Zakon o odškodovanji za neopravičeno prestane kazni.
Uže nad sto let je vprašanje o odškodbi za neopravičeno prestane kazni na dnevnem redu v znanstvu, zakonodavstvu in poslednje čase tudi na pravniških shodih zahtevajoč, da se reši. Prirodni in pravni čut tirjata takšnega odškodovanja in ta tir-jatev je tako popularna, da lajik in jurist v isti meri želita, naj se jej ugodi. V nikakem razmerji pa niso s to občno željo dosedanji uspehi na zakonodavnem polji. Vse večje kontinentalne države so si poslednje čase na novo uredile svoje materijalno in formalno kazensko pravo, a razen Švedije, Norvegije in nekaterih švicarskih kantonov niso v svoje zakone vsprejele in rešile našega vprašanja. Ta prikazen plaši in res, če se razmotriva vprašanje, pokaže se, da je jako mnogostransko in da se kar kupičijo težave, rešiti je povoljno.
Težave dela uže to, kako pravno utemeljiti odškodovanje; težavno je določiti meje odškodbi t. j. ali naj obsega le prestano kazen ali tudi neopravičeni preiskovalni, oziroma zavarovalni zapor in, ali naj je odškodovati le izgubo v premoženji ali pa naj je pripoznati odškodbo tudi za prestano sramoto in izgubljeno čast; težave napravlja dalje, kako formalno dognati, da je kedo po krivici kazen prestal, ali z drugimi besedami, kedaj in pod katerimi uveti je pripoznati odškodbo, in naposled je težavno urediti postopanje, po katerem se doseže odškodba.
Pri pravnem utemeljenji odškodovanja je v izpodtiko pojem odškodovanja sam. Vsi recipovani zakoni pripoznavajo odškodovanje le pri doloznem ali kulpoznem ravnanji in nalagajo ga le onemu, kateri je iz zlobe ali nemarnosti komu škodo prizadel. S tega civilnopravnega stališča se pravica do odškodbe ne da utemeljevati. Sodnik, kateri je nedolžnika obsodil, ni ravnal do-lozno, tudi kulpozno ne. Če je to storil, tirja se lahko odškodbo
7
-   98   -
od njega in od države po zakonu z dne 12. julija 1872, št. 112 drž. zak. (sindikatna tožba). A tu nam je opraviti s sodnikom, kateri je celo po zakonu in po prisegi, ki ga veže, obsodbo izrekel, — s sodnikom, ki je po svoji vesti in svojem prepričanji smatral dejanje dokazanim in da je obtoženec storilec. Sodnik je torej ravnal „optima fide", in če mu je prav vodilo, da je bolje deset krivičnikov nekrivimi spoznati, nego li jed-nega nedolžnika krivim, vender prigodi se, da po čudno zapletenih okolnos ih in po mnogih indicijah dobi prepričanje, da je obdolženec storilec, a zakon mu veleva izreči obsodbo. Sodnik torej ni le storil, kar je bil storiti upravičen, ampak storil je, kar je bil po svojem uradu in svoji prisegi storiti zavezan. Sodnik pa zvršuje sodstvo v imenu države in za državo. Če je torej država po svojih sodnikih storila le to, kar je storiti upravičena in državi v prid celo zavezana, ni ravnala dolozno ali kulpozno, in je torej ne zadeva dolžnost odškodbe. Če se kedo temu umo-vanju protivi z navadnim razlogom, da država, oziroma sodniki niso upravičeni ali celo zavezani nedolžnikov obsojati, da se ugovarjati, da tega niso storili nalašč ali iz nevarnosti, a le to jedino utemeljuje pravno dolžnost odškodovati; nego kriva sodba je le nasledek človeške zmotljivosti. Kedor pa le po zmoti koga v škodo pripravi, ravna pošteno in prav, če mu škodo primerno povrne, ne da bi ga zadela pravna dolžnost to storiti.
S tesnega civilnopravnega stališča se torej ne da izvajati pravna dolžnost državna, pač pa s širšega javnopravnega. Kazensko pravo itak spada med javna prava, in država preganja hudodelstvo v javnem interesu. Če je to tako, ni videti, zakaj bi se ne pripoznaval javnopravni značaj škodam, katere država prizadeva po svojem javnopravnem delovanji. Javnemu pravu je smoter javna blaginja, ah javno pravo ne pozna marsikaterih pojmov iz zasebnega prava in osobito glede odškodovanja ne pozna pojmov, kakeršna sta „dolus" in „culpa". Železniška podjetja n. pr. so po zakonu zavezana, da za nezgode dajejo odškodbe, ne glede na to, ali so škodo zakrivili njihovi organi ali ne. Prosta so le, če dokažejo, da je škodo provzročila večja sila („vis major"). Odškodbo nalaga tudi zakon o zavarovanji proti nezgodam v tovarniških in obrtnih podjetjih, četudi je podjetnik nezgode popolnoma nekriv. Istotako mora lastnik lova
-   99  —
odškodovati posestnike, katerim je divjačina napravila škodo, dasi je on sam očividno ni zakrivil. To so analogije za naš slučaj.
