Vi
pa v spodnjih gatah in malce vas je le sram, čeprav se nihče ne ozira
v vas z zaničevanjem. — Gospod Kelemina, slišite, nato — gospa
Mavrič. Vaša spremljevalka, ki jo kličejo po pozabljenem imenu
Jagoda, se smehlja in vam vliva pogum.
108
Milan Uesih
GRENKI SADEŽI
PRAVICE
Interpelacija v enem nonšalantnem zamahu
(odlomek)
JEMAVECi Prosim, ne pripovedujte
mi več. Posodo za podatke, ki jo
nosim tule za očmi, imam že vso
polno!
DAJAVEC: Toda jutri me mogoče
sploh ne bo več na tem planetu.
JEMAVEC: Tega ni mogoče predvi-
deti in tudi nisem tako otročje
naiven , ..
DAJAVEC: Potem pa skupaj poiščiva
Majermerca !
JEMAVEC : Toda ne morem se ganiti 1
DAJAVEC: To lahko razumem in tu-
di nisem tako nepreračunljiv !
JEMAVEC: Potem pa pokličiva Artur-
ja!
DAJAVEC; Toda telefon je uničen!
JEMAVEC; To sam prav dobro vem
in tudi nisem prav nič razpoložen
za šale, posebno ne, če so slabe.
DAJAVEC; Potem pa nekaj ukreniva!
JEMAVEC; Toda saj sva čisto brez
moči !
DAJAVEC; To mi je totalno prezent-
no, saj tudi nisem tako vnebovpi-
joče defekten!
JEMAVEC; Potem pa se okleniva ča-
kanja !
DAJAVEC: Toda to nikamor ne vo-
di!
JEMAVEC: To vem že odzdavnaj, ne
bi zdaj ponavljal.
DAJAVEC: Potem pa odidiva!
JEMAVEC: Toda jaz se ne morem
niti ganiti!
DAJAVEC; Pa signalizirajva!
JEMAVEC; Toda ta megla ne prepu-
sti signala niti do Vira pri Dom-
žalah!
DAJAVEC; To vem sam še predobro,
saj vendar nisem slep!
JEMAVEC; Pa se ustaviva tukaj za
nekaj dni?
DAJAVEC: Toda jutri me mogoče
sploh ne bo več na tem planetu!
JEMAVEC; To se ne da natančno
predvideti in tudi nisem tako ze-
lo naiven ...
DAJAVEC; Edina rešitev je torej do-
bri Majermerc!
JEMAVEC; Kako pa naj prideva do
njega !
DAJAVEC: Ko je odhajal, je rekel;
Ne razbij se, ker ti si ogenj!
JEMAVEC; Ne razbij se, ker ti si
ogenj. Kaj pa je hotel reči s tem?
DAJAVEC; Ne ljubi se mi. Zdaj oči
zaprem. In ležem ... In umrem ...
JEMAVEC; Hej, še malo se pomudi!
Pa nič. Potem umrem jaz tudi.
GOBAVEC; Kaj je ta široka planjava
v duši?
GRBAVEC; Sreča?
GOBAVEC; Sreča.
GRBAVEC; Kot bi imel v zlati opo-
roki sonca svoj nepreklicni delež!
GOBAVEC: Sama radost me je, da
živiš !
GRBAVEC: Ko ni bilo ljubezni, je bi-
la tema.
GOBAVEC: Če je v tebi doma isti
lepi občutek, potem veš: vse, kar
zraste lepega v duši, je zaradi
ljubezni.
GRBAVEC: Lepo je pogoreti v tem
ognju.
GOBAVEC: Kakšno divje naključje,
da sva se od vseh milijard ljudi,
ki so živeli, ki živijo in ki bodo
živeli, znašla prav midva prav
zdaj in prav tu!
GRBAVEC; Včasih mi misel na smrt
ni tako tuja ...
GOBAVEC : Vendar mi je sladka dolž-
nost živeti za tebe.
GRBAVEC: Natančno tako!
GOBAVEC: V samoti, tam, med mrz-
limi horizonti, z bremenom žalo-
sti in vseenosti, je duša prazna in
duh nem... Potem, potem, ko je
109
prišla ljubezen, pa sem se nena-
doma ustrašil globokega tolmuna
v sebi...
GRBAVEC: Vse vem — tolmuna, da
bi zblaznel nad njim, ko ne bi bil
tako kristalno čist, kakor lahko
tolmune naše duše prečisti le lju-
bezen.
GOBAVEC: Ljubim tel
GRBAVEC: Ljubim tel
GOBAVEC: Oh.
GRBAVEC : Ljubim 1 ubim ljubim tvo-
jo svetlo čud, ljubim tvojega lepe-
ga čistega visokega duha, ljubim
tvojo plavo žlahtnost!
GOBAVEC: Lej, zvezda se je utrnila!
GRBAVEC: Zaželi si kaj!
GOBAVEC: Zaželi si kaj!
GRBAVEC: Če si želiš isto kot jaz ...
GOBAVEC: Ali dvomiš v to?
GRBAVEC: Povej, kaj?
GOBAVEC: Mi ne zaupaš?
GRBAVEC: Zaupam.
GOBAVEC: Mislim, da ne čisto.
GRBAVEC: Zaupam, zaupam, samo
slišati si želim, ker — če misliš
isto kakor jaz ■ - zveni tako, da
se srce ne bi nikoli naveličalo po-
slušati.
GOBAVEC: Da se srce ne bi naveli-
čalo ... Želim si : da bi se midva
ljubila še bolj večno, kakor je ve-
čen čas, in bolj neskončno, kakor
je neskončno vesolje!
GRBAVEC: Res sva si želela isto!
GOBAVEC: Kaj slišiš?
GRBAVEC: Nič. — Trepet srca.
GOBAVEC: Doli valovi butajo ob po-
mol!
GRBAVEC: Potem prebudi očeta in
strica, da izvlečemo čoln, sicer bo
tisto plastiko čisto stolklo!
GOBAVEC: Jebi sel Prebudi ju ti!
GRBAVEC: Prebudiva vsak enega. Ti
očeta.
GOBAVEC: Ti očeta.
GRBAVEC: Jaz strica.
GOBAVEC: Jaz strica.
GRBAVEC: Veš kaj!
GOBAVEC: Veš kaj: jaz obal
GRBAVEC: A-al Jaz oba.
GOBAVEC: Ne. Jaz oba.
GRBAVEC: A-al
GOBAVEC: Sicer pa ju daj ti — iz-
voli !
GRBAVEC: Hej Hej! Heja! Doli va-
lovi tolčejo ob pomol, menda se
morje nekaj razburilo, dobro bi
bilo izvleči čoln, da ga ne bo raz-
bilo!
DA J AVEC: Saj ni moj!
JEMAVEC: Ne bodi no tak, pojdi po-
magat, nel
DAJAVEC: Naj bo. Vedno se moram
ukloniti tuji volji. Menda sploh
nimam svoje volje.
JEMAVEC: Pojdi, no!
DAJAVEC: Vedno moram biti s kom
združen, sicer ne dosežem prav
ničesar.
JEMAVEC: Če jaz kaj vem, bo po-
noči kar en besen vihar.
DAJAVEC: Niti vremena ne znam
predvideti. Niti po najbolj očitnih
znamenjih ne. Nobenega smisla za
obvladovanje prihodnosti nimam.
GRBAVEC: Ata, naj stric ostane tu-
kaj, mudi se!
DAJAVEC: In ljudje kar vidijo, meni
se kar pozna, da nisem za nobeno
rabo. Vedno me puščajo samega
in se vsakega dela lotijo brez me-
ne.
GOBAVEC: Pejte no, stric! Brez vas
ne moremo!
DAJAVEC: Brez mene nikjer ne gre.
Nikjer in nikoli nimam miru. Ved-
no samo preganjanje.
JEMAVEC: Greš a ne greš? Saj lah-
ko brez tebe, samo povej!
DAJAVEC: Nikjer nisem brezjwgojno
potreben. Vsi se me hočejo zne-
biti.
GOBAVEC: Fanfare!
JEMAVEC: Naprej!
DAJAVEC: Če kričim tri dni po en-
krat zjutraj Dobro jutro in po
enkrat zvečer Lahko noč, sem po-
tem četrti dan ves hripav. Ze od-
mlada se bojim za glas, enkrat
mi bo povsem odrekel. —- Saj
grem in vam bom pomagal! Aul
au! auauaua!
GOBAVEC: Kaj pa je, stric?
DAJAVEC: Tako nerodno sem padel.
JEMAVEC: Da si nisi kaj polomil!
DAJAVEC: Upam, da ne, čeprav me
zelo boli. Au!
JEMAVEC: Potrpi malo, precej bomo
nazaj.
GRBAVEC: Ste že dolgo tukaj?
JEMAVEC: Zelo me boli noga.
GRBAVEC: Kljub temu ste morda
videli nekega moža, ki prav lahko
da je pasiral tod mimo?
JEMAVEC: Bolečina je kar neznosna.
GRBAVEC: Zelo bi mi pomagali, ko
bi mi povedali, če je kdo hodil
mimo vas?
JEMAVEC: Vedno me pustijo same-
ga, kadar sem najbolj potreben
tople človeške pomoči.
GRBAVEC: Na Kokrici... Ali me po-
slušate? Na Kokrici živijo Zago-
ričniki in vsi pišejo pesmi. Go-
spod, ki ima brado, kaj dela —
pesmi piše! Hčerka, ki študira v
Ljubljani, kaj dela? Pesmi piše.
Sin, ki hodi še v ljudsko šolo,
kaj dela? Takisto!
DAJAVEC: Hoho, Gauloise!
GRBAVEC: Pozdravljeni, vojvoda!
DAJAVEC: Pozdravljen! Kje imaš рз
lutnjo?
GRBAVEC: Nimam je več.
110
DAJAVEC: Kam si jo pa dal?
GRBAVEC: Oll, ničvredna vlačuga
Franica je bila tu, pa sem ji jo
podaril, da si bo krajšala dolge
ure nosečnosti. Zanosila je s Ka-
pidžičem.
DAJAVEC: Franica? Kaj ne poveš!
— Franica! Franica!
JEMAVEC: Kaj je?
DAJAVEC: Pridi les!
JEMAVEC: Tu sem.
DAJAVEC: Franica, povej po pravici:
si res zanosila s Kapidžičem?
JEMAVEC: S katerim Kapidžičem?
DAJAVEC: Ne vem, s katerim. Ali
ti veš, vitez Gauloise?
GRBAVEC: Ne vem, gospod.
JEMAVEC: Ali mislite morda nogo-
metaša Kapidžiča?
GRBAVEC: Nič ne mislim.
DAJAVEC: Pazi se. Gauloise! — Ali
si zanosUa z nekim Kapidžičem?
JEMAVEC: Nič ne vem o tem.
DAJAVEC: Si morda zanosila s kom,
ki mu ne veš imena, pa je bil
lahko po igri naključij neki po-
ljubni Kapidžič?
JEMAVEC: Ne...
DAJAVEC: Si slišala. Gauloise? Joj
joj joj! Pa si zanosila?
JEMAVEC: Ne.
DAJAVEC : Gauloise I Si kje bila tako,
ali si kje tako ležala, da bi te
lahko kaj oplodilo s svojim se-
menom?
JEMAVEC : Še svoj živi dan ne ...
DAJAVEC: Gauloise! Gauloise! — In,
Franica, ali imaš potrebo, da si
krajšaš dolge ure?
JEMAVEC: Oh, nikoli mi ni dolgčas!
Zdaj še posebno ne, ko imam
nove citre.
DAJAVEC: Ali bi bila potemtakem
tako dobra, in bi temule vitezu
vrnila njegovo lutnjo?
JEMAVEC: Lutnjo? Jaz je nimam.
DAJAVEC: Gauloise?
DRBAVEC: Nesporazum, gospod voj-
voda!
DAJAVEC: To sem že sam izprevidel.
GRBAVEC: Samo nesporazum.
DAJAVEC: Lahko se posloviš, Frani-
ca. In lepo igraj na nove citre!
JEMAVEC: Kar sem mogla storiti, to
sem storila.
GRBAVEC: Kako zlato dekletce.
JEMAVEC: In kar sem storila, je
vaše.
GRBAVEC: Kako zlato dekletce, ka-
ko zlato dekletce ...
JEMAVEC: Storila bom, kar bom le
mogla storiti.
GRBAVEC: Zláto, zláto.
JEMAVEC: In kar bom storila, je
že danes vaše!
DAJAVEC: Razumem vašo zaprepa-
denost, tovariš podpredsednik.
GRBAVEC : Neverjetno, neverjetno ...
GOBAVEC: Tu so števEke, po katere
ste poslali, tovariš inženir. Do
konca novembra je bil plan —
mislim plan za vse leto — izpol-
njen enaindevetdesetodstotno; z
enako proizvodnjo kot v novem-
bru, ko imamo, kot je znano,
praznike ob dnevu republike, bi
bil do konca koledarskega leta
plan presežen za dva cela pet de-
setin odstotka.
GRBAVEC: Neverjetno, neverjetno!
DAJAVEC: Delavski svet in upravni
odbor podjetja sta imenovala po-
sebno komisijo, ki bo samostojno
raziskovala vzroke te hude nesre-
če. Poleg tega so tukaj strokov-
njaki od republiške HTV, pa tudi
neka državna komisija, saj delamo
tudi za armado.
GRBAVEC: Če vas prav razumem, ne
izključujete možnosti, da gre za
sabotažo.
DAJAVEC: Da. Nikakor ne izključu-
jemo takšne možnosti. Predmet je
še toliko bolj zapleten, ker so
temperaturo in pritisk beležile
elektronske naprave, diagrami pa
ne kažejo do trenutka eksplozije
nobenih motenj ali nenavadnih
stanj.
GRBAVEC: Ja, neverjetno.
DAJAVEC: V primeru, da gre za sa-
botažo, so jo opravili ljudje iz
našega kolektiva. Nihče mimo za-
poslenih ne more sem. Neprijetna
stvar, vam rečem.
GRBAVEC: In tukajle je stala peč?
DAJAVEC: Tukajle.
GRBAVEC: Evo, tukajle, kjer jaz zdaj
stojim?
DAJAVEC: Malo bolj tule.
GRBAVEC : Ja, neverjetno ...
GOBAVEC: Plana tako ne bomo pre-
segli. Z maksimalno obremenitvijo
drugih peči bomo prišli na kveč-
jemu osemindevetdeset odstotkov,
kar sicer tudi ni malo ...
DAJAVEC: Vendar je naš račun že
od marca lanskega leta blokiran.
GRBAVEC: In tukajle je stala ta peč?
DAJAVEC: Natančno tukajle.
GRBAVEC: Ja, neverjetno... In ne
izključujete možnosti, da bi šlo
za sabotažo?
DAJAVEC: Takšne možnosti zaenkrat
še ne moremo izključiti.
GRBAVEC: Ja, neverjetno ...
GOBAVEC: Tukajle je stala peč!
GRBAVEC: Neverjetno.
DAJAVEC: Postavitev nove peči bo
zahtevala znatna sredstva. Priča-
kujemo sicer, da ne bo težav s
krediti...
GRBAVEC: Neverjetno...
GOBAVEC: Plan za prihodnje leto
smo morali zmanjšati za dvain-
dvajset odstotkov, kar pomeni, da
111
bo po naših predvidevanjih pro-
izvodnja v prihodnjem letu celo
za sedem odstotkov nižja kakor
letos.
GRBAVEC: Neverjetno!
DAJAVEC: Moj kolega iz administra-
cije bi vam rad pokazal še naš
elektronski center!
GRBAVEC : Prosim, prosim . . . Kar
sem tu videl, je res nekaj never-
jetnega.
GOBAVEC: Dovolite! Tule pojdiva!
JEMAVEC: Ali radi poslušate Rahma-
ninova?
DAJAVEC: Zelo rad.
JEMAVEC: Neko nemirno zaganja-
nje ...
DAJAVEC: Ne vem, kaj. Poslušam —
in uživam.
JEMAVEC: Tudi jaz. Zelo rad.
DAJAVEC: Prisedite.
JEMAVEC: Hvala.
DAJAVEC: Ljubo mi je malo pose-
deti s tako žlahtnim duhom kot
ste vi.
JEMAVEC : Vidim, da me poznate. —
Toda tudi jaz poznam vas: pred-
stavili ste se mi kot ljubitelj lepe
glasbe; povejte mi le še svoje
ime?
DAJAVEC: Za Cinkoleta se pišem.
JEMAVEC: Ljubo mi je, kajti dobri-
na razumnega bitja je skupnost.
DAJAVEC: Čeravno trdim, da je pov-
sod tam, kjer je mogoče živeti,
mogoče živeti srečno!
JEMAVEC: Strašno pa me popade
žalost, kadar sprevidim, da sta
nevednost in nečimrnost močnejši
od skromnosti in modrosti.
DAJAVEC: Evripid je bil vendar bolj
izkušen od naju, tovariš: nekje
pravi: Zaman, da se jeziš na svet,
ničesar mu ni mar.
JEMAVEC: Minljivi smo, minljivi, to-
variš Činkole, ah, kako smo min-
ljivi ... Svet je vendarle mnogo
bolj stalen od nas!
DAJAVEC : Minljivi, da minljivi...
Blizu je čas, ko boš ti vse pozabil,
blizu je čas, ko bo tebe vse po-
zabilo.
JEMAVEC: Rahmaninov! Rahmani-
nov!
DAJAVEC: In, tovariš, zamislite si ob
tejle glasbi velikega Tolstoja ...
JEMAVEC: Tolstoj in Rahmaninov,
Rahmaninov in Tolstoj!
DAJAVEC: V toplo zakurjenem salo-
nu — pod Rembrandtom!
JEMAVEC: Oj, ste mi vi sladokusec,
prijatelj! Gurman!
DAJAVEC: Kaj bi še manjkalo člo-
veku?
JEMAVEC: Na svetu nič.
DAJAVEC: Prav nič.
JEMAVEC: Nič.
DAJAVEC: Nič.
JEMAVEC: Nič?
DAJAVEC: Nič, sem rekel.
JEMAVEC: Kako: nič?
DAJAVEC: Nič! Nič! Nič.
JEMAVEC: Nič, praviš, srček?
DAJAVEC: Pustite me že na miru!
JEMAVEC: Simon, Simon! — Nič?
GRBAVEC: Kaj je?
JEMAVEC: Pravi, da ne kupi cegla,
ker da ni vreden nič. Da se ne
bi prenaglili s konsekvencami, ki
nujno sledijo: koliko je vreden
tale cegel?
DAJAVEC: Nič, in pustite me...
GRBAVEC: Gospod, mar je mogoče,
da cenite tale zidak na tako niz-
ko vrednost?
DAJAVEC: Ja, pustite me no, na po-
moč! Na pomoč! Milica! Milica!
JEMAVEC: Na ga zastonj!
DAJAVEC: Huligani! — Milica!
GRBAVEC: Šibaj!
DAJAVEC: Auva auva auva auva,
uau!
GRBAVEC: Kaj pa vam je, gospod,
ste padli?
GOBAVEC: Ste morda potrebni po-
moči?
GOBAVEC, GRBAVEC: Vstanite, go-
spod, midva vam bova pomagala!
JEMAVEC: Kaj se tukaj dogaja? A
se je nažrl? Sramota, se naliješ
že navsezgodaj! A si še od vče-
raj? A? Svinja pijana, potem se
pa zvališ tukajle pred Emono, kaj
bodo pa turisti rekli?
GRBAVEC: Saj ni pijan!
JEMAVEC: A sem te kaj vprašal!
Daj osebno! A bi se rad še ti
peljal?
GOBAVEC: Midva sva samo hotela
pomagati človeku . ..
JEMAVEC: Poznam jaz take! Daj
osebno!
GOBAVEC; Prosim, oprostite nama,
nisva hotela, res nisva...
JEMAVEC: Ne sme se ovirati služ-
bene osebe pri delu.
DAJAVEC: Mater, sem jo fasal!
JEMAVEC: Ti boš pa moral osebno
zamenjat! Slika ti ven rine, ni
več izpravna!
DAJAVEC: Nisem opazil. Se danes.
JEMAVEC: Kaj ti lahko stojiš na
nogah?
DAJAVEC: Lahko, lahko.
JEMAVEC: Te pa idi, da te ne vidim.
DAJAVEC: Hvala, na svidenje.
GOBAVEC: Gospod, če potrebujete
najino pomoč ...
GRBAVEC: Sva vam na razpolago.
DAJAVEC: Hvala, da sta se potru-
dila ... Res, hvala. Zal mi je, da
se mi tako mudi...
GRBAVEC: O, ne bova vas zadrže-
vala. — Ah, danes ves svet tako
hiti...

GOBAVEC: Sploh ne opazijo, da gr-
mički že brstijo.
GRBAVEC: Ženske so že po spomla-
danski modi. Lej tistole!
GOBAVEC: Prima!
JEIVIAVEC: Entschuldigen Sie, bitte:
wo ist Hotel Turist?
GOBAVEC: Hier und rechts.
JEMAVEC: Danke sehr.
GRBAVEC: Svet tako blazno hiti, da
je za popizdit.
GOBAVEC: In noben človek ti ne
pogleda v oči... Kar bezljajo kot
voli... Za popizdit I
GRBAVEC: Luj Fulčita! — Fulo!
GOBAVEC: Kako je fin, ko je z babo.
DAJAVEC: Nimam časa, blazno so-
pem na faks!
GRBAVEC: Prima štos: na faks!
DAJAVEC : Vosu, moram zrihtat cedlc
za vojsko, blazno šibajo tipe no-
ter! Salve!
JEMAVEC: O uop!
GRBAVEC: Kaj pa je, gospa! Ste
padli?
GOBAVEC: Ste morda potrebni po-
moči?
GRBAVEC, GOBAVEC: Vstanite, go-
spa, midva vam bova pomagala!
GOBAVEC: Sedite semle na klop in
si malo odfKJČijte!
GRBAVEC: Srce ne zmore takšne na-
glice v tej grozni pripeki.
JEMAVEC : Joj, kako sta dobra, zlata
fanta sta.
GOBAVEC: Gospa, pomirite se! Di-
hanje mora postati enakomerno,
pulz normalen ...
GRBAVEC: Dokler se dihanje ne
umiri, nič ne govorite ...
JEMAVEC: Gotovo študirata medici-
no?
GOBAVEC: Včasih, gospa, včasih
malo.
DAJAVEC: Opa uop na!
GOBAVEC: Kaj pa je, gospod? Ste
padli?
GRBAVEC: Ste morda potrebni po-
moči?
JEMAVEC: Reveži Roke nima, pa se
mora s kolesom vozit!
GOBAVEC, GRBAVEC: Gospod, sem-
le na klop, midva vam bova po-
magala.
DAJAVEC: Nič nič, samo balanoo mi
je tako čudno zasukalo.
GOBAVEC, GRBAVEC: Takole, sedi-
te...
JEMAVEC: Tudi jaz sem padla, ve-
ste!
DAJAVEC: Ah.
JEMAVEC: Malo sem pohitela, prav-
zaprav čisto brez potrebe, pa se
mi je kar stemnilo pred očmi in
sem kar zaplavala in sem tako
padla, da ni za povedat.
GOBAVEC: Ali naj vama prinesem
limonade?
DAJAVEC: Jaz bi vinjak, z radensko.
GRBAVEC: Gintonic!
DAJAVEC: Slovin, da ne bo kaj dru-
gega!
GOBAVEC: Slovina ni.
DAJAVEC: Pa rubin.
GOBAVEC: Ni.
DAJAVEC: Pa Cezarja!
GOBAVEC: Ne držimo. Kaval.
DAJAVEC: Pa kaval. Pa radensko!
GOBAVEC: In vam?
JEMAVEC: En pir.
DAJAVEC: Ti povem, da v Ljubljani
ni enega oreng lokala.
JEMAVEC: Včasih je bil Slamič.
GRBAVEC: Ni in ni pravice na svetu.
JEMAVEC: Ne govorimo o svetu,
ampak o Ljubljani.
DAJAVEC: Včasih, že zdavnaj, smo
se zbirali v Mesingu.
JEMAVEC: Takrat sem bil jaz še v
Črnomlju.
DAJAVEC : Zdaj pa nimaš lokala...
GRBAVEC: Ni in ni in ni pravice
na svetu, vam rečem!
DAJAVEC: Ni govor o pravici, mar-
več o lokalih.
JEMAVEC: Ne smem biti preveč
strog, preveč trd.
DAJAVEC: Pa tudi ne preveč mehak,
popustljiv.
GRBAVEC: V takšnem emocionalnem
stanju bi se jaz najbrž izogibal
velikih odločitev. Lahko narediš
več škode kakor koristi.
DAJAVEC: Daj času čas.
GRBAVEC: Počakaj, da boš trden v
čustvu in v nogah.
JEMAVEC: Človek je tako nemočen,
tako droben sadež sveta.
DAJAVEC: Vetrovi imajo sovražnike.
Nebo ima zahrbtne obrekovavce,
dan je zoper noč in noč je zoper
dan. Vetrovi ne popuščajo, nebo
se skrije v dež, dan in noč se
nočeta srečevati — kaj je pri tem
človek? Šibek je v igri vetrov,
nemočen je pred muhavostmi ne-
ba, neznaten v večnem menjava-
nju dneva in noči.
JEMAVEC: Počakal bom, da mine
nekaj časa.
DAJAVEC: Človeku, majhni, nepo-
membni stvari sveta, ostane srce,
da zmore življenje, srce in dušo
ima, da zmore ljubezen.
JEMAVEC: Počakati bo treba...
DAJAVEC: Ne! Pojdiva! Prepričan
sem, da si dovolj moder, da boš,
ko boš enkrat tam, ravnal pa-
metno in korektno.
JEMAVEC: Pojdiva! Biti moram mi-
ren. Ničesar ne smem očitati. No-
bene grobe misli ne sme biti v
moji duši. Nobene jezne zamere.
Nobenega jadikujočega očitka. No-
bene obotavljive prošnje. Biti mo-
8 — Problemi
113
ram: miren, čist, svetel, jasen,
negiben. Pojdiva!
GRBAVEC: Toda ko prideta tja, bo
enako : naveličala se bosta tistega
kraja, naenkrat vaju bo zopet ne-
kaj gnalo naprej! Srce je večen
popotnik.
GOBAVEC: Daj mi od svojega obeda,
dobri pastir. Lačen sem in žejen!
GRBAVEC: Moj oče Telefunken iz
Massachusettsa je hrano, ki jo
imam s seboj, namenil meni. In
kar je moje^, bo ostalo moje,
potepuški tujec, to si zapiši za
uho.
GOBAVEC: In kako naj te za to na-
gradim?
GRBAVEC: Zaslužim, da mi vsa ži-
vad pogine v hudi kugi, da mi
moj oče v Massachusettsu vzame
žlahtno ime, da me moja mati na
Finskem prekolne in da ostanem
sam in izobčen, celo od bridkih
gorskih vetrov osovražen.
JEMAVEC : Daj mi od svojega obeda,
zlatosrčni pastir!
GRBAVEC: Ne dam. Kar je moje, je
moje, in se tebe nič ne tiče. Kar
sem si jaz prinesel v planino, bom
jaz snedel.
JEMAVEC: In kakšno nagrado dobiš
za to?
GRBAVEC: Prav bo, če mi živina
pogine, če jaz oslepim in če moja
noseča žena doli v dolini rodi
kozla.
DAJAVEC: Daj mi od svojega male-
ga obroka, pastir!
GRBAVEC: Prisedi. In vina ti bom
nalil, ki ga hranim samo za goste
in včasih za praznik. Jed je
skromna, a tečna,- mene poglej,
kako sem zdrav ob njej!
DAJAVEC: Kako naj te poplačam?
GRBAVEC: Tako, kakor jaz poplaču-
jem dobri svet: z dobroto.
GOBAVEC: Rekel je, ko ga je bil
vilinski kralj povprašal, kakšno
mu bodi plačilo, tole: »Poplačaj
me, kakor jaz poplačujem dobro-
to svetâ: z dobrimi deli.« In vi-
linski kralj je spoznal, da je našel
zaveznika med ljudmi.
JEMAVEC: Bog se je sklonil v nje-
govo plavo srce in vprašal:
»Kakšno pa naj volim nagrado
tvoji neskončni odpovedi, ti, ne-
vredni stvor iz gline?« On pa je
padel v prah pred božjim oblič-
jem in dejal: »Moj invalidni um
ne obvlada spoznanja o dobrem
in zlem. Če sem delal dobro, te
prosim v poplačilo dati mi, da
bi mogel še kdaj storiti kaj do-
brega. Ti, ki poznaš ločnico med
dobrim in zlim, to odloči; in če
je bilo moje poslednje dejanje z
drugim vred delo hudobne polo-
vice mojega bitja, pričakujem od
tebe pravične kazni, seveda pre-
pričan, da ti, ki si brezmejno
dober, ne boš zanemaril naporov
moje^ boljšega dela, težečega k
zidanju tebi všečnih dejanj.«
GRBAVEC: Je to rekel iz ljubezni ali
iz strahu?
JEMAVEC: Ljubezen in strah sta ena
in ista ekstaza.
GOBAVEC: Je to rekel iz intuicije
ali iz izkušnje?
JEMAVEC: Intuitivno in izkustveno
spoznanje moreta narekovati isti
nivo zavesti.
GRBAVEC: Povej, ali je to izrekel v
nenadni razsvetlitvi duha ali se
je do tega dokopal v dolgih urah
meditiranja?
JEMAVEC: Po dolgih urah meditira-
nja je dosegel nenadno razsvetli-
tev duha.
GOBAVEC: Ali lahko razlagamo pa-
sus »prepričan, da ne boš zane-
maril naporov mojega boljšega
dela« v smislu priprošnje, s ka-
tero se obrača na boštvo?
JEMAVEC: Da. Saj je vedel, da ne
more iz lastne moči spoznati sed-
mega principa.
GRBAVEC: Ali to pomeni, da ni mo-
gel z lastnim kompasom najti
sedmega šotorišča?
GOBAVEC: Če jaz kaj vem, so bila
to tedaj citroënova področja?
JEMAVEC: Natančno tako.
GOBAVEC: Seveda najbrž ne v ce-
lovitem in trdnem zamahu, prej
zasuta v avtonomijo in v njeno
naravo, gotovo pa striktno in
eksaktno po črki določil.
GRBAVEC: Čeravno ne citroën ne
kdo drug ni imel od tega nobene
koristi.
JEMAVEC: Korist je po mojem pre-
pričanju tukaj irelevantna kate-
gorija.
DAJAVEC: Marcus Aurelius je zapi-
sal o koristnem: »V bistvu ko-
ristnega je, da nujno koristno de-
luje.«
GOBAVEC: Podobno pravi Epikur o
bolečini: »Če je bolečina huda, je
kratka; če je dolga, je lahka.«
DAJAVEC: Marcus Aurelius pa pravi
o bolečini tole: »Če je neznosna,
prinese konec ; če ga ne prinese,
je znosna.«
GOBAVEC: Toda sediva, če ti je
prav!
DAJAVEC: Dovoli, da te vprašam,
čeprav s tem izpričujem morda
kar preveč radovednosti, ki jo
enako malo cenim kakor ti: ko
imaš sam vendar toliko knjig, ka-
tera dela iščeš tu?
114
GOBAVEC: Prišel sem z namenom,
da si odnesem nekaj komentarjev
k Aristotelu, za katere vem, da
so tu, ker imam ravno čas za
branje, vendar spet ne v takem
obilju, da bi se mogel lotiti česa
bolj serioznega.
DAJAVEC: Saj saj. Poslušaj, kakšno
stvar sem prebral ondan v nekem
emigrantskem magazinu: o Man-
delštajnu: On kot genij je sam
gradil svojo usodo. Ubili so ga
za zločin, da je bil svoboden duh:
ni mogel, da ne bi prestopil meja,
ki so mu jih zarisali neki čev-
ljarji na oblasti. Ubili so ga, ven-
dar drugače kot druge, ki so jih
ubili z naštevanjem, preštete in
oštevilčene.
GOBAVEC: Ho, to si imenitno pove-
dal. Toda ali ne misliš, da je ta
imenitnost besed skupna s Piro-
nom in Aristonom, ki vse izrav-
nata?
DAJAVEC: Ne bodi ozkosrčna! —
Temu jaz ne rečem varanje in
izdajstvo, mati! Bilo je tisto suho
pijano poželenje, povaljal sem jo
in nič drugega! Verjemi, niti za
pol atoma čustva ni bilo pri tem.
Kam je naravnana igla kazavka
mojega srca, sama predobro veš!
GRBAVEC: Ne očitam ti! Povej, Ma-
rija, ali ji očitam?
JEMAVEC: Ne očitaš ji! Povej, Ma-
rija, ali ji očita?
DAJAVEC: Ne očita ji! Povej, Ma-
rija. ali ti očita?
GOBAVEC: Ne očita mil Povej, Ma-
rija, ali mi očitaš?
GRBAVEC: Ne očitam ti! Kaj bi ti
očitala !
JEMAVEC: Saj kdor očita, navadno
obtiči.
GOBAVEC : Enako kakor tisti, ki pre-
več hiti.
JEMAVEC: Tega več ne izdržim! To
je nauk peripatetikov! Karneades,
izredno spreten mislec, kadar je
razkrivati in razvozlavati proti-
slovja, nenavadno ročen, kadar je
na mizi dialektika, je prignal ta
spor do viška s tem, da je nepre-
nehoma zatrjeval, da se v raz-
pravljanju o dobrem in zlu raz-
hajajo stoiki in peripatetiki ne v
stvari, marveč samo v besedah!
Meni pa se zdi nasprotno zelo
jasno, da se mnenja teh filozofov
bolj razločujejo v stvari kakor
v besedah.
GRBAVEC: Leon! Kako si nedosto-
pen! Kako visok si v tej pre-
občutljivosti! Človek ne sme niče-
sar reči! — Tudi jaz zdaj zdaj
ne bom več zdržalo. Kadar mi kaj
ni pogodu, se krotim, dopovedu-
jem si: bodi mirno in počakaj, da
se vsa stvar unese. O, koliko sem
že pretrpelo, jaz ubogo ...
GOBAVEC: Je pa slednjič tudi meni
več kot dovolj! Izdržim več ne,
skočim, planem, rečem : Martin !
Martin! ti si pês! Samo na dobi-
ček gledaš! Samo na materialne
dobrine !
GRBAVEC: Se ti rade volje pridru-
žim!
JEMAVEC: Bila sva vendar dve zlati
deteti, bosi v mehki in hladni
jutranji travi. Tekala sva s široko
razprostrtimi rokami, se lovila; in
rada sva se dala ujeti drug dru-
gemu, kajti ko sva se ulovila, sva
se poljubila, o vztrepetavala sva
v dolgih poljubih!
GRBAVEC: Brzdaj se!
DAJAVEC: Po moje naj bi tovariš
podal svoj govor do konca. Za
javnost lahko tako ali tako kas-
neje vnesemo določene popravke.
GOBAVEC: Predlagam, da potrdimo
to odločitev z dvigom rok.
DAJAVEC : In kaj bi rekli za trinajst-
letno dete, zaljubljeno in ljublje-
no, ki umre^
GRBAVEC: Da je bilo metulj, ki je
sanjal k soncu.
DAJAVEC: Dal Tu je torej vodstvo
grešilo. In vsi, ki smo v vodstvu,
moramo prevzeti težo vseh teh
napak na svoje rame, trezno in
zavestno se moramo ograditi od
takšnih nezdravih pojavov! Tova-
rišice in tovariši! Če se ozremo
nazaj, uvidimo, da smo bili kri-
tični do mnogih levih, desnih, kle-
rikalnih in anarhoUberalnih de-
viantnih klik, vendar: ne dovolj!
Mi nismo bili budni. Ne široka
podstat naše organizacije, ne tiste
množice, katerih interese mora-
mo ščititi, marveč mi tukaj v
vodstvu, mi smo grešili!
GOBAVEC: Javljam se za diskusijo!
DAJAVEC: Da! Mi v vodstvu smo
dopustili, da so se celo v naše
vrste, celo sem v sam vrh, infil-
trirale našim prizadevanjem tuje
sile, sile, ki jim je naš statut in
program španska vas!
GOBAVEC: Naj navedem nekaj kon-
kretnih podatkov. Sli smo celo
tako daleč, da smo zavračali zelo
številna opozorila, ki so jih na
nas naslavljali tovariši iz baze,
predvsem neposredni proizvajav-
ci; deviacije smo zagovarjali v
prepričanju, da gre le za otroške
bolezni našega razvoja, govorili
smo o prehodnih obdobjih, o li-
beralizaciji, o humanizaciji. Kje
je naše gospodarstvo? Kje je naša
glasbena ustvarjalnost? Koliko lju-
di dela v tujini? Še danes imamo
na vodilnih položajih ljudi, ki vsa-
115
ko leto na peti marec ostajajo
doma in v družinskem krogu pri-
rejajo komemoracije v spomin
Stalinu.
GRBAVEC: Meni je, tovarišice in to-
variši, v duši neizrekljivo hudo.
Trpim. O, sladkà so, sladkà so
tvoja jedrca, trpljenje!
JEMAVEC: Meni se vedno prikazu-
jejo mrliči!
DAJAVEC: To je od zastrupljenega
ozračja.
JEMAVEC: In sanja se mi, da gremo
dat kri, pa me privežejo in mi
vzamejo vso kri in kar naenkrat
116
Gerard Manley Hopkins
(1844—18B9)
PESMI
INVERSNAID
Ta temačen potok, ko konjski hrbet rjav,
kotali skale rjoveč svojo pot navzdol,
v kletki soteske žvižga griva pen,
dokler spod ne pride v jezero domov.
Smeno spenjena kučma vodnega sopuha
se obrača in vrtinči vrh brozge
smolaste teme tolmuna, ježeč dlako kožuha,
suka in suka Obup, dokler ne utone.
Od rose pikasti, od rose lisasti
so boki pobočij, ki se potok čeznje toči,
žilavi šopi vresja, šopi praproti
in čipkasti jêsen, ki nad njim se boči.
Kakšen bi bil svet, če bil bi kdaj oropan
mokrote in divjine? Naj živita,
o, naj ostaneta, divjina in mokrota;
naj se pušča in plevel še dolgo plodita.
117
PISANA LEPOTA
Slava bogu za marogaste stvari —
za nebo par jenih barv ko lisasta krava;
za rožnate pege po popikani postrvi, ki plava;
sveže oglje kostanjskih jeseni; ščinkavcev perut;
polje razdeljeno in zloženo — ogrado, praho in plug;
in okrase, orodja in opremo vseh obrti.
Vse stvari nasprotne, prvotne, redke, čudne;
karkoli je nestanovitno, pegasto (kako — kdo zna?)
z naglim lagodno; s sladkim kislo; s slepečim motno;
on jim je oče, ki nič ne menja mu lepoto:
hvalite ga.
ZBUDIM SE IN CUTIM ZAHAJANJE MRAKA, NE DNE
Zbudim se in čutim zahajanje mraka, ne dne.
Kakšne ure, O kakšne črne ure prebila sva to noč!
Kaj vse si videlo, srce; po kakšnih šlo poteh!
In v še daljšem odmikanju luči še daljša čaka pot.
To govorim kot priča. A govoreč o urah,
mislim leta, ki so življenje. Moja pesem žalovanja
so kriki neštevilni, kriki kakor pisma gluha
najdražjemu, gorje, daleč proč poslana.
Poln sem žgoče bridkosti; po najgloblji božji volji
grenko sem okušal: sebe sem okušal;
vame kosti vgrajene, meso vphano, kri, ki jo prekletstvo polni.
Samokvasnost duha pusto meso kisa. Vidim,
takšni so pogubljeni in šiba božja nad njimi
so, kot jaz sem sebi, oni sami prepoteni; a hujša.
118
ANDROMEDA
Zdaj Andromeda Casa, ki ji ni po ranah
ne po lepoti vrstnice, vrh te ostre skale,
ozira se vzdolž obeh krakov obale,
njen cvet, njen delež bitja, zmaju usojena hrana.
Doslej jo je zadela premnoga nakana,
izkušala nesreča; zdaj pa čuje,
kako z Zahoda od vseh še bolj divja zver rjuje,
še bolj zla, bolj samopašna, bolj razuzdana.
Najhujši stiski jo prepušča, Perzeus njen odlaša?
Po ptihastem zraku stopa in lebdi z mislimi
včasih nad njo, ki pozabljena se zdi,
a njeno potrpljenje razkosano od muk narašča;
potem, v Gongorini obleki in z golo ostjo, plane,
kot nikomur se ne sanja, moč jermenom in strupnikom vzame.
ORAC HARRY
Trde ko grcaste ojnice, okrog kašo dih sopari
zlatastega puha; jasli reber; izdolbeni boki; gladka
vrvasto spletena stegna; kolenčna pesta; in cevasta kraka —
glava in stopala, pleča in kraka —
budnost sivega očesa dobro, eno moštvo, v eno vleko jih krmari;
drže pritisk. Vsakega uda ko nasip rjava, njegova kita
zdaj zvozlana, zdaj izsesana ali upadla —
nabrekla ali upadla —,
a čvrsta ko brezova šiba, ve, ko na ukaz, kam pripada
in upodablja, v tkivu, kakšno delo vsako naj opravi —
svoje mišično delo kje naj opravi.
Nanj se naslanja, Harry se sklanja, glej. Hrbet, komolec in gibki pas,
vse podrhteva z valjanjem pluga : rdečijo lica, kodri las
se tresejo in spletajo, z njimi zgib vetra čipka —
vidiš, njegovih belih las vetrna čipka;
kmečka milina, prav tako otrok moči, kako zdaj zadrži zdaj zavihti
jih — pod grobim usnjem noge bičane! v dir
z njimi, hkrati, spod njih lemež hladen se zvija —
studenca iskreči curek zvija.
Prevedel Veno Täufer
119
Ernst Stadler 0883—1314)
PESMI
VSTAJENJE
Yalovje, ki narašča v meglo.
Valovje, ki se ugreza.
O sreča: vélika voda,
ki je preplavila moje življenje, upada, tone.
Že hočejo naprej holmi. Že se iz očiščenih
vrtincev izlivata skala in zemlja.
Kmalu plapolajo vrhovi brez
prek obale, ki žari od vetra.
O dolga tema.
Neme poti med oblakom, nočjo in morjem.
Zdaj bo zemlja nova.
Zdaj se pokaže mehak obris neba vseh oblik.
Srčna luč sonca,
ki se vzpenja na rumene valove —
Kmalu pride čas,
ko se zapeni tvoje zlato v zelenih kotanjah pomladi
Že pleše v oboku ognja,
ki naredi jutro prek neba,
golobica,
ki v ustih nosi oljčni list obljube.
120
VRNITEV
Poslednja bitja, ki jih na poti zavrne radost,
se umikajo iz vseh
ulic mesta. Pomnožena v pomanjkanju in mrazu.
Ko se luči že mrače v umazani
svetlobi,
gre njihov vlak na sever,
kjer iz osvetljenih lop
tiri kujejo prek tramov
svet in usodo.
Dan sproži ostre vzhodne vetrove,
ki ledeno zgrabijo
njihove suknje. Dežuje v pramenih.
Mrzla siva svetloba
razkrije prevaro noči.
Naličena lica režijo
kot strupene rane
čez udrto obličje.
Niti besede. Maske se zlomijo.
Radost in pohlep sta mrtva. Zdaj vlačijo
svoje telo kot ostudno breme
v ubožne krčme
in negibno ždijo v zadušljivi izparini, —
ki se dviguje
prek kletnih stopnic — na klopeh kot prikazni, ki napadajo
svetlobo dneva.
121
ZGODNJA POMLAD
V	tej marčni noči
sem pozno stopil iz svoje hiše.
Ceste so bile izrite z vonjem pomladi
in zelenim setvenim dežjem.
Vetrovi so zalajali. Skozi zbegano ugrezanje hiš
sem šel daleč v prostranstvo
do nepokritega okopa in naprej za sledjo, in sem čutil:
mojemu srcu nasproti je kipel nov ritem.
V	vsakem dihu
je bilo razpeto mlado bitje.
Prisluškoval sem,
kako so se mi v krvi zvile silne spirale.
Ze se je razprostrla voljna njiva.
Ze je bila v obzorja vžgana
modrina zgodnjih jutranjih ur,
ki naj vodijo v prostranstvo.
Zapornice so škrtnile.
Od daleč, od vsepovsod je planil dogodek.
Cez prekop, ki so ga valovili mladi odhodni vetrovi,
so rasle svetle poti,
klil sem v njihovo luč.
Usoda je čakala v zvezdah, ki so drsele skozi zrak.
V	mojem srcu je ležal vihar
kot divjost razvitih zastav.
ZAČETEK ZIME
Platane so že brez listja. Meglé odtekajo.
Ko sonce predre oklep
sivih oblakov,
mu tisoč vodnih zrcal odseva
zbledelo valovito obličje.
Hrup postane ostrejši. Ves dan
je v tovarnah slišati vključene stroje
Tako doni skozi ravnine dolgih ur
moje srce in ne morem stati tiho
in poganjati misli
kot brneče kolesje sem-ter-tja,
in je kot mlin s podivjanimi perutmi,
toda njegove izbe so prazne:
govori blodne besede v večer
in se križa. Ze so otrpnili vetrovi.
Kmalu bo snežilo,
potem pade kot zvezdni dež belega miru
iz oblakov in ovije vse.
122
v TEH NOCEH
V	teh nočeh zmrzuje moja kri
po tvojem bitju, ljubljena.
O, moja strast je kakor temna voda,
zaustavljena pred vrati jezov,
zbrana tu v opoldanski tišini,
negibna, na preži.
Poželjiva, divje izlita.
Poletni vihar,
ki trudoma vztraja v zasedbi nabitih oblakov.
Kdaj pride — strela,
ki ga razneti,
z radostjo naložena, ladja,
ki daleč od jezov zavre
otrple ude? Hočem
te nositi k sebi v blazinah
tako kot snope mlade detelje
v zrahljano zemljo.
Vrtnar sem,
ki ti mehko postelje.
Oblak,
ki te preskoči,
in zrak, ki te oklepa.
V	tvoji zemlji
hočem zakopati svojo blodno vročico in
— pričakujoče, v cvetju —
vstati prek tvojega telesa.
123
POKLICAN JE
O sla k Brezmejnosti,
presrečni večerni čas,
cvetoč prek izpraznjenih tulcev oblakov,
ki se razletijo v vijoličastem žaru.
In nihanje rumenih obločnic,
visoko v snopih
z medlim leskom poletne zvezde.
Kot vrt ljubezni golo in daljno
je zdaj odprta zemlja ... oh, vse majhne
zvodniške luči v krogu.
In vse nebo
je razobesilo sinje tkane mreže —
O čudežen ulov
neskončnosti!
Radost ujetništva,
presrečno, presrečno se prepustiš,
obešen na grebenu somraka
drsiš izgubljeno, brez jambora, skozi škrlatno nebo,
globoko se upogneš
v tople sence njegovega mesa,
se izliješ vanj, — nad seboj nebo,
daleč, daleč stran življenje —
dvigaš se na visokih hrbtih valov,
— nihaš, nihaš!
O sreča Brezmejnosti, blažena večerna Blodnja !
Prevedel Andrej Medved
124
Vladimir Nabokov
OBISK v MUZEUU
Ko je pred nekaj leti neki moj prijatelj — milo rečeno, čudak —
zvedel, da nameravam preživeti dva ali tri dni v Montisertu, me je
prosil, naj mimogrede skočim še v tamkajšnji muzej, kjer, kakor so
mu povedali, visi podoba njegovega deda, ki jo je bil naslikal Leroy.
Smehljaje se in z razširjenimi rokami mi je pripovedoval dokaj
megleno zgodbo, za katero se, priznam, nisem dosti menil, deloma,
ker ne maram vsiljivih zahtev drugih ljudi, večidel pa zato, ker sem
vedno dvomil, ali je prijatelj sposoben ostati na pravi strani domiš-
ljije. Več ali manj je potekala takole: Ko je tam za časa rusko-japon-
ske vojne ded umrl v njihovi hiši v Peterburgu, so na dražbi prodali
opremo njegovega pariškega stanovanja. Podoba je po nekaj nejasnih
potovanjih končno prišla v roke muzeja v Leroyevem rodnem mestu.
Moj prijatelj je želel vediti, ali je podoba res tam; če je, ali bi se dala
odkupiti; če bi se dala, kakšna bi bila cena. Ko sem vprašal, zakaj ni
sam navezal stikov z muzejem, je odvrnil, da je nekajkrat pisal, pa
ni nikoli dobil odgovora.
Pri sebi sem sklenil, da mu prošnje ne bom izpolnil — vedno bi
mu lahko rekel, da sem zbolel ali da sem se glede potovanja premi-
slil. Gnusi se mi že sama misel, da bi gledal reči, najsi so to muzeji
ali starodavne stavbe; poleg tega se mi je zdelo pooblastilo tega
dobrega čudaka popoln nesmisel. Vendar se je zgodilo, da me je,
ko sem blodil po praznih ulicah Montiserta in iskal papirnico, pre-
klinjaje zvonik žirafaste stolnice, ki vzdiguje svoj vrat na koncu
vsake ulice, ujela huda ploha, ki je takoj prisilila javorove liste, da
so padli na tla, lepo vreme južnega oktobra se je namreč držalo le
še na nitki. Zdirjal sem v zavetje in se znašel na stopnicah muzeja.
To je bila stavba skromnih razmerij, sestavljena iz raznobarvnih
kamnov, s stebri, s pozlačenim napisom čez freske v timpanonu in
z dvema kamnitima klopema z levjimi nogami, ki sta stali vsaka na
svoji strani bronastih vrat. Eno krilo je bilo odprto in v primeri s
svetlikanjem dežja je bila notranjost videti temna. Nekaj časa sem
stal na stopnicah, ampak kljub strehi nad njimi so jih postopoma
prekrile mokre lise. Videl sem, da se je dež ustalil za lep čas, in tako
sem se, ko nisem imel početi kaj boljšega, odločil, da grem noter.
Takoj, ko sem zakorakal po gladkem, odmevajočem tlaku veže, sem
zaslišal ropot premaknjenega stola v oddaljenem kotu in čuvaj —
preprost upokojenec s praznim rokavom — se je vzdignil, da me
prestreže, odložil je časopis in buljil vame čez svoja očala. Plačal
sem tisti frank in v poskusih, da ne bi videl nekih kipov pri vhodu
(ki so bili prav tako navadni in nepomembni, kakor je prvi nastop
v cirkuškem sporedu), sem stopil v glavno dvorano.
