204
Za poduk in kratek čas.
(Ogenj, ogenj!). Neki pridigar zapazi, da veliko ljudi med pridigo dremlje. To viditi povzdigne močno svoj glas na prižnici in zaupije: „Ogenj, ogenj!" — Pri teh besedah se zdramijo zaspanci, skočijo na noge in plahi prašajo: „Kje, kje?u — „V peklu — odgovori pridigar — za vse tiste, ki spijo pri Božji besedi."
(Nenavaden krčmar.) V neki krčmi (oštarii) sedijo pivci in se pogovarjajo, pa eden grje govori ko drugi za-ničevaje božje reči. To sliši krčmar, pošten kristijan, stopi k zidu, vzame razpet (krucifiks ) doli in ga hoče iz krčme nesti. Bogohluki omolknejo in eden izmed njih vpraša krč-maija, zakaj to? Krčmar pa mu odgovori: „Ne spodobi se ne, da vas Ta sliši." — Osupnjeni spraznejo kozarce in se osramoteni splazijo iz gostivnice.
(Ali imate lovski list?). Na Francozkem sme vsak na lov (jago) iti, kdor si kupi lovski list ali licencijo za jago. Nekega dne dva žandarja na polji blizu mesta Valenciennes-a službo opravljata in zagledata lovca s puško. Brž se podasta proti njemu, on pa zleti pred njima in leti tako dolgo, da pride k drevesu, na ktero urno spleza. 3?Doli z drevesa!" — kričita žandarja. On pa kakor da bi gluh bil, jima ne da odgovora, vzame počasi iz torbice svojo južino in začne jesti. To pa razkači žandarja tako, da eden na drevo spleza, lovca zgrabi in se nad njim zadere: „V imenu   postave —  pokažite   lovski   list!"   —   Lovec iz tor-
v
biče potegne licencijo in jo mu pomoli. Zandar ga pregleda in mu reče: „Saj je list v redu." 35Se ve da" — zavrne lovec. „Zakaj ste pa stekli ?*fc — vpraša žandar. „Kaj sem vama ukazal, da imata za manoj teči ?w* — ,,Zakaj pa ste na drevo skočili?" — „Zato, ker po navadi tukaj južinam." — ??Zakaj pa niste tega pred povedali?" —-„ Vesta, ljuba moja, moja navada ni pred odgovarjati, dokler me kdo ne vpraša."  — Mrmraje se odpravita žandarja.
(Največi bogatini sedanjega časa). Rodovina judovska Rothschildova je najbogatejša na svetu. Ceni se premoženje te trgovske rodovine na 800 milijonov gold. Ako bi se njih premoženje v cekine zamenilo, bi 50 konj treba bilo, da bi ta dnar peljali. Ded te bogate hiše, ki je položil temelj temu bogastvu, je bil izprva pohišen kramar, ki je s krošnjo na rami začel svojo kupčijo. Ko je prve 3 goldinarje v volnate nogovice spravil, je rekel: „Nogovice te morajo polne postati." Nevtrudljivo delaven od zora do mraka, pri tem pa varčen in skop, je nogovice kmali napolnil, — kmali tako tudi žakelj in nazadnje krnir (kofer), dokler je dnarničar ali bankir velikega vojvoda hesenskega postal, in tako naprej si primoženje nakupičil, ki gaje svojim sinom zapustil s to pogodbo, da morajo vedno v zvezi in premoženje njih skupaj ostati. Zvesto se držijo potomci njegovi tega pravila — in ves svet se uklanja mošnjam njihovim.