Utegne pa nastati vprašanje, ali toliko pomeni, da se državi nalaga odškodovanje iz pravne dolžnosti ? Ali ni za učinek jednako, če se jej nalaga primerno povračilo? Če bi to dvoje bilo jednako, bila bi razprava, ki se je vršila nedavno v državnem zboru o tem, gola pravda za oslovo senco. To pa ni isto. Pri pravni dolžnosti poravnati je vso dokazano škodo, to zahteva pojem odškodovanja. Pri primernem povračilu je pa znesek poravnanja arbitraren. Ta znesek lahko doseže vso škodo, lahko pa tudi manjšo, kakor se zdi primerno prisojevalcu. Recimo, da kedo dokaže škode po neopravičeni kazni 100 gld. Pravna dolžnost veže državo, da mora poravnati vseh 100 gld.; pri primernem povračilu bi se pa lahko zdelo prisojevalcu, da zadostuje 50 gld. in odškodovancu bi ne pomagal še tako jasen dokaz, da je efektivna škoda večja.
Rekli smo tudi, da je težavno določiti meje odškodovanja. Tu nastane najprej vprašanje, ali je pripoznati odškodbo za vsaki zapor, za kazenski in preiskovalni, oziroma zavarovalni, ali pa samo za kazenski. Po načelu odškodovanja bilo bi jo pripoznati za vsaki zapor in tudi še za kračenje časti ali osramočenje, ker marsikateremu je izguba časti najobčutnejša. Socijalno njegovo stališče je izpodkopano, nič ne pomaga, da je nekrivim spoznan. Človeška družba se ga ogiblje in preganja ga dvom, je li svet prepričan o njegovi nedolžnosti. Vender ta škoda je nesomerna in ni ga ravnila, po katerem bi jo bilo odmerjati. Kjerkoli se je dosedaj zakonito uravnalo odškodovanje nedolžnih obsojencev, nikjer se ni v čisli jemala škoda v časti.
Drugače je s preiskovalnim, oziroma zavarovalnim zaporom. Nekateri kriminalisti zagovarjajo odškodovanje tudi za tak zapor in pripoznavata je norveški in švedski zakon. Ne da se tajiti, da je marsikedaj velekrivično postaviti odškodovanje samo za kazenski zapor. Naš kazenski zakon spoznava v § 46, lit. k preiskovalni zapor za olajšavo pri odmeri kazni, spoznava torej, da je obdolženec del kazni prestal s preiskovalnim zaporom. Pravično bi bilo vštevati tudi ta del spoznavajoč odškodbo.
Po novejših kazenskih zakonih je celo moči vso kazen ali njen določeni del smatrati za zvršeno po preiskovalnem zaporu.
—   100   -
Kako je tukaj odmeriti odškodbo? Ali denimo praktičen slučaj. Žensko obtožijo zaradi detoumora; do porotniških sodeb uže sedi nekaj mesecev v zaporu; potem se porotna razprava preloži, ker se izkaže, da ni gotovo, je li porodila živo ali mrtvo dete; spisi se dopošljejo fakulteti in le-ta potrdi ta dvom. Obtožba zaradi detoumora se umakne in obdolženko, ki je uže več mesecev sedela v preiskovalnem zaporu, izroče okrajnemu sodišču, katero jo, uvaževaje predolgi preiskovalni zapor, obsodi zaradi zatajenega poroda v nekaj dnij zapora. Če se pozneje izpriča, da tudi tega prestopka ni bila kriva, — kako krivično je, odškodovati jo le za nekaj dnij kazenskega zapora, za mnoge mesece preiskovalnega pa ne! Toda vzlic vsemu temu je pa v čislih imeti nekaj drugega, kar govori proti odškodovanju za preiskovalni zapor. Jasno je, da bi trpelo izsledovanje kaznjivega dejanja in storilca, ker preiskovalni sodnik bi gledal kolikor moči in večkrat preveč na to, da ne naloži državi odškodbe in sebi odgovornosti, ako se ne dožene krivda obdolženčeva. Res je preiskovalni zapor nekaj pomanklijvega in uporabljati ga je le izjemoma, vender je tudi gotovo, da je večkrat jedini porok vspeha, bodisi da si sodišče drži osebo zločinčevo, bodisi da prepreči dogovore ali odstranjevanje sledov kaznjivemu dejanju.
