FRIDOLIN ŽOLNA

Dvanajst

kratkočasnih zgodbic

n.

V LJUBLJANI .1923

NATISNILA IN ZALOŽILA
ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA

U % ■ Mo

VSE PRAVICE PRIDRŽANE.

državna
(LICEJSKA KNJIŽNICA)
l  v LJUBLJANI.

030000

Sik-

SPLOŠNA KNJIŽNICA: 21

Vojna legenda. ^

i.

Daleč od šumnega, varljivega sveta v pro¬
strani gorski krajini, kjer se mejita Bosna in Dal¬
macija, je zadovoljno živel na majhni domačiji
kmet Lovro Jovič. Imel je — oproščena bodi be¬
seda! — ženo in je imel troje otrok. V staji mu je
stalo dvoje govedi in nekaj drobnice. In še mu je
bila v veliko pomoč mršava kljusa — na njenem
hrbtu je spravljal vsako drugo sredo v bližnji trg
tovor drv. Pol tovora je nasekal v svoji šumi, pol
v sosedovi, bogme, grešniki smo vsi!

V trg sta imela s kljuso pet ur hoda; nazaj
jih je bilo sedem, ker jima je pot šla navkreber.
Drva je prodal, a za izkupiček kupil kave in slad¬
korja. Ostale skromne potrebščine života so vse
pridelali doma. In je nad njim in nad njegovo hišo
Počival blagor nebes.

Bil je Lovro Jovič pobožen človek. Ne, kakor
so pobožni v naših krajih, da bi znal in žebral ne-
broj daljših in krajših molitvic. V oni krajini ni
šole, da bi se učili te robe. Do cerkve je bilo dve
uri, ondu je gospodaril častni fratar, franjevac
2  junaškim brkom — kakor črno jagnje mu je
visel brk izpod nosa navzdol.

3

1 *

Častni fratar je bil dušam .svojih ovčic do¬
ber pastir; pa je bil zanesljiv svetovalec v gospo¬
darskih stvareh tudi, lečnik‘v vseh boleznih od
obsedenosti do srdobolja, in je bil svojim žup-
Ijanom neustrašen glavar, kadar se je bilo treba
zoper volka ali hajduka oprijeti puške ali noža.
Za učenje molitvic na izust ni v onih krajih prave
prilike.

Molitvice — da povem resnico — ni znal
Lovro Jovič niti ene.

Ali čemu molitvic, ko se je ves sleherni dan
neprestano spominjal ljubega Boga! Vsaka druga
beseda mu je bila »Boga mi« in »Boga ti«, »ako
Bog da« in »hvala Bogu«. Tako mu je bila vsa go¬
vorica nič drugega nego sama dolga molitev, pa
naj se je menil — oproščena bodi beseda! — z
ženo o deci, naj sta moževala z mršavim konjem o
kupčiji, naj je v trgu pazaril z ago za drva ali
naj je govoril sam s seboj.

Pokusil je slivo in si dejal:

»Bogme, rakija bo letošnje leto ljuta, ako Bog
da. Ali je bo premalo. Bogme, treba bo vzeti sliv
za eno kad ali dve pri sosedu — niti zapazil ne bo,
hvala Bogu!« •

In niso bile te besede pred ljubim Bogom nič
slabše zapisane, nego da je izmolil najdaljšo mo¬
litvico na izust ali iz knjige, spisane od vešče
cerkvene roke.

4

II.

Vnela se je vojna in se je razpasla pošast pa
je tudi Lovru Joviču prišel glas: Hajdi, brate,
treba v vojake!

Ni se upiral, ni pomišljal; kamor so mu po¬
kazali, je šel — stopil je, kamor so ga porinili,
sedel je, kamor so ga posadili. Le včasih se mu je
zazdelo, da prav ne ravnajo z njim, ko ga sujejo
in psujejo, ki je človek, ustvarjen po božji podobi.
Mislil si je, da ne molijo pravega Boga in ne po¬
znajo prave vere, in se mu je videlo zaslužno delo,
da jim ozmerja vero in krst in post. Pa le v mislih.
Kajti bil je priprost poljedelec, a vendar zdravega
preudarka in ni maral, da karajoč drugega udari
samega sebe s preglasno besedo.

Videl je v vojakih mnogo novega, naučil se
je čudakoristnih stvari.

Bogme, ali bi znal častni fratar daleč tam v
domačem kraju odgovora, če bi strogi cuksfilar
zarežal nad njim in ga vprašal na mah: »Koliko
delov ima maliher-lepetirgevera?«

Boga ti, nekoji niti brojiti ne znajo, kamoli
da odgovore na tako pitanje!

Ali Lovro Jovič zna brojiti pa se je tudi. na¬
učil : »Maliher - lepetirgevera ima sedem delov,
hvala Bogu!«

Cuksfiler je bil uncut in še je vprašal: »Povej
mi, brate z dolgimi ušesi, zakaj ima maliher-lepe¬
tirgevera sedem delov, he?«

5

Pa je vedel moj Lovro Jovič tudi temu vpra¬
šanju odgovora: »Zato, ako ne bi imela sedem
delov, ne bi bila cela.«

In to je istina kakor pred Bogom.

Polk se je tedaj mudil na Reki, v bogatem
trgovskem mestu ob Jadranu. Menaža je bila bolj
pičla in kadar jih je mučil glad, so si pomagali,
kakor so znali.

III.

Nenadoma pa se je moštvu izboljšala hrana
in so ugibali in so uganili: skoro nas poženo na
fronto. In je brez govorjenja in brez sklepanja po
goli naravni sili zavladalo geslo: Žuri se, da živiš,
dokler živiš!

Tiste dni so se čuda množile tatvine, prime¬
rilo se je tudi par ropov. Storilci so bili vsakikrat
vojaki — toda vojak je podoben vojaku, poišči si
pravega, kar vseh ne moreš zapreti! .

I moj Lovro Jovič se bi bil rad žuril in živel,
ako Bog da, in mu je naneslo, da mu je v gneči
pri stojnici ostalo v rokah jabolko in ga ni mogel
plačati zaradi prehude gneče, hvala Bogu! In se
je žuril, da živi, in je ugriznil v jabolko. Zuril se
je, da živi, in je grižljaj pogoltnil — ali ni bil
dober. Ugriznil je z druge strani, bogme tudi z
druge strani jabolko tako — naj ga uživa satanas
peklenski! — E, trgovci na Reki so čudni ljudje:
iz mila delajo jabolka in jih lepo pobarvajo ru¬
meno in rdeče, da jih fantje kupujejo dekletom.
Ali jed niso dobra. —

6

Gori visoko nad Reko in nad morjem se dviga
beli Trsat. Tam stoji in gleda daleč čez sivo mesto
in sinje morje slovita cerkev čudodelne Majke
božje.

Pri tej cerkvi je stal na straži moj Lovro
■Jovič in je bilo vroče kakor v peči.

Pa so ga pobožne misli zvabile noter v mračno
in hladno cerkev, da se pokloni čudodelni podobi.
Naslikal jo je bil sam apostol Luka in kdor se v
stiski s polnim zaupanjem obrne k njej, vsakdo,
pravijo, da je uslišan. Tako ne zna slikati danes
noben slikar. Cerkev je polna dokazov čudodelne
pomoči, razodete na morju in na kopnem. Ume¬
telno sestavljene jadrnice vise z obokov, slike na
stenah kažejo in pripovedujejo nezaslišane stvari,
dragocen nakit iz zlata in srebra, iz žlahtnega
kamenja in iz pravih biserov priča o meri sile in
o meri pomoči.

Pa se je moj Lovro Jovič poklonil čudodelni
Podobi v sijaju zlata in srebra, v blišču biserov in
dragega kamenja in je govoril tako:

»Majčica božja, ako znaš Boga, veruj mi,
siromak sem, tužna mi bosanska majka! Ali sem
Pošten človek, tako ti Boga! Pa sem i tebi vsak
čas dajal čast in slavo. Drugi so uncuti, bogme,
tebe psujejo, Majčica božja! Evo mene Lovra
Joviča, jaz te ne psujem nikdar, razun ako bi bil
Pijan, hvala Bogu! Pa kako bom pijan jaz jadni
človek, ko nimam ni za luk pare v žepu. Majčica

7

božja, pomozi mi! Znaš, kaj ti pravim — oni bi¬
serni džerdan mi lahko daš z vrata. Lepa si,
bogme, i brez džerdana, lepa kakor rdeče jabolko
na zeleni grani. Ne misli, da te varam, nego je
istina! In tako mi vere, nikomur ne bodem nič po¬
vedal. Zakaj ako bi povedal, vsi uncuti bi prišli in
bi tudi hoteli. Pa te uncuti kolnejo in psujejo pi¬
jani in trezni. Jaz pa te ne bom niti pijan, ako
Bog da.«

Take molitve še ni bila čula cerkev trsatska.
In ni bilo .tačas druge žive duše v cerkvi.

IV.

Še isti dan so ga imeli, prijeli so ga, ko je pri
zlatarju na Corsu prodajal biserno ogrlje s čudo¬
delne podobe na Trsatu.

Vojaška patrolja ga je gnala v zapore; bili so
zelo ogorčeni in so ga suvali s puškinimi kopiti:
»Budalo bosansko, da gre in na Corsu prodaja
dragoceni džerdan!«

Še bolj je bil ogorčen vojaški sodnik, ko mu
je moj Lovro Jovič razlagal stvar. »Znaš, gospo-
dine poglaviti, lahko mi veruješ, da džerdana ni¬
sem ukral,« — in se je zaklel, naj pri tej priči
oslepi in onemi, strela ga naj ubije in zemlja požre,
če je laž njegova beseda. Nego mu je džerdan po¬
darila milost Majke božje. Siromak je in se ji je
poklonil pa se ga je usmilila. S svojima lastnima
svetima rokama si je odpela in snela džerdan z
belega vratu in mu ga dala: »Evo, brate! V do-

8

brem zdravju da mi ga uživaš! Uncut oni, kateri
bi ti ga zavidal!« In se je zaklel: na Veliki petek
naj je meso rodnega sina, ako ni vse tako res. In
je to najhujša kletev kar jih zmore ponosna Bosna.

Vojaški sodnik ni bil naše vere, njegovemu
nosu ni dišal bosenski človek, ljutila ga je opra-
vičba jadnega Lovra. Ali ni mogel drugače in je
nenavadni dogodek sporočil generalu.

General pa je bil stara poštena grča, vojaki
so mu bili kakor deca in poznal je in čislal vojake
iz Bosne. Poslušal je sodnika pa je mežiknil z
desnim očesom — tako je imel navado — in
je dejal:

»Mladi prijatelj, stvar ni tako preprosta, ka¬
kor mislite. Mož se zagovarja s čudežem. Čudeži
spadajo v resort svete cerkve. Treba, da slišimo,
kaj poreče Prevzvišenost.« Ljubil pa ni Prevzvi-
šenosti, ker je sumil, da Prevzvišenost pošilja na
Dunaj tajna poročila.

Sešla sta se in general je Prevzvišenemu raz¬
ložil izredni dogodek. Prevzvišeni se je ljudomilo
smehljal in je mižal — zoprno mu je bilo gledati
generalsko mežikanje z desnim očesom.

Pa ko je general končal, se je Prevzvišenost
zamaknila v sklenjene prste svojih belih rok in je
Izjavila počasi in s preudarkom: Po naukih svete
cerkve da so se čudeži godili in ni ovire, da se še
gode. Objektivno da tedaj ni nemogoče, kar pri¬
poveduje mož. Vendar ni običajno in je zato ko-
m aj verjetno, da bi bila Mati božja na tak nepo-

9

sreden in tako rekoč v imovino cerkve posegajoč
način izkazala svojo milost. Materi božji da je na
razpolago dovolj drugih, korektnejših potov: do¬
bitek v loteriji, nenadna dedščina ...

»Prevzvišenost,« ga je prekinil general, »pa
če mož ne stavi v loterijo in če nima bogatih so¬
rodnikov — kako naj zadene, kako naj deduje?«

»Pri Bogu ni nič nemogoče!« je dejala Pre¬
vzvišenost s povzdignjenim glasom.

V.

General je ukazal, da se džerdan vrne cerkvi
in Lovro Jovič s prvim transportom pošlje na
fronto: če mu bo tudi tam Majka božja enako
mila, dobro zanj!

V dnevnem povelju pa je dal razglasiti mo¬
štvu: Pod najstrožjo kaznijo je moštvu prepove¬
dano in naj se nikar ne predrzne, da bi prosilo
Mater božjo trsatsko za katerokoli dragocenost,
ki jih ima na sebi. Niti ne sme pod najstrožjo
kaznijo moštvo sprejeti takega darila, pa da bi
mu ga ponujala Mati božia trsatska i sama od
sebe in brez prošnje. Kajti Mati božja trsatska,
po merodajni izjavi Njegove Prevzvišenosti, sploh
nima pravice podarjati onih dragocenosti, ker
niso njena last, ampak so last cerkve.

•a a

10

Popotna romantika.

Bil je dolg in jako dostojen gospod, ki je
vstopil na postaji, kakršnih se vrsti ob oni progi
na vsakih osem minut ena.

Sedel sem v kupeju sam. Prostora je bilo te¬
daj v izobilju, pa si je vstopivši gospod vendar
izbral sedež baš v mojem koncu, s svojim kolenom
nasproti mojemu.

