Alenka Glazer
946
Alenka Glazer
V ZNAMENJU SONCA
M AR JI
na prezgodnji grob
LAČNA
Tvoja samotna mama te je pod srcem nesla skozi temen gozd. V mukah te je rotila: Ne še zdaj. Ne tu. Potrpi. Počakaj, da pridem do ljudi. Babica v bolnišnici te je vzela na roke: Prava princeska. A oče ni položil dlani na tvoje čelo. Ni te pobožal z očmi. Nisi poznala glasu iz njegovih ust. Ob prepolni dojki si ostala lačna.
JUTRI
Mami si rekla: Jutri bom nesla na grob sveže rože. Ko spravimo krmo za ovce. Domov grem. Vzhaja polna luna.
947
V ZNAMENJU SONCA
Je vanjo padel goreč obroč? K obodu se zliva krvava gošča. V prednočje poči. Fantovska glava se skloni v naročje. Ranjeno deblo navznoter vzdrhti. Gomila bo jutri sveže vzcvetela.
TRENUTEK
Si v tistem trenutku
čutila strah?
Te je zagrnila noč?
Si slišala glas?
Žena je vpila:
Rešite ga,
pob je še živ!
Pred poslednjo pričo
si zaživela kot pob.
Čeprav le za hip.
Ti je zadnji trenutek
odprl pogled nazaj
in si se vrnila
v prejšnjo podobo?
Vanjo si verjela.
Ti je odškrnil
za hipec pogled naprej?
V ZNAMENJU SONCA
V znamenju sonca si bila rojena.
V tebi je gorelo najvišje poletje. Po žilah ti je plala jasna sončna luč.
Še smrt ni mogla zbrisati ne z brade ne krog ust žara samozavesti:
Alenka Glazer
948
ohranila si svoj obraz.
Pustila ti je hrbtenico.
In srce.
Le oči,
ki je iz njih sijala
kdaj žalost
in včasih tudi strah,
ti je zaprla.
OVCICE
Pred menoj je tvoja gomila. Ne čutim te tu. Tu je zemlja, v njej pepel. Slutim te blizu, nekje nad sabo. Hkrati si daleč. Kakor da paseš ovčice oblačke. Zgrinjajo se okoli tebe in ti jih vodiš s svojim ovčarjem, zvestim čuvajem, vse mehkorune, drobno skodrane.
IZ SANJ
Od vsepovsod si mi nosila tihe spominke: za našo mamo, našo babico. Nekoč sem želela sestrico, hčerko. Iz mojih otroških samotarskih sanj si nenadoma stopila ti.
949                                                                               V ZNAMENJU SONCA
Kakor v pravljici si mi prinesla izpolnjenje. V krutih sanjah zaman beračim za tvojo vrnitev.
NE BEDI
Odšla si v prvem svitu.
In čujem, ko mi praviš:
Ne bedi pri mizi, ne čakaj
na mojo uro odhoda.
Saj dobro veš,
da sem zmerom rada
vse napravila sama.
In to da čutim:
prav narahlo
si se dotaknila
mojega naročja.
Kakor otroček -
z ročico seže
k maminemu krilu
in v istem hipu
pobegne stran,
sam, sam. Čisto sam.