125
Vse je bilo, kot mora biti: sivi odtenki, spanec snovi, poduhov-
Ijena materija. Tu je bila že običajna omara starih, zlizanih kovancev,
počivajočih na nagubanem žametu v svojih oddelkih. Tu sta bili, na
vrhu omare, dve sovi, velika uharica in mala uharica, s svojima fran-
coskima vzdevkoma, ki v prevodu pomenita »veliki vojvoda« in
»srednji vojvoda«. V svojih odprtih grobovih iz papirnate kaše so leža-
le častitljive kamnine; zbirki čudnih črnih kep različne velikosti je
gospodovala fotografija nekakšnega presenečenega gospoda s kozjo
bradico. Kepe so bile zelo podobne zmrznjenim odpadkom kakih žu-
želk in nehote sem se ustavil pri njih, kajti nikakor nisem mogel ugo-
toviti njihove narave, sestave in namena. Čuvaj mi je bil z zakritimi
koraki sledil, vedno v spoštljivi razdalji; zdaj pa se je vendar poka-
zal, z eno roko za hrbtom in z duhom druge v žepu, in če bi sodil
po njegovem Adamovem jabolku, je požiral slino.
»Kaj je to?« sem vprašal.
»Znanost tega še ni dognala,« je odvrnil, stavka se je bil brez
dvoma naučil v letih ponavljanja. »Našel jih je,« je nadaljeval v
istem ponarejenem tonu, »leta 1893 Louis Pradier, mestni svetnik in
vitez Legije časti,« in njegov tresoči se prst je pokazal na fotografijo.
»Vse dobro in prav,« sem rekel, »ampak kdo in zakaj je odločil,
da si zaslužijo mesto v muzeju?«
»Zdaj pa vas opozarjam na to lobanjo,« je strastno zaklical sta-
rec, očitno spreminjajoč snov pogovora.
»Kljub vsemu, rad bi vedel, iz česa so narejene,« sem mu segel
v besedo.
»Znanost...« je spet začel, ampak mahoma je nehal govoriti in
se križem gledaje zazrl v svoje prste, ki jih je bil obarval prah na
steklu.
Sel sem naprej in si ogledal kitajsko vazo, ki jo je verjetno pri-
nesel kak mornariški častnik; skupino krhkih fosilov; bledega črva
v motnem alkoholu; rdeče-zelen zemljevid Montiserta iz sedemnaj-
stega stoletja; in trojko zarjavelega orodja, ki jo je povezoval žalni
trak — lopato, rovačo in kramp. »Za kopanje po preteklosti,« sem
raztreseno pomislil, ampak tokrat nisem iskal pojasnila pri čuvaju,
ki mi je neslišno in pohlevno sledil, prikazovanje se tu in tam izza
razmetanih omar. Za prvo dvorano je bila druga, po vsem videzu
zadnja, in sredi nje je kot umazana kopalna kad ležal velik sarko-
fag, po stenah pa so visele slike.
Moje oko se je mahoma ujelo na neko podobo moža med dvema
priskutnima pokrajinama (z živino in »atmosfero«). Šel sem bliže in
na svoje veliko presenečenje odkril prav tisti predmet, katerega ob-
stoj se mi je do takrat zdel le plod neuravnovešene domišljije. Mož,
naslikan s slabimi oljnatimi barvami, je imel na sebi vojaški plašč,
zalizke in velik nanosnik iz žice; bil je podoben Offenbachu, ampak
kljub zoprni poprečnosti tega dela sem imel občutek, da bi se iz nje-
govih potez dala zaslutiti daljna podobnost z mojim prijateljem. V
enem kotu je bil na črnem ozadju s karminsko rdečo pikolovsko
izrisan podpis Leroy, napisan s prav tako prostaško pisavo, kot je
bilo delo samo.
Blizu ramena sem začutil kiselkasto sapo, in ko sem se obrnil,
sem se srečal s čuvajevim prijaznim pogledom. »Povejte mi,« sem
rekel, »če bi nekdo hotel kupiti eno od teh slik, na koga bi se moral
obrniti?«
126
»Zakladi muzeja so ponos mesta,« je odgovoril starec, »in ponos
ni naprodaj.«
Ker sem se zbal njegove zgovornosti, sem mu urno pritrdil, vse-
eno pa sem ga vprašal, kako je ime ravnatelju muzeja. Skušal me
je zamotiti z zgodbo o sarkofagu, ampak jaz sem vztrajal. Končno mi
je dal ime nekega gospoda Codarda in mi razložil, kje ga lahko
najdem.
Odkrito povedano, užival sem ob misli, da ta podoba obstaja.
Zabavno je biti poleg, kadar se sanje uresničijo, pa četudi niso tvoje.
Odločil sem se, da zadevo uredim brez odlašanja. Kadar kaj skle-
nem, me ne more nihče zadržati. Muzej sem zapustil s čilim, od-
mevajočim korakom, in zunaj sem odkril, da je dež ponehal, čez
nebo se je prelila modrina, mimo je na srebrno lesketajočem se kole-
su hitela ženska z oškropljenimi nogavicami in oblaki so viseli le še
nad okoliškimi hribi. Stolnica se je še enkrat igrala skrivalnice z me-
noj, vendar sem jo prelisičil. Ko sem prečkal asfaltno glavno cesto,
sem za las ušel naskakujočim kolesom rdečega avtobusa, natlačenega
s pojočo mladino, in minuto kasneje sem že zvonil pri vrtnih vratih
g .Codarda. Izkazalo se je, da je suh gospod srednjih let, z visokim
ovratnikom in z naprsnikom, z bisernato iglo na vozlu svoje kravate
in z obrazom, ki je bil zelo podoben ruskemu volčjaku,- kot da to
ne bi bilo dovolj, si je, ko je prilepil znamko na ovojnico, obliznil
čeljusti na kar se da pasji način,- v tej majhni, ampak razsipno oprem-
ljeni sobi z malahitnim črnilnikom na mizi in s prečudno znano kitaj-
sko vazo vrh kamina, v katero sem bil vstopil. Cez ogledalo, ki je
odibjalo ozko sivo teme njegove glave, je visel par prekrižanih papir-
jev. Tu pa tam so fotografije neke oklepnice prijetno poživljale mo-
dro floro tapet.
»S čim vam lahko ustrežem?« je vprašal in vrgel pismo, ki ga
je pravkar zapečatil, v koš za papir. To se mi je zdelo nenavadno;
vendar se mi ni zdelo potrebno poseči vmes. Na kratko sem pojas-
nil razlog, zaradi katerega sem prišel, in pri tem celo omenil čedno
vsoto, od katere se je bil pripravljen ločiti moj prijatelj, čeravno me
je bil prosil, naj je ne omenjam, temveč raje počakam na pogoje
muzeja.
»Vse to je prelepo,« je rekel Godard. »Le nekaj je, zmotili ste
se — take slike v našem muzeju ni.«
»Kaj menite s tem, da take slike ni? Pravkar sem jo videl! Po-
doba ruskega plemiča, slika Gustava Leroya.«
»Enega Leroya imamo,« je rekel Godard, ko je prelistal beležnico
iz povoščenega platna in se je njegov črni noht ustavil na omenje-
nem imenu. »Vendar to ni podoba, temveč kmečka pokrajina-. Vrni-
tev črede.«
Ponovil sem, da sem pred petimi minutami sliko videl na svoje
oči in da me ne more nobena zemeljska sila spraviti v dvome o nje-
nem obstoju.
»Strinjam se,« je rekel Godard, »ampak tudi jaz nisem nor. Sko-
raj dvajset let sem konservator našega muzeja in poznam ta katalog
prav tako kot očenaš. Tu piše Vrnitev črede in to pomeni, da se čre-
da vrača in, če ded vašega prijatelja morda ni upodobljen kot čred-
nik, si ne morem zamisliti, kako bi bila v muzeju njegova podoba.«
»Nosi vojaški plašč!« sem zaklical. »Prisegam, da nosi vojaški
plašč!«
127
»In kako vam je bil naš muzej všeč na splošno?« je sumničavo
vprašal Godard. »Ali cenite naš sarkofag?«
»Poslušajte,« sem rekel (in mislim, da se mi je glas že tresel)
»naredite mi uslugo — pojdiva takoj tja in skleniva sporazum, da
boste podobo, če je tam, prodali.«
»In če je ni?« se je pozanimal Godard.
»Vsoto vam bom izplačal v vsakem primeru.«
»Dobro,« je rekel. »Tukaj, vzemite tale rdeče-modri svinčnik in
mi — z rdečo, prosim — napišite.«
V	svojem razburjenju sem njegovo zahtevo izpolnil. Pogledal je
moj podpis in pograjal težavno izgovarjavo ruskih imen. Potem se
je podpisal še sam, hitro preganil papir in ga potisnil v žep svojega
telovnika.
»Pojdiva,« je rekel in odložil zavihke.
Na poti je stopil v neko trgovino in kupil vrečko karamel lep-
ljivega videza, ki mi jih je začel trdovratno ponujati; ko sem odločno
odklonil, mi jih je poskusil nekaj stresti na dlan. Odmaknil sem roko.
Nekaj karamel je padlo na pločnik; ustavil se je, da jih pobere, in
me potem spet dohitel. Ko sva se približala muzeju, sva zagledala
rdeči izletniški avtobus (zdaj prazen), ki je stal spredaj.
»Aha,« je razveseljen rekel Godard. »Vidim, da imamo danes ve-
liko obiskovalcev.«
Snel je klobuk in, držeč ga pred seboj, spodobno odkorakal po
stopnicah.
V	muzeju ni bilo vse v najboljšem redu. Od znotraj so prihajali
surovi glasovi, opolzek smeh, in celo nekaj, kar je bilo slišati kot pre-
tep. Prišla sva v prvo dvorano; tu je starejši čuvaj zadrževal dva
skrunitelja, ki sta na svojih zavihkih nosila nekakšne praznične em-
bleme in sta bila oba zelo škrlatnih lic, z velikim zanosom sta sku-
šala spod stekla spraviti iztrebke mestnega svetnika. Drugi mladeni-
či, člani kakega kmečkega telovadnega združenja, so se naglas norče-
vali, nekateri iz črva v alkoholu, drugi iz lobanje. Nekega šaljivca
so prevzele cevi parnega radiatorja, delal se je, da ga ima za razstav-
ni predmet, drugi je s pestjo in kazalcem meril na eno od sov. Vsega
jih je bilo kakih trideset in njihovi gibi in glasovi so ustvarjali raz-
trgano in nejasno šumenje.
Gospod Godard je plosknil in pokazal na napis, ki se je glasil
»Obiskovalci muzeja se morajo spodobno vesti«. Potem se je z menoj
za petami prebil v sosednjo dvorano. Za nama se je nemudo-
ma zvalila vsa druščina. Usmeril sem Godarda k podobi; otrpnil je
pred njo, prsi so se mu izbočile, in potem je, kakor da jo občuduje,
stopil malce nazaj, in s svojo žensko peto je stopil na neko nogo.
»Sijajna slika,« je vzkliknil z neponarejeno odkritosrčnostjo. »No,
ne bodiva malenkostna glede tega. Imeli ste prav in v katalogu mo-
ra biti napaka.«
Ko je govoril, so njegovi prsti, ki so se premikali kot sami od
sebe, strgali najin dogovor na majhne koščke, da so kot snežinke
popadali v težak pljuvalnik.
»Kdo je ta stara opica?« je vprašal individuum v progastem jer-
seyu, in ker je bil ded mojega prijatelja naslikan s tlečo cigaro v
roki, je drug šaljivec izvlekel cigareto in se pripravljal, da si od po-
dobe sposodi ogenj.
»Dobro, pogovoriva se o ceni,« sem rekel, »in na vsa'k način poj-
diva proč od tod.«
128
»Pustite naju skozi, prosim!« je kričal Godard in odrival rado-
vedneže.
Tam na koncu dvorane je bil neki izhod, ki ga prej nisem opazil,
in skozenj sva si utrla pot.
»Ne morem se odločiti,« je kričal Godard skozi hrup. »Odločnost
je dobra le, če jo podpira zakon. O zadevi se moram najprej pogovo-
riti z županom, ki je pravkar umrl in še ni bil izvoljen. Dvo-
mim, da boste lahko odkupili podobo, ampak kljub temu bi vam rad
pokazal še naše druge zaklade.«
Znašla sva se v dvorani velikih razsežnosti. Pod steklom so na
dolgi mizi ležale rjave knjige, kot napol ožgane in z raskavimi, oru-
menelimi listi. Ob stenah so stale lutke vojakov v visokih škomjih
s pisanimi zavihki.
»Pridite, pogovoriva se,« sem zakričal v obupu in poskušal usme-
riti gibanje Godarda proti plišasti zofi v kotu. Ampak to mi je pre-
prečil čuvaj. Vihtel je tisto svojo roko in se nama v teku približeval,
zasledovala pa ga je vesela množica mladeničev, od katerih si je bil
eden na glavo položil bakreno čelado z rembrandskim leskom.
»Snemi jo, snemi jo!« je zakričal Godard in nekdo je sunil, da je
čelada z žvenketom zletela s huliganove glave.
»Pojdiva naprej,« je rekel Godard in me vlekel za rokav, in pri-
šla sva v oddelek antičnega kiparstva.
Za trenutek sem zablodil med nekimi ogromnimi marmornatimi
nogami in dvakrat sem stekel okrog velikanskega kolena, preden sem
zagledal Godarda, ki me je iskal za belim gležnjem sosednje velikan-
ke. Nekdo v cilindru, ki je bržda splezal po njej, je nenadoma padel
z velike višine na kamnita tla. Eden od njegovih spremljevalcev mu
je pomagal vstati, ampak oba sta bila pijana in Godard ju je z zama-
hom roke odslovil ter se pognal v naslednjo sobo, ki je kar žarela
od orientalskih izdelkov; tu so po ažurnih preprogah tekali psi in na
tigrovi koži sta ležala lok in tul za puščice.
Čeprav je to čudno, me je razsežnost in pestrost navdala le z
občutkom potlačenosti in nedovršenosti, in začel sem se megleno
vznemirjati, mogoče zato, ker so prihajali vedno novi obiskovalci,
mogoče sem si nestrpno želel zapustiti po nepotrebnem razširjajoči
se muzej in v miru in svobodi končati svoja poslovna pogajanja z
g. Godardom. Medtem sva se preselila v neko drugo dvorano, ki je
morala biti res neznansko velika, če sodim po tem, da je dajala stre-
ho celemu kitovemu okostju, spominjajočemu na ogrodje fregate;
onstran sem videl še druge dvorane, z zastrtim sijajem velikih slik,
polnih viharnih oblakov, med katerimi so v modrih in rožnatih obla-
čilih pluli nežni maliki verske umetnosti; in vse to se je razkrajalo v
nenadni zmešnjavi medlih draperij in lestenci so se lesketali in ribe
s prosojnimi plavutmi so vijugale po osvetljenih akvarijih. Tekla sva
po stopnišču navzgor in iz galerije nad njimi videla sivolase ljudi z
dežniki, ki so preučevali orjaški posnetek vesolja.
Končno se mi je v mračni, ampak mogočni sobi, posvečeni zgo-
dovini parnih strojev, za trenutek posrečilo ustaviti svojega brezskrb-
nega vodnika.
»Dovolj!« sem zakričal. »Odhajam. Jutri se pogovoriva.«
On pa je že izginil. Obrnil sem se in komaj kak centimeter od
sebe zagledal veličastno kolesje oznojene lokomotive. Dolgo sem po-
skušal med modeli železniških postaj najti pot nazaj. Kako tuje so
v temi onstran mokrih tirnic sijali vijoličasti signali in kakšni krči
9 — Problemi	129
so grabili moje ubogo srce! Nenadoma se je vse spet spremenilo:
pred mano se je raztezal neskončno dolg prehod s številnimi urad-
nimi kabineti in z izmikajočimi se, dirjajočimi ljudmi. Naredil sem
oster ovinek in se znašel med tisoči glasbil; stene, vse eno samo ogle-
dalo, so odsevale salvo velikih klavirjev, na sredi pa je bil ribnik
z bronastim Orfejem vrh zelene skale. Ta vodni motiv se ni končeval
tukaj, saj sem, ko sem dirjal nazaj, končal svoj tek v oddelku vod-
njakov in potokov in bilo je težko hoditi vzdolž vijugastih, splozkih
robov teh voda.
Tu pa tam so se na eni ali drugi strani pokazale kamnite stop-
nice, pokrite z lužami, kar je pri meni povzročalo čudni občutek
strahu, spuščale so se v meglene prepade, od koder so prihajali žviž-
gi, žvenket posode, ropot pisalnih strojev, udarci kladiv in mnogi
drugi zvoki, kakor da so tam doli razstavne dvorane te ali one vrste,
ki jih že zapirajo ali pa jih še niso dovršili. Potem sem se znašel v
temi in se neprenehno zaletaval v neznano pohištvo, dokler nisem
naposled zagledal rdeče svetlobe in prikorakal na ploščad, ki je od-
mevala pod menoj — in mahoma je za njo stala svetla sprejemnica,
okusno opremljena v empirskem slogu, ampak nobene žive duše, no-
bene žive duše... Zdaj sem bil že nepopisno prestrašen, ampak vsa-
kokrat, ko sem se obrnil in se skušal vrniti po svojih korakih skozi
hodnike, sem se znašel na krajih, ki jih doslej še nisem bil videl —
v rastlinjaku s hortenzijami in stotimi šipami, onstran katerih je
ležala tema umetne noči; ali v zapuščenem laboratoriju s prašnimi
talilnimi lončki po mizah. Nazadnje sem pritekel v neke vrste sobo
z obešalniki za plašče, ki so bili pošastno obloženi s črnimi plašči
in z astrahanskimi kožuhi; izza vrat je prišel viharen aplavz, ampak
ko sem odprl vrata, tam ni bilo gledališča, marveč le mehka motnja-
va in izvrstno ponarejena megla s popolnoma prepričljivimi packami
nerazločnih uličnih svetilk. Več kot prepričljivo! Stopil sem naprej
in nemudoma je veseli in nezmotljivi občutek resničnosti zamenjal
vso to neresnično bedarijo, po kateri sem se zaletaval sem ter tja.
Kamen pod mojimi nogami je bil resničen pločnik, posut s čudovito
dišečim, novo zapadlim snegom, v katerem so maloštevilni i)ešci že
pustili sveže črne sledi. Po mrzličnih blodnjah me je tiha in snežna
spokojnost noči, nekam presunljivo znana, najprej navdala s prijet-
nim občutkom. Poln zaupanja sem začel ugibati, kje sem pravzaprav
prišel na prosto, in zakaj sneg, in kaj so te luči, ki tako poudarjeno
pa vendar nerazločno sijejo tu pa tam iz rjave teme. Preiskal sem
okrolo izbočen kamen na voglu in se ga sklonjen celo dotaknil, po-
tem sem pogledal svojo dlan, polno mokrega zrnatega mraza, kakor
da se nadejam pojasnila od tod. Čutil sem, kako lahko, kako naivno
sem oblečen, ampak ostra zavest, da sem ušel iz muzejskega blodnja-
ka, je bila še vedno tako močna, da prve tri ali štiri minute nisem
čutil ne presenečenja ne strahu. Nadaljeval sem svojo lagodno pre-
iskavo, se ozrl proti hiši, ob -kateri sem stal, in mahoma me je pre-
sumi pogled na železno ograjo in stopnice, ki so se na svoji poti v
klet pogrezale v sneg. V srcu me je zbodlo in z novo, boječo radoved-
nostjo sem vrgel pogled na pločnik, na njegovo belo odejo z črnimi
potegnjenimi črtami, na rjavo nebo, po katerem je kar naprej plavala
skrivnostna luč, in na težko ograjo v daljavi. Čutil sem, da je za njo
nekaj kapljalo, nekaj je pokljalo in žuborelo tam spodaj. Se dlje na-
prej, onstran tega mračnega prepada, se je stezala veriga zabrisanih
luči. Naredil sem nekaj korakov, vlekel svoje premočene čevlje po
130
snegu, in ves čas gledal temno hišo na svoji desni; le v enem samem
oknu je sijala svetilka pod svojim senčnikom iz zelenega stekla. Tu-
kaj, zaklenjena lesena vrata ... Tisto tam so gotovo oknice usnule tr-
govine ... In v svetlobi uUčne svetilke, ki mi je njena oblika že dolgo
klicala svoje nemogoče sporočilo, sem razbral zadnji del napisa —
»... inka Sapog« (»... Ijarska popravila«) — ampak ne, ni sneg zabri-
sal »trdega znamenja« na koncu. »Ne, ne, zdaj zdaj se bom zbudil,«
sem glasno rekel, in tresoč se, z razbijajočim srcem, sem se obrnil,
šel naprej, se spet ustavil. Od nekod je prišel oddaljeni zvok kopit,
sneg je kot okrogla čepica legal na lahno nagnjeni vogelni kamen,
in nerazločno je z belino izrisoval skladovnico drv na drugi strani
ograje, in že sem vedel, nepreklicno, kje sem. Ojoj, to ni bila Rusija,
ki sem se spominjal, temveč prava današnja Rusija, meni prepoveda-
na, brezupno suženjska in brezupno moja domovina. Jaz, napol pri
kazen v lahki tuji obleki, sem stal v ravnodušnem snegu neke okto-
brske noči, nekje ob Mofki ali ob kanalu Fontanka, ali mogoče na
Obvodnem, in nekaj sem moral narediti, nekam iti, bežati, brez upa-
nja varovati svoje krhko, nezakonito življenje. Oh, kolikokrat sem v
svojih sanjah skusil isto! In zdaj je bila to resničnost. Vse je bilo
resnično — zrak, ki je bil videti, kot da se meša z razpršenimi sne-
žinkami, še vedno nezmrznjeni kanal, plavajoča ribarnica in ta poseb-
na enakostraničnost zatemnjenih in rumenih oken. Proti meni je iz
megle prišel mož v krzneni kapi, z aktovko pod pazduho, me začude-
no pogledal in se, ko je bil še mimo, obrnil ,da pogleda še enkrat.
Počakal sem, da je izginil, in potem sem začel z grozno naglico vleči
na dan vse, kar sem imel v žepih, trgal sem papirje in jih metal v
sneg in jih teptal. Med njimi je bilo nekaj listin, pismo moje sestre
iz Pariza, petsto frankov, robec, cigarete; vendar sem moral, da se
znebim vseh znamenj izdajstva, strgati s sebe in uničiti svojo obleko,
svoje perilo, svoje čevlje, vse, in ostati popolnoma nag; in čeprav
sem se že tresel od strahu in mraza, sem storil, kar sem mogel.
Ampak dovolj. Ne bom pripovedoval, kako so me prijeli, tudi
ne bom govoril o svojih nadaljnjih preskušnjah. Naj zadošča, če po-
vem, da me je vrnitev v tujino veljala neverjetno mero potrpežljivosti
in naporov in da sem odtlej zavračal poslanstva, ki jih človeku nala-
ga blaznost drugih ljudi.
Prevedel Branko Gradišnik
131
Ande) Medved: od Vzhoda, grožnja z ognjem, posekano žito, goreče ladje
Kača v mišici kože, zračni kamen v krvi.
ŽAREČA KROGLA NA NEBU.
132
spuščene črede, razliti ognji.
POTEPTANO 2IT0! ZVITE ZASTAVE V ZEMLJI!
utripajoči zračni plameni, žareča tkanina kože.
ZDRUŽENA BITJA.
133
ognji v lesu! sviloprejke v krvi!
goreči les, žito v gozdu, ladje, čutni kamni v mišici kože.
ANGELI SE ZLIJEJO V LUC, OGNJI SE ZLOMIJO.
134
v KRVI LEVIJO LEVI.
staljeni pasovi ognja, gibljive zračne krogle.
ognji padejo v žito, v zemlji se zlomijo panji.
135
trdne ograde ognja! razsejane kačje glave!
žareče krogle se zvijejo v kri. skrčeno telo Angela.
RDECI METULJI! ZRACNI SRPI! RANLJIVA MREŽNICA ZITA.
136
IZ NEBA SE KOTALIJO ZRACNE KROGLE.
Levi valijo črno ognjeno žetev, izsute palice ognja padejo v nebo.
137
KACE SE SELIJO V KRI.
vkožoizliti ognji, žareči srpi. pekoča zlitina, zarasla polt
na nebu bleščijo ladje.
živo meso Luči, utripajoča nebesna mišica.
prerezane nozdrvi Kače, predrta mišica ognja.
ZAKOPANO TELO LEVA.
138
LEVI SO ZAKOPANI V CUTNO MESO OGNJA.
požgano žito! hitre črede!
139
Ivo Svetina
IONI*
(Iz Erotičnih slik slovenskega jezika)
MALA SMRT DEKLICE Z LESENIM TELESOM
Prihaja mala smrt. Prvega junija ob šthih zjutraj, sveže vrtnice
v tvoji postelji. Razmesarjena trupla vise po skalnatih stenah mračnih
tesni. Ob žetvi male smrti se spreminjam... pijem v mavrico, v ku
polo tvojega nosečega trebuha, v bakhantske grmade sadja in nagih
žtnsk. Ob jezeru strjene menstrualne krvi sem se spustil v spodnji
del mesta, na tasasti trg iz italijanskega 18. stoletja. Nad strehami
pomarančnih palač so se vili šali oblakov iznad marčne revolucije, po
trebuhih pobarvani z dežjem, s fosforescenčnimi ustnicami prozornih
tropskih rib, mlekom z dna Pacifika, priprta zrcalna okna Španske
ambasade, svetleče, tiho brneče limuzine s toplimi, globokimi črno-
usnjenimi sedeži...
Skoz stranska vrata bazilike so se stekale v mlečnodišečo luč
ladje gola dekleta in žene z napihnjenimi vampi, ogrnjene z vihrajo-
čimi temnomodrosinjimi, v gumbnicah ostrordečežarečimi pelerinami,
in v levicah so nosile razsekane otroke, rožnate, v igri govoreče de-
kliške roke, životke bele od rojstva, oblile z dišečo krvjo; iz preseka-
nih vratov in odprtih črev so kot velikonočne ogrlice lazile kosmate
želve brez oklepov, posejanih z dragimi kalifovimi kamni; v desnicah
pa so držale žene prozorne sveče, stebla srčnih himničnih cvetlic.
Neslišno so nališpani konji leteli tik tal in čudno so se jim svetile
oči in roke s polakiranimi nohti, skrite v feminilnih grivah, zlikanih
laseh, še vseh penastih pavjemodre pene feničanskega šampona. Jez-
deci božanskega vetra. Zlatosiva je tvoja pizda, rdeč sulfid Merkurja
lije iz mojega kurca. Amaranta, Magenta ...
Zrak in tla; joni in lingam sta se združila in od vsepovsod, iz
vseh ekvatorialnih dežel, so prihajali pobarvani ljudje, beli Arabci,
dišeči krvavi zamorci z noži namesto penisov, pederski pevci obuti
v zvezdni prah, glasovi godbe, cinglajoči zvoki zaklanih pritlikavih
plavih kozlov, mali otroški plaščki s perutnicami na hrbtih; sredi trga
pa je stal kot obelisk z zlatim napihnjenim spomenikom rimskemu
Cezarju, tornado; svedrast vrtinec ostrega, žveplenega, vabljivega, fidži
vonja. Neznane zgodbe zgodovine so se v nadstropjih dvigovale po
tem steklenem vesoljnem stopnišču proti vratom Jutra ...
* Prva leta pesnjenja so bila leta učenja, kako ravnati s samim seboj,
z javanskim tkivom, kruhom, kako odkrivati v njem poezijo, ki je že vsa
zapisana v meni in jo bo treba nekoč z neskončno previdnostjo in trdno
ljubeznijo dvigniti iz logotetskega vodnjaka, iz dišečega jonija...
140
... Sanherib Asirski je leta 689 pr. Kr. razdejal Babilon, porušil
vse hiše in pobil vse ljudi; Mardukov tempelj so razdejali, divji
Asirci, in raznesli, zlati Asirci, in ostanke zmetali v jarke; babilonsko
zemljo, plodno maternico, so naložili na ladje in jo odpeljali proti
severu — in jo razsuli, tisočero mater mater otrok, po puščavi. Nato
so speljali v mesto še jarek, čigar valovi so odnesli še tisto, kar je
ostalo, krvavi Asirci...
... proti pobitim divjim konjem, iz katerih sneženih trupel od-
teka damaščansko vino, nafta, ki bo gorela v pljučih zemlje, razpokah
sonca, crknjenih evkaliptusih, plavih želvah. Iz vseh kontinentov se
ulivajo ljudje kot olje, ljudje z bosimi glavami iz Salema; vsa oblačila
so jim razpeta, dlakave prsi in bele dojke s srebrnimi bradavicami
med svilo silijo ven. Med njimi so hermafroditi, amebe, polifemi,
amfibije, polipi; iz krasnih nagih ženskih teles se napeti dvigujejo
utripajoči kurci, iz satovja candraste dlake pubisov visijo mehki in
vroči, v kačastih krčih vijoči se, iz levjih ust.
Oviti v povoščene škrniclje, z rdečimi križi na hrbtih, so vstopali
romarji v levo krilo ladje, ki je bila do pod obokov zalita z vročo
medeno kovino, s fotografsko meglo znad jezera, z ezoteričnim vo-
njem dojke, ki igra visoko gori med religioznimi oblaki na harfo.
Sedali so, romarji, v toplo sapo kot na smrt obsojena Sapfina pod-
vodna bitja. Sladkost greha je opijanjala vse mesto, kot potica. Vsak
hip je moral priti...
Lasje so spletli kite večnih melodij in prepletli vsa pričakujoča
srca.
141
VOTLINA SARDANAPALOVE SMRTI
Cez zaliv delfinov je drsela nema ladja, oblita s snopi svetlobnega
žita, s čredami ajde, mikrobitij, katerim se še niso razlepila tanka
krilca, nevidni metuljasti motorji, da jih ponesó po votlini Sardana-
palove smrti; visoko nad razkošnim intarzijskim tlakom iz porfirja,
malahita, granita, oniksa in nutvega, spoliranega živalskega mesa.
V veži domačije, med tesnimi vrati pljuč fajanskomodrega hodnika,
pod kristalnim stropom, po katerem prihajajo legije erotičnih slik
slovenskega jezika, lezbične odaliske v sobah klavirja, ki puščajo za
seboj stopinje kloroforma, s katerim narkotizirajo ministrante črne
maše. V hipertrofiranem spominu otrok spremenjenih v žuželke,
v arabske mavricije, v miligrame spečega emajla; se je privzdignila
veka velikanskega očesa, odmeva Altamire. Posrkalo me je vase, oko,
in stal sem ob tvojem grobu, deklica z lesenim telesom.
Gola si mirno plavala v žoltem olju, v akvamarinu, ki si ga
počasi pivnala; in koža je bila vse bolj napeta, dvigovala se je, od-
stopala od živega tkiva tvojega lesenega telesa. Kot znamka. Prihajala
je mala smrt! Dvignil sem te iz doline male smrti tvojega telesa.
Z roko sem segel od zadaj med tvoja stegna in ju razklenil, slinasta
ponija, da sem čutil tvojo že skoraj mrtvo dlako in izbljuvane sramne
ustnice, ki so utripale kot metulji v nemem filmu. Z levico sem jedel
prek trebuha, v vrtnico popka, do še vedno ljubečih dojk. Padli sta
name, odrezani glavi diamantnih lisic. Objela si me, ko si spoznala
mojo živalsko bližino, moje vlažno dlakavo telo, ki se je gibčno, ja-
guarsko, pripravljalo. Ogrnila si me v malo smrt svojega lesenega
telesa in tonila sva skoz madeiro, skoz oblake olagum, padala proti
Jamajki.
142
TVOJA BOŽANSKA KOŽA PETNAJSTEGA FEBRUARJA
Tistega febraarskega popoldneva, ko so bile zvezde še nizko nad
ognjenikom in hladne, ledenomrzli impulzi v čelu neba, sem vstopil
v tvojo sobo;
v belkast mrak, ki je na robeh žarel in seval kot neznana kovina,
nekje v možganih pozabljen safir, pod težkim in zelenim kontinentom,
v tekoči snovi prazgodovinskih sanj našega planeta popotnika; sem
vstopil v tvojo sobo;
v pršečo tišino vonja divje vode; in vse naokrog je bilo lesketa-
nje, prepojeno s tvojo prisotnostjo; s tvojim dolgim, suhim, temnim
telesom, cvetočo ebenovino, ki se je topla in živa premikala med
slonokoščeno svilo rjuh; z božansko kožo, univerzumom zvezdnatih
nians, modrikastega bakra, pozlačenega z nevidno božajočo dlanjo
dlake; in kamorkoli se je obrnilo moje telo, moja utrujenost... pov-
sod junijsko srce, sadje v pompejanskih sedlih, brsteče kupole limon,
bližina tvojega pajčevinastega perila ...
Florida...
in skoz jutranji prostor najinega orgazma je stekla esmeraldna
reka, tok sladu, v pepel potopljena Argentina.
Stala si na bregu, sedela sredi dolge poročne mize in s tankimi,
v sencah belimi prsti, božala noč, na kateri si ležala polna sadežev,
vonja rož onkraj Tibere, sinjega frotirja, ki se tiho kot mačka splazil
med tvojimi polakiranimi stegni.
Nočni prah večnega mesta, ki je nepričakovano napolnil sobo, je
prihajal iz neznanih delov najinega srca; iz tintastih košar na pajko-
vem hrbtu, iz ran križa na plečih najinega zvestega spremljevavca
ubijavca...
Vstopil sem v tvoje božansko telo, Florida... skoz bledikaste
meglice tvoje žafranaste vagine.
Bila si za gozdom las, za grškimi mrežami, polnimi snežnomodrih
rib, solz, babilonskih številk, oči Zodiaka.
Z bordojskimi pegami je posejano tvoje lice, vročično čelo, s ka-
terim si stria blazino, kupolo perja turkiznih tturških gosi. Zadišalo
je po tlečem ženskem olju, ki teče iz tebe.
143
TOMARCTUS, PRVI PES
Ze tri dni rosi sončev dež, na nebu so votline rdečih svilenih
grmov. Ze tri noči prši mesčeva smola, v meni so črne gobe, božansko
meso zlate vode.
Ze tri večere hodim v somraku čez Sanjski most, ki se pné v me-
lodiji tvojega očesa. Vzela si ga iz damastnega sedla, pajčevine krvi,
in vzletel je kačji metulj skoz steklene griče, turške nageljne, okna
stkana iz kamna.
Bil sem Tomarctus, prvi pes, na obali versajskega parka, pod tež-
kimi valujočimi skladi sladikaste rdečkaste prsti; vinom v dveh pol-
oblah, naših dvospolnih staršev, planeta. Zvok se je spremenil v barve
in naga obala se je spenila iz toplega marmornatega morja, ki se
kuha brez glasu in se brbotajoč vrača v usta daleč spodaj v srcu
nebesnih pojavov in antičnih cest. Nenadoma se je močno sončnal
prostor nad gladino morja napolnil z nevidnimi liki s platnic velikih
knjig, potmi, vijugami, vinjetami, po katerih se bo razbarvala paleta
barvne eksplozije, godbe impresionizma. Odprl se je kovček morja
in beli morski klobuki so zašumeli v frizastih skledah, ki so lebdele
albatrosi tik pod belokranjskim prtom, tik v smrti zraka; kobaltni
\alovi pa so se dvignili noseče školjke v višino, zvrtinčil jih je
sončni pritisk in zlepili curki morskih perunik, ki so se preoblekle v
tropske ribe brez teles in divje konje, ki smučajo z vrhov tihih planin.
Bilo je obdobje pred začetkom; kamena doba psov preden bodo reči in
zvoki zgubili svoje iluzionistične pomene. Neizmerljiva tekočina sveta
se je vzpela iz ležišča, da so zrasle tvidaste alge in čudna slepa želez-
na bitja iz globine štiristo metrov, ki imajo v glavah fosforne igrače.
Zlati stebri morske vode, reklama za kokakolo, satovje soli, sončnega
odmeva in klijočega zraka, so pognali v višino kot čudežni fižol; vetr-
nica komplementarnih barv in bosonoge žuželke napihnjene kot pe-
rujski ognjenik oblečen v leden klobuk ekvatorialne zime. V vestibulu
med tintastimi pilastri mi prihaja nasproti Herman Vogel. Kot prvi
pes, Tomarctus, valovi v pokrajini bakrenih dreves, španskega bezga,
dišečega asfalta, ki se lušči cimetovo lubje. Ves je teman, ovit v kot
giamofonska plošča črn vonj sreče. Zadaj za eksplozijami oceana so
dežele še ne ohlajenega dežja, jadrajočih cvetov potonik in dvometi'-
skega sleza. So z lučjo z dna morja opiti vrtovi; palisandrovi vratovi
z lužnatim vonjem natrtih rdečih žensk brez dlake, ki se kopajo
vsako jutro afriškega maja v soku ponoči, na ležiščih ljubezni strtih
rož. Od njihovega divjega kričanja se sneženi sloni omotični nasla-
njajo na florentinske palme in si v perverznih sanjah segajo s prsti
skoz lase.
Letim nizko v pragozdu, ki puhti iz čaš hiacintne papige; z leteči-
mi mravljami nizko nad plešočo reko brez telesa; nad krošnjami
egiptovskih dreves, ki se odpirajo v neznanem ritmu in se iz njih
usipajo jagode barv. To je dežela, kjer se oplojujejo barve. In gredo
od tod po svetu; kot arabska princesa v plavikast šotor, kot mavrica
na kavi, kot preproga narodnih noš.
Krožim nad koloseumom svojih rimskih oči. Letim v območje
gutaperče, kavčuga, kakava; v radirko, ki je smrt... Tomarctus,
prvi pes.
144
JONI
Dala si mi kruh in razpočil se je majski večer za naju. Z meseca
se je odluščila zlata sablja, ki se je kot nandaya papiga spustila
v naju. Bila sva večerni gozd vrtnic. Bila sva bršljan na hiši lubenic
v Toskani. Ležala si na levem boku, da se je predramila teža v tvojih
dojkah in sta klonili pod poljubom roke srca. Med stegni si grela
mojo včeraj napisano pesem, ljubezensko pismo tvoji pizdi. Z vzhod-
nimi prsti si si vrtinčila dimasto grivo in od časa do časa s sredincem
segla globlje, da je bil oblečen v vaginalne solzice, ko se je dvignil
iz tvojih ustnic. Spletla si kito, da se bom obdržal na tebi, ko boš
postajala segreta žival. Nato si premaknila nogo, zgladilo se je koleno
in razlita senca ti je namesto mene objela stegna. Pod rdečelično
lazuro trebuha je brenčalo srce, zlatoglavi hrošč, ki ga bom čez čas
razbil in bo pena brizgnila čez robove tvoje pizde. Za tvojo ritko
je v rožah večera gorela srečna Slovenija. Zravnala si se, dojki sta
legli nazaj, vse večji k ramenom, in komaj narejeni mavrici pod njima
sta izginili v pašinem šotoru, za muslinasto goro, za katero so pili ve-
černi led najini snežni divji konji.
Klečal sem ob tebi in žgal črno posušeno travo, ki naju bo oblek-
la v čudež ljubljenja in naju odnesla skoz zidove vladne palače in dlje
in dlje, čez Rimbaudovo morje, k otokom potopljenih perzijskih mo-
šej, stkanih iz ametistnega cvirna. Sklonil sem se nadte in objela si
ga, ki je tonil k tvoji koži, posuti z rokami poletja. Nežno si ga po-
tegnila, kot da si nocoj želiš dolžine za vse telo. Z jezikom si ga obar-
vala, da te bo zamorski dvignil, ko boš na njem španska plesalka, v
navpični moči, noseči naju v oblak palmovih las. Nagnila si se nazaj,
se naslonila na moja stegna in s pazduhama objela moja kolena. Na-
jina trebuha sta se zlila v pecilno testo ljubezni in tvoj popek se je
svetil in migotal kot Japonkino oko. Čutil sem vročino vulve, ki se
je krčila krog mojega udarjajočega кшса. Poiskal sem tvoja razprta
usta in si v sladikasti slini umil prste ter na njih kačji pastir zdrsnil
proti tvojima tresočima dojkama, ki sta sedli mednje, hladni papigini
glavici, kupoli kraljevskega perja, pavja repa. Zazibala si boke, ni-
halo živalske ure, ko se rojevajo najini divji konji, peščeni mustangi
z rdečkastimi očmi. Še bolj si se razprla in me poklicala s sramnimi
ustnicami; jaz pa sem ga potegnil iz tebe, da si ga ohladila v ustih,
kot jagodino oko, zlato peško rastočega sadeža. Legel sem na krož-
nik tvojih podplatov, iz katerega me boš posrkala kot školjko, nanje,
ki hočejo nocoj do stropa, do najinih senc, ki so zmočile sijočo rjuho,
s katero sva ovila najino sobo ljubljenja.
O, mehki vrč nožnice!
Objela si mojo zadnjico in se še močneje napela v križu, da sva
lebdela v dnu vrtinca, ki naju bo vrgel v vrtnico divjih konj. V pasu
sta me stiskala meča tvojih meč, že sta se lepili najini koži. Ponovno
sem zdrsnil vate, nekoliko navzgor, po nožnici v višino, v stolp tvoje
medenice.
Vračal sem se v tekoče stanje, bil na obali zorečega morja, med
bubami blatnih cvetov in ajde. V tvojem morskem klobuku. Vse se je
pričenjalo znova. Pobožala si me po obrazu, s stegni po vekah, ki so
se zaprle kot vrt v Neaplju, sredozemska zima, Bellinijeva melodija.
Ves sem bil v tebi; kot v materi... Med rožami tvojega JONIJA, v
zlati operi z mavčnim pročeljem Afroditinih senc, srečna trobenta.
Penis se je utopil v utripanju materničnega žrela, ki ga je grizlo vase,
10 — Problemi	I45
tvoji prsti so hodili po moji odprti koži, z nohti si rezala po hrbtu
navzgor, do belega obzorja ram, za katerimi tli s paradižniki oven-
čano mesto, in navzdol do trebuha, da so se nabirali valovi krčev,
ki so prerasli v bruhanje notranjega sveta telesa. Vrtela si se z menoj
v torti tanga, ki je sijala vse glasneje. S kurcem sem iskal po tebi,
dvigoval in se spuščal v jedeh večera. Moker in bleščeč v temi, ki jo
boš obarvala s plamenom orgazma.
Zaslišal sem klavir, čez bakrovo puščavo so jezdila rdeča sonca,
potopljena jabolka cukrenih beduinov. Tu se pričenja Afrika v tebi,
tapecirane stene dragocenih živali, tu butajo ob njo valovi saracenske
sperme, tu sedijo v njenih votlinah opice; slike zgodovine so se na-
pihnile kot svileni prvomajski baloni in sedaj krožijo tisočeri Saturni
krog najinih plahih oriksov, oči sčasoma gazel. V pekočem vetra se
premikajo peščeni griči, pinije in v belem avtobusu karavana iz Bahči-
saraja v senci nabreklih bradavic. V ljubljenju sva rodila toplo lužo
med telesi in spenjeni divji konji prihajajo, da ne zgore v žeji.
Leživa v sultanovem naročju. Tiha sapa spi v najini ljubeči koži.
Med vekami tvojega JONIJA drobtinice kruha. Noč divjih konj...
12. junija '73
146
Milan Uesih
UESEN BO
STEPE IMAJO POKONČNE VENTILE
Tišina, drevesa pokajo, kakor so vedno pokala,
s kamni v čelu sem zagorel, kakor sem vedno gorel,
nem, nemočen pred poigravanjem naključij.
Evolucija me je zložila v kritiko, v čiste lipe, v ime vere,
v moji eleganci se je ustavila džungla v tisoč izrekih,
v mojih voglih je dan klerikalna, še več! muzikalna armada.
Češnje so pocvetele, pelod je zaneslo v kri padlih za pravico,
in da se ne bi kdaj za hip zmedle komplicirane kombinacije,
moram biti ves čas tu, napet in pripravljen,
kajti v dušo se mi ulegajo čisto nova merila: jesen bo, oče.
147
NAJVEČJA STVAR PERNICIOZNOSTI
Največja stvar, ki jo je človek kdaj prelomil,
je bik v jeziku cinizma, bik, ki polje v rimah,
v poteh industrije in toplega hudournika lapsusov
in v Marku Svabiču; bik, ki polje v zamaknjenem petju kirurgov
m v kalnem onstranstvu strasti s potopljenih ladij.
Največja stvar, ki se ji je človek kdaj ognil,
jt: posluh za govorico formatov, za ples možgan.
lo je posluh, ki bi lahko prebil tišino dopovedanih imen
in vsa imena tam v tolmunih črnih strun in izročila težkih ur,
naj še tako trdno so zakopana v začarani dovtip medu.
Največja stvar, ki je, a za človeka vendar nikdar ne,
je dihanje kovin: takrat se porajajo vulkani v velikanih,
da se viharji kmalu obrnejo zoper molk in zoper trmo —
in zoper tundre, kjer je zmrznil bel dekliški smeh v sluh
in kjer se negiben kaže ceneni glad pritlikavih relacij.
UCINEK ŽVIŽGANJA IN TE2E LIC
Imam občutek, da nismo mogli počiti in da so
prišli skrčeni sli: Zakaj ne ljubiš Siemensa?
zakaj nismo obveščeni o tvojem lovu na jetra?
Kakšna razkošna avantura! Trd sem bil z njimi,
ustreljeni so si v tihi pesmi nalili tekile,
dokler pesmi niso same od sebe ugasnile, so pili.
Mogoče je bilo res zgrešeno takrat tavati in se
gnesti v čakanju, nemem in polnem mercedesov in teže;
imel pa sem že tedaj jasne dokaze za to, da
krivda nezbrisno ostaja na strani kože.
148
PALACA RASTI
V	božiču je petrolej maska za samomor —
kot v glasbi se kamenje vali v manevre
in jahaje prihaja potemnela tlaka v čela.
V	aktovki tćži praznih vrtov komaj spoznavne plovbe
plamenijo škorpijoni v rapidni rasti privabljanja,
in pionirji se neslišno oblácijo v telesa senc.
Jazbina lic je torej čista v čisti stiski dneva,
o! Ivo Svetina se spoprijema s polji in jih golta,
da kakor bela leta rastejo v njegov brutalni spomin —
zanj! se njegova sonetno mladeniška podoba spreminja v ocean!
zanj! se v svetlobi vino nakodra v najbolj tihotne barve duha.
VELIKI PRIHOD OBOKOV
Kako je tekel čas strojarjem časa? Kako so jih bolele zastave?
Kako so spoznavali patente Faustovih ust in njihovih pratik?
Kako — mar v barvah? V vstajenju vzgoje? Gozdov?
Ne — če kdo bi namreč hotel, in to ne bi bilo naključje,
z orožjem laži premagati oči ljudi lepe duše in čiste čudi,
imamo glasbo blaznih v griču, ki je zmagovavka vsem
in ki ne dà svojih detet, kadar jih bije Dalijev emajl.
Zato teče vino dobrotnikom vina in njihovim srčnim mehanikom.
149
KANJE_
Caj me bo odnesel, to je kot na dlani,
grobovi me bodo v efuziji vrnili,
v mozgu bom nosil graciozno nosečnico,
v svoj spomin in v spomin telefonije
bom odšel po školjke in spremembe,
suh zoper močno nebo, suh zoper sebe ...
Fevd mi že zdaj brzda ključne slutnje,
da v zobeh nimam več najlepših filmov
in ne najbolj prefigiranih kostanjev;
panje mojih robov sestavlja v mrko naključje.
RONDO JE V SENČNATIH ŠTEVILKAH
Stukature imajo dušo v razdaljah kačjeglavih iger
in mnogotere srebrnike v belih zonah prognoze ;
rock'n'roll se vsak hip umije v njihovem gnezdu.
Famozne razdelitve na okultizem in pesek,
na pesek in grlo moči, na moč in asonance,
na asonance in Kairo so eno sámo slepilo,
so same bakterije v imenu svobode,
samó interpunkcija v živčnem svetobolju,
samó sadje v ogledalu perpetuacije
in samó kumulusi! kumulusi! kumulusi! kumulusi!
150
QUANDOQUE GEMEBUNDUS DORMITAT AIUS LOCUTIUS
Shema maja je tumor, goHda v srd razlite razbite svobode;
takšen tumor, da se v kimono skrito sonce blazno dvigne !
in obstoji v kopeli le pozabljenim še zmerom znane godbe.
Zato je Bahčisaraj poln smele, tihe, nebooke zaupljivosti,
zato je mreža pomenov, kakor jo definira Zois v lomborghiniju, čista,
zato gredo rafali v karamele, ne da bi vprašali po njivah črk;
in karakalu ni težko zavreti v tekst, da omeji simbole sprave,
da svet je modra luč v premetih discipline in zajtdca srca.
MORJU
Ce sem rojalist, grejo biseri po tej poti nazaj v morje;
tedaj slak cveti v deviških nozdrvih ubitega goveda :
ne na severu ne na jugu ni trdnosti in ne stalnosti.
Dobil sem takle list: »Odgovoren si. Bodi violenten, vendar korekten,
Ne popuščaj, ko poljubljaš, ne smej se, ko kolješ,
ne odpiraj se, ko padaš, ne bodi pa samopašen v rasti srca;
ko te je groza, se daj lisici jesti, ko si prešeren, se uzdaj.«
Ukazal sem: »V nazoru bega ostani sklenjena podoba toka rok,
mornarji pa ! mrtvi na nMtvi ladji brž na Mrtvi otok,
kjer nas v belem gradu rojstva čaka v krvi kronan mrtvi bog!«
Upor na mojih ladjah je zatrt, jeklo obhaja zmagoslavje,
in zmagoslavje obhaja zvesta smrt, jutra krušna mati.
151
SLAKAM
Poglej se v les, kotanjasti mrlič!
Tvoji ornamenti so zaželeni v naših konferencah,
da bi jih zenit pestil in voda grizla,
tvoji besi klijejo za horizonti, to je čutiti,
bridki desetaki se ulivajo v pobeg krvi,
Karpati so v požaru, v črni plesni letenja,-
divji česen se odpira v pogovor s tabo,
mehki rženi lasje se spuščajo po hrbtu tvojih lin:
saj si razdrt in svastika te prevrtanega v jutru miluje —
volna prinaša razvodja klasike in hlipanja v tvoj ponos.