Kedaj in pod katerimi uveti je pripoznati odškodbo ?
O odškodovanji za neopravičene, od političnega oblastva naložene ali disciplinarne kazni ni govora. Predmet našemu zakonu so le kazni, katere nalagajo sodišča za kaznjiva dejanja, ki jih je nalagati po kazensko-pravdnem redu. Pogoj je, da se po ponovljenem kazenskem postopanji ustavi postopanje, da se obtožba zavrne, izreče nekrivda ali spozna na nižji stavek kazni. Pogoj torej ni absolutna nekrivda; to bilo bi tudi redkokedaj moči dognati. To je tedaj, če se kedo krivim spozna dejanja, katero se objektivno zvršilo ni. Recimo, da koga krivim spoznajo in kaznijo zaradi tatvine. Stvar, o kateri se trdi, da je bila ukradena, a je bila le založena, — eklatanten in največkratni slučaj izkazane nedolžnosti. Ali pa ni tudi tu moči sodnika preslepiti? Ali ni lahko, da je obsojenec po prestani kazni stvar sam tja postavil, kamor misli okradenec, da jo je bil založil, in to iz tehtnih razlogov. Po obsodbi mora itak storilec stvar ali njeno vrednost okradencu povrniti, — na boljšem torej ni s to tatvino.
—   101   —
Ako se vložita istočcfsno prošnja za odpis in prošnja za vknjižbo zastavne pravice, kako je postopati glede prednosti?
(Odgovor na 4. pravno vprašanje v ,Slo-. Pravniku" 1890, št. 3.)
Odgovarjajoč na to vprašanje ločiti je strogo stališče ta-bularnega sodnika od stališča, na katero se bode moral znabiti pozneje postaviti civilni aU celo kazenski sodnik; tabularnemu sodniku je merodavno jedino formalno pravo
Da si madež tatvine izbriše in še odškodbo za prestano kazen pridobi, da stvar, katero je v istini ukradel, na omenjeni način nazaj. Ali pa recimo, da je bil kedo obsojen zaradi umora; na smrtni postelji in da je bolj verjetno, prejemši svete zakramente, pa se kedo drugi javi za storilca in to v okolnostih, ki celo verjetno činijo njegovo samoobdolžbo. Tistega, ki je bil obsojen, spoznajo nekrivim. Ali pa se ne zgodi lahko, da je oni, ki se je sam obdolžil, le uslugo storil obsojencu, morda po svojem nagibu, morda na prigovarjanje sorodnikov ali prijateljev pravega storilca, in storil to uslugo tem laže, ker se poslavlja od tega sveta in se mu ni bati kazni? — Pač pa bi bila absolutna nekrivda tedaj, ako koga obsodijo n. pr. da je nekoga usmrtil, pozneje pa se prikaže namišljeni usmrčenec. S tem pa nočemo reči, da bi se le-to v praksi lahko prigodilo.
Iz vsega tega pa izhaja: če bi se odškodba priznavala le za absolutno in brezdvomno dognano nekrivdo, morala bi država redko kedaj plačati. Ni torej drugače, nego da se zadovolji sodnik le z neko relativno in neverjetno izkazano nekrivdo. Po tem zadobe, in to je temna stran zakona, pravico do odškodbe tudi vsi oni, ki bi jih po starem postopanji oprostili „ab instantia", ali ki po novem postopanji dokaze, zaradi katerih so bih obsojeni, tako omajajo — in tu so možne vsakovrstne zlobne mahinacije — da bi jih sodnik na podlogi tako oslabljenih dokazov ne bil obsodil. Da bode torej v bodoče mnogo pravih zločincev, ki so si svesti krivde, zahtevalo in tudi dobivalo od-
škodbo, ni dvojbe. ^^^^^^ prihodnjič.) ^
—   102   —
zemlje-knjižno, civilnemu in kazenskemu sodniku pa materij alno civilno ali kazensko pravo; tabularni sodnik presoja in rešuje podane vloge le po zemlje-knjižnih zakonih, ne sme pa segati v presojo učinkov in posledic vknjižbe, izvirajočih iz materijalnega prava.