Izredno prijazno se je useknil in odkašljal,
dal duška svojemu vsesplošnemu zadovoljstvu še
z rahlim žvižgljanjem in ko je tako na neprisiljen,
zahtevam dobrega tona docela ustrezajoč način
ustvaril ugodno razpoloženje za razgovor, mi je
segel v roko in z vljudnim naklonom razodel, da
ie poverjenik — imena nisem razločil.

Poverjenikov je vsake vrste. Ta je spadal
vsaj med one z manirami in je bil tudi zabaven.
Pad sem ga poslušal, ko je otvoril jez svoje zgo¬
vornosti in mi enolično vožnjo krajšal, pripove¬
dujoč tolovajščine, kakršne da se dogajajo na
Progi, ki smo se baš po njej vozili.

Skozi kupejno okno je pokazal proti vasi —
izza košatega sadnega drevja so ji zvedavo ku¬

lt

kale bele hiše na mimo Sopihajoči vlak — in je
dejal, da v tej vasi ne najdeš izlahka žive duše,
da bi nosila moške hlače na bedrih. Do malega ves
moški svet da je zaprt, pičli ostanek pa da se s
primernim prizadevanjem žuri, da si skoro pri¬
služi pravico do enakovrstne preskrbe. Že v mir¬
nih časih da so bili ti kraji razvpiti, razvpiti v ne¬
ugodnem pomenu besede. Dva orožnika na primer
sta ondile na patrulji izginila kakor kafra. Pa
kafra zapusti vsaj kaj duha, orožnika pa nič, čisto
nič, kar nestalo ju je brez duha in sluha, brez glasu,
brez sledu. Kako v živo si lahko predočuje olikan
človek neizmerno tugo obupanih vdov, pretresljivi
jok nebogljene dece — siročadi, zapuščene brez
sredstev! •

Z roko si je šel prek oči, vzdihnil: »Da, da!«
in ugotovil, da je na svetu obilo gorja. Ali — je
pripomnil — s pravo preudarnostjo bi si mogel
svet olajšati dober del gorja, ki ga tare. Žal, da
je ta preudarnost še preredko zasejana v mili
naši domovini...

Prevzele so ga žalostne misli. Toda z odločno
kretnjo roke jih je zopet odpodil in povedal, da je
tudi župnika iz te vasi ubila brezbožna roka. Fin
je bil gospod, častivredno pošteno lice, pa tudi
s preudarnostjo oblagodarjen, kajti je bil zava¬
rovan na smrt in doživetje po tarifu Id, kar nudi
neprecenljivo tolažbo tako potrtim svojcem raj¬
nika, kakor tudi blagopokojniku samemu v zadnjih
bridkih trenutkih, to pa zlasti, ako je prizadeta

12

zavarovalnica zavod, čigar zanesljivost je vzvi¬
šena nad vsak sleherni dvom.

Segel si je za suknjo v notranji žep, pa si je
Premislil, požrl je slino in se zopet s prazno roko
Vr nil na dan.

»Ah!« je dejal, zamahnil z roko in dodal:
»Ha!« — Z zaupnim glasom je potem nadaljeval:
»Takšen je tukaj svet! Železniški čuvaj bi vedel
marsikaj povedati, toda ima ženo in deco... Fin
mož, v najkrepkejši moški dobi, vročinsko bolezen
ie prestal s sijajnim uspehom, brez slehernih po¬
sledic, jako kulantno — prestana bolezen ni tvorila
nikakega zadržka, Bog ne daj — skratka: pameten,
Preudaren mož.«

Zopet si je segel za suknjo, pa si zopet pre¬
mislil in zgolj požrl slino in zamahnil z roko.

Zagledal se mi je v oči, resen je bil izraz nje¬
govega lica, a hkratu blag in naklonjen. Nasmehljal
se  mi je in mi dobrohotno pokimal.

Bliže se je sklonil in s poltihim glasom mi pri¬
pel razodevati čudne stvari.

Cim solnce utone za daljnim horizontom, čim
se dneva svit umakne mraku in noč razprostre svoja
temna krila — je dejal — tačas se pojavijo iz vasi
todle tihe, tajnostne prikazni. Plazijo se vsaka
z ase od grma do grma, od drevesa do drevesa, a
v sem je cilj proga. Ko je vlak v najhujšem diru,
Se  drzno vzpno nanj. Izbirajo si vozove prvega in
drugega razreda in ako je v katerem oddelku po-

13

samezen človek, temu se pridružijo. Oblečeni so
jako fino, z manšetami in vsem, da ne vzbujajo
suma, časih so celo v uniformi kakor častniki. Nič
hudega ne sluti popotnik — holaj! že mu mole sa¬
mokres pod nos in ga vabijo, da jim izroči goto¬
vino in dragocenosti; pa pobero vse, celo stare di¬
narje, ki se jih drugače nekateri branijo. Vse jim
zaleže. In se jim ne kaže upirati. Eden se jim je
upiral — na eno dve so ga vrgli skozi okno. Po¬
sledice tužne in obžalovanja vredne: pet nedoraslih
otrok, nepreskrbljena vdova v najlepših letih, toda
brez dote! Jako žalostno! Ali po smrti je kes
prepozen!

Prekinil je pripovedovanje in mi dal časa in
možnosti, da sam preudarim grozoto slišanega slu¬
čaja in vso mero z njim združene bede.

Potem je nadaljeval in mi povedal še o dru¬
gem popotniku, ki je bil tako nepreviden in je to¬
lovajem omenil, da se bo pritožil na ministrstvo
saobračaja. Pri tej priči so ga prisilili, da je res
spisal pritožbo takoj in so jo poslali naprej in si
je popotnik s pritožbo nakopal obilno sitnosti in
potov in še občutno globo povrhu zaradi kolkov.
Temu so pobrali tudi obleko, vso do zadnjega kosa,
celo flanelco s trebuha, vsled česar je obolel na
črevesih, kar ga ni le motilo v izvrševanju poklica,
ampak mu hkratu izpodkopalo družabni ugled. Ali
eno korist mu je dogodek s tolovaji vendar rodil,
to je sam poudarjal: služil mu je v dragocen
opomin, kako^ smo sredi življenja v rokah smrti.

14

Poslušal je opomin in storil, kar je dolžnost vsa¬
kega preudarnega moža.

Z velikim zanimanjem sem sledil pripovedo¬
vanju dolgega in dostojnega gospoda.

Poseben občutek je in niti ni neprijeten člo¬
veku, vajenemu le vsakdanje proze, ko takole ne¬
posredno in osebno pride'v bližji stik s pristno
tolovajsko romantiko. Kar gomazelo mi je po
hrbtu in rokah.

Zopet je segel dolgi in dostojni gospod v no¬
tranji žep svoje suknje, a to pot ni zgolj požrl sline
in zamahnil z roko, ampak je prinesel na dan
vizitko in mi jo ponudil v roko. Bila je jako ob¬
sežna in je stalo na njej natisnjeno, da je pover¬
jenik prve, največje, edine in najsigurnejše zava¬
rovalnice. Naklonjeno mi je še pojasnil, kakšna da
ie stvar z njegovim naslovom. Svoj čas so ga nazi-
vali potovalnega inšpektorja. Ali vsesplošni prevrat
se  ni ustavil ob naslovih v njegovi stroki. Pa mu je
Podelila družba naslov poverjenika. Poverjenik, je
dejal, je itak najmanj, kar je dandanes dostojen
človek v naši domovini.

Na bližnji postaji se je najprisrčneje poslovil,
izrazujoč željo in nado, da se skoro zopet vidiva
drugod in se spoznava bliže.

Zopet sem bil sam v kupeju.

Drvel je vlak svojo pot skozi nepregledno
ravnino. Dan se je nagibal k počitku. Rdeča obla
solnca se je pogrezala daleč, tam daleč za prašni
ja soparni horizont. Svetloba dne se je umikala

15


mraku. Seljaki na polju v belih, ohlapnih oblekah
so se ravnali, da končajo svoje trudapolno delo in
krenejo proti domu. Izza vrbovja se pokaže ogenj,
za njim v nejasnih obrisih ciganski šotor. Pokrajina
izgublja barve. Iz tal vstaja noč, višja rase in višja
se razprostira, da s temnimi krili odene utrujeno
zemljo.

Sedim v temi. Mimo spomina se mi vrste pri¬
povedke gospoda poverjenika, čudne so, skoro
neverjetne, toda slične stvari so že stale v listih
— mogoče je vse! Zagomazelo mi je po rokah in
životu in — kdor misli, da pride sedaj tolovajska
dogodivščina, se jako moti.

Ampak mi je zagomazelo tudi po vratu, nehote
mi je roka segla na vrat, Bog svojih ne zapusti in
sta mi palec in kazalec prijela nekaj drobnega,
mehkega. Stopil sem k oknu in pri svitu zvezd raz¬
ločil, kar sem itak že slutil in kar bodi povedano
brez olepševanja in poezije: med prstoma sem
tiščal stenico.

Stenice so bile v vozu!

In jih je moralo biti mnogo, kajti prinesel sem
jih domov, zbral, seštel in uničil štirinajst.

Stenic vobče ne ljubim. Pustil sem kot, kjer
so imele nemara svoje glavno taborišče, in ostal
pri odprtem oknu kupeja.

Prijazno me je božal sveži, hladni vonj trav¬
niškega cvetja, tudi duh akacije sem ločil vmes in
vonj domačega bezga. Zemlja diha, sladak je njen
dih. Mimo hite silhuete dreves, med vejevjem se

16

zdaj pa zdaj pojavlja in zopet skrije razsvetljeno
okno. Stroj siplje iz dimnika roj rdečih isker, v
dolgih progah lete mimo okna, izgubljajo se med
vejevjem v travi, tekmujoč z bledimi kresnicami.

V dehtečo noč se razlega enakomerno, zagr-
ljeno petje žabjega rodu: veveveveveve; v daljavi
zateguje pes, ponoči mu je vse drugačen glas nego
Podnevi, mimo se pomakne skupina’ dreves in gr¬
movja, za en hipec, za dva ujamem par milih
zvokov: ali je slavec? Slavec je bil! Slavec!

Nad vsem se vzpenja črni svod neba, neiz¬
meren, nem, nepremičen in vendar živ v miglja¬
jočem svitu neštetih svetov. In v vesoljnem nje¬
govem objemu se spaja vse v veličastno harmo¬
nijo: temna pokrajina, svetla okna, vonj, žabe,
lajež, iskre, slavec, vlak, stenice ...

Stenic ne ljubim. Narava ljudi je različna, ne¬
katerim so deveta, meni pa se studijo in kakor sem
Pošten, ne morem jamčiti, da mi dogodljaj z njimi
ne bo škodoval na zdravju.

Človek mora gledati na svojo družino! čutil
s em moralično dolžnost, da preudarim, ali ne spa¬
dajo tudi stenice med takozvane nezgode v želez¬
niškem obratu in ali mi potemtakem ne dolguje
železnica iz naslova teh stenic primerno odškod¬
nino za strah, duševne bolečine, zrahljane živce,
zamudo časa in za toplice tudi. Tako sem presodil,
da bi zahteval trideset tisoč in se potem poravnal
na pet.

S P f - knj. St 21.

17

2

Stopil sem drugo jutro k ravnatelju saobra-
čaja in gospodi razložil, kaj se mi je primerilo.

Kazali so veliko radost, da sem jih posetil,
ponudili so mi cigaret in dejali, da jih jako veseli,
da se tudi jaz zanimam za stenice. Stenice da v
istini zaslužijo to pozornost. Povedali so mi, da
imajo vagone, ki so od stenic kar živi. Na tiru da
je stal sam samcat vagon, pa se je pričel pre¬
mikati: premika se, sicer ne tako hitro kakor
ekspres, toda kamniški vlak, so dejali, bi bil skoro
dohiteval. Kaj mu je vraga! Ugibajo, gredo gledat,
preiščejo vagon — holaj! viž jih, premikale so ga
stenice.

Tako so mi pravili.

Jaz pa sem hitel, da se vljudno in jadrno po¬
slovim.

Zbal sem se.

Kajti če jim služijo stenice za obrat, so um
čuti kos, da reklamirajo mojih štirinajst in me še
spravijo v stroške in v izgubo.

a s

18

O Kranjcu, ki mu je smrdel
ves svet.

Koščen kmečki očanec je bil in doma nekod z
Dolenjskega. Pa se je pogajal v prodajalni za nov
klobuk in se rotil pri krstu in duši, kako nazaren¬
sko je drag. Hkratu je sam prodajal oguljeno je¬
sensko lisico in se grabil za glavo in klical za
bričo pekel in vse njegovo prebivalstvo, kako pre-
kvato in preteto premalo mu ponujajo zanjo.

Pa ko je bila kupčija končno sklenjena tako
za  klobuk kakor za kožo in mu je bil še izpodletel
Poizkus, iznebiti se previdno zganjenega sumljivega
oesetaka, je zmajal glavo, pljunil in dejal, da »ves
SVe t smrdi po dreku«.

Kmet je kmet in beseda mu je robata.

