R. Maister:
Snubači.
Mej, oblaki, bratci večni, kam tak burno se drvite črez poljane solnca lačne, črez gorice zime site?
In bahato, kakor v praznik, bele halje ste odeli in peresa petelinja za klobuke si pripeli.
In* se dolge sive brade z vetrom ste si počesali, da bi, gizdalini, danes mlajši bili, bili zali.
In za vami še en bratec zasopihan težko hrka in harmonika brenčeča trdo mu po hrbtu trka.
Vi, oblaki, ste snubači! O, jaz vem, kam se drvite: po nevesto lepo, mlado na jadranski jug hitite.
Hitro nam jo pripeljite! Komaj čaka že žemljica, da Pomlad — nevesta gorka mrzla ji poljubi lica.
Hitro nam jo pripeljite! Pisano ji damo balo, bala bo iz samih cvetov, solnce bo na njih sanjalo.
»Ljubljanski zvon" XXXIV. 1914  4.
154          Ivan Albreht: Prva postaja. — J. R. Glaser: Večer v planini.
Pisano ji damo balo, solnce bo na nji sanjalo, solnce bo na nas sijalo in z nevesto se igralo.
Ivan Albreht:
Prva postaja,
„lNe moči mi s solzami nog, ne briši jih z lasmi, saj kdor živi, ta ni ubog — ne boj se Magdalena!" —
„Ah, Rabi, ti
moj večni, ti moj Bog . . ."
In kakor v snu o mladih dneh ji pal je z lic, iz duše greh . . . In dvignila se je do njega, do čela in do ust. —
Tedaj so vstali farizeji in z divjo jezo so zbežali. In Izrael ju je proklel.
J. R. Glaser:
Večer v planini.
v
Z»e je med veje
mrak zašel,
več izplesti se ne more;
glasno, glasneje
zvon zapel
je iz doline k nama v gore . . .
Zadnji zvok iztrepeta, vse v tišini eni sami; tiha ti ob moji rami, kakor da več nisva dva . . .