Marjana Mrak: Bogo Leskovic Franc Križnar franc.kriznar@siol.net 33 Ocene Tudi slovenski dirigent in skladatelj Bogo Leskovic (Dunaj, 29. 11. 1909 – Ljubljana, 22. 10. 1995) ima svojo monografijo. Ob- sežno delo na 391 straneh je prispevala muzikologinja Marjana Mrak (1940) in v delu s preprostim naslovom Bogo Leskovic dodobra orisala življenje in delo tega našega glasbenega umet- nika polpretekle dobe. Kljub temu da je bil po rodu Dunajčan, je študiral glasbo naj- prej v Ljubljani na glasbenem konservatoriju: violončelo pri Emeriku Beranu, kompozicijo pa pri Slavku Ostercu in Luci- janu Mariji Škerjancu. To je nadaljeval na Dunaju na tamkaj- šnji Akademiji za glasbo in gledališče in leta 1932 diplomiral iz študija violončela (Friedrich Buxbaum) in kompozicije (moj- strski razred Josepha Marxa). Dirigiranja se je učil zasebno pri znamenitem Josefu Kripsu in solopetje pri Marie Rado Danieli; pri njej je bil nekaj časa celo asistent. Kljub temu pa je svojo glasbeno kariero začel kot violončelist koncertant. Leta 1940 je postal dirigent v mestnem gledališču Baden, čez leto dni pa je tam debitiral tudi kot pevec tenorist. Pel je le eno leto in se potem povsem posvetil dirigiranju. Že po drugi svetovni voj- ni je postal eden najbolj dejavnih simfoničnih dirigentov na Dunaju. Občasno je gostoval tudi v Ljubljani, kamor se je leta 1951 vrnil za stalno. Do leta 1975 je bil Leskovic dirigent Ope- re in baleta SNG in Slovenske filharmonije, v letih 1968–1973 pa tudi direktor ljubljanske Opere in baleta SNG. Občinstvu je predstavil velik del svetovne simfonične, operne in baletne poustvarjalnosti ter prvič izvedel vrsto novih slovenskih del. Dirigiral je predvsem klasična in romantična dela, veliko po- zornosti je namenjal slovenskim skladateljem, nekaj njegovih največjih interpretativnih dosežkov pa je povezanih z deli fran- coskih impresionistov. Pod njegovim vodstvom je ljubljanska 34 Holandiji in Franciji); po predigrah sledi Leskovičevo prvo gostovanje s Slovensko filharmonijo po Evropi, gostovanja v jugoslovanskih koncertnih dvoranah, velika solistična ime- na, ki so za časa B. Leskovica gostovala v Ljubljani, v epizodi o legendi slovenskih violinistov in koncertnih mojstrov Aliju Dermelju nosi poglavje naslov »Kot dragocen dragulj je zable- stel iz orkestra violinski solo Alija Dermelja …«, o »usodnem« letu 1968 s predlogom za ukinitev Slovenske filharmonije ter spominski plaketi in častni diplomi v jubilejnem letu te naše osrednje državne glasbene ustanove (v jubilejnem gledališkem letu 1967/68 je B. Leskovic postal ravnatelj SNG Opera in ba- let Ljubljana); o svoji veliki (dirigentski) ljubezni, ki se piše Ri- chard Strauss, se kot umetnik dotakne kritike (»… saj veš, da so naše kritike bolj kisle …«); o (dirigentskih) gostovanjih po Madžarski, snemanju v Hilversumu in koncertih z nizozem- skimi orkestri od Leningrada do Taškenta, po Skandinaviji; snemanja in koncerti v Hamburgu, Kölnu, Frankfurtu, Ber- linu in Münchnu, Luganu in Zürichu, z Royal Philharmonic Orchestra v Londonu, Arbiter elegantiarum/posrednik med dirigenti, Prešernova nagrada (1972); Holandski festival je bil leta 1972 v znamenju Musorgskega; o Zlatem petelinu N. Rim- skega Korsakova (Leskovic je z opero M. P . Musorgskega Boris Godunov odšel z mesta ravnatelja SNG Opere in baleta Ljublja- na leta1973); veliko gostovanje po oddaljeni Avstraliji (modro kuverto o upokojitvi v Operi in baletu SNG Ljubljana mu je kurir izročil kar na stopnicah); dirigiranje v sloviti koncertni dvorani kraljice Elizabete v Antwerpnu; poslednji vrhovi, skla- dateljski opus, iz bogate korespondence B. Leskovica z materjo, sestro Leopoldino (Oli, Kadulcek) Peterlin, s svakom prof. dr. Antonom Peterlinom, nečakinjo Tanjo in nečakom Matijo, iz korespondence B. Leskovica z Vero Keršovan (od leta 1969 do 1979), poročeno Leskovic, iz albuma, pisma in spomini, nagra- de in priznanja, diskografija, Bogo