Ali je svoj izrek takoj obrazložil z istorijo o
Kranjcu. Bil sem takrat slučajno navzoč in je isto-
riJa  lepa in je vredna, da se priobči. —

Je prišel torej Kranjec v Zagreb in je bil truden
| n Je  na klopi pod drevesi zaspal. Pa so se pritepli
an talini in ga spečega namazali pod nosom z
omenjeno nelepo besedo.

19

2*

In pripoveduje istorija naprej, kako se je
Kranjec zbudil, pa mu nekaj ni bilo prav. Gleda
okoli, duha:

»S kakšnim vragom gnoje Zagrebčani svoje
nasade, da huje smrdi kakor kuga!«

Vstane, gre — glej spaka! — kamor pride, po
vseh ulicah, vseh trgih isti smrad.

Kranjcu se Zagreb zameri pa jo useka proti
domu. Kar peš, je ceneje.

Ga vprašajo doma, kako je bilo po svetu.

»E,« je dejal, »ves svet pe~ dreku smrdi!«
Kajti dedec si ves čas ni bil izmil brka. —

Tako se kritično zapisana glasi istorija o
Kranjcu, ki mu je smrdel ves svet.

In ni slaba istorija.

Pa ko jo obračam in jo gledam, se mi vidi
nekam znana, in še se mi zdi, da ni cela, kolikor
jo je povedal očanec in je zgoraj zapisana.

Kranjec je buča — izključeno se mi zdi, da bi
se bil kar mirno in zadovoljno sprijaznil z dej¬
stvom, da svet smrdi.

Smrad niso vijolice, smrad je smrad, smrad
je grd in je tudi škodljiv ljudskemu zdravju, ni
mogoče drugače. V urejeni državi se ne bi smel
trpeti; ;pa tudi vero kolikor toliko ogroža}

Kranjec je buča in buča mu je gotovo vse to
preudarila in posledki preudarka so bili taki, da
se mu je bridka žalost naselila v domorodnem
srcu. Brka si kajpada ni izmil.

20

Politična vzgojenost in zrelost našega naroda
slovi daleko preko mej domače fare. In zato je
moralo priti, da se je iz bridke žalosti vzbudila na¬
šemu Kranjcu nič manj bridka nevolja, zakaj da
im/na uprava 'roke drži križem in trpi smrad, ki
zajeda telesni in duševni dobrobit prebivalstva.

Vlada — si je dejal Kranjec — ki ji nedostaje
razuma, volje in moči, da ukine smrad in vzpostavi
red, ne spada na svoje mesto.

»Doli s tako vlado!« je razkladal po krčmah
Kranjec.

Brka seveda si ni umil.

In je bil Kranjec poštena duša, kakor so vsi
Kranjci, in mu je ves svet smrdel po onem v brku
m je govorilo iz Kranjca sveto prepričanje.

In tako je bilo povsem naravno, da mu je pre¬
pričana beseda učinkovala prepričujoče in mu va¬
bila pristašev. In ko jih je bilo troje, so se progla¬
sili za stranko in je stranka uspevala in pridobi¬
vala na številu in glasnih grlih.

Pa nikar misliti, da je tudi pristašem smr¬
del svet enako kakor našemu Kranjcu! Le nezado-
v °ljni so bili, nezadovoljni iz kateregakoli vzroka,
Pa jih je družila nezadovoljnost. Eden je bil jetičen,
drugi je imel nezvesto ženo, tretji stanovitnega
mačka, četrtega je dražilo, da drugi več vedo nego
° n - Vsi so bili nezadovoljni, pa si niso lečili jetike,
žene, mačka, pameti; skrbno so marveč gojili
vzrok nezadovoljnosti, da jim ne poide, in so

21


nezadovoljni se družili nezadovoljnemu Kranjcu,
možu s smradom pod nosom, in so z združenimi
močmi udrihali po vladi.

Pa je vlada zaslužila svojo usodo, kajti je res
bila brez razuma, volje in moči.

Imela je mila, imela vode, imela konjsko kr¬
tačo — ne! ni šla, da vzame Kranjca v roke — ne
vem, ali je ta Kranjec sploh bil Kranjec — ni šla,
da ga nasapuni in mu izpere in izkrtači iz brka
drek. Naka! Imela je oči, da vidi, in je imela nos,
da duha, in bi lahko vedela in bi morala vedeti,
kaj da je! Naka! »To ni drek,« je rekla, »ampak
politično prepričanje, ki ga je spoštovati.«

Pa dobro! Pa ga spoštuj!

In je nezadovoljnih ljudi sploh več na svetu
nego zadovoljnih in je stranka rastla, kakor gobe
rastejo po dežju, in je slednjič naneslo, da je
stranka vrgla vlado.

a a

22

O agah in medvedih, o vžigalicah
in popovi hčeri, zlasti pa o indu¬
striji.

Ne vem, ali 'spada stvar v listek ali med
članke, pa kakorkoli, da le pride poklicanim kro¬
gom pred oči.

Gre namreč za industrijo.

Me je bila usoda vrgla za par dni na naš jug,
v  mesto z belimi minareti, mrko kavo in rdečimi
fesi. Imel sem odprte oči in ušesa, v rokah svinč¬
nik, nisem bil skop z vprašanji, a gospoda je bila
ustrežljiva z odgovori, tako se mi je dalo izvedeti
marsikaj.

Je n. pr. pripovedoval gospod okružnik kaj
v em kaj in je dejal, da to ni njegov čef. Prosil sem:
»Kaj je čef?« Pa mi je uprav z jugoslovansko lju¬
beznivostjo odgovoril, da je to merak. čef da je
merak. Zahvalil sem se mu v svojem imenu kakor
v  imenu vseh Slovencev: zdaj vemo, da je čef

merak.

Tako sem potem še doznal, da je efendija
v sak musliman, kateri zna pisati in brati; kdor

23

nosi boljšo obleko, je aga; hadži pa se imenuje oni,
kateri je bil v Meki oziroma je tja namenjen ali bi
se mu vsaj spodobilo romanje v Meko. Hodža da
je muslimanski katehet, vendar ni čisto nič do¬
mišljav in poleg dušebrižništva rad 'še prevzame
službo uradnega sluge: Hodža, donesi kave!

Hodža, loži peč! Hodža, to! in hodža, ono! — in
niti ni treba hodži poljubiti roke.

Tik do mesta segajo prostrane šume, po njih
še prebiva medved kosmatin. Jn so mi povedali
resnično zgodbo o agi, to je o bolje oblečenem
muslimanu, kako je šel lovit medveda. S seboj si
je vzel čivčijo, podložnega kmeta, in mu ukazal:
»Pero,« mu je dejal, »tukajle čakaj medveda! Jaz
grem v kavarno, kadar pride, me pa pokliči!«

Pero čaka, res prikobaca medved, ugleda
Pera, holaj! — koj pokonci in nadenj. Pero za
debelo bukev, medved za njim in sta se lovila
okoli bukve. Slednjič se je Peru posrečilo, da je
zgrabil medveda za eno taco, zgrabil ga še za
drugo in ga držal, kolikor so mu dale kite, bukev
pa je bila vmes.

»Aga, čuješ, aga, medved je došel!«

Aga polagoma popije svoj četrti fildžan in
pride.

»Pomozi mi, aga, ako znaš Boga! Primi ga za
šapo, eto ti jo, in še za to. Dobro ga drži, tako ti
turške vere! Bogme, junak si! Pa pleši zdaj ti z
njim okoli bukve, da grem jaz v kavarno!« —

24


In elektriko ima mesto tudi in jo ima naprav¬
ljeno na dež. Ob suši sediš v temi; kadar pa zdravo
Uje, žarnice zažare, da je veselje.

No, niso te stvari poglavitne, le razodevajo
naj, koliko različnega zanimivega gradiva nudi
n aš jug zvedljivemu sodobniku.

Pa sem bil poleg drugih posebnosti zapazil
koj prvi dan: vsaka moška glava puši, a nikdo
nima vžigalic. Le drug preži na drugega in na
gorečo njegovo cigareto, da ob njej zapali svojo.

Dejal sem si: za hip je pač pošlo todle blaga
te vrste.

Toda sem se motil, vžigalic ni nedostajalo.
Jugoslavija ima pet tvornic za vžigalice, naj večja
teh tvornic pa je baš v mestu, ki o njem pripove¬
dujem, in je imela v svojih skladiščih uprav veli¬
kanske zaloge. Sam sem jih videl na svoje oči in
sem gledal vse proizvajanje, kako poteka od
smreke v šumi do parafinirane vžigalice, od gr¬
čave bukve do zamota škatljic, opremljenega z
državnim poreznim znakom. In me je po tvornici
spremljal osebno odposlanec beogradske državne
uprave, vrlo ljubezniv mlad srbijanski gospod, ki
Je  ondi užival dnevnice in prigovarjal tvornici, da
v  Prid državnim porezom poviša svojo produkcijo.

Dejal je, naj pozdravim vse Slovence.

Tudi ravnatelj tvornice je bil vrlo ljubezniv
človek, ali je tožil, kako težko je dobiti potrebnih
kemičnih snovi...

25


Počasi se mi je pričelo svitati in sem uganil
in se uveril, zakaj ondotni narod ne uporablja vži¬
galic. Vžigalic je bilo, bogme, dovolj, ali tužna ti
majka, brate, vžigalice so bile take, da niso gorele.

Pred par meseci je bil položaj še kolikor to¬
liko ugoden. Vzorne in brez madeža sicer niso bile
vžigalice niti tedaj, vsaka se ni vnela, ali na šest
do osem jalovih je vendar prišla, ako Bog da, ena
dobra, da si zapalil si cigareto pa mirna Bosna. In
za deset dobrih v vsaki škatljici ti je, brate, tvor-
nica celo jamčila.

Ali sedaj — bolj in bolj primanjkuje potrebnih
kemičnih snovi, proizvajanje pa se je po hvale¬
vredni državni vzpodbudi pomnožilo — tako ti
Boga, brate, sedaj se ti ne vname ne ena iz vse
škatlje! Džaba tvoj trud, džaba tvoji upi! Džaba
je zastonj. To je fakat! In tod tiči vzrok, zakaj
narod v senci belih minaretov, mrke kave in rdečih
fesov ne uporablja vžigalic.

V prijaznem razgovoru z ravnateljem sem se
rahlo doteknil te činjenice.

Ravnatelj je jako izobražen človek, ni mi za¬
meril moje opazke. Tužna senca mu je izpreletela
inteligentno lice, pa sem tudi brez besede razumel
njegovo bol.

Enako sem spoznal, da niti državnemu odpo¬
slancu, ljubemu mi prijatelju iz Beograda, ome¬
njena činjenica ni docela po volji. Dejal je, da se
mu zdi, da je njegovi misiji v prijaznem tem mestu
kraj in da se mu bo skoro povrniti, odkoder je

26

prišel. Pa sem videl, da mu je žal slovesa in da ga
bo tudi ondotna družba živo pogrešala, kajti je bil
samec in nikdar pred tretjo uro zaspan.

Industrija ni moja stroka, ali mi je vendar
Pri srcu.

In mi je prišla misel.

Slovencem se sploh včasi posreči kaka misel.
Spominjam lc na slovenski izum, da na klavirju
igraš gosli, in še se nam obeta, da bomo na gosli
svirali klavir, a na boben flavto.

Pa je tudi meni šinil skoz možgane izum —
taki domisleki so dar božji, izsiliti jih ne moreš.

lica

Skozi

osem strojev gre les in postane vžiga-

še en stroj bi dodal — to je bila moja ideja —
Pa bi bil položaj rešen za tvornico, za državo, za
Prebivalstvo in sploh za industrijo. In bi bil dotični
st roj čisto priprost in poceni. Stroj, ki ne bi imel
druge naloge, nego da vžigalice na drugem koncu
špici. Ako jim je usojeno od neba, da ne gore. da
Vs aj služijo kot zobotrebci.

To sem razložil milemu mi prijatelju, vlad-
acrnu odposlancu.

Pogledal me je s krajem očesa in je globoko
se l Po sapo. Vprašal me je in glas mu je bil tuj in
hladen, kakšno nakano da gojim s to idejo.

Kakšno nakano? Tako mi turške vere, nakane
Prav nikake! Vesoljnemu svetu da je na razpolago
r,1 oja ideja, a v prvi vrsti njemu, milemu mi pri-
jatelju in bratu.

27

1

Tedaj me je zagrabil s tako silo, kakor da sem
bukev in on medved, in me je poljubil na obe lici in
je dejal in rekel, da sedaj lahko še pol leta ostane
tukaj.

Jaz se ne bi baš poganjal za oni kraj. Jaz ne!
Joda vsakdo ima svoj čef, — čef, to je merak —.
in pravi pregovor, da je temu všeč pop, drugemu
popova žena, tretjemu pa popova hči. Prijatelju je
pač bilo všeč ono mesto.

Pa ko mi je potekel moj posel in je prišla ura
ločitve, mi je še enkrat naročil pozdrave na vse
Slovence in še je dostavil, da se tudi za slovensko
industrijo zdravo zanima.

a e

t

28

ftko Bog da.

Iz zemlje belih minaretov, rdečih fesov in črne
kave bi lahko povedal še katero, kako brezmejno
dobrosrčen in gostoljuben je ondotni narod, m o
drugih lepih čednostih njegovega srca in značaja.

