Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Prusc. (DaUe.) Oglejmo si razne urade posebej; začnimo z okrajnimi glavarstvi. Uradniki okrajnih glavarstev so zastopniki visoke vlade, in njim je med drugim tudi izročena skrb za prav uspešno germanizacijo. Naši ubogi slovenski sinovi tega zaupanja pri visoki vladi nimajo, in zatorej sedijo na teh imenitnih mestih večinoma le nemški plemiči. Jeden jedini slučaj nam je znan, da je sin slovenskega štajarskega kmeta si izvolil kruh pri okrajnem glavarstvu; a kmalu je videl, da tam ne pride dalje, in obrnil se je raje k drugemu stanu, v katerem ie zdaj visoko čislan. Tako pri celi politični upravi na Stajarskem v resniei ni niti jednega slovenskega uradnika. Kakor je delokrog okrajnega glavarstva obširen, tako pomenljiv in v narodnem oziru za nas poguben je njegov upliv. Pritisk njegov čuti okrajni in krajni žolski svet, okrajni in občinski zastop, in gospoda okraj- nega glavarja pohvalen, preteč ali karojoč pogled oziroma moralen nemil sunek pod rebra ali dobrohotne opomine in blage poduke je že dozaal vsakdo, kdor je bil ud jedne ali druge gori navedenih korporacij. Občinski predstojniki vedo o tem menda največ pripovedovati, kakor n. pr. jareninski, ki se bojuje za slovenski poslovni jezik.N Skratka germanizujoči upliv okrainili glavarstev se da zasledovati dol do občinske table in do izveske, ki jo ima črevljar na steni. In ravno o teb še par besed. Najvišji politični urad na Dunaju, to je minister-ritvo za notranje zadeve je izdalo pred par ieti ukaz, da ima vsak obrtnik vidno naznanjeno imeti svoje ime in obrt, dobro poznajoč slabost Slovencev, da kaj*radi pokažejo tujščino, kolikor je znajo ali tudi ne. Sicer je otročje in smešno, hoteti na tak način število Nemcev si povečati, kajti to nemštvo je vendar le za oko; ali resnica je tudi, da se naša vlada takih sredstev poslužuje, češ, da je vsaj na videz več Nemcev; čemu bi pa inače pri ijudskem štetju dajala zapisavati občevalni, ne pa materni jezik, ko vendar prvi za statistično vedo nima nobene vrednosti, kakor pri ljudskih štetjih tudi nobena država vse Evrope ne da določevati občevalnega jezika ? Napisi, koje smo vzeli v misel, so na Spodnjem Štajarskem večjidel nemški; zgornja Savinjska dolina je v tem oziru najčastnejša; žalostno pa je po Slovenskih goricah. Tukaj je čisto slovenski napis bela vrana; k večjemu če vidiš za debelo pisano nemščino našo milo slovenščino v suhih, drobnih črkah. Prava podoba naših narodnih razmer! Dragi moj! Ali ne veš, ali pa že ne čutiš več, da ima tebi, ker si Slovenee, na prvem mestu biti vedno slovenščina, nemščina, če že ne moreš brez nje biti, na drugem, ker je jezik lujcev. Ali bi se ti dopadlo in zdelo prav, ako bi sin pri gostiji na prvo mesto posadil kako tujo žensko, svoji lastni materi pa odkazal mesto tam doli pri zadnji mizi? Bodi pošten, ne daj se zapeljati, da zaničuješ svojo mater, svoj jezik! Saj vendar stara prislovica pravi: »Jeden Bog, jedna vera, jedna mati, jeden jezik!« Dobro si jo zapomni, če ti še ni bila znana, in globoko si jo vtisni v srce! Veruj, da se kot Slovenec z nemškim napisora pred svetom onečastuješ; sicer se ga naši prusaki vesele, ali poštenjaki te zato zaničujejo. Tudi smešijo se često naši ljudje z nemškimi napisi, kajti čitajo se včasih take spakedrije in neumnosti, da se neliote vsili misel: »Osel, ki vserau svetu oslarijo prodaja.« Gotovo ni preostra, če se na tabli čita: »Jozef N., Gastbauer und Fleišbirt«. Oslani torej pri svoji slovenščini, katero znaš in katere se ti ni treba sramovati; le v Cast ti bo. Saj tudi Nemec ne sili po drugem jeziku, tudi Francoz ne, pa tudi noben majhen narod ne, in če je še mnogo manjši od slovenskega. Sedaj pa še zastran pisanja osebnih imen ali priimkov. Ge imaš nemški priimek, na pr. Schneider, slobodno ga pišeš nemški; če pa imaš slovenskega, na pr. Potočnik, piši ga tudi slovenski, ne pa Pototsehnigg, kar je cvet neumnosti. Le poslušaj! Praded tvoj je imel svoj kos zemlje in tudi bivališee ob potoku; zvali so ga radi tega Potočnika in ime mu je ostalo. Tvoj praded je bil Slovenec, Ijudje, ki so ga krstili, so bili Slovenci, beseda potok je slovenska kakor tudi ime Potočnik, katero se torej ima pisati slovensko, če bi naj bilo pametno pisano. Slovensko abecedo poznaš, saj si hodil v šolo, in torej veš, da za peti glas tvojega imena služi črka č, za zadnji pa k. Vse drugo pa je neumnost, kajti kakor Nemci nikdar niso pisali in tudi sedaj ne pišejo po slovenskem pravopisu, tako tudi Slovenci ne po neraškem. Dobro vemo, da je ministerstvo za notranje zadeve izdalo ukaz, po katerem se imajo osebna iinena pisati, kakor so pisana v krstnih knjigah od stare dobe, t. j. od dobe cesarja Jožefa II. naprej. Pod tem cesarjem pa se je moralo na vse kriplje nemčevati in tudi slovenska imena so se izpreminjala, in tako so nastala, kakor se da po starih listinah dokazati, iz Goričnik Bergmann, iz Tresoglav Schiittelkopf, iz Ševeder Schonvvetter, iz Sršen Sehrschon, iz Breg Wreg, iz Krničnik Karnitschnigg, iz Vovšek Wouschegg itd. Ministerski ukaz veleva torej z drugimi besedami, da se imajo slovenska imena kolikor jih je dosedaj že pisanih nemški, nadalje lako pisati. Glede na to opozarjamo, da ima vsakdo pravico zahtevati, da se v krstni knjigi zraven ponemčenega imena otrokovega postavi ime v pravi slovenski obliki. Doličnemu otroku lahko služi potem le popravljena oblika imena. Sicer pa se nikomur, kogar ime je v krstni knjigi popačeno, ni bati, da bi, če piše svoje ime pametno, radi tega se mu pridržala dedščina, ki jo ima dobiti po kakern zlatem stricu v Ameriki. Ali }e dotičnik pravi dedič ali ne, se že da dognati. Da se še jedenkrat povrnemo k izveskam. Obrtniki, trgovci in drugi, ki imate nemške napise! Dajte je popraviti ter imejte v časti, kar je vašega. Kdor hoče obogateti, gleda na krajcarje; in mi Slovenci moramo, ako se nam sedanje neznosno stanje naj kedaj obrne na bolje, začeti gledati na najmanjše stvari, še mnogo manjše od napisov na izveskah. Za desetice, ki je utegne to tega in onega stati, naj mu ne bo žal; položil jih je narodu na oltar. Drugi zavedni Slovenci, ki izvesk nimate, in razumniki, vi pa uplivajte na one, podučite jih in ne dajte jim miru, dokler niso narodu našemu dali, kar je narodovega!