VREM, VREM
Kadijo zemljevide in so v jutrih
kot bose roke rastlin : pregnane straže.
Svoje kapacitete organizirajo v dekor
v plapolanju dece mrtvih krvnih telesc,
v maratonu prošenj in žalitev, tisočakov,
v zlomu uzanc v traverzah dialektike;
neresnično zrem v terasastih glasovih,
kako moje lačno maščevanje brez vajeti
in brez miru hiti na tihi Jupiter,
na njegovo žametnoželezno želo.
152
DOLESTI
Dobrota dobrota, če jaz hodim! To! je ponos,
to ! je, da sem vitez, da kličem in kličem,
da sem potenten, da se pot vijuga: bumf!
Ce zvežem darila, ki jih v žile ureže ljubezen,
se spustim, saj ne bi bil boljši, ko bi bil nem,
nasprotno, ožji bi bil in bolj zamorjen,
mogoče bi me skoki zadržali v svoji mrzli vrednosti,
verjetno bi bil rdeč, ko bi se dal ujeti za orla,
gotovo prvi, ko bi studenec v spominu stopil na dvorišče,
saj se mi doli v duši lesketa nakit.
DREVJE
Sem mar rojena za nepojasnjeno naključje,
če trdno hočem, da bi bila samota moj poklic?
Sem mar zato nevidna in rojena le za zgled?
Vsi vemo, kako težko je umreti, če si brez telesa,
tedaj je vsa vljudnost več ko odveč,
pa najsi bo res že tema sama dovolj za razkošje.
Danes sem oblekla belo bluzo in modro krilo,
stopila v svetlobo, da je bližnje in daljno postalo eno,
navadno in neverjetno si je prišlo naproti,
vse tisto, česar v stvarstvu ni, me vso vso napolnjuje.
1,5:5
KI SE NE VRAČA
Modrost je zid, ki že stoletja vanj zabijam kri,
modrost je topla in diši po bliskanju poroda.
Z zavezanimi očmi stoji pred strelci v roži srca.
To, kar Emerson Fittipaldi nosi v večni praznik vere, je modrost;
modrost je tudi dvig volne in — v ogledalu — padec jekla.
Modrost je lev v očeh .Mesec na primer je mladost, ki še dorašča.
Modrosti ni ne v kibernetiki in ne v brdih beletristike.
Modrosti ni, da vročih tuberoz ne puščam v svoje grenko domovanje;
tudi ni sikrita ne v vzpenjanju ledu ne v rasti neprijaznih kazni.
Modrost je lahko samo jezik eksotike, ki o sebi ne ve še prav nič.
TEHNIKA TEHNIKA
V navadi so visoki modri puloverji
in v njih čista pepelnata srca.
Poštenost, poštenost in še in šc poštenost.
Svetilka na moji mizi je zaspala,
zasanjala se je v volkove, kakor jih pozna;
nekje vodnjaki postavljajo pogoje za april.
Zrak; mišice; diamantne tajne komunizma.
Ugodje nepristriženo raste, in voda! voda!
da optika poka in da njen lesk molče krvavi;
Hanibal se je z nabrušenim nožem naslonil na vrata.
154
Milan Dekleva
MOLILNI MLINČKI
(iz zbirke)
Telo si zgibnem med oknicami med polkni
kjer se zemlja krivi domujem se preganem
kot pergament in baletnik naj se me prostor usmili
naj bo elipsa naj bo spirala edina končnost
večnosti brez začetka na Otoku sredine
ali vonj pižmarja: mošus in aglaja siezen sleč
in plod bimbe premik roke je ritem rage kaže ven
v hladni slani ionizirani zrak je tambiuin in struna
ki s fosforno avreolo zaniha: da zveni da zveni
da zvok potuje da je drugemu dano biti magnet ki privlači
Kvantumu energije radiaciji volje
temu satenastemu pramenu napora : to čutim
ne morem dati zveznosti nisem navezan sem
z obliži drevnih legend prelepljen: samuraj
potihnjen takole evo s piktogrami besed
s to blodečo moro prednikov ki jim na vrat
zaklinjam termite in kričeče kobilice
Mrzi j o me ti zgubani znaki
ki jim mladost odpijam tetovirajo pot
Obeh kraljestev kot: tu je tmožje tundra
simbol drugega zmerom funkcija pentagram amuleta
na dverih magičnega: in če sem alkimist
s katerim obrazcem jih uženem
v kristal
155
Toplo kri pustim s to nujo in stegna
in Mangova vrata: seme slednjega boga
se je v njih umirilo v Dolino pinij pa gre
duh neznanega: Bik sreče da mojo moškost
zamenja in mi evnuhu pusti spoznati
skrivnost : saj ne škodujem še ihta
se me skopljenca ne prime
Vstajenje sepéta ki se kot kaskader
iz blata rešuje strgaj se z mreže glasilk
vendar ne pusti da stvari gospodovalke vzroje
kromosomski spomin je ki te nanje veže in name
v konopljastem času pa vse mutira improvizacija
je himna je misterij in tirada omamna kot soma in sake
somrak istosti je ampak v plazmi katere celice
preži lisičji in jazbečji strah ponovitve
se ta norost sploh lahko rodi pa vem
da zavaja klateže vrdžarje uročence
zablodele in objestne
Oglednik sem ki na robu mesta
skoz štale in kašče in senike
k zaraščavam in prilesjim oprezam
Ptica bobnarica me posluša beži kunec
a kljunorožec pride kot ena tistih bajkastih mor
ki sanjajo: da kaj gleda z lapidarija mrtvih planetov
torej kaj gleda za mano z neba kajti Deževni mesec je
Cas podgan in v Smeri čapelj ni varno iti
Od vina vstanem in vem : da pet svetov
sprhne prej ko lojevca list in alme
da prej obrodita soja in riž preden je zima
je pač čas nazaj v duh muškata v bele žerjave v ločju
lunino leto pa se je obletelo: a kaj vidim
nebo sivi zad za šipami k noči
mačke se k pohodu napravljajo
v noči rase mračica
cvete osat spi fazan
156
Se traja rob med molkom in besedovanjem
ta napušč to sleme oni Povratnik škorpijonov
in dotlej mir v kruhovca senci ter v listju koke
v smolnatem kadilu ko tiho zveni samisen
kot ritual seveda kot negovanje vseh poželenih žensk
kot učna ura: kar se vrača nima oboda ni krog
kar traja ima priti v točki zdrznjenja najbrž
v fokusu leč v resonanci jelk
zamaknjenost se razmakne
Pa akoravno se v epske divjine selim
in se krstim za slednika : krvnika bogov in ljudi
budnika molka : v trhlini močvirskih samot čutim
razplojevanje stvari in ali naj bom mar večni
oprezovalec ki se kot vohun po domačnostih mohota
koliko velja zavetje azalej in kininovca
kimono in rogoznica komaj kaj komajda
slutim v porah v potnicah brstjâ
skopmelega lepotja
To rojstvo je moj plen moj ulov
silvestrsko sonce otočnih pušpanov
spranih škriljavcev školjčnih lupin
na bregu ali tam kjer pUskavica zablešči
v iskrenju miru ko še mokasine slišim
zdrsniti po mahu: peloda prah v nozdrvih
ubitega jelena to je prvo in s tem vse
kar sledi : še sled sama to je o čemer Vede molče
najbolj človeško ime ki sem ga imenoval
157
Tomaž Kralj
SONČNI POLŽ,
POLZ SONCA
Vrgli so kocke, ki so prišli
iz oblakov: vlažno
je drobovina rasla in usihala,
s kralji so mornarji izbojevali zmago —
sivo vnebovzetje — dragulji številčnic usode
—	v vesolju brez potrebe po harmoniji —
—	svetli zeliščarji:
bardi bi lahko izbojevali zmago,
ko so se rozete vrtinčile v nebo,
stopinje v marmorju so bile
stopinje marmorja: žgale so,
puhteči mehki paviljoni,
spominjale so se,
premeteni modri popotniki,
napenjale kožo,
trobile v naskok
in uravnavale
hrbtenico.
158
Spanje je bilo stanje
budnosti, sumljive gobe
mravlje, ki so v karavlah
preživljale karanteno:
s Cejlona v karanteno,
iz Karantanije v atomsko bombo :
odtiktakala je ječa oazo,
zakladnik zvezd je odtehtal svoj dolg,
ko se je gozd domislil, napel lok,
se napel za trume, ki so strune
knjige mrtvih prebirale,
ovijale Ovida, mu sol iz solz vlekle,
da so se vlaki spotikali v snegu, trobente
postavljale spomenike lokostrelcem :
pod tem mečem ne čutiš strahu,
ne veš za nebo, pekel,
angele spreminjaš v čarovnike,
ki ukinjajo vozni red proti vzhodu,
ki baklavo prodajajo, mesijo zgodovino,
ki je Ba'al, njegova cvetlična palača,
da bi se razgradila zadnja vrata,
ki vodijo v sence pokojnikov mojih:
neponovljiva dejanja in okroglo leto Zemlje,-
kozmična kača, potopljena v joginski sen,
stene lažnega uničenja so mit,
hrana in tihožitje, Mezopotamija
kolibe novega življenja,
ko se Perzefona ne spominja več
zmajev, ki so krožili,
leteče krožnike zaklinjali,
deklamirali o prvem ribolovu,
v času prvega spanja dosegali
Magellanove oblake.
159
Kozmično krščanstvo naj bo
napoved za vstop v srce Sonca,
kameni noži ognjev, grozdje
embrionalnega dihanja;
marabuji pozabljajo na mutabor,
čudno skrivenčeno doževo palačo,
ki jo trenutek zaostajanja
vedno znova duhovom podreja:
to je rodeo, to geometrija mišic,
izdajalski novci in zeleni rokavi —
preobraženi bobni — skrite skale Dolomitov
električni stol Billyja Codyja, ki se vlači
skoz meglenice, ki je pitagorejce
z blodečimi seznanjal: s plugi so bardi
sanjali, belo zlato topili,
da bi se skale neba krušile,
do neba vzdignile te veletoke,
njihova trupla in živali : mehke
kovače, skrite biriče,
neznosnega zbadljivega Ozirisa,
kruto našemljenega Marduka:
s svojim morjem je Danton celice ovil,
v božjem rastlinjaku so cvetele gobe,
svet kot jezik: svet kot jezik.
160
Dvigalo nasprotij je mrzlo živino
hvalilo, jo spreminjalo v obrede,
polnočno kosilo beračev, Jezusove čevlje,
ki so bili vojna, oblaki in truma činčil:
Potemkin kot breztelesni podiralec kegljev,
mrtva ličinka kometa, njegova palača — njegov grof Dracula :
nastop zlate dobe: kontrabas krščanstva:
mimikrija protonov: v antiki so nastale
ladje — drobnoglede vlačuge jutrišnjega dne,
ki so izleti in polja v pepita preorana,-
zadnji spevi so prvo navodilo,
tretje kolo v slonokoščenem mestu,
mehki rudar psihologije, vljudni vrač
štorkelj in pasjeglavcev : kuga je zvonila
k maši, renesansa je bila tihožitje
in strumni sadovnjak: v njem je stal Abraham,
siva eminenca planetarne tehnike,
ljubka kozmogonija — raga večne reke:
sto korakov po soncu je bilo usodnih,
dvakrat so angeli zapeli gumbnico podzemlja,
podrli vislice in tam preslice zasadili;
kobilice so počivale na oknih,
spraševale gotovost, kritizirale zimo,
zlate ulice zaprle v blodnjak, skriti
uljnjak vlažnega prepričevanja, Atilo
prisilile v vprašanje: kam so skrili moje
šolne, kaj storili z mojim žrebcem,
v kaj so prevarali bakanalije,
v kaj spremenili Napoleona?
Kamen na kamen je govor: telo na telo;
amebe morskega obrežja so alarm poželenja,
Adam in Eva sončni mrk, mandala rumenega ognja,
modrina upanišadov in žgoči cinober hribov :
minil je oktober: skrivnost govoreče želje,
koža je zagrnila ognjišče, ki je klicalo
Fausta in njegove hoplite : prvič se je
most razpel med Himalajo in najvišjo
goro sveta: šaman, šaman, Hamlet, Gandalf.
11 — Problemi	161
Sestre usmiljenke so bile na Marsu,
varovale so samoroga, ognjišča gradile :
piloti žalostnih oblakov so se zatekali
k njim, govorili o poplavah, se sprehajali
po vrtu : na oni strani vrta ni resnice,
po cestah se je hrana valjala; skriti
so bili odgovori : to je bil Anaksimander,
to cvetna nedelja, preročišče v Delfih,
to povodenj in ronson-nosorog : beli vitezi
so le vile, cerkev Kavkaz — kjer so ukazujoči
kockarji doma: tam je hrana za možgane,
hrana možganov,
tam so luči, Jožefov sarkofag,
skrita Troja svetovnega spomina —
miti in simboh in spol in temperament,
klavičembalo udari v sanje, hiacinte povabi
k žganju voska, zavzetju Nove Zelandije :
ognjena dežela — dežela ognja :
tu je postopal Orest, tam so keltski solni rudniki,
tu je vojna, tam zadnja postaja Ponny Expressa,
šahovnica je znamenje mlaja, skrita hitra misel,
dejanje stvarjenja, priškrnjena vrata in zadrga simbolizma,
cvetje in ježa po Luni, obnašanje sončnega mrka,
Andromeda, mehka Knjiga sprememb, kantika spomina :
tako so menihi kronali svoj stolp možganov,
tako je voda krotila pregrade in slapove,
tu so pasovi meglenic, naramnice gurujev,
Avstralija psihologije, mistični komplet našega osončja:
— kompjuter je odžebral mantro, hvaležno smrt,
čarovnik iz Oza je v karmo žezlo zapičil!
162
Mehki megleni cesarji
so bili krznarji in krojači:
njihove vile spomin,
letni časi njihovega spomina
dobrodušni kristal, dobrodušni gozdovi;
mojstri gorečih krogel so po meglenicah
iskali drobne iveri notranjih pokrajin:
mrka zabavišča, strumni vodnjaki,
premeteni menihi, suha Olimpija:
kdo je sedel na vodi,
volkodlake v ognju pasel,
skrival srebrne
kupe Sirije
in njene vojščake skrivnosti,
ki so v katedrale vstopali :
prevarani so meteorji, žalostni vrvohodci,
parket palač in njihovih vrtov,
vrhov svetih gora in nabiranja rož:
tako je tekla kri, tako čaj,
tam se je slekel Apolon,
z njim Napoleon,
tam se je poklonila Ivana Arška:
v malih oglasih ni upanja, ni Velike noči,
v metuljih proda ni skritega zemljevida tihožitij :
ukanili so Fausta, zajezili plaz mravelj —
tako so goreli kamniti svetniki in tam so sloni počenih,
odprli vrata skrivnosti — hiše gospodove —
preprogo strupenih zelišč — moj mak —
moj potok.
163
Planeti mojih oči, o, planeti mojih oči,
strumni turški tabor, zaklon pred nakovalom zvezd,
tihi orkester plavža, njegovih lokostrelcev,
pogorja jeter, rib metempsihoze:
Mefisto je prvi državnik srednjega ušesa,
stopal je v skrinjo, se v čreslovini kopal:
to je bilo njegovo podeželje, to je njegov spomenik,
ko so Minojci trgali sadje, ga v ozon zavijali —
v slavi si, Gospod, slaven — s teboj je slava moja —
podkev skritega lunaparka — tičnica brstja, ki so,
ki so ga lokostrelci za svojega brata imenovali;
sončni polž, polž sonca je priznal svojo zmago,
presenetil staroselce, stare viteze, lovce na zmaje,
odplaknil požrešnega Gilgameša, iz kleti dvignil fakirja mavrice
to je njegov čas — pa je to tapiserija oblakov, strešnik Sonca?
Skoz savano se je prebijal lastnik prvega stola,
drobil je kruh, drobil poželenje, njegova priprta vrata,
skočil je Shakespearu na pleča, vlažno ukazoval insektom:
to je bilo prvo poglavje knjige o električnem zvoku,
tako je nastal pozitronski pospeševalnik,
živalski vrt božje milosti,
dobrota prve želve,
kruh čebel;
Pepelka je bila šaljivi fevd čarovnika iz Oza,
kopel poltonov kopel Valkire, hrbtenjača raga,
strumni pelikan, strupena Penelopa:
kopti so zlato tehtali, kegljali za žad, konjske podkve,
ko so s cerkvenih klopi trobentah, za smeh prodajali pomaranče,
kose s srbečico zaljšali, ko se je pitekantrop
za bruno v očesu proglasil :
tako so čarovniki tihotapili bobrovo krzno,
z rago in bluesom seme zaklinjali : konj je bil obred,
slovar usode vozni red kozmične glasbe,
vihar prevarane doline,
nosorog skritega semenišča,
protuberanca vrta samote,
stran zmagovalcev novih svetov —
: prazna stena, letalo stotih čeljusti —
: žametna stojnica trave, poštenih asov,
grofovski naziv, lovišče sence:
prvi vdih, prvi vdih, prvi vdih!
164
Sedim sam, gledam prestol,
zvito kočijo polmraka:
z njo se je začel pohod,
ki je vodil vodnarja,
ki je ribe razsekal,
ki je strumno stal s Kristusom,
ki se je s celicami okronal,
da bi se prostor potopil v samega sebe;
poljub je lestev sonca, poro vetrovnik,
v njem ljubimci, flamenko, žrmlje:
oko orkana ni prepih, ni zapornik kruha;
— boril se je moskito:
za spoštovanje zlatega zakona:
tako je vladal Abraham,
ki je s šotorskim krilom skrival goro Ararat,
tak je bil menu zodiaka, njegov skrivni trezor,
britev je pomenila ogenj, pahljača ribiča,
kroket Darwinovo vnebovzetje, živo srebro čudežno deželo:
ali so tam pristajala hitra letala,
ali so tam pekli žemlje za prvega Inko,
ali se je labirint spremenil v oblake,
soba v celico, strup v zemljevid,
ali je bilo sporočilo spanja sončni polž, polž Sonca?
165
Drugi hrbet je postal moje tretje oko,
zakladnica spomina, sveča teme, sveča zvezd,
srečanje, zaklinjanje in vedeževanje :
rdeče jutro : rdeče jutro, modro popoldne :
prva konjska dirka se je končala z zmago,
druga se je končala v ledu — v njem dragulji —
ki je bil mehak in vlažen in ljubezniv;
drama vesolja je drama spomina:
ni ga, da bi se skušal z menoj,
da bi mi kazal čudovita razodetja,
zgodovino spočetja kuge,
psalmodij celičnega časa;
kamenček je potok in kamen je njegova kri:
karma šahovnice, bor sarkofaga,
zraščenost jutra, genitalije mikrobov:
skoznje je vstopila zgodovina,
kemija jo je kazala v drugačni luči,
embrionalno dihanje je bilo kosilo večera,
stolnica se je pogreznila v molk žuborenja vode;
milnica preplavi svet, ko ura udari navzkrižno s spevom Lune,
ki so jo mehke barve zasužnjile :
tako se mehča obala možganov, tako se slonokoščeno mesto trese,
ki v njem ni počasnih vlakov, ki v njem ni suhih krav:
kri je redkokdaj zastrupljena, angeli ob zori ne krehajo :
njihova maša je zelenjavni vrt, brisača njihovega spomina zen:
pa naj pridejo, pa naj pridejo kopjenosci:
spet jih bo vodil lev,
spet bo grmela koča v zraku :
pod slapom je Mehika;
iz gozda sem stopil na mehka tla,
žile so povezovale moje ude s Soncem,
ki preprečuje potrese,
ki potrese preprečuje:
in, ali sem, ali sem tako
varoval svojega sončnega polža,
svojega polža Sonca?
166
z lokom meriš v višino,
da bi se ti nasmehnil Orion;
vadiš kita,
da ne bo spregledal Kopernika,
ko bo spet nanj naletel,
naletel nanj, na pomaziljenega vrača,
ki skoz nizke duri vstopa,
plove na ladjah po vzoru Rumene Princese;
psi so svobodni, zapomni si,
saj so znamenje Sole rdeče kape,
skrivnost zlate cvetlice,
svilena kočija starosti,
stara svilena kočija brodnikovih premagancev;
naj te žalost ne užene, če si pozabil svoj kruh doma,
če si se odločil domovati v celičnem dihanju in kostnem mozgu;
videl si prevratne zadeve in nedeljske izlete:
to je prolegomena, to je letališče suhe jeseni;
pleši po ognju, snubi kače,
ogledalo je morišče,
ogledalo je kantika,
tulipan sijočega mušketirja,
Robinzon zahodne poplave;
z lokom meriš v višino,
da se ti bo nasmehnil Orion,
zatiktakal po poteh,
ki jih vodijo kristalni zidovi,
prameni praporščakov:
podboj teh vrat visi v vesolju,
vidi vodnarjeve vragolije,
vrača slano vodo v tvoj zbiralnik.
167
Koč še ni končana
in moj čas je hiša, priznam:
jeza mrmra: ESP;
brez glave je popotnik brez srca,
z vsakim trenutkom se misel trese
v inkarnacijah spomina svetlobe:
kri je čisti val duha.
Kali objema slast rojstva:
v ta trenutek s tem telesom,
luč zavesti in sttna morja,
ki se trikrat ponovi v središču vesolja:
orgazem molekul : Om ya manta taka hum phat :
tako cveti telo, taka je reka luč:
in taka so njena vrata smrti:
glasnik velikih pojočih valov,
njegov puščavski polž, polž Sonca;
Zemlja reke je grob dima :
v njem vrejo oblaki,
vanj se potapljajo plazilci,
trans minotavra,
zavest prazna kot nebo,
nebo z zavestjo napolnjeno.
168
Taras Kermauner
O IDEOLOGIJAH,
SPOMINU IN SMRTI
(Ob Hiengovem romanu Orfeum)
Prva plast — in ta bo v pričujo-
čem ispisu raziskana: ideološka.
Temeljna značilnost te prve pla-
sti: radikalna kritika — zavračanje
—	ideološkosti.
V Orfeumu nastopata dva ideolo-
ška tabora: Starini in Mladini, tra-
dicionalci in avantgardisti, naciona-
listi in nacionalni nihilisti, konserva-
tivci in revolucionarji, apologeti
Vrednost in njih zanikovanci. Oboji
—	glede na njihovo ideologijo —
niso kaj posebno originalno konci-
pirani, obe ideološki podobi sta vzeti
iz današnje slovenske publicistike ali
splošne kulturno politične zavesti,
predvsem polemične. Vendar temu
celotnemu — ideološkemu — kom-
pleksu avtor odmerja veliko pozor-
nosti, zanj je pomemben, ena od
pomenskih osi knjige. Razvija temelj-
no tezo: ideološkost je lažna plat
človeka. Podrobno kaže, in ta misel
ni niti posebno globoka niti posebno
tenkočutna, kako je ideološkost le
plašč za človekove osebne probleme,
kako skriva njegovo nemoč, mu po-
maga, da izrazi skrito agresivnost,
daje mu razloge za to agresivnost,
ki jih sam na sebi — privatno —
ne bi imel.
Hieng ne zanika politike in msti-
tucionalnosti kot nečesa globoko ne-
človeškega. Je izjemno razumen mi-
slec, zoper nič se ne twri totalno,
vse skuša razumeti, upodobiti, ven-
dar razkri(nka)ti. Vidi, da institucije
obstoje, in sam ne predlaga, da bi
jih bilo treba odpraviti. Narobe, ti-
ste, ki tako mislijo, celo ironizira,
trudi se čim bolj nadrobno orisati,
kako izhaja njihov trud iz drugačnih
vzrokov, zamolčanih, ne pa iz lju-
bezni do družbe, do novih družbenih
obzorij. Policija obstaja, in njen ob-
stoj ima racionalno jedro : raziskuje
zločine, posega vmes, čeprav naknad-
no, ko je ogroženo človeško življenje.
Obstaja tudi gledališče, a tako rekoč
nič ne izvemo o živem gledališču,
o tem, kaj se danes dogaja na nje-
govih deskah, o sodobnih uprizorit-
vah, razen o avantgardističnem po-
skusu, ves čas nam avtor pripove-
duje le o preteklem gledališču ali
gledališki preteklosti, o perikah, fo-
tosih, stari zavesi, nekdanji gardero-
bi, naslika nam brez števila zapra-
šenih, smešnih, nepotrebnih rekvizi-
tov, zelo radodaren je tudi z opisi
stavbe, gledaliških prostorov, vrvišča,
reflektorjev, razpadajočih sten, torej
bodisi tega, kar pravo gledališče —
gledališko igro — šele omogoča, ali
pa tega, kar je gledališče bilo ne-
koč; zanimivo je, da nam govori več
o pomožnem osebju kot o igravcih,
od teh nastopa en sam, in še to
manj v vlogi igravca kot v vlogi
konservativnega ideologa, razburlji-
vejša so doživetja z vratarjem, po-
membnejša z ravnateljem. Čeprav
nam torej ostaja pristno gledališko
doživetje skrito, ima Hieng teater
za neko realno življenjsko dejstvo,
celo tako realno, da ga je, po stari
navadi, identificiral s samim življe-
njem, mu določil v svojem romanu
osrednje mesto, videl v njem deske,
ki pomenijo svet: Hieng očitno ra-
zume življenje kot teater, teater pa
kot cirkus (z njim izenači celo cer-
kev) : kot orfeum (dvoumnost orfič-
nega-poetičnega-religioznega in plitko
zabaviščnega, cirkusantskega, torej
biti in vlog).
O politiki piše zelo malo, kveč-
jemu posredno, institucija mu je važ-
nejša, čeprav bi se dalo reči, da
drugo drugemu prireja. Brez institu-
cije ni (našega) življenja, vendar —
v tej tezi je neomajen, zadeli smo
169
na avtorjevo temeljno misel, doži-
vetje, izpoved, stališče in obenem
tudi pomensko os nje|ovega romana
— institucija (še) ni življenje, naro-
be, je nekakšna negacija življenja.
Negacija? Ali nismo ravnokar zapi-
sali, da tovrstne negatorje ironizira?
Da se mu zdi smešna in nepristna
njihova težnja priklicati, izzvati pri-
hodnji svet popolne svobode, rešen
institucialnih verig? Bodimo natanč-
ni: takšna težnja je zanj zares ne-
bogljena, ker ve, da je neuresničljiva,
a obenem še globlje ve, da je ven-
darle luresničljiva, čeprav na drugem
planu. Premik plana, to je Hiengova
posebnost — in tu je v odločilni
meri klasičen eksistencialist (kot ce-
lotna generacija, ki ji pretežno pri-
pada, od Kovačiča, Kozaka in Smo-
leta do Rožanca in Božiča). Človek
je pravi človek, avtentični, goli, res-
nični, ko je zunaj vsake institucije,
ko odide iz sleherne družbenosti, po-
litičnosti, institucialnosti, ideološkosti,
celo iz zakona, iz intimnih socialnih
razmerij, iz dela v tisto območje,
ki ga je edino zmožno narediti za
člove(š)k(eg)a: na rob smrti. Člove-
ška resnica in resnica človeka sta
le v življenju-k-smrti in v nobeni
iluziji o brezinstitucialnem — pri-
hodnjem, političnem svetu. Institu-
cije bojo ostale na vekomaj, človek
se jim ogne (še)le takrat, ko spozna
svoje bližanje smrti, svojo bližnjo
smrt.
Hiengova pozicija je, vidimo, trp-
na. Socialnosti ne napada, priznava
jo, a je hkrati ne priznava, ker ji
določa le neavtentično področje bi-
vanja. V imenu avtentičnega življe-
nja, ki je življenje-k-smrti (v romanu
mu je posvečeno osrednje mesto :
umiranje matere Mile, ob njem se
sproži vse, kar je odločilno, je od-
ločilni vir vsega dejanskega: Edi
Micek je opredeljen po očetovi in
sestrini smrti, Burnik in njegova se-
stra po materini, mati Müa po oče-
tovi, Pit f» očetovem umiranju itn ),
ironizira in odriva proč, v kot, v
nepomembnost tisto, kar se ceni v
vsakdanu kot bistveno: naše življe-
nje v cirkusu, v institucijah, v družbi.
To je, očitno, zelo zunajideološka,
zunajinstitucialna, celo zunajsocialna
pozicija. Vendar, pravico imamo
vprašati se, je res to pozicija, ki je
zunaj vsake ideologije, ali pa je tudi
po svoje ideološka? Ali ne gre za
ideologijo (tudi filozofijo — eksisten-
cialistično) zunajideološkosti? Je
sploh lahko sodoben avtor neideo-
loški? Je sploh mogoča pozicija, ki
bi bila zunajideološka, če pa živimo
v svetu, ki je globoko ideološki, če
je struktura sveta, v kateri se na-
hajamo, takšna, da vsako naše de-
janje, misel, stališče že vnaprej
preinterpretira v ideološko, mu da,
neodvisno od naše volje, ideološki
pomen? Če je to res, potem je Hien-
govo vztrajanje pri življenju-k-smrti
njegova ideologija, le da je ta ideo-
logija v marsičem — vsebinsko —
različna od ideologij, ki jih ironizira.
Da gre res za ideologijo, nam do-
kazuje že to, da avtorjevo stališče
brez težav izbrskamo iz knjige, da
lahko knjigo interpretiramo glede na
stališča, ki so v nji, da se da Orfeum
lepo klasificirati, analizirati, reduci-
rati ravno glede na ideološke spore,
ki so v njem. Čeprav pri priči pri-
znam, da takšna redukcija na ideo-
loško nikakor ne izčrpa celotne knji-
ge, zunaj nje ostaja marsikaj in naj-
brž bistveno: umetnost. Vendar —
umetnost je, kot se zdi, v vsaki
knjigi, tudi v tistih, ki se imajo za
najbolj ideološke (recimo Prežihov
Doberdob ali Kranjčeva Povest o do-
brih ljudeh), zmerom zunaj ideologije,
ob nji (kje?). Se pravi, da je vseeno,
če se ima neki avtor za izrazito ideo-
loškega pisca (Dostojevski, Tolstoj,
Gorki, Cankar, BCrleža) ali pa je pre-
pričan, da nima z ideologijo nobene
zveze (Flaubert, Zola, Maupassant,
Kersnik, Andrič). Takšno prepričanje
je le njegovo subjektivno, celo pri-
vatno stališče, ideološka analiza in
analiza ideologij bosta v obeh vrstah
avtorjev našli enako temeljno ideo-
loška determiniranost.
Seveda moramo biti pravični. Zno-
traj globalne ideološkosti je treba
natančno ločiti dve pMplasti: ideo-
loškost, ki jo pisatelj zavrača, se
pravi eksplicitno ideološkost, in tako,
ki jo podaja nehote ali celo zoper
svojo voljo, implicitno.
Oglejmo si prvo. V romanu ima
vrsto zagovornikov. Ravnatelja, dok-
torja Kobala, predvsem pa igravca
Burnika. In je že v zasnovi zlom-
ljena, osmešena. Burnik je najprej
zaveznik avantgarde, šele naknadno
se ji izvije iz pretrdega, zoprnega
objema, se ji postavi po robu. Nje-
govi razlogi so strogo Msebni. So-
vraži svet, ker je nemočen, ker ni
uspel. In se mu hoče maščevati. Naj-
prej je bil mislil, da bo to najlaže
storil, če se bo pridružil anarhizmu
Mladine, da bo v njeni revoluciji
lahko igral kako vidnejšo vlogo in
nato dobil pomembnejšo vlogo tudi
v revolucioniranem gledališču; v tra-
dicionalnem ga surovo odrivajo. Po-
tem spozna, da je za sodelovanje
v anarhiziranem svetu-gledališču še
manj sposoben, se obrne za stoosem-
deset stopinj in se prelevi v najbolj
načelnega nasprotnika avantgarde.
170
Njegov govor v 21. poglavju Orfeuma
je retorična mojstrovina. Težlco bi
bilo t>olje, lepše, duhoviteje, bolj raz-
gibano zagovarjati slovensko kultur-
niško nacional(istič)no ideologijo, naš
tradicionalizem. Njegove besede bi
morale biti dobrodošle vsakemu slo-
venskemu publicistu mohorjevskega
prostora in časovske sorte, pa jih no-
beden ne premore, premalo imajo
naši resnični izročilneži temperamen-
ta in sloga.
Ko se je Burnik odločil, da bo
postal konservativec, je moral to svo-
jo novo ideologijo povezati z nečim
intimnim, avtentičnim (tu je Hieng
pravi intimist, personalist: o bistve-
nem odloča zasebnost, notranjost; z
eno nogo stoji naš avtor torej v in-
timizmu, povezujoč pomensko struk-
turo avtodestruktivizma z intimistič-,
no, po tej plati je soroden Javoršku,
Torkarju, Boru, celo Potrču in Mihe-
ličevi). A kaj je bolj avtentično od
matere? (Kmalu bomo videli, kak-
šen odločilen pomen ima za Orfeum
— in sploh za Hienga — psihoanali-
za, Oidipov kompleks.) Mrtva mati,
ki je bila nekoč skrajno uspešna,
očarljiva, zapeljiva, gospodovalna,
zmagovita, svetska dama-igravka, a
so jo potem nacisti pokurili v tabo-
riščini peči, je opredelila sina — Bur-
nika za zmerom, zato ga opredeljuje
še danes. Opredeljuje ga po obeh
straneh: kot uspeh, se pravi kot Živ-
ljenje, in kot neuspeh, kot Smrt.
Uspeh je imela njegova mati, se
pravi, skorajda on sam. A uspeh —
veliko, polno življenje — je stvar
preteklosti. Njegova — neogibna -—
usoda je, da se konča z neuspehom,
s smrtjo, s porazom. On sam, Bur-
nik, je rezultat tega poraza, slab igra-
vec, nemočen, zagrenjen, hudoben,
majhen, poniglav, skozinskoz nesre-
čen človek. Uspeh — življenje — je
zmerom stvar preteklosti, medtem ko
je zdajšnost neogibno zmerom ne-
uspeh, poraz, življenje — k smrti.
Tako ne govori le Burnikova življenj-
ska zgodba, temveč temeljna pomen-
ska (se pravi ideološka?) struktura
romana Orfeum.
To velja — tako določa pomen-
ska struktura Hiengovega teksta —
za vse: mati Mila umira, spoznava,
da je bilo njeno življenje prava po-
mota, ponesrečeno. Ravnatelj ugotav-
lja, da mu bojo njegovi največji so-
vražniki — anarhisti —, zoper te se
je bojeval vse življenje, uničili živ-
ljenjsko delo, prvo stvarno dejanje
avant^dne grupe — uprizoritev
gledališkega eksperimenta — se kon-
ča s klavrnim polomom, z notranjim
razcepom grupe in njenega projekta,
Burnik se ne more več slepiti niti s
podpiranjem anarhizma niti z bojem
proti njemu, saj še lastne sestre ne
zmore več zatirati in mučiti, konec
romana ga posadi na mesto »revne-
ga sorodnika«, (p) ostane zanemarljiva
količina, skoraj nič, nemoč si je iz-
brala njega za svoj simbol.
Velika, polna, prava je zmerom le
preteklost. A ker je hkrati velika,
polna, določujoča Mati (ali za žensko
Oče; za Milo njen oče učitelj, ki sicer
ni bil velik, vse življenje ga je sku-
šala zanikati, a se je na koncu ska-
zalo, da ga je kar naprej nehote po-
snemala kot svoj glavni vzor; za Mic-
ka njegova mati-mačeha Mila, za Pita
oče ...), pomeni Mati nekakšno bio-
loško preteklost, sintezo intime, bio-
logije in čas. Zato je tako rekoč nuj-
no, da je Burnik, če je hotel zares
trdno verjeti v svoj konservatizem,
če se je hotel sugestivno prepričati v
svoj novi prav, moral zenačiti Mater
z Domovino. »Burnik:... Pretrgati
hočejo popkovino! Popkovino med
poedincem in mamo ! Edi : Mamo ...?
Burnik (šepetaje in slovesno): Domo-
vino!« Odtod naprej gre vse laže. Na-
pad na Domovino je napad na Ma-
ter, na vse, kar velja, na bit življe-
nja, je torej radikalen nihilizem, ci-
nizem, zločinstvo. Zato Burnik brez
težav plete naprej (še zmerom se z
Edijem Mickom pogovarjata o Mla-
dini). »Edi: Gospod Bumik, čigavi
agenti so? Kdo je v ozadju?... Koga
reprezentira jo? Bumik: Svetovno
anarhijo!... Edi: Kakšne cilje imajo?
Burnik: Razkroj vrednot! Moralno
razsulo ! Raznarodovanje ! Edi :... Ka-
ko naj bi cilje dosegli? Burnik: S ci-
nizmom! Z zanikanjem vsega, kar je
kdaj kaj veljalo! Z uničenjem usta-
nov! Z zasmehovanjem! Z neusmilje-
nostjo! Radikalno!« Nakar sledi zna-
meniti govor.
Pisatelj Burnika smeši. Na sloves-
no izpovedani vzklik — na »Domovi-
no« — reče Edi: »A ja!« Na grozno
obtožbo o »svetovni anarhiji« reče
»Oh!«. In podobno. Vendar je — in
to je za Hienga bistveno — ironiza-
cija samo ena plat zadeve, po drugi
plati ima namreč Burnik kljub vse-
mu nekoliko prav. Mladina je res
zopernarodna, bori se za razkroj
vrednot, vse zasmehuje, uničuje usta-
nove, je neusmiljena. Hiengu, kot bo-
mo še zelo jasno videli, se malo kaj
tako upira kot odsotnost usmiljenja,
najbolj človeška stvar je zanj ravno
usmiljenje — sočutenje, sočutje — s
človeško kreaturo, ki trpi in umira;
čeprav to usmiljenje nikakor ni po-
dano sentimentalno, neposredno sa-
mosmileče se, jokavo, očitno ganjeno,
ginljivo, raztopljeno, ampak je — ali
pa vsaj skuša biti, to je pisateljev
171
projekt (se mu posreči?) — trdo, mo-
ško, celo načrtno surovo, navidez od-
bijajoče, jekleno, levstikovsko. Je to-
rej oboje: usmiljenje in trdota —
trdo usmiljenje. Enako je z zasme-
hom. Orfeum je izjemno zasmehljiva
knjiga, malo tako elegantno, kultivi-
rano, aristokratsko zafrkantskih, uni-
čujoče ironičnih je v slovenski litera-
turi. Posmehljivost je nenehno v pod-
tonu, v spakljivosti, v narejenosti. A
vendar: so stvari, ki se jih zasmeh
ne dotakne. Naj pisec še tako brutal-
no, hote gnusno, odbijajoče opisuje
Milino (pravzaprav bi bilo točneje re-
či: Materino, kajti za Mater gre:
umira bioioško-intimna Preteklost,
Zakon, Avtoriteta, Oblast, prava In-
stitucija, Bog, Življenje) umiranje, naj
bo pri tem še tako sarkastičen (po-
dobe njenega defeciranja, alkoholiz-
ma, bruhanja ...), ves trud mu nič ne
pomaga: z osmešujočo noto doseže
— in pravzaprav hoče doseči — le
to, da je njeno umiranje še bolj veli-
častno, v dobrem pomenu besede ve-
ličastno, pretresljivo, zares človeško.
Kaže ga v najbolj klavrnih, malopo-
membnih ali celo sramotnih trenut-
kih, pa vendar ostane vzvišeno nad
ironijo, nad vse (ostalo), kar sestavlja
naše življenje. Trpljenje ostaja ne-
dolžno. Smrt ostaja zadnja beseda,
bistveno globlja od poro^. Najsi si
avtor smrt še tako privošči na koncu
knjige, ko z velikim užitkom opisuje
Pitovo streljanje, zadene, osmeši,
ustreli le lažno smrt, nikar prave: le
igranje smrti, le streljanje s slepimi
naboji. Kar pa je pripojeno k doži-
vetju prave smrti (skok enooke ...),
obvelja kot pogumno, lepo, celo sve-
to.
Isto dvojnost opazujemo tudi pri
drugih — pri vseh — omenjenih poj-
mih. Nacionalizem se zdi Hiengu be-
dast, zastarel, odvečen. Ob tej misli
pa goji globljo. Narod je dejstvo,
predvsem dejstvo preteklosti. Ker je
tako rekoč vse, kar je preteklo, tudi
veliko, pomembno, pravo (oziroma
preteklost je — bila — edini čas, v
katerem je sploh — bila -— navzoča
vehčina, pravost, življenje, zdajšnjost
je le umiranje tega življenja, razkroj
pravosti, razpad veličine; v preteklo-
sti se je dalo vrednotiti, čustvovati,
živeti velike, prave reči, danes to ni
več mogoče; ta teza ni naključje,
temveč zakon, struktura časa), leži
sijaj tega dejstva — te resnice — tu-
di na narodu. Bil je, zato je bil velik
in pravi. Je, zato ni več pravi, zato
razpada. A ker je bil, ga je treba še
danes gledati kot — preteklega —
pravega. Še več: ker umira, ker trpi,
je šc bolj pravi: je edino pravi. A že
spet: pravi ni kot — zdajšnji — na-
rod, ampak kot bivši narod, ki danes
trpi in umira.
Ko govori o njem Burnik, je to
smešno in odvratno. Razimiljivo:
Burnik z narodom le manipulira, na-
rod mu služi za ideološko pretvezo,
za sredstvo v boju enega posamezni-
ka proti drugemu, ene grupe proti
drugi, cilji teh posameznikov in grup
pa SO: pridobiti si moč, zavladati,
premočevati se. Burnik ob narodu
nič ne trpi — ali pa malo. Vse dni-
gače pa je z enim najpomembnejših
simbolov Orfeuma, s starim kmetom,
ki ga sreča Mati na svoji begavi
predsmrtni poti. (Metafora s tem
kmetom ima antipodni pomen, a isto
pisateljsko — kompozicijsko — funk-
cijo kot epizoda z »rojstvom« telička
v Smoletovem romanu Čmi dnevi in
beli dan; pri Smoletu odpre pot —
obzorje, možnost, življenje — iz čr-
nih dni, pri Hiengu jo dokončno za-
pre. Tedanja Smoletova bojna, opti-
mistična, revolucionarna ideologija,
ki je trajala do Antigone, doživlja pri
Hiengu svojo senčno, rakovo ponovi-
tev; tudi Osvajavec je antipod Antigo-
ni.) Tega kmeta prav malo briga na-
cional(istič)na ideologija, je le odprti,
živi človek, ki mu vse polzi spod rok,
ki umira. Na eni strani simbolizira
razpadanje kot bistveno resnico da-
našnjosti že kmetova okolica, hiša,
sadovnjak, vrt (tako sorodna pesmim
zgodnjega Zajca, Mrtvim rečem).
»Suhljad se je drobila pod Milinim
korakom in to je bil pravzaprav edi-
ni glas v tem razpadajočem blodnja-
ku; ptice so pobegnile... kolnica je
bila prazna in se je sesedala. Tudi
uta za psa je imela udrto streho,
rjasta veriga se je izgubljala v tra-
vi... Potem se je Mila za hip usta-
vila ob hlevu, pred vegastimi vrati,
ki so zevala v pusti polmrak, v
nič ...« Itn. Nič j e . Nič je ničenje
polne, bogate, smotrne, človeške pre-
teklosti, hiše, ki je bila obdarjena z
otroci, hleva, ki je bil streha in
shramba, čistosti, živosti. Nihilizem
v tem svetu je, a ne kot ideologija
borcev za to ali ono oblast, zlate in
manj zlate mladine, temveč kot rea-
liteta: kot usoda, ki zadeva vse živo,
kot vesoljska sila, ki uničuje, kar je
bilo, ki izničuje bit, ki zamenjuje pre-
teklost z zdajšnjostjo.
Poleg te plati kmetove metafore,
poleg »preluknjanega žleba«, »zapra-
šene steklenice, budilke brez kazal-
cev« itn. pa je sam kmet, njegova
pojava, ravnanje, duša. Samoten je,
popolnoma izgubljen, smešno-klavrn,
muhe lovi in jih utaplja v kozarcu
vode. Razpada dežela, kmetstvo (o
tem je v romanu precej besed), umi-
ra človek, ki je deželo poseljeval, ji
172
dajal smisel, radost: ji prinašal pri-
hodnost, ker je načrtoval delo in
otroke. Danes so načrti otrok le v
tem, kako bi razbili, kar je (bilo),
uničili deželo, smisel, institucije (med
njimi tudi narod, kmetstvo, družino).
Prihodnost je v ničenju preteklosti,
torej v niču. Absolutna svoboda, za
katero se bori Mladina, je nič: je
ideologija, a pod njo fakt smrti, le
da tega borci ne vidijo, smrt skrivajo
za fasado svobode, samoslepilno ve-
rujejo v odrešilnost svojega početja.
In, kar je bistveno, svoje trpljenje
zavračajo, nočejo vstopiti vanj, po-
vzročajo ga drugim, prinašajo ga na
svet ali pa ga, že navzočega, stopnju-
jejo. — Drugače ravnata Kmet in
Mati. Oba sta se s svojo smrtjo spo-
razumela, živita jo, nočeta obživeti
na račun drugih (kar dela Mladina),
vdala sta se v Usodo. In pri tem,
najprej Kmet, za njim Mati, molita.
Kaj pomeni ta njuna Zdravamari-
ja? Upam si zapisati — zoper more-
bitno konfesionalno religiozno inter-
pretacijo — : nič več kot spomin, kot
ponavljanje preteklega. Kot taka je
njuna molitev brez dvoma velika in
resnična (kot vse preteklo), celo od-
rešujoča, vendar, poudarjam, v po-
vsem posebnem pomenu. Ne odrešu-
joča, kakršna je bila molitev za pre-
tekle ljudi, v času, ko jim je odpirala
vrata v Smisel, ki je imel Prihod-
nost, v Nebesa, v Radost, v — večno
— Bit. Oba današnja molivca sta si-
cer našla smisel, vendar v tem, da
sta se jasno in trdno odločila za pre-
teklost, za prehod vanjo : za smrt.
Njun smisel nima prihodnosti, odprt
je le v grob. Preteklost je resda za-
nju bit, a bit, ki je pretekla, k' je
več ni. Smrt je radost, a zato, ker od-
rešuje Od velike življenjske laži (mor-
da tudi od trpljenja), ne pa, ker bi
vodila v Novo življenje. Molitev je
obredno, blažilno obnavljanje pretek-
losti v spominu, reprodukcija, ki ji
manjka dejanska realiteta: izvirnik.
Je pomiritev s tem, da gre vsak k
hudiču, da nobeden nič več ne bo. —
V tem je posebni Hiengov (ideološki
in skušenjski) nihilizem.
Prehod v molitev je za Mater
prehod v odrešitev, ker je prehod iz
sveta plehke igre v svet prsti.
Hieng ima nemajhen posluh za
igro. Ni stavka v Orfeumu, ki ne bi
bil tako ali drugače igriv, čeprav je
ta igra, kot bomo videli, v marsičem
težka in izkrivljena. Igra pomeni pi-
satelju mediacijo, stil, to je neki
vmesni prostor, zid, debelina tepih,
ki ga polaga med doživetje in pred-
met, med avtorja in bravea, med člo-
veka, ki ga riše, in orisano literarno
figuro, med to figuro in njen lastni
jezik. Igra naj bi bila zagotovitev, da
ne bi vdrlo v tekst nič naturnega,
sentimentalnega, neposrednega, da ne
bi bil roman dokument, izpoved,
dnevnik, privatni zapis, ampak lite-
rarno delo, pretehtani obrtni izdelek.
Igra je lepota, ki naj bi — kot ena
stran tehtnice — držala v ravnotežju
drugo stran: resnico in pravioo.
In ju tudi drži. Od prve do zad-
nje strani teksta se Hieng igra, kom-
binira, variira, teše, grupira, njegovi
pisateljski načeli sta slikarstvo in
glasba; v kompoziciji se še posebno
drži glasbenih navodil. A vse to, vsa
ta lahkotna, obvladana, čustva zati-
rajoča, okretna, dodelana igra ne po-
maga, ne odloča. Pred smrtjo — ni-
čem, prstjo, zemljo — postane tudi
igra neznatna, ugasne, skaže se nje-
na ničvrednost ali malovrednost.
Končni smoter igre je navsezadnje
larpurlartističen, rokokojski, orna-
mentaličen, če je dovolj radikalna,
zmerom konča v arabeski, v popol-
nem slogu brez vsebine. To pa naše-
mu avtorju nikakor ni všeč, saj mu
ne zodašča. Hieng je pisatelj z vse-
bino, skozinskoz je ideološki, pomen-
ski, svetovnonazorski, trudi se, da bi
upodobil ne le formo sveta, ampak
tudi njegovo širino in — predvsem
—	globino, usodnost, muko. (Tu se
lepo uvršča v rod avtodestruktiviz-
ma od Kovačiča do Božiča.) Zato je
v risanju Mile dosleden. Ko jo iro-
nizira, ko razkriva njeno življenjsko
nemoč, praznoto, izgubljenost, to nje-
no stanje karakterizira z radikalno
igro: z igračkanjem. Ko je sama s
sabo, v mučnih trenutkih notranjega
soočanja s sabo, pred spanjem, v naj-
bolj osredotočenih položajih svojega
umirajočega življenja, se igračka,
sklada verze, nesmiselne, bedaste, a
poskočne, zabavne, kot na primer:
»zmerom vesela, pa ne bi smela«,
»če udari strela, ne pomaga marela«,
»strela je streho vnela«, »kdaj bo bula
splahnela«. V teh rimah se sicer zelo
jasno kaže vsebina — žalost, rakasta
bula, vneta rana, sestreljeno življenje
—	vendar to so ugotovitve in nič
več: ugotovitve, spremenjene v za-
bavo, v formalizem. Ne pomeni ta
črni humor nekakšnega zakrivanja
oči pred resnico, pred temo, ki ne-
ogibno prihaja? Zares se Mila odpre
smrti šele tedaj, ko se, čeprav never-
na, prvič pomoli. Molitev pa igro
ukinja in pisatelja ironika spet vrača
tja, kamor spada in kjer želi biti: v
preddverje tragedije.