Leskovic v biografiji, reper- toar, viri in literatura, zahvala avtorice (številnim znancem in glasbenikom, ustanovam itd.), pregled nastopov B. Leskovica (kot dirigent, violončelist, profesor violončela, pianist, tenorist) do imenskega kazala. Knjigo M. Mrak o našem (predvsem) dirigentu Bogu Lesko- vicu bogatijo številne ilustracije: slike (od zgodnje mladosti), dokumenti, plakati (med njimi se najdejo tudi barvni), pisma, note, glasbenogledališke inscenacije, fragmenti člankov iz ča- sopisov in revij, tako naše (slovenske) kot tuje (mednarodne) provenience; saj skoraj ne mine poglavje brez vsej ene od njih. Tako bi lahko sklenili tole recenzijo z ugotovitvijo, da se mono- grafija o B. Leskovicu enkrat bere, spet drugič gleda. Iz njenih izsledkov je mogoče delno rekonstruirati tudi bogato ljubljan- sko (slovensko) in evropsko (svetovno) glasbeno reprodukcijo iz obdobja Leskovčevih ustvarjalnih let, torej iz druge polovice 20. stoletja. Knjigo v založbi SF je mogoče kupiti po 55 evrov. Opera SNG 1956 gostovala s predstavo Sergeja Prokofjeva Za- ljubljen v tri oranže na Holandskem festivalu v Amsterdamu in na odru V elike opere v Parizu. Philipsov gramofonski posnetek te opere je dobil veliko nagrado Akademije Charlesa Crosa in je dolgo veljal za najboljši posnetek tega dela. Leskovic je nato gostoval pri najslavnejših evropskih orkestrih in leta 1974 tudi v Avstraliji. Številne evropske radijske postaje imajo arhivske posnetke del, ki jih je dirigiral. Za svoje delo je leta 1972 prejel najvišjo slovensko nacionalno nagrado na področju kulture – Prešernovo nagrado. Leskovic je skladanju namenil samo prvi dve desetletji ustvar- janja. V ospredju njegovega opusa je simfonija v enem stavku Domovina, v kateri je zamisel uporabiti motiviko (nekdanjih) jugoslovanskih ljudskih pesmi kot izraz občutja domovinske pripadnosti in kot gradivo za veliko simfonično obliko, izpe- ljal v razkošnem poznoromantičnem orkestrskem zvoku. Po zapiskih in pismih M. P. Musorgskega je napisal nov konec k njegovi operi Hovanščina. Ta je bila v Leskovičevi verziji po koncertni izvedbi na Dunaju uprizorjena v Berlinu, Frankfurtu in Ljubljani. Mednarodni uspeh je doživelo tudi Sedem balkan- skih plesov Srba Marka Tajčevića v Leskovičevi priredbi za sim- fonični orkester (1954). Leskovičevo monografijo je lektorirala Mateja Dermelj, obli- kovalec bogate knjige je bil Andraž Kožar (za 3 D Grafos iz Ra- domelj), z letnico 2013 pa so jo promovirali v polno zasedeni mali Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije 20. februarja 2014. Obsežno in več kot lično monografijo je v sto izvodih natisnila tiskarna Demat. Slovenska filharmonija (v njenem imenu je napisal posvetilo knjigi na pot aktualni direktor Dam- jan Damjanovič) je očitno tudi materialno podprla njen izid, prav tako pa več kot pomagala pri njeni promociji. Še preden se podrobno dotaknemo izjemno bogatega življenja in umetno- sti B. Leskovica in jima sledimo po omenjeni knjigi, v uvodu preberemo bogat povzetek vsega, kar bo sledilo v knjigi. Ta se potem med besedo in sliko v kar 56 poglavjih sprehodi po raz- nolikem (glasbenem) delu in življenju skoraj devetdesetletni- ka: od njegovega rojstva na Dunaju, študija glasbe v Ljubljani in na Dunaju, prek začetka kariere violončelista, pedagoga in korepetitorja, pevske šole Marie Rado Danieli, začetnih pev- skih in dirigentskih korakov v Badnu, okoliščin ob ustvarjanju »simfonije življenja« (Domovina, 1940), življenja in dirigiranja na Dunaju (1946–1956) in hkratnih gostovanj v Ljubljani, do preselitve, dekreta in prošenj za delo v Ljubljani, prvih dirigent- skih uspehov v Ljubljani z operami P . I. Čajkovskega (Jevgenij Onjegin, Čarodejka in Pikova dama), gostovanja z dvema ope- rama (Opera in balet SNG Ljubljana – W . A. Mozart, Don Juan, in G. Rossini, Italijanka v Alžiru) v Dubrovniku (1955–1960), opere S. Prokofjeva Zaljubljen v tri oranže (na gostovanju po