Zlasti so mi razkladali prijazni izvestitelji, ka¬
ko rahločutno je to prebivalstvo, kadar mu gre
za čast, za lastno, in za čast svojcev. Povedali so
mi o seljaku, ki je tožil Seljaka, da mu plačaj kup¬
nino za telico, in sta oba prišla pred sodnika, to¬
ženec je bil redkobeseden, komaj je toliko zinil,
da je zanikal sleherno kupčijo za telico in sleherni
dolg iz take kupčije.

Da bo toženec tajil, tega tožitelj ni bil priča¬
koval. Razkačil se je: kar iskre mu je sipal ogoi-
čeni jezik, ko je nasprotniku očital nevero m go¬
ljufijo, da je hajduk, krmak in brezdušnik; takin
mu je metal v zobe, da jih ne bi pes polokal na
maslu; še mu je opsoval otca in majko in angela
in svetca in vero in sestro in strino in P ekel ir j
raj, a hkoncu ga je s pogledom, kakršen bi preklal
skalo, pozval: »Pa povej istino, če te m sram in
de nimaš obraza!«

29


Toženec je skomignil z ramo: »Pa ti govori
istino, če nimaš obraza!«

Sodnik je čutil, obema nekaj ne gre z jezika,
pa je pozval in zaslišal pričo, in priča je dejal:

»Gospodine, ko me pitaš, pa ti čem povedati
tako, kakor je bilo. Tožitelj je pošten človek, ča¬
stit mu obraz, po razbeljeno jeklo bi zanj segel v
vrelo vodo! Njegovim besedam, gospodine, lahko
verjameš kakor svetemu evangeliju. Ni ne lopov
ne prevarant. Tako mi Boga, res mu je toženec
dolžan, za kolikor je tožen! Grom me ubil, ako ni
istina! Aii oprosti, gospodine, znaš, ni mu prodal
telice, prodal mu je sestro. Tako je pa hvala
Bogu!« —

Poglavitna lastnost naroda, so mi pravili, da
je njegova silna, globoka vernost. Ljubi moj člo¬
vek, ako sam nisi veren, kakor so verni tamkaj,
niti razumeti ne boš mogel, kolikšna je tamkaj
vera. Verujejo v vile in vilenike, v more in veščL
v krsnike in volkodlake, v zmaje, v tokmakbabc
in v vsega šejtana ali vraga.

Pa ne smeš misliti, brate, da je vera preprosta
reč, kakor 1 X 1 = 1, 2X2 = 4. Ampak je vera
reč, polna razodetij in resnic in tajnosti in prepo¬
vedi in zapovedi. Samo naukov o volkodlakih na
primer je bogme za srednje velik katekizem:

1. V pr. : Kaj so volkodlaki? — O d g. : Vol-'
kodlaki so zločestni stvori, ustvarjeni po volji in
moči parnega vraga, poteri ga sveti križ!

30

2. V p r. : Kakšni so volkodlaki? — Odg.:
Volkodlaki imajo človeški lik in človeško kožo,
toda so brez mesa in kosti in jim je meh napolnjen
zgolj s krvjo.

3. V p r. : Iz česa in kako nastajajo volko¬
dlaki? — Odg.:  Volkodlaki nastajajo iz mrličev.
Ce leži mrlič na mrtvaškem odru in skoči čezenj
črni maček, se mrlič povolkodlači.

Itd. itd. in zaslužijo volkodlaki, da prilično o
njih še posebe izpregovorim.

(Pa to so zgolj volkodlaki.

Ne rečem, verska snov o morah in krsnikih ni
tako obsežna, kakor je ona o volkodlakih. Ali da
Poslušaš, brate, kaj vse veruje narod o vilah in
veščah in zmajih, leto dni ne bi bil gotov s poslu¬
šanjem.

In še pomisli, brate, na Boga, sveto mu ime!
—- tudi v dragega Boga veruje seveda narod. In
veruje, Boga ti, najbolj baš vanj, kajti njegovemu
svetemu imenu so pokorni i volkodlaki i vešče i
mora i vse, še tokmakbabe.

Poslušaš ondotnega človeka, ko govori: vsaka
druga beseda mu je Bog. Da ne veš, brate, ali moli
litanije, bogme, ali ti kaj pripoveduje o koruzi in
ianjcih, hvala Bogu na vsem!

1  In je genljiva njegova globoka vdanost v božjo
voljo. »Ako Bog da«, je začetek in konec vsej nje¬
govi modrosti, prva in zadnja mu beseda: »Kam
greš, ako Bog da?« in »Kje si bil, ako Bog da?« —

31


»Tukaj, ako Bog da« ali »Ondukaj, ako Bog da«
ali koderkoli ali nikamor in nikoder, ako Bog da.

Seveda, izjeme se dobe povsod, ( pa bi bilo
čudo, če bi se med verno množico ne našli po-
edinci, ki so zgrešili pravo pot in jim je mlačna
postala vera tako v volkodlake kakor v Boga
in vse. ,

O taki izjemi so mi pripovedovali, in kar sera
slišal, povem in povem tem rajši, ker stvar, ako
Bog da, ni brez koristne morale.

Dotični kmet, ki so mi o njem pravili, je bil
imovit in je bila nemara jbaš njegova imovitost
kriva, da mu je opešala vera — po besedah sve-
tega pisma, da bo prej deva šla skozi luknjo v ši¬
vanki, nego bo prišel bogatin v nebeško kraljestvo-
»Deva« je toliko kakor kamela. Hvalili so kmeta,
da je tako imovit, da se daje zvati in da iz enega
litra napravlja dva.

Ako imaš, brate, zjutraj pot in se bojiš, da ne
zaspiš ure, brate, naroči si cigane! Pa ti pridejo,
Boga ti, cigani točno ob ukazanem času pod okno
s talambasi in svirali in te bodo zvali. Talambasi
so pavke. Ali je znak posebnega blagostanja one¬
mu, kateri se da zvati.

Pa tudi le imovit človek zmore, da iz enega
litra naredi zgolj dva. Če slaviš, brate, krstno ime,
iz enega litra žeste ali špirita bogme narediš štiri,
pet litrov raki je, da počastiš svojce, kume in so¬
sede, hvala Bogu! Ako pa imaš novcev odveč ka¬
kor moj kmet, pa lahko ti in udri iz enega le dva'

32

Pa se je zgodilo in je imoviti moj kmet naša-
maril osla in se pripravil na pot.

Zakliče z okna žena mu Kata in reče: »Po¬
vozi ti Bog, Pero! Kam ideš, ako Bog da?«

»Dobro ti srečo!« ji odgovori mož, »idem v
mlin.«

»Reci: »Ako Bog da, Pero!«

»Cernu?« je odvrnil Pero. »Ako Bog da ali ne,
iaz idem v mlin. — Ajd’, magare!« In je odšel
svojo pot.

Pa se zgodi: predno je dospel do mlina, ga
ustavi vojaška četa in ga vpraša kapetan, kod gre
steza čez goro.

»Tod in tod, naravnost do tja, kjer so lani
skoro videli medveda, potem na desno in pri agini
bukvi na levo in ko prideš na pol pota, zopet na
desno in tod in tod in tod.«

In je tako točno popisal, kam in kako, da je
kapetan ukazal: »Hodi z nami, da si nam kaži¬
pot!« __ i n se n i dalo ukazu kar nič upirati. Kmet
i e  obrnil osla in ga zapodil domov, sam pa je šel
s četo in se je vrnil domov šele tretjo noč.

Potrkal je na vrata: klop, klop, klop!

^e otvori zgoraj okno: »Kdo je božji, da trka
' sluhi-dobi noči?«

Pa. se je ponižno oglasil naš Pero: »Jaz sem,
Kata, ako Bog da!«

S P>- knj. št. 21.

33

3

O krških čarovnicah.

V Krškem imajo kroniko in je v kroniki popi'
sano, kako so bili Krčani že njega dni na glasu kot
reelni trgovci, da pa so bili jako vneti tudi za sveto
vero in da se ni v Krškem početkom osemnajstega
stoletja nič manj nego okoli 40 oseb zaradi doka"
zanega čarodejstva promptno in solidno sežgalo
na grmadi.

In je pripomniti, da so bile sežgane čarovnice
vseskozi staro in preležano blago in da so bili njih
zakonski družeti vrli krščanski možje, ki so vdani
v božjo voljo brez ugovora prenašali, da jim je po¬
svetna gosposka jemala in v jarem ognju pražila
vajene družice.

Ohranila je kronika imena uglednih meščanov,
ki so pokoreč se glasu svoje vesti in v večjo božjo
čast celo sami ovajali svoje soproge zaradi zlodej-
skega darovanja. Pa so tudi iz okolice, iz bližnjo
in daljne, dohajali zakonski možje z enakimi bo-
goljubnimi težnjami in je bilo dokaj prometa pred
sodnikom in po stacunah in krčmah, pa tudi obilo
novih porok se je praznovalo, čim je potekala pri¬
zadetim vdovcem doba žalovanja, in so se prazno¬
vale poroke po starodavnem običaju ob obilem jelu

>

34

in p 'bi s trobento in basom in so bili Krčani zado¬
voljni s položajem. In še razodeva kronika, da so
bile v onih časih tako meščanske gospe kakor daleč
naokoli tudi kmetske ženice, kar jih še ni bilo za¬
padlo grmadi, vobče izredno ljubeznive s svojimi
soprogi.

Kil je pa v onih dneh in to baš leta 1714. za
mestnega sodnika v Krškem Matija Juriša in je
imel ženo, bila je že v letih in na oči jako pobožna,
večji del svojega življenja je preklečala po cer¬
kvah. Le da se Matija Juriša ni dal ugnati varlji¬
vemu videzu njene pobožnosti. Kolikokrat in od
Mere strani koli si jo je ogledoval, vsakikrat je
Prihajal k istemu zaključku: Nak, nje preljubi Bog
ne bo vzel in je ne bo v svoje kraljestvo, ves raj
bi mu skazila. In še je ugibal, kako se je moglo
^Soditi, da si je on, Matija Juriša, izbral takšno in
baš to ženo. Ugibal je in uganil: peklenske čare
s ° ga ujele v svoje mreže.

Ponašala pa se je imenovana gospa, kakor re-
cen o, jako pobožno in so jo čislali tudi očetje ka-
nncini, ki jim je hodila izpovedovat svoje, zlasti pa
gre he vseh drugih krških gospa. In so v nedol-
nos ti svojih src hvaležno sprejemali darove, skri¬
vaj jim jih je pošiljala z mize in iz kuhinje svojega
moža.

Pa pripoveduje kronika in zdajle se pričenja
zapletljaj, kako da se je bil graščak na sosednjem
rajbarskem Turnu spomnil mestnega sodnika Ma¬
he Juriše — morebiti je imel pri njem kako

35

3 *

pravdo s krškimi trgovci ali kali — pa mu je poslal
košek lepih krških rakov in na vrbovi vejici na¬
brano kito okusnih ptičev. Kroniki ni posneti, kake
vrste so bili ptiči, toda kakorkoli, sodnik se je raz¬
veselil pozornega daru, dal je kuharici potrebnih
ukazov in šel, da si povabi na obed mestnega sve¬
tovalca Ivana Mihaela Ledla. (Ta Ledi je bil koJ
za Jurišo 1715. leta izbran mestnim sodnikom)'
Bila sta si prijatelja in sta rada drug drugega po-
vabljala in to zaradi prijazne spodbude pri jedi.

Sodnik je bil torej po označenem opravilu z
doma, baš ta čas se je vrnila od cerkvenih svojih
opravil njegova gospa. Nos jo je zanesel v kuhinjo,
skoro je padla znak, ko je ugledala divoto rakov
in omenjenih brezimenih ptičev. In ni izpraševala,
od kod in zakaj, ampak se ji je sprožil jezik, da
ji je regljalo iz ust in regljalo, dokler da niso bili
raki kuhani, ptiči ocvrti in kuharica vsa iz uma,
in je morala kuharica z raki in ptiči v pokritih
skledah na eno dve k očetom kapucinom.

No in potem se je razvijala stvar slovom be¬
ležk v kroniki približno takole:

Opoldne pripelje sodnik prijatelja Ivana Mi'
liaela Ledla k obedu. Od prijetnega pričakovanja
se obema smehljajo lica: »Holaj, na mizo ptičke,
za ptički rake!« Sedeta in se široko prekrižata h
kratki molitvi, da jima laže mine čas čakanja.

Odmolita, čakata in čakata, sodnik kliče, se
prikaže v vratih gospa: kakšni ptički,.kakšni raki?
— nikdo da ji ni ničesar povedal o kakih ptičih, 0

36

kakih rakih, pa je vendar gospodinja, — in so ji
regljala brezzoba usta in se ji je regljalo in reg¬
ljalo brez konca in kraja.

Sodnik po konci in mimo regljajoče gospe v
kuhinjo nad kuharico, zagrmeli so lonci, zapele so
rene, klof in čof, vik in krik, in že je prišla resnica
na dan, kam je nesla pot ocvrte ptičke in kuhane
rake.

»O,« je rohnel gospod sodnik, »ni prvič tjakaj
romal moj obed, ali pri Bogu in pri vragu, romal
je zadnjič.«

’ In je planil, kakršen je bil, brez klobuka in pa-
Hee, iz hiše. Prijatelj Ivan Mihael se je žuril za
"jim, povabljen je bil na ptičke in rake, ni še obu¬
pal, da jih bo deležen, in je štel potemtakem svojo
navzočnost za neizogibno potrebno, čim bi se za¬
lotili. Regljaje ju je spremljala gospa, a z vikom,
solzami in otečenim licem je sledila kuharica.