Vrnimo se spet k Burnikovemu
govoru. Tako Burnik kot njegovi na-
sprotniki obetajo »katastrofo«. »Kata-
strofa bo, vam pravim«. Roman se
dogaja v nekaj dneh sredi najhujše
173
poletne vročine, Ediju Micku se vča-
sih od zatohlosti, sparjenosti, nabito-
sti ozračja že meša, halucinira, pred-
nevihtno razpoloženje je močno
udarjeno. Faulknerjanska vročina lju-
di sicer bega, jih sili k nerazumnim,
»živalskim«, nagonskim dejanjem, ven-
dar je ta plat psihološke ali psiho-
biološke, fiziološke utemeljitve le do-
datna. Pisatelj previdno, zanesljivo,
redno, natančno skrbi, da nobeno de-
janje njegovih oseb ne bi bilo pri-
vlečeno za lase, zgolj simbolično,
ideološko, konstruirano zaradi avtor-
jevih potreb ; in v tem uspeva. Psiho-
loška spremljava je zgledna. Vse se
dogaja verjetno in prepričljivo. Ven-
dar je to dušeslovje navsezadnje le
bistro prikrivanje. Prednevihtni čas
ima za Orfeum veliko bolj bistven
pomen: to je čas pred Katastrofo. In
kakor pisatelj na eni strani to kata-
strofičnost — kot tudi vse drugo —
ironizira (pri Burniku se razpoči kot
milni mehurček, pri Mladini podobno,
namesto strele udarjajo slepi naboji,
avantgardna grupa se razleti, eden
izmed nje gre pridno v službo za
gledališkega inspicienta, drugi začne
sodelovati v rednem gledališču, Mick
ozdravi, prividi se nehajo — v za-
četku teksta se zdi, kot da beremo
portret psihopata, na koncu se sre-
čujemo s prebrisanim mojstrom, ki si
ne bo nikjer in nikdar opekel rok,
tudi teater ne doživi katastrofe, prid-
no se vrača v ustaljene tirnice), tako
na drugi strani vsa ta ironija, spod-
bijanje pomena, igrivost nič ne po-
magajo, katastrofa ostaja kot temelj-
na situacija romana,- kajti katastrofa
je drugo ime za smrt. Lahko bi sicer
pripomnili, da je preveliko ime, a
nič hudega. Hieng ima rad velika
imena, le sram ga je in jih skriva za
posmehom. A kaj je, če natančneje
premislimo, smrt drugega kot konec
življenja, kot katastrofa, ki jo napove-
dujejo grozljivi krči — tako v od
raka razžrtem trebuhu matere Mile
kakor negotovi duševni krči Edija
Micka, Burnika, Ludvika, Ludvikovih,
novega vratarja in kakor socialni
krči gledališča, obmejnega mesta, ki
nam ga pisatelj popisuje, in sploh
vseh institucij, družbe same, človeka
samega?
Micek sicer — na koncu — ozdra-
vi, spozna, da se je motil, da ni voj-
ne, da živimo v miru. Pa pride tudi
bravee do enakega spoznanja? Dvo-
mim. Bravee se sicer prepriča, da je
Micek blodil, da ni bilo prave vojne,
okupacije, kakršno poznamo iz pre-
teklosti, obenem pa se nanj prilepi in
v njem obdrži dovolj razvidna misel,
da vendarle živimo pod nekakšno
okupacijo in v vojni. Ni (več) nor-
malnega življenja, takšno je bilo le
včasih, v preteklosti. Zdaj s(m)o vsi
ljudje razburjeni, vznemirjeni, besni,
nezadovoljni, nori, ogroženi, napadal-
ni. Če (kadar) se zdimo mirni, smo
v resnici cinični. Nobeden pa ni su-
veren, zbran, trden. Da, takšna, ob-
vladana, postaja Mila, vendar je to
predsmrtna zbranost, osredotočenost
za smrt, ne za življenje. Življenje
ima drugačno naravo in funkcijo: da
nas vse bega, dezorientira, muči. Se
pravi, da vendar (danes, v zdajšnjo-
sti) je nekakšna zasedba, da smo plen
nekakšnih tujih, čudnih, nerazumlji-
vih, morda celo nevidnih sil, ki nas
motijo in razčlovečujejo. Vse propa-
da, kar pomeni: vse se bliža polomu,
kar spet pomeni katastrofi. (Ali ni
takšen tudi Hiengov Osvajavec? In
Smoletova Antigona, Krst pri Savici?
Božičev roman Ubil sem Anito? Ko-
vačičeva proza? Strniševi teksti? Ali
ni ta katastrofičnost eden od temelj-
nih znakov avtodestruktivistične lite-
rature?)
Tako Burnik kot drugi, s katerimi
se pisatelj zabava, vsak od njih spre-
govori odločilno zrno resnice. Bur-
nik: »Danes, gospod Micek, se vsi
bojimo otrok. Nekdo jih zastruplja,
ker nas hoče s tem izpodjesti.« Tipič-
na preganjanost, zasledovalna mani-
ja. Ko bi bila značilna le za Burnika,
bi pomenila eno barvo med mnogi-
mi, zanimivost, psihološko posebnost,
prijaznv nevsakdanjost. A opredeljuje
vse. Micek sam se nenehoma počuti
zasledovan, avtor ne varčuje z odlič-
nimi kafkijanskimi opisi, ko podaja
njegovo psihozo, prazno mesto, čud-
ne pojave. Sorodno čustvuje Ravna-
telj, enako Mladina, le da ta svoj
strah ideologizira, to je kvazipoetično
politizira, sam strah pa ostaja isti,
iracionalni lov na žrtve, obsedno sta-
nje, camusovska kuga, zastrupljeni
zrak, v katerem bi bilo skorajda po-
trebno uporabljati lužanovske zaščit-
ne maske. Orfeum je knjiga, ki ne
more skriti pečata preganjanosti,
strahu, da nas nekdo zastruplja, da
smo popolnoma nemočni pred kruti-
mi neznanimi silami zle usode (sorod-
nost s poezijo Daneta Zajca). Tudi tu
avtorju njegova bliskava ironija in in-
telektualna obvladanost ne pomagata.
Burnik govori resnico, ki je resnica
pomenske strukture teksta. Umira-
mo, a ne naravno, ne kot njega dni,
v postelji, pomirjeni s sabo, s sve-
tom in bogom, blagi, dobri, ne zna-
mo več zaspati v Gospodu, naša
smrt je en sam dolgotrajen, mučen,
grozljiv krč, surova metastaza, ki se
začne v naših glavah kot psihoza in
nadaljuje kot črevesni rak. Naše živ-
ljenje je postalo rakasta tvorba, člo-
174
veštvo se iz božje dece, spolcojne in
delovne, spreminja v plesen, ki uni-
čuje zemeljsko skorjo, zasmrajuje
ozračje, v zelenino gozdov in belino
skal prinaša razpadanje in bolezen.
In še Burnik: »Jaz vidim prihajati
zlo... Iz vseh kotov sveta leze. Iz
nekakšnega velikanskega prostora.«
Orfeum je —• tudi — parodija sloven-
ske tradicionalistične eshatologije. Ta
namreč obeta rešitev od zla, ki je od
zmerom in od vsepovsod, in ki ga je
mogoče odpraviti le z odrešujočim
Koncem. Orfeiun si to zlo in to na-
poved konca jemlje za predmet, v
svoji najbolj vrhnji plasti ju kaže za
fiktivna. Kakšno zlo vendar, pravi
avtor, avantgardisti vendar niso no-
beno metafizično Zlo, ampak nekoli-
ko zmedeni, strastni, ambiciozni, po-
sebni otroci, vas propada, ker jo pač
zamenjuje bolj gospodarno kmetij-
stvo, stari ljudje že od nekdaj umi-
rajo, to ni nič zoper naravo, tudi bo-
lezni so, sem in tja celo kak norec,
te zgodbe poznamo že od samega za-
četka človeštva. Svojo tezo bi pisa-
telj rad utemeljil z Mickovo življenj-
sko potjo, z njegovim ozdravljenjem.
Edi odhaja iz kužnega mesta, svoj
posel je končal, preselil se bo v bolj
zdravo okolje. Pred njim je še vse
življenje. Teza romana torej nikakor
ni katastrofična, pesimistična, nihili-
stična. Pot je odprta. Pisatelj propo-
veduje nekak ustrezen pragmatizem,
normalno preživljanje, ogibanje pre-
velikim potrebam, dejanjem, mislim,
zahtevam. Pa vendar! Ali niso Edije-
ve sanje, ki jih je pisatelj postavil
na zadnjo stran teksta, uspešna kon-
trapeza tej narejeni vedrini? Kaj vidi
Edi v sanjah? »Nazadnje me je za-
držal dolg zid«; metafora za temeljno
oviro, za nemožnost življenja, za ko-
nec poti, za zaprtost. NatO: »Kričal
sem, da bi preglasil zvočnik: — Voj-
na, ljudje božji!«; torej totalni spor
vseh z vsemi, rob smrti, čas, v kate-
rem je preganjanje zakon in mir iz-
daja. Potem: »Vidim požgana polja«
itn. Vidi steno, ki jo je — kot re-
stavrator — popravljal; naj je izmo-
deliral še toliko angelčkov in lepih
sadrenih figur, naj je še tako ročno
prekril razpokani zid, mejo svojega
življenja, predmet svojega dela, ta
obrtnik-umetnik, ta simbol Hiengove-
ga pisateljstva, nikoli ga ne bo mo-
gel tako skriti v ornamentalne okra-
ske, v Stil, v Igro, da ne bi pod njim
in za njim videl resnice, fantastične
pokrajine, stavka, ki teče čez celo
stran knjige, zapisan je že na njenem
začetku in se ponovi na koncu, jezi-
kovnega odstavka eksistencialnega zi-
du, ki pomeni resnico one blage laži,
naslikane z roko umetnika gospoda
Wandwischerja na gledališkem zasto-
ru. Laži za nas, za današnjost, ne pa
laži za lepo preteklost; tedaj je bil
žametno sušični mladenič resnica, te-
daj je bila umetnost lahko, o čudež,
o sreča, igra, vse je bilo v barvah,
svet je bil »srebrna skodela s sad-
jem«, »bogato cizelirana«, v njej »bre-
skve, hruške, jabolka in tudi ananas«,
svet so upravljale vile, svet je bil
flamsko, baročno tihožitje, »mandoli-
na na osem strun«, »z vložki iz bise-
rovine«, svet so bile »čipke«. To je
bil Slog. Umetnik je imel »obličje
bolj belo od čipk, njegovi kodri« so
bili »temnejši od žameta«. Lepota sa-
ma. A danes?
Dve strani naprej je popis razpa-
dajočega zidu, smrti, Atilovega groba,
Minotaura, ribjega pogleda, ometa,
ki se je »napihnil v bulo« (v ta sim-
bol raka, razpada, smrti), medtem
ko je imel flamski mladenič le »ftizič-
ne lise«, njegovo umiranje je bilo
estetsko, umiranje današnjih je ne-
estetsko, umazano, lumpenproletar-
sko, iztirjeno, brez sloga, svet je »me-
šanica iz malte, lišajev in barve«,
»mesto je črno«, »pa se prično zgrad-
be rušiti«, »bezeg je zdavnaj odcvetel
in samo grenčina njegovih rosnih li-
stov se veže z lužnato grenčino sta-
re malte in neštetokrat razmočene
barve«, med vsem tem, kot simbol
vsega tega pa je »narisana s kredo
zelo grda beseda«.
Lahko torej brez očitkov vesti re-
čemo, da je Hieng z Zlom obračunal,
lahko verjamemo Mickovemu konč-
nemu pragmatizmu in odprtosti, iro-
niji, parodiji, svobodi distance? Ne!
Zlo je tu. Zlo = današnjost. Iz današ-
njosti pa vodi v Lepoto ena sama
pot: skoz preteklost, minulost, skoz
smrt. Resnica in Lepota sta se danes
sprli, ne moreta več živeti druga z
drugo; morda jima že od nekdaj to
ni bilo dano, in je v preteklosti pre-
vladovala Lepota, Resnica (smrt) pa
se je skrivala. Morda. Danes je prav
gotovo drugače. In Orfeum je skraj-
no ambiciozen pisateljski poskus ujeti
obe. Resnico in Lepoto ter ju nasli-
kati kot dve sestrici drugo zraven
druge, z roko v roki, zediniti pretek-
lost in današnjost v literarnem delu,
ohraniti izdelanost popolnega Sloga
in z lugom jedkano grozljivost radi-
kalne (smrtne) vsebine. Uloviti Zlo
in ga estetizirati, čeprav obenem
ohraniti kot ontološko-religiozno vse-
bino. Z estetiziranjem vsebine ne lar-
purlartizirati, formalizirati, z mučno
in »neestetsko« vsebino forme ne
umazati, ampak oboje utrditi. Ali ni
končni rezultat Hiengovega romana
ravno rezultat te neskončno ambici-
ozne želje? Ali ni dvojnost, o kateri
175
že ves čas govorimo, notranja sprtost,
razjedenost teksta, v katerem ena
plat drugo nenehoma razkraja, ne-
ogibni nasledek tega grandioznega
metafizično-stilističnega plana?
Kamor v romanu pogledaš, dvoj-
nost. Recimo celo ob Ludvikovi ideo-
logiji. Ta je med Mladino najradikal-
nejša. Podobno kot ob Burnikovih se
zdi tudi ob Ludvikovih besedah, da
v marsičem drže, čeprav so si med
sabo nasprotne. A Hieng je prekanjen
pisatelj. Vsakomur polaga na jezik
tisto, kar je utemeljeno, kar prepri-
ča. Noče biti cenen antiideolog, ne
išče slabih in najslabših točk pri fi-
gurah, ki jih ne mara, vsekakor pa
ne najbolj vidnih in znanih, njegova
polemika noče biti ideološka. Slabe
točke naj si iščejo nasprotniki sami
med sabo. Uporabimo literamo-kri-
tične primerjave. Torkar uporablja
svoje literarne figure, da na čim bolj
direkten način pove svoje stališče.
Njegov namen je v osnovi polemika.
Figuram vsili takšno govorico, da
pozitivna negativno popolnoma zme-
lje, pokonča (do neke mere je izjema
Zlata mladina), prave postavlja proti
nepravim, ponudi pravim vse dobre
razloge in nepravim vse slabe. Brav-
čev vtis je, da je avtor pristranski,
da prehitro potepta nasprotnika, da
se nasprotnik preslabo brani. Zmaga
pravega je prelahka. Avtor je tako
nasilen, da bravcu skoraj ne pusti
premišljevati, se odločati za te ali
one argumente, ampak od njega za-
hteva, da je pri priči, neposredno
pristaš avtorjevih, če ni in če noče
biti, ga nemudoma uvrsti med nega-
tivne in zle. Bravee nima svobode,
niti navidezne ne, pisateljev moralni
(pravičniško-resničniški) teror je bru-
talen. Morda je ravno tu razlog, da
ima Torkarjevo delo tako malo uspe-
ha, da bravee odbija, saj je preveč
naivno, ideološko samoumevno, go-
reče, premalo zvito in strateško. Vse
drugače lokavo ravna Kozak, Name-
sto polemike vpeljuje dialektiko, fi-
guram preskrbi najbolj tehtne razlo-
ge, tako da se bravee težko odloča,
komu bo dal prav, pisatelj ga anga-
žira, da mora napeto in prizadeto
premišljevati, sugerira mu vtis, kot
da ima bravee popolno svobodo,
kot da sam kreira svojo odločitev
in kot da se z avtorjem na koncu
tako rekoč po naključju srečno uja-
meta (pač zato, ker sta oba pametna
in v globlji perspektivi tudi oba pra-
va, poštena). Kozak je mojster v
zbujanju vtisa, v — literarno seveda
ne le dopuščeni, ampak celo zažele-
ni — prevari: vsak bravee je pre-
pričan, da je ideologija, ki jo sam
zastopa v privatnem življenju in ki
jo zdaj sreča pri določeni literarni
figuri, edino pravilna, meni, da do-
pušča pisatelj neko navidezno pra-
vilnost nasprotne ideologije le zato,
ker hoče biti objektiven, ne preveč
preprost in direkten, ne strastno za-
slepljen kot Torkar, a da je dejansko
razmerje med upravičenostjo in ne-
upravičenostjo, pozitivnim in nega-
tivnim popolnoma jasno. In tako
mislita bravea, ki sta pristaša med
sabo izključujočih se ideologij. Ne
opazita, da avtor izigrava njuni ideo-
logiji drugo zoper drugo, ker hoče
pokazati, da sta obe napačni, po-
manjkljivi, nezmožni, delni, in da ima
prav edinole avtor sam, saj samo
on vidi celoto, saj snema totalni film
o teh delih; za avtorja so posamezne
realne človeške eksistence le deli,
le kosi življenja, le relativne zmote.
Ali ni ravno v tem glavni razlog
vélikega Kozakovega uspeha (ki ga
ta avtor ni doživel le z dramami,
temveč tudi z esejem Peter Klepec
v Ameriki, kjer pa ta metoda lite-
rarno ali esejistično najbrž ni do-
pustna, saj ne gre za dramski tekst,
za prikaz konfliktov zunaj avtorja,
ampak za avtorjevo ekspličite osebno
premišljevanje, za izpoved, za opre-
deljevanje; a opredeljevanja v Klepcu
ni, Kozak razširja tudi nanj svojo
dramatiško metodo, prikazuje različ-
na stališča kot eksistencialna, sam
pa stoji nad njimi, se pravi nad eksi-
stencami in s tem celo nad eksisten-
co, lastno eksistenco zamenjuje s —
hegeljansko — racionalnostjo, zvitost-
jo uma, z uvidom absolutnega véde-
nja v delnost, omejenost — drugih —
eksistenc; eksistence — drugi — tve-
gajo, misel ve; a če je misel osebno
izpovedana in se dela, kot da po-
sreduje eksistenco, pride do ukane;)
in javni sprejem te knjige lepo pri-
ča, da so bili naivni bravci ukanjeni,
briljantno zmanipulirani; kritike Ja-
neza Gradišnika, Andreja Inkreta
itn.)?
Prav obratno ravna Hieng, Od
Torkar ja ga loči in Kozaku pribli-
žuje sicer njegova spretna dialektika,
objektivnost pogleda, dajanje dobrih
razlogov vsem nasprotujočim si stran-
kam, vendar je namen — in rezultat
— te dialektike avtodestruktiven. V
tem je Hieng bliže temeljni normi
avtodestruktivistične pomenske struk-
ture kot Kozak. Ta si zmerom ohra-
ni alibi, le da je torkarjevsko mo-
ralno Arhimedovo točko zamenjal z
zgodovinsko, s stališčem imanentistič-
ne zgodovine, »absolutne fakticitete«,
ki pa je, nota bene, zmerom le krinka
za avtorjevo osebno odločitev. Zato
si ne stojita nasproti morala in fak-
ticiteteta — realiteta —, ampak dve
76
ideologiji, dve odločitvi, med kate-
rima prisega ena na moralizem, dru-
ga na banalno stvarnost. Hieng po-
stopa drugače. Dobri, izvrstni razlo-
gi, s icaterimi oskrbi svoje literarne
figure, pri bravcu ne vzbujajo vtisa,
kot da ima on, bravee, (edino) prav,
ampak mu, ravno narobe, vsiljujejo
občutek, kot da se moti, kot da ima
prav njegov nasprotnik. Bravcu se
ne prilizuje, ga ne slepi, ne vodi za
nos, da bi se z njim ponorčeval (kar
je navsezadnje rezultat Kozakovega
početja, ki je nad odkrito, odprto,
predano človeškim, vzvišeno, zaniču-
joče, hladno, samozavestno — kar se-
veda na koncu pomeni, da je v strahu
zase), norčuje se sam iz sebe, iz tiste-
ga, kar mu je najbliže, tam je najbolj
kritičen in neprizanesljiv, pri tistem
pa, kar mu je zoprno, se najbolj
trudi najti kaj pozitivnega in svojo
nerazpoloženost pritajiti: s čimer ka-
že prav za prav izjemno moč in po-
gum, odsotnost strahu zase, vzviše-
nost nad sabo, ne nad drugimi, pre-
dajanje drugim s pomočjo samone^-
cije, se pravi, odprtost do drugih,
celo ljubezen, čeprav ta ljubezen ni
vsiljiva in neposredna, temveč aristo-
kratska. Dostikrat se zdi, kakor da
ga bravee prav za prav mnogo ne
briga. Hieng piše zase, sebi, sam je
tisti bravee, ki ga mora prepričati.
Sebe pa lahko prepriča le tedaj, če
ravna zares viteško, plemenito, se
pravi, če si v dvoboju s svetom ne
daje že vnaprej in potihem boljšega
mesta, uspešnejšega orožja, ampak
celo hoté, z nonšalantno kretnjo sa-
moodpovedi voli zase nekoliko slabši
položaj. Šele potem, tako čustvuje,
bo dvoboj s svetom pravičen in
eventualna zmaga pristna. Zmaga?
No, seveda ne, beseda se mi je za-
pisala cum grano salis. Na pravo
zmago Hieng sploh ne računa (med-
tem ko je Kozak ves naperjen nanjo,
ga vznemirja, zanima, očaruje ga, kot
tudi njegove junake, predvsem zma-
ga). Konec je zmerom razpad, smrt
(nič). Zmagati se da le tako, da na
to smrt pristanemo, da se je ne
bojimo, ne otepamo, da si ne lažemo,
kako je ni. Takšna laž pa je za
Hienga ravno — kozakovska — zma-
ga, misel, da je mogoče življenje
premojstriti, usodo premagati, na-
sprotnika zaslepiti in spodbiti. Zato
je za Hienga smoter pisateljevanja
obračun s samim sabo, račun, ki ga
je treba skleniti pred smrtjo. Ob ta-
kem — skoraj religioznem — pvoslu
pa vsakršno manipuliranje z bravcem
odpade. Pisatelj hoče doseči, da bi
tudi bravee ravnal kot on: da bi
videl nasprotnika predvsem v sebi,
da se ne bi boril zoper druge (dru-
gost), ampak zoper nevarnost v svoji
notranjosti, v svojih dejanjih. Ravno
zato je njegova destrukcija (kritika)
usmerjena zoper sebe, se pravi —
na planu literarnih figur — zoper
sleherno figuro posebej. Bravee se
ne sme identificirati s tistim, ki ima
prav, ampak s tistim, ki nima. Bra
vec mora biti sp(^bit. Pisateljevanje
je spoved, izpraševanje duše, kes,
(samo) kaznovanje, pokora, ne pa
oblika osvajanja (drugih). Vsakdo
(bravee) mora čutiti, da so njegovi
razlogi problematični: da je kriv. —
Ali ni v tem pisateljskem postopku
glavni razlog, da Orfeum v javnosti
nikakor ni bil dobro sprejet? (Zave-
dati pa se moramo, da ta postopek
ni nikakršna posebnost Orfeuma,
temveč bistvo vsega Hiengovega pi-
sateljevanja. Namesto gladkega uspe-
ha, jxipolnosti zm'age, glazure navi-
dezne enotnosti izdeluje knjigo proti-
slovij, v sebi sprti svet, s sabo neza-
dovoljnega človeka, ki ravno z radi-
kalno odkritosrčnostjo, potrebo po
očiščenju in odločno dejavnostjo sa-
mokritike ureja svoje razmerje do
sebe in do sveta: piše psihohiegien-
sko literaturo.)
Ko prebiramo Burnikov govor,
dajemo —- bravci — prav njegovemu
nasprotniku Ludviku (ko poslušamo
Ludvikovega, Burniku). Burnikov na-
cionalizem in konservativizem je v
zadnji konsekvenci res beden, kljub
navidez resničnim razlogom. Enako
je z Ludvikovimi stališči. Tudi ta so
na prvi pogled sprejemljiva. Recimo
— ko na koncu teksta pride med
njim — njegovo skupino, političnimi
radikalci (tu se je Hieng nekoliko
oddaljil od stvarnosti, kajti modela
zanje v Sloveniji ni mogel najti, vsaj
v javnosti se še ni pojavil, javna
in ekstremna konfrontacija z oblastjo
pa je za ta hip conditio sine qua
non) —- in Pitom, to je estetskimi
radikalci, do konflikta, tem zadnjim
očita: >Ti boš šel jutri na izlet s
papačijem in on ti t>o obljubil avto,
da boš pozabil na neumnosti... Ti
greš v Švioo ... In tvoj stari ti bo
dal procente od procentov, ki jih bo
dobil za licenco... Vključujemo se
v svetovno gospodarstvo... In ti si
prišla kar tako zraven, kajpada !...
Štosi pač... Cez nekaj let bomo re-
kli. Malo smo ga srali, veste... In
drugi bojo rekli: Saj ne gre brez
tega, mladost. In naenkrat bo jasno,
da je vse v redu in da se svet krasno
obrača, ker je veliko robe, ker nam
ni hudega...« Ludvikove kritične
misli v glavnem držijo. Večina estet-
skih avantgardistov, mladinov, ki se
grejo estetsko akcijo, je buržoaznega
rodu, od družinskega standarda pre-
12 — Problemi
177
jemajo rejnino, uporabljajo vse druge
pridobitve družbe izobilja, industrij-
skega sveta, zoper katerega so le
v besedah. Vendar, v nečem so do-
sledni: ker niso niti politični niti
eksistencialni radikalci, se jim te
družbe, njenih temeljnih navad in
pravil dejansko ni treba odrekati,
njim ni do tega, da bi sezidali novo
družbo, drugačnega človeka. Njim je
do besed, do gibov, ritmov, do estet-
skega fenomena, njihova kritika osta-
ja znotraj kulture, še tako skrajna
misel ali akcija ostane zunajpolitična,
ostane igra, igra pa z eksistenoo ni-
ma notranje nujne zveze, ne določa
je. Te vrste avantgardisti so lahko
veliki umetniki, izjemno uspešni in
zares sposobni proizvajavci estetskih
dobrin, novih umetniških vrednot, ki
so sicer v nasprotju s staro ideali-
stično evropsko-slovensko krščansko
tradicijo, so filozofsko materialistič-
ne, so pa tudi povsem v skladu s
tržiščno-naturnim značajem evropske
industrijsko-proizvodne družbe, torej
tudi v tem pomenu materialistične,
saj obilo proizvajajo, izdelujejo tisto,
kar gre v denar, kar ima publiko,
kar nosi nove informacije, intenzivi-
ra komunikacijo, pospešuje razvoj
določene specialistične zvrsti. Pov-
sem naravno je, da Pit ne ostane
z Ludvikom, da začne sodelovati z
etablirano družbo, saj v resnici nima
potrebe po družbi, ki bi bila v te-
melju Nova, njemu zadošča, da se
podre in odstrani slaboumno tradi-
cionalstvo Ravnateljevega tipa, ker
pač ni več v skladu z moderno pro-
izvodno družbo. Pitovo in Ludvikovo
zavezništvo je le začasno, oba sta
revolucionarja glede na arhizaostale
slovenske provincialne razmere, ki —
vsaj duhovno — še tiče v fevdaliz-
mu, v prideriji, hinavstvu začetnega
meščanstva, v solzavem patosu na-
cionalnega samoosvobajanja, dejan-
sko pa se vsak od njiju zavzema
za drugačen cilj, Ludvik morda res
za ekstremni komunizem. Pit za po-
sodobljenje, za renoviranje slovenske-
ga meščanskega sveta.
Za Pita — in njegove — navse-
zadnje res velja: »On bi imel rad
revolucijo in žensko in profit.« Nje-
gov oče »je prodajal, in prodajal je
sebe, kar povprek, kot je pač na-
neslo ... Ti boš delal isto, čeprav
imaš zdaj največji gobec med vsemi.«
Razumljivo, če je zakon sodobne in-
dustrijske — meščanske — družbe
produkcija, profit, trgovina, če sploh
ni mogoče živeti, da ne bi česa pro-
izvajal in česa prodajal, če se kot
človek potrjuješ tem bolj, čim več,
čim boljše, čim bolj novo proizvajaš
in čim bolj uspešno te proizvode pla-
siraš med občinstvo, potem je Lud-
vikova prognoza točna; prostitucija
je model sodobne družbe, tega se
zmerom bolj zavedamo, čim bolj od-
pada plašč, s katerim smo jo doslej
pokrivali: idealistične hinavske »vred-
note«.
Vse te radikalno revolucionarne
kritične misli so torej prepričljive in
sam avtor se najbrž, tako se zdi, z
njimi strinja. Vendar — in tu spet
nastopa stalni Hiengov vendar —
če tako mislimo, še ni neogibno, da
moramo verovati v drugačen svet,
v to, da bo prihodnja družba ne-
prostituirana, netrgovska, moralna,
človečanska itn. oziroma navsezad-
nje bi celo lahko bila netrgovska
in neprostitutska, pa še zmerom ne
bo simpatična, saj bo — recimo —
politično totalitarna, ideološko vist-
ousmerjujoča ipd., pa tudi če ne bo
takšna in se ji bo posrečilo izmisliti
si res kaj zanimivega, novega, po-
srečenega, sprejemljivega, bo ostala
znotraj osnovnih biološko eksisten-
cialnih zakonov: človek v nji bo prav
tako kot v vseh dozdajšnjih zapisan
smrti. Ker pa je, kot vemo, za Hien-
ga ravno smrt temeljni kriterij, je
nazadnje družbena ureditev irele-
vantna stvar, ena je malo znosnejša,
druga malo manj, vse so pa nebi-
stvene — načelno neodrešilne —, ker
nobena ne more preprečiti trpljenja,
/azpadania in smrti. Spričo tega kri-
terija je naenkrat vsa Ludvikova
radikalna jeza brez temelja, brez
opravičila, fiktivna. In res, na Lud-
vikove grozovite obtožbe o proda-
nosti Pita, njegovega očeta in sploh
vseh drugih, ki na svoji ravni drže,
odgovori enooka: »Pitov stari je v
slabi koži. Umrl bo.«
Te besede odločilno podrejo vso
delno upravičenost Ludvikove ideo-
logije. Bravee mu ne more več dat'
prav. Spozna, da Ludvika smrt in
trpljenje prav nič ne brigata, da se
je njegova revolucionarna ihta za-
pičila v ponavljanje radikalne kriti-
ke, vsa ta radikalna kritika vsega
obstoječega pa ne more odrešiti tr-
pečega človeka ene same bolečine
(ali, kakor bi rekel Dostojevski, po-
sušiti ene same otrokove solze). Mati
Mila umira ne glede na socialno
politični sistem, na človeško kuplji-
vost ali pokončnost. Ob njeni bo-
lečini postaneta politična kupljivost
ali značajnost tako rekoč zanemarljivi
količini.
Priznati je treba, da je Hieng
napravil zares radikalen preobrat od
slovenskega moralizma, nastopajoče-
ga v nekdanji, tradicionalni literaturi
(od Ciglerja do Finžgarja) kot idea-
listični katolicizem, kot moralna kri-
178
tika človeških — privatnih — po-
stopkov, dejanj, celo čustev in misli,
dandanes pa se uveljavljajočega kot
sodalno-iwliticni kriticizem (seveda
ob ohranjenem osebno nravstvenem),
sem sodi vsa tako imenovana inti-
mistična literatura, kombinirana s
socialnim humanizmom (od Miheliče-
ve in Koprivca do Remca in Mati-
čičeve). Hieng je izjemno pomemben
člen avtodestruktivistične pomenske
makrostruktiure, literarno-ideološke
smeri aU gibanja v slovenski povojni
literaturi, eksistenco je postavil bi-
stveno nad moralo, še posebej pa
nad vsakršne politične preokupacije.
Svoj roman je konstruiral tako, da
se pokažejo nazadnje Ludvikova sta-
lišča kot protičloveška, kot popolna
gluhost za bistvene človeške reči. Na
enookino sporočilo o umiranju Pi-
tovega starega, Ludvik ves zaslepljen
odgovarja — a zaslepljenost ni nje-
gova trenutna živčno čustvena reak-
cija, temveč njegov temeljni življenj-
ski položaj, ideologija, ki je do kraja
prekrila edino normalno — zdravo :
človeško — reagiranje, to pa se da
izraziti s preprosto formulo: sočutje
s trpljenjem: »Kaj pa to mene bri-
ga? ... Ti ljudje bodo še iz smrti
kaj iztržili. Krasen pogreb bo !...
Prišli bojo politični sekretarji in bojo
držali govore ... Vsem lojalnim laž-
nivcem in vsem potuhnjencem jih
držijo. Vseeno je, kako se imenuje
država, kako se imenuje režim, kako
ideologija ... Trgovali smo po pa-
meti ... Mater sta pokopavala« (še
govori o Pitu mlajšem in Pitu sta-
rejšem), »z eno roko, z drugo sta
držala Ijubioo za joške, oba isto,
vsak en jožek, tako je ceneje... Ce
je treba, se seveda reče .bombo v
roke', da bi se imponiralo vesolj-
nemu ženstvu... Tupamaros v gatah,
na kvačkani preprogi.« Se zmerom
je vse, kar očita Ludvik Pitu in nje-
govim, ljudje res z eno roko poko-
pujemo in z drugo uživamo, vsi smo
taki, vendar ali je zato naše trpljenje
ob pokopovanju kaj manjše? Ali
zato pokop nič ne pomeni? Je res
le formalna zadeva, ki jo prodajamo?
Ludvik nečesa ne razume: da je svet
pluridimenzionalen, da živi človek na
več ravneh, in to hkrati, da je homo
multiplex, da je lahko globoko
»amoralen«, pa zato nič manj ne trpi,
ni nič manj smrten in nič manj
resničen. Ludvik je ekstremen tota-
litarist, ker bi rad vse ravni člove-
škega doživljanja, ravnanja, komuni-
ciranja, življenja reduciral na eno
samo — na moralno politično —,
ker konkretnega, živega, čutečega,
nepopolnega človeka prekolne, pri-
pravljen ga je pri priči odpisati, po-
biti, če ni na ravni, ki mu jo je
slepi in nečuteči, kruti in ^uhi ultra-
revolucionar predpisal. Pit kritizira
svojega starega, pa ga najbrž še zme-
rom nekako ljubi, je z njim v člo-
veškem odnosu vsaj minimalnega
so-čutenja. Morda sta oba z očetom
res že naslednji hip po pogrebu pre-
ganjala dekleta, pa zato najbrž nista
nehala čutiti z mrtvo materjo. Je
spolnost res tako nasprotna člove-
škemu, pravemu? Ali ne govori iz
Ludvikovega pretiravanja le ultra-
dogmatski asketizem, ki je v bistvu
preganjanje ljudi in človeškega? Ali
ni spolnost tako zelo človeška, da
je lepa, ne glede na obliko, v kateri
se oglaša? Ali ne čuti Mila še tedaj,
ko umira, spolne popadke? Ravno
tedaj se začenja mnogo ukvarjati z
vprašanjem spolnosti, prav nič je ne
preklinja, ne zavrača, ne prepovedu-
je, narobe, spoznava, da se ji je
premalo odprla, da je preveč ponav-
ljala očetovo higieničnost, mrzloto,
formalizem, da je bila premalo od-
prta, mesena. Spolnost in trgovina
sta dve temeljni obliki komunikacije
—	so-delovanja, so-čutenja, občevanja
—	med ljudmi. Kaj ponuja Ludvik
namesto tega občevanja?
Pravzaprav: sovraštvo, cinizem,
neprizadetost. Takšni so realni re-
zultati Ludvikovega stališča. Ludvik
ni leden le do umirajočega, a odda-
ljenega Pitovega očeta. Še bolj gro-
zoten je v konkretnem odnosu gle-
dališke »tragedije«. Ko novi vratar
z nabitim revolverjem (tedaj še nihče
ne ve, da je ravnatelj prave patrone
zamenjal s slepimi) preganja Turka,
vendar ne iz kakšnih ideoloških raz-
logov, temveč iz preprostega ljubo-
sumja, iz človeške ogroženosti, saj
mu hoče Turek speljati Ijubioo, jo
odpeljati na tuje, oba ga hočeta to-
rej zapustiti, ostal bo sam, osamljen,
nesrečen, nebogljen, in ko skuša na
Turka že streljati, je Pit tisti, ki tve-
ga celo svoje življenje, zbije Turku
pištolo iz rok. Pit reagira normalno,
človeško, njegov naravni gon je, da
mora preprečiti neko smrt, pa vse-
eno kakšno in čigavo. Za sočloveka
se postavi tako rekoč »mahinalno«, v
to ga sili nezavedni refleks. To je
so-čutenje,- in pisatelj ga odobrava.
Ludvik ravna povsem drugače. Po
pravkar opisanem dejanju Pitu za-
pove: »Pusti ga!« (namreč vratarja)
»Pri priči ga pusti! Kdo ti je dovolil,
da se vmešavaš?!« Pit: »Zakaj naj
ga spustim?« Ludvik: »Zato, ker ne
bom več gledal te tvoje humanistič-
ne posranosti, razumeš?! Ker mi je
čez glavo laganja! Ker se nismo zme-
nili, da bomo nekaj razglašali in
drugo počeli! Ker je edino prav, če
179
se ta dva bika zaletita drug v dru-
gega in si polomita roge! Naj si jih!
Ker je kri boljša od tvojih zastorč-
kov... Končno se nekaj dogaja v tej
stari škatli. Končno vidiš, kako grejo
stvari na svetu.« A kaj se v resnici
dogaja, katere so te bistvene stvari
sveta? En lumpenproletarec skuša
pobiti drugega. Sta ta dva nesrečnika
kriva za sistem trgovine, ženskarje-
nja, moškarjenja? Kaj bo, če ju pu-
stimo pobiti se med sabo? Mrtva
bosta ali ranjena, pohabljena, to je
vse, a sistem? Pustiti ju, da se po-
bijeta, je to novi — naš, mali —
Vietnam? Ni to groteskna parodija
nanj? Popolna nemoč kaj stvarnega
ukreniti, izpostaviti svoje življenje?
Dokazovati, kako se urejajo stvari
tega sveta, na tujih plečih? Je to
res revolucija? Bo iz tega poboja in
takšne smrti sploh kaj zraslo? Ni to
Čisto navaden umor, sodelovanje pri
— nesmiselnem — umoru? Je pomoč
sočloveku v sili nekaj lažnega, sla-
bega? Ima Ludvikova teza, ki sim-
bolično spominja na sovjetsko tezo
leta 1939, češ naj se oba kapitali-
stična tabora, os in zavezniki kar
med sabo pobijeta, sploh kak — pa
čeprav najmanjši človeški pomen?
Ludvik tudi dodaja: Pusti ju, »ker
sta to dva svobodna človeka in ker
nimaš ti čisto nobene pravice, mešati
se v njune račune.« Kakšna svobodna
človeka?! In ravno ta dva zaljubljen-
ca! Kdo pa je sploh svoboden?! Po-
zna Hiengov roman eno samo svo-
bodno osebo? Sploh prizna svobodo?
Ali nismo vsi hlapci Usode? Ali ni
naša edina svoboda sprijazniti se z
Usodo, s Smrtjo? In biti zmožen s
sočlovekom, z njegovo muko, ne-
svobodo so-čutiti? — Vtis, ki ga za-
pušča Ludvikov nastop, je prav za
prav umazan.
Vendar je ta umazanost končni
vtis, občutek, ki ostane v grenkih
gledavčevih ustih, nikakor pa ni za-
pisana direktno, Ludvik ni obtožen,
situacija ni poenostavljena. Na svoji
ravni ima ta radikalec zmerom prav.
Nazadnje je res, kar pravi za no-
vega vratarja. Če ga boste rešili, tako
rezonira, »ga boste navadili na red
in disciplino! Naučili ga boste oko-
pavati vrtiček! Povedali mu boste, da
je treba vilico držati v desni roki,
pardon, v levi !... Kupili mu boste
pralni stroj« itn. »In ko imaš nekaj,
boš zagotovo dobil še kaj drugega,
pa kaj tretjega, pa kaj četrtega, ne
boš se več upiral.« Res je, takšna
je realna rešitev. Človek obživi, ohra-
niš mu življenje, potem pa ga po-
tisneš v armado njemu podobnih,
hlapcev, sužnjev, pridobitnikov. Z
rešitvijo si pridobil novega podložni-
ka, ujel si ga in si ga podjarmil.
Res je. Vendar gloda Hiengov skep-
ticizem naprej, je sploh mogoče dru-
gače? Ni prav, drži. Vendar, je bolje
ubiti ga, pustiti ga ubiti, kot da bi
živel, pa čeprav kot podložnik? Kaj
pa je nazadnje podložnik? Je so-
cialno podložništvo kaj bistvenega
glede na ono temeljno podložništvo,
ki ga noben sistem ne more odpra-
viti, glede na usodo in smrt? Smemo
sočloveka, z namenom, da bi mu
preprečili padec v podložništvo, od-
rešiti življenja? Si ne lasti tale Lud-
vik mnogo preveč pravic nad ljudmi,
nad človeškim?
Kaj prav za prav hoče? S Pitovo
režijo ni zadovoljen, ker vidi, da dela
Pit »predstavo«, teater, Orfeum, lite-
raturo, estetiko, sam pa načrtuje
»akcijo«, »mobilizacijo«. Noče igre na
odru, temveč krvavo igro v življenju.
Hoče to, kar se dejansko z vsemi
nami v tem našem skupnem Orfeumu
godi: trpljenje in smrt. Ludvik pod-
pihuje usodo, vse, kar počne, je le
nalaganje drv na že tako razplame-
neli ogenj uničevanja. Hieng skuša
blažiti, kolikor se da, a se zaveda,
da je vse skupaj res bolj blažev
žegen, vendar kaj, ko nam drugo ni
dostopno, ko smo pa tragične žrtve.
Ludvik se ni odločil, da bo tragični
akter, temveč režiser: da bo on re-
žiral pristne, eksistencialne avto-
dafeje (drugih in sebe) in vojske in
turnirje in lakote in kuge, da bi z
njimi očistil svet in napravil, kaj? Ta
končni cilj ostaja povsem negotov,
nedeterminiran, v oblakih, neznan,
čudna želja, ki je le objektivizirana
kompenzacija osebne muke, nezado-
voljstva, raztrganosti, obupa. Ludvik
sam enako trpi kot drugi, le da tega
noče priznati in bi rad videl svoje
trpljenje spremenjeno v obče trplje-
nje, potem bi se v njem nekako
izgubil, anonimiziral, se čutil v njem
varnega, saj ne bi bil posebnež, iz-
rinjenec. Zato hoče svet zažgati, da
bi vsi zaplameneli v isti Bolečini, da
se nobeden ne bo mogel rešiti v
»samozadovoljnost«, uspešnost, zma-
go, srečo. Odtod Ludvikov projekt,
napraviti iz sveta en sam Vietnam,
odtod misel, da je to, kar dela, že
revolucionarna akcija. Na Pitovo
vprašanje: »Kje pa ti živiš?« odgo-
varja »kakor prerok«: »Na Kubi! V
Urugvaju! V Vietnamu! V Sudanu!
V Bengaliji!... Povsod, kjer gre za-
res! Ne bom sadil solate! Ne maram
dobiti raka od deodorantov!« A
Hieng ne bi bil Hieng, skeptični po-
smehljivec velikega kalibra, če ne
bi tega Ludvikovega projekta ne le
moralno omajal, kar smo že analizi-
rali, ampak tudi hudo osmešil, in
180
to s pomočjo najbolj klavrne figure
romana. Po teh vznesenih besedah
Burnik spusti skozi megafon svoj
glas: »Kuku! Kuku! Kuku! Kuku! Šti-
rikrat. Potem nič več.« Zares, tale
»kuku« je pravi avtorjev odgovor na
revolucionarni projekt. Kakšna Kuba
in Vietnam neki! Gledališče! Orfeum!
Slovenci se leta 1970 in 1973 ne
gredo nobene gverile, Ludviki prav
nič ne tvegajo, manipulirali bi radi
le z eksistencami drugih, (lumpen)-
proletarcev, sami pa ostajajo veliki
strategi, načrtovavci, vojskovodje iz
kavarne (Feranta, Šumija, Bakhus ba-
ra). Naša usoda je Orfeum: teater, be-
sede. Tej — zares klavrni, a tradicio-
nalno slovenski — usodi se je mo-
goče ogniti na en sam način: da
nanjo vede in hote pristanemo, a
da obenem vidimo čeznjo : v območje
eksistence, trpljenja, smrti, se pravi
v območje, kjer se besede končajo,
kjer jih zamenja čuteče-boleča snov.
Ludvikov konec je enak Burniko-
vemu, to je konec vseh eksplicitnih
ideologov, ki skušajo svojo bolečino
prekriti, se ji odpovedati v tuji bo-
lečini, to pa imenujejo z vélikimi
imeni Naroda in Revolucije, Družbe
in Avantgarde, Humanizma in Anti-
humanizma. Komedija s slepim ognje-
metom precej papirnato — besedno
—	stavbo avantgardnega projekta
razpiha. Enako kot se je podelal Bur-
nik, se tudi Ludvik. Njegove zadnje
besede, popolna negacija vseh prejš-
njih, SO: »Jaz nisem vedel, da je
tako. ... Če je tako, vse skupaj nima
smisla ... Ničesar nismo sposobni...
Oprostite... Zmotil sem se pač
in ...« Zadnja — temeljna — resnica
ostaja nebogljenost, prazne roke, raz-
kroj vseh projektov: Nemoč. (Zani-
mivo bi bilo napraviti primerjavo
med tem Hiengovim Ludvikom in
Rožančevim iz drame Jutro polprete-
klega včeraj. Verjetno bi ugotovili,
da se znotraj avtodestruktivizma si-
tuacija ni bistveno spremenila, pa
čeprav je med obema figurama sko-
raj petnajst let časovne razlike. Ro-
žančev Ludvik je enako radikalno
ihtav, besedno agresiven, nezadoščen
in nebogljen kot njegov naslednik.
—■ Podobno sem ga analiziral v spisu
Med revolucijo in anarhijo, knjiga Od
ideje do eksistence, 1971.)
S socialno politično ideologijo je
pisatelj opravil, ko je opravil z Bur-
nikom in Ludvikom. Kritični analizi
preostajata zdaj še dve literarni fi-
guri, s pisateljevega stališča pomemb-
nejši: Edvard Micek in njegova mati
—	mačeha Mila. Tadva se nahajata
na drugi ravni kot prejšnja: na ne-
ideološki oziroma, kot smo že rekli,
njuna ideologija ni socialno politična.
eksplicitna, ampak eksistencialna, im-
plicitna. A tudi med sabo se precej
ločita. Zdi se, kot da se avtor v
obeh upodablja, sam sebe, le na dva
različna načina: s skritim patosom
(Mila) in odkrito avto ironijo (Edi).
Edi Micek je tipična figura avto-
destruktivizma. Antiheroj. Jedkost, s
katero ga riše njegov avtor, je iz-
jemna, celo pretirana. Ludvik in Bur-
nik bravcu gotovo nista simpatična,
vendar — ali mu je Edi kaj bolj?
Pisatelj je nagrmadil nanj brez šte-
vila slabih lastnosti, skoraj prekril
ga je z njimi. Napol norec je, psiho-
pat, nezmeren fantast, strahopetec,
nikoli in nikjer se noče angažirati,
za nobene ideale in cilje, majhen
egoist, ki skrbi le zase, reva, mamm
sinček, niti kot umetnik si ne upa
zastaviti na veliko in na široko, osta-
ja obrtnik, dekorator, ne upa se
oženiti, nima uspehov pri dekletih,
niti piti ne zna, vsem daje prav,
tako rekoč skozinskoz negativna,
smešna, nična oseba. In vendar, pa
čeprav to še tako spretno skriva,
govori skozenj pisatelj. Podaja svojo
skušnjo in svoje stališče.
Ni lepo, ni pomembno, če je člo-
vek napol nor. A kako človek danes
—■ v današnjosti — ne bi bil napol
nor? Vsi so, Ludvik, Burnik, Ravna-
telj, Kleopatra, ne biti nor se pravi
ne eksistirati. Edijeva prednost je, da
si svojo norost prizna in, kar je še
važnejše, da iz nje ne dela socialno
političnega, moralno religioznega od-
rešeniškega programa za posamezni-
ka, narod in človeštvo, temveč jo
ohranja kot lastno, privatno, za dru-
ge nepomembno. V tem je Edijeva
čudežna, neznanska skromnost. In
ravno to skromnost Hieng izjemno
ceni. Biti skromen, pomeni, vedeti za
lastne meje. A kaj je na tem svetu
več? Katera modrost je globlja? Ka-
teri pogum odločnejši? Vsi smo ne-
bogljenci, le da si po večini to stanje
tajimo, se napihujemo, radi bi igral"
velike vloge v tem našem svetu-
orfeumu, a v resnici statiramo, se
zgubljamo v komparzeriji, predstav-
ljamo vloge — pse. Smešno je igrati
Leara, če si Burnik, Hektorja, če si
Pit, Che Guevaro, če si Ludvik,
Metternicha, če si ravnatelj. Edi igra
edinole Edija Micka (pomislimo že
na njegov priimek, na kombinacijo
kraljevskega imena — Edvard —■ z
notorično slaboumnim Mlekom!), v
tem je njegova veličina.
Edi ostaja zakrknjen privatnik.
Tudi to ni lepo, biti privatnik. Kaj
ne živimo v velikih časih javnega
delovanja? Ne, pravi avtor, javno
delovanje je švindel, je prazno ropo-
tanje po orfeumu, naša dejanskost ni
181
v igranju drugega, v predstavljanju
velikih — javnih — vlog, temveč
v tem, da odigramo, kar nam je
namenila usoda,- ta pa nas je naredila
za sinove in hčere, za ljubimce in
delavce, za tiste, ki lahko ubijajo,
lahko pa tudi blažijo in se preganja-
nju drugih odpovedujejo. Ce je tako,
potem seveda zasebnik nenadoma ni
več vsega zaničevanja vredna mize-
rija, ampak nekdo, ki je najbolj
pristno ohranil pravo človeško na-
ravo.
Micek sicer fantazira, blodi, ven-
dar — ali niso te fantazije prav za
prav resnica? Ne živimo zares oku-
pirani od smrti? Nismo zares od
rojstva do zadnjega dihljaja prega-
njani? Takšna fantazija ustreza dej-
stvom. Zraven pa ostaja privatna,
sem in tja jo Edi komu sporoči, a
ko vidi slab odziv, se hitro umakne,
zapre vase, druge pusti pri miru. Z
njo nikogar ne ogroža. Medtem ko
drugi, agresivni, prenapeti, samo-
umevni, nesramni svoje nacionalistič-
ne in revolucionarne fantazije ne-
nehoma vsiljujejo okolici, jo prekli-
njajo in zaničujejo, če jim ne nasede,
če se zvesto in bojevito ne postavi
za fantastov fantazijski prapor. Ali
torej niso mnogo nevarnejše javne
fantazije, izmišljije, ki hočejo postati
splošna socialna resnica, a so v res-
nici enako privatno individualne, kot
je Mickova?
Trpnost res ni zavidanja vredna.
