Titova izjava ob smrti Edvarda Kardelja
Damask, 10. februarja (Tanjug) -Predsednik republike Josip Broz Tito je dal ob smrti tovariša Edvarda Kar-delja naslednjo izjavo, ki jo je posre-dovala televizija:
»Globoko me je pretresla žalostna novica, ki nas je dohitela daleč od domovine, o smrti našega dragega tovariša Edvarda Kardelja-Bevca. Smrt tovariša Kardelja, člana pred-sedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ je velikanska in nenadomestljiva izguba za na-šo zvezo komunistov in našo jugoslovansko socialistično skupnost, za vse narode in na-rodnosti naše države, za vse delovne ljudi in občane Jugoslavije.
Tovariš Kardelj je bil pol stoletja vojak našega revolucionarnega gibanja, neomajen borec, ki ni poznal umika in oddiha. Za revolucionarno pot se je odločil v svoji mla-dosti, potem pa zdržal vse torture neljudskih režimov, izkusil vse težave in nevarnosti ilegalnega dela in šel skozi vse bitke osvobo-dilne vojne.
Kot napreden intelektualec je stopil v službo delavskega razreda in ostal od začet-ka do konca v prvih vrstah boja za njegove interese in pravice. Tako je tudi zelo zgodaj postal ena izmed vodilnih osebnosti njegove avantgarde — Komunistične partije Jugosla-vije.
Mene osebno povezujejo s tovarišem Bev-cem več kot štiri desetletja dela in boja na težavni in častni revolucionarni poti.
To so bila štiri desetletja najinega tesnega in neskaljenega sodelovanja, zmeraj, do zadnjega dneva, prežetega z razumevanjem in globokim medsebojnim zaupanjem, za-snovana na popolni enotnosti misli in akcije v vseh fazah naše revolucije in socialistične graditve. V Edvardu Kardelju sem imel močno oporo že v tistih težavnih predvojnih letih boja za čistost in konsolidacijo naše partije, kot tudi kasneje v pripravah naro-dnoosvobodilnega boja. Z izjemnim darpm revolucionarja je sodeloval v graditvi strate-gije našega gibanja, zlasti v ustvarjanju na-še fronte vseh demokratičnih in rodoljubnih sil, pred nastopajočimi nevarnostmi faši-zma, za katere smo vsi vedeli, da se jim ne bo mogoče izogniti. V vojni se je odlikoval s pogumom, z globoko miselnostjo in dejav-nostjo v ustvarjanju nove ljudske oblasti in postavljanju temeljev nove federativne in demokratične skupnosti enakopravnih naro-dov in narodnosti Jugoslavije.
Edvard Kardelj je s trdnostjo in vztraj-nostjo prekaljenega komunista in z izrednim ustvarjalnim dojemanjem marksizma ves čas po vojni nosil velikansko breme v gradi-tvi države in njenem socialističnem samo-upravnem razvoju, v krepitvi naše neodvi-snosti. Zlasti se spominjam najinih pogovo-rov v prelomnih trenutkih našega revolucio-narnega razvoja. Spominjam se, s kolikšnim žarom je sodeloval v pripravah na uvajanje samoupravljanja, s kako globoko analitič-nostjo je osvetljeval procese v notranjem in mednarodnem razvoju ob sprejemanju pro-grama ZKJ, katerega pomen in aktualnost se tudi po dvajsetih letih nista še niti malo zmanjšala.
Izredno velika sta bila vloga in prispevek tovariša Kardelja v ustvarjanju družbenoe-konomskega in političnega sistema naše so-cialistične samoupravne skupnosti, v vseh ustavnih reformah, pri sprejemanju nove ustave, v razvoju in nenehni krepitvi siste-ma neposredne socialistične demokracije in oblasti delavskega razreda.
Edvard Kardelj mi je bil najbližji sodela-vec tudi v dejavnosti na zunanjepolitičnem področju, v krepitvi neodvisnega položaja naše države v svetu, graditvi in uresničeva-nju politike neuvrščenosti, v boju za demo-kratične in enakopravne odnose med delav-skimi, komunističnimi in drugimi napredni-mi strankami in gibanji in sploh med narodi in državami v svetu. Njegova izjemna teore-tična in analitična sposobnost je tudi na tem področju prišla do popolnega izraza.
Na kratko rečeno, prispevek dragega to-variša Bevca k naši revoluciji je velikanski. Neprecenljivo je, kar je prispeval k njeni kontinuiteti in njeni humanistični in demo-kratični vsebini. Bratstvo in enotnost sta globoko prevevala njegovo bit in njegovo delo. Zato je tudi užival toliko ljubezni in neomejeno spoštovanje ne satno pri svojih soborcih, ampak tudi pri vseh narodih in narodnostih naše socialistične skupnosti. Tovariš Kardelj je ogromno prispeval k ra-zvoju teorije o nacionalnem vprašanju. Vse to mu je pridobilo tudi velik ugled v svetu.