Častiti -očetje kapucini so sedeli skromni in
zadovoljni pri obedu, pa jih bližajoči se nenavadni
šnnder na cesti zvabi k oknu. Videli so čudni
sprevod, bili so učeni možje in modri pa so v kipu
spoznali položaj. Šinil je brat kuhar in izginil z
"sodnima skledama iz obednicc pa se skoro z
"jima zopet vrnil, pokriti sta stali na mizi kakor
Poprej.

Na poti se je bilo sodniku razburjenje malce
ohladilo. Ko je zdajci vstopil pred častite očete, se
'e zavedal dostojanstva posvečenega kraja in do¬
stojanstva svojega lastnega stanu in je pozdravil.


»O! O! O!« je dajal oče gvardijan duška
prijetnemu iznenadenjm »Gospod sodnik, kaka
čast! Ljub bi nam bili kost, da ne prihajate pre-
kasno.«

Sodnikove oči so bile že našle na mizi, kar
so iskale. »Ni treba, da sem gost ob svojih lastnik
skledah!« Z urnim korakom je stopil k mizi in 3 e
odkril prvo skledo, odkril je drugo pa je ostal nem
in okamenel. In je pogled v skledo globoko potrl
tudi gospoda mestnega svetovalca Ledla. Ni P 3
onemela in okamenela gospa sodnica, ali je zato
popadel nesrečnico tisti hip krčevit smeh, ki ji j e
grozotno pačil lice in zvijal telo. Zona je obšla vse
navzoče: namesto rakov so bile v skledi žive žabe.
namesto ptičev krastače!_ To čudežno dejstvo toč¬
no in določno beleži kronika. Le častitega gvardi-
jana lice je neizpremenjeno sijalo v vajeni milini'

Mrk in brez besede se je obrnil mestni sodnik
in šel. Za petami ga je sledil verni prijatelj Ledi;
obed v izpremenjenih oblikah ga ni več mikal,
možak je bil živo užaljen. Kuharica se je. trudil 3
okoli gospe, toda krči niso odnehali in ni odnehal
grozoviti grohot, ki se ji je usipal iz brezzobih ust

Častiti očetje so poslali za gospodom sodni¬
kom, da je pri njih pozabil gospo. Mesto mestnega
sodnika sta prišla mestna dva hlapca z nosilnico,
pobasala sta gospo in jo odnesla, pa je nista nesla
domov, nego v mestni stolp, kamor so zapiral 1
čarovnice.

38

Kronika poroča, kako velikansko pozornost da
ie vzbudil dogodek; iz Ljubljane so poslali glaso¬
vnega kriminalnega sodnika Božiča pl. Weihnacht
in je bila preiskava jako temeljita. Ko se svoje
lastne krivde zločinka ni mogla otresti, kajti se je
bila preočitno zgodila čarodejska izpremenitev
Ptičev in rakov v krastače in žabe, je po navdah-
njenju satanovem skušala vsaj še druge pogubiti.
Zlasti je dolžila sokrivde častite očete kapucine.
Toda so bili člani sodišča možje, izkušeni v čarov¬
niških pravdah, vsak je nosil na goli koži blago¬
slovljen amulet, in moč teh amuletov je varovala
sodišče, da ni verjelo zlodejskim klevetajam^) Ob¬
sodili so jo in sežgali.

Njen soprog ji je bil še preskrbel lep, stanu
Primeren sprevod iz ječe do grmade. Spremljali
So  jo štirje izpovedniki iz Ljubljane, ob vsaki
strani eden in eden spred in eden zad, in voz, ki
! e  na njem sedelo vseh pet, je bil okusno ogrnjen
s črnim blagom. Rabelj je bil v kolegijalno poča-
ščcnje gospoda sodnika oblečen v najlepši svoj
K^oj, bn j e  postaven mož in žensko občinstvo se ga
n' moglo nagledati. Pa tudi sodnik Juriša je bil
eeležen obilih prijaznih pogledov od strani než-
nR Ka spbla; v dobro so mu šteli, da je tako do¬
stojanstveno dal izkazati svoji soprogi zadnjo
čast. Soglasna je bila o njem sodba, da bi bil na-
vzlic svojim letom še kos osrečiti žensko srce.
Korakal je koj za rabljem in ni ganil očesa od

39

svoje žene, dokler je je bilo kaj videti in je bilo
o njej količkaj sluha in seveda duha.

In zraven so neutrudno godli mestni piskači
svoje žalostne in spodbudne viže in so godli tako
vrlo in krepko, da ni bilo skoro nič čuti zlodej'
skega grohota, ki je po poročilu stresal čarovnico,
ko so jo peljali mimo samostana očetov kapucinov.
Bilo je zelo lepo in se je sloves krepostnega mesta
krškega silno utrdil in razširil daleč po sosednjih
krajinah, da ni bilo po krških krčmah več prostora
za tujce, ki so vreli semkaj zaradi svojih žena-
In so bili Krčani po pravici ponosni nase pa je tudi
cerkev kremenito njih vernost stavljala za zgled
vsemu drugemu svetu.

Jaz mislim, da ta snov ne bi bila neuporabna
za izvirni roman iz domače zgodovine, ako bi člo¬
vek imel časa in tako dalje; ljudje radi bero take
stvari, posebno če je knjiga tiskana na boljšem
papirju in je tudi drugače zunanja oprema lična.
Romanopisci, ganite se!

In da se ne pozabi: V kroniki stoji še neka),
kar pa nemara ne spada v leposlovje, ampak boli
v pravno vedo. Zakaj so namreč Krčani s tako
gorečnostjo pa tudi uspešnostjo započeto prega¬
njanje čarovnic kar na mah opustili. Kronika piše,
da zato, ker so jim pričeli prihajati od višje ljub'
ljanske oblasti računi za pravico: sodnik ni bil za¬
stonj, pisar tudi ne, najbolj drag je bil rabelj, P :t
tudi grmada je stala, v vsako je šlo devet voz dr v

40


in deset otepov slame in še to in še to. Skratka,
računi so bili za one čase čuda visoki, ti, mesto
Krško, pa plačaj!

Pa so Krčani dobili ljubljanske te fakture v
r oke in so jih razumeli pa so dejali: »Nak! Reč je
'epa in zaslužna, ali je za nas predraga, mi smo
trgovci. Naj dedci odslej sami opravijo s svojimi
ženščinami, kakftr vedo in znajo, mesto jim jih ne
ho več sežigalo.«

In so pri tej priči izpustili .vse čarovnice in
stornirali vse pravde. In so imeli prav: čarovniške
pravde bi jih bile pognale v konkurz.

[in

41

Bekri Mustafa.

Bekri je turška beseda in pomeni toliko kakor
pijanica.

Naši bratje Muslimani ljubijo blagodoneče na¬
slove, bodisi »beg« ali »aga«, bodisi »hadži«, »hod-
ža« ali »efendi«. In se sami tako nazivljejo n 1
častijo in jih tako nazivljejo in častijo drugi. Kdor
pa je pijanica, uživa častni pridevek »bekri«: bekri
Ali, bekri Mehmed, bekri Sahib.

Žal, da pri nas ni enakega običaja! Kolikim
rojakom bi se pomoglo k zasluženemu naslovu:
Zdravo, bekri Janez! Klanjam se, bekri Peter!
Klanjam se, bekri Pavel! — Bekri tukaj, bekri tam.
vsa zemlja samih bekri — kolikšna čast, kolikšen
ponos!

Pa da ne pozabim bekri Mustafe, evo vam
njegovo zgodbo, kakor si jo pripovedujejo v ple¬
meniti Bosni. —

Prihajale so čaru pritožbe zoper bekri Mustafo
in njegovo pijanstvo in razuzdanost. Naveličal se
jih je car in ga je pozval pred se, da ga sodi in
pogubi.

To je bilo bekri Mustafi plaho mučno.

42

»Plaho« je koristna beseda in pomeni jako.
Mesto nje ti lahko služi tudi »pusto« ali »zdravo«:
Pusto mučno, zdravo mučno.

Skratka — bekri Mustafi je bila stvar jako
mučna. Ali ni šlo drugače nego pred čara — makar
bi stalo glavo. Oblečen pa je bil v svoje najboljše
in hkratu edino oblačilo, v staro hasuro, to je v
koc, vanj je bil zavit in ni imel ne krpice druge
obleke na telesu.

Veli sultan: »Tvojemu pijanstvu je došel kraj.
Ne plačuješ mi niti desetine niti harača. Ne koče
nimaš ne kočišča, da na svojem zvečer omrkneš,
zjutraj osvaneš. Drugega ni v tebi nego rakija in
vino, drugega nimaš na sebi nego umazano hasuro,
ki vanjo zavijaš svojo nagoto. Bes me popada, ko
moram poslušati pritožbe, da si v pohujšanje in
sramoto vsemu svetu. Zapadel si glavo, še danes
ii je umreti.«

»Častiti car,« odgovori bekri Mustafa, »kakor
naredita Alah in ti, pravo je. Rekel si, da moram
umreti — pravo je. Ali, častiti car, dopusti mi, da
* e  eno prosim!«

»Taka je stara pravica,« veli car, »govori in
na j ti bo!«

»Častiti car,« de zopet bekri Mustafa, »pra¬
vična je tvoja sodba po čitabu, po zakonu, kakor je
Pisan v knjigi. Toda si presojal, česar sam nisi iz¬
kusil. Meni jemlješ glavo zaradi pijanstva, vendar
ne  veš, kaj je pijanstvo. Evo v tvoje zdravje, v
slavo tvoje pravičnosti mojo prošnjo: Napij se

43

danes ali vina ali rakije, da boš umel soditi pijan¬
cem po pravici tudi brez čitaba!«

Car se je nasmehnil, bekri Mustafo je poslal
v zapor, sebi pa je ukazal donesti vrč dobre sli¬
vovke. Dišala mu je, po malem jo je srkal, P°
malem zraven zalagal. Ni trajalo dolgo, prevarila
ga je pijača, zvalil se je pod mizo.

Osvane drugi dan, čara je plaho bolela glava.
Pusto ga je bolela, zdravo ga je bolela, skratka —
bolela ga je jako.

Pokliče zdravnike, ne eden mu ne zna olajšati
boli. Pridejo svečeniki, zapišejo krepke molitvic®
in svete ’ črke in sveta znamenja, zapise mu nave¬
žejo na glavo — riiti zapisi ne pomagajo.

V dober čas se spomni bekri Miistafe pa njega
pred se: »Čuj, bekri, zabolela’me je glava, ne pre¬
nesem boli, zdravniki mi ne vedo leka — povej,
tako ti vere, s čim bi se izlečil!«

»Valah, častiti car,« veli bekri Mustafa, »to ti
lahko povem in hitro: delaj, kakor si delal včeraj!«

Car ga posluša in sede piti. Dalj ko pije, manj¬
še šo bolečine. Pije, pije — bogme, zopet se napije
in zvali pod mizo.

Drugi dan se zbudi, misli, da mu bo počila
glava — ni moči odoleti tolikšnim bolečinam!
Takoj bekri Mustafo pred se. »Joj meni, kaj ho¬
čem danes, zopet me boli glava, razneslo mi jo bo!«

»Častiti car, tako delaj kakor včeraj!« veli
bekri Mustafa.

»Da žopet pijem, lopov, iz zla v hujše?«

44

»Ni drugače, častiti car! To je edini lek. Sodil
si me in obsodil, ker da pijem zaradi pijanstva,
^daj veš, da pijem zaradi leka.«

»Pa kako dolgo naj se tako lečim?« še vpraša

car.

Veli bekri Mustafa: »Tako dolgo, častiti car,
da se boš še ti zavijal v umazano hasuro kakor
jaz.«

Častiti car se nasmehne in izpusti pijanico
bekri Mustafo.

ral

Cicvara.

Istinabog — cicvara ni, da bi si z njo moško
lice skrunilo junaško pero.

Ali, brate, ko gledaš in slušaš dan na dan,
kako se našega naroda cvet — nebo ga zasuj s
svojim blagrom! — prička med seboj in preklja
z vikom in krikom in se prička med seboj in prek¬
lja za cicvaro, pa bogme ne ve, kaj je cicvara, pa
ko i tebi, brate, ki si priča ljutemu bratomornemu
boju, morebiti cicvara ni docela jasna, ondaj,
brate, spoznaj in uvažuj pbložaj in potrebo in ne
zaničuj junaškega peresa, ki ti piše cicvaro.

Da ti povem po pravici: cicvara je jed. Jed je
in je dobra tudi.

Lahko si pripraviš in zvariš cicvaro, le da
paziš, brate, na moje besede, jih dobro razumeš in
yerno in točno spoštuješ: ni enako, ali vzameš za
pest soli preveč ali premalo.

Tedaj čuj: Vzemi mladega sira —

Toda nikar, brate, da greš v čaršijo, na trg,
in tof, prodajalko v zobe — smuk! sir v torbo in z
Bogom, diko, pozdravi doma! Pošten šeni človek,
pa si i ti pošten — kako drugače! — pa boš štel

46

Dare in dinarje in častito kupil in plačal mladi sir,
da te bo vesel gospodin Bog v nebesih in te bo
vesela baba s sirom tudi.