Vsa se nam zdi nekam babja, kla-
vrna, nezanimiva, bleda. A kaj do-
sežejo vsi véliki junaki s svojo na-
silnostjo? Nič. Oziroma nekaj: po-
spešujejo trpljenje in smrt. Neprene-
homa nekaj urejajo, ti javni ljudje,
ti vsiljivi tvorci zgodovine, ti prisi-
ljeni dobrodelneži družbe, a to ureja-
nje je prav za prav eno samo masa-
kriranje živega, stvarnega. Ali ni
Mickova trpnost spet čudovita mo-
drost, naravnost filantropstvo, saj zla
ne povečuje, drugega pa se tako na
tem svetu ne da?
In tako naprej. V vsaki Edijevi
slabi lastnosti lahko vidimo tudi ne-
kaj dobrega, še več, dobra plat teh
navidezno slabih lastnosti odločno
prevaga. Pisatelj ga zmerja, preočita
mu vse, kar se da, pa vendar ostaja
tale Micek — poleg Mile — najbolj
človeški, razumen. S svojo previd-
nostjo že vnaprej stori le tisto, na
kar morajo ostali, po polomu vélikih
besed, pristati na koncu, osramočeni,
zničeni. Micek je simbol naše temelj-
ne človeške nebogljenosti, naše ne-
zmožnosti, da bi storili kar koli
bistvenega, velikega (vse to se je
dogajalo — morda — v preteklosti).
Micek je prav za prav recept, kako
smotrno živeti lastno nebogljenost.
Pisateljska struktura, ki smo jo
odkrili že za Burnika in Ludvika,
velja seveda tudi zanj, le da je njen
pomen (vsebina) ravno obraten. Oni-
ma dvema daje Hieng dobre razlo-
ge, da bi se nazadnje le pokazalo,
da sta brez njih, Micku daje očitno
slabe in najslabše, končni vtis pa je
prav ugoden. Ko namreč bravee iz-
kusi polome vseh drugih, se mu Mi-
cek, ki je ves čas živel v senci teh
drugih kot peto kolo, naenkrat zazdi
kot edina normalna, teku stvari
ustrezna persona. Vendar to ni pisa-
teljev namerni trik. Hieng tega
Micka zares ne občuduje, zares mu
zameri, ker je takšen, z avtentičnim
nenagnjenjem ga kritizira. To pa je,
kot vemo iz celotnega avtodestruk-
tivizma, temeljni princip te literarne
smeri: radikalna avtokritika, takšna,
ki vodi že do meja avtonegacije in
čeznje. Micek je znegiran kot véliki
(črtomirovski, osvajavčevski, sveto-
ivanovski, cheguevarovski) projekt,
ostaja pa — trden — kot minimalna
realiteta, kot skromno obživetje, kot
reducirana eksistenca, ki se zdi —
in je — minimalna, reducirana in
skromna le tako dolgo, dokler živi
med vélikimi projekti, socialno-ideo-
loškimi gibanji, med razkošno kulise-
rijo Retorike, ko pa se ta, kar je
nujno, razprši, ostane človek sam s
sabo, a to je človek, ki se bo prav
kmalu srečal s trpljenjem in smrtjo,
šel po poti matere Mile, po njuni
poti vsega živega, in na tej poti po-
stal vélik: velik, kot je lahko kdor
koli na svetu, velik kot mučenec
(takšni pa so mnogi antiheroji avto-
destruktivizma : Črtomir, Don Felippe,
Baltazar, Božičev Brezposelni itn.).
O figuri in funkciji matere Mile
je bilo v tem premišljevanju že za-
pisanih nekaj opredeljujočih besed.
Zato jih zdaj le razvijmo. — Neka-
terim kritikom se je zdela vprašljiva
kompozicija Orfeuma, se pravi raz-
delitev na glavni del dogajanja v
gledališču in na stranski del dogaja-
nja z Milo. Oba dela sta po dogaja-
nju le šibko povezana, le preko glav-
ne osebe Edvarda Micka, preko nje-
govih spominov, deloma pisem. Če
gledamo zgolj na zunanjo formo, je
ta kritiški pomislek verjetno točen,
saj se druži dvoje raznorodnih ele-
mentov, celo téma obeh delov je raz-
lična. Vpogled v osnovno Hiengovo
pisateljsko strukturo, ki je dvojnost,
razumevanje razlike med življenjem
in smrtjo, zdajšnjostjo in preteklostjo,
videzom in resnico, igro (ničem) in
bitjo, gledališčem (to je predstavlja-
njem trpljenja) in trpljenjem, pa nas
182
pouči, da je kompozicija, kakršno po-
zna Orfeum, povsem razumljiva in
za tekst tako rekoč naravna. Med
obema deloma poloma — prav-
zaprav ne sme biti neposredne zve-
ze, enotnosti, biti morata ločena,
morata si biti tuja, medsebojno celo
zanikujoča se. Mila je nosivka res-
nice (umiranja), odpovedala se je
življenju, videzu, socialnim opravkom,
vsem komunikacijam v institudalni
realiteti, zato je nujno, da stoji zu-
naj ostalega dogajanja, zunaj Burni-
kov in Ludvikov, teatrov in vojašnic,
ravnateljev in sekretarjev, njena iz-
vz«tost mora biti poudarjena. Se
pravi, da je Hiengova kompozicija
hotena in smotrna, glede na pomen-
sko strukturo teksta povsem pravil-
na. Kateri višji — in drugačen — kri-
terij pa bi smeli v našem kritičnem
razsojanju uporabljati?
Prav tako je smotrno, da oba de-
la povezuje ravno Micek, ta relativ-
no odprta, nedefinirana, sredinska
figura; je na sredi med ideološkimi
sovražniki, med Burnikom in Ludvi-
kom, a tudi na sredi med ideologijo
(Burnik, Ludvik) in eksistenoo (Mila),
med videzom in resnico. Kot popolni
sredinec je tudi srednjih let, medtem
ko so na strani resnice (smrti) v glav-
nem starci (Mila, Kobal, kmečki sta-
rec ...), na strani videza mladina (v
tem je neka sorodnost s Torkarjem,
kakršen je bil vse do Zlate mladine,
seveda brez Velike preizkušnje).
Temeljna eksistencialna kategorija
Orfeuma je poleg smrti, umiranja in
trpljenja nemoč. Nemočni s(m)o vsi,
mladi, stari, srednji, nemočni pred
Usodo, življenjem in smrtjo. Človek
je v jedru nemočno bitje. Nemoč je
pravzaprav resnica umiranja in trp-
ljenja, zaradi nje pride do smrti. Da
trpim, nisem kriv sam, temveč usod-
na življenjska pot, ki velja za vse
(tudi v tem je Hieng nemalo krščan-
ski, čeprav se zdi, da je njegova
krščanskost laična, ateistična). Trplje-
nju in smrti, to je nemoči, se izogniti
ne da. Vse to pripoveduje pisatelj
ekspličite: Orfeum nima strani, ne
pozna stavka, v katerem bi bila hva-
ljena kakršna koli moč v pomenu
uspešnosti, oblasti, zmage, sreče; edi-
na moč je ponosno, čisto, jasno, po-
gumno, celo vedro vztrajanje v ne-
moči, v smrti (ni tu neka podobnost
z Mrakom?). Predvsem pa se seveda
kaže nemoč ideologije, se pravi ideje
— Ideje — o kakršnem koli prema-
govanju smrti, umiranja, trpljenja v
prihodnosti. Hieng pribija: »Izkaže se
tudi, da so predmeti izbrali nas« (to
bi bil že skoraj reizem), »ne pa mi
njih; in izkaže se tudi, v kako majh-
ni meri nam je bilo dano mojstriti
usodo.«
Nemoč se veže z razkrojem. Ce
teče življenje od videza k resnici, od
iluzije trdnosti in moči k dejanskemu
stanju, pomeni, da umira: da se raz-
kraja. In res nič v Orfeumu ne ob-
stane trdno, nobena ideološka drža,
nobena institucija, nobeno življenje;
zgodba matere Mile je osrednje ka-
rakteristična za neogibnost človeške-
ga razpada, ki je psihično in fizično.
Razpad se kaže tudi kot gnus. Hieng
ni zaman posvetil svojih najboljših
strani ravno slikanju gnusa (vetrovi
V Materinem črevesju itn.). Ostudnost
in smrad morata biti neizmerna, da
je lahko trpljenje čisto, da je dose-
žena edina človeška moč (tu je Hieng
deloma soroden Strniši, približuje se
njegovemu pojmovanju moči, čeprav
je Strniša bistveno bolj monoliten,
manj razkrojen, moč mu pomeni moč
čiste in naravne osebnosti, značaja,
ki trdno sprejema ukaze ne usode,
temveč Previdnosti).
V slikanju nemoči je Hieng radi-
kalen, vsestranski, vsako priložnost
izrabi, da bi lahko dodal še to ali
ono značilnost naših polomij. Recimo :
med vojno so se figure Orfeuma v
glavnem podelale (Kobal, Edi, tudi
ravnatelj se je nekako spretno izvle-
kel); živi so krivi, nedolžni so edino-
le mrtvi (to tezo poznamo že od Zu-
pana: Panter Dingo). Po vojni se ti
dosledni antiheroji vsi po vrsti lepo
uklanjajo, četudi niso enakih misli
kot oblast. So »lojalni«. Itn. Nemoč
je vsesplošna.
Vendar je v tej vsesplošni nemoči
luknja, ena sama možnost, nekako
premagati čas, se pravi umiranje in
zdajšnjost. Ta možnost je človekova
zmožnost, da preteklost ohrani, jo
upodobi, se je zaveda: da se je spo-
minja. Torej spomin. Spominov na
prihodnost ni, ti so gola izmišljotina
ideologov in drugih manijakov, sle-
parjev, zapeljivcev. Opazovanje zdajš-
njosti je opazovanje smrti. Ostane —
kot relativno rešilno — le še pre-
teklost. Nevrnljivo bi izginila, če je
ne bi znali fiksirati v spominu. Na
ta način vendar nekako ohranimo bit
sveta (čeprav le kot preteklo). Glav-
na banka spomina pa je literatura.
Bistvena narava pisateljstva je prav-
zaprav v tem, da preteklo ohranja.
Pisatelj beleži, da bi preteklo ostalo.
Zato prava — dobra — literatura ne
more pisati o tem, kar bo, niti samo
o tem, kar je, temveč predvsem o
tem, kar je bilo. Oziroma natančneje:
opisuje, kar je, vendar v tem, kar je,
v današnjosti, v danosti opazuje nje-
no prehajanje v preteklost in pogoje-
nost po preteklosti, umiranje, razkra-
183
janje. Ker pa je pisatelj sam podlo-
žen zakonom razkrajanja, ki spremi-
njajo njegovo lastno prisotnost v od-
sotnosti, sodobnost v minulosti, je te-
ma literature neogibno ne le destruk-
cija vsep, temveč avtodestrukcija.
Tako pridemo spet do nove dvojno-
sti: vse je sicer zapisano razkroju,
pisateljevanje pa fiksira — ohranja
—	ta razkroj in ^ zato v določenem
pomenu — praksi, trajanju — prema-
guje. Premaguje? Nikakor, saj mu je
tudi samo podvrženo, sámo se raz-
kraja, vendar pri tem lahko opravi,
če je dobro, pomembno človeško
funkcijo: riše, kako je treba umira-
nje dostojanstveno prenašati (v tem
je kal Hiengovega moralizma in pe-
dagogike). Prenašati ga pa spet po-
meni prenesti ga iz preteklosti in
umrljivosti v neke vrste stalnost ali
celo večnost, ki ji pravimo literatura.
Soočeni smo z dvojnostjo, ki je sko-
raj že paradoks.
Če to misel radikaliziramo, smemo
zapisati: ni resnično, kar je zgolj bi-
lo, kajti kar je bilo, je bilo — nekoč
—	zmerom v neki zdajšnosti, dano-
sti in s tem razkrojljivo; resničen je
le spomin na tisto, kar je bilo, nene-
hen spomin, le zavest o preteklem,
le občutki za barve, oblike, tone, do-
godke, pomene, ki jih je v Orfeiunu
toliko in so tematizirani s tako po-
sebnim posluhom. (V tem lahko od-
krijemo nekakšen ekstremni, berke-
leyanski subjektivizem: esse est per-
cipi.) Svet nima biti, je zavest o njej
kot izgubljeni (tudi to je v zvezi s
strniševsko odsotno prisotnostjo biti).
Ali ni torej resničen le tisti, ki ima
zavest o preteklem: spomine (največ
se z njimi ukvarja .Mila, se pravi, da
je tudi, po tej plati najresničnejša, a
tudi Micek se jim na veliko predaja ;
skoraj brez njih je le mladina, avant-
garda, tisto gibanje-rod, ki gre le na-
prej, v nič)?
S spominom in z ohranjanjem pre-
teklosti je povezana tudi psihoanaliza
(ki jo je pri Hiengu že pred petnajsti-
mi leti lucidno odkril Marijan Kram-
berger, glej njegov sicer pretirano
kritični — takšna je pač Kramberger-
jeva pretirano kritična, celo izničujo-
ča narava — spis v Reviji 57).
Edi je odvisen od matere Mile,
ona od svojega očeta itn., ker sta
pač oba — in mi vsi — odvisni
od preteklosti, od tega, kar je bilo
in ni več ali kar izginja. Ojdipov
kompleks, ki igra v Orfeumu dovolj
važno vlogo, je navezava zdajšnjega
na bivše, mladega na staro, živega
na razkrajanje. Oče ali Mati sta Av-
toriteta, Zakon, ker sta bila prej kot
sin ali hči, ker sta zastopnika minu-
losti in ne, ker bi bila nasilje ali či-
sti moralno ideološki Prav. V tem je
zanimiva korekcija in preformacija
freudističnega učenja. Ali ne gre za
nekakšen erotizem do razpadanja, do
smrti, za estetsko nekrofilijo?
Spomin (ohranjanje preteklosti)
pomeni Obliko, Slog. Oblika je edina
trdnost (fiksacija) nad prepadom raz-
kroja, niča. Je pravzaprav edini za-
resni j e . Oblika = bit. (Odtod Hien-
gov formalizem, perfekcionizem v pi-
sanju, artizem.) Vsebina je podvržena
razkroju, ker je živa, oblika je že
vnaprej »mrtva«, umetelna, narejena,
zato je rja umiranja ne more načeti.
Stil je edini zid, ki se je zmožen
upreti destrukciji.
Tudi v oblikovni strukturi naleti-
mo na isto dvojnost kot v pomenski.
Ker je oblika edina »Rešitev« (torej
gre za nekak formalistični eshatolo-
gizem oziroma eshatologizem Forme),
se je pisatelj ne le oklepa, ljubi, goji,
se z njo enači, ampak — kar je ra-
zumljivo — v tej svoji obupani lju-
bezni tudi pretirava. Zato nemalokrat
zaide v pretirano obliko, v umetel-
nost, izumetničenost, spakljivost (for-
malno je dostikrat v bližini maniriz-
ma, rokoko mu nikakor ni tuj, med-
tem ko je vsebinsko bližje romanti-
cizmu; spet dvojnost). Skoz Slog dobi
spomin funkcijo zdajšnosti: je prist-
nost (ritmov, glasbe, barv, kadence
stavka...). Vendar je ta Stil sam v
sebi — kot vse pri Hiengu — načet,
spodbit, saj ni samoumeven, »nara-
ven«, »prirojen«, ampak izdelan iz po-
trebe po kompenzaciji. Zato ne gre
za formo, ki bi bila zmožna proiz-
vesti trden svet, sploh ne za proizva-
jalno formo, temveč za takšno, ki se
sama sebi razkraja. S svojo pretira-
nostjo se marsikje formalizira do pre-
tirane mere, se spreminja v mickov-
sko štukaturo, v baročni okras.
184
VIZUALNA POEZlUA
tomaž kralj & franci zagoricnik
1X8+1=9
12 X 8 + 2 = 98
123 X 8 + 3 = 987
1234 X 8 + 4 = 9876
12345 X 8 + 5 = 98765
123456 X 8 + 6 = 987654
1234567 X 8 + 7 = 9876543
12345678 X 8 + 8 = 98765432
123456789 X 8 + 9 = 987654321
9 X 9 + 7 = 88
98X9 + 6 = 888
987 X 9 + 5 = 8888
9876 X 9 + 4 = 88888
98765 X 9 + 3 = 888888
987654 X 9 + 2 = 8888888
9876543 X 9 + 1 = 88888888
98765432 X 9 + O = 888888888
987654321 X 9 — 1 = 8888888888
18S
iXl	=	1
llXll	=	121
111 X 111	=	12321
mix 1111	=	1234321
mux 11111	=	123454321
mm X mill	=	12345654321
1111111 X 1111111	=	1234567654321
limili X mimi	=	123456787654321
111111111 X 111111111 =	12345678987654321
1X9 + 1 + 1	=11
11X8 + 1+22	=111
111 X 7 + 1 +333	=1111
1111 X 6 + 1 +4444	= 11111
11111 X 5 + 1 +55555	= 111111
111111 X4 + 1 +666666	= 1111111
1111111 X3 + 1 +7777777	= 11111111
mimi X 2 + 1 + 88888888	= 111111111
111111111 X 1 + 1 + 999999999 = 1111111111
11_1_1	—9X1
111_1_22	—8X11
1111_1_333	—7X 111
11111 _1_4444	—6X1111
111111 — 1 — 55555	—5X 11111
1111111 — 1 —666666	—4X 111111
limili —1 —7777777	—3X1111111
111111111 — 1 — 88888888	—2 X 11111111
limimi — 1 — 999999999 — 1 X 111111111
186
absolutni kriterij
O
010
01210
0123210
012343210
01234543210
0123456543210
012345676543210
01234567876543210
0123456789876543210
012345678909876543210
0123456789876543210
01234567876543210
012345676543210
0123456543210
01234543210
012343210
0123210
01210
010
O
O
090
09890
0987890
098767890
09876567890
0987654567890
098765434567890
09876543234567890
0987654321234567890
098765432101234567890
0987654321234567890
09876543234567890
098765434567890
0987654567890
09876567890
098767890
0987890
09890
090
O
187
12345679X9X 1 = 111111111
12345679 X 9 X 2 = 222222222
12345679 X 9 X 3 = 333333333
12345679 X 9 X 4 = 444444444
12345679 X 9 X 5 = 555555555
12345679 X 9 X 6 = 666666666
12345679 X 9 X 7 = 777777777
12345679 X 9 X 8 = 888888888
12345679 X 9 X 9 = 999999999
1122334455667789 X 99 X 1 = 111111111111111111
1122334455667789 X 99 X 2 = 222222222222222222
1122334455667789 X 99 X 3 = 333333333333333333
1122334455667789 X 99 X 4 = 444444444444444444
1122334455667789 X 99 X 5 = 555555555555555555
1122334455667789 X 99 X 6 = 666666666666666666
1122334455667789 X 99 X 7 = 777777777777777777
1122334455667789 X 99 X 8 = 888888888888888888
1122334455667789 X 99 X 9 = 999999999999999999
111222333444555666777889 X 999 X 1 =111111111111111111111111111
111222333444555666777889 X 999 X 2 = 222222222222222222222222222
111222333444555666777889 X 999 X 3 = 333333333333333333333333333
111222333444555666777889 X 999 X 4 = 444444444444444444444444444
111222333444555666777889 X 999 X 5 = 555555555555555555555555555
111222333444555666777889 X 999 X 6 = 666666666666666666666666666
111222333444555666777889 X 999 X 7 = 777777777777777777777777777
111222333444555666777889 X 999 X 8 = 888888888888888888888888888
111222333444555666777889 X 999 X 9 = 999999999999999999999999999
188
matjaž
hanžek
189
igor
likar
190

191
192
13 — Problemi	I93
franci zagoricnik
l'ari dldentité
194
political
poem
197
Andrej Hieng
SIN*
Ptica, ki se mu je bila tako dolgo, tako neodjenljivo oglašala v
sanjah — to je bilo sprva nekakšno gruljenje, potlej vreščanje, kakor
opomin, naj se varuje — ga je znova pokUcala, ko je sedel na robu
postelje in si zastiral oči pred sončavo; opisovala je vrt, čez katerega
je bežala, hkrati pa mu je odpirala mračne in lesketave hodnike, hišo
iz sanj, dvor sredi goščave.
2ene ni bilo več v postelji; slišal je njene korake iz pritličja, stre-
sal se je ob žvenketanju posode; vedel je, kako se obrača, kako vča-
sih obmiruje sredi kretnje; njena obzirnost je vseskoz igrana.
Stopil je k oknu, da bi odstrl plahutajočo zaveso.
Nad robovi doline so se meglice sprijemale v girlando biserovi-
nastih oblakov, kakršne včasih vidiš nad morskim obzorjem, vasi so
se prižigale pa spet ugašale, reka se je tod in tam srebrila med leščev-
jem in je bila kakor razsekana belouška. Po sredini neba je letalo
puščalo penasto sled v krhki, razpokani modrini.
Vrt je bil še ves pod roso.
Očetova prikazen — nič drugače ni mogoče reči — mu je hipoma
vzbudila tesnobo.
Stal je zraven gredice s paradižniki. Hlače iz cajga so mu mahe-
drale okoli mršave zadnjice in nog, ovratnik kariraste srajce je imel
podvihan; roke, ki so bile nenavadno velike, je iztezal predse, kot bi
jih grel na soncu ; toda, lahko bi se tudi reklo, da drobni možic blago-
slavlja odhajajočo vojsko, utegnili bi pomisliti, da so grčaste dlani
ravnokar nekaj zaznamovale, stari železničar bi se nemara komu za-
zdel druidska prikazen ali celo odslužen monarh, nebogljeni kralj v
copatah, navajen stoletnih kretenj, s katerimi ni več mogoče vzklicati
vriskajočih ljudstev.
Okoli očetove pleše sta plesala metulja. Bilo je zelo tiho, glasovi
iz doline — avtomobili, kosilnica, otroci, voda — so se zdeli neres-
nični.
— Dve manj ko osemdeset..., je pomislil.
Kralj iz sanj, tisti, s katerim se je bil kar naprej srečeval v so-
mračnih hodnikih, polnih nesnage, je ravno tako vzdigoval prste v
pramenček srebrne svetlobe in ponavljal: — Kralj je sin kralja, ki je
bil sin kralja, ki je bil sin kralja! In tako naprej, in tako nazaj! Kralj
ne more umreti, dokler ne najde sina! Ali je mogoče, da sin ne ve za
svojo dolžnost?!
Peter se je spominjal, kako živo si je bil želel slišati kakršno si
že bodi vojsko za zidovi.
• Odlomek iz romana
198
Oče je spustil roke. Prav počasi se je napotil proti garaži in se
naslonil na vrata. iVIišice na tilniku so se mu pregibale, kakor so mu
bržčas pletle misli; njega dni se je znesel nad materjo, če ni bilo fanta
pri roki; vsi kralji so nesrečni brez vojskà.
Peter se je v kopalnici do kraja oblekel. Ker je imel za hrbtom
okno, za oknom pa je bila lipa, mu je zrcalo kazalo zelenkasto krinko
in polovično plešo, podobno očetovi pleši; oči so se v nasprotni svet-
lobi zdele ne le bolj kalne, kot so bile v resnici, marveč tudi tako
globoko usajene, da se je nemimi plamenček gledanja utrinjal ko sve-
ča v kleti.
Napotil se je v pritličje. Stopnice so večno enako škripale, izpuh-
tevajoč vonj po smoli, ki je vonj domačnosti.
V dnevni sobi je bilo pogrnjeno za zajtrk. Zena je stala ob skrinji
med obema oknoma, kazala mu je hrbet, ozke rame je pobešala, roke
s prepletenimi prsti je pritiskala ob trebuh, kakor bi krotila bolečino.
Sonce je lilo v prostor. V mrgolenju zlatih žarkov so ženini pepelnati
lasje malce oživeli. Spenjala jih je vrhu glave, po tilniku pa se ji je
vilo nekaj tanjših las: ti so mu vzbudili medel, čisto bežen spomin na
nežnosti.
Obrnila se je. Videl je zarezi ob ustnih kotih; jutranja svetloba
ni mogla prenikniti v globino njenih motnih, zeleno sivih oči, ki so
živele bolj od pregibanja drobnih gubic kot od leska zenice.
Peter je preudaril, da imata pač oba kalen pogled: od skupnega
življenja.
Z glavo je sunila proti dvorišču in se zasmejala.
Povedala mu je, da starec že vse jutro postava med gredicami,
momljaje sam pri sebi; korakal je med gredicami, kot bi razporejal
vojake; zalival ni nič, če se ozre proti hiši, se mu prikaže na obrazu
neznansko divji izraz.
In res se je oče ravno tisti hip obrnil s tolikšno ihto, da bi bil
skoraj izgubil ravnotežje: strmel je v okna, nič se ni sramoval žugati
s pestjo, oči so mu gorele.
—	Zelo te sovraži..., je dejala ženska z mačjo mehkobo, ki jo
je Peter poznal.
Zinil je nekaj o starosti in o tem, da bržkone ona sovraži starca.
—	Misliš ...? je vprašala in se nasmehnila.
Sel je do mize, kjer je sedel s hrbtom proti vrtu. Natakala mu
je kavo, a prsti so ji drhteli, ko je z zadrgnjenim, nenaravno nihajo-
čim glasom dejala, naj se kar umiri: ničesar mu ne bo oponašala, kot
mu že dozdaj ni ; njegov oče je, njegova skrb, njegova
dolžnost; ko je to izrekla, je priprla oči in zasukala obraz proti možu
in on ji je vrnil pogled, čeravno je vedel, da ta pogled nima moči, ki
bi jo mogla ukrotiti.
—	Marta, v vaši hiši ste včasih molili, kajne?
Kratko mu je pojasnila, da njene hiše ni več.
—	Zdaj že zelo dolgo živim tukaj in to je tvoja hiša!
Potem ga je vseeno vprašala, kako da se je spomnil njenih in mo-
litve.
Opozoril jo je, kolikšen pomen ima v izročilu njene nekdanje vere
usmiljenje; naslikal ji je dobrotnega Jezusa med krstom v Jordanu
in pridigo na Gori, krhko podobo, ki se menda vendarle ni čisto
zdrobila; ko je s požirkom kave presukal besedo — dlani je položil
na mizo, da ga ne bi izdale — in ko je zahteval razumevanja za star-
ca, je seveda prosil zase, za svoj mir. Ženska se je opirala na naslo-
197
nilo stola, gledaje v tla je sukala palce, za njo pa so bili obešeni maj-
hen baročni angel in dva svetnika na steklu.
Rekla je, da so te igrače edino, kar je ostalo od vere; toliko o
veri; kar zadeva sočutje: Peter naj pomisli, kako je z njegovo do
broto in požrtvovalnostjo. Preudari naj, kako je bilo v vojski, kako
po vojski.
—	Jaz sem videla kri v mesnici, nikjer drugje.
—	Govorila sva o očetu, ne o krvi, prijateljica!
—	Oče je zjutraj na stranišču polglasno kričal: »Kri! Zaklati z
nožem, potolči s sekiro!«
—	Menda se ne bojiš senilnega osemdesetletnega starca?
—	Nimam razloga, da bi se bala! je rekla potihoma, dvolično,
z majhnim krohotom v glasu. — S tabo je pa drugače ...
Peter je v mislih preletel vse, kar je bil starec zagrešil zadnje
čase: kako je sežigal papirje na podstrešju, kako mu je nastavil sko-
bec čez potko, kako mu je nastavil na mizo listek s sramotitvami zo-
per mamo, kar je bilo hujše od skobca, kako je spraskal zid nad svojo
posteljo, kako se je priplazil sredi noči in tiščal obraz na njuna vrata.
Marta je nenadoma rekla:
—• Nekaj bi rad preložil name, kajne? Zakaj bi ravno jaz morala
imeti moč, če je tudi drugi nimajo, če so vse spustili iz rok?
Odložil je skodelico, še bolj se je sklonil k mizi. V soncu ga je
spreletel srh, kakor bi mu zapihalo iz hodnikov, po katerih je bil kolo-
vratil ponoči. Zelo jasno je čutil, kako je ujet med dve sovraštvi, toda
ti sovraštvi sta bili obenem edino, kar ga je še vzgibavalo. Od trenut-
ka, ko je bilo konec njegove kariere, od tiste ure, ko so mu povedali,
da bi bilo prav, če bi se odrekel svojemu položaju, in da se mu v
imenu skupnosti zahvaljujejo za pomembno delo, ki ga je bil opravil
—	zaželeli so mu prijeten počitek — je sovraštvo najbližjih postalo
središče njegove usode.
Upokojili so ga pred osmimi meseci.
Tedaj se je spraševal, kje neki je bil nekoč jemal pogum in pod-
jetnost za mnoge bitke.
Znova se je oglasila ptica. Gruljenje je prihajalo iz lipe, prav iz
sredine krošnje, nato so naenkrat zašumeli listi lipe, vejice zlate lipe,
ptica se je ix)gnala na piano, v nizkem letu se je spustila čez vrt proti
dolini in njeno vreščanje — štirje nagli, predimi klici — je bilo opo-
min. Pomislil je, česa naj se pravzaprav boji človek, ki sam stoji sredi
prazne sobe; odgovoril si je: obkoljevanja v temi, poskusa, da bi mu
vendarle še vsilili nekakšen boj. Mir miruje, rano ljubkuje. Napoleon
je pisal nadvojvodi Karlu: — Gospod vrhovni poveljnik, hrabri vojaki
se bojujejo in si žele miru!... Domače borbe so hujše od velikih ar-
madnih premikov.
Po vsej priliki je dolgo časa sledil ptici — misel je sledila ptici
—	kajti ko se je spet ozrl po sobi, je opazil, da se je sonce presukalo
in da je zdaj nekako razpolavljalo ženo, ki je na skrinji sortirala pe-
rilo. Obraz je imela v senci, toda po licih so ji plesali odbleski stene.
Njena koža je bila uvela, čeravno so jo visoko postavljene ličnice
skušale napeti.
Nenadoma je rekla:
—	Zdaj seveda ne veš, kaj bi počel sam s seboj. Praznota. Dnevi
so dolgi.
Ni ji odgovoril in ona je nadaljevala:
—	Pelji ga v gozd!
198
Vprašal je, kako to misli.
—	Pelji ga v gozd! Govori z njim! Mogoče bo miren, mogoče bo
razumel.
Obletela ga je podoba, ki jo je bil nekoč videl: Kitajec odnaša
ostarelo mater v puščo. Ugledal je okna doma za onemogle, na šipah
obraze s ploščenimi nosovi, sledi plitkega dihanja. V brezdomstvu,
v katero naj bi nagnal očeta, je slutil nevarnost zase, tako rekoč
svoje brezdomstvo. Kolikor je imel moči, jo je porabil za to, da
je polglasno, med zobmi pocedil:
—	Prenašala ga bova do konca!
Ona se je sunkoma obrnila.
—	Kaj pa mi podtikaš, človek? !
Potem je šla čez okna senca, slišati je bilo drsajoče korake, oče
je stopil v sobo.
Kakor že nekaj mesecev je bilo tudi to pot v njegovem vedenju
nekaj bednega in hkrati nesramnega, pravzaprav je razkazoval navade
sitnih prisklednikov, ki mencaje čakajo, kdaj jih bo kdo povabil k
mizi. Izpod čela je pogledal najprej žensko in potem sina. Ta mu je
rekel, naj sede.
Medtem ko je drobil kruh v kavo, so mu oči nenehno polzele ob
robu mize, tam, kjer so ležale Petrove roke v prisiljenem mirovanju,
do obraza jih ni dvignil. Očitno je bilo, da je požrešen, toda ves čas
je mrmral, kako mu sploh ni do podarjene hrane. Sonce je obračalo
sence skodelic, slišati je bilo žlico, s katero je starec zadeval ob zo-
balo. Marta je zlagala perilo v košaro,- ko je tast z upognjeno dlanjo
pometel drobtine v drugo dlan in si jih nasul v usta, se je zasmejala.
Rekla je nekaj o lakoti, ki bo prišla na svet.
Tedaj je Peter prvikrat opazil: oče gleda njegovo ženo z ljubečim
pogledom, s pogledom, ki prosi in snubi; niti sledu o zameri. Ptičje,
okroglo oko z rdečkastimi vekami brez trepalnic, rumena beločnica in
zenica tako skaljene barve, da je bilo videti, kot bi jo obraščala mre-
na; a vendar je to motno oko — desno, kajti če je hotel, je škilil —
izsevalo skoraj nežnost, ko ga je previdno obračal proti ženski.
Ali je mogel spregledati snahino jezo?
Peter se je vznemiril, spreletelo ga je, da je nemara tudi njena
sovražnost le igrana, da sta povezana, in da je njuna igra uperjena
proti njemu.
Oče je rekel:
—	Lakota pride, kadar jo ljudje zaslužijo. Pravim možem ni treba
dosti. Tatari so imeli kos mesa pod sedlom. Poln vamp dela slabiče.
Jaz sem v dveh vojskah vozil lokomotivo. A je to kaj slabše, kaj manj
nevarno od fronte?! Dolžnost moraš izpolniti, vztrajati moraš! Lonček
fižola sem prenašal s sabo.
Peter je čutil osti, ki so bile uperjene vanj : čenčali so in preisko-
vali, kaj je ostalo od njegova življenja; nič ni bilo izrečeno, vse po-
vedano. Ni maral odgovarjati, saj bi se sprožili v krog, v kolobar;
očetovo zaničevanje je bilo zelo staro. Zazvenelo je tudi iz naslednjih
besed.
—	Avto je obdrgnjen. Desni sprednji blatnik. Zakaj nisi nič po-
vedal?
—	Kdaj? Kdaj naj bi bil povedal? Prišel sem sinoči ob desetih, ti
si bil že v svoji sobi in si godei ko star maček. Tudi ni, navsezadnje,
nič posebnega.
Oče se je pomenljivo odkašljal.
199
—	Saj! Desni sprednji blatnik...
Potem je vprašal:
—	Koliko časa bo vzdržal ta tvoj avto?
Peter je rekel, kar je stokrat premlel v sebi, pojasnil je, da bo
voz uporaben vsaj še dve leti, mogoči tri; hitel je praviti, kako je
staknil prasko pri prehitevanju v semaforskem križišču, oče pa je
momljaje, mimo pojasnil, gonil tisto o dveh ali treh letih.
Nenadoma je zinil:
—	Ali se ti zdi, da avto zdaj sploh potrebuješ?
Tega vprašanja Peter ni pričakoval, razgreblo mu je rano, ki je
resda imela hrasto, a se menda ne bo nikoli čisto zacelila. Zadnji avto
za človeka, od katerega ni mogoče ničesar več pričakovati. Videl je,
da starec spet cepi pogled: eno oko je šlo za Marto do vrat, kjer je
ženska obstala in prisluškujč pogovoru, drugo je neusmiljeno, skoraj
surovo vrtalo v sina.
Peter je odrinil stol in vstal; mrzlična togota ga je stresala.
Rekel je, naj nikar ne sprašuje stvari, katerih prav gotovo ne mo-
re razumeti, ni mu dolžan odgovora, pa čeprav si oče misli, da je še
zmerom tako kot takrat, ko mu je v dolgi, po lugu smrdeči kuhinji
bezal po duši; ni pozabil kuhinje.
—	Navsezadnje bi bil čas, je dodal obrnjen proti oknom, za ka-
terimi se je razžarevalo dopoldne, — da se zaveš: midva le še slučaj-
no in zaradi navade in zaradi spodobnosti živiva skupaj; in vse tisto,
kar si mi vtepal z jermenom, je zdavnaj brez pomena zame pa tudi
zate, kajti jaz sam sem trikrat ali štirikrat začel na novo, vse se je
obračalo in spreminjalo, torej je nemogoče verjeti v edinozveličavnost
tvoje pameti, tvojih resnic. Kar je ostalo pameti v glavi, jo po-
rabimo s pametjo, oče! Treba bi bilo popraviti pipo na dvorišču in
opleti grah. To znamo, pri teh rečeh ni nobenih dvomov in nobenih
novosti. Prosim! Edina resnica!
Čutil je, kako ga besede zanašajo, kako ga odnašajo, a ni mogel
izplavati. V kotu šipe je videl, da je tudi oče vstal; nato sta se oče
in Marta spogledala kot zarotnika v stari operi, za hip se mu je za-
zdelo, kakor bi ženska ponesla prst k ustom, hoteč dopovedati starcu,
naj kar njej prepusti besedo.
Zmerom bolj se je bal; žene še prav posebno, iz dolge izkušnje.
Vprašala je — govorila je nenavadno natančno in skoraj po zlo-
gih, brez očitne posmehljivosti — s kakšnimi resnicami neki razpolaga
človek, ki se je pustil odriniti v kot predsobe, ko bi moral ravno
zgrabiti za kljuko.
—	Ja! se ji je pridružil oče, cepetaje s copato. — In takšen je bil
zmerom, jaz sem vse opazil, oh, nikar misliti, da nisem! Samo mati
je upala do konca, do zadnjega žolča, do zadnje molitvice!
Dvoje nepremično sivih in dvoje zamrenjenih oči je Petra tiščalo
v tilnik; skoz jantar vrta je gledal kamro, v kateri se je bila mama
poslavljala.
—	Torej mi zdajle sodita? je vprašal.
Potlej je pričel izpolnjevati nekakšen obrazec.
Posnemal je ženino natančnost v govorjenju, ko je na kratko
opomnil, da so mu resda vzeli institut, da so ga res upokojili, toda
tega, kar je bil opravil, ne more nihče zanikati ali celo uničiti: tu je
sistem, ki ga je bil izgradil, tu so knjige, tu so nove generacije, in
delo mladih je čvrsto privezano na njegovo izročilo.
Oče se je zakrohotal.
200
—	Hohoho! je dejal. — Institut za kolovrate! Institut za kozolce!
Za stare čebelnjake! Pesmice! Hohoho!
Marta je z neverjetno mehkobo vprašala, ali se zaveda, da bo
jutri slavil rojstni dan, štiriinpetdeseti; nekoč so ljudje pri teh letih
obračali svetove.
Peter se je obrnil: starec je stal za mizo, s hlastnimi kretnjami
si je vihal rokave na srajci, stiskal pesti, napenjal mišice in sopihal:
—	Tole poglej! Kakšne kite! Se zdaj, pri oseminsedemdesetih! Kar
poglej, prosim! Naložen tender odrinem. Kaj pa misliš?!
Z iztegnjeno roko, nabreklo od mišic in vsevprek prekrito z žila-
mi, je prišel do sina; v njegovem vedenju ni bilo nič več poniglavosti,
nič priskledništva, nasprotno; raztezal je ustnice, med režanjem je ka-
zal ostanke zob.
—	Institut! se je rogai. — Tvoj institut! Vem, včeraj si bil spet
tam in si prišel do praga, čez prag pa se nisi upal. Tisti, ki so te su-
nili v rit, so zijali skoz okna. Ja! Mežikali so si. V žepih so tiščali
fige. Tvoja mama je molila, sirota neumna, da bi zmeraj ostal ime-
niten, da bi povsod zmagal! Hohoho!
In potem je nadaljeval, kot bi bila mati še živa.
—	Ne mara sprevideti, kam si pravzaprav padel, ni je vredno
prepričevati! Naj kar s koleni lepo pobriše vse cerkve po vrsti! Naj
ima tolažbo! Ona ne ve, da so slabiči zmerom tudi hudobni. Bolj ko
jim srce v hlače leze, bolj jim gre v glavo zloba. Mama, saj! Niti ne
sanja se ji, kako si v ponedeljek renčal pred mojimi vrati s palico
v roki, ker si me hotel tepsti. Za take reči imaš še moč!
Starec se je upehal. Smrdel je po vročem znoju, ki mu je prepojil
srajco. Počasi je povesil roko. Marta se je približala od vrat in se mu
postavila za hrbet. Žarek ji je nekoliko presvetlil uvelo polt, obenem
pa je zabrisal vijoličaste sence okoli njenih oči.
Petra je spreletelo, da je to, čemur je zdaj priča, morda podaljšek
sanj; potrudil se je za kanček surovosti: ni si znal drugače pomagati.
Rekel je, naj se oče briga za kolerabe, za zelje, za por, za solato;
nikogar več ne bo strahoval, nihče se ga ne bo bal, pa če vse noči
v dolgih spodnjicah kolovrati po stopnišču in ovohava vrata.
Marta se je nenadoma premaknila za korak naprej; nepremično
zroč vanj, je s stisnjenim glasom rekla:
—	Nikar se ne smej očetu! Zakaj se norčuješ?
Ko je oče zaslišal te besede, se je zdrznil in kakor pes, ki so mu
nenadejano privoščili prijaznost, se je večkrat zapored prestopil; še
ko je govoril, je sukal obraz proti snahi. Dejal je, naj se gospod sin
kar mirno norčuje, kolikor ga je volja; vsi drugi se norčujejo iz n j e -
g a, ker je stisnil rep med noge. Nikogar več nima.
—	No, kje so prijatelji...? Kje so sodelavci...? Učenci...? Ob-
čudovalci. ..? Kje so tiste imenitne druščine, gospod, v katerih ste se
vsevprek hvalili?!
Tedaj se je v starčevo sopenje oglasila žena; kar se da mirno je
dejala:
—	Lahko bi tudi vprašali, kje je sin ...
Petru se je stemnilo pred očmi. Njegove spravljivosti je bilo po-
polnoma konec : odgovor je zadel ob vprašanje.
—	Vama nič mar! je kriknil. Potem je hitro govoril, streljaje zdaj
v enega, zdaj v drugega; pravzaprav sta se mu stapljala v dvoglavo
prikazen s skupnim telesom. — Komu naj polagam račune?! Še ko
sem bil najbolj pri dnu, sem vaju vlačil za sabo, da bi skupaj izpla-
201
vali, za nagrado pa me zdaj popadata in grizeta. Brez mene sta nič,
brez mene bi se znašla na cesti, v kolodvorski restavraciji. Po bifejih
bi se potikala in s sezonskimi delavci bi se bratila! Cesa vama manj-
ka? Cesa vama nisem dal? Tiščita se me kot cucek v nevihti, nikoli
nisem sam, sanje mi zastrupljata! Vse do svoje meje, prosim! Sina
mi pustita pri miru, ničesar nima z nami in njegova sreča je, da je
tam, kjer je !
Ko je obmolknil, je bilo nekaj časa slišati samo les, žuželke in
brnenje avtomobilov iz doline; stali so v trikotniku, zijali so drug v
drugega, skoz žarke, ki so risali na tla tigre.
—	Tako torej...? je navsezadnje zinila Marta.
—• Tako! On ... in je pokazal na očeta, — on si je sam izmislil
palico, jaz pa si nisem izmislil pasu, s katerim je dotolkel mamo, ker
si drugega ni upal.
Dolg, sesljajoč vdih.
Peter je mahoma opazil: očetov spakljivi, posmehljivi in razjar-
jeni obraz se je pričel razkrajati. Kalne oči so se zalile s solzami,
brada je vztrepetala in se je pričela zibati kakor izvlečen predal, bel
jezik se je valjal med škrbinami, ker menda ni našel pravega položaja,
roki sta zleteli k sencem.
Starec je bruhnil v ihtenje.
Marta mu je položila roko na ramo, dejala je, naj bo kar miren,
naj nikar ne misli, da je brez opore in brez zaščite, on pa je med
hlipanjem momljal, kako je imel tudi on očeta in njegov oče očeta;
a ti očetje so stali na visokih podstavkih, kjer so še zdaj; kaj se je
zgodilo njemu, da ga usoda tepe s sinovo roko?
Starci-kralji so postavah po hodnikih, ki jih je bil Peter vohal
in videl v sanjah minule noči, in kakor oče so se ti posušenci metali
iz togote v svečano jokavost; kazalo je uganiti, kakšen nauk naj iz-
brska iz komedije.
Sicer pa mu je najtežjo uganko zastavljala žena.
Obšel ju je in stopil do mize, da bi si nažgal cigareto. Roke
so se mu tresle.
Oglasila se je Marta.
—	Jaz ne štejem..., je dejala počasi, — ampak, marsikaj le vem!
Recimo tole: človek brez spoštovanja do staršev, človek brez poniž-
nosti, brez ljubezni, tišči gobec v lastni grob! Meh!
Celo njen glas se mu je zdel čisto spremenjen, prisilil ga je, da se
je obrnil. Videl je neznano osebo, ki pa je bila do neke mere podobna
mami.
Boriti se mora z vsemi sredstvi.
Vprašal jo je torej, ali mu ni bila tik pred očetovim prihodom v
sobo rekla, naj ga pelje v gozd...? Upal je, da se bo zasmejala in
nehala s pretvarjanjem.
Nič takšnega: obokala je obrvi, kot češ, kaj je v tem nenavad-
nega, kam sploh meri s spraševanjem.
—	Morda sem znorel! Mogoče se mi sanja! je zaklical. — Kar
pomnim, me ščuvaš zoper njega, zdaj si vse skupaj lepo zaobrnila...
Hotela si se ga znebiti in jaz naj bi opravil, ker je pač, kot si rekla,
m o j oče, m o j tovor in moja nadloga.
Ni odgovorila, sploh se ji ni zdelo vredno ugovarjati, čeprav je
mirno, z vljudno posmehljivostjo čakala, kaj bo prišlo.
—. Ali boš tajila?! Dan za dnem, zjutraj, opoldne, zvečer, ponoči,
ob vsaki priložnosti si rohnela! Gnusil se ti je. Našla si naslove treh
202
domov za onemogle, z natančnimi tarifami. Najbolj ti je bil všeč
tisti, do katerega je dvesto petdeset kilometrov. Kdo bi hodil tako
daleč na obiske...?! Rekla si: Cim dlje! V zavodu mu bo bolje in
nama končno dobro. Oda za domove! Slava domovom!... Rekla si,
da sramoti tvojo mater. Rekla si, da njegova zloba raste iz dneva v
dan in je ni mogoče več prenašati. Je bilo tako ...?! Rekla si, da je
neznansko umazan. Njegov smrad, si kričala, te moti. Noče si pre-
oblačiti perila. V nogavicah spi. Zakopal je denar na koncu vrta, pri
kumarah. Rekla si, da na skrivaj žre sladkor v shrambi in ga stresa
po tleh. Rekla si, da vsakič posvinja stranišče. Starci so nevarni! Igra
se z vžigalicami, pisari pisma političnim forumom, drobi steklo v ga-
raži ... prav lahko bi ga kdaj komu nasul v hrano ... Vse to si go-
vorila, ženska! In zdaj...?! Ne morem verjeti! Kaj je udarilo vate?!
Čemu takšen cirkus?!
Ali je bilo vse to res?
Mamin obraz je imela.
Zavihala je konce ustnic, pa so se od tega polovičnega smehljaja
zganile tudi gube na licih, zloba je ukresala plamenček v sicer nepre-
dirnih zenicah. Sklonila se je nad tastovo ramo in vprašala:
—	Si slišal, oče?
Zastokal je.
—	Verjameš?
Možak je splaval iz otrplosti. Solze na njegovi bradi so se sušile.
Priprl je veke brez trepalnic, trudoma se je obrnil s celim telesom,
potem je stegnil prste in se dotaknil snahinega lica s kretnjo, ki je
bila napol ljubkovanje, napol preiskovanje.
—	Ne! je jeknil. — Oh, ne! Ne verjamem! Kako bi mogel?! Ne!
Ti si dobra zame! Ti niti v sanjah ne bi mogla pomisliti na kaj
takšnega!
—	Ne bi, oče!
Peter je slišal mamo,- takšen glas je imela, kadar se ji je približal
brez pasu v roki.
Potem se je oče zganil proti oknoma, proti skrinji. Sedel je nanjo
s pol zadnjice, kot bi ga noge več ne držale, a kakor bi ga bilo tega
sram; zijal je sinu pod noge in šepetal:
—• Oh, kje neki! Zaradi tebe še vztrajam, Marta, čeprav bi bilo
mogoče prav, da bi se odpravil. Hči bi ne mogla biti boljša! Kako
naj bi verjel?!
Nenadoma je na ves glas vprašal :
—■ Ali zdaj razumeš, zakaj sem včasih poskusil s pasom?
Bridkostno je razprla ustnice in nagnila glavo, češ da dobro
razume.
Starec pa je pravil, kako je tiste čase še upal v učinke tepeža:
laž, je velevalo staro pravilo, kaže potolči; no, fant je vztrajal, spletal
je izmišljotine in nastavljal zanke, celo če ni bilo prav nobenega raz-
loga zanje; laži so se kotile brez prenehanja, kot zajci.
—	In poglej! je potem vzkliknil z mogočnim poudarkom. — Le
poglej! Zgodbe se ponavljajo! Ne bo še konca! Ce bi verjel v boga,
bi verjel v hudiča; tako bi vsaj lahko domneval, da se mi je gospod
zlodej vštulil v zakonsko posteljo ...
Marta mu je rekla, naj tega nikar ne razpleta in naj se pomiri.
Vprašal jo je, ali verjame v peklensko komando; seveda je njemu
hudo, ko mora na takšen način govoriti o teh stvareh, zaradi po-
kojnice.
203
—	Ne verjamem! je rekla Marta, misleč na hudiča.
Končno se je oglasil Peter.
—	Jaz verjamem! je dejal.
Šel je proti vratom v predsobo. Ustavil se je, zdelo se mu je, da
bi moral marsikaj dodati. Stal je izven dosega žarkov, ki so postajali
krajši, kajti sonce se je vzpenjalo proti poldnevu. Vse, kar se je bilo
zgodilo, vse kar so bili govorili, je žarelo v njegovem duhu neznansko
razločno, toda ta njegov duh je bil pravzaprav le nekakšna ploskev,
v katero so se zajedali vtisi, težka plošča, nepremakljivi štirikotnik:
lastne besede so ležale razsejane med besedami nasprotnikov in se
niso marale zlepiti.
V predsobi je dišalo po jelovini. Vonj smole nam samo kdaj pa
kdaj ponuja občutek domačnosti. S sten so gledale nagačene živali.
—	Pojdi ven! si je ukazal
Sprehodil se je po vrtu. Ob cisterni je za hip obstal in se ozrl
proti hiši. Čeprav ga je sonce slepilo, je razločno videl, kaj se dogaja
v sobi.
Marta je peljala očeta k divanu. Ogrnila mu je pled, da se ne
bi prehladil zaradi preznojene srajce. Ko se je sklanjala k starcu, so
ji pepelnati lasje blesteli kakor nekoč.
Študentovski štrajk se je končal pred dvema mesecema.