Osebnost Edvarda Kardelja simbolizira brezkompromisnega borca, preprostega in skrotnnega človeka in^ tovariša, tihega in neutrudnega delavca. Že davno je nevarna bolezen načela njegov organizem, ni pa mo-gla zmanjšati njegovega ustvarjalnega dela.
V zadnjem času smo se pogostomavpraše-
vali, od kod mu ta silna moč in nenavadna energija. Bil je heroj v dolgoletnem revolu-cionarnem boju, heroj je ostal do zadnjega diha.
Njegovo   bogato  revolucionarno  delo je globoko vsajeno v našo družbeno bitnost, v
temelje naše skupnosti in zato tudi trajno. Njegov svetli lik pa bo generacijam navdih in zgled doslednega komunista, neutrudne-ga revolucionarja in čudovitega človeka.
Slava in hvala tovarišu Edvardu Kar-delju!«
Ločiti smo se morali. Kako trpko je to dej-stvo. Beseda zastaja v grlu, samo da misel nanese nanj. Imeli smo ga za svojega, bilje naš občan, ta veliki mož socialistične revoludje in mednarodnega delavskega gibanja, narodni heroj, zdaj dvakratni odlikovanec reda junaka socialistiinega dela.
Pretresljiva novica je šla po Ljubljani od ust do ust. Tisti, kije niso slišalipo etru, sojimjo sosedje ali pa naključni znanci na ulici priše-petavali na uho. Kot bi $l izrekali sožalje. Sicer vsakdanje Ijubljansko sobotno popoldne je onemelo.
Misel uhaja naiaj v dneve, tedne, mesece in desetletja. Redke proste trenutke je preživel v domačem okolju pod Šmarno goro. Ljubljan-sfce ulice so ma bile za sprehod in sprostitev, naključni sreievalec bi mu rad stisnil roko. Toda kaj, ko nas je prevel. Zdaj zatonebo vei priložnosti.
Medtem ko je snoval najnaprednejšo delav-sko ustavo in še bolj razvijal teorijo in prakso samoupravnega socializma, je razmišljal tudi o svojem rojstnem kraju. Kako si je sicer mogo-če razložiti dejstvo, da kadarkoli je prišel v slovensko glavno mesto, vedno je našel čas za pomenek, uraden, pa tudi tak sproščen, prija-teljski, o razvoju mesta. Največkrat nas je na-iel nepripravljene, velikokrat je o pogovomi tematiki vedel več kot tisti, ki jim pravimo odgovorni. Z vsoprizadetosljo se je poglabljal v vsestranski razvoj našega mesta. Njegove kri-tične besede na ta račun so mnoge zabolele. Da, njegova blaga nrav je bila na našo sreio sposobna tudi tega. Šele zdaj spoznavamo, da so prišle obpravem času. Odprl namje oči, nas
spodbujal h pogumnejšim korakom. Živo 10 nam v rpominu besede, ki jih je izrekel Ijub-Ijanskemu aktivu v času najbolj živahnega raz-pravljanjh o tekočem srednjeročnem družbe-nem in gospodarskem razvoju Ljubljane. Poti tedanjega razvoja mesta v center finančne mo-či naroda v samoupravni družbi sc mu bile tuje.' Njemu gre največja zasluga, da sz Ljub-Ijana razvija vproletarsko meste, v mesto klene niisli in junaških dejanj in v mesto, ki mu nista tuja visoko razvita znanost in kultura. Vse ga je zanimalo. Nikoli ga niso zadovoljile posplo-šene ocene. Vsestranost njegovega duha je bila najbolj izrazita. Zanimala ga je urbanistična zasnova mesta, zavzel se je za reševanje vseh, tudi najbolj preprostih problemov Ljubljanča-nov — kakšna je skrb za otroke, za ostarele, kako smo poskrbeli za varnost pešcev in drugih podrobnosti, ki so vsakogar, ki ga je poznal bolj kot teoretika, skorajda osupljale.
Po tistem pogovoru z Ijubljanskim političnim in gospodarskim aktivom, na katerega se ie vedno radi sklicujemo, smo se nd njegovo pobu-' do resneje lotili obnove Ijubljanskega simbola — gradu. Je res pri vsem tem treba povedati, da so ga vendarle najbolj zanimale bistvene stvari našega razvoja - kako so delavci ra-zumeli in sprejeli svojo ustavo in kaj smo stori-li, da bi bilo zastavljenemu vprašanju odgovor-jeno pritrdilno.
Da, takien je bil na&občan — tovarii Kar-delj.
Življenje Edvarda Kardeljaje bilo neločljivo povezano z Ljubljano, z njenim herojskim bo-jem in rastjo v povojni socialistični graditvi.