In da ti še razložim, brate, ako že imaš mla¬
dega sira doma v shrambi, nikari ne hodi v čar-
šijo, si ga kupovat! Niti ni treba, da šteješ zanj
Dare in dinarje, ako se kdo najde božji in ti ga
Podari, čast mu in slava! Le da imaš mladega sira
■n da ide vse pošteno.

Kakorkoli, brate, čim imaš mladega sira,
Vzemi ga —

Pa da ne bo zmede in galame, še to me čuj,
zlati moj sokole, in me razumi! Ni treba, da mladi
s ir takoj vzameš v roke, pri tej priči. Ako sediš v
kancelariji in pišeš važen akt, nikari, brate, da bi
n a te moje besede kar pustil akt in kancelarijo in
hotel bogme domov v kuhinjo, da se lotiš mladega
sira — ali da bežiš od svetega opravila ali iz ju¬
naške čete!

Ne, moje besede vzemi tako, da veljajo za
Primer, ako in kadar ti srce zahrepeni cicvare
'h bi imel časa in prilike, da si jo pripremiš!

Pa še da ti povem, človeče, niti ni treba, da si
!o sam ravnaš, ravna ti jo lahko i tvoja žena in
Gospodinja, Bog ji dal obilo sreče!

Ljubim te brate, duša moja, kakor oko v glavi.
Naj ne ugledam lica božjega, zemlja mi izbacila
kosti, ako naj bi te moj poduk potisnil v propast!
Zato me čuj in me dobro razumi: cicvaro naj ti

47

pripremi tvoja žena in gospodinja le, ako jo imaš,
drugače ne! Samo zaradi cicvare ni žurno, brate,;
da se ženiš — tako ti glave!

Ali ko ti govorim in te učim, vidim: cicvaro
je laže pripremiti nego črno na belem popisati,
kako jo pripremi — junaško pero ni vajeno takemu
pisanju.

Pa nič za to! Samo, da ti še povem: cicvare
je več vrst. Lahko je taka iz bele moke ali taka]
iz koruzne. Lahko jo je narediti na mleku ali na'
masti, na kravjem maslu ali na siratki. Pa je lahko
i z jajcem i s kajmakom, to je s smetano. In šej
ravnajo cicvaro posebno fino, bogme, tako z
lukom, da jo je gospoda poglavita in prečastna.

Evo, to je cicvara. Pa kako je imenitna, naj ti
pove sledeča zgodba:

Soseda dva, pošteni krščeni duši, sta se z
doma odpravila s svojima kljusama; namenjena
sta bila v mlin po moke.

Solnce je žgalo kakor ljuto, kaj hočeš, to so
božji posli. Jedva sta storila pol pota, že sta ju
zvabila senca in hlad, krenila sta v kraj in sedla.
Segala sta v siti svoji torbi, da se gladna okrep¬
čata s koruznim kruhom in domačim sirom, potem
bi nastavila pot.

Kruh je bil trd, sir je bil pust, pa reče prvi:
»E, da bi se zgodilo, da je ta dolina polna cicvare!«

Odgovori sosed: »Dal Bog, da je istina! Ne bi
se je branil, tako mi svete vere! Žlico v roke pa
sredi v cicvaro!«

48

j »Kako sredi v cicvaro? To ti ne gre, brate!
Nego da zajemaš lepo od kraja kakor jaz, vsak
|°d svojega kraja, po vrsti in oba enako!«

»Kako od kraja? Mast ne stoji ob kraju, mast
stoji v sredi.«

»Pa da stoji v sredi — kako prideš v sredo?«

»Kako v sredo? Moja skrb! V opankah ne!«
j »Budalo, kaj misliš, brez opank se ne boš
u dušil?«

»Kako udušil? Cicvara ni voda! Pa da se udu-
sim, sladka mi smrt v cicvari!«

»Haja, gladen je bil, se je v cicvari udušil!
Haja!«

»Komu se smeješ, e?«

»Komu? Haja!«

»Zakaj se smeješ, e?«

Beseda je dala drugo, druga tretjo, tretja
bunko in sta mlatila sosed po sosedu — kamor
Priletelo, tja zadelo.

Pokalo je in sta kričala, da sta se splašili
la dni kljusi in jo kakor strela ubrisali domov.

, Za kijusama ona dva, črna in višnjeva od
batin.

Doma v selu so ju izpraševali, kdo za milega
,^oga ju je tako neusmiljeno nalibral, pa sta za¬
pokala:

»Cicvara.«

Sf>l - knj. st. 21 .

49

4

O goseh.

Rajnki doktor Cmok — Bog mu daj dobro!
ako ne bi bil že umrl, še bi lahko živel — zdravnik
je bil in drugače pameten človek, kar se tiče jedi
in pijače. Ta je večkrat dejal: »Raca je čudna zver,
ene je premalo, dve sta preveč!«

In so mi tudi drugi potrdili, da ima raca res¬
nično to napako, in so bili gospodje taki, da so
imeli bogate izkušnje in so poznali svet.

Osebni moji stiki z racami so prepičli, da bi
mogel izraziti samostalno svoje mnenje.

Drugače je z gosmi. Zastran'gosi nisem na¬
vezan na izvestila z drugih strani, ampak sem če¬
stokrat v položaju, da z njimi občujem iz lica v
lice, in jih poznam in lahko na podlagi lastnega
spoznavanja točno izjavljam in določno: Gosi ni¬
majo imenovane napake, ena ni premajhna za
enega samega! In sem se sploh prepričal, da so
gosi dosti inteligentnejše od rac. Pravijo: Gosi so
požrešne. Ne rečem, da niso. Ali so lahko inteli¬
gentne navzlic požrešnosti, požrešnost in inteli¬
genca se ne izključujeta druga druge, to nas uči
vsakdanje življenje, ni treba, da bi po imenu na¬
vajal zgledov.

50

Na razpolago mi je ugodna prilika, da pro¬
učujem gosi in to v živem stanju. Imam prijatelja,
ta je kaznilniški upravitelj v Belem Varošu, Oskar
mu je ime, toda ni tako mlad, kakor bi človek sodil
Po njegovem imenu. Tjakaj večkrat pridem —
povsod je dobro, da imaš prijatelja, v. kaznilnici
tudi, nič se ne ve, kaj lahko človeka zadene.

Prijatelj Oskar je velik ljubitelj narave in po¬
sebno ptičev, pa goji tudi gosi.

Ob kaznilnici je precejšnje dvorišče, jetnikom
služi za vsakdanjo šetnjo, par krompirjev tudi rase
na dvorišču in dve, tri salate. En kot pa je zagra¬
jen z nizkim plotom, za tem plotom je gosem ure¬
jeno bivališče in imajo v tla vdelan čeber z vodo.
Kajti gosi žive tako v vodi kakor na kopnem in
so v tem pogledu dvoživke in bi bile pravzaprav
močno podobne žabam, da niso žabe očitno dru¬
gačne.

Tri so, eden je gosjak, dve sta pa nežnega
spola. Stare so po dva meseča, pa tehta gosjak
že pet kil in pol, teža drugih dveh tudi ni dosti
manjša.

Mislim: Ta okolnost najbolj jasno dokazuje in¬
teligentnost te živali. Po mojem'--skromnem mnenju
se inteligentnost v obče razodeva, v tem, da za¬
devno bitje čim bolj stremi za izpopolnitvijo svojih
dobrih svojstev, služečih mu v dosego onega cilja,
ki mu ga je modra stvarnica postavila na tem
svetu. In se obeta tem gosem spričo njihove inte-

51

4 *

ligence jako lepa bodočnost. O sv. Martinu bodo
tehtale oskubljene vsaka svojih deset kil kakor nič
in bodo same masti imele vsaka pet kil, kilo po
dvesto kron, i i ne bo cena za mast že višja. To
je jako lepo!

Če pristopiš k plotu, koj prično gagati in vra¬
tove iztegovati proti tebi, pa če jim ponudiš šop
salate, bodo segle po salati in bolj redko kdaj po
prstih. Največjega občudovanja je pa vredno to-le:
salato neso v kljunu k čebru, jo pomočijo v vodo
in šele tako zabeljeno pojedo. Ne store to vsaki-
krat, nego kadar jih baš prime sla po salati, pri¬
pravljeni z vodo. Skratka, dejstvo je: gosi si znajo
jed pripravljati — tukaj se pa že pričenja kultura.

Če jim moliš prazno roko brez salate, gredo
v opozicijo in so hude in sikajo.

Toliko govore dandanes in pišejo o hipnozi,
hotel sem gosi hipnotizirati, pa so me najprej po¬
strani pogledale z enim očesom, potem so me kav-
snile v prst. Niso se dale, niti ne oni dve od než¬
nega spola, in je to jako častno spričevalo za njih
duševno stanje.

Po navadi jih ima pod svojo komando kme-
tiška ženska v beli platneni obleki, širok moški obraz
ima in kadar se smeje, kaže močne zobe; Tončka
ji pravijo in so ji gosi brezpogojno vdane. Odpre
jim vratca, gre v drugi kot dvorišča in rahlo za¬
žvižga, na ta njen žvižg se dvignejo in kakor burja
sfrfotajo k njej in se smukajo okoli nje s svojimi

52

vratovi in kar gostole od blaženosti, če katero
poboža. In kamor potem gre, varno stopajo za njo
druga za drugo in se ne bi izgubile od nje, pa naj
bi jih mikala še tako sočnata paša!' In jih nikdar
ne imenuje gosi, nego jih kliče: »Moje belke!« in
svoje kosilo deli z njimi.

Moj prijatelj Oskar je oženjen, njegova gospa
je prijetno rejena in tudi drugače vrlo inteligentna.
Rekel sem, kako ganljivo je pravzaprav tako pri¬
jateljsko in zaupljivo razmerje med človekom in
živaljo.

Pa mi je gospa povedala, kolikšne križe je
imela lani s Tončko zaradi gosi. Lani so redili le
eno in ko se je bližal sv. Martin, je bilo kar smešno
videti, kako jo je Tončka milovala in zraven si
brisala solze. Venomer jo je imela v naročju in jo
gladila in je gos privijala svoj vrat ob njenega in
sta čebljali obe enako.

Pa ko je prišel odločilni dan, je bila vsa pre¬
padena in bolna. Še oskubsti ni marala zaklane niti
ne je videti mrtve, kaj šele, da bi pokusila pečeno,
in je bila izvrstna s celim krompirjem in z zeljnato
salato. Cel mesec je žalovala za njo.

Odgovoril sem, da se tudi po mojih skromnih
izkušnjah na tem polju gosji pečenki jako prilega
zeljnata salata in je lahko tudi kak fižol vmes.
Hkratu sem čestital gospe, da ima tako dobro¬
srčno in z živaljo usmiljeno služkinjo — take so
redke!

53

»O,« je dejala gospa, »saj ni služkinja, kaz¬
njenka je, pa ji je ukazano delo na kaznilniškem
dvorišču. Kaznjenka je, s Štajerskega je doma ali
iz Prekmurja, svojemu otroku je prerezala vrat z
navadnim pipcem in je otroka zakopala v hlevu,
pa ga je izgrebel pes. Pravijo, da ima od poprej
tudi že enega na vesti. Štiri leta je dobila — saj
jih bo skoro doslužila. Čuješ, Oskar,« se je obrnila
k soprogu, »kdaj gre Tončka ven?«

»Bližnji teden bo izpuščena.«

»To je strašno!« sem dejal m sem mislil na
kaznjenko.

»O,« je rekla gospa in je mislila na gosi, »saj
bo kmalu zopet nazaj. Je sama obljubila, da se
vrne. Tistemu dedcu, je rekla, ki jo je spravil v
nesrečo, tistemu dedcu mora še dati spominek, da
mu ga bo dovolj za vse žive dni. Potem pride zo¬
pet k gosem, pa jo naj zapro za vse žive dni!«

S E

54

Niko Počivalnik, narodna žrtev.

Gospoda Nika Počivalnika poznam osebno,
zato ga z mirno vestjo in s polnim prepričanjem
lahko kar najtopleje priporočam kot narodno žrtev.
Vsem rodoljubnim društvom in korporacijam, ka¬
terim je dosedaj nedostajalo priRke, da s prenosom
kosti ali kakor koli proslave katero koli narodno
žrtev in tako udejstve in svetu razodeno svoje kre¬
menito in neustrašeno mišljenje, evo jim gospoda
Nika Počivalnika, narodno žrtev, odlično, brez¬
hibno, prvovrstno in z vsestranskim jamstvom!

Gospod Niko Počivalnik naj mi oprosti, ali se
mi zdi: ne bi bilo prav, zamolčati, da je, rekel bi,
tudi pesnik. Tista je njegova:

»Lepše ni fare od svete Marjete,

Kjer koli je dekle, vsako ima dete.«

Ta pesnitev, v svojem bistvu nabožne vsebine,
ima jako mnogo kitic, pa še ji gospod Niko Poči¬
valnik katero doda. Pravi, da ne odneha, dokler
ne bo pesniški obdelal vsega zl?ora svetnikov, kar
lih je v pratiki. Lep, izpodbuden in hvalevreden
načrt!