Vito je ob izkušnjah tistih dni izgubil nekaj čutov: recimo za čas,
za vsakodnevne navade, skorajda tudi za prostor. Zalotil se je, kako
mu v vrvežu ulice oko ne dojema natančno obrisa predmetov; a od
pomnenja se je boril za jasnost in zoper približnost.
Akcija se je iztekla kakor voda v pesku. Bilo je dosti očitkov in
sumničenj, ki so spočenjala strah. Fantje so se raztepli, če so se sre-
čavali, so drug pred drugim izmikali poglede; prijateljstvo ni trajalo
dlje od proklamacij. Najglasnejši sobojevniki so se najbolj temeljito
zalizali; kadar je Vito mislil na njih — in mislil je neprestano —
so se mu zdeli grozno daleč, on pa je pomnil njihovo zasoplost, nji-
hovo vroče dihanje, iz katerega mu je bila prihajala moč za govore
in sestanke.
Se nemara tudi sam skriva?
Živel je z mamo. Mama je zanesljivo, razkoračeno stala v javnem
vrvežu, očitno je marsikaj razumela. Dejala mu je, naj nikar ne ver-
jame v trpežnost navdušenja; tudi je, je potlej pristavila, malo
verjetno, da bi bili ljudje pripravljeni odreči se pomivalnemu stroju
na rovaš pravičnosti.
—	Brezjanska mati božja in avtomatika...? je vprašal jedko;
ona je skomignila z rameni in se nasmehnila.
Sedemnajstega junija je Jože Jereb napravil samomor.
Njuno prijateljstvo je temeljilo na popolnem nasprotju narav;
kuštravi in debelušni Jereb ni bil z njim in vrstniki ne v štrajku ne
kako drugače: za tenko ustrojeno posmehljivostjo je skrival teozofske
špekulacije. Preden je izbral smrt, se je njegova zajedljivost začela
svetliti. Petnajstega junija je prišel k Vitu s šopom papirjev in ga
prosil, naj jih za nekaj časa spravi. Bil je razigran, s kratkimi rokami
je risal arabeske pred trebuhom; potem je nenadoma rekel:
—	Ce bi se kaj zgodilo, si iz tega nikar ne napravljaj teorij, kot
imaš navado. Tudi nobenega nauka za življenje! Oh, ti vojščak Jezu-
sov! Oh, Savonarola!
204
Ko je odhajal, ko je šel po ulici — Vito je z okna gledal za njim
— se je zdelo, da navzlic teži lebdi nad tlakom, da ga odnaša veter.
Pogreb je bil kratek; cela Jerebova familija je bil štiridesetleten
brat, uradnik, ki je zavoljo sramote kar naprej zijal v tla. Po pogrebu
je Vito pregledal papirje. Našel je kup težko razumljivih dnevniških
zapiskov, štiri horoskope, pa osemnajst strani poezije, kakršne po-
kojnemu prijatelju in sovražniku nikoli ne bi prisodil.
Ker se je mama od konca štrajka precej pogovarjala z njim, ji je
nekega večera zaupal vrsto zgodbic o Jerebu, o njegovem čudaštvu,
s katerim se je ogibal družbi vrstnikov in družbi sploh, povedal je
tudi, kar mu je bil dejal med zadnjim pogovorom.
Mama je prikimala.
— Oh, Savonarola! To je dobro! To je bistro!
Ponoči je bral.
»Pridobili so me z biserno nežnim šepetanjem, rekoč: Sredi puščc
je domačija za nas, otok zemlje sredi morja mrtvih kamnov. Sami
smo jo našli, ker smo se ravnali le po tistih zvezdah, ki jih je videti
v človeških očeh. Nikogar nismo napodili, če se nam je pridružil
s tihim korakom. Domačija je več od doma. Domačija, z vogali na-
tančno uravnana po štirih vetrovih! Zemlja razpira usta: krti so jo
preorali, mi bomo sejali. Do Brooklyna je sto tisoč svetlobnih let,
do Novosibirska petdeset tisoč in celo Ninive so bolj daleč kot naj-
temnejši, najbolj zajecljani spomini iz materinega trebuha. Ni strojev.
Zvonovi se upehajo na pol pota, mi bomo ulili svoj zvon šeleste-
čega glasu, okrogel kakor buča in svetal ko jajce pred zarjo... Sledil
sem obljubi, da bomo imeli namesto ure sonce, da bomo pokopavali
v mesečini in se plodili ob belem dnevu. Bratje so mi naslikali za-
upnosti zraven ognjišča. Rekli so: Knjige, v katerih so zapisani ti ali
oni katekizmi, bomo odvrgli že na začetku poti. Obraz, ki v njem
zlahka odkriješ vse druge obraze, je obraz tvojega sopotnika in brez
zavisti bosta lomila hlebec pod jantarno zlatim šotorom starega
hrasta.«
Seveda bi se bil Vito ob dragi priložnosti takemu pisanju smejal:
bil je matematik, zaničeval je ornamentiko — zaničevanje je skoraj
prehajalo v sovraštvo — ker leporečje ni služilo dražbi; to pot se
ni mogel otresti vznemirjenja. Jerebova odločitev za smrt je dajala
vročičnim besedam tehtnost. Vito je od konca štrajka bolehal zavoljo
osamljenosti, doživel jo je v trenutku, ko je najmanj pričakoval; tem
bolj ga je pretreslo dejstvo, da je tudi njegov grenki, svojeglavi pri-
jatelj iskal druščino, kakršno si že bodi.
Tedaj se je spomnil očeta.
Petega julija mu je oče poslal pismo in povabilo, naj pride
k njemu na deželo; omenil je svoj rojstni dan in se v sramežljivo
šaljivem slogu poigral z mislijo, kako takih praznovanj bržčas ne bo
več prav veliko.
»Seveda,« je pisal, »te ne bom nadlegoval s kolovrati in sploh
s folkloro. Vem, da si se obrnil k treznejšim, bolj koristnim vedam
in si mislim: Mogoče me fant lahko česa nauči, nikoli ni prepozno.
Ali pa zmerom ...«
Tisti dan se je Vito dolgo sprehajal; šel je tudi mimo fakultete:
parole so bile strgane z zidov, napisi so bledeli. Obšla ga je bridkost,
vztrajno ponavljajoči se občutek zmedenosti in sramu. Premislil je.
da ta hip ne ve, kam bi se obrnil. Pokojni Jereb ga je spremljal,
205
gledal ga je od strani, zmajeval je z glavo, kot je vsekdar počel, če
sta govorila o akciji.
Pred hišo je srečal mamo, ki je ravno zaklepala avto. Ogrnila
ga je s hitrim nasmehom. Mimo uvoda in iztočnice je omenila njegove
težave; svetovala mu je, naj se ne valja po malodušnosti: marsikaj
kaže, da je v prvi vrsti njen sin, ona pa je znala in še zna sprejeti
dejansko stanje.
Povedal ji je o očetovem pismu: boji se, kakšnega bo našel.
Odpravila sta se v hišo.
—	Brez premagovanja seveda ne bo šlo! je rekla mama, jemaje
kar po dve stopnici, ker jima je lift ušel izpred nosa; on pa je hitel
za njo in se trudil, da bi pritajil sapo. — Ko se boš zavedel, kakšna
moč je v premagovanju, bojo tudi tvoje puntarije dobile rep in glavo.
To ti povem mimogrede in te prosim, nikar mi ne očitaj konformiz-
ma: bilo bi prepoceni. Ce si povabljen, pojdi! Stiri in petdeset let
sicer ni posebno imeniten in okrogel jubilej, so pa na svetu ljudje,
ki vsak rojstni dan garnirajo z izjemnim pomenom. Seveda, on je
takšen!... Pojdi in si ga oglej! Ravno zato, ker je očitno, da ni
vzdržal pri tistem, kar si je izvolil za življenjski cilj, ker je očitno,
da ni bil kos nalogam, času, oviram, težavam, je prav, če se pogo-
voriš z njim. Nobenih lažnih čustev ti ne vsiljujem. Sam oceni, kakšen
je, ampak nikar ne sodi prezgodaj, nikar ne bodi Savonarola, nikar
ne pridigaj!
Medlo je kimal pod šumenjem njenih besed, zapreden v tuhtanja,
ki so se zmerom vračala k izhodišču, in hitela sta v tretje nadstropje,
kjer je mama odklenila vrata, šla sta po hodniku, mimo Hokusajevih
podob; on je obtičal v prvi sobi na divanu, ona je v drugi sobi ne-
mudoma segla po telefonu: stala je v soncu in otresala rdečo grivo
nad širokim pegastim obrazom; medtem ko je iskala zvezo, je kar
naprej govorila.
Pripovedovala je o očetovi naravi, ki da je kratke sape. To je
moža zlomilo. Zgodovina, je menila — vse pogosteje je zadnje čase
uporabljala besedo zgodovina — ne more čakati na ljudi, s katerimi
so težave zaradi upehanosti, in posebej še, če jim nadušljivost pride
iz strahu pred družbo.
—	Seveda pa bi te rada opozorila, da ni bil zmerom prestrašen.
Nasprotno! Tedaj sva dobro vozila skupaj. Verjemi! Žalostno, ko se
takole spomnim ... Kakor bi bilo sredi prazgodovine ...
—	Jasno! je dejal Vito. — Zgodovina! Prazgodovina! Jaz sem
sploh pozabil na ločitev. Zbledelo je.
Skušal se je spomniti očeta, kakšen je; pred tremi leti sta se bila
zadnjikrat srečala in od tistega dne mu je tičala v zavesti plešoča
grimasa tenkih ustnic, smehljaj, ki je skušal zaigrati modrost, pa je
pravzaprav govoril o tesnobi.
Mama je medtem po telefonu ukazovala dežurnemu zdravniku
in bolničarkam. Dajala je navodila v zvezi z operacijami prihodnjega
dne. Govorila je hitro, v strnjenih in železnih stavkih, preskakuje
iz šale v ostrino. Videti je bilo, da ne pozna omahovanja.
Vito je preudarjal, kaj neki jo je moglo — čeprav le za kratek
čas — vezati z očetom.
Ko je položila slušalko nazaj na vilice, je hkrati spustila rame,
senčica utrujenosti ji je počasi lezla čez obraz; in kakor bi uganila
Vitovo misel, je pojasnila:
206
—	Včasih sem imela dosti razumevanja za rahločutneže. Menila
sem, da rahločutnost ne izključuje doslednosti.
Obrnil se je proč, v tisti del sobe, ki je bil zatemnjen, in kjer
so strogo razporejeni predmeti pričali o maminem značaju; svetoval
ji je, naj se nikar ne trudi, saj nikoli ni želel izvedeti, kakšne reči
sta imela z očetom med seboj.
Ni lagal: vsakršna njena izpoved bi ga silila in nazadnje prisilila,
da bi se še sam pričel slačiti, tega pa se je bal, kajti polom njego-
vega uporništva mu je zmehčal naravo in mu vzbudil domnevo, kako
pač ni docela imun za blodnje, kakršne je dotlej pripisoval sanjačem.
—	Dobro! Nič se ne boj! Ce sva vsa leta shajala tako ... z ob-
zirnostjo in polovičnimi besedami, bova menda tudi še v bodoče!
Nisem narejena za spovednico.
Prišla je v prvo sobo. Sedla je na gornji konec divana, stran od
sina, in komaj bi ga mogla doseči z roko. Zdaj je imela obraz v senci,
lase pa ji je robil bakren obstret. Nagnila se je nad naročje, prste
je prepletla na kolenih. Gledala je v rob preproge, kjer so se pasle
gazele.
Nenadoma je rekla, naj ne misli, da so ji njegove stiske španska
vas; nobena stvar ni od včeraj in misleči ljudje gredo slej ko prej
skoz iste vice. Vito je dolgo pomnil tercine, ki jih je citirala.
—	E canterò di quel secondo regno.
Dove l'umano spirito si purga,
E di salire al del diventa degno.
Seveda se je potem zasmejala in odmahnila z roko.
—	Tebi in tvojim prijateljem se je zazdelo, češ, predolgo so že
isti ljudje na oblasti, ista generacija. Vzdignimo se! ste si rekli. Zah-
teva jmo! Pri tem ste pozabili, kako vendarle ni dano vsaki generaciji,
da bi se zbrala in povezala. Jaz sem tak letnik, veš.
—	Je to cela resnica?
Strmo ga je pogledala: njene velike, žolto rjave oči so mu drsele
po obrazu in ga otipavale.
—	Pravzaprav se prebiješ sam... je dejala. — Ce se sploh pre-
biješ...
—	Kdaj je bilo to?
—	Ko sem preskočila vrstnike, kolege.
—	Po pravici...?
—	Trije so znali mnogo več od mene.
—	V čem je bila tvoja prednost?
—	V drznosti. V brezobzirnosti.
—	Tudi intrige ...? Na nož ...?
—	Na nož!
Vito je bil skoraj omamljen, prvikrat sta tako govorila. Vprašal
jo je, kje je črpala moč za brezobzirnost.
Vstala je. Sla je do ogledala, s kazalcem je podrgnila po okviru.
V srebrni globini je bila podobna plavaču, toda naenkrat nežna, mno-
go bolj rahla, kot so jo razodevale besede.
—	Kje sem jemala moč za brezobzirnost...? Kaj nisi preveč sra-
mežljiv za takšno spraševanje?
—	Nikakor, mama!
Opomnil jo je, kako je pritrdila Jerebovi oznaki Savonarola; in
Savonarola ni bil rahločutnež.
207
—	Dobro! je privolila. — Ti bom povedala! Brezobzirna sem
postala zato, ker sem v nekem trenutku opazila, da tvoj oče izgublja
moč, in da svoji slabosti pravi obzirnost... ,Nikogar ne bom poho-
dil!' je govoril, v resnici pa kratko malo sploh ni maral več hoditi.
Vito je prikimal.
Mama se je odtrgala od ogledala in je stopila proti vratom v svo-
jo sobo.
—	Tebe sem vzgajala zoper njegovo naravo. Ni bilo zmerom eno-
stavno in mogoče se bo izkazalo, da sploh ni koristi od take vzgoje.
Brž ko je zaprla vrata za seboj, je Vito ugledal ves tok svojega
dosedanjega življenja. Spreletel ga je občutek okradenosti; v tem
trenutku je bil samo otrok; v otrokovem duhu je bila praznina, ne-
kakšen prostor, v katerem bi morale zveneti uspavanke in jok, ki ga
mame pogasijo z mrmranimi prijaznostmi in z dehtenjem svoje polti,
ko se sklanjajo nad posteljico.
Ni bilo prvič, da se je boril z lastno nebogljenostjo, toda prvič
se je zgodilo, da ji ni iskal razlage v slabosti družbe: obstopili so
ga predniki in sorodniki, tiho so mu razkazovali svoje navade, kot
bi mu hoteli dokazati, češ, saj so še prav uporabne, ukrojene tudi
za tvojo naravo, ker si naše krvi: ugledal je babičine kanarčke, kako
škrope semenke in vodo po kuhinji, vohal je železni železničarski
zadah dedove bluze, peljal se je med plašnimi romarji, videl je tudi
neke kmečke otroke, pljuvali so vanj, oče pa se je kislo smejal, hoteč
ustvariti sporazum.
Marsikaj od tega, kar se mu je tako prikazalo, je bilo močnejše
od izkušenj v senci mamine kariere.
Celo močnejše od sanjarij o permanentnem prevratu.
Potem je šel v svojo sobo. Na mizi je ležalo pismo: — navadna
modra kuverta in pisava komaj pismenega človeka. Stežka se je
prebil med vegastimi črkami, med stavki brez interpunkcije.
»Ne veš kdo ti piše saj zdaj tudi ni treba boš me žrl če jaz ne
bom tebe že prej seveda. Ti misliš da si zelo pameten in prefrigan
in da boš kar tako solil pamet poštenim ljudem ker je tudi tvoj stari
ampak kar misli si da smo vsi zabiti nismo ne ko smo preveč v živ-
ljenju skusili vemo kaj obljube veljajo! Naše otroke zapeljuješ pa
bi rad da bi te ubogali za tvoje svinjarije ki so hinavščina in ekstra
barabija kakor da ti je kaj za delavske ljudi pa za upokojence ki
moramo gledati na vsak dinar ti pa si razvajen pankrt in se le iz-
mišljuješ puntarije in seveda si pustil da ti zraste ušiva griva in hlače
si si nacefral prekleti osel hinavski! Kakor oče si ampak staremu so
že rep podvezah tudi tebi ga bojo ker uboga raja ne bo trpela sramote
še več kot jo je že na svetu ...«
Zunaj se je bila medtem napravila noč.
Vito je stal ob oknu nad mrmrajočo ulico. Pisma ni mogel ra-
zumeti, počutil se je, kakor bi ga bil nekdo iznenada, brez razloga
udaril s pestjo v sredo prsi.
Čeravno je kazalo, da je dopisnik oče enega njegovih prijateljev,
se ni mudil z ugibanjem.
—	Drekačev je še in še!
Vznemirila ga je omemba njegovega očeta, kajti ni se mogel
sprijazniti z mislijo o kakršni koli povezanosti med njima, celo več:
babjevemo se je bal očetove zvite sence med sencami, ki so zadnje
čase križem kražem začele pokrivati njegovo življenje; to življenje
je vendar obetalo biti jasno; kjer je boj, je tudi ponoči jasno.
208
v blodnjaku hiš — ostrešja se izčrtavajo na svilenem nebu, sobe
se prižigajo in ugašajo — je hiša, stanovanje, v katerem živi neznani
togotnež; sovražnik sovraži tudi očeta.
—	Naj si ga poišče na kmetih! je zamrmral Vito z jezo. — Tam
bo našel idilika gospoda Mirodolskega med paradajzi in solato!
In vendar je lezel po njem nemir.
Navadil se je bil, da je vsako grožnjo sprejel kot izziv skupnosti,
in prepričan je bil v lojalnost prijateljev, ki bi ga varovah, če bi bilo
potrebno: ta noč mu je pokazala osebnega sovražnika, čeprav ga ni
poznal. Bil je sam. Mama ni štela; imela je svoj okop, za katerega
ni spuščala nikogar.
Tako je Vito stal ob oknu in strmel na ulico, kot bi čakal na
Jerebovo prikazen.
Potem je v sosednji sobi zazvonil telefon. Ker se mama ni od-
zvala, je šel tja in vzdignil slušalko. Slišati je bilo težko dihanje in
nekakšno smejanje globoko iz prsi.
—	Halo! Kdo je? Kaj bo dobrega? je vprašal.
Samo dihanje: grozljivo stvarno kakor glas ure iz kota, hkrati
neznansko daleč. Vito je hotel prekiniti zvezo, ko se je na drugi
strani vendarle oglasil potvorjen bariton, ki pa sploh ni bil smešen;
počasi je prihajal po žici, besede so se razvrščale kot kocke, vmes
je šumela nadušljiva sapa.
—	Kaj bo dobrega...? se je rogai. — Zate je bilo preveč dobrega
in preveč postrežbe. Eni naj pa zmeraj plačujejo neumnosti, ki se jih
zmishte.
—	Koga želite, prosim?
—	Tebe!
—	Ne razumem! je zaklical Vito; potem je v nastalo molčanje
pristavil: — Cez mero smo ga, boter... Cez mero ste tankali!
Oni se ni dal zmotiti, nadaljeval je :
—	Ne misli, da bo večno tako! Tudi nikar ne misli, da se boš
igral z ljudmi, kakor te bo volja! Zapomni si, kar sem ti zdajle rekel.
—	Neumnosti govorite in bojazljivec ste!
Vito je s težavo iztisnil te besede; ko je obmolknil, je čakal, kaj
bo še prišlo, a srce mu je razgrajalo v prsih in mu sililo proti grlu;
nič ni prišlo, razen dveh, treh vdihov in jedkega smehca, pogovor
je bil prekinjen, spet je bilo slišati signal.
Kdo je bil ta človek? je hitro premišljeval. Isti, ki mi je napisal
pismo ...? Kaj mi pravzaprav očitajo? Grožnje kar tjavdan ... Cemu
sovraštvo nepismenih?
Soba mu je v mraku ponujala vrsto znanih predmetov: grafike
v dveh vrstah, gladko keramiko, babičino fotografijo na televizorju.
Zmerom je bil prepričan, da mu je to bivališče tuje, ker tako popolno
izraža meščanskega duha, toda obenem je moral priznati njegovo
smotrnost: mama je bila pregnala vsakršno zatohlost, nikoU se ni
bila igrala z dekoracijami in ceneno dopadljivostjo. Kakor že, sobe
je bil vajen, konec koncev mu je bila zavetje, v tem trenutku pa se
mu je zdela le še tenka lupina, ki ga slabo varuje pred nevarnim
mestom.
Šum mesta mu je prihajal do ušes kot grožnja. Vzdigoval se je
iz ulice in se razpletal v vseh dragih ulicah. Glasovi so se lesketali,
spleteni iz smeha, iz klicanja in iz brnenja avtomobilov.
Vrnil se je v svojo sobo. Pod plakatom s podobo Angele Davis
je našel papirje pokojnega Jereba.
14 — Problemi	209
Bral je na postelji. Čudil se je vsemu, kar je bilo zapisano; tega
človeka pravzaprav ni poznal.
»Ti, oče, pa si obležal pod rožami iz voska in ti ne bo dano, da
bi šel z nami, čeravno bi ti pot in bivanje presvetlila medlo kri,
s katero so te bili kaznovali krmežljavi, po sili skopuški predniki.
S Trsata si videl ogledalo morja, z Oljke gore bahaško preprogo
hmelja, z Brezij snežene gore; a natančneje si videl hromce ob ro-
marski poti, ker so ti pritrjevali v misli, kako je le tema nad svetom
in črnina, in v temo pada en sam žarek, naravnost izpod repa sadrene
ptice, ki se ji pravi Sveti Duh. Tvoj dolgi pisarski kazalec se je celo
kruha dotikal sramežljivo, meso si jedel s povešenimi očmi, meso
tvojega bližnjega ti je poganjalo srhe od zadnjice do tilnika, nikoli
nisi prišel čez izkušnje tipanja, pa torej nisi videl, da je tista reč
med nogami žene kakor šipkov cvet v grmiču. Zapisujem, ker me
morda le shšiš skoz škrebljanje v lesu; in če bojo enkrat trave nad
tvojo glavo glasnejše od črvov, boš zaslišal živo belo ptico. Velika
listina polj se bo razvila nad teboj. Bal si se strmega polja, ki je
nalomila hrbtenico dedu, babici, pradedu, prababici, smrdečim pred-
nikom, pa si si izbral peresnik, eno od neštetih malih kopij, s katerimi
si oblastniki podpirajo baldahin. Živel si med cizo in Jumbo jetom,
med lesenim držalom in Olivettijevim strojem, ogrnjen z zadahom
po plesnobi novembra in uradnih papirjev. — Oh, oče, prepozno je,
da bi te povabil na slavje! Nebo bo zeleno od velikih zelenih dreves,
stopajočih v krogu kakor mahovnate hiše v tihih starodavnih prista
niščih. V neenakih oddaljenostih se bojo oglašali topli bobni in hlad-
ne, srebrne piščali, glas reke bo tekel vštricno z glasom vetra, veje
bojo frfotale ko praporca. Slekli se bomo in si bomo namazali ude
z zeleno ilovico, ker je prav, če smo podobni drevesom in vodi in sa-
mo žene bojo razkazovale črni grmič, v katerem žari vrtnica. — Oh,
oče, prepozno je, da bi te povabil na slavje, saj celo sam ne vem, ali
ga bom učakal!«
210
Uozef Paganel
KERUBINI
Deveto poglavje
Zabava pri Murnu se je končala okoli petih zjutraj, ko so dobili
sporočilo o uporu v Turčiji, ki ga je vodil Mohamed Bamberk, vo-
ditelj turške Delavske stranke. Valenta se je drenjal na dvorišču
gradu med množico drugih povabljencev in zaman iskal svoj voz na
parkirišču — zmeda je bila popolna, gotovo si ga je sposodil kak
drug državni uslužbenec, ali kdo od veleposlanikov, ki se jim je
mudilo sporočiti, kako so tu sprejeli novico o uporu. Kljub temu je
nadaljeval z iskanjem, v prvi vrsti zato, ker je bil avto njegov, ko-
majda ga je dobil, bil je čedna stvarca s pogonom na zadnjih kolesih;
bil je tudi precej spil, in hoja mu je bistrila glavo. Medtem ko je tako
postopal, se je znašel pred avtom turškega veleposlanika, pri vratih
211
je stal črnec in klical svojega gospoda, ki se je za drevesom oglašal
s kletvijo; ali zato, ker ni vedel, kje stoji njegov avto, ali zaradi
upora, zaradi obojega skupaj. Valenta je za hip premišljal, ali naj
vpraša črnca, če je kaj videl njegov avto; imel je občutek, da ga
je parkiral tu v bližini, a med trenutki njegove neodločnosti je Su-
lejman beg že sedel v avto in s črncem, stal je na blatniku, odropota!
skozi grajska vrata. Od desne je prišel Kolarič z norčevsko kapico
na glavi in ženo pod pazduho. »Kaj je, Valenta,« je zaklical mimo-
grede. »Avto iščem,« je pojasnjeval Valenta, »tu sem parkiral, zdaj
ga ni.« Kolarič je brkljal s ključi: »Pojdeš z menoj? Z nama?« Valenta
se je začel opravičevati. Rekel je, da bi rad poiskal avto, in izrazil
misel, ki ga je že nekaj časa naskrivaj tiščala — tisti, ki mu je v zme-
di vzel avto, je mogoče pustil tu svojega, tako bo mirne duše počakal,
da vsi odidejo, in če bo ostal kak avto ... »Kaj boš, kar k nama se
usedi!« je rekel Kolarič, »zastran avta se oglasi na policiji, ga bodo
že našli!« »Poznam našo policijo!« se je pošalil še Valenta. »Gospod
Valenta!« je tedaj zaslišal neznan glas in za hrbtom zagledal dva moža
v svojem avtu. »Iščeva vas!« je rekel voznik. Valenta ju je poznal:
bila sta uslužbenca Državne varnosti, enemu je bilo ime Maks. »Jaz
sem se že ustrašil,« je rekel in se zavalil na zadnji sedež, zraven
tistega, ki mu ni bilo ime Maks. Maks se je opravičil, ker sta mu
tako rekoč vzela avto, a vedela sta, da ga bosta le na ta način ulovila.
»Že dobro, Maks,« je rekel Valenta pokroviteljsko. Odbrzeli so po
hribu navzdol. Maks je vozil naglo in spretno; rezal je ovinke na
kratko. »In kaj je?« je vprašal Valenta. Mož zraven njega je rekel,
da ga na komisariatu potrebujejo. »Čemu?« »Boste že izvedeli!« Va-
lenta se je naslonil nazaj, v mislih je obnavljal dogodke na proslavi.
Ali je bil komisariat zapuščen ali ne? Hodniki niso bili osvetljeni,
tako da je moral Maks prižigati luči, ampak soba, v katero so stopili,
bil je Pipanov urad, zakajen in poln ljudi.
Valenta se je nezaupljivo oziral, v sobi so bili samo uslužbenci
Varnosti, sredi njih je v usnjenem naslanjaču sedel Pipan, zatopljen
v neke listine. Kot da bi bil Valentov prihod dogovorjeno znamenje,
jih je večina vstala in odšla. Ostah so le Pipan, Kalan, in tista dva,
ki sta ga pripeljala do sem.
V začetku je mislil Pipana vprašati, zakaj ga je poklical, a čim
več minut je minilo v tišini, tem manj primerno se mu je zdelo.
Ugibal je: Pipan ga je s tišino, ki jo je rezalo le pokljanje papirjev,
skušal pripraviti do vprašanja, mogoče tudi ponižati. Vendar je imel,
posebno po današnji zabavi, na kateri je nekaj časa govoril z Mur-
nom, dovolj samozavesti, da se je usedel zraven Pipana in še sam
začel gledati v papirje, ki jih je premetaval po rokah. Brez kakšnega
občutka je spoznal, da bere svojo življenjsko zgodbo. Oton Valenta,
rojen 6. 8. 1912 v Murski Soboti, zraven je bila nalepljena fotogra-
fija. Sveženj je bil debel. »Zakaj pa gledate to?« je vprašal. »Zato,«
je rekel Pipan, »ker me zanima, kako je takšen vol, kot ste vi, prišel
do tako visokega položaja.« Nihče se ni zasmejal. Kalan je kadil in
bilo je videti, da ga sploh ne zanima, kaj se dogaja (s konico dežnika
je poskušal zadeti majhnega hrošča, ki je lezel proti stropu). Druga
dva sta stala za Valentovim hrbtom, od tam je prihajalo nekakšno
šelestenje. »Usedite se tja.« S kazalcem je Pipan pokazal na drugo
stran mize, bilo je zelo nevarno, Valenta je potlačil bes, ki se ga je
polotil ob prejšnjem Pipanovem stavku, zavedal se je, da mora rav-
nati kar se da mirno in zbrano, Pipan si ne bi mogel privoščiti take
212
izjave, če bi ne imel prav posebno močne karte v rokah, in nikakor
ne bi bilo po pameti, če bi se zdaj jezil in ga nadrl. Počakal bo, da
vidi, kaj imajo pripravljenega proti njemu, šele potem se bo uprl.
»Vi ne veste, kje so Kerubini?« je posmehljivo vprašal Pipan. Valenta
je bil tiho, pričakoval je, da se bo zdaj vozel razpletel. »Torej ne
veste?« je rekel Pipan. »Ampak čudno je to.« Iz predala je potegnil
nekaj fotografij in mu jih pomolil pod nos. »Ali poznate te ljudi?«
Valenta si jih je pozorno ogledal, da bi pridobil čas, ki mu je bil zdaj
še bolj potreben za razmišljanje. Bile so fotografije, ki jih je bil posnel
senzal na stopnišču, in zraven je bilo še mnogo drugih. Videl se je,
kako z zavitkom pod roko, to je bila najbrž steklenica, stopa v stano-
vanje Pirihovih, z zarotniškim pogledom. Druga ga je kazala v za-
upnem pomenku s Skorzenyjem, to je moralo biti posneto v petek.
Pred njim so se vrstili dnevi hišnega življenja —- zakaj? Kaj je hotel
Pipan s temi slikami? »Pa menda ja niso to Kerubini?« »In vi ste
njihov predsednik hišnega sveta,« je rekel Pipan in vstal.
Zasuli so ga z dokazi: tam je bil pamflet, ki so ga brali pri pred-
sedniku, zložen v treh stolpih finega papirja. Kalan je odgmil zaveso
in za njo se je prikazal ročni razmnoževalni stroj, ki je zadnje dneve
stal v delovni sobi hišnega sveta, na nekem kosu papirja je bil na-
risan tloris Narodne zbornice, na nekem drugem razporeditev pro-
storov v Murnovi hiši, v dragem predalu so mu pokazali sultanove
slike, turške igralne karte, cel kup orožja — brezostrelke so bile zra-
ven. »Prav neverjetno, kaj,« je rekel Pipan. »Prav neverjetno, da se
je vse to valjalo pred vašim nosom, dobesedno spotikali ste se med
temi stvarmi, to je že naravnost smešno!« Kalan je vstal in se usedel
na rob mize ob Valenti. »Tale razmnoževalni stroj, na primer,« je re-
kel Pipan, »saj veste, da je bil v vaši sobi, vi ste ga varovali zanje!«
Valenta se je popraskal po glavi. »Kakšen stroj ! To ni bila moja soba,
tu je hišni svet spravljal svoje reči!« Hotel je reči, zdelo se mu je,
da bi Pipanu lahko v marsičem ugovarjal, vendar se je vse tako čud-
no napletlo... »Zdaj vam bom jaz nekaj povedal!« je zavpil Kalan.
»Tovariš Pipan govori z vami prijazno, jaz se čudim, da se more tako
krotiti. Ampak jaz imam tega že zadosti! To je sramota, svinjarija!
Zaradi vas bo osramočena vsa policija, tudi mi! Vsak si bo mislil, da
smo tu sami tepci!« Pipan ga je prijel za roko: »Ne tako, Franc!« Ka-
lan je zamahnil z roko. »Ampak res,« je rekel Pipan, »res je nekaj
neverjetnega, kako ste ga posrali, da, ne ugovarjajte, posrali! Zadevo
bodo obravnavali na vladni seji, takoj ko končajo razpravo o Turčiji.
Lahko si predstavljate, kaj se lahko zgodi... Zato vas prosim, da vse
skupaj skušate popraviti, vsaj malo ...« Kakor da se je utrudil, se je
usedel in z znižanim, skoraj pomilujočim glasom nadaljeval: »Stvar
je v tem, da je prav vodja skupine — Mihalik Skorzeny — pobegnil.
Seveda so mu moji fantje že na sledi, stvar je le vprašanje časa. Tudi
po drugi plati: seja o Turčiji se bo zavlekla tja do kaj jaz vem — če
med tem časom lovite ... Nekaj ur imate zagotovljenih, lahko ga
ulovite, saj imate armado redarjev. Pomagal vam bom: spustil se je
proti morju. Kalan je mnenja, da v Izolo.« Valenta je vstal. Zbrati bi
se moral kot let puščice. Zamomljal je in stopil do vrat. Oni so mol-
čali, Kalan je z dežnikom trkal ob pod, nepretrgano.
Po hodniku je šel dol in mislil: če je Skorzeny vodja, je to za-
radi velikosti. Velikega človeka vsi bolj spoštujejo — kregal se je z
mano, že takrat bi lahko uganil, da je nekaj takega v njem, kar zbu-
ja spoštovanje. Vseeno, bilo je čudno, da bi bil Skorzeny pri Kerabi-
213
nih, in kdo je bil sploh še zraven, vsi? Pipan je govoril, kot da je tudi
Pirihova, torej me je varala... Ne, ampak to je smešno, toliko že po-
znam ljudi.
Prišel je v svoje krilo stavbe, obseden od misli.
Treba je dobro premisliti, kaj je vse skupaj, in zdelo se mu je,
da bi ga to nekam pripeljalo. Zbobnati je treba ljudi in jih poslati za
Skorzenyjem, telefonirati v Izolo.
Ko je hotel izpeljati, kar si je bil zamislil, se je izkazalo, da je
v komisariatu trenutno dosegljivih samo deset ljudi, ki so imeli nočno
službo; ostali so praznovali Novo leto — na svojih domovih ali kje
drugje. Vse to ga je razkačilo. Poklical je voditelja nočne službe in
vpil nanj, ker je bil tako neumen in je pustil druge uslužbence do-
mov. Voditelj se je razburil: »Saj jih nisem jaz spustil domov, saj so
šli sami od sebe. Kot vsako leto.« »Ne,« je zakričal Valenta, »niso šli
sami! Zaradi vaše nesposobnosti so odšli!« Začel mu je na dolgo in
Široko razlagati; saj je res, šli so vsako leto, ampak prav tu, je rekel,
se vidi voditeljeva nesposobnost. Voditelj mu je ugovarjal, da je vsa-
ko leto dežurnih deset uslužbencev, in da ni bilo nikoli drugače. »Am-
pak ne,« je rekel Valenta, »to se bo spremenilo!« Dejal je, da mu za-
meri prav to, da se tako trdovratno sklicuje na neki običaj. Navse
zadnje so ljudi tudi križali, a so to opustili, sčasoma.
Voditelj je skomignil z rameni. »Takoj zdaj,« je rekel Valenta,
»telefonirajte vsem uslužbencem in jim ukažite, naj nemudoma pri-
dejo sem!« Voditelj se je odpravil, Valenta je poklical v sobo še dru-
ge dežurne in začel ukazovati levo in desno. »Vi takoj telefonirajte
v Izolo, sporočite, da iščemo človeka na begu. Visok je meter — nene,
mislim dva metra trideset. Ta podatek zadostuje. Piše se Skorzeny.
Vidva telefonirajta v Postojno in Koper. Ne pozabite naročiti, naj alar-
mirajo vse vaške stražarnice, manjše postaje in tako naprej. Vi, Man-
deljc, poizvedite, kdaj so peljali avtobusi in vlaki proti obali, in če
so na postaji videH tako visokega človeka.« Mlad inšpektor, ki je stal
v ozadju, je zaprosil Valento za besedo. »Ce dovolite,« je rekel in sto-
pil k mizi, Valenta je nahrulil druge, kaj še čakajo. Inšpektor se je za-
radi njegovega glasu malce zmedel, za trenutek je bilo videti, da bo
še sam odšel. »No, kaj ste hoteli?« je vprašal Valenta. »Meni se zdi,«
je rekel inšpektor, »da ga bo težko ujeti.« Valenta si ni mogel pred-
stavljati, kaj je hotel inšpektor reči s tem. In ker je slutil, da tudi
nadaljnje razpravljanje ne bo pripeljalo k ničemur, ga je ostro gledal;
nič ni vprašal, nič naredil, izvlekel je cigarete in si eno prižgal. »Po-
slušajte,« je dejal po prvem dimu, »pojdite k Pipanu in poizvedite,
kje so osumljenci!« Obotavljal se je, ali naj mu pove, da gre za Keru-
bine; nazadnje se je odločil, da bo molčal — inšpektorja bi lahko
omembna že skoraj pozabljene organizacije zbegala. Ko je mladi in-
špektor odšel, je Valenta vzel list papirja in si začel zapisovati dej-
stva, mislil je, da si bo na ta način še najlažje predstavil položaj. V
moji hiši so ujeli Kerubine. Z grenkobo je ugotovil, da je to edino
zanesljivo pri vsej stvari, in stavek je še enkrat napisal ter ga dvakrat
podčrtal, besedo Kerubini obkrožil in iz kroga izpeljal dve puščici,
vsako na svojo stran.
Cez čas je začel risati domnevno Skorzenyjevo pot. Recimo Ljub-
ljana, Postojna, Izola, vendar je spoznal, da ga to ne bo nikamor pri-
peljalo. Zajel ga je občutek nemoči, ki se je iz ure v uro stopnjeval.
Prišel je voditelj dežurne službe, prišli so tudi drugi; vsakdo je izpolnil
naročilo. Vsa policija na območju od Izole do Ljubljane je iskala
214
Skorzenyja, vendar zaman. Valenta je to pravzaprav pričakoval: člo-
vek kakor Skorzeny ima gotovo cel kup pomagačev in skrivačev. Bolj
ga je vznemirjalo, da ni mogel priti do svojih sostanovalcev — Keru-
binov: mladega inšpektorja so bili s smehom in grožnjami pognali iz
prostorov Državne varnosti, in tudi njegovo posredovanje je bilo za-
man, kar je bilo nekaj nezaslišanega! Prvič mu je Pipan rekel, da za-
radi določenih razlogov ni mogoče povedati, kje so priprti osumljenci;
drugič se sploh nihče ni oglasil.
Ob pol desetih je prišlo iz Podsmreke sporočilo, da so prijeli zelo
visokega človeka, ki na noben način noče povedati svojega imena.
Valenta se je osebno pogovoril z načelnikom postaje. Približen opis,
ki ga je dobil, je ustrezal. Kljub temu je iz previdnosti naročil, naj ga
izmerijo. »Dvesto štiri centimetre,« se je oglasil čez deset minut po-
stajni načelnik. »Ali naj ga zapremo?« »Mož ni pravi,« je rekel Valen-
ta in odložil slušalko. Mislil je še nekaj dodati in hitro je dvignil slu-
šalko k ušesu, vendar je bila zveza že pretrgana. Toliko spet ni bila
pomembna ta reč, da bi še enkrat klical v Podsmreko in se ne vem
kako pogovarjal.
Zalotil se je pri tistem prizoru iz Goričarjevega stanovanja: senzal
leži na postelji. Coricar govori. Takrat so ravno nekaj pripravljali,
o tem je bil prepričan. Onadva sta se umaknila v sobo, zato da bi
odšel ven, da ne bi srečal Piriha s papirjem za letake, in malo kasne-
je ga je senzal prepričeval, druga dva tudi, naj hišni svet sprejme
razmnoževalni stroj — in tudi stenčas je imel svoj namen: seveda!
Vsakdo bi lahko prišel v hišo, dešifriral besedilo na stenčasu, in po-
tem delal, kar bi mu bilo naročeno! Tu je bilo še beljenje, ampak
tega si ni znal razložiti.
Pozvonil je telefon. »Vežemo vas z Vipavo.« je rekel šef telefon-
ske službe. Res se je oglasil načelnik policijske postaje v Vipavi, baje
so ujeli Skorzenyja. »Ali imate dokaze?« je poskočil Valenta. »Brani
se povedati svoje ime, je pa zelo visok! Dobili smo ga, ko je hodil po
polju in se sumljivo vedel.« Zasijal je žarek upanja, še posebno zaradi
besed ,se sumljivo vedel'. »Zmerite ga,« je rekel nestrpno in obdržal
slušalko pri ušesu. Z druge strani se je slišalo kričanje in hreščanje,
končno se je načelnik vmil in zasopihal v slušalko: »Po mojem mne-
nju je visok kaka dva metra, dva metra pet centimetrov.« »Ja kako
po vašem?« se je zjezil Valenta. »Tu ni nič po vaše, po moje! Zahte-
vam natančno merjenje!« Načelnik se je opravičil, obenem je pojas-
nil, da napaka v merjenju ne more biti večja od enega ali dveh cen-
timentrov. »Merili smo s trikotnikom, njega smo položili na tla in po
telesu prestavljali trikotnik. Ali naj ga še stehtamo? Tehtnico imamo!«
je končal z upa polnim glasom. »Ne, ne, ne,« je zamrmral Valenta,
»torej ni na noben način mogoče, da bi bil visok dva metra trideset?^;
Postajenačelnik se je zasmejal: »Koliko?« je vprašal. »Dva metra tri-
deset,« je ponovil Valenta. »Oprostite, tovariš komisar, ampak to se-
veda ni mogoče.« In zatem je še dodal, misleč, da je to ne vem kako
dobra šala, naj mu komisar sporoči, ko se bo ta lov na žirafe končal.
»Da, da,« je rekel Valenta brez volje, »to žirafo, ki ste jo ujeli, pa pri-
prite, da je ne bodo ulovili še kje drugje.«
Po tem mučnem pogovoru mu je postalo jasno, da je brez pome-
na sedeti na komisariatu. Ura je bila deset, v stavbi je vrvelo, večina
uslužbencev je prišla in razpenjala nevidno mrežo telefonskih pogovo
rov po jugu Slovenije, vendar se zadeva ni premaknila niti za pedenj;
posebno ga je bolelo, da ne more do osumljencev.
215
Skorzenyja bodo ujeli, ali pa ga ne bodo, ne glede na to, če je
on tukaj ali kje dragje.
Se enkrat je pretehtal vse možnosti, vsekakor bi bilo najbolje
oditi na Hudourniško, tam so otroci, mogoče bo našel tudi kakšno
novo sled, da, otroci mu lahko marsikaj povedo.
Počutil se je mirnejšega, nadel si je plašč, pustil zadevo Raz-
boršku in se odpeljal domov.
V veži ga je objel globoki mir zapuščene hiše — komaj da je za-
slutil rahel vonj po poticah preteklega dne, zgoraj nekje je curljalo
iz pipe. Obstal je med stoli, pred rjuho, ki je visela čez stopnišče.
Stenčas je bil prazen. Vzpenjal se je po stopnicah, čeprav je že vedel,
da otrok ne bo,- stvar je propadla. In vendar ga to spoznanje ni po-
tolklo s tako močjo, kot je mislil, da bi ga moralo, drugi občutki so
ga odrinili vstran. Se nikoli se mu ni zdela hiša tako prijazna in do-
mača, z ljubeznijo je odprl vrata stanovanja, slekel si je plašč in se
z vzdihom vrgel v naslanjač. Mihajlo je začutil njegovo prisotnost in
očitajoče zacvilil. »Bošček,« je rekel Valenta in se razveselil. »Nič nisi
jedel!« V kuhinji mu je pripravil proseno kašo, jo odnesel v hiško in
opazoval živalco. Mihajlo je nejevoljno zagrčal, ni maral opazovalcev
pri jedi. Nekdo se je sprehajal po Pirihovem stanovanju in na ves
glas prepeval : »Batti, batti, bel Mazzetto...« »Kaj je, Mihajlo, si rev-
ček, bošček, nisi nič jedel,« je rekel in ga pustil pri miru, prisluhnil je
ariji, ki se je cefrala, se vračala k začetku, včasih prešla v žvižganje
ali momljanje, in se vmes trgala brez kakšnega določenega ritma. Ta
človek med petjem jé, je pomislil in se napotil tja, da se prepriča.
Vrata so bila odklenjena in kolikor je lahko določil, je petje prihajalo
iz kuhinje. Sel je tja in našel senzala, ki je jedel rozinovo potico in
jo zalival z rdečim vinom. »O,« je rekel, ko ga je zagledal, »ta zabava
se je pa zavlekla! Kako je bilo!« Ustrežljivo je ponudil Valenti stol,
iz omarice vzel kozarec in mu ga natočil. »Pijte,« je rekel, »dobro vam
bo delo! Klin se s klinom izbija, hehe.« Valenta se je brez kakih po-
sebnih misli usedel in odmaknil kozarec. Ni se strinjal s tem, da bi
pil, pač pa si je odrezal kos potice in s polnimi usti zamomljal sen-
zalu, naj mu poda šunko. Senzal se ni mogel načuditi: »Kako le mo-
rete jesti šunko na potici?« »Poslušajte,« je rekel Valenta in z užitkom
ž\'ečil, »kje so otroci?« Videti je bilo, da se je tudi senzal že ukvarjal
s to mislijo, vdan v svojo nevednost je razširil roke in se tovariško
nasmehnil. »Kaže, da sva na istem. Jaz sploh ne vem, kaj se je doga-
jalo v tej hiši — vsi so izginili kot kafra! Nekaj pred dvanajsto sem
skočil voščit znancem in se tam zadržal dalj, kot sem mislil. Ko pa
ob dveh pridem nazaj, nikogar! A kaj to, to ni še nič! Vsa stanovanja
razmetana, blazine preparane, perje leti po spalnicah, jaz ne vem,
koliko so ga pili, ampak vsekakor je bilo preveč! Najprej sem mislil,
da ste vi prišli ponje in jih kam odpeljali, saj razumete!« Senzal to-
rej ni bil zraven, je tuhtal Valenta, drugače bi ga Varnost počakala in
aretirala. To je precej spremenilo njegovo predstavo o zlobnežih. Prej
si je bil gotov, da je senzal ena ključnih oseb — z njim je povezoval
vse tiste packarije z razmnoževalnim strojem, a zdaj se je izkazalo, da
je nedolžen in da so po vsej verjetnosti tudi njega izkoristili. Saj je
jasno, človek je pred kratkim prišel v hišo, neveden in nedolžen, in
so se ga polastili. Kako da ne — če so lahko vlekli za nos mene, so
njega še lažje! Presenečen nad lakoto si je vzel nov kos potice in po-
ložil nanj posebno suh kos šunke.
216
Pređimo je pozvonilo, telefon. »Aha!« je rekel senzal in pomen-
ljivo vzdignil kazalec. »Zdaj bova videla, kaj je z njimi! Oglasili so
se!« »Ne, ne,« je rekel Valenta, »to je drugače, Zadnikar. Zaprli so
jih!« Senzal je vzdignil slušalko in vmes govoril: »Tega že ne morem
verjeti — tako ga tudi niso mogli srati! Halo!« Razočaran se je obrnil
k Valenti: »Niso oni, za vas je,« in mu pomolil slušalko. Valenta je
z obrvmi pokazal svoje presenečenje, obliznil si je mastne prste in
previdno prijel za slušalko. »Valenta, prosim?« je rekel. Iz slušalke je
prišel glas : »Tu Pipan. Srakar vas išče. Rad bi govoril z vami, pridite
nemudoma v Narodno zbornico. Na svidenje!«
Spogledala sta se. »Kako to mislite, zaprli?« Valenta je vstal in si
obrisal roke v brisačo pri vratih. To s telefonom se da razložiti, je
mislil. Oni so aretirali vse razen Zadnikarja, in ko so me iskali na
komisariatu, so jim rekli, da sem bil odšel; zato so se spomnili, da
bom v hiši gotovo srečal senzala. In zato je telefon zazvonil tu pri
Pirihovih, ne pri meni. Prihraniti so mi hoteli pot. Do mojega stano-
vanja. »Kasneje vam bom razložil, zdaj se mi mudi. Grem h gene-
ralnemu sekretarju Srakarju,« je rekel napihnjeno. Potrepljal ga je po
ramenu, češ, se bo že uredilo. Senzal ga je spremil, najprej v stanova-
nje, kjer mu je pomagal nadeti plašč, potem po stopnicah do hišnega
praga. Tam se je Valenta pognal v avto, ga obrnil, odpeljal. Na tilniku
je začutil senzalov pogled.
Med divjo vožnjo proti Narodni zbornici je še enkrat pretehtal
dogodek s telefonom, kajti njegova razlaga je bila vsekakor napačna.
Telefon je zazvonil pri Pirihovih. Ce so računali, da se bom srečal
s senzalom, zakaj niso telefonirali njemu? Jasno, se je spomnil, Zad-
nikar nima telefona. In poleg tega sva bila pri Pirihovih, torej so
morali telefonirati tja. Tudi če bi senzal imel telefon, bi bilo nesmisel-
no telefonirati na njegovo številko, ker sva bila v prvem nadstropju.
To preudarjanje ga je pomirilo, vendar se je kasneje vprašal, zakaj
niso telefonirali kar k njemu.
Lahko bi telefonirali k meni! Pa jasno!
Ampak niso mogli, ker sem odšel k Pirihu. Pravzaprav sem šel
k senzalu, za katerega so vedeli, da je v hiši, in ker je bil v Pirihovem
stanovanju, so telefonirali tja. V bistvu so telefonirali k senzalu, a ker
nima telefona, so telefonirali k Pirihu, kar je razumljivo. Vendar, če
gremo naprej, kako so mogli vedeti, da je senzal doma?
Tega niso mogli vedeti! In če tega niso vedeli, potem niso mogli
vedeti, da sem jaz odšel k Pirihu in tam srečal senzala. Saj bi senzal
lahko odšel ven, ali pa bi bil recimo v svojem stanovanju!
