Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J aros lav. 262.
Stanley gre po drugove. Neprijazne obale. Grob.
Črnci se upro z vso silo in ladija se strese. Stanley vidi, kako se škripaje premice, pokliče Safe-nija, in ko je le ta priletel k ladiji, šinila je kot strela po jezeru.
Sedaj so udarili domačini v peklensk krik, in ploha strelic se je vsula okoli ladije. Stanley dade nemudoma potrgati deske, da so veslali ž njimi. Domačini so prigrmeli v malo luko, da so stali kar na tesnem, in poslali so nove plohe strelic za potniki, ali ko so sprevideli, da je vse zastonj, prekleli so jih z besnim krikom: „Idite, idite, saj vas bode konec na Njanzi."
Dva čolna pa sta se spustila za ladijo. Stanley začne streljati in ju potopi. Potniki so se vendar oteli, ali ne še popolnoma. Ekspedicija je imela samo štiri banane, in to za dvanajst mož, kateri od včeraj še niso jedli. Ob najboljšem vremenu so imeli cel dan hoda do Kaghehyi-a, ob neugodnem pa dosta več.
Na večer je nastala strašna nevihta. Možaki so bili do skrajnosti utrujeni, in ker so za vesla imeli slabe deske, niso mogli nikamor naprej. Ker je lilo kakor iz škafa, gledali so, da so vsaj vodo sproti metali iz ladije, „Lady Alice" pa je plesala po raz-vihranem jezeru kakor orehova lupina.
„Le smelo in veselo, deca moja," bodril je Stanley svoje ljudi. „Ne zmenite se zato, kar so vam rekli neprijatelji. Ne bodete umrli na Njanzi ne! Bog ne posluša kletve hudobnih ljudij."
Noč je bila strahovita, Ali zjutraj so dospeli k zapuščenemu otoku. Na njem so dobili banan, jagod, a lov jim je dal dosta mesa. Čez dva dni, t. j. 5. maja, in dvajseti dan, odkar so šli od Mtese, dospeli so pred Kaghehyi.
Veselo vpitje in strel pozdravi ladijo, zastave vihrajo, in črnci poskakujejo. Prešla sta skoro dva meseca, odkar je bil Stanley ostavil svoj tabor, in že so počeli dvomiti o tem, ali ga še kedaj vidijo. Petdeset možakov skoči v vodo, primejo Stanleya in odneso z ladije. Z glasnimi hura klici ga nosijo okoli tabora, in veselo poskakujejo. Tudi Pocock je tu, zleti k svojemu načelniku, in iz očij mu seva radost.
„Kje pa je Barker?" popraša Stanley. „Zakaj ga ni, da me pozdravi?"
Čelo Pockovo potemni. „0h, umrl je, gospod Stanley."
Ta hip pusti Stanley vesele črnce, kateri so ga okroževali, stopi v kolibo in povabi Pococka, da mu razloži vse, kar se je dogodilo mej tem.
„Barker je bil zdrav do srede aprila. Lov na hipotame in kopanje v mrzlem jezeru pa ga je spravilo v grob," razložil je Pocock Stanleyu.
Vsa sila neprijetnosti je že pritiskala na ekspe-dicijo. Nekateri vodniki so pomrli od driske, drugi so pokazovali že nekaj dni, da hočejo uteči; s kratka: bil je skrajni čas, da se je gospodar povrnil. Ali kako naj spravi ekspedicijo v Ugando? Magassa se ni več pokazal. To je bilo sitno. Da si Stanley pomaga iz zadrege, hodil je po sosednih krajih, in obdaril bogato kralja Ukerehue-a, in tako je naposled vendar z največjim naporom nabral malo brodovje, na katero je vkrcal dne 30. junija onih 150 ljudij, mož, žen in dece, kateri so mu še ostali. Po vrhu je vzel seboj 90 tovorov tkanine, bisernine, medene žice, 88 vreč žita in 30 skrinj naboja, ves imetek svoje ekspedicije.
Ali strašni nalivi, kateri so zlomili več čolnov, pa  krvava bitka  mej   njegovimi lastnimi ljudmi, pri-
v
silili so ga, da se povrne. Se le 6. julija ostavi zopet ta Kaghehyi, kjer se je nesreča kakor prikovala nanj.
Na potu v Ugando je imel še večje sitnosti kakor prvikrat, zlasti od domačinov z Bambireha. In ko že tako rekoč ni vedel in ni mogel nikamor naprej, došla mu je nenadoma pomoč od Mtese. To pomoč je poslal Mtesa s tega namena, da Stanleya osveti, ako je res ubit, kakor je zatrjeval lažnjivi Magassa, ki ni vedel nič pametnega povedati, zakaj je Stanleya zapustil.
In tako se je Stanleyu naposled posrečilo, da je usredotočil celo svojo ekspedicijo v državi Mtese, in bil je tudi prepričan, da mu hoče ta silni vladar drage volje na roko iti.
Poučni in zabavni del.
271