Občni zemlje-knjižni zakon z dne 25. julija 1871, št. 95 drž. zak. veli v § 93., da je za presojo prošnje odločilen tisti trenutek, kedar pride prošnja k zemlje-knjižnemu sodišču; §. 29. istega zakona pa določa, da se prednost vpisa ravna po vpoložilni številki, ki jo je vloga dobila pri zemlje-knjižnem oblastvu; vpisi pa, ki so se zvrših vsled vlog, došlih sočasno ali istočasno, imajo med sabo jednako prednost, in po §. 103. zaznamovati je pri vsakem takem vpisu vpoložilne številke istočasno došlih prošenj z dodatkom, izražujočim njihovo istočasnost. Kako je to zaznambo zvršiti, določa pa § 8. navodila v zvršitev občnega zemlje-knjižnega zakona z dne 12. januvarija 1872, št. 5 drž. zak.
S temi določili rešuje se stavljeno vprašanje za tabularnega sodnika samo po sebi. Ako je torej vsako teh prošenj zase dovoliti, ker so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji vpisa, mora jih tabularni sodnik tudi tedaj, če so vkupe naletele, istotako rešiti in dovoliti vpis, seveda z zakonito, zgoraj omenjeno zaznambo. Ni jedne, ni druge prošnje ne sme in ne more tabularni sodnik odbiti, oziroma omejiti, ker bi tako takoj prekoračil mejo svoje pristojnosti ter sodil uže o učinkih in posledicah vknjižbe, oziroma o materijalnih pravicah, kar je pa jedino stvar rednega pravdnega postopanja. Ako misli in izreče tabularni sodnik, da odpisa ni moči dovoliti biez bremena ob jednem prošene zastavne pravice, potem je razsodil uže „in merito," isto tako pa tudi, če ne dovoli zastavne pravice na celo zemljišče. Tega izreči on ne more; zanj veljata obe prošnji za istočasni; ni jedna ni druga nima večje prednosti in zatorej pred njim tudi ne more izključevati druga druge, ker veljata po zakonu za istočasno vloženi, za vpis torej popolnoma jednakoveljavni. Ako bi on odbil ah omejil to ali ono prošnjo, zavrgel bi tako ob jednem načelo, izraženo v § 29., ali pa bi izrekel, da velja to načelo le za vpis j|ednakovrstnih pravic. Da pa velja to načelo za vsakatero zemlje-knjižno prošnjo, naj se prosi vpisa jednakovrstnih pravic (n. pr.: obe prošnji za zastavno pravico) ali pa raznovrstnih
—   103   —
pravic (lastninske in zastavne pravice), izhaja jasno iz splošnjega besedila §-a 29. zemlj. knj. zakona.
Kakšne pravde pa bi lahko iz tega pozneje nastale, kako bi jih bilo rednim pravnim potem reševati in kedo bi moral nastopiti pot pravde, ne spada več k temu odgovoru in o tem bi bilo treba obširne razprave.
Ovira li zabeležba nameravanega odpisa parcel po smislu i? 3. zak. z dne 6. februvarija 1869, št. 18 drž. zak. eksekucijo glede teh parcel v iztirjanje pozneje zastavno-pravnih vknjiženih tirjatev in za koliko časa?
(Odgovor na 5. pravno vprašanje v ^Slov. Pravniku" 1890, št. 3.'
To vprašanje ni prav jasno; kajti dokler parcele, ki jih namerava kedo od zemljišča odpisati, niso še odpisane, ni jih tudi z ozirom na § 13. zemlje-knjižnega zakona moči zase v eksekucijo vzeti in v tem slučaji torej ni, da bi govorili o ovirani eksekuciji glede teh parcel.
Vprašatelj ima menda slučaj v mislih, ako se na zemljišče, od katerega hoče kedo odpisati nekatere parcele, prične eksekucija na podlogi vpisa, ki pride za zabeležbo ali zaznambo nameravanega odpisa, ter želi odgovora na to, kak vpliv ima torej eksekucija glede onih parcel, ki jih je odpisati, in koliko časa ima zaznamba svojo moč?
V tem pogleduje toliko nedvomno, da eksekucije na zemljišče na podlogi poznejšnje vknjižbe taka zaznamba ne more v nikakem oziru ovirati; zemljišče kot zemlje-knjižno telo se v tem lahko eksekutivno proda in, ako gre vse naglo, kupcu celo v last prisodi in njega tudi za lastnika vpiše.
Drugo pa je vprašanje, ali so bile z zemljiščem vred eksekutivno prodane tudi one parcele, za katere je zaznamovan bil odpis uže pred vpisom, na čigar podlogi se je eksekucija vršila; ali je kupec prodanega zemlje-knjižnega telesa pri ekse-kutivni dražbi kupil tudi te parcele?