Kljub vsemu so morali vedeti, da je senzal doma, še več, da je
pri Pirihu, ker bi me drugače poklicali v moje stanovanje. Ampak ka-
ko bi vedeli? Se najbolj verjetno je bil v hiši še nekdo drug, ki jim
je povedal — kakšen uslužbenec Vamosti. Pa jasno, opazoval je,
kaj delam, in ko sem šel k Pirihovim, je sporočil, da sem tam. In
že prej je verjetno sporočil, da sem v svojem stanovanju. Saj se mi je,
ko sem odhajal k Pirihovim, zdelo, da slišim brenčanje telefona. Ta-
krat so telefonirali k meni! In ko jih je agent opozoril, da sem prav-
kar odšel k Pirihovim, so telefonirali še tja. Saj je razumljivo, da je
v hiši kak agent — morajo ga imeti, verjetno skritega, da vidijo, če
bo kdo prišel brat stenčas! Skoda, da sem telefon nastavil na bren-
čivec!
Ko je ustavil pred Narodno zbornico, je bil žalosten. Ni bil pre-
pričan, da ima prav.
217
v Veliki ljudski dvorani je nekdo na odru pod Delavsko pestjo
razlagal zbranim plemeničarjem, kako naj mirijo razburjenje, ki bo
zavladalo med ljudmi, ko bodo opoldne zvedeli za upor v Turčiji. Pri-
poročal jim je, da ne govorijo o kakšnih stališčih, dokler jih uradno
ni. Uporabljajo naj pojme, kot so simpatije itn.
Valenta se je povzpel v zgornje nadstropje, kjer je nekdo čakal
nanj. Skupaj sta odšla k vratom, na katerih je visela medeninasta tab-
lica z napisom GOSPODJE — MESSIEURS.
Tu notri ga je človek pregledal. Valenta se ni branil, samo vpra-
šal je, čemu je vse to potrebno. »Ah, nič,« je rekel človek in mu izročil
potrdilo, da je oddal pištolo Browning 57, »s tem listkom jo dobite
spodaj pri vratarju.« »Ja vem, ampak čemu je to potrebno?« je še
enkrat vprašal Valenta. »Ah, nič,« je rekel človek in ga odpeljal do
vrat generalnega sekretarja Plamenice.
Srakar je stal pri oknu in pregledoval krtačni odtis ljubljanske
Plamenice, Pipan in Kalan sta sedela pri mizici in pila liker. »Ah, pri-
šli ste,« je rekel Srakar, ko ga je opazil. »Usedite se,« je rekel prijaz-
no, Pipan in Kalan sta ga komaj pogledala. Da bi še bolj poudaril,
kako malo mu je do Valente, je hinavski Pipan rekel: »Tovariš Kalan,
prinesi mi odtis.« Kalan je od okna prinesel Plamenico in Pipan se je
poglobil vanjo. Njegova glava je izginila za časopisom.
Srakarjev nastop je Valenti obetal, da se utegne vse skupaj obr-
niti v njegov prid, obenem je vedel, da so to prazni upi. Kako bi se
sicer Pipan drznil tako zaničljivo vesti vpričo generalnega sekretarja!?
Tedaj se je prvič vprašal, kaj se bo z njim zgodilo.
»Velikanska škoda je, da se je to pripetilo prav vam,« je rekel
Srakar zaskrbljeno. »Bili ste tak izvrsten policist!«
Bili ste je Valento neprijetno zadel — kot kaže, se ga Srakar od-
reka, prav on, ki je včasih govoril, da ga ceni in spoštuje! Pezde!
Mislil je nekaj na glas dodati: na razpolago je imel ogromno stavkov,
s katerimi bi lahko deloval, a še preden je prav začel, je prišel Srakar
in mu prijazno položil prst na usta. »Pljap, pljap, pljap,« je odkimal z
glavo, »ni vam treba nič razlagati, osebno sem se dobro seznanil z
zadevo, takoj ko sem slišal za neprijetni razplet preiskave o Kerubi-
nih — za vas neprijetni. Tiho bodite in me dobro poslušajte!« Valenta
je obsedel na stolu.
»Vi ste že starejši človek, Valenta,« je dobrodušno nadaljeval
Srakar, dasi je bilo v njegovem glasu čutiti senčico plemenite zadrege,
»koliko službenih let imate?«
Valenta je s svojim odgovorom hotel spraviti Srakarja v neroden
položaj. Rekel je, da ni potrebno ovinkariti, če ga mislijo odstaviti,
lahko to povejo naravnost, on je tak človek. »Ampak ne, kaj govori-
te,« se je po nekaj trenutkih zasmejal Srakar, »napak ste me razumeli,
jaz nisem hotel reči tega. Vi imate velikanske zasluge — v petih letih,
odkar delate kot komisar, se vam je posrečilo ustvariti nov sistem
dela in organizacije, in take stvari se ne pozabijo. Ravno nasprotno,
nagradili vas bomo. Tu, poglejte,« pokazal mu je žametasto škatlico,
ki je ležala na mizi. »To bo vaše. Zlata plamenica tretjega reda, v za-
hvalo za vaše prizadevanje. Predlog je že sprožen, v nekaj dneh bo
slovesna podelitev.« Ginjen je Valenta vstal in se zahvalil general-
nemu sekretarju. Ta ga je potrepljal po licih. »Seveda se morate za-
vedati, da to ni vse. O odstavitvi ni govora, kje pa, ampak morate
razumeti, da po tem nesrečnem naključju, tej ironiji usode, skorajda
ni mogoče vztrajati na istih položajih. Res škoda, da se je to pripetilo
218
prav vam, no, življenje v svoji malhi hrani za vsakega od nas, kar mu
je odmerjeno.«
»Kaj bi mi predlagali, da naredim?« je vprašal Valenta in z za-
upanjem gledal v Srakarjeve oči.
»Jaz ne vem,« je rekel Srakar in malo pomislil. »Namreč takole
je: to niso stvari, ki bi jih človek premislil v nekaj trenutkih. Cujte,
jaz vam bom dal tole, vzemite domov, in ko se odločite, pridite sem,
potem bomo vse uredili.« Podal mu je dva formularja slovesnega for-
mata. Na prvem je bila z lepo pisavo napisana prošnja za upokojitev,
manjkal je le Valentov podpis. Drugi, podpisan s Srakarjevim ime-
nom, z okrašenimi robovi, je bil imenovanje za nosilca Zlate plamenice
tretjega reda. »Samo tule napišete svoj priimek in ime,« mu je poka-
zal prazen prostor med besedami.
»Aha,« je prikimal Valenta.
»Veste kaj,« je spet rekel Srakar in pomignil Kalanu, ki se je ta-
koj znašel pri mizi in natočil Valenti v kristalno skledo konjaka. »Vi
kar pridite, ko izpolnite listine, danes do šestih zvečer — do takrat
bom tu. Verjamem, da vam bo veselje podpisati, saj je Zlato plame-
nico tretjega reda od revolucije sem dobilo kvečjemu trideset ljudi.
Znašli ste se med smetano najvišjih osebnosti. Seveda bi vas prosil,
da izpolnite oba dokumenta, to je menda razumljiva prošnja.«
Potem so se prisrčno poslovili, Valenta je imel še enkrat prilož-
nost občudovati Pipanovo hinavščino, ko ga je ta objel in mu čestital
za odlikovanje.
Vraga, si je rekel, ko je sedal v avto, vraga bom podpisal, in v
nekakšni veseli trmoglavosti, naj gre vse v rit, se je odločil, da bo
preiskavo nadaljeval. Naj gre vse skupaj k hudiču! Pognal je avto
proti komisariatu. Čeprav se ni zanimal za dogajanje na cestah, je
večkrat opazil skupine ljudi, ki so se zbirale na pločnikih. Največje
gruče so se zbrale pred trgovinami z radijskimi sprejemniki, kjer so
nad vrati postavili zvočnike. Turčija, je pomislil, in naenkrat se je
zasmejal prizoru pred trgovino z živili: dolga vrsta ljudi z vrečami
jc čakala vzdolž pločnika. »Pohitite,« je zavpil skozi okno, »Turki so
že v Istambulu.« Več se jih je preplašeno zdrznilo, nekateri so osra-
močeno pogledali v tla. Posranci, klafute, lenuhi.
Na komisariatu je skočil v arhiv in se z voljo zagnal v zaprašene
svitke. Skorzeny, Skorzeny, Skorzeny.
Ko je prebral njegov dosje, so mu bile stvari že bolj jasne. Kakš-
na Izola neki, temu fantu še na misel ni prišlo, da bi hodil v Izolo!
K materi je šel v Domžale. Bilo mu je žal, da se tega ni bil že prej
domislil, dada, šele zdaj je spoznal, kako brezglavo se je prej prepustil
dogodkom. Na hodniku ga je ustavil Razboršek in začel nekaj govoriti
o tem, kako niso mogli nič napredovati. Valenta je zamahnil z roko.
V Domžalah je na križišču ustavil nekega mopedista in ga vpra-
šal, kje so Brinovče. Mopedist se je zasmejal, tudi sam je bil namenjen
tja. »Kar za menoj,« je rekel. Zapeljala sta se na blatno pot.
Hišica številka tri je imela zadaj majhen vrt, tam je stal pes in
tulil na ves glas.
Odprla mu je stara ženička v avstrijskem predpasniku. »O ja!«
je rekla živahno, »kmalu pride! Ali ste vi njegov prijatelj?« Valenta je
pritrdil in si, ko se je obrnila, da ga popelje v sprejemnico, zrahljal
Browning. Naj se vse čimprej konča, je pomislil.
Zenička je bila njegovega prihoda nenavadno vesela; naredila je
vse, da bi se dobro počutil. Rekla je, da bo skuhala čaj in prosila ga
219
je, naj se kratkočasi s čim. Potem je spet prišla nazaj s krožnikom
potice in moral je sprejeti, ona je stala poleg njega in ga gledala, ka-
ko jé.
»Grem še po vino,« je rekla, »saj boste, kaj?«
»Joj' gospa,« je rekel, »ravno včeraj sem bil na nekem praznova-
nju novega leta.« Potrepljal se je po trebuhu.
»Ja, ja,« je rekla in nekaj časa vzdihovala. »Novo leto, ja.«
Prostor, v katerem je sedel, je imel značilen vonj. Valenta ga je
lovil z nosnicami. Gospa je pokukala izza vrat: »Ali hočete videti na-
šega Pikija?« Valenta je stopil za njo v kuhinjo, kjer je v kletki sto-
pical rumen kanarček. »No, Piki, pozdravi gospoda,« ga je spodbujala
Skorzenyjeva mati. »Dober dan, gospod,« je rekel kanarček in nagnil
glavo, kar ga je spomnilo na senzala. »Ta papagajček je poleg Argo-
navta moje edino veselje,« je razložila ženička in sipala proso skozi
rešetke. Ptiček je pogoltno kljuval, Valenta je spoznal, da je pred njim
papiga in ne kanarček, kot je prej mislil. Saj ima ukrivljen kljun, in
je sploh drugačna od kanarčka. »Tudi jaz imam doma živalco, svizca,
Mihajlo mu je ime.« »A tako?« je rekla ženica, kakšnega večjega za-
manja ni pokazala. »Joj, čaj že vre,« je vzkliknila in gibčno skočila
do štedilnika. Spet sta odšla v sprejemnico, ženička se je vrtela sem
ter tja, natakala čaj in kar naprej popravljala neke prtičke. In bila
je tako nestrpna in begajoča, da se je tega nalezel še on. »Kdaj pride
Mihalik?« je vprašal. »O ja, takoj se bo vrnil,« je rekla zadovoljno.
Potem mu je začela razlagati neko štorijo iz Skorzenyjeve mladosti.
Valenta jo je poslušal le na pol; udobno je sedel in prisluškoval
šumom od zunaj. Bo že pes zalajal, si je rekel, in zgrabil za potico.
Tega si ni bil nikoli predstavljal, da lahko poje toliko kosov potice.
»Mihalik je priden fant, dober,« je govorila starka, »vse mi po-
mete po hiši. Tudi psička mi je prinesel, Argonavt mu je ime. Zadnje
čase ga ni nič k meni, ne vem, kod hodi. Saj veste, gostilničar je, to-
liko dela ima.« Nenadoma je obmolknila in si začela pazljivo ogledo-
vati svojega gosta. »Vi ste podobni našemu stricu,« je rekla.
Valenta se je vljudno pozanimal, ne preveč, ker se je bal, da bi
ženička spet začela spredati zgodbe. Ugotovilo se je, da se z njenim
stricem ne poznata.
Od njegovega prihoda je minila že kakšna ura, Skorzenyja ni bilo
še od nikoder. Prav zdaj je začel pes lajati. Valenta je bil v trenutku
na nogah, potem se je že skoraj usedel z mislijo, da pes pač ne bi
lajal na svojega lastnika. A vstala je gospa: »On je! Prišel je!« Va-
lenta je skočil k vratom in dal prst levice na usta in desnico pod levo
pazduho. »Pssst! Presenetiti ga hočem. Vi mu kar odprite!« Zenička
mu je veselo pomežiknila in šla odpirat.
Vse njuno norenje je bilo odveč — razočarana sta spoznala, da
je pred vrati poštar. Oprtan z ogromno torbo je voščil srečno novo
leto in po domače zakorakal naprej.
»Ježeš,« se je ustrašila gospa in mu s tresočo se roko podala ko
zarec vina, »pa ne, da imate pošto zame?« »Imam, imam,« je pomen-
ljivo pokimal pijani poštar in šaljivo pomežiknil Valenti. »Dober dan,
gospod. Srečno in veselo novo leto!« Valenta je bil vajen tega stavka
še od včeraj, samogibno je odzdravil in se spet vrnil k stolu.
»Ja, vidite,« je užaljeno zatarnala ženička, vendar je Valenta v
njenem glasu začutil srečo, »nič ne pride k meni, potem pa se izmaže
s takole kartico!«
220
»o gospa, saj bo prišel,« je rekel poštar, ki je gotovo poznal raz-
mere v njeni hiši. »Saj veste, gostilničar je in nima vedno časa.« »Ja,
februarja bo sedem let, odkar nima časa,« je rekla in obtožujoče po-
gledala poštarja. Ta je bil že spil, strumno je pozdravil in trčil s pe-
tami. Saljivec!
Zenička je podala Valenti kartico, češ, naj bo on za razsodnika.
»Tri besede ti napiše,« je rekla, »in to po dveh letih molka. Ali je to
sin!« Valenta je prebral: Srečno novo leto, mama! Tvoj ljubeči Mi-
halik.
Skorzeny torej ni odšel k materi v Domžale. Bil je nekje drugje.
»Ali ste tako prijazni, gospod Stegen, pa rečete gospej Malči, naj pride
k meni. In ne ji povedati, da sem dobila kartico!« Pismonoša je spet
naredil enega svojih značilnih obrazov in vzdignil prst h kapi. Vse,
kar je bil Valenta storil ta dan, je bilo smešno,- višek je dosegel prav
tu, v Domžalah. Saj je vedel, da Skorzeny ni otrok. Kako bi potem
bežal k materi! Poštar je odšel. Resno je podvomil o sebi, mogoče je
res najbolje, če ga upokojijo. Gospa se je usedla zraven njega in mu
začela šepetati: »Boste videli, kako bo Malči jezna, ko bo videla kar-
tico. Enkrat mi je rekla, da mi Mihalik nikoli več ne bo pisal.« Va-
lenta jo je tjavdan vprašal, kdo je Malči, in gospa je povedala, da je
to njena soseda. V pričakovanju Malči se je vznemirila, nestrpno je
mešala z žličko po dnu čajne skodelice. »Vsa ulica se ji že posmehuje,
ker govori, da je fina dama. Ona, pa fina dama! Ko ima takega moža!
Enkrat sem ga videla, ko je na cesti pobral čik, kar z roko! Oba sta
že malo zmešana, stara! Ne vesta, kaj bi rada! On je že malo zmešan.
Enkrat je žebelj pojedel!«
Malči je bila oblečena v katunasto obleko, kakršne so nosili du-
hovniki pred tridesetimi leti, in okrog nje se je širil močan duh po
naftalinu. Bila je še mnogo bolj zgovorna kakor Skorzenyjeva mati.
Ta ji je prebrala kartico, ampak Malči se je naredila, kakor da ni to
nič posebnega, govorila je o nečem drugem. Rekla je, da je srečala
Počivavškovo Elo in da ji je ta povedala, da se je Juvančkov Milan
ponesrečil. »Saj človek sploh ne more več na cesto!« je povedala. Go-
spa Skorzenyjeva, ki se ji ni posrečilo presenetiti Malči, ji je v svojo
tolažbo predstavila Valento, Mihalikovega najboljšega prijatelja. Va-
lenta je vstal in se rokoval z gospo, na katero je naredil najboljši
vtis.
Nekoč, ko je odšel na stranišče, jo je slišal reči: »To je pa en
zelo fin gospod.«
»Sploh je to en čuden okraj,« je rekla ženička kasneje pri opol-
danskem čaju, »vsi kradejo. Take barabije se ne spominjam.« Valenta
se je tu znašel na trdnih tleh, pokazal je tako znanje, da sta gospe
kar strmeli in nazadnje ju je čisto zanoril z odločbo o svojem imeno-
vanju za nosilca Zlate plamenice. Oči gospe Skorzenyjeve so se ble-
ščale v zmagoslavju, tudi Malči je bila vesela, čeprav je nekoliko za-
vidala svoji sosedi. Valenti se je zazdelo, da je pravi trenutek, in spro-
žil je vprašanje o številu sob v hiši.
»Tri sobe,« je takoj odgovorila gospa, »ampak jaz živim v naj-
manjši. Jaz ne bom nič motila.« Ker je videl, da je zaslutila njegovo
namero in ji je bila naklonjena, je naravnost vprašal, če bi smel ob
koncu tedna prihajati sem, seveda proti odškodnini. Da se naužije
zdravega zraka. Tudi na vrtu bi kaj postoril, prav veselilo bi ga.
Pogodbo so zalili s čajem.
221
Deseto poglavje
Visoki mož se je nasmehnil gospodu v sivem, ki nikakor ni mogel
postaviti kovčka na mrežo, in prehitel je Skorzenyja. »Storili ste mi
veliko uslugo,« se je zahvaljeval gospod v sivem in nekaj tega je bilo
namenjeno tudi Skorzenyju, »ampak morate mi pritrditi, da je želez-
nica pravzaprav krivična,« potapljal je trebušno stran mreže, ki se je
je lahko dotaknil le, če je stopil na prste. »Da, midva sva v veliki
prednosti,« je pokimal visoki mož Skorzenyju, ki se mu je zdel čisto
tak kakor vseučiliščni profesor. »Drži,« je rekel Skorzeny. Nič ni imel
proti temu, da bi se pogovarjal, molk ni bil več potreben. Tri ure se
je bil otepal stikov pijanih in treznih sopotnikov, ki so v praznoti no-
voletnega vlaka hlastali po človeški besedi, v teh treh urah je razra-
čunaval s seboj in s tem, kar se mu je zgodilo, in na koncu je prišel
do tega, da mu ni treba premišljevati.
Kjerkoli je bil začel, pri senzalu, pri svojem življenju, pri tem,
kar se je bilo zgodilo, povsod ga je misel vrgla s sebe pred nerešlji-
vim zidom vprašanj o življenju in smrti. Vsak začetek je bil oprijem-
ljiv, potem se je začelo zapletati; če je začel pri senzalu, si je moral
kmalu razbijati glavo o tem, kaj je razmerje med dvema človekoma,
potem o tem, kaj je razmerje samo po sebi. To pa ni šlo. Pogledal
je, kaj je človek, kakšen je njegov smisel, kje se začne učlovečenje.
In tako naprej in tako naprej, vse se je zmešalo med seboj. Nato si je
nalašč izbral vprašanje, za katero je mislil, da nima nobene zveze
z njegovim življenjem, vsaj ne pomembne: kaj je vžigalica? Potovanje
vžigalice — vsekakor so jo najprej morali izumiti, ampak to ni zače-
tek. Ali je vžigalica, preden jo odkriješ, vžigalica? In je čas tisto, kar
daje smisel vsemu skupaj? Takoj, ko je spet prišel do smisla, se je
ujel. Poskusil je še enkrat in končalo se je enako.
Končno se je spomnil, da je v mladosti dostikrat razmišljal o po-
dobnih rečeh na podoben način; nič na slabšem ali nič na boljšem ni
bil takrat, in sčasoma se ni več ukvarjal s tem, prišle so druge stvari.
In zdaj je bil na istem izhodišču: stvari so si bile enakovredne, ostalo
mu je, da jih počaka, tiste, ki še pridejo, in živi z njimi naprej. Ce
se je začel spraševati, ker se mu je zdelo, da zadnjih dvajset let nje-
govega življenja s tem potovanjem zgublja smisel, bi zdaj, ko so ta
leta postala enakovredna naslednjim, lahko nehal. Treba je razmiš-
ljati le do tja, do kamor je treba, navsezadnje sem rešil zadevo, ki
me je pripravila do razmišljanja, si je bil rekel s prijetnim občutkom,
da se mu je vse izmuznilo iz rok. Nič ni vedel, a tudi nič ni bilo treba
vedeti. »Ali veste, koliko je ura?« je vprašal gospod v sivem. Skorzeny
je fHJgledal na uro: »Dve minuti manjka do četrte.«
Visoki mož se je nekako v zadregi obrnil k obema. »Pravzaprav
je že čas, da se seznanimo.« Ponudil je roko Skorzenyju in se pred-
stavil: »Jože Drofenik.« Rokovali so se, izkazalo se je, da je gospodu
v sivem plašču ime Miško Korelc in da je električar po poklicu. »Ko
smo že ravno pri poklicih,« je dejal Skorzeny visokemu možu, »kaj
niste vi tisti Drofenik, vseučiliščni profesor?«
»Da, jaz sem ta,« je pritrdil vseučiliščni profesor, »in kaj ste vi,
če smem vprašati? Videl sem vas že dostikrat v Ljubljani.« Skorzeny
je povedal, da ima točilnico, in se ob tem spomnil na steklenico, ki
jo je bil vzel s seboj.
Počasi so pili, kar brez kozarcev, Korelc je rekel, da morajo že
na začetku ustvariti prijetno ozračje. »Ce že imamo to smolo,« je
222
rekel, »da moramo potovati prav na Novega leta dan,« iz majhnega
kovčka, ki ga je imel poleg sebe, je potegnil potico, šunko in hlebec
rumeno zapečenega kruha. Tedaj so skovali načrt, da ne spustijo ni-
kogar več v oddelek; posebno se je za to navduševal mali električar,
vešč, posrečen človek. Iz žepa je privlekel kos kartona, na katerem
je bilo vtisnjeno opozorilo, da je kupe rezerviran. Vseučiliščni pro-
fesor je odšel na hodnik in v primernem trenutku pripel opozorilo
na vrata.
Ko so si tako zagotovili mir, je Korelc narezal kruh in šunko,
steklenica je spet zakrožila in stekel je pogovor o različnih prigodah
in daljnih deželah. Vseučiliščni profesor je ugodno zleknjen pripove-
doval o New Yorku, kjer je bil pred tremi leti. »Tam je drugače,«
je razlagal, »ceste tam nimajo imen, kot na primer pri nas cesta Pla-
meničarske krvi, temveč se enostavno imenujejo Dvanajsta cesta.
Petindvajseta cesta. Te ceste ne delajo nobenih ovinkov, ampak so
speljane naravnost, tako da je New York ena sama šahovnica.« S
svojim pripovedovanjem je znal pritegniti človeka, govoril je jasno
in s poudarkom na posameznih zlogih, tako da se je Skorzeny s te-
žavo iztrgal iz besednega ritma. »To je čudno, meni tuje,« je rekel,
»kje se potem te ceste končajo? Ce tečejo naravnost, se ne morejo
končati, razen če so slepe? Slepe ulice.« Vseučiliščni profesor ga je
potrpežljivo poslušal, dasi se mu je morala zdeti njegova misel
otročja. »To gre drugače,« je rekel na koncu. »Te ulice se ne končajo,
vsaj v poljudnem smislu ne. Bodite prepričani, da boste Enaindvaj-
seto cesto našli tudi v Pittsburgu, ali postavim v Frišku, Phoenixu,
Buffalo Springsu. In to je meni všeč. Tako nimaš nobenih težav, če
iščeš neko cesto.«
»Ah, vraga,« je rekel Korelc zadovoljen sam s seboj, »jaz imam
vedno težave, stavit grem, da bi se tudi v New Yorku zgubil.« Pro-
fesor je rekel, da načelno nikoli ne stavi, zakaj je tako, bo še povedal,
a je kljub temu prepričan, da se gospod Korelc ne bi mogel iz-
gubiti v New Yorku. Med smehom so ugotovili, da tako ali tako
ne bi bilo mogoče presoditi, kdo ima prav. Korelc je imel po lastnih
besedah malo upanja, da kdaj pride do Amerike.
Nenadoma je vlak močno zavrl, kolesa so zacvilila, Skorzeny se
je moral upreti z rokami ob strop, da ga ni vrglo na sopotnika, ki
ju je s hrbti silovito pritisnilo ob steno. Podobno se je najbrž godilo
ljudem po vsem vlaku. Slišalo se je bližnje in oddaljeno preklinjanje,
še posebno jasno je do trojice v oddelku prihajal hripav ženski glas,
tožeče mijavkanje. Skorzeny je odprl smučno okno in se sklonil v noč
—• stali so na slepem tiru, kakih sto metrov nazaj je opazil čuvajnico
in begajoče sence pred njo. Tedaj je daleč zadaj zapiskalo; nekaj
trenutkov zatem je prihrumel vlak. Skorzeny je v delčku sekunde
opazil kurjača, zatem je prišla dolga vrsta vagonov, na katerih so,
kakor je čez nekaj časa ugotovil, stali tanki in topovi. Prav tako
naglo, kot se je pokazal, je vlak izginil v temi.
Nastal je preplah, ljudje so drli na hodnik, nekdo je vztrajno
kričal: »Turki, Turki!«
Profesor je vstal. »To ni mogoče!« Korelc je skočil k vratom in
jih odklenil. Vstopila je objokana debela gospa in naslonila glavo na
profesorjeve prsi. »Tončka, Tončka!« je hlipala in medtem, ko jo je
tolažil, sta se druga dva zagnala v zmedo na hodniku. Valujoča mno-
žica je malega Korelca vrgla nazaj. Skorzenyju se je posrečilo pre-
tolči do okna. Tu je videl pravi razlog za tako hud preplah; po cesti
223
so vštric proge korakali vojaki, bilo jih je nešteto. »Ne hodite ven,«
je zavpil gospod v bobrovem kožuhu, »takoj ko stopite ven, smo
v njihovi oblasti.« Skorzeny ga je odrival, ampak gospod se ga je
krčevito oprijel in potihoma rekel: »Vzemi me s seboj! Zbiratelj
žužkov sem!« »Pustite me, norec,« se je branil Skorzeny in lezel skozi
tesno okno, »kaj ne vidite, da so naši vojaki?« »Dam vam sto mur-
nov!« Skorzeny je nerodno priletel na tla, jezno se je pobral in
v sunku vrgel razse kožuhovinastega gospoda, ki mu je bil padel
na hrbet.
Tam pri lokomotivi je ob ognju stala gruča ljudi, napotil se je
proti njim — opazil je nekaj uniformiranih. Glavno besedo je imel
kurjač, stal je sredi kroga in razlagal: »Kmetje in delavci so se uprli,
vodi jih Mohamed Bamberk. Baje so zasedli že ogromno ozemlje.«
Oglasil se je kretničar: »Drži. Jaz sem slišal, da se je vzdignila Turčija
vse od Karlovca do Knina.« »No, no, to je dobro, to je dobro, no,«
je ponavljal neki glas za Skorzenyjem, »jaz sem že mislil, da je vojna.«
Nekdo je vprašal, kaj bo z njim. »Zdaj se ne da čez mejo? Kaj je
z vlakom? Ali bomo šli naprej? Jaz imam karto do Sarajeva.« »Lahko
se kar obrnete,« je rekel kretničar. »Prosim?« »Lahko se vrnete kar
domov, vojska bo vzela vlak.« Pri zadnji besedi je veljavno pokimal:
»Ja, ja!« »Jaja,« je rekel še Skorzeny. Z desne je prišel vseučiliščni
profesor in dejal zbranim: »Vojska bo konfiscirala vlak.« Pokimal je
Skorzenyju, nato je začel razlagati položaj v Turčiji: »Uporniki imajo
vse v svojih rokah. Linija Karlovac—Knin je njihova. Poročnik mi
je povedal.« Pokazal je tihega vojaka, ki se je sprehajal ob lokomotivi.
»Tovariš Umbartnik!« Poročnik se je približal in gručica ga je zasula
z vprašanji. Toda poročnik je povedal, da ne sme dajati izjav, in na
splošno ogorčenje je odpeljal strojevodjo, ki ga je kurjač držal okoli
pasu. Kretničar je začel nekoliko tiše razlagati položaj: »Po mojem
ne bo iz tega upora nič, Rainer ne bi nikoli dovolil, boste videli, da
bodo Nemci napadli upornike, in če se bo to zgodilo, jih bodo v treh
urah zmleli. Nemčija je sila, s svojimi sicherschmidti lahko stolče
kogarkoli, kaj šele take upornike!« »Ha,« se je zasmejal vseučiliščni
profesor, »ali sploh veste, kaj pomeni linija Karlovac—Knin?« Kret-
ničar je nekaj govoril, a pravega ni znal povedati. Vsi so se odmaknili
od njega in skapljali na profesorjevo stran. »Linija Karlovac—Knin,«
je dejal zardeli profesor, »tako imenovana Abdulova linija, ki teče
po dolini Une, je najbolj utrjeno ozemlje v južni Evropi. Top pri
topu, bunker pri bunkerju, sicherschmidti bodo leteli na tla kot le
kaj!« Kretničar se je zrinil k njemu : »Ali sploh veste, s kakšno hi-
trostjo letajo sicherschmidti? Jaz vam lahko povem: vaši topničarji
še prdniti ne bodo utegnili, to so tako hitri avioni, in tako visoko le-
tajo, da jih je nemogoče zadeti, ker se lahko vozijo med oblaki!
V dveh urah bodo preleteli vso linijo in jo speštali z bombami!« Vse-
učiliščni profesor ga je pomilujoče gledal, potem je rekel: »Dve uri,
to je približno toliko, kot porabi mravlja, da prehodi pot od zadnjega
vagona do nosa lokomotive! Si zdaj predstavljate, kakšno razmerje
je to?« Pod vtisom profesorjevih besed so se vsi zamislili in resno
prikimavali. »To je sila,« je rekel nekdo, »to je njihov način, tako se
oni borijo. Spomnite se, kako so osemindevetdesetega potolkli zdru-
ženo vojsko Slovenije, Ogrske, Avstrije in Madžarske! Ne, bodite brez
skrbi. Rainer ne bi v Turčiji nič opravil; poleg tega ga sploh blizu
ne bo, zaradi Anglije se ne bo upal. Ali bomo imeli pa svetovno
vojno!« »Dajte no mir,« se je razburil neki narodnjak. »Ali smo jih
224
naklestili triinpetdesetega ali jih nismo? Kaj me briga njihov način?
Kaj jim je pomagal? Jaz vam nekaj povem: Turčija propada! Boste
videli, da se jim bodo uprli še Romuni! Nas je bilo triinpetdesetega
devet milijonov, ko smo jih naklestili. Ni hudič, da jih Romuni s svo-
jimi šestimi milijoni ne bi danes! Saj vidite, da je država gnila:
delavci in kmetje so se uprli!« »Veste kaj,« je rekel eden od poslu-
šalcev, »vse lepo in prav, ampak mene zanima, kaj se bo zgodilo
z nami!« Obrnjen k železničarju je nadaljeval: »Ali nam boste vrnili
denar za to vožnjo, ali nam boste dali zastonjsko karto za vožnjo
do Ljubljane?« »Ampak jaz bi moral biti v Sarajevu, jaz ne morem
v Ljubljano.« »Seveda ne morete,« je vzkliknil kretničar, »nihče ne
more! Saj so vsi vlaki zaseženi!« Ljudje so se razburili in ga ob-
slopili. »Kaj se to pravi! Kje bomo pa živeli? Ali se da dobiti konje?
Mar bomo spali tu na tirnicah?« Na vse te besede je kretničar le
nemočno vzdigoval roke; potem jim je povedal, da jih nekaj lahko pre-
spi v čuvajnici, drugi bodo morali pač hoditi še sedem kilometrov do
mejnega prehoda Most, kjer imajo prenočišča. »Je že tako, nič se ne
da pomagati,« je rekel, »mi nismo krivi.« Trije so stekli proti čuvaj-
nici, da bi zasegli prostor, vendar je bilo že prepozno. Prišli so nazaj
in povedali, da je tam že precej ljudi, še več pa jih stopa naokrog
in lomi vejevje. To je tako vznemirilo kretničarja, da jih je brez
besed zapustil.
Na profesorjev predlog so šli k lokomotivi, da bi se pogovorili
s poročnikom, ki je nadzoroval vkrcanje brigade. Vendar se ni dalo
nič storiti, poročnik je odločno odklonil misel, da bi jih potegnil do
mejnega prehoda, in ko so še silili vanj, ukazal nekaj vojakom, naj
jih odženejo. Poskusili so še na cesti, kjer se je prepeljaval pratež,
tu pa so bili z njimi mnogo bolj neprijazni: še preden so prav začeli,
jih je nekaj vojakov s puškami pognalo stran; nedvomno so jih ljudje
že prej prosili za usluge. Profesor je dobil dve brci.
Skorzeny se je jezil, ker je izgubil toliko časa z njim. Vsak tre-
nutek lahko pride policija, on pa se izgublja v tekanju med progo
in cesto. Kot da bi mu vojaška zmeda že zagotovila varnost! Ta misel
ga je sprožila v tek okrog lokomotive in po drugi strani do okna
svojega oddelka. Naprosil je vojaka, ki je slonel na oknu, naj mu
poda nahrbtnik. Zajel ga je dražljiv opomin, da pred seboj nima cilja;
čim več je slišal o revoluciji v Turčiji, tem bolj medla in vodena je
postajala njegova pot. Iti v Turčijo je pomenilo nekaj nesmiselnega
in za hipec je pomislil, da bi odšel nazaj v Ljubljano.
»Tu ni nobenega nahrbtnika,« se je smejal vojak.
»Kako da ne?« Vznemiril se je: v nahrbtniku je hranil oblačila
in obutev. Kje bi zdaj dobil druga oblačila? Ta nahrbtnik mora dobiti
na vsak način: »Kje pa je?«
Vojak je poklical drugega vojaka, naj pride sem. »Boš nekaj videl,
hitro, hitro!« Tisti vojak je planil na okno in se začel ob pogledu na
Skorzenyja smejati. »Jože, pridi sem, boš videl nekega ogromnega
neznanca!«
Vsi trije so se gnetli med oknicami in ga umazano zmerjali. Hrup
je privabil tudi drage in kmalu je visel na oknih ves bataljon.
Mislil je že oditi, a se je spomnil, da je brez nahrbtnika, in tako
je ostal. Potrpežljivo je prenašal vsa posmehovanja, od časa do časa
je vprašal: »Kje je moj nahrbtnik? Dajte mi nahrbtnik!« Včasih je
skušal razložiti, da ima v nahrbtniku reči, ki jih nujno potrebuje, da
jih drugje ne more dobiti. »Prevelik sem za konfekcijsko obleko,« je
IS — Problemi	225
rekel in vojaki so se zasmejali. Počakal je, da so se umirili, nato
dodal: »In gojzarje imam notri.« »Jaz ne morem več,« je rekel nekdo,
»dajte mu tisti nahrbtnik,« in kazalo je, da se bo vse uredilo.
Ampak prav takrat je prišel profesor in vljudno vprašal vojake,
če mu lahko eden med njimi poda kovček.
»Poglejte ga, prijatelj od kreten,« je zavpil Štajerec in spet so se
začeli smejati. Kot je Skorzeny pričakoval, je profesor ravnal popol-
noma napačno — namesto da bi pustil vojake, da se utrudijo, se je
začel kregati. Dejal je, da je neumno in nekulturno posmehovati se
telesni posebnosti ljudi in da pameten, izobražen človek tega ne bi
počel. To pa jih je zjezilo. Štajerec se je stegnil skozi okno in mu
potegnil naočnike z nosa. Skorzenyju, ki se je do zdaj krotil, ker
je vedel, da so vojaki zaradi pohoda na mejo živčni, je bilo dosti.
Odprl je vrata vagona, odrinil stražarja, šel v kupe, vzel nahrbtnik
in profesorjev kovček, šel k Štajercu in mu vzel očala, pobral očala
še dvema drugima vojakoma in se vmil k profesorju. Ta se mu je
dolgo časa zahvaljeval in še enkrat nahrulil vojake, ampak Skorzeny
je rekel: »Pustite to, to je še slabše. Ne raztegujte dogodka, kaj bo-
ste! Ze ta očala, že to je bila neumnost!« Vrnil je naočnike poročniku,
ki je ravno prišel mimo. »Ti naočniki so last dveh vaših vojakov
v temle oddelku,« je rekel. Poročnik je brez vpraševanja odšel v vlak.
Oh, to je bilo neumno do žalosti.
»Pojdiva,« je rekel profesor in med potjo k čuvajnici povedal
Skorzenyju, da se mu je posrečilo dobiti ležišče. »Kretničar, prijazen
človek, ne bo imel nič proti, če boste prišli še vi.« Skorzeny je z od-
porom hodil ob njem. Ze zdavnaj bi se moral obrniti. Nase je gledal
nekako od strani, kot da bi stal poleg sebe. »Gospod profesor,« je
rekel, »ne morem z vami, meni se mudi. Verjemite, da bi zelo rad
spal v čuvajnici, vendar je to zaenkrat nemogoče.« Profesor je bil
presenečen, z levico je privzdignil naočnike, po nekaj sekundah, v
katerih sta obstala, je rekel: »Razumem vas.«
»Hja,« je rekel Skorzeny, »na svidenje.«
Menda je profesor še nekaj zakričal za njim, a v hrupu, ki ga
je povzročala oklepna enota, se je, če je kaj bilo, izgubilo. Vseeno
ga je mikalo, da bi pogledal nazaj — ne.
Proga je na tem mestu tekla po dolini, uklenjena med reko za
hrbtom čuvajnice in cesto, za katero se je dvigal smrekov gozd kakih
tristo metrov visoko. Skorzeny jo je v primernem trenutku usekal
čez cesto, po kateri so se v precejšnjih razmakih prepeljavale manjše
enote, in stopil v strmi, zasneženi breg. Ko je stal v dolini, je na
vrhu slemena opazil teman štirikotnik, nekakšno stavbo. To je bila
gotovo kmečka hiša.
Med prvimi drevesi je prekoračil žično ograjo in se brez postanka
zagnal naprej, hotel je biti čimprej v tisti hiši. »Stoj!« je zavpil nekdo.
Skorzeny se je oziral, za drevesom sta nanj naperila puški stra-
žarja. »Kaj pa delaš tu?« je vprašal eden strogo.
Prišla sta bliže, še vedno pripravljena na strel, že zaradi Skor-
zenyjeve višine, sploh je moral biti sumljiv. »Na stran sem šel,« je
rekel. »Pa z nahrbtnikom?« V glasu je začutil nejevero in ponovil je
svojo laž. »Kar odženiva ga,« je rekel drugi, »meni je sumljiv.« »Ne
ne, res, častna beseda, da sem šel na stran.« Postalo ga je strah.
»Nahrbtnik imam, ker sem se bal. Nekemu gospodu, profesorju, so
ukradli kovček. Doli je zmeda ...«
»Kar gor ga odpeljiva,« je dejal vojak še enkrat.
226
Bil je prepričan, da ga bodo ustrelili in da bo ležal z luknjo
v prsih. Dvojen občutek.
Temu se ni smel prepustiti, uprl se je. »Poslušajte, jaz sem šel
samo malo na stran, saj smo vsi ljudje... saj ne morete misliti, da
sem jaz nekakšen? Nekakšen vohun?« Sicer je bilo to verjetno vse-
eno. Najsi je vohun ali ne, najsi je šel na potrebo ali ne, prestopil
je obžičeno ozemlje — stavba je bila vojašnica? — njegova krivda
je za njiju dokazana.
»Imaš kaj v nahrbtniku?« je vprašal vojak. »Obleko imam,« je
rekel Skorzeny in snel nahrbtnik, s tem potrdil njihovo razmerje,
izrazil pripravljenost, »ampak bi prosil, če mi jo pustite. Tako ali
tako je prevelika... Mogoče imam še kaj vina, čakajte, bom pogledal.
Meni se zdi,« je govoril in brskal po notranjščini nahrbtnika, med
nogavicami in spodnjicami, »kot da ga je še nekaj ostalo — če je
steklenica, potem še ni prazna. S profesorjem sva ga pila...«
»Kaj, imaš ali nimaš?« »Nimam,« je moral priznati Skorzeny.
»Verjetno sva spila do konca. Gotovo je profesor spil, ko sem jaz
že odšel ven, k ognju. Ali pa električar.« »Kakšen električar?« Skor-
zeny je povedal o električarju. Miško Korelc se piše.
»Izgini,« je rekel vojak in pokazal z roko navzdol.
Vlak se je ravno odpeljal, iz vseh vagonov se je čulo petje, vojaki
so se pregibali v oknih in vpili in mahali s kapami in se smejah.
Spustil se je dol po strmini in premagoval ponižujoče olajšanje;
njegov prejšnji strah je bil na mestu in prav je bilo, da se je pustil
ponižati, da je govoril, kot je govoril, iskal steklenico, čeprav je ni
bilo. Imela sta puški in res bi ga lahko odpeljala ali ustrelila. Kaj
pa je hotel — moral je malo potrpeti.
Sicer pa si je po nekaj minutah, ko se je oddihoval že za cesto,
rekel, da je, kar je bilo, prav malo pomembno. Rekel si je, da nima
smisla premišljevati o minulih stvareh. Kaj ga briga, saj ju tako
ne bo več videl. Pomembno je edino to, kar bo storil. Neki cilj si
mora izbrati, nič drugega.
Šel bo čez reko in poskusil na drugi strani.
Vendar je bila mrzla in deroča. Samo norec bi šel čez.
Obrnil se je in odkorakal proti sredini doline, medtem ko mu je
rezek veter mršil lase. Na pol poti do proge je obstal in iz nahrbtnika
potegnil čepico. Nekaj je moral storiti, ni mogel kar čakati, da ga kdo
l)obere.
Po vojaško se je zavrtel na petah in si dal povelje: »Cez reko,
plavati!« Za trenutek je obstal z neumnim izrazom na obrazu, potem
se je začel prestopicevati levo in desno, in ko je na ta način steptal
že kak kvadratni meter snega, je prišel do spoznanja, da preveč misli.
Vse skupaj je drek, drek, drek. Tak drek je to, da... drek. Re-
cimo. .. drek! In vsega si je sam kriv! Kaj hodi iz Ljubljane, tepec!
Nekdo pride in mu reče: »Odidite iz Ljubljane, sicer vas bomo zaprli,«
in on seveda... lepo vzame nahrbtnik, gre na vlak, zjoče se nad
materjo, no, in se znajde v takem dreku. Vojna je drek.
To premišljevanje se mu je strnilo v zaključek, da pod nobenim
pogojem ne sme več premišljevati. Začutil je željo po pijači, po tem,
da bi se opil in uganjal oslarije.
Počasi se je obrnil, in v trenutku, ko je bil mimo vozlišča svojih
stopinj, je postal skoraj dobre volje. Vedno hitreje je stopal — od-
ločitev je bila očitno dobra.
227
Veter mu je bril okoli ušes, do njih pa vseeno ni mogel. Pod
čepico so ležala, varno stisnjena. Želel si je, da bi se tudi on tako
počutil v čuvajnici, kot se njegova ušesa pod čepico.
V	čuvajnici ga je presenetilo, kako se je v tako kratkem času
vsakomur posrečilo iz tistega kosa tal, ki mu je bil dodeljen, ustvariti
čisto zaseben kotiček.
Profesor je žimnico, na kateri je ležal in bral knjigo, ogradil od
Korelčeve s kovčkom, stična točka njunih ležišč pa je bila nikljasta
čajna ročka ob vzglavju.
Poleg njiju si je ob peči postavil žimnico še nekdo,- teman moški,
ki je v tem trenutku z grebljico bezal po žerjavici. Skorzenyju se je
zdelo, da je to človek, ki hoče priti v Sarajevo.
V	kotu sobe je pri mizi sedel kretničar in zajtrkoval kavo s
kruhom.
»Dobro jutro,« je pozdravil Skorzeny in pri tem ni gledal pro-
fesorja, ker mu je bilo nerodno. Profesor je skočil na noge, njegovega
prihoda je bil zelo vesel; tudi Korelc je rekel, da je prav, če se stari
znanci spet dobijo, in oba sta pritisnila na kretničarja, naj dovoli
ostati še Skorzenyju. Ta je nekaj časa ugovarjal, da ga nima kam dati,
nazadnje se je prostor le našel, samo zimnice ni bilo. »Ampak to je
tako vseeno,« je rekel Skorzeny, »saj je toplo.« Vrgel je nahrbtnik
s sebe in si uredil ležišče zraven profesorja in električarja, tako da
so njihove glave omejevale namišljen lik v obliki triperesne detelje.
»Nazadnje je tu boljše kot v hotelu,« je rekel Korelc, in hip
zatem mu je profesor pritrdil. »Da, meni se kar zdi,« je še rekel.
»Meni se ni ljubilo gnesti se na vozovih, ali hoditi peš. Čudno, da
so vsi odšli!«
»Kako to, da vi niste,« je vprašal Korelc in Skorzeny si je začel
nekaj izmišljati. Korelc se je skrčil pod odejo, rekel: »Aaaa!« in zaprl
oči. »Malo bom zaspal,« je rekel in se začel vzdihaje preobračati.
»Da,« je rekel profesor po nekaj minutah, ko se je tudi Skorzeny
že namestil, »tega gospoda še ne poznate — gospod Urankar je to,
to je gospod Skorzeny, gospod.«
Profesor se je vrnil h knjigi, onadva sta se začela pogovarjati
o vlaku. Vendar se je gospodu Urankarju poznalo, da ga pogovor ne
privlači s takšno močjo, kot je potrebno, raztreseno je poslušal Skor-
zenyja, včasih rekel »Ja!« in dostikrat »Drži!«, ko pa je zazvonil tele-
fon, je sploh obrnil vso pozornost na železničarjeve besede in kretnje.
Gotovo je šlo za nov vojaški vlak in kretničar se je moral podvizati,
da ga je spustil mimo. »Ko pride moja žena,« je rekel pri vratih, »ji
povejte, da pridem mogoče šele popoldne,« in izginil je z majavo
lanterno v desnici.
Kmalu zatem je začel Korelc smrčati. Profesor se je pošalil, da
je pred njimi še naporna noč. »Saj je žu jutro, poglejte, zora se že
budi,« je rekel Skorzeny, in profesor mu je razložil, kaj je mislil
s prejšnjim stavkom. »Mene ne moti, če kdo smrči,« je rekel Urankar
z begajočim pogledom, »ampak povejte vi meni, prosim vas lepo, če
je kaj možnosti, da pridem v Sarajevo.« »Nobenih,« sta mu zatrdila,
profesor se je razgovoril, zvečine ni spremenil mišljenja od pogovora
pri vlaku. Gospod Urankar je rekel, da samo v nekaj upa: ko bi vsaj
zatrli upor! Vsaj v dveh dneh. V tem primeru bi prišel v Sarajevo
še pravočasno.
Tako jih je zalotila kretničarjeva žena, ko se je okoli sedmih
vrnila domov. Seveda so ji morali razložiti, zakaj so tu. Bilo je prav
228
neprijetno poslušati njene pripombe; kakšen tepec je njen mož, da
takole spušča noter neznance, in tako naprej. »O, ne, vi že ne boste
ostali tu! Kar takoj odidite!« Začela je pospravljati in ropotati s po-
sodo. Ko je pomivala železničarjevo skodelico, na dnu nadrobljeno
z razmočenimi koščki kruha, je siknila: »Teslo!«
V začetku jo je profesor skušal prepričati, češ da so se vse do-
menili z njenim možem, rekel je, da so dobili ležišča proti plačilu,
vendar ga je zavrnila: »Z mojim možem se nimate nič pogovarjati.«
Ni jim preostalo drugo, kot da se ne menijo zanjo in počakajo na
kretničarja.
Nekaj časa so tako ležali in jo opazovali, ko je hodila naokrog
in z jezo prestavljala stole, potem se je nekdo domislil, da bi lahko
vrgli karte. Šli so za mizo, Korelc je prinesel karte, zedinili so se,
da bodo igrali šnops, ker so ga obvladali prav vsi. Profesor je zmešal
karte in jih zdelil vsakemu po tri, potem še po dve. Dve je dal
v talon. Zatopljeni v igro so se polagoma izgubili iz zunanjega sveta.
Skorzeny, ki je sedel nasproti peči, je prvi opazil, da je ženska raz-
metavala njihove stvari in odnašala žimnice. Igro so morali ustaviti,
šli so k njej, profesor se je razburil — knjiga je imela nalomljeno
desno platnico. Ženska se je ustrašila: tajila je, da bi jo bila raztrgala,
in dokazovala, da je bila taka, še preden se je je dotaknila. »Kaj
boste govorili,« je rekel Korelc, »to ste naredili nalašč! Nam je vse-
eno, mi bomo počakali na vašega moža, potem boste videli, kdo ima
prav!« »Poglejte,« je rekel profesor in trpko ponujal knjigo v ogled.
Bili so ogorčeni.
Ženski se je zaradi tega dogodka zmanjšal greben, nič več se ni
upala stikati po njihovih stvareh in tudi žimnice je pustila pri miru.
Tiho je použila svoj zajtrk in od daleč, iz kota, opazovala njihovo
igro. Ko je pomila še svojo skodelico, je nekaj časa stala in premiš-
ljevala. Nametala še nekaj lopatic premoga v peč. Po tem zadnjem
so bila porabljena vsa dejanja, ni mogla drugače, kot da se umakne
v sobo.
Sreča to jutro ni in ni hotela zapustiti Skorzenyja, naj je vrgel
katerokoli karto, dobil je. Nekoč se je primerilo celo, da je s pik sed-
mico rezal križe, kar je bilo nekaj neverjetnega. Sam Korelc, dolgo-
letni igralec, je priznal, da se je njemu kaj takega pripetilo samo dva-
krat, in še takrat se to ni posrečilo njemu, ampak izklicanemu so-
igralcu.
»Do kdaj mislite ostati,« je vprašal Korelc, ko so začeli novo igro.
»Kaj jaz vem,« je dejal profesor, »zdaj mi je že skoraj žal, da nisem
že prej odšel z lojtmikom, nazadnje bomo povzročili še družinski pre-
pir.« Korelc je stopil k oknu in se vrnil z besedami: »Spet sneži.«
Urankar je menil, da se čisto lahko zgodi, da bodo poti nepre-
hodne —• to je povedal z nekim zadoščenjem. »Jaz mislim tako ali
tako ostati še najmanj tri dni, toliko da vidim, ali se bo ta upor kon-
čal. Potem pa — Sarajevo!« Vzdignil je roki, v levici je držal vžigalice,
v desnici cigarete. »Na vrsti ste,« ga je opomnil Skorzeny. »A, aha?«
Razmišljeno je pogledal karte. »Kaj jaz vem,« je rekel, »ne vem, ali
bi še igral. Zaspan sem, veste.« V pričakovanju je pogledal vse tri.
»No ja, saj,« je profesor plosknil karte ob mizo. Urankar si je potr-
pežljivo in natančno pripravljal ležišče, drugi so še vedno sedeli. »Mo-
goče bi midva zaigrala enaindvajset?« Na Korelčevo razočaranje se je
Skorzeny zmrdnil. Profesor je spet prijel knjigo v roke, začel je brati
in s palcem samogibno ravnal uhelj pri listu. Skorzeny ga je opazo-
229
val; profesorjevo čelo se je kar samo od sebe gubalo in valovilo med
bregovi oči in las.
Ob enajstih sta se spravila spat še profesor in Korelc, ki se je
do tedaj vadil v mešanju z levo roko, Skorzeny je ostal sam.
Pripravil si je čaj in se z vročo skodelico sprehajal po sobi: od
peči do mize, od mize do peči. Brez kake prejšnje misli ga je prijelo,
da bi šel k železničarjevi ženi. Skušal si je misliti, kako bi to bilo.
zanimivo? Šaljivo? Prišel bi na primer k njej in se ... priklonil. Do-
der dan, gospa. Postelja bi zaškripala, ko bi se usedel. Kako bi bila
oblečena? Poskusil si je predstavljati njeno telo brez spalne srajce. To
je bilo težko, ker jo je videl oblečeno. Mogoče bi malo odgrnil odejo?
Kot da se šali. Ali ste kaj moji? Delovodka je imela lepe prsi, ležala
je na vrhu blazine, nista bila na vrečah, kot je bilo pričakovati. Fuki,
fuki, se je smejala. Tuki! On ji je govoril ritka. Tudi s tole bi bilo
lahko tako!
Mora na stranišče! Takoj je moral iti naokrog in pogledati, kje je.
Če ji ne bo prav, bo rekel, da je iskal stranišče in zgrešil vrata.
Odprl je vrata, skozi katera je odšla. Ležala je na postelji, v kom-
bineži, ni bila pokrita z odejo. V trenutku je opazil: da je debela in
da ima prepirljiv, presenečen obraz. Se posebej ga je vznejevoljil njen
gib — z levico se je prijela za stegno, kot da ga ni pričakovala.
»Dober dan, gospa,« je rekel hripavo in se priklonil.
Zdaj se je pokrila. »Takoj odidite ven! Takoj!«
Skorzeny se je smehljaje približal: »Ne smete si misliti, gospa...
Samo malo... fuki fuki?« In ko ga je ona še vedno osupla gledala,
se je usedel in postelja se je nagnila in pošastno zaškripala. »Pojdite
stran,« je zdaj začela šepetati in odrivala njegovo roko, Skorzeny se
je samo smehljal.
»Začela bom kričati!« je rekla in si vlekla odejo na prsi. »Ta srč-
kani gobček že ne bo kričal« Sklonil se je nad njo in ji zaprl usta.
»Ti gobček!« Začela sta se nemo bojevati, Skorzeny, ki je bil nekaj-
krat močnejši, je znal iz tega narediti posrečeno zadevščino — včasih
je padel po njej kot mrtev in potem, ko je že mislila, da se je izčrpal
jo je nenadoma vrgel v zrak in jo držal tam po več sekund. »Oho?«
je rekel enkrat, »gospa sploh nima spodnjih hlačk!« »Kaj da ne, kaj
da ne!« je ponavljala. »Zdaj jih imaš,« je rekel Skorzeny, »zdaj jih
nimaš!« V desnici je zavihtel hlačke, in medtem, ko se je zaganjala za
njimi, s prosto roko odpel hlače. Ona je odnehala in začela opazovati,
kako se slači. To je storil s sunkovitimi gibi, potem se je ulegel zra-
ven nje. Cipica, je pomislil, in se začel takoj spet oblačiti. Zrla je
v strop, kot da tam ne vem kaj vidi... »Koliko časa pa še mislite
ostati?« je vprašala z zbadljivim glasom: ponižanje, sram, jeza; to je
veljalo za oba. »Oni trije bodo še ostali.« Sel je ven in si šele v kuhi-
nji zapel pas. Redim se, je pomislil To bi bilo strašno smešno, če bi
bil jaz debel Istočasno je z vso silo butnila vanj nepotrebnost teh do-
godkov. Sam je med nepotrebnimi dogodki, stoji sredi njih. Volja, to
— treba je v Turčijo, čimprej. Cas je.
Usedel se je za mizo in začel polagati pasjanso, zdaj še ne more
oditi, so določeni razlogi, ki to onemogočajo. Ob dveh je končal tretjo
partijo. Do štirih je mimo pripeljalo še nekaj kamionov zamudnikov,
drugače je bilo vse mrtvo, vojaki so bili že vkopani nekje vzdolž meje,
kretničarjeva žena se ni prikazala. Korelc se je zbudil, le za toliko,
da sta skupaj nekaj pojedla, in spet zaspal Dvakrat je pozvonil tele-
fon, kretničarjeva žena je ostala v sobi, on tudi ni odgovoril
230
Prišel je neki kmet z vozom drv za kretničarja, Skorzeny mu je
v malodušnosti pomagal pri raztovarjanju in skladanju. Kmet je imel
rdeč obraz in sive lase. »Kaj ste vi kakšen sorodnik?« je vprašal.
Skorzeny ni nič rekel, sneg se je začel dobesedno dvigati s polja. Tako
močan je bil veter. »Kaj ste vi kakšen sorodnik?« je rekel kmet. Skor-
zeny je pokazal z roko proti Ljubljani, kmet je pokimal. Kasneje sta
se zmenila, da ga bo po neki skriti poti odpeljal čez mejo. »Vedno
uganem,« je rekel kmet, »pogledam in vidim.« Skorzeny je šel po na-
hrbtnik. Profesor je spal z odprtimi usti, z desnico si je prižemal knji-
go na prsi, Korelc je bil skrit, čez glavo zvit v odejo, lahko bi bil
kdorkoli.
Nekaj trenutkov je stal, kakor da se poslavlja.
V bistvu res ne misli priti nazaj.
Za njim so se odprla vrata, najbrž je vstopil kmet, ali kretničar.
Veter je poskušal vleči snežinke, a stopile so se, še preden so se lahko
vlegle na tla ali na kak predmet. Ko se je obrnil, je videl, da je vsto-
pil kmet.
»Zdaj bi šla, gospod.«
»Ali vam ne izplačajo? Hočem reči, ali ne boste dobili denarja za
drva?« Zakaj je to govoril? Sami poskusi, da se mu ne bi bilo treba
premikati. Tudi ženska, to sploh ni bilo poželenje, samo zaustavlja!
se je.
»Je že plačano, greva, če hočete,« je rekel kmet. Sla sta ven in
obstala pri vozu.
231
Milan Klee
PESMI
KAR JE BLIZU, JE POJEDINA
raco prekrižanih jezer iščemo
iz zbirališča letnih časov
in ji vržemo peto vodiča
da priplava čista v razkošje pogleda
z vrtečo sapo zibajoča
in poslana z dotikom okoli sveta
čisto drugače bi bilo
če bi ne bil čudež nabit na dkno
in nas vedno prav dobro spremenil
čim smo prišli v bližino svobode
oj, kaj vse je v žaganje pregnano
in se oblečemo v edini madež na hlačah
raca brska po našem utripanju
in nas naloži v snežno torbico
da lahko obvísimo nad vsakim ovinkom globine
in začutimo okrašeno lutko na ramenih
popelji nas v zibel
popelji nas čez vrano
kar priznaj : najraje jem svoje hraste
in tudi zelo rad
pripravljen sem se potolči zaradi njih
a clrugih ne maram
razen svoje ljubice, ki jo mečem v zrak
in razbite race, njih hraste še jem
in s kitaro sodim tekme
232
v MLEKO POGLEJ
sedimo v sestí vrsti svetih podobic
pred zahajajočim prstom
ki pos'íka rdečelične vrstnike
in poslušamo razlago v zadrge mize
vse prašne na pobočju
kjer ji oglat prt pljuska oči
grbo ima na sončni strani
ko zagleda nastavljena uhlja
nežna v prestopanju bale
in se zavrti
in poišče umite noge
ki nage šepajo v sedlu balona
gledamo
kako se prebode s parčki govorništva
in naredi odvezano jamo
kjer vesla ogromna gora
sama v upanju
in budi pregovarjanje še nedolžnih
priplazi se mrk uhanov
in zavihti prožno preprogo
da prekrije mizo in stole
in ven ktikajo naše glave
ki pogledajo v sunku vetra
in vidijo prosojnega goloba
z očesom zemlje
233
NA JUGU
proti koncu leta mečemo lubenice
previte iz avgusta
dobro ve vedeževalka z balkonom na trebuhu
in pusti kazati vreme z njenimi uhlji
zgubljeno v drevesu trga
kjer je zakopana barka prepisa
opanke potegnejo z važičem
prepotene od hitenja usnja
in mi raztegnejo moder palec
samo zaradi prepiranja
potem dorna spoznam ušivega trgovca
in mu pošljem kup vlažnih not
vse je na jugu dano v pregled
in spotaknjen pozdrav in nepostlan imenik
in deklina z grbom na boku
krasno je vreme če si potepuh
sklonjen nad redkimi vrati rodu
s sinjim čelom razikošnežev
pihamo v raztegljive trobente
s papirjem pihamo
da pot ne pride k mestu
kjer prestrašen spi dan v jutro
in vidi kupljene pol kile
spuščene v veliko vrečo ljudi
on je drugi
234
Uure Perovšek
PESMI
O ILIUI MUROMCU
ILIJA IN SVJATOGOR
tla so plodna, dolžnost, sina lahko rodiš, neke noči se bo
pojavil, stanoviten kot vedno, in dèi žimo v svoje stoletje;
s trmo ki bo dišala po žitu. še si čila in veš kaj šušlja
tvoja duša, dolg jezik ima. velikanu je vzela zarjo z oči,
in če mora soncu dati pravico je kriva, napák si poprijela
svoj krik, gospodarica si zemlje, in morjá.
blažen odpira dvéri heroj in razkorači težke čase. dúha, kje
vetmjaki tréjo konopljo, v katerem žulju ga čaka orožje — kateri
védomec ga váruje da nanj ne pada dež. v tovor mu dado moke in
blagoslova, in poš^krobljen svet otrudi njegovo pot. počiva na tuji
ženi, mehki ko žamet kjer je krala njegove psalme, razodela je
da sta se dva junaka popéla iznad nje in se pobratila v njeni krvi
marsikdo benti tik pod horizontom če je visokega rodú in dela
valove na slemenu rose. stoji, predno se driča in daje nráv v
pekel — zemlji polaga preplah, dva palca dolg. desna roka je
moška, brez hišnice v mrtváákem prtu. v svilo meče strele
in bog ne upa linčati deve orleanske, sveto pismo si je
pokoril in z njim obvároval enorogov organ.
235
ILIJA IN RAZBOJNIK SOLOVEJ
rajniki se iščejo v železni srajci, v gmajni se kesá sodni dan.
na svodu angel piha steklo in babje pšeno ga peljev polnoletnost,
pod njim so legije! legije! pod njim brije vzhodnik, kjer se
grbančita razum in zloba se vrsté pomorjeni žred. kuga si viha
rokave, pod njim toči medico domače ognjišče, ne misli ali mu
škoduje silna moč rokoborca iz pradavnih dni.
ničesar ne čuje doklèr ne zabobné panj, kruh in sol stasitemu
iliji ki mu v režnjih visé boriici z ramén, hitri v svojih gibih,
vrli mladci, neustrašni pred sovragom. toda ilija si dela brvi
preko pasti, v vsakem vatlu njegove poti nastane dvor, lavino
pred seboj nabira in ni skop z njo. gorje mu, ki se v črnih lesih
upa temniti njegov pogled in čakati da bi se pomeril ž njim.
pod milim nébom si njegova duša želi polti, rogoznice in zvijače da bi
razsrjenega odvrnüa starih navad, toda od strani se vidi kako se
nečimma boji stolnega mesta, kadi v glavarjevem stánu in mere
njegove volje, posti se, da ne izkaže sleparstva, in se ne zmore sum
hraniti ob njej. pestre so črede s katerimi šteje mržnjo in pege v
njenem naletu, tako dolgo je hodila, da je prišla do svojega godú in
prodala njegovo rezilo.
236
ILIJA IN CAR KALIN
tam v deželi daljni, kjer se muškat rokuje z volkovi in so se
njegovi nečaki vneli od ranega vpitja, je vstal sončen dan na
rdečeličnem telovniku krušne drobtine. zaoral je v pritličju cvetne
nedelje in namazal s prstjo lastnikov obraz, nobena zvezda ne preži
zanj, mrk ga čaka za holmom z mrtvim zetom v rokáh. na pragu
njegove časti vihti ujeda bakrenega strelca, vlitega iz čiste, rusoglave
resnice.
ILIJA IN NESTVOR
po zlú teko v trdno skalo rezani gradiči, po zlii postopa lice blagá.
na upanje so shodili hujskači pot do pirovanja, na vse grlo so kričali
da sedi prepih okoli peči, kjer bode vekomaj večerjal, kjer bo
imel odprto polkno čez vso slavo, brez ščita, na katerem bi
plesal ječar vseh štirih vetrov, požiga po stepi postave sto pudov
žareče jeklo, krokar poganja njegovo glavo od ilijinih nog.
237
ILIJA IN SIN
s povodnijo se gosté galeje, hajduk jim pridiga z vrha železne gore.
njegov opomin je vihráv, iskri se pri vznožju ihte. rotovž se je
moral odeti v stremeni da bi stanjšal polje njegovih besedi, predrl
je vsakogar, ki se mu je postavil v bran in ga razobesil v neurju,
navsléd temú, da ga ni bilo starega junaka ilije, M je jel svojega
sina spuščati in metati od oblakov belih.
skopuška je tedaj pestala koža poletja, mati ji je spustila lek v smeh.
postala je lepša, njen znoj je zasijal. Obuta je bila v bravino in na
kopju je imela krepost, čvrsto je bilo reklo o njeni pernici in o rdečici
ki vzdiguje krošnjo strahu, oprema njenih konj je težka, bočijo se nad
senco dihanja, njihov galop je oče potegnil na kopno, po imenu je
zaslovela teža trate na kateri so hropli in zrli da bi znižali svit.
ILIJINI TRIJE POHODI
vobče si ne zasloni oči ilija muromec če ujame da peša skorja granita
upa si zvleči netivo v ikono in zasaditi trto po rokovnjačih. zato
mu je bilo v drugo dano vliti zvon na mostovžu gneče in z vrelo
smolo viti misli svetá. zamolkli so običaji, ki romajo višje od proda
kjer čepi belo srce vil, sprto s svojo tisovo posteljo, kajti kovano
je njegovo lice z mikom, ki ga kozak, zakoplje v žveplo pravice.
ustrojen je greh krčmaric, njegova debelina plahutá na premcu, tam
so zanamci odrli šibo božjo in prometeja pregnali za snežinko ko se
je zmračilo, luteranci se držijo njihovega namena, a verjetno bo
njihova molitev drugačna, bolj previdna in bolj bela. čakajo da pride
pomlád v kneževino, da se bo saborna zidála cerkev in da se bo um
zdivjál. odsihdob bo kamenján vsak zaklad in ilija bo razodél svoje
meje.
238
UPRIZORITEV
Voda je.
ujet ogenj je.
in zraik, in njegovo telo.
njegova širina nas otipava.
mogoče bo stekla daleč naprej, že ko.
njé.
ne bo toliko časa.
da se bo nebo spremenilo.
mogočno.
in šele potem ga zapuščata,
žalost in napadalec,
za dolgo v temi.
Vidno je pregmjeno, in razkrivanja ne moreš ugnati,
če ga presežeš, se ti zopet nasmehne,
in v.
njegovem smehu:
daljave ravnin.
njegovo.
lice.
ima.
goré.
vodovja.
in ogenj. in.
zrak so njegove besede.
ko je dan.
ko je noč.
ko ju ni.
in to je.
še.
mlada tožba.
239
Samo je.
in vedno stisnjenih,
ustnic.
svoje lepote.
kajti dáje jo samo.
z eno nogo odprto v noč.
z drugo v.
dan.
visoko.
táko, da bi si želela,
biti visoka, da.
bi lahko prebrali kaj.
piše.
na drugi strani nebá.
da bi vzdignili,
roki.
in ju pomočili v vesolje,
na površje, kjer.
vidiš.
kaj si. danes,
in kaj boš.
od tu.
naprej.
Ampak tu zidaš hišo.
ki brazda nebo.
saj si sonce gladi prste na naših hrbtih.
in si jih luna zrcali zvečer.
na njiju se opiramo, a hiša je premalo dolga za.
odriv.
tako hudo je, ko si.
z zaprtimi očmi pred zanosom njune poroke.
Tako je to, da je.
dvoje tako lepih reči:
vse kar hočeš zaobjeti,
in hiša s.
katero bi to rad storil,
in ko stojiš oddaljen od njé.
z zemljo pod nogámi.
drevjem,
gorámi.
že nižjimi od hiše.
imaš sonce ali luno ob njenih bokih.
in ona še ne vé ali bo.
skočila.
ali ne.
od njenega pasú.
pa se že širi vesolje, dno nebá.
zelo veliko, njej namenjeno,
da bo rasla preko njega.
240
In samo ono se še ponuja,
da bi bilo večvredno.
to se spozna samo z njo.
tako veliko,
da bo že tá.
vesolje.
zgradili bi ga radi.
in to mora biti hiša.
za nekoga iz vesolja.
Nekoč, že miljone in miljone let je od tegá.
je prišel na to nebesno telo mož.
in si zaželel zidanje hiše.
da se bo preselil vánjo.
in v njej užival svoj mir.
in.
pokoj.
To je bilo takrat, ko je še vesolje ušlo.
bila so le njegova utelešenja.
s sveto poroko zraka in svetlobe.
mož, ki je bil.
takrat prišel.
je dal svetlobo in.
samega sebe.
bil je z njo.
spojen.
Začeli smo graditi.
vanj.
v.
zrak.
poslušajte, kaj govori:
sedaj si lastnica velike moči.
ljubim te, hiša.
bratranec vesolja sem.
bratranec vesolja sem.
skupaj sva rasla, veš?
in nekoč bom v tebi našel zavetje.
pred.
neskončnostjo,
ki me raztresa po.
vesoljstvu.
ko zapušča svoje ležišče,
prehuda je.
zaplodil jo bom v tvoja nedra.
da se bo vesolje nagnilo,
váte bom odšel,
vladarja bova.
16 — Problemi	241
Povedati se dà.
da je vesolje tolikokrat.
uprizorjeno.
in tolikokrat.
spojeno s.
seboj.
da lebdi na samem sebi.
kako je?
kaka je hiša?
saj je samo zrak prišel.
in rekel o hiši.
samo.
to.
in zdaj hiša je.
h.
i.
š.
a.
njena uprizoritev.
uprizoritev.
dvoboja.
zraka.
z.
vesoljem.
uprizoritev njegovega izziva.
saj bi bil varen v njej, z njo poročen.
da bi se soočil z vesoljem.
dvoboj zraka z vesoljem.
dvoboj zraka z vesoljem, ki.
ne zmore povrnitve.
saj je datum njegovega rojstva.
že sredina njegovega bivanja.
sredina njunega boja.
dvoboj zraka z vesoljem.
hiša.
hiša; velika.
242
Valentin Cundric
HIMERA
človek je postal
eden izmed nas
1.
preseljevanje besed
povzroči
da je čas tu pa tam ogolel
tedaj himera izpr ego vori:
jaz tvoja himera
sem ljubosumen bog
pesem je prostor
in ne čas
2.
lev besede koza kača
laja meketa in sika
ko bljuva krvosese
človek iz enega kosa
in to rodnega : ne more biti
kos troedini himeri
pesem je dokaz
ne dvom
243
3.
zdravljica zdravljica
užene pomisleke
ugrezne se med nas
šest dni delaj
za rezano himero v sebi
sedmi dan jo moli
pesem priznava
in ne sprašuje
4.
ne moreš udejaniti
brizga tostranskosti
prirojenega izmerljivega nemira
izderi si zlate ude
izderi si zlate čute
izderi si spol zlat
pesem je načelo
in ne vest
5.
postane glas roka
in nam glave obrača
iz herojstva v herojstvo
blagor ti če ne poželiš
ne hlapca ne vola himere
oj stoj od daleč
pesem je samoumevnost
ne poenostavitev
244
In samo ono se še ponuja,
da bi bilo večvredno.
to se spozna samo z njo.
tako veliko,
da bo ze.tá.
vesolje.
zgradili bi ga radi.
in to mora biti hiša.
za nekoga iz vesolja.
Nekoč, že miljone in miljone let je od tegá.
je prišel na to nebesno telo mož.
in si zaželel zidanje hiše.
da se bo preselil vánjo.
in v njej užival svoj mir.
in.
pokoj.
To je bilo takrat, ko je še vesolje ušlo.
bila so le njegova utelešenja.
s sveto poroko zraka in svetlobe.
mož, ki je bil.
takrat prišel.
je dal svetlobo in.
samega sebe.
bil je z njo.
spojen.
Začeli smo graditi.
vanj.
v.
zrak.
poslušajte, kaj govori:
sedaj si lastnica velike moči.
ljubim te, hiša.
bratranec vesolja sem.
bratranec vesolja sem.
skupaj sva rasla, veš?
in nekoč bom v tebi našel zavetje.
pred.
neskončnostjo,
ki me raztresa po.
vesoljstvu.
ko zapušča svoje ležišče,
prehuda je.
zaplodil jo bom v tvoja nedra.
da se bo vesolje nagnilo,
váte bom odšel,
vladarja bova.
16 — Problemi	241
Povedati se dà.
da je vesolje tolikokrat.
uprizorjeno.
in tolikokrat.
spojeno s.
seboj.
da lebdi na samem sebi.
kako je?
kaka je hiša?
saj je samo zrak prišel.
in rekel o hiši.
samo.
to.
in zdaj hiša je.
h.
i.
š.
a.
njena uprizoritev.
uprizoritev.
dvoboja.
zraka.
z.
vesoljem.
uprizoritev njegovega izziva.
saj bi bil varen v njej, z njo poročen.
da bi se soočil z vesoljem.
dvoboj zraka z vesoljem.
dvoboj zraka z vesoljem, ki.
ne zmore povrnitve.
saj je datum njegovega rojstva.
že sredina njegovega bivanja.
sredina njunega boja.
dvoboj zraka z vesoljem.
hiša.
hiša,- velika.
242
Valentin Cundric
HIMERA
človek je postal
eden izmed nas
1.
preseljevanje besed
povzroči
da je čas tu pa tam ogolel
tedaj himera izpregovori:
jaz tvoja himera
sem ljubosumen bog
pesem je prostor
in ne čas
2.
lev besede koza kača
laja meketa in sika
ko bljuva krvosese
človek iz enega kosa
in to rodnega : ne more biti
kos troedini himeri
pesem je dokaz
ne dvom
243
3.
zdravljica zdravljica
užene pomisleke
ugrezne se med nas
šest dni delaj
za rezano himero v sebi
sedmi dan jo moli
pesem priznava
in ne sprašuje
4.
ne moreš udejaniti
brizga tostranskosti
prirojenega izmerljivega nemira
izderi si zlate ude
izderi si zlate čute
izderi si spol zlat
pesem je načelo
in ne vest
5.
postane glas roka
in nam glave obrača
iz herojstva v herojstvo
blagor ti če ne poželiš
ne hlapca ne vola himere
oj stoj od daleč
pesem je samoumevnost
ne poenostavitev
244
Igor Likar
V DROBEC SMEUIM
BOLEČINO
SLOVO ZASEŽEM
delim s tri svojo nežnost
prestavim
toplino
njenih
prsi
v veje pozabljenih ur
utrudim
plamenico
v
razpetem
udu
z vijakom zasenčim besede
si
korak
iz
ločja
njenih
obrvi
izžgem
nabreknem rešetke zožim v nič
steklo
vprežem
v
nri
245
KAZDIŠANOST LEŽIŠČA
motnim v sipek sneg
odeto
sled
pokrijem glasno iglo
pred
nočjo
vbodljaj
prevpije
sanjsko vrv brk večera
izdolben
v
kazalcu
decimalno padem proč
PRETIHOTAPIJO
daleč
v
utrujenost
klica po rogu počitka
dramijo
razvlečene svojce tesnih votlin
potem
gredo
tlakovani mimo telesa
zamolčijo
popravek trpljenja temenski izraz
246
KAKO FOSFORESCIRAM
od zatilja
razčesanih besed deček
zdrsnem
v čuteči jezik
v nabodenost stopnjevane plesni
z
opazujočega
brega
štejem ponavljanje ptic
pod
rezino
ihtenja
olupim sanjske vratove
v
listju obraznih jamic
zapojem noč
preširoko
v
velurju se izgubim reka
za usnjati glas
predklon
247
DE EUGEN MALLOWITZ
odlepljen
konj
izginja v podnaslovu spanja
se
manjša
in
predre
poševno bolečino vprege
DVOVEJNATA MISEL LJUBIM
v zamaknjenem laježu
vretenastega oblaka moče
v priložnostni
brazgotini neba
ljubim drhtečo vlago njenega odprtja
strog vstopim
v pregoste gosli
v vrnitev sonca in imen
čutim
zakopano kuščarico v grlu
jo hočem ven sestavljeno
podarjati obrezano v zadah
prerisanim ljudem
248
LOCIM BRAZDANJE SVETLOBE
poplesujem sti
;ma starec mre
žasto v zrklih
jutra brazdam
netoph-sko zlo
bo prhutam pi
čim iglice želja
razgrnjen se te
mnim v elipso
pora obračanj
kroglasto delež
nik
BRADIKARDIJA VNOVIČ
v sekalcu vetra
si določim ten
ko uro gnijem
v tretji zob ne
česa odprem b
olečo glino hre
penečo pod op
anke desetoprs
to mršim čez v
oklepaju kup p
odob posijemv
korak razprem
moči
249
KRISTAL
vse neslišne št
rčijo ploskve b
arve spanja ko
maj izzvane s
težko zveznico
zwanzig merit
ve raztreseni i
z neponovljivih
ušes šestega č
uta drsijo stra
nski rolróvi po
pačeno grlo po
ljubljajoč odto
ke zbiralnika s
anj
RJAVE DOKOLENKE
oteklo se odprem iz jutranjih votlin še
pet prikradem v okroglo izbo karmin
v predpasnik gospodinje liše posekam
v spominu upogljivih zelenin še iz sve
že bukve odprta vrata: iz rezil pozabe
senca razpuhtiš zapestja smeha v tiši
ne mačjih velikosti si poljubljajoča pr
si pod rjave dokolenke polegle toplo
mrak sezute včeraj
250
PREPOZNAVANJE GLADINE OCl
I
skozi polnost vetra se vidijo večeri
kako padajo f>od zavihane obronke zelenega
se obtežijo v šepetu kamenja.
iz votlega se naredi zvezda na nebu
ki mi zabode v koleni razporek koraka
da odvržem toplo ukrivljenost obrežja.
petje svoje sence prehodim, samo da jo utišam
da se ne lepi za zeleno iz njive mojih misli
in zaradi razpoznavanja potrkam s prstom po bratu.
II
preklican grad razbistri samoto počez in z jekom
prekoračim jo z roko v sramu tatov, saj ne vem
kaj bi z nerazvezano pod otroškim jokom.
v hanibalovih slonih se nekaj premakne
z vsem svojim strahom se zatečejo v jame prepoznavanj
in tedaj vidim skozi stolpe njihovih krikov
kako velik je trn4)semenjevalec v mojem očesu.
PREBUJENJE
nekakšna toplina zdrami gibe
jih pretke v prejo hoje
da se viiM daleč, kako peša hrib
in se razgrne.
potem si raztopim tak vlak
ki se že za ovinkom odene v pogled
in z iskanjem postaj prestreli pašnike
popasene s čredami trhlih goveđi.
251
PUSCAVNIK
beli psi zalajajo v jutro verigo
sluteč v meni kost
ki iz nje rase beseda.
ker vem, kako srečen je bil oče
ko me je prvič slišal peti
mu drugič skočim v obraz.
DOLGČAS V POTEMKINOVIH VASEH
kažem s praskanjem kazalca v slepo uro
v prašno lepo vido
zgodbe uokvirjene zidu.
dan se preuredi v obtesano cicerovo čelo
spregovori iz zahajajočih grl sonca
iz neprečesanih zvezd
opremljen z loputanjem pešcev po vetru.
pešci so drobni in sporočeni horizontu
da predstavljajo pomenska ločila.
252
Ferdinand Mikiavc
ZAPOR STERILNOSTI
z izpodkopano grozečo izdrtostjo edine nepotešljive lakote suvajoče
preproste priprave smrtno uperjenih nevarnosti v po zakonitosti ne-
mirno polzečih tokovih tolikokrat v težavah premletega jedra s srepo
nenavadnostjo obrušene izmišljenosti trpežno volhkega nočevanja us-
merja rezko čakajoče nabojnosti neopazno prisotnih sledi koncev
zadihanost strogo teoretskih prefinjenosti zajedalskega razglabljanja
s tripolarno absolutnostjo brezdomsko pripeljane pojavnosti izven za-
dirčno uporne počasnosti od zgoraj prisiljeno odstopa neodpuščeno
svojskost brezprotestnemu razpadanju od začetka nastajanja zelo
enotnemu zaviranju vseh preostalih poti izjemno samovoljno izbrane
določene ceste z vsako presekanostjo preobrnjene sestavljenosti na-
pisane besede prazničnega razpadanja v otrdelo zapredeno malho
izropanega ustvarjanja
in intimno zaupana tragičnost s samodopadljivim privajanjem bur-
nega požigalsko zabuhlega precejanja samaritansko nesramno s pret-
kano previdnostjo vtihotapljanja v celost bolestnega nastajanja in z
nekakšno vitaminsko priklonjenostjo uokvirjeno zastira in negibčno
prestira nevedno pritegnjenim mislim z grozečo zlohotnostjo temotno
neznanih posledic ob steklasto ozrklenem koncu izpiljenih slasti raz-
lupljenje ne prehaja s smelostjo nepremišljenih gest žejne luči raz-
poznavnosti valovitega ukazovanja v spuščanje v morda nepoprav-
ljivo dirko mondeno opredeljenega prevračanja nanizano iztrpinčenih
pomenov
z razmajano nepristopnostjo razglašene začarane gospodinjskosti pod-
platenega uslišanja zvrščeno izjedena stanarina za pregradasto izpa-
rele zverinskosti izposojenih okolišev izcurelo neslišno primika dalji-
čno okobacane zanose urarsko preobražene posušenosti polepljeno
pridobljenega izpahovanja skrbi skozi nepoučeno učakano nečistost
vključno momljavega razprostiranja in podiralske zamotanosti smok-
vastih pogojenosti zviška melodičnih nalaganj razkazovanja jezikovno
spontanega utrinjanja odsekane ploskovitosti neprepečenih grlenosti
prehitro primamljenega izrazja sramu
253
zaokrožena obilnost grahovite senčnosti obstriženih prostorskosti so-
vraštva brez izplačane kaligrafskosti kopjastega vsiljevanja trdo
vključuje pokončno vmlečenje rastrsko zamegljenih križišč kilometr-
ske povezave jezne prikletnosti človeško zasmrajenih sesdrjanj ob-
koljenosti pahljačaste nasilnosti izgrednosti suhotno prežvekujočega
hlepenja prečrnelega nastajanja medenično izvotlene ustreljenosti ne-
preklicno prvih bolečin edinega spominskega preriva netaktno iz-
pljunjene izsesanosti nasladno razbrcanega premikanja in kislinsko
zatrte genetičnosti z nerazgorelim obupom bičasto segajoče roke epi-
demično resno sledi vzpostavitev pelinasto stolnične hierarhije po-
nujene razplamenelo kričeče simpatije druge grozdne okajenosti s
skdkoma stopalno zavihnjenostjo pometenega prežiranja močne pre-
ganjenosti razvad razpršenega gambita opomnjene neodločnosti nena-
vadne učinkovitosti jabolčno ohlajenega obvladovanja utišanih svaril
samoizvorne poljubnosti da še posamezno izbreteli primeri aktivno
podplaknjenega dolgočasja utonejo v ljubeči gojenosti suknene spol-
nosti in njenega mrzlo jalovega navdihovanja
proračunsko skrbna čustvenost izobešeno bolečega pregibanja razva-
jenih predvidevnosti osladne blatno potožene vmesnosti upočasnje-
nega dela obdelane negibnosti in globoke žalosti s previdno neod-
ločnostjo zelenjavne molčečnosti odrsano prevaja kegljasto obteženo
prividnost pridobljene ločenosti na nekakšen neugotovljivo izven-
usodnostni način z oblečeno izborjenostjo motnega opažanja mamlji-
vih nešokantnosti pomirjene nepomenskostì bleščečega tratenja toda
iztrepetano zaman
neustavljivi tok uničujoče naraščajočega razglabljanja pravočasne od-
ločitve druge možnosti omogoča prekinitev razparano obvisele obil-
nosti temotno zastirajočega visenja začetkov po neskrhanih poteh
grabežljivosti ležajev trdno določenega gibanja v bedno oprezajoči
voljnosti turobnega razplahutavanja s strgano razvlečenostjo podlih
prekomernosti nepremagljive gnilobe popadenega brezvetrja potuh-
njenih priprav ugotovljene priklenjenosti na katafalčno neudobje pri-
sotnega molka dogajanj z nepretanjeno vzdušnostjo zaprtega delo-
vanja spremenjene privlačnosti nemogočih sanjsko delujočih osti iz-
bobnanih rešitev v skremženih lupinah pudingastega vnetja olepšano
premešanega vstopa sikozi utaborjene raznobarvnosti izpuljene nedo-
končanosti pogojenega oprezovanja otročje vstale različnosti konzer-
viranega rahljanja v črevesni razvejanosti brezumne potrate blodeče-
ga spogledovanja neomejene premletosti inkubacije razpokanega raz-
dihnjenja svojih povrhnjic premagujočega razpusta pogoriščnega pod-
leska svojih razširjajočih se vsebin
254
skozi odškrbljeno prilagajanje prepoteno izlkopane zaskrbljenosti z
grizljivim spominjanjem žvižgave zamisli nakopičenega «oglašanja z
marljivo brezminutnostjo in v škrbasto igrivem prevračanju mare-
lično ogolele oproščenosti s pretanjeno banalnostjo trkajoče prestopa
na druge strani oceansko negibnih sil nespečnega strahu da že prej
nerazporejena izrednost prevaganosti s tem območjem higiensko zao-
stale predaje rosnega vščenjenja premalo obrablja in brez zadostno
dozvenevajočih učinkov bledično razperjeno pretaplja nad neočitnost
pomerjene vzpostavitve ubežno režeče pomlajenosti opustelega pre-
gibanja ozeblega štetja prestopov ožarjeno izmetanih otepavanj za-
oblene razdejanosti miroljubnega neizprosja nepopravljivega sna izu-
miranja svojih živahnih naelektrenosti stisk z voljo radosti naravna-
nega zadovoljstva egoistično razdajajoče sreče stisnjenih hrepenenj
monotono popačenih tišin
razkristalizirana premaganost nedotaknjene razslojenosti platnenega
nasprotja ob vsej svoji razkazani nevtralnosti opominjajočega mer-
jenja na razkosanje vzmetene zaskočenosti odkrhnjene vizualnosti
kjer vseh galijotsko razvrščenih sestavkov razdrte nemoči s popačeno
zaspanostjo razjed ni iz rastoče trme ogreto enkratne resničnosti ble-
dičnega zgruznjenja vase uprte sile pomenov z ničemur lastno usluž-
no nakopičeno pozornostjo ljubeznivega nasipanja neosnovanega pra-
hu v pogoltno iskanje orisano nedeljive neodvisnosti porajajočih se
zadirčnosti obviselih iluzij revno zbeganega preletanja bolnišike škr-
tavosti zadržano neprostovoljne nevezanosti in v splošnem razhaja-
nju vzdušij z ravninsko razkrečenostjo prostovoljnega tipanja razpu-
stov grlene obviselosti zvijugane razžarjenosti prijetno razigrane ilu-
zornosti svojiih lastnih razbolelih energij obstajanja
ob razposajeni zateptanosti spreminjajočega poseganja v sprva omrt-
vičeno presenečeni misli najprej še lahko iznikne besno odločno
upanje lastnega z zadovoljivostjo spravljivega jaza v vzpodbujeno
predrtost toge miroljubnosti olesenelo zatrpanih preobloženosti bal-
zamsko kapljajoče mokrote tihe pyodreditve mirni vdanosti nasrtene
divjaškosti emajlirano mrtvega vrenja zoprne grozljivosti ki z zapon-
kami neustavljivosti začenja z loščem opremljene množičnosti sokr-
vično zasedati mesta porumenelo izpraznjenim primerjavam ukle-
njeno mikroSkopično prekrivljene glazurnosti s plazečo hladnostjo
bolnega dogorevanja histeričnih mršenj prasketave zvitosti polede-
nele sile odbijanja v lastno kovinskih vrhunskostih vizumske ani-
malnosti dvignjenega navdajanja s strmo ponarejenostjo bedne te-
mačnosti obviselega nagiba leteče potopljenega oblikovanja poljasni-
ne z bolečinami preklane misli udobja in temotnega ždenja sredi ma-
terničnega toplo uspavajočega udobja praspolnega čemenja smeri
trkajoče butajočih iz spanja sileče mamljivosti skozi najkrutejšo do-
slednost režeče nemožnosti polbivanja
spojene oproščenosti ukinjenega kopičenja izprte divjine pregona
skozi nabrušene neprijaznosti poti nemega bežanja
255
morasto prisiJjiva z nemo nepremičnostjo razjedanja obložena razpo-
loženja monumentalnosti obubožanih notrin sončne potopljenosti z
izkazovano oblastjo nepremagljivosti ob vztrajnem pridrževanju te-
motnega občutja izgnane ujetosti v ponižno nasmehnjenost svobode
helijskega sonca in razpadlo presunljive vetrovnosti ne varnih okolij
in vsesplošno potrjene obvezanosti trmasto neupomi sprijaznjenosti
v nenehno odmevajoče pogoltnjeno žalost s trdo pretehtanostjo
ukleščenega držanja drsi mimo ostre puščobnosti črt neprijaznosti
izganjanja in brezmejnosti preperelih izrabljenosti omogočanja
256
Harold Pinter
ČAUANKA
Vid se mi slabša. Moj zdravnik meri palec manj kot šest čev-
ljev. V njegovih laseh je siva proga, ena, in nobena več. Na levem
licu ima rjavo pego. Senčniki njegovih luči so temno modri bobni.
Vsak ima zlat rob. Enaki so. V njegovi indijski preprogi je globoka
črna ožganina. Njegovo osebje ima očala, tudi ženske. Skozi žaluzije
slišim ptice z njegovega vrta. Včasih se pojavi njegova žena, v belem.
Glede stanja mojih oči je odkrito skeptičen. Po njegovem so mo-
je oči normalne, morda celo boljše od normalnih. Ne najde nobenega
znamenja, da bi se mi vid slabšal.
Vid se mi slabša. Saj ne, da ne bi videl. Vidim.
Posli mi dobro tečejo. Moja družina mi je prisrčen prijatelj. Mo-
ja dva sinova sta mi najbolj prisrčna prijatelja. Moja žena mi je še
bolj prisrčna. Prisrčen prijatelj sem vsej svoji družini, tudi svoji mate-
ri in svojemu očetu. Pogosto sedimo in poslušamo Bacha. Kadar grem
na Škotsko, jih vzamem s seboj. Enkrat je prišel brat moje žene
in se je na potovanju dobro obnesel.
Imam svoje konjičke, pri enem izmed njih uporabljam kladivo
in žeblje ali izvijač in vijake ali različne žage na lesu, oblikujem reči
ali jih delam uporabne, odkrivajoč uporabnost kakega predmeta,
ki je videti brez vrednosti. Ampak tega ne delaš lahko, kadar vidiš
dvojno ali kadar te predmet oslepi ali kadar sploh ne vidiš ali kadar
te predmet oslepi.
Moja žena je srečna. V postelji uporabljam domišljijo. Ljubiva
se pri prižgani luči. Gledam jo od blizu,- ona gleda mene. Zjutraj se
njene oči svetijo. Lahko jih vidim, sijoče skozi očala.
Vso zimo je bilo nebo jasno. Dež je padal ponoči. Zjutraj je bilo
nebo jasno. Moje najmočnejše orožje je bil udarec z leve strani ro-
ke. Ko sem se postavil nasproti bratu svoje žene na oni strani mize,
z rahlo objetim loparjem, z upogibajočim se zapestjem, sem čakal, da
bi udaril na desno stran njegove roke, da bi ga opazoval, kako (pre-
tresen) poskoči in je prizadet, kako se motovili in jezi. Desna stran
moje roje ni bila tako močna, tako hitra. Kot je bilo pričakovati, je
napadel desno stran moje roke. Ampak nekoč sem daleč na desnem
koncu in s pravilno razporejeno težo lahko uporabil svoj udarec z
leve strani roke, neubranljiv, in ga opazoval, kako se motovili, se
vrže na stran in je premagan. Bile so izenačene igre. Ampak zdaj ni
tako lahko, ko vidiš pingpong žogico dvojno, ali pa je sploh ne vidiš
ali pa te, hitro leteč proti tebi, oslepi.
S svojo tajnico sem zadovoljen. Delo dobro zna in ga ljubi. Vred-
na je vsega zaupanja. Meni na ljubo pokliče po telefonu Newcastle
17 — Problemi	257
ali Birmingham in je nikoli ne prevarajo. Na telefonu jo cenijo. Ima
prepričljiv glas. Z družabnikom se strinjava, da je za naju neprecen-
ljive vrednosti. Moj družabnik in moja žena se često pogovarjata o
njej, kadar se z mano snideta pri kavi ali pijači. Nobeden od njiju
ne more prehvaliti Wendy, kadar govori o njej.
Ob jasnih dnevih, kakršnih je veliko, spustim v svojem uradu
žaluzije, da bi narekoval. Pogosto se dotaknem njenega nabreklega
telesa. Bere nazaj, kar šviga po straneh. Telefonira v Birmingham.
Celo če se (medtem ko govori, lahno držeč slušalko, druga roka ji
visi nad beležnioo) dotaknem njenega nabreklega telesa, se njen po-
govor nadaljuje do konca. Ona je tista, ki obveže moje oči, medtem
ko se dotikam njenega nabreklega telesa.
Ne spominjam se, da bi bil kot deček v čemerkoli tak, kot sta
moja sinova. Njuna zaprtost vase je izredna. Videti je, da ju ne raz-
burja nobena strast. Tiho sedita. Med sabo nekaj čudno momljata.
Ne slišim vaju, kaj pravita, govorita glasneje, rečem. Moja žena reče
isto. Ne slišim vaju, kaj pravita, govorita glasneje. Enako sta stara.
V šoli jima gre dobro, se izkaže. Ampak pri pingpongu sta oba pravi
cunji. Kot deček sem bil pozoren na vse, imel sem strastna nagnjenja,
bil sem zgovoren, dovzeten, in moj vid je bil izvrsten. Prav nič ne
spominjata name. Njune oči so za naočniki steklene in izmikajoče se.
Moj svak je bil drug na najini poroki. Takrat ni bilo v deželi no-
benega od mojih prijateljev. Mojega najbližjega prijatelja, ki sem si
ga bil najprej izbral, so opravki nenadoma poklicali proč. Tako se je
na svojo veliko žalost moral odreči drugovanju. V ženinovo čast je
bil pripravil izvrsten govor, ki naj bi ga imel na sprejemu. Seveda
ga moj svak ni mogel imeti, kajti govor se je nanašal na trajno pri-
jateljstvo med menoj in Atkinsom in moj svak je vedel o meni le
malo. Zatorej se je moral spoprijeti z velikimi težavami. Rešil jih je
tako, da se je v svojem nagovoru obračal predvsem na svojo sestro.
Se vedno imam darilo, ki mi ga je dal, izrezbarjen šilček za svinčni-
ke z Balija.
Wendy je imela tistega dne, ko sem se z njo prvič sešel, oziko
krilo iz tvida. Njeno levo stegno nikdar ni nehalo ljubkovati desne-
ga in obratno. Vse to se je dogajalo pod njenim krilom. Zdela se mi
je popolna tajnica. Poslušala je moj nasvet z razprtimi očmi in pozor-
no, njeni roki sta bili mirno sklenjeni, negovani, nabrekli, debelušni,
rožnati, jedri. Gotovo je imela dejaven in radoveden razum. Svoja
očala si je trikrat očistila s svileno ruto.
Po poroki je moj svak zaprosil mojo drago ženo, naj sname
očala. Pogledal ji je globoko v oči. Omožila si se z dobrim človekom,
je rekel. Osrečil te bo. Ker v tistem času ni nič počel, sem ga povabil,
naj se mi pridruži pri poslu. Ni bilo dolgo, pa je postal moj družab-
nik, tako goreča je bila njegova pridnost, tako predirna njegova po-
slovna pamet.
Wendyjina zdrava pamet, njena čistost, njena pozornost, za naše
podjetje je to neprecenljive vrednosti.
S svojim očesom sem ob ključavnici, slišim njuno cviljenje in
škripanje. Razpoka je črna, le drseče drgnjenje udarja na moj bob-
nič, sikanje in tleskanje njune slasti. Soba pritiska na mojo glavo,
moja lobanja se drgne ob medeninasti, gnusni držaj, ki se ga ne
upam obrniti, v strahu, da bom videl črno vreščanje in strganje
svoje tajnice, zvijajoče se, zlate in slepe, na trebuhu, v džungli mo-
jega družabnika.
258
Moja žena se je đklonlla k meni. Ali me ljubiš? je vprašala. Lju-
bim te, sem izpljunil v njeno zrklo. To bom še dokazal, to bom še
dokazal, kateri dokaz še, kateri dokaz je še ostal, kateri dokaz še
ni bil dan. Vsi dokazi. (Jaz sem se po svoji strani odločil za bolj
prekanjeno, bolj alegorično zvijačo.) Ali me ljubiš? je bil moj proti-
udarec.
Miza za pingpong je bila prekrita s sluzjo. Moji roki hrepenita,
da bi zabili žogico. Moja sinova opazujeta. Spodbujata me. Njuna
zvestoba je glasna. Ginjen sem. Spet se vržem na udarce, na začetne
udarce, že davno pozabljene, tolčem, udarjam, režem, vračam, varam,
kolikor le morem. Žogico odbijem z nosom. Dvojčka me viharno
spodbujata pri mojih poskusih. Ampak moj svak ni noben štor.
Znova zatolče, znova zatolče, daleč na desno stran moje roke.
Spolzi mi, opotečem se, ne da bi kaj videl bolščim v tleskanje nje-
govega loparja.
Kje so moja kladiva, moji vijaki, moje žage?
Kako ti je? je vprašal moj družabnik. Povoj naravnan? Vozli
čvrsti?
Vrata so se zaloputnila. Kje sem bil? V uradu ali doma? Mar je
kdo vstopil, ko je šel moj družabnik ven? Mar je bila to, 'kar sem
slišal, tišina, to prerivanje, škripanje, cviljenje, drgnjenje, klokotanje
in ti pridušeni živalski glasovi? SUšal sem, kako se nataka čaj. Težka
bedra (Wendy? moje žene? obeh? Narazen? skupaj?) so se potre-
savala pod luknjačem. Pijačo sem natakal jaz. Bila je dobrodošla.
Moj zdravnik me je prisrčno pozdravil. Stara sablja, takoj bomo
sneli te obveze. Boš marmorni kolač? Odklonil sem. Ptice so v ptičji
kopeli, je zaklicala njegova bela žena. Vsi so stekli pogledat. Moja
sinova sta spustila nekaj, da je poletelo. Nekoga? Gotovo ne. Nikoli
nisem slišal svojih sinov tako razločno. Žlobudrala sta, se hihitala,
se s svojim stricem željno pogovarjala o svojem delu. Moji starši so
bili tiho. Soba je bila videti zelo majhna, manjša, kot sem se je
spominjal. Za vse sem vedel, kje je, za vsako nadrobnost. Ampak
spremenil se je njen vonj. Mogoče zato, ker je bila preobljudena.
Moja žena je zajemala sapo po izbruhu smeha, kakor je bilo od nje
zaželeno v prvih dneh najinega zakona. Zaikaj se je smejala? Ali ji
je kdo povedal šalo? Njena sinova? Malo verjetno. Moja sinova sta
razpravljala o svojem delu z zdravnikom in njegovo ženo. Takoj
pridem k tebi, stara sablja, mi je zaklical moj zdravnik. Medtem je
moj družabnik napol slekel dve ženski na udobnem govorniškem
odru. Čigavo telo je najbolj nabreknilo? Pozabil sem. Pobral sem
pingpong žogico. Bila je trda. Spraševal sem se, do kod je slekel
ženski. Zgornji polovici ali spodnji polovici? Ali pa si zdaj mogoče
natika naočnike, da bi videl nabrekle ritnice moje žene, nabrekle prsi
moje tajnice? Kako naj se o tem prepričam? Z gibom, z dotikom.
Ampak to ni prišlo v poštev. In ali bi lahko tak prizor potekal pred
očmi mojih lastnih otrok? Mar bi še naprej kramljala in se hihitala,
kot sta še vedno počela z mojim zdravnikom? Težko da. Kakorkoli
že, dobro je bilo imeti zavoj naravnan in vozle čvrste.
Prevedel Branko Gradišnik
259
Knjižne novosti naših sodelavcev
Tomaž Kralj, Drob vesolja, v zodiaku
(Obzorja, Znamenja)
Tomaž Šalamun, Arena
(Lipa)