Sedi gospod Počivalnik zvečer pri svoji četr-
tinki — jako zmeren je gospod, nikdar ne pije več

55

hkratu kakor četrtinko — kar ga popade pesniški
zanos, zgrabi svinčnik, zgrabi papir, že je zagle¬
dala beli dan nova kitica:

»Lepše ni fare od svetega Martina,

Kjer koli je dekle, vsako ima sina,«
ali:

»Lepše ni fare od svetega Joba,

Kjer koli je dekle, vsako ima poba.«

In je jako lepo gledati, kako gladko mu tečeš
vir poezije izpod parkljev.

Bil pa je gospod Niko Počivalnik njega dni
uradnik. Mislim, da je bil pri vladi: do enajstih
je sedel v kavarni, potem jc šel v pisarno, ob pol
ene pa je bil že pri obedu in je bil, kakor rečeno,
jako zmeren gospod, hkratu ni pil nikdar več nego
četrtinko. Uradne ure od enajstih do pol ene soj
imeli njega dni le pri vladi in je bil gospod Niko
Počivalnik jako točen in sem se mu čudil: nikdar
ni zakesnel k obedu.

Vendar se je bilo zgodilo, da so ga mladega
upokojili; rekli so, kaj bi z njim, ko jim v uradu
dela zgolj napotje.

Torej ako sploh ne bi bil hodil v pisarno, am¬
pak iz kavarne naravnost k obedu, ne bi bil v na¬
potje in vse bi bilo dobro in sijalo bi mu zadovolj¬
stvo višjih in smejala se mu karijera. Ali je bilj
vzoren uradnik, tvrd in neizprosen napram sebi,'
točno izpolnjujoč mero svojih stanovskih dolž¬
nosti — pa zato brco in hajdi v pokoj! Stvar se.

56

mi že tačas ni videla pravična. Kakšna pa je bila
stvar pravzaprav, sem zvedel še le zadnje dni.

Bilo je h koncu meseca, gostilna skoro brez
gostov. Počivalnik mrk in tih. Izpraznila se mu je
četrt, izpraznila čaša, tedaj se mu je izvil iz prsi
globok vzdih. »O, domovina,« je dejal, »ti si kakor
nov škorenj: lepa si za oko, ali prizadevaš bo¬
lečine !«

Želja me je bila, ga potolažiti. Rad bi mu bil
natočil iz svojega, toda nisem vedel, ali smem.

Rekel sem: »Gospod, razumevam vas in čutim
z vami. Sramota je za oblast, ki je tako vestno in
delavno moč, kakršna ste vi, pahnila v nezasluženi
Pokoj!«

Pa se je zgodilo, česar nisem bil ni malo pri¬
čakoval kot odgovor na svoje tolažilne besede.

Sicer tako mirni in ljubeznivi Počivalnik je
razjarjen planil kvišku, bliskale so se mu oči, kri¬
lile so mu roke in sikal je vame: »Kdo je bil
vesten? Kdo je bil delaven? Človek, vi me žalite!«

Takega še nisem bil videl. V razburjenosti mu
je prišla v roke moja steklenica in si je napolnil
čašo. »Oprostite, zmotil sem se!« je dejal in zopet
sedel.

Zamižal je, povesil ustnice in pričakoval
umetnika, da mu sname bridko masko mrtvaških
Potez yZ mukotrpnega lica.

Umetnika ni bilo — pa je gospod Počivalnik
zopet oživel. Izpil je in mi ponudil roko: »Brez
zamere! Blag ste človek — verjamem, niste imeli

57

namena, da me žalite, ko ste mi očitali vestnost 1
in delavnost. Nego vi me ne poznate, gospodine! '
Kakor me sploh ne pozna vesoljna domovina. 0 1
domovina, ti si kakor kipeči mošt, slajša si od
medu, ali črevesa bole po tebi!«

Dvignil je čašo in bi bil v zbeganosti svoje
duše pil iz prazne, da mu nisem v pravi čas
natočil.

»Oprostite!« je dejal. Po malem se mu je
ublažil trpki izraz lica. »Gospodine, vedite, za¬
pomnite si in si zabičite v svoje možgane: jaz
nisem bil vesten, jaz nisem bil delaven!«

In je pričel pripovedovati in čim dalj je pripo¬
vedoval, bolj mu je donel glas, bolj mu je žarelo
lice. Ni mogel dovolj živo poudariti, da ni delal
in ni, ko je bil uradnik. V pisarni da stoji star
divan, ta divan naj se zasliši pod prisego pa se bo
videlo: ne bo se upal potrditi kaj drugega, nego
da se on, Niko Počivalnik, ni dotaknil dela, pa že
prav nobenega! Sramota, če bi se ga bil! Za koga,
vpraša, naj bi bil delal, za koga — grohot peklenski!
To je tisto!

O, saj drugi da so delali! Verjetno ali never-:
jetno: našle so se šleve, ki so še popoldne čepele
v uradu od petih do polsedmih, eden je celo domov
jemal spise, osem debelih ur je delal na dan, potu-
rica izdajalska!

On pa ne tako. On, Niko Počivalnik, komaj da
je pobotnico podpisal vsak mesec — to je bilo vse

58

; delo, kar bi ga mogli mu oponašati, drugega nič!
7- Izogibal pa se je dela ne iz lenobe nego iz rodo-
liubja.

Zakaj nosil je v slovenskih svojih nedrjih ka¬
kor v tajnostnem tabernaklu blaženi lik svobode.
Verjel je s trdnim zaupanjem, da pride dan in
n am reši narod izpod črnožolte tujčeve pete. Pa
si je čiste ohranil roke od c. kr. črnila in si je
Čisto ohranil zavest.

Zdajci si je natočil sam in me je pričel tikati.

»Znaš brate, kukavica mi bodi ime, da sem bil
v esten in da sem delal za črnožolto peto! O, ako
bi bili vsi z mano enega srca, enih misli, davno
Prej bi se bila vojna končala s porazom c. kr. pete!

No in potem me je c. kr. peta bacnila v pokoj,
^obro je ukrenila, brate, dobro! Ta njen ukrep je
^oje mučeništvo, pa je moj ponos tudi — uradna.
Sv edočba z žigom in pečatom o mojih zaslugah za
: Zedinjenje.«

Prevzele so ga misli, roka s svinčnikom mu je
Uigrala po robu časopisa. Okrepčal se je, priza-
n esljivo se je nasmehljal in čital:

»Lepše ni fare od svetega Janža,

Kjer koli je dekle, vsako ima pamža.«

Potem je nadaljeval svoje pripovedovanje:

»Prišel je naš dan, osvanila nam je zlata svo¬
boda. Joj meni: poturica z osemurnim delom na
čan, z delom izdajalskim za c. kr. črnožolto peto,
Z je bil povišan — ne na vislice, o ne, nego v peti
činovni razred, vse druge šleve so bile povišane


59

v šestega! Na Nika Počivalnika, bojevnika prost'
voljca za svobode zlati dan, se ni spomnil nikd
Niko Počivalnik je ostal zaničevana in teptana '
narodna žrtev. O domovina, ti si — ti si — kar ko.
kakor koli!« Zmajal je glavo in si zakril oči z rok
da ni videl, ko sem mu jadniku nasul čašo.

Jaz ne vem — ni se mi zdelo vse brez pamel
kar je bil povedal. Dolgo vrsto let sva si bila znaf
ca; zdaj ko mi je razodel skrito rano svojega sr%
mi je postal prijatelj in brat. i

Vprašal sem ga, ali ne bi mogel kaj stori
zanj — nisem brez stikov s časopisjem, morebl
bi se dala stvar upotiti...

Mahnil je z roko in se turobno nasmelilja'
»Jaz sem in ostanem narodna žrtev.«

Rekel sem, baš ker se je žrtvoval za naroj!
je narodu sveta dolžnost, da se svoji žrtvi izkaf
hvaležnega... [

Pil je, pomislil in izjavil, da je skromen človr
in da mu ni za hrupna slavlja. Zato bi hvaležni
toda odločno odklonil slavnostno prenašanje kost
Zlasti ko so taka slavljg. združena s pogubni!
trošenjem narodne imovine, kajti jim rada sl er
ljudska veselica z vinsko pokušnjo in šaljiv
loterijo. —

Pil je, pomislil in potem izjavil, da bi njege
vemu čustvovanju bolje ustrezald, ako bi se širo!
mile domovine zbirali prispevki za ustanovo. T
ustanova bi lahko za vse večne dni nosila im

60

[Nika Počivalnika ustanova svobode«. A uprava
j stanove in razpolaganje z njo naj bi se poverila
ieniu. Zdi se mu, je dejal, da bi bila ta pot naj-
3 ostojnejša, a tudi za društvo ali korporacijo, ki
< 1  se lotila stvari, najčastnejša.

J Še me je vprašal, kaj mislim in ali je izklju¬
je, da bi pri agraru kaj kanilo zarij, recimo
r a jhna graščina z gozdi in goricami? Oziroma
j a i Pravim, ali bi se mu ne dalo izposlovati v na-
^ ra do za zasluge kako mesto državnega podtaj-
i '^ a , takega na razpoloženju ...
j Odgovoril sem, da ne vem. Odvisna je stvar
stranke, ki bo baš na krmilu.

Izjavil je, da z enako ljubeznijo objema vso
i« lr no domovino in vse njene stranke, pa če je za-
ra n graščine ali podtajniškega mesta treba, se
it^i rad in takoj podpiše za stranko katero koli.
r ev eda brez prejudica, brez prejudica... Toda ta
Pra šanja, je dejal, da še niso pereča, najprej naj
govori narod. —

i' Tako je: najprej naj govori narod!
i Narod, pozvan si, torej govori! Svet zre vate.

) In bodi omenjeno: društvo ali korporacija, ki
! s e zavzela zanj, počastiti jo hoče Niko Počival-
^ s pesnitvijo. Bogme, pesnik je po božji volji:

»Lepše ni fare od svetega Vida,
oj kjer koli je dekle, nobeno ni prida.

Lepše ni fare od svete Amalije,
kar je deklet tam, vse so ka — hmtadra.«
i -

61

Pravniški izlet.

Naročili so mi, da se kot poročevalec udeležili
pravniškega izleta v Celje, kuvert za osebo bre.
pijače 30 dinarjev, in je bil izlet jako poučen.

Komaj smo se bili dobro vsedli v vlak, že st.
pričeli z referati in razpravami.

Bili so zrelejši gospodje z resnimi lici in uče
nimi čeli in se je prvi slučaj, .ki je bil predme 1
razgovoru, nemara tikal vodnega prava. Nekod nf
Dolenjskem da so si zgradili vodovod in ko so S !
svečano izročili javni uporabi, se je slavnosti ude-
ležil tudi župan, ugledna in častita korenina. Njem*
da so natočili iz vodovoda prvo čašo. Dvignil jo j 1
proti solncu in jo pohvalil, da je čista. Potem j*
dejal: '»Krščen sem bil z njo, pil je še nisem.« Z*
hipec da se je pomišljal, pa se je vendar odločit
»Naj bo, vzela me ne bo!« In je nastavil čašo in j (
počasi previdno nagnil vase. Za en požirek d
prevelik ne premajhen da je v usta vzel nevajed
pokušnje, splaknil si je z njo ustno duplino od lic*
do lica, od usten do grla in si je v njej okopa 1
jezik. Potem jo je v lepem loku zopet izpljunil'
džk! Tako je storil, kakor to delajo izkušeni vej
ščaki, kadar pokušajo vino. Džk! In bi bil polt*

62

curek zadel hlače policaja, da jih ni imel policaj
zatlačenih za škorenj, škornju pa voda ne škoduje
od zunaj. In nato je župan o vodi iz novega vodo¬
voda izrekel to-le sodbo:

»Gospoda moja, tako se mi zdi, da nima pra¬
vega gajsta!«

Kako se je stvar z vodo končala v višjih
stopnjah, mi je ostalo nejasno, kajti že se je raz¬
vnela med učeno gospodo živahna debata, ki pa
Po mojem preudarku ni več spadala v vodno pravo,
Pego prej nasprotno.

Spominjali so se govorniki gospoda, ki da je
imel poleg četrtinke vina običajno na miži tudi sla¬
tinsko steklenico in je k vinu pridno pritakal iz
slatinke. Tako je čuval svoj ugled kot zmeren in
trezen sodobnik. Ves dolgi večer da je izpil le dve
četrti in dve slatinki. Toda so mu našli sled, sneli
So mu z lica krinko — beštija je bil zmenjen s krč¬
marjem: v slatinki je bilo takisto golo suho vino!
Rekli so, da potemtakem ni čuda, ako je ugledni
ta gospod o polnoči skušal odklepati hišne duri z
Sorečo cigaro namesto s ključem, kar da je docela
Pepripravno in tudi z moraličnega stališča zavržno
sredstvo za dosego namena.