—   104   —
Jedro vprašanja tiči torej v tem, kako moč in veljavo ima zaznamba nameravanega odpisa? Tu določa pa jasno zadnji odstavek §-a 3. zakona z dne 6. februvarija 1868, št. 18 drž. zak., da ima taka zaznamba to moč, da poznejšnji vpisi stvarne pravice ne morejo ovirati odpisa.
Vender pa je iz določil omenjenega zakona razvidno, da ima jednaka zaznamba to moč le tedaj, ako se je pričelo postopati po smislu §-a 3 leg. cit. in ako se je to postopanje potem nadaljevalo in završilo po §§ 6., 7., 9. do 12. istega zakona.
Ako se v roku, ki ga določa tabularno oblastvo za ugovor, ni podal nobeden ugovor, ali pa če se je za kak ugovor po §§ 9. in 12. tega zakona razsodilo, da je ugovor proti odpisu neveljaven, onda je prošnji za odpis po smislu § 13. leg. cit. ugoditi ter dotične parcele odpisati ne glede na to, da je bilo zemlje-knjižno telo v tem eksekutivno znabiti uže prodano; kupec zemljišča, ki je moral iz zaznambe odpisa v zemljiški knjigi razvideti, kako je s stvarjo, moral je tudi znati, da nima, če se dovoli zaznamovani odpis, nikake pravice do teh parcel.
Nasprotno pa je jasno, da tedaj, ako tabularno sodišče ni izreklo, da je ugovor proti odpisu neveljaven, odpisa ni moči dovoliti in da je po tem „ipso jure" preminola tudi moč zaznambe, parcele pa so bile z zemljiščem vred prodane.
Vse to je jasno in dvomno je le še, kako dolgo ima taka zaznamba svojo zakonito moč in veljavo?
V § 3. večkrat omenjenega zakona prepušča se tabularnemu oblastvu, da določi primeren rok za ugovor po okolnostih, vender pa ta rok ne sme biti krajši nego 30 dnij. Dokler ta rok teče, mora imeti zaznamba na vsak način v § 3. leg. cit. omenjeno moč, ker pred preteklim tem rokom odpisa ni moči dovoliti, četudi ni nikakega ugovora. A ta moč zaznambe mora trajati tudi še po preteklem tem roku, ker sicer bi, ako zaradi ugovorov nastopi v §§ 11. in 12. istega zakona omenjeno postopanje, predno je moči dovoliti odpis, bilo nedosežno prav to, kar namerava zakon doseči z zaznambo, namreč da poznejšnji vpisi ne morejo ovirati odpisa.
Dokler ni pri kraji postopanje, pričeto po smislu §§ 3., 6., 7., 9. — 11. zakona z dne 6. febr. 1869, št. 18 drž. zak., mora torej zaznamba imeti svojo moč, izrečeno v zadnjem odstavku
—   105   —
§ 3. istega zakona; a ta moč traja tudi še po završenem tem postopanji.
Naravno je, da bode po završenem postopanji vdeleženec prosil brez zamude odpisa po smislu § 13. leg. cit., in ta se mu dovoli ne glede na poznejšnje vpise in tudi tedaj, če je bilo zemljišče uže prodano na eksekutivni dražbi. Ako bi se pa zato nikdo ne brigal ter prošnje za odpis ne vložil, potem je pač jasno, da zaznamba ne more na veke biti v zemljiški knjigi; tedaj pa bode tabularno sodišče po smislu § 29. ukaza pravosodnega min. z dne 12. januvarija 1871, štev. 5 drž. zak., s katerim se je izdalo navodilo v zvršitev obč. zemlj. knj. zakona, in z ozirom na določilo § 58. obč. zemlj. knj. zakona uradoma skrbelo za izbris te zaznambe.
Dokler se torej ta uradni izbris zaznambe ni zvršil, ostane zaznamba v moči in veljavi z učinkom omenjenim v zadnjem odstavku § 3. zakona z dne 6. febr. 1869, št. 18 drž. zak.; kajti samo tam, kjer je veljavi zaznambe v zakonu samem stavljen določen rok, kakor n. pr. v § 55., 58. obč. zemlj. knj. zakona, premine njena moč takoj, ko izteče ta rok; kjer pa ni takega določenega roka v zakonu, ondu velja in obdrži svojo moč zaznamba, dokler ni izbrisana, in za ta izbris mora skrbeti tabularno sodišče po smislu zgoraj navedenih določil uradnim potem.