V nadaljnjem razgovoru se je pohvalno po¬
udarjalo protialkoholno gibanje, ki si polagoma
toda vstrajno krči pot v čim širše plasti naroda.
Značilen pojav na tem polju da je zlasti govor
kmetskega župana, ki je našel priprosto, pa pravo

63

besedo, da pouči in prepriča svoje občane: »Vina
imamo dovolj, žganja imamo dovolj dobrega, do¬
mačega — ali ni res, možje: nam ni treba alkohola!
Proč z alkoholom!« Takšen da je zgleden glas iz
naroda! —

Drugo točko sporeda je tvoril pravni slučaj, ki
je bil bolj kazenske narave in bi se zanj morale
brigati oblasti, pozvane v pobijanje draginje, ako
naj so kos svojim vzvišenim nalogam. Zanesljiva
priča, kremenit zemljeradnik iz Krotne vasi na Do¬
lenjskem, da je bil na ljubljanskem velesejmu pa je
vrnivši se pod prisego izpovedal sledeče: »Dra¬
ginja je, draginja! Tako so majhne bile žemlje, tri
sem zaeno dal v usta, hardun! pa sem še lahko
zažvižgal.«

Grozno! 'Vprašam, kam plovemo!

Istinitost slučaja je zajamčena po osebnosti
poročevalca.

Temu primeru je bil soroden nadaljnji primer,
le da mu predmet ni bil kruh nego drugo nič manj
važno živilo: meso — tako rekoč svinja.

Gnala da sta svinjo kmet in kmetica na semenj,
da jo prodata: spredaj je stopala žena in, po malem
sipala koruzo) da je žival rajša sledila, zadi je
koracal on in je imel palico. Tako so šli in že se
je bila vsa družina srečno približala sejmišču, kar
se ustavi svinja, se vleže sredi pota, zadovoljno
kruli in ne mara naprej. Kakor da je sklenila:
tukaj postavim svoj šotor in bom uživala zasluženi
pokoj!

64

»Pujsa, na, na, na!« vabi žena in siplje
koruzo.

Pujsa kruli, pujsa noče.

Žena se razburja nad možem: »Kaj stojiš
kakor štor! S palico ji pomagaj naprej!«

Reče kmet: »Pusti jo, baba, ti ne veš! Svinja
ie politiš! Po blatu se valja, da bo več vagala.« —

Tako gospod poročevalec.

Zoper poročilo ni bilo ugovora. Da po pravici
Povem, to me je osupnilo. Edino, kar se je pri¬
pomnilo z druge strani, je bilo, da je nekatera
žival res pametna. Na Osojnem brdu n. pr. da so
'meli namesto nikdar sitega organista izučenega
kosa na koru; v kletki da je sedel, ministranti so
mu nosili drobnih črvičkov, pri maši pa je fa¬
kinom žvižgal Tantum ergo. —

Že so hoteli prestopiti k tretji točki.

Meni pa se je stvar zdela prevažna, da bi šli
Preko nje na dnevni red, zato sem se oglasil za
besedo. Dovolili so mi jo in govoril sem blizu tako:

»Slavna gospoda,« sem dejal, »ne zamerite mi
Sostu, da izrazim svoje skromno mišljenje. Ne da
bi oporekal častitim gospodom predgovornikom,
Pii vest mi ne da drugače, nego da dam duška
svojemu prepričanju: kos in svinja sta dve raz¬
lični stvari! Nobene besedice zoper kosa! Kos je
bil nedolžen — žvižgal je v slavo stvarniku in v
Spodbudo vernikom in ni bilo ne za ščep hudobije
v njegovem namenu in početju. Svinji pa je bilo
srce obrnjeno na goljufijo: z zvito pretvezo je

Spl. knj. št 21 .

65

5

hotela mesarja pripraviti v zmoto, da bi trpel j
škodo na svoji lastnini ali drugih pravicah. Varati!
ga je hotela pri teži. Oškodovan pa ne bi bil samo
mesar, oškodovan bi bil tudi in ne le tudi marveč
celo zlasti konsument in škoda bi bila nepregledna,;
saj vemo: cene hitro gredo kvišku, a poti navzdol;
ne najdejo več. Jaz mislim, slavna gospoda:« sem
dejal, »Državno pravdništvo spričo razloženega
položaja ne bi smelo križem držati rok, nego bi
moralo po uradni svoji dolžnosti brez ozirov na;
stroške trdo in neizprosno kakor mož jeklen na¬
periti obtožbo zoper svinjo.«

Predlagal sem v tem smislu resolucijo.

Videl sem: resolucija je bila vsem po godu.;
Vendar je niso dali na glasovanje. Nego, čim se
je polegel hrup, so mi zastavili vprašanje.

Vprašanje me je presenetilo in razburilo.
Nisem se bil nadejal, da imajo na sporedu svojega;
izleta tudi izpite. Niti se mi ne zdi običajno, da se
človeka, tako rekoč gosta, čisto nepripravljenega
in na tešče postavi pred izpraševalno komisijo.

Vprašanje se je glasilo: Odkod nam je sedaj
toliko dežja?

Utripalo mi je srce, upal sem, da skoro do¬
spemo na cilj svoje vožnje in bi se jim izmuznil.;
Umikal sem se in ugovarjal, da vremenoslovje ni
moja stroka.

Toda niso odnehali. Dejali so, da je vprašanje
upravno-pravne narave, silili so vame in ko so do¬
gnali, da ne znam odgovora in so me osramotili,

66

so odgovorili sami: Ob lanski suši je bilo, so naši
kmetje poslali v Beograd molbo za dež. Po ne¬
prestanem vstrajnem prizadevanju naših veljakov
se je slednjič rešila molba in to ugodno in baš te
dni: evo dežja do mile volje!

Tedaj sem od duševnih naporov omedlel in
se nisem zbudil iz nezavesti oseminštirideset ur.

Ko sem se zdramil, sem se požuril v hotel in
reklamiral svoj kuvert, brez pijače 30 dinarjev za
osebo.

Rekli so, da je že v pomijah.

Nato sem ga odklonil.

Poučen pa je bil izlet jako.

a i

67

Raki.

To povest bi bil moral prav za prav spisati
Hans Heinz Ewers, toda je dejal, da ne zna dovolj
slovenski. Lahko mu je žal, Slovenci ga jako lju¬
bijo, zlasti dame!

Slišal sem jo in sem jo deloma sam doživel
ko sem se vozil iz Zagreba v Ljubljano. Bilo je
neki torek popoldne, mračilo se je in če se ne
motim, je pršilo tudi. Gotovo je pršilo. Kajti se
spominjam: Ko-je  hotel dotični gospod — ne H.
H. E., nego oni, ki bom o njem pripovedoval —
na videmski postaji stopiti v vagon, se je jako
trudil, da zapre svoj dežnik. Ni se mu posrečilo
drugače, nego da ga je uprl ob tla in da je rokam
priskočil na pomoč še z nogo. Nato je poknilo in
je bil dežnik zaprt in ne verjamem, da se je dal,
kakršen je bil, še kdaj odpreti.

Gospod je rekel: »Hopla!«, pognal se je v
vagon, odbijalo ga je od ene stene v drugo in ga
je zaneslo skozi odprta vrata v moj oddel. Že je
sedel na mehkem sedežu nasproti meni in iz ko¬
šatega obraza so se mu smejale prijazne oči.
Očitno je bil hvaležen naklonjeni usodi,- ki ga je

68


Preko vseh nevarnosti tako udobno pripeljala na
varni sedež.

Pokimal mi je. Na kolenih je držal obsežen
karton in je čutil vljudno potrebo, da mi razodene,
da je v kartonu grozdje. Opazil sem, da je bil
karton brez dna, zato sem kolikor toliko dvomil

0  resničnosti njegove trditve. Blaten pa je bil od
n og do glave. Mogoče mu je bilo prišlo kaj blata
tudi notri v usta v votli zob, ves čas je tleskal
z jezikom »cv« in »ck« in si prizadeval, da iz zoba
'ztrebi, kar ni spadalo vanj.

Drugače je bil zelo prijazen. Povedal mi je,
da prihaja naravnost iz vinske gorice, 445 m nad
Piorsko gladino.

Višino sem mu verjel — da je bil v višjih po¬
ložajih, se mu je v istini poznalo. Z morsko gladino
Pa je bilo tako, kakor z grozdjem. Morske gladine
Piu nisem mogel verjeti, predobro so mi znani
°ndotni kraji in vem, da nimajo v Vidmu in še
daleč na okrog ni za ščep morja na razpolago,
Pe njegove gladine. Tudi me je osupnilo, ko sva
Privozila na Zidani most, da me je vprašal, ali
nisva na Jesenicah — na Jesenicah da točijo
Pgledno dalmatinsko srago. In je napravil zopet
»ck«. Zdi se mi, mož ni bil vseskozi objektiven.

1 o se mi zdi potrebno pripomniti zaradi pravilne
°cene njegovega pripovedovanja.

Od tega sopotnika sem torej izvedel na vožnji
do Ljubljane sledečo zgodbo.

69

Rekel je — »cv« — da so stopili opoldne po
kosilu iz hiše, da si malo prezračijo glave. V bli¬
žini da je velik ribnik, kučigazda da jih je posadil
v čoln in jih vozil po ribniku, zraven so peli
»Morje adrijansko«, in zelenko vina so tudi imeli
s sabo, ako bi kateri omagal.

— Pa jim zbudi pozornost sredi precej glo¬
bokega ribnika šop rastoče trave, toliko je je bilo,
kolikor je velik navadni krožnik. Začudili so se,
kakšen je to spak, da sredi vode rase trava. -
Tako je pripovedoval prijazni sopotnik, vmes
je delal »cv« in »ck« in včasi mu je uspelo in je
naredil tudi »ciiviit«. Nikdar še nisem slišal slavca
na lastna ušesa — te sreče dosedaj nisem bil de¬
ležen. Pač pa sem bil pred leti čital slavčevo petje
popisano v knjigi in mislim, tako nekakšno je cvrčal
moj sopotnik na svoj votli zob. Bilo je precej lepo.

— Bohotni šop trave iznad vode da je bil za¬
nimal družbo v čolnu. Kučigazda jih je veslal tja
tik do trave, da so jo lahko dosegli. Jo primejo,
jo vlečejo — ruša se giblje. Še jo vlečejo — vdaje
se, dviga se. Oberoč jo vlečejo kvišku — pod
travo se prikaže človeška glava, za glavo rame,
prsi, ves kmetski dedec in ima mrlakar tako težke
škornje na nogah, da je pokonci stal v vodi, in je
bil stal že toliko časa notri, da mu je trava po¬
gnala iz glave. Ciiviit. —

Tako sodim, votli zob mojega sopotnika in
pripovedovalca je bil posebno umetelno navrtan.
Mislim, da je imel zgorej luknjo in ob strani tudi

70

kakor piščal ali frula. Mislim: Ako bi si mož na¬
bavil še kake tri take zobe, pa bi z njimi lahko
dajal koncerte.

»Ciivut« je naredil in naprej pripovedoval
čudno dogodivščino z mrličem v vodi. Kučigazda
da je bil spoznal deda s košenino na glavi in je
dejal: »Holaj, to je stari mlinar! Oni dan se ga je
bil preveč nažehtal, naklestil je babo in sina,
skledo s kašo treščil na tla, potem ga je vzela noč.
Ugibali so, da je šel med Hrvate mešetarit. No,
z daj je pa tukaj!« In je zaklical: »Lojze! Lojze!«

»Ck« in »cv«. Na pragu mlina da se je pojavil
mladi mlinar, zdrav in krepak dečko. Ko je ugledal
Sospodo v čolnu, je za spoznanje premaknil klobuk.

— »Lojze, očeta smo našli v vodi!« je vpil
kučigazda in je veslal h kraju. Mrliča smo bili
Sorenjo polovico potegnili v čoln, noge so mu
visele v vodo.

— Lojze je prihajal počasi bliže, roke je držal
n a hrbtu. Pričakal nas je na bregu, usta je nabral
z a pljunek, toda pljunil ni. Ogledal si je očeta in
mu je polagoma raslo zanimanje za rajnega rodi¬
telja. Sklonil še je čezenj in molče pričel pobirati
r ake. Držali so se rajnika izredno lepi raki, po tri¬
deset centimetrov so merili in več.

— Izstopili so vsi iz čolna — »ck« in »cv« —
m kučigazda je rekel: »Lojze, teh rakov menda
Vendar ne boš nazaj pometal v ribnik!«

»Nak!« je dejal Lojze. »Prodal jih bom.«

— In jih je nabral za polno cajno.

71

— Potem je skočil v čoln, pljunil v roke in
z očetom odrinil od kraja.

»Hoj!« je dejal kučigazda, »kam pa, kam?«

»Ck« in »cv« — Je odgovoril Lojze: »Naj stari
še lovi rake!« In ga je na škornje zopet postavil
v vodo. —

»Ljubljana! Vsi izstopite!« je zaklical spre¬
vodnik. Sopotnik se je »cv« in »ck« in »ciiviit« --
prijazno poslovil.

Tisti hip sem se domislil: Kaj, če mu je bil v
zobu ostal konček onih rakov mlinarjevih? ...

mi

72

7

NARODNA IN UNIUERZITRTNA
KNJIŽNICA

00000071301


Vsebina:

Stran

V Vojna legenda .  3

Popotna romantika J .11

O Kranjcu, ki mu je smrdel ves svet 19

O agah in medvedih, o vžigalicah in popovi hčeri,

zlasti pa o industriji ........ i ....  23

,flko Bog da . . . * T- ^  ...  . . i . . . 29

V 0 krških čarovnicah.34

Bekri Mustafa.42

Cicvara. ....  46

O goseh.50

Niko Počivalnik, narodna žrtev —. ’ . . . . • . . . 55

Pravniški izlet ... ... 62

